Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran

Zadetki iskanja

SSKJ
atribút -a m (ȗ) 
  1. 1. značilen spremni pojav: gledališče, glasba, muzeji so atributi mesta; idejna borba z vsemi svojimi atributi, gospodarskimi, političnimi in družbenimi
    // oznaka, vzdevek: lastiti si atribut izvirnosti; prisvajati si atribute božanstva
  2. 2. za osebo ali stvar značilen predmet: pisan cekar je folklorni atribut; mučeniški, svetniški atributi; žezlo je atribut oblasti
    ♦     filoz. bistvena, neodtujljiva lastnost predmeta ali pojava; lingv. prilastek
SNB
čústvenostni -a -o prid. (ȗ) jezikosl.
ki je v zvezi z izražanjem ali vzbujanjem čustvene prizadetosti: čustvenostni označevalnik; V slovarju je v več kot treh četrtinah primerov pred slovničnim pojasnilom v zvezi s/z čustvenostna oznaka E (↑)čústvenost
SNB
ekolóškiSSKJ -a -o prid. (ọ̑)
1. ki se nanaša na varovanje, ohranjanje narave, življenjskega okolja; eko (1): Osem kmetij že ima ekološki certifikat, lastniki devete pa nanj čakajo
2. ki poteka v prizadevanju za varovanje, ohranjanje narave, življenjskega okolja; eko (2): ekološki nadzor; ekološka gradnja; Številni kmetje, ki so se prej ukvarjali z integriranim kmetijstvom, so se preusmerili v ekološko pridelavo hrane
3. ki je pridelan, proizveden v prizadevanju za varovanje, ohranjanje narave, življenjskega okolja; eko (3): ekološki izdelek; Cilj zakona je bil podpora ekološki hrani kot kakovostneje pridelani hrani E (↑)ekologíja
    ekolóška bómba -e -e ž (ọ̑, ọ̑)
    velika nevarnost za naravo, življenjsko okolje: Ker gre lahko za pravo ekološko bombo, so gradbinci dela ustavili
    ekolóška kmetíja -e -e ž (ọ̑, ȋ)
    kmetija, na kateri se prideluje hrana v prizadevanju za varovanje, ohranjanje narave, življenjskega okolja; biokmetija, ekokmetija: Nekatere ekološke kmetije so usmerjene zgolj v pridelovanje, nekatere pa kmetijstvo povezujejo tudi s turizmom in izobraževanjem
    ekolóška rénta -e -e ž (ọ̑, ẹ̑)
    renta, ki jo dobiva prizadeta pravna ali fizična oseba od povzročitelja razvrednotenja okolja ali nevarnosti za okolje in s tem za zdravje ljudi: Po stari pogodbi so ljudje v bližini odlagališča upravičeni do izplačila ekološke rente še šest let po zaprtju deponije
    ekolóška tŕžnica -e -e ž (ọ̑, ȓ)
    tržnica, na kateri se prodajajo izdelki, pridelani predvsem brez uporabe kemičnih ali drugih umetnih sredstev, v prizadevanju za varovanje, ohranjanje narave, življenjskega okolja; ekotržnica: Na petih hektarjih pridelajo hrano zase in za prodajo, večinoma na sobotni ekološki tržnici v Ljubljani
    ekolóški ôtok -ega -óka m (ọ̑, ó ọ́)
    manjša površina, navadno v naselju, z zabojniki za ločeno zbiranje odpadkov; ekootok: Ekološki otoki z zabojniki za ločeno odlaganje stekla, papirja in embalaže so prevečkrat predaleč, jih je premalo ali pa jih sploh še ni
    ekolóški prideloválec -ega -lca [pridelovau̯ca] m, člov. (ọ̑, ȃ)
    kdor kaj prideluje predvsem brez uporabe kemičnih ali drugih umetnih sredstev, v prizadevanju za varovanje, ohranjanje narave, življenjskega okolja; biopridelovalec, ekopridelovalec: Ni dovolj le neposredno plačilo na hektar, temveč je treba ekološke pridelovalce spodbuditi k uspešnejšemu trženju in razviti trg
    ekolóški znák -ega -a m (ọ̑, ȃ)
    oznaka kot izraz okoljevarstvene ozaveščenosti: Mednarodni ekološki znak Modra zastava predstavlja simbol urejenosti in varnosti naravnega kopališča, ki mora za to izpolnjevati 26 meril
    ekolóško kmetíjstvo -ega -a s (ọ̑, ȋ)
    kmetijstvo, ki prideluje hrano predvsem brez uporabe kemičnih ali drugih umetnih sredstev, v prizadevanju za varovanje, ohranjanje narave, življenjskega okolja; biokmetijstvo, ekokmetijstvo: Po naravnih danostih ima Slovenija, kot pravijo na resornem ministrstvu, naravnost odlične možnosti za pospešen razvoj ekološkega kmetijstva
    ekolóško prisl. (ọ̑)
    ekološko pridelana hrana; Zakaj za ekološko najbolj sporne projekte ni presoj vplivov na okolje?
SSKJ
ekslíbris -a m (ȋ) umetniško zasnovana grafika kot oznaka za lastnika knjige: opremiti knjigo z ekslibrisom / razstava ekslibrisov
SSKJ
ideolóški -a -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na ideologijo: ideološka osnova dela; ideološka oznaka / močen ideološki vpliv; ideološka angažiranost; ideološka usmerjenost pouka; ideološko-politična vzgoja / ideološki boj; idejni in ideološki konflikt / ideološki predstavnik smeri; ideološki vodja ideolog
    ideolóško prisl.: ideološko trdni delavci
SNB
jógurtni -a -o prid. (ọ̑)
ki je v zvezi z jogurtom: jogurtni preliv; jogurtna strjenka; V mestu je trava pomendrana, po njej se valjajo plastične vrečke, steklenice in jogurtni lončki E (↑)jógurt
    jógurtna revolúcija -e -e ž (ọ̑, ú)
    1. organizirana zborovanja, demonstracije proti takratni oblasti v jugoslovanski avtonomni pokrajini Vojvodini v letih 1988 in 1989: V Beogradu so Vojvodino le tu in tam imenovali avtonomna pokrajina, a ta si po političnih spremembah prizadeva za formalno vračanje politične avtonomije, ki jo je po jogurtni revoluciji ob koncu osemdesetih odpravil stari režim
    2. oznaka za organizirana zborovanja, demonstracije po letu 1991, usmerjene proti birokratskim in demokraciji odtujenim oblastnim strukturam na različnih nivojih: V nekaterih krajih se lahko zgodi jogurtna revolucija po slovensko
SSKJ
karakterístika -e ž (í) 
  1. 1. prikaz, predstavitev tega, kar označuje, loči
    1. a) človeka kot posameznika zlasti v odnosu do ljudi, okolja; oznaka, opredelitev: avtorjeva karakteristika glavnega junaka / napravil je dobro karakteristiko njegovega notranjega življenja / publ. ne more si lastiti karakteristike, da je realist
    2. b) kaj od drugega v okviru iste vrste: karakteristika dobe; uspela karakteristika resničnosti / združevanje otežuje obrtniška karakteristika naše industrije
      // publ., navadno v povedni rabi posebnost, značilnost: smeh je njena glavna karakteristika; ugotoviti, v čem je osnovna karakteristika oblasti / poudariti nekaj pozitivnih karakteristik kongresa
  2. 2. dokument, pismena izjava o delu, družbenopolitični dejavnosti, obnašanju koga; ocena, mnenje: dati, napisati karakteristiko; oddati prošnjo, karakteristiko in spričevala / žarg. imeti dobro karakteristiko
  3. 3. nav. mn., teh., navadno s prilastkom kar označuje kaj glede na delovno zmogljivost, učinkovitost, uporabnost: fizikalne, mehanične in kemične karakteristike lesne surovine; vozne karakteristike vozila / kupiti elektromotor z ustreznimi karakteristikami
  4. 4. teh. krivulja, ki kaže odvisnost ene veličine od druge, značilna krivulja: narisati karakteristiko; položna karakteristika / karakteristika elektronke krivulja, ki kaže odvisnost toka pri eni elektrodi od napetosti druge elektrode v elektronki; karakteristika motorja krivulja, ki kaže odvisnost navora od vrtilne hitrosti
    ♦     mat. karakteristika logaritma celoštevilski del logaritma
SSKJ
kriticízem -zma m (ī) knjiž. nagnjenost h kritiziranju: radikalnost je bila poglavitna oznaka njegovega kriticizma
// redko kritika: ustvarjalnost in kriticizem sta se uveljavljala na vseh področjih
♦ filoz. filozofska smer, ki raziskuje zmožnosti in meje razuma
SSKJ
kvalifikácija -e ž (á) 
  1. 1. sposobnost za opravljanje določenega dela, usposobljenost: za to delo si je pridobil kvalifikacijo; predpisana, strokovna kvalifikacija / izpit za kvalifikacijo šoferja
    // publ., navadno s prilastkom oznaka, opredelitev: moralno-politična kvalifikacija vzgojitelja / svobodomiselnost postaja kvalifikacija izobražencev
  2. 2. šport. tekmovanje, ki omogoča prehod v višje ali končno tekmovanje: kvalifikacija za svetovno prvenstvo / žarg. igrati naporne kvalifikacije
SSKJ
lókus -a m (ọ̑) knjiž.  
  1. 1. kraj, mesto: bolezen se pojavlja na različnih lokusih
    ♦     biblio. oznaka za mesto, prostor v knjižnici, na katerem je določena knjiga, zlasti glede na vsebino
  2. 2. redko stranišče
SSKJ
márka -e ž (ȃ) 
  1. 1. denarna enota Zvezne republike Nemčije, Nemške demokratične republike, Finske: vstopnina je pet mark / finska, nemška marka
    // bankovec ali kovanec v vrednosti te enote: šop mark
  2. 2. raba peša znamka: s starih pisem je potrgal marke / razdeljevati blago po markah / zastar. (pasja) marka (pasja) znamka
    ♦     grad. marka oznaka za kakovost betona; zgod. marka v frankovski državi večja grofija ob državni meji; pri starih Germanih najmanjša teritorialna enota pri prehodu iz rodovnega v fevdalni red, srenja
SSKJ
naslòv -óva m (ȍ ọ́) 
  1. 1. navedba imena, priimka in bivališča: napisati, povedati svoj naslov; natančen, nečitljiv naslov; sporočiti na določen naslov; naslov na pismu, pošiljki; sprememba naslova / dobivati pošto na počitniški, privatni, vojaški naslov / dati komu svoj naslov; pog. vaš naslov, prosim / naslov podjetja, šole
    // kraj bivanja, prebivanja: predstavil se je, naslova pa ni povedal / iskati koga na napačnem naslovu
  2. 2. navadno s prilastkom ime glasbenega, likovnega, literarnega dela: naslov članka, filma, knjige, poglavja; naslov televizijske oddaje; pesem, slika brez naslova; dati, povedati naslov za šolsko nalogo; film z naslovom Na svoji zemlji / izdati knjigo pesmi pod naslovom Poezije / veliki časopisni naslovi napovedujejo konec vojne naslovi časopisnih člankov
    // drami je dal naslov Hlapci; revija ima, nosi naslov Sodobnost / publ. delovni naslov dela naslov, ki ga nosi delo med nastajanjem
  3. 3. s prilastkom beseda, več besed, ki izražajo, označujejo
    1. a) višjo, visoko stopnjo izobrazbe: podeliti naslov doktor znanosti, doktorja znanosti / dobiti, doseči akademski, doktorski naslov
    2. b) višjo, visoko stopnjo na hierarhični lestvici v kaki družbi, organizaciji: imeti pravico do naslova guverner, načelnik / dobiti, podeliti baronski, plemiški naslov; ministrski, vladarski naslov / publ. biti izvoljen v naslov znanstveni svetnik za znanstvenega svetnika
    3. c) publ. visoko stopnjo na jakostni, vrednostni lestvici v kaki športni disciplini, kulturni dejavnosti: dobiti naslov najboljša filmska igralka; obdržati, osvojiti naslov prvaka, zmagovalca / pomeriti se za državne naslove naslove državnih prvakov
      // naslov heroja, udarnika / častni naslov
    4. č) vrsto glede na medsebojne, zlasti starostne, vljudnostne odnose ljudi: spoštljiv naslov; naslov za odraslega moškega / nagovoriti koga z naslovom tovariš
  4. 4. jur., navadno v zvezi pravni naslov pravni predpis, dokument, na osnovi katerega se lahko uveljavlja določena pravica: dokazati, navesti pravni naslov / dedič na podlagi pravnega naslova zakona / izvršilni naslov pravnomočna odločba ali druga listina, s katero se dovoli izvršba
    // publ. sklad, fond: dobiti sredstva iz naslova zdravstvenega zavarovanja
  5. 5. zastar. oznaka, vzdevek: vzdeli so mu naslov krasnoslovec / delu je dal naslov izvirna povest podnaslov
    ●     publ. braniti naslov prvaka tekmovati za pravico do naslova prvaka, pridobljenega na prejšnjem tekmovanju; ekspr. obrnil si se na napačen naslov v tej zadevi ti ne bom pomagal, ustregel
    ♦     biblio. prejeti sto naslovov sto različnih časopisov, knjig; elektr. naslov celice število, simbol, ki označuje mesto pomnilne celice v pomnilniku (elektronskega) računalnika; ptt brzojavni naslov pri pošti prijavljen skrajšani naslov fizične ali pravne osebe; šah. mojstrski, velemojstrski naslov
SSKJ
omejeváti -újem nedov. (á ȗ) 
  1. 1. določati, označevati mejo česa: črta omejuje igrišče / ta oznaka omejuje rabo besede na določeno področje
    // določati razsežnost, obliko česa: pokrajino omejujejo visoka gorovja / skalnata stena omejuje jezero od vzhoda; redko obzidje omejuje mesto od predmestja deli, ločuje
  2. 2. delati, povzročati, da kaj ne preseže določene meje, stopnje: ta zavora omejuje hitrost / ekspr. omejevati izdatke na minimum
  3. 3. določati, predpisovati najvišjo ali najnižjo mejo česa: časovno omejevati govornike / omejevati vpis v šole / omejevati navzdol, navzgor
  4. 4. delati, povzročati, da je kaj manjše
    1. a) glede na količino, število: zaradi slabe prodaje omejujejo proizvodnjo / omejevati pitje alkohola / omejevati nesreče pri delu; omejevati rojstva
    2. b) glede na možni razpon: te lastnosti omejujejo uporabnost aparata; dana določila omejujejo njegovo vlogo
    3. c) glede na obseg, področje: z regulacijami omejevati poplave / omejevati komu delovanje
      // preprečevati širjenje kakega pojava: omejevati požar, upor
  5. 5. delati, da kako dejanje, dejavnost obsega samo to, kar nakazuje določilo: svoje zanimanje omejuje na letalstvo / to omejuje razpravo na redke strokovnjake; omejevati se na bistveno
  6. 6. delati, povzročati, da kdo nima česa v polni meri: omejevati svobodo / omejevati moč koga / pri tem te nihče ne ovira in ne omejuje
    omejeváti se publ.  kazati, izražati odklonilno stališče do česa, nepovezanost s čim: jaz se od tega stališča omejujem
    omejujóč -a -e: omejujoča določila
    omejeván -a -o: omejevan v razvoju
SSKJ
oznáčba -e ž (ȃ) 
  1. 1. glagolnik od označiti: izboljšati označbo cest; označba krajev in razdalj / označba izdelkov / kulturna označba dobe; označba glavnih oseb
  2. 2. oznaka: zamenjati označbe; slabo vidne označbe na vozilih / prebrati izčrpno označbo pisatelja / ta članek ne zasluži označbe razprava
    ●     knjiž. v vodiču je le kratka označba krajev opis, oris; knjiž. velika narodna zavest je osnovna označba tega časa značilnost
    ♦     muz. dinamična označba za jakost izvajanja; interpretacijske ali izvajalne označbe izrazi, kratice in znamenja za način izvajanja glasbenih del; šah. označba linij s črkami; vet. označba živali s tetoviranjem, zarezami, žigom
SSKJ
oznáka -e ž (ȃ) 
  1. 1. kar kaj označuje: nositi na pokrivalih posebne oznake; mejne oznake; upoštevati oznake na cestah / beseda je oznaka za pojem / ponudbe pošljite pod oznako »nujno« / veliko oznak na hotelih in gostiščih je v tujih jezikih napisov, imen
    // navedene karakteristične lastnosti, značilnosti: uvod prinaša izčrpno oznako avtorja; stilna oznaka dobe
  2. 2. kar izraža karakteristično lastnost, značilnost: ta oznaka je za njegovo dejanje preostra; oznaka povest za to delo ni upravičena
  3. 3. knjiž. opis, oris: podrobna oznaka kraja; oznaka scene je bila pomanjkljiva
    ●     knjiž. črne oči so oznaka za to ljudstvo njegova značilnost
    ♦     elektr. ena ali več številk ali črk za označevanje programskega stavka
SNB
oznákaSSKJ -e ž (ȃ)
1. osnovna enota računalniških označevalnih jezikov, navadno zapisana v lomljenih oklepajih; tag (1), značka (1): Poleg oznake <summary> nam je na voljo še precej drugih, nihče pa nam ne brani, da bi dodali še svoje
2. niz znakov, ki označuje spletne vsebine in se uporablja predvsem za iskanje in prikaz teh vsebin; tag (2), značka (2): Iskanje fotografij je nasploh dobra stran tega programa, saj je možno iskanje po naslovih ali lastnih oznakah, imenu, zgodovini glede na več različnih parametrov, vrsti datotek, podrobnostih in motivih E (↑)oznáčiti
SSKJ
oznamenovánje -a s (ȃ) knjiž. oznaka: namesto barvnih oznamenovanj bi lahko dali druga
SSKJ
pejoratíven -vna -o prid. (ȋ) knjiž. slabšalen: pogosto uporablja pejorativne izraze; pejorativna oznaka / pejorativni pomen besede
SSKJ
pomeníti in poméniti -im nedov. (ī ẹ́) 
  1. 1. imeti vsebino
    1. a) ki označuje kak pojem, predmet: razloži mi, kaj pomeni tuja beseda; izrazi, ki pomenijo poklic, so: zidar, električar; to pomeni dejansko isto / beseda hiša pomeni stavbo, družino, podjetje
    2. b) ki posreduje kako misel: premišljal je, kaj pomeni ta fraza, stavek
  2. 2. biti znamenje, znak za to, kar izraža dopolnilo: rdeča luč pomeni stoj; simbol Fe pomeni v kemiji železo; zamahnil je z roko, kar je pomenilo, naj odidejo / črki J. M. na koncu članka pomenita Janez Mlinar / ta črta pomeni Gorjance predstavlja, ponazarja
  3. 3. biti znak, iz katerega se lahko spozna, dojame to, kar izraža dopolnilo: kaj pomenijo tvoje besede; nihče ni vedel, kaj bi pomenilo oddaljeno grmenje; ta oznaka pomeni, da je avtomobil iz Turčije / vsa ta znamenja pomenijo lepo vreme kažejo; to, da ga kliče direktor, ne pomeni nič dobrega
  4. 4. nav. ekspr. biti po mnenju, prepričanju osebka enak temu, kar izraža dopolnilo: če se ne vrnete, pomeni, da ste prelomili obljubo / kmetija pomeni dosti dela in slabo življenje; iti naprej pomeni gotovo smrt / publ. ta nagrada pomeni zame presenečenje
  5. 5. s prislovnim določilom, z dajalnikom izraža, da ima kdo do česa tak odnos, kot ga nakazuje določilo: denar in slava mu ne pomenita dosti; ta ženska mi je nekoč veliko pomenila / pomeniš mi toliko kot nič; on mu pomeni več kot oče, več kot ves svet
  6. 6. s prislovnim določilom imeti veljavo, ugled: zbrali so se vsi, ki v znanosti kaj pomenijo / priimek Puc v teh krajih še zdaj veliko pomeni
    ●     ekspr. taka kmetija je nekdaj nekaj pomenila je bila veliko vredna
SSKJ
pridévek -vka m (ẹ̑) 
  1. 1. izraz, ki se dodaja k imenu kake osebe, zlasti kot sorodstvena, socialna oznaka: ni ga več ogovarjal s pridevkom oče / za imenom je opuščal plemiški pridevek naslov
    // knjiž. izraz, ki se daje osebi po kaki značilnosti; vzdevek: zaradi ošabnega vedenja so mu dali pridevek novomeški Napoleon; zbadljivi pridevek se ga je hitro prijel
  2. 2. lit. atributivna beseda ali besedna zveza, ki natančneje določa samostalnik; epiteton: v pesmi uporablja dosti pridevkov / okrasni ali ukrasni pridevek ustaljen prilastek, ki ima določujočo in figurativno funkcijo
  3. 3. redko kar se da (k) čemu zraven, povrhu; dodatek: sveža krma ne potrebuje pridevkov; kuhati fižol s pridevki
    ●     nar. spal je v pridevku poleg skednja na seniku
    ♦     arheol. grobni pridevek grobni pridatek; lingv. stalni pridevek beseda ali besedna zveza, ki se stalno pristavlja k imenu kake osebe
Število zadetkov: 41