pòk1 tudi pók póka m (ȍ ọ́; ọ̑)
1. kratek, močen glas: slišati je bilo pok; pok strela / pasti na tla z glasnim pokom
2. glagolnik od počiti: to je povzročilo pok kosti / pok z bičem / veliki pok eksplozija snovi, s čimer naj bi nastalo vesolje; pomemben dogodek, ki ga navadno spremlja hitra razširitev česa
Zadetki iskanja
SSKJ²
SSKJ²
pòk2 medm. (ȍ)
posnema glas pri udarcu, prelomu, strelu: pok, je naredilo, ko je ustrelil; potrkala je na vrata: pok, pok
posnema glas pri udarcu, prelomu, strelu: pok, je naredilo, ko je ustrelil; potrkala je na vrata: pok, pok
SSKJ²
pìk pòk medm. (ȉ, ȍ)
posnema glasove pri udarjanju s cepcem, bičem: pastir šviga z bičem, da poka: pik pok; pik pok, se oglaša s skednja
posnema glasove pri udarjanju s cepcem, bičem: pastir šviga z bičem, da poka: pik pok; pik pok, se oglaša s skednja
SSKJ²
zamášek -ška m (ȃ)
1. okrogel, navadno na zgornjem koncu nekoliko širši predmet za mašenje odprtin, posod: izvleči, potegniti zamašek iz buteljke; zamašiti, zapreti z zamaškom; gumijast, plutovinast zamašek; kovinski, steklen zamašek; zamašek za sod / pok zamaška pok, ki nastane pri izvleku zamaška / kronski ali kronasti zamašek zamašek v obliki kovinske kapice, zlasti za steklenice
// kar je temu podobno: iz vate si je naredil zamaške za ušesa
2. kar se nabere, nakopiči na določenem mestu in onemogoča prehod, pretok: v cevi je nastal zamašek iz blata in peska / prometni zamašek
1. okrogel, navadno na zgornjem koncu nekoliko širši predmet za mašenje odprtin, posod: izvleči, potegniti zamašek iz buteljke; zamašiti, zapreti z zamaškom; gumijast, plutovinast zamašek; kovinski, steklen zamašek; zamašek za sod / pok zamaška pok, ki nastane pri izvleku zamaška / kronski ali kronasti zamašek zamašek v obliki kovinske kapice, zlasti za steklenice
// kar je temu podobno: iz vate si je naredil zamaške za ušesa
2. kar se nabere, nakopiči na določenem mestu in onemogoča prehod, pretok: v cevi je nastal zamašek iz blata in peska / prometni zamašek
SSKJ²
jék tudi jèk jéka m (ẹ̑; ȅ ẹ́) knjiž.
1. ponovljeni glas, zvok, nastal zaradi odboja zvočnih valov; odmev: klicali so njegovo ime, a odgovarjal jim je samo jek; jek strela
♦ fiz. ponovljeni zvok, ki nastane zaradi odboja zvočnih valov in se ločeno zaznava
2. kratek, oster, bolečino izražajoč glas: kriku je sledil bolesten jek; z obupnim jekom se je sesedla; jek strahu
// kratek, oster glas sploh: vrata so se zaprla z jekom / tišino je presekal jek topovskega strela pok
1. ponovljeni glas, zvok, nastal zaradi odboja zvočnih valov; odmev: klicali so njegovo ime, a odgovarjal jim je samo jek; jek strela
♦ fiz. ponovljeni zvok, ki nastane zaradi odboja zvočnih valov in se ločeno zaznava
2. kratek, oster, bolečino izražajoč glas: kriku je sledil bolesten jek; z obupnim jekom se je sesedla; jek strahu
// kratek, oster glas sploh: vrata so se zaprla z jekom / tišino je presekal jek topovskega strela pok
SSKJ²
óster -tra tudi ôstra -o stil. -ó prid., ostrêjši (ọ́, ó)
1. ki dobro reže, seka, grize: oster meč, nož; ostri zobje; ostra kosa; ostro rezilo; oster kot britev
// ki bode, zbada: oster trn; ostra brada, dlaka / ostra bodica / ostri kremplji / oster pesek; na ostri skali se je opraskal
2. ki je ozke, koničaste oblike: ostri vrhovi gor; ostre ličnice / pokončna, ostra pisava / ekspr. ima dolg, oster nos
// ki ima izrazite mejne črte: ostri obrisi, robovi; ostre sence
3. zelo sposoben za sprejemanje dražljajev: oster sluh, vid, voh / ostro oko, uho
4. ki vsebuje, izraža strog, neprizanesljiv odnos: z ostrim glasom vprašati; oster odgovor; ni vzdržal njegovega ostrega pogleda; ostre besede; ostra kazen, kritika, ocena / predstojnik je bil oster človek; ne bodi tako oster
5. nav. ekspr. ki se pojavlja
a) v visoki stopnji, v močni obliki: oster glas, krik, pok, žvižg; oster okus, vonj; ostra bolečina; ostra svetloba / oster mraz hud; oster veter, zrak veter, zrak, ki vzbuja občutek hudega mraza; letos bo ostra zima / ostro podnebje podnebje s hudim mrazom in veliko vročino
b) v zelo izraziti obliki: oster ovinek / oster boj, spor; prišlo je do ostre medsebojne konkurence / ostre črte, poteze na obrazu; med obema področjema ni ostre meje
6. ekspr. bister, prodoren: oster opazovalec / oster duh, razum, um; ostro mišljenje
● ekspr. biti ostrega jezika odrezav, napadalen; ekspr. ima oster nos bistro, pravilno predvideva; šport. žarg. ostra igra neobzirna, zelo borbena igra; ostra paprika pekoča paprika
♦ bot. ostri mleček rastlina z belim sokom v steblih, ki raste na močvirnatih travnikih, Euphorbia esula; film. ostri rez zaporedje dveh različnih posnetkov brez vmesne slikovne povezave; fot. ostri posnetek posnetek, pri katerem je posneti predmet, pojav jasno, razločno viden; ostra slika; gastr. ostra moka moka iz drobnih delcev; geom. ostri kot kot, manjši od 90°; voj. ostri naboj naboj s kovinsko kroglo
1. ki dobro reže, seka, grize: oster meč, nož; ostri zobje; ostra kosa; ostro rezilo; oster kot britev
// ki bode, zbada: oster trn; ostra brada, dlaka / ostra bodica / ostri kremplji / oster pesek; na ostri skali se je opraskal
2. ki je ozke, koničaste oblike: ostri vrhovi gor; ostre ličnice / pokončna, ostra pisava / ekspr. ima dolg, oster nos
// ki ima izrazite mejne črte: ostri obrisi, robovi; ostre sence
3. zelo sposoben za sprejemanje dražljajev: oster sluh, vid, voh / ostro oko, uho
4. ki vsebuje, izraža strog, neprizanesljiv odnos: z ostrim glasom vprašati; oster odgovor; ni vzdržal njegovega ostrega pogleda; ostre besede; ostra kazen, kritika, ocena / predstojnik je bil oster človek; ne bodi tako oster
5. nav. ekspr. ki se pojavlja
a) v visoki stopnji, v močni obliki: oster glas, krik, pok, žvižg; oster okus, vonj; ostra bolečina; ostra svetloba / oster mraz hud; oster veter, zrak veter, zrak, ki vzbuja občutek hudega mraza; letos bo ostra zima / ostro podnebje podnebje s hudim mrazom in veliko vročino
b) v zelo izraziti obliki: oster ovinek / oster boj, spor; prišlo je do ostre medsebojne konkurence / ostre črte, poteze na obrazu; med obema področjema ni ostre meje
6. ekspr. bister, prodoren: oster opazovalec / oster duh, razum, um; ostro mišljenje
● ekspr. biti ostrega jezika odrezav, napadalen; ekspr. ima oster nos bistro, pravilno predvideva; šport. žarg. ostra igra neobzirna, zelo borbena igra; ostra paprika pekoča paprika
♦ bot. ostri mleček rastlina z belim sokom v steblih, ki raste na močvirnatih travnikih, Euphorbia esula; film. ostri rez zaporedje dveh različnih posnetkov brez vmesne slikovne povezave; fot. ostri posnetek posnetek, pri katerem je posneti predmet, pojav jasno, razločno viden; ostra slika; gastr. ostra moka moka iz drobnih delcev; geom. ostri kot kot, manjši od 90°; voj. ostri naboj naboj s kovinsko kroglo
- óstro in ostró tudi ôstro prisl.:
ostro dišati; ostro kaznovati, obsoditi, odgovoriti; ostro pogledati; pot zavije ostro na levo; ostro začrtane meje
SSKJ²
trávma -e ž (ȃ)
1. med. sprememba, prizadetost tkiva, organa, organizma zaradi nenadnega delovanja zunanje sile; poškodba: udarec je povzročil travmo; zlomi, opekline in druge travme / akustična travma ki jo povzroči hrup, pok; porodna travma ki nastane pri porodu
2. psih. duševna motnja zaradi (duševnega) pretresa: osvoboditi, rešiti se travme; očitki so v njem povzročili travmo; preboleti travmo / duševna travma
3. knjiž. zelo hudo, zelo težko doživetje: vojni poraz je bil dolgo narodna travma; spremlja ga travma grozovitega prizora; travme iz otroških let
1. med. sprememba, prizadetost tkiva, organa, organizma zaradi nenadnega delovanja zunanje sile; poškodba: udarec je povzročil travmo; zlomi, opekline in druge travme / akustična travma ki jo povzroči hrup, pok; porodna travma ki nastane pri porodu
2. psih. duševna motnja zaradi (duševnega) pretresa: osvoboditi, rešiti se travme; očitki so v njem povzročili travmo; preboleti travmo / duševna travma
3. knjiž. zelo hudo, zelo težko doživetje: vojni poraz je bil dolgo narodna travma; spremlja ga travma grozovitega prizora; travme iz otroških let
SSKJ²
bíč1 in bìč bíča m (ī í; ȉ í)
palica s pritrjenim jermenom ali vrvjo za udarjanje: vihteti bič; počiti, švrkniti z bičem / jahalni, pasji bič
● ekspr. če se žival upre, zapoje bič je tepena
// ekspr. udarci z bičem: žival je topo prenašala bič / bili so vajeni biča
// ekspr., s prilastkom nasilje, sila1, pritisk: lomi se pod bičem lastne krvi; bič javnega mnenja; bič usode / postal je bič svoje družine nadloga
♦ glasb. bič glasbilo v orkestru, ki posnema pok biča; zool. morski bič velika morska riba s strupeno bodico na repu, Trigon pastynaca
palica s pritrjenim jermenom ali vrvjo za udarjanje: vihteti bič; počiti, švrkniti z bičem / jahalni, pasji bič
● ekspr. če se žival upre, zapoje bič je tepena
// ekspr. udarci z bičem: žival je topo prenašala bič / bili so vajeni biča
// ekspr., s prilastkom nasilje, sila1, pritisk: lomi se pod bičem lastne krvi; bič javnega mnenja; bič usode / postal je bič svoje družine nadloga
♦ glasb. bič glasbilo v orkestru, ki posnema pok biča; zool. morski bič velika morska riba s strupeno bodico na repu, Trigon pastynaca
SSKJ²
eksplozíja tudi eksplózija -e ž (ȋ; ọ́)
1. hitra, silovita sprostitev energije ob vžigu eksplozivnih snovi ali zaradi premočnega pritiska: nastala je močna eksplozija / eksplozija bombe, mine; eksplozija parnega kotla; eksplozija plinov v rudniku; eksplozija brizantnega razstreliva / opraviti, izvesti podzemeljsko atomsko eksplozijo eksplozijo atomske bombe
// pok pri taki sprostitvi energije: slišale so se eksplozije
● ekspr. politična napetost je rasla in bati se je bilo eksplozije spopada
2. ekspr. nezadržen, silovit izraz česa: čustvena eksplozija
3. publ. velika in hitra (po)množitev česa: eksplozija avtomobilizma; eksplozija prebivalstva v zadnjih dvajsetih letih
1. hitra, silovita sprostitev energije ob vžigu eksplozivnih snovi ali zaradi premočnega pritiska: nastala je močna eksplozija / eksplozija bombe, mine; eksplozija parnega kotla; eksplozija plinov v rudniku; eksplozija brizantnega razstreliva / opraviti, izvesti podzemeljsko atomsko eksplozijo eksplozijo atomske bombe
// pok pri taki sprostitvi energije: slišale so se eksplozije
● ekspr. politična napetost je rasla in bati se je bilo eksplozije spopada
2. ekspr. nezadržen, silovit izraz česa: čustvena eksplozija
3. publ. velika in hitra (po)množitev česa: eksplozija avtomobilizma; eksplozija prebivalstva v zadnjih dvajsetih letih
SSKJ²
izstrélen -lna -o prid. (ẹ̑)
nanašajoč se na izstrelitev: izstrelni pok / izstrelna ploščad
♦ med. izstrelna rana rana, ki jo naredi krogla ob izstopu iz telesa
nanašajoč se na izstrelitev: izstrelni pok / izstrelna ploščad
♦ med. izstrelna rana rana, ki jo naredi krogla ob izstopu iz telesa
SSKJ²
píkakôm -a m (í-ȏ) pog.
internetno, spletno podjetje: propadli pikakomi; pok, polom, zlom pikakomov; razcvet pikakomov; ustanovitelji pikakomov / družba, podjetje pikakom; v prid. rabi: pikakom družba; pikakom podjetje
internetno, spletno podjetje: propadli pikakomi; pok, polom, zlom pikakomov; razcvet pikakomov; ustanovitelji pikakomov / družba, podjetje pikakom; v prid. rabi: pikakom družba; pikakom podjetje
SSKJ²
pìkapòk in píkapòk in pìka pòk in píka pòk medm. (ȉ-ȍ; ȋ-ȍ)
posnema glas pri udarjanju s cepcem, bičem: oglasili so se mlatiči: pikapok, pikapok
posnema glas pri udarjanju s cepcem, bičem: oglasili so se mlatiči: pikapok, pikapok
SSKJ²
póčiti1 -im dov. (ọ́ ọ̑)
1. dati kratek, močen glas: suha veja je počila; v temi je nekaj počilo; brezoseb. udaril ga je, da je počilo / strel poči / puška poči strel iz puške
// povzročiti kratek, močen glas: počiti s prsti
// s tankim prožnim predmetom zamahniti po zraku tako, da se sliši pok: počiti z bičem
// ekspr. ustreliti: nekajkrat počiti s puško / pog. vzel je pištolo in ga počil
2. dobiti razpoko, špranjo: kozarec, led, obroč poči; skala, zvon poči; počiti po sredi / mehurček, žulj poči / struna je počila zaradi prevelike napetosti se je pretrgala; šivi na hlačah so počili
3. ekspr. udariti: počiti otroka po roki; počiti koga s kolom; počiti se po čelu
4. ekspr., v zvezi z od izraža visoko stopnjo stanja, kot ga določa samostalnik: počiti od jeze, smeha
5. brezoseb., ekspr. priti do spopada: nazadnje je tudi na tem koncu sveta počilo
● star. počil je glas o njegovi smrti nenadoma se je razvedelo, da je umrl; ekspr. od žalosti ji je počilo srce je umrla; ekspr. počiti v smeh nenadoma glasno se zasmejati; ekspr. spotaknil se je in počil po tleh padel; tako sem sit, da bom počil zelo
1. dati kratek, močen glas: suha veja je počila; v temi je nekaj počilo; brezoseb. udaril ga je, da je počilo / strel poči / puška poči strel iz puške
// povzročiti kratek, močen glas: počiti s prsti
// s tankim prožnim predmetom zamahniti po zraku tako, da se sliši pok: počiti z bičem
// ekspr. ustreliti: nekajkrat počiti s puško / pog. vzel je pištolo in ga počil
2. dobiti razpoko, špranjo: kozarec, led, obroč poči; skala, zvon poči; počiti po sredi / mehurček, žulj poči / struna je počila zaradi prevelike napetosti se je pretrgala; šivi na hlačah so počili
3. ekspr. udariti: počiti otroka po roki; počiti koga s kolom; počiti se po čelu
4. ekspr., v zvezi z od izraža visoko stopnjo stanja, kot ga določa samostalnik: počiti od jeze, smeha
5. brezoseb., ekspr. priti do spopada: nazadnje je tudi na tem koncu sveta počilo
● star. počil je glas o njegovi smrti nenadoma se je razvedelo, da je umrl; ekspr. od žalosti ji je počilo srce je umrla; ekspr. počiti v smeh nenadoma glasno se zasmejati; ekspr. spotaknil se je in počil po tleh padel; tako sem sit, da bom počil zelo
- póčiti se pog., ekspr.
1. sesti: počiti se v naslanjač
2. spreti se, stepsti se: spet sta se počila
- póčen -a -o:
počen kozarec, vrč; počena deska; počeno jajce
● ekspr. hiša ni vredna počenega groša zelo malo, nič
SSKJ²
razbúriti -im dov. (ū ȗ)
1. povzročiti stanje velike vznemirjenosti: odločitev bo ljudi razburila; pok konja razburi; zelo razburiti / publ. novica je razburila duhove; ekspr. to mu je razburilo kri / film mu je razburil domišljijo razvnel
// povzročiti nezadovoljstvo, ogorčenost: pristranska kritika, krivica jih je razburila
2. knjiž. narediti razgibano, valovito: veter je razburil morsko gladino; proti večeru se je morje razburilo
1. povzročiti stanje velike vznemirjenosti: odločitev bo ljudi razburila; pok konja razburi; zelo razburiti / publ. novica je razburila duhove; ekspr. to mu je razburilo kri / film mu je razburil domišljijo razvnel
// povzročiti nezadovoljstvo, ogorčenost: pristranska kritika, krivica jih je razburila
2. knjiž. narediti razgibano, valovito: veter je razburil morsko gladino; proti večeru se je morje razburilo
- razbúriti se
začutiti, izraziti veliko vznemirjenost: bolnik se ne sme razburiti; če se razburi, mu lahko škoduje; ekspr. za vsako malenkost se razburi; hitro se razburiti
// izraziti nezadovoljstvo, ogorčenost: razburiti se zaradi slabega gospodarjenja; razburil se je nad sinovimi neuspehi; glasno, javno se razburiti / tega ne bom poslušal, se je razburil
- razbúrjen -a -o:
razburjen človek; spregovoril je z razburjenim glasom; bil je tako razburjen, da ni mogel zaspati; razburjena je prišla domov; prisl.: razburjeno govoriti, oditi
SSKJ²
rézek -zka -o prid., rézkejši (ẹ́)
1. močen, visok, neprijetno zveneč: rezek glas, pok; rezek smeh, žvižg; rezek žvenket stekla
2. nav. ekspr. ki se pojavlja
a) v visoki stopnji, močni obliki: rezek okus, vonj; rezka barva; rezka bolečina / rezek mraz hud; rezek zrak ki vzbuja občutek hudega mraza
b) v zelo izraziti obliki: rezka sprememba; rezko nasprotje
3. ki kaže nenaklonjen, nedobrohoten odnos zlasti z govorjenjem: po značaju je odkrit in včasih rezek; postati rezek / biti rezek v govorjenju
// ki izraža nenaklonjenost, nedobrohotnost: rezek humor; rezek odgovor
1. močen, visok, neprijetno zveneč: rezek glas, pok; rezek smeh, žvižg; rezek žvenket stekla
2. nav. ekspr. ki se pojavlja
a) v visoki stopnji, močni obliki: rezek okus, vonj; rezka barva; rezka bolečina / rezek mraz hud; rezek zrak ki vzbuja občutek hudega mraza
b) v zelo izraziti obliki: rezka sprememba; rezko nasprotje
3. ki kaže nenaklonjen, nedobrohoten odnos zlasti z govorjenjem: po značaju je odkrit in včasih rezek; postati rezek / biti rezek v govorjenju
// ki izraža nenaklonjenost, nedobrohotnost: rezek humor; rezek odgovor
- rézko prisl.:
rezko se zasmejati, zažvižgati; telefon rezko zvoni
SSKJ²
SSKJ²
sílen2 -lna -o prid., sílnejši (ȋ) nav. ekspr.
1. ki ima veliko silo: silen udarec, vihar / on je silen človek; bil je mlad in silen
// ki z videzom, velikostjo kaže
a) da ima veliko silo: voz vlečeta silna konja / silna čeljust
b) da prenese, vzdrži veliko silo: silne korenine, veje
2. ki se kaže, pojavlja v zelo visoki stopnji: silen pok; silna svetloba / silna bolečina, lakota, ljubezen
● star. tod so vladali silni vladarji mogočni; star. zbrala se je silna množica zelo velika
1. ki ima veliko silo: silen udarec, vihar / on je silen človek; bil je mlad in silen
// ki z videzom, velikostjo kaže
a) da ima veliko silo: voz vlečeta silna konja / silna čeljust
b) da prenese, vzdrži veliko silo: silne korenine, veje
2. ki se kaže, pojavlja v zelo visoki stopnji: silen pok; silna svetloba / silna bolečina, lakota, ljubezen
● star. tod so vladali silni vladarji mogočni; star. zbrala se je silna množica zelo velika
- sílno prisl.:
silno delati, kričati; silno je počilo; on je silno velik; bila je silno zaljubljena; sam.: strah pred nečim silnim
SSKJ²
silovít -a -o prid., silovítejši (ȋ)
1. ki ima zelo veliko silo: silovit udarec ga je podrl na tla / silovit vojaški napad
// ekspr. ki v odnosu do koga uporablja silo, nasilje: siloviti ljudje; ne bodi tako silovit
2. ekspr. ki se kaže, pojavlja v zelo veliki stopnji: silovit pok / silovit strah; silovito čustvo
1. ki ima zelo veliko silo: silovit udarec ga je podrl na tla / silovit vojaški napad
// ekspr. ki v odnosu do koga uporablja silo, nasilje: siloviti ljudje; ne bodi tako silovit
2. ekspr. ki se kaže, pojavlja v zelo veliki stopnji: silovit pok / silovit strah; silovito čustvo
- silovíto prisl.:
silovito je počilo; bil mu je silovito hvaležen
SSKJ²
tíh -a -o prid., tíšji (ȋ í)
1. ki je malo slišen ali neslišen: tih glas, pok; tih pozdrav, smeh, šepet; tiha glasba / tih tek stroja; tiha hoja; streljanje je postajalo vse tišje / ekspr. v temi se plazijo tihi koraki
2. ki s svojim delovanjem povzroča malo hrupa, ropota: tih motor, stroj / tih potok, veter
3. ki s svojim vedenjem, ravnanjem ne povzroča hrupa: družba je postala tiha; otroci so tihi kot miške / konja sta tiha in mirna
// ki se zadržano vede, malo govori: njegov oče je tih mož; tiha in ponižna ženska / sprva je bil tih, potem se je razgovoril
4. ki je brez hrupa, ropota: tih prostor, vrt; tiha soba; mesto je postalo tiho / tih večer; tiha noč
5. nav. ekspr. ki se ne izraža z govorjenjem: tih obup; tiha ljubezen; molk ni vedno tiho odobravanje; tiho privoljenje / v osmrtnicah prosimo tihega sožalja
6. pri katerem se ne govori: tihe demonstracije / tiho branje
7. ekspr. ki se dogaja, ne da bi se o tem veliko govorilo, pisalo: tiha reforma, revolucija; tihe spremembe
8. ekspr. ki se dogaja okolici prikrito, neopazno: vdaja se tihemu pijančevanju / mamila vodijo mlade v tihi samomor
9. ekspr. ki je brez vznemirljivih, razburljivih dogodkov; miren: tih dan; tiho življenje / tih spanec / star. odpluli so v tihem vremenu brezvetrnem
10. ekspr. ki se ne pojavlja v izraziti obliki, z veliko intenzivnostjo: tih sijaj; zrak je poln tihih vonjev / tiha eleganca obleke umirjena
● ekspr. zakonca imata tihi teden ne govorita, sta sprta; ekspr. ta človek je tiha voda ne kaže negativnih lastnosti; poroka je bila tiha brez svatovanja; ekspr. tiho pravilo ki se uveljavlja z navado; preg. tiha voda bregove dere na zunaj tih, miren človek je zmožen storiti kaj nepričakovanega
♦ ekon. tihi družabnik kdor vloži kapital v drugo, ne svoje podjetje zaradi udeležbe pri dobičku in izgubi; rel. tiha maša maša brez petja; tiha nedelja predzadnja nedelja pred veliko nočjo; šol. tiha vaja nekdaj navadno krajša pisna naloga v šoli, s katero se utrjuje, preverja določeno znanje; tiha zaposlitev ali tiho delo samostojno delo učencev pri pouku, pri katerem vsak tiho opravlja svojo nalogo
1. ki je malo slišen ali neslišen: tih glas, pok; tih pozdrav, smeh, šepet; tiha glasba / tih tek stroja; tiha hoja; streljanje je postajalo vse tišje / ekspr. v temi se plazijo tihi koraki
2. ki s svojim delovanjem povzroča malo hrupa, ropota: tih motor, stroj / tih potok, veter
3. ki s svojim vedenjem, ravnanjem ne povzroča hrupa: družba je postala tiha; otroci so tihi kot miške / konja sta tiha in mirna
// ki se zadržano vede, malo govori: njegov oče je tih mož; tiha in ponižna ženska / sprva je bil tih, potem se je razgovoril
4. ki je brez hrupa, ropota: tih prostor, vrt; tiha soba; mesto je postalo tiho / tih večer; tiha noč
5. nav. ekspr. ki se ne izraža z govorjenjem: tih obup; tiha ljubezen; molk ni vedno tiho odobravanje; tiho privoljenje / v osmrtnicah prosimo tihega sožalja
6. pri katerem se ne govori: tihe demonstracije / tiho branje
7. ekspr. ki se dogaja, ne da bi se o tem veliko govorilo, pisalo: tiha reforma, revolucija; tihe spremembe
8. ekspr. ki se dogaja okolici prikrito, neopazno: vdaja se tihemu pijančevanju / mamila vodijo mlade v tihi samomor
9. ekspr. ki je brez vznemirljivih, razburljivih dogodkov; miren: tih dan; tiho življenje / tih spanec / star. odpluli so v tihem vremenu brezvetrnem
10. ekspr. ki se ne pojavlja v izraziti obliki, z veliko intenzivnostjo: tih sijaj; zrak je poln tihih vonjev / tiha eleganca obleke umirjena
● ekspr. zakonca imata tihi teden ne govorita, sta sprta; ekspr. ta človek je tiha voda ne kaže negativnih lastnosti; poroka je bila tiha brez svatovanja; ekspr. tiho pravilo ki se uveljavlja z navado; preg. tiha voda bregove dere na zunaj tih, miren človek je zmožen storiti kaj nepričakovanega
♦ ekon. tihi družabnik kdor vloži kapital v drugo, ne svoje podjetje zaradi udeležbe pri dobičku in izgubi; rel. tiha maša maša brez petja; tiha nedelja predzadnja nedelja pred veliko nočjo; šol. tiha vaja nekdaj navadno krajša pisna naloga v šoli, s katero se utrjuje, preverja določeno znanje; tiha zaposlitev ali tiho delo samostojno delo učencev pri pouku, pri katerem vsak tiho opravlja svojo nalogo
- tího prisl.:
tiho brati; tiho so šli proti domu; tiho jokati; tiho odpreti vrata; tiho se strinjati s kom; tiho upa, da se bo vse srečno končalo / v povedni rabi: vse je bilo tiho; ves čas so tiho; tiho je kakor v grobu; biti tiho kot miš; kot grožnja ali boš tiho; elipt.: ti pa kar tiho; tiho, nekdo prihaja
● ekspr. nikomur ni tiho odgovori na vsako nasprotovanje, vsak izziv; vulg. namesto da bi povedali svoje mnenje, so pa tiho kot riti ga ne povejo
♦ glasb. tiho označba za jakost izvajanja piano; zelo tiho označba za jakost izvajanja pianissimo; čedalje tišje označba za jakost izvajanja decrescendo
- tíhi -a -o sam.:
na tiho stopati; ekspr. na tihem pisati pesmi; po tihem jokati
SSKJ²
zapókati -am dov. (ọ́ ọ̑)
1. dati kratke, močne glasove: včasih je zapokala suha veja / ko se je vzravnal, so mu zapokali sklepi; brezoseb. stresla sta si roki, da je kar zapokalo / od časa do časa so zapokale puške streli iz pušk
// povzročiti kratke, močne glasove: zapokal je s prsti
// s tankim prožnim predmetom zamahniti po zraku tako, da se sliši pok: voznik je zapokal z bičem
2. začeti streljati: lovci so zapokali; brezoseb. navsezgodaj je zapokalo
1. dati kratke, močne glasove: včasih je zapokala suha veja / ko se je vzravnal, so mu zapokali sklepi; brezoseb. stresla sta si roki, da je kar zapokalo / od časa do časa so zapokale puške streli iz pušk
// povzročiti kratke, močne glasove: zapokal je s prsti
// s tankim prožnim predmetom zamahniti po zraku tako, da se sliši pok: voznik je zapokal z bičem
2. začeti streljati: lovci so zapokali; brezoseb. navsezgodaj je zapokalo
- « Prejšnja
- 1
- 2
- Naslednja »
Število zadetkov: 33
Dostopnost