Fran > SSKJ

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 4. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 4. 2024.

1. 1. narediti, da kdo kaj izve, se s čim seznani
   1. a) z govorjenjem: povedati ceno, ime, svoje mnenje, novico; povedati komu za pot; odkrito povedati; povedati po angleško / povem ti, če ne boš tega povedal drugim; očetu bomo povedali, da se potepaš; povedali vam bomo, kdaj pridite sporočili vam bomo, obvestili vas bomo; povedal sem vam, da ne grem rekel; tega niste povedali dovolj jasno izrazili
      // povejte račun, prosim
   2. b) z jezikovnimi sredstvi: v članku je povedal dosti novega / kako je do tega prišlo, pove knjiga / kot smo že zgoraj povedali, proizvodnja narašča
   3. c) s čim sploh: z gibi, očmi komu kaj povedati; gluhonemi je to povedal s prsti / če je slika dobra, pove vse in ne potrebuje besedila / ekspr. ogledalo mu je povedalo, da se je postaral pokazalo; ta kazalec pove, kdaj doseže temperatura kritično točko; te številke povejo, koliko smo zaslužili izražajo, kažejo
      // izgovoriti, izreči: bolnik je povedal nekaj besed / prvi stavek je povedal šepetaje
      // izraziti, posredovati določeno besedilo: pravljico jim je večkrat povedala; povedati pesem na pamet
2. 2. dati osnovo za kako misel, sklep: bledica na njenem obrazu mu je povedala, da je bolna; nered v sobi jim je povedal, da so bili v njej tatovi; tvoje bele roke so mi povedale, da nisi kmet / markacija, znak pove, kje moraš zaviti
3. 3. v medmetni rabi, v zvezi povem ti, vam izraža
   1. a) trdno prepričanost: službo bo kmalu pustil, povem ti
   2. b) opozorilo, svarilo: povem ti, pazi se, kaj govoriš; da vam povem, z njim se ni šaliti
      // poudarja povedano: povem ti, bilo je zelo nevarno; junak je bil, povem vam, da malo takih
      // v zvezi česa, kaj ne poveš izraža presenečenje, dvom: kaj ne poveš: da si denar izgubil / on je bil tukaj. Česa ne poveš
      ● ekspr. to ime mi ne pove nič osebe s tem imenom ne poznam; v zvezi z določeno stvarjo ne vem o osebi s tem imenom nič; ekspr. nos mu je povedal, kaj mora ukreniti začutil je; ekspr. o tem bi se dalo še marsikaj povedati je znanega še marsikaj; o tem vejo ljudje veliko povedati ljudje veliko pripovedujejo o tem; star. ona zna povedati prihodnost, srečo napovedati; ekspr. kaj boste dobrega povedali kakšne novice prinašate; ekspr. povedal ji je nekaj gorkih zelo jo je oštel; ekspr. naj le pride, da mu povem svoje da ga oštejem, mu izrazim nezadovoljstvo; ekspr. bilo je lepo, da se ne da povedati zelo; ekspr. v obraz povedati komu izraziti, navadno ogorčenje, jezo, neposredno povzročitelju; ekspr. bilo je, kako bi povedal, res malo nerodno kako bi z besedami primerno izrazil; pog. komu kaj nazaj povedati odgovoriti mu, ugovarjati; greh se pove, grešnik pa ne dejanje se razkrije, storilec pa zamolči; preg. povej mi, s kom hodiš, in povem ti, kdo si človek je tak kot njegova družba

povédan -a -o deležnik od povedati: s tem je vse povedano; ekspr. nakratko (povedano), nisi pripravljen
// star. omenjen, naveden: srečal sem ga leto dni po povedanih dogodkih; sam.: si razumel povedano

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 4. 2024.

1. 1. v povedni rabi dolžen sprejeti sankcije, dati opravičilo
   1. a) če kaj ne ustreza normam, zahtevam, ima negativne posledice: ne more biti odgovoren za dejanja drugih; starši so odgovorni za mladoletne otroke pred oblastjo; za svoje početje ste sami odgovorni / kdo je odgovoren za kvaliteto izdelkov jamči
      // odgovorni urednik urednik, ki je ob pogojih zakona odgovoren za informacije v časopisu
   2. b) če se z zaupano osebo, stvarjo zgodi kaj negativnega: za izposojeno knjigo je odgovoren tisti, ki si jo izposodi; učitelj je odgovoren za otroke, ki jih pelje na izlet
      // dolžen skrbeti za prevzeto obveznost, uresničitev kake naloge: dve šolski leti je bil odgovoren za knjižnico; bil je odgovoren za organizacijo osvobodilnega gibanja na tem področju; starši so odgovorni za otrokov razvoj
      // ki je v takem odnosu do česa negativnega, kot bi bil povzročitelj, storilec: ne bomo mi odgovorni, če se vam bo kaj pripetilo; ne čuti se odgovornega za nesrečo / za nastali položaj so delali odgovorne druge sodelavce
2. 2. ki si prizadeva zadovoljevati norme, izpolnjevati zahteve, dolžnosti: novi vzgojitelj se mu je zdel zelo odgovorna oseba / odgovoren odnos do ljudi; spodbujati k odgovornemu delu / v tem trenutku je potrebna odgovorna odločitev premišljena, trezna
3. 3. ki zaradi pomembnosti, posledic zahteva veliko znanje, skrbnost: operacija je odgovoren poseg; zaupali so mu odgovorno nalogo; opravlja zelo odgovorno delo / imeti dovolj strokovnjakov tudi za najbolj odgovorna mesta
4. 4. v povedni rabi ki je v takem odnosu do koga, da mu mora dajati pojasnilo, utemeljitev za svoje delo, ravnanje: izvršilni organi so odgovorni skupščini; žena je bila v preteklosti odgovorna možu / kritik je odgovoren pred ustvarjalcem
5. 5. publ. pooblaščen, pristojen: obrniti se na odgovorni forum; odgovorni organi; stiki z odgovornimi predstavniki
   // vodstven, vodilen: odgovorni krogi v stranki; zavzemati odgovorne položaje v organizaciji
   ● ekspr. z glavo ste odgovorni za njegovo življenje usmrčeni boste, če se mu bo kaj zgodilo
   ♦ jur. odgovorna oseba oseba v delovni ali kaki drugi organizaciji ali uradna oseba, ki je odgovorna za morebiten gospodarski prestopek ali kaznivo dejanje; kazensko odgovorna oseba oseba, ki je po določilih zakona odgovorna za kaznivo dejanje; psih. človek je odgovorno bitje sposoben zavestno sprejemati posledice svojih odločitev, ravnanja

odgovórno prisl.: odgovorno delati, ravnati; enakopravno in odgovorno odločati; odgovorno uporabljati družbena sredstva; sam.: odgovorni so si prizadevali, da bi nalogo opravili

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 4. 2024.

1. 1. dolžnost sprejeti sankcije, dati opravičilo
   1. a) če kaj ne ustreza normam, zahtevam, ima negativne posledice: odgovornost lahko preide na drugo osebo; hotel se je rešiti odgovornosti za prejšnje delovanje; odgovornost staršev za dejanja mladoletnih otrok; zahtevati odgovornost pri delu; enakost pravic, dolžnosti in odgovornosti delavcev / sprejeti odgovornost za odločitev; ekspr. kdo nosi odgovornost za to je odgovoren
      // podjetje prevzema odgovornost za kvaliteto izdelkov jamstvo
   2. b) če se z zaupano osebo, stvarjo zgodi kaj negativnega: niso ga vzeli s seboj, ker bi bila to zanje prehuda odgovornost / na odgovornost uporaba stopnic na lastno odgovornost; pojdi na mojo odgovornost; to je storil na svojo odgovornost
      // dolžnost skrbeti za prevzeto obveznost, uresničitev kake naloge: sprejeti odgovornost za napredek dežele; breme odgovornosti; publ. vsa odgovornost leži na nas mi smo za vse odgovorni
      // odnos do česa negativnega, kot bi bil povzročitelj, storilec: odklanjati odgovornost za neuspeh; pripisati mladini odgovornost za kulturno mrtvilo; radi bi zmanjšali svojo odgovornost za krizo v meddržavnih odnosih
2. 2. lastnost, značilnost človeka, ki si prizadeva zadovoljevati norme, izpolnjevati zahteve, dolžnosti: pri tej odločitvi je pokazal veliko odgovornost in življenjsko modrost; razvijati odgovornost in samostojnost komunistov; ravnati brez odgovornosti; merilo odgovornosti študentov so njihovi uspehi
3. 3. naloga, obveznost: skrbeti za promet s tako zastarelimi napravami je prevelika odgovornost; zaupati komu nove odgovornosti
4. 4. odnos, pri katerem mora kdo dajati pojasnilo, utemeljitev za svoje delo, ravnanje: obstaja odgovornost podrejenih do nadrejenih in obratno; urediti odgovornost izvršnega sveta skupščini / ekspr. prevzeti odgovornost pred zgodovino
5. 5. lastnost, značilnost tega, kar zaradi pomembnosti, posledic zahteva veliko znanje, skrbnost: ni se zavedal odgovornosti zaupane naloge; odgovornost odločitve
   ● ekspr. kakšna odgovornost je voditi mlade ljudi kako težko je; publ. klicati, poklicati koga na odgovornost odgovor
   ♦ jur. civilna odgovornost odgovornost za škodo, ki ne izvira iz kaznivega dejanja; disciplinska odgovornost odgovornost zaradi neizpolnjevanja ali malomarnega izpolnjevanja delovnih obveznosti; kazenska odgovornost odgovornost krivega in prištevnega ali zmanjšano prištevnega storilca kaznivega dejanja; krivdna odgovornost; materialna odgovornost odgovornost za povračilo premoženjske škode; odškodninska odgovornost; osebna odgovornost odgovornost določene osebe same kot fizične osebe; psih. odgovornost sposobnost zavestno sprejemati posledice svojih odločitev, ravnanja

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 4. 2024.

1. 1. ki zanj zlasti zaradi kake lastnosti, značilnosti ve dosti ljudi: v svojem času je bil znan govornik; najel je znanega odvetnika; na prireditvi so nastopali znani športniki; daleč naokrog znana gostilna; svetovno znana slika; ekspr. znana spogledljivka; obiskati znano letovišče / predaval bo znani ekonomist / kraj je znan po marmorju; znana je po gostoljubnosti / znan je kot velik razgrajač
2. 2. ki se zanj ve, da obstaja: dozdaj znani ostanki izumrlih živali; znane in nanovo odkrite rastline; objavil je vsa znana pisateljeva pisma
   // ki se zanj ve sploh: o nesreči je znanih le malo podatkov; ponavljal je same znane stvari; afera je že splošno znana / iz znanih podatkov narediti zaključek / storilec dejanja še ni znan odkrit
   // kot podkrepitev znana stvar, polomil ga je
3. 3. katerega lastnosti, značilnosti kdo osebno pozna iz izkustva, študija: v znanem kraju se dobro počuti; vsak prostor v tem mestu mu je bil znan; vsebina knjige mu je le deloma znana / pravna stran zadeve mu ni znana je ne pozna
   // sredstva za investicije bodo znana po obračunu takrat se bo vedelo, koliko jih je
   // za katerega se ve, kdo je, kateri je: na cesti je srečal dosti znanih ljudi; igral se je samo z znanimi otroki; povzročitelj bolezni ni znan
   // ki vzbudi v osebku občutek identičnosti s tem, kar pozna, ve: po telefonu se je spet oglasil znani glas; bil mu je znan, vendar se ni spomnil njegovega imena; kraj se mu je zdel znan; pisava v pismu mu je bila znana / znan mi je le po obrazu
4. 4. navadno v povedni rabi s katerim se kdo pozna in ima z njim osebne stike: za pomoč je prosil le znane ljudi; že dolgo sta znana / bil je znan z vsemi veljaki v kraju; z dekletom sta si znana; z njim je osebno znan
5. 5. navadno v povedni rabi, s prislovnim določilom ki je, obstaja na kakem prostoru, v kakem času: v alpskem svetu znani plesi; ti običaji so znani na kmetih; iz te geološke dobe so znani predniki orangutana / v tem času znano orodje
   ● v mestu ni bil znan se ni spoznal
   ♦ mat. znani člen enačbe člen enačbe, katerega vrednost je dana

znáno prisl.: bila je znano najimenitnejša gostilna v okolici / v povedni rabi: kolikor je meni znano, ne bodo prišli po tem, kakor sem jaz obveščen; ni nam znano, kaj nameravajo ne vemo; znano vam je, da tega ne želimo veste; ni znano, kam je izginil ne ve se; alkohol, kot je znano, zmanjšuje prištevnost izraža neosebnost trditve

znáni -a -o sam.: nobenega znanega ni srečal; meja znanega in neznanega
♦ ped. načelo od znanega k neznanemu

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 4. 2024.

1. 1. rel. kršitev božje ali cerkvene zapovedi: krasti je greh; kesati, spovedati se grehov; delati grehe; odpustiti grehe; pokoriti se za grehe; velik greh; greh proti šesti božji zapovedi / izvirni greh; mali greh; smrtni greh kršitev božje postave v veliki stvari z jasnim spoznanjem in popolnim privoljenjem
   // ekspr. pokvarjenost, nemoralnost: povsod se je naselil greh; valja se v grehu
2. 2. ekspr. prekršek, prestopek: kaznovan je bil za vse grehe; greh proti predpisom; greh zoper zdrav okus / storiti greh nad narodom / v povedno-prislovni rabi: greh je bilo dati denar za tako neumnost; greh je, če ne izrabite lepega vremena
   // napaka, pomanjkljivost: nesloga je naš stari greh; omahljivost mu štejejo v velik greh / popravljati stare grehe; pravopisni grehi
   ● ekspr. še vedno je vredna greha je privlačna, zapeljiva; ekspr. bog mi greh odpusti, če sem koga pozabil navesti naj se mi ne zameri, ne šteje v zlo; bibl. kdor je brez greha, naj prvi vrže kamen vanjo človek ne sme obsojati drugih, če sam ni brez napak; greh se pove, grešnik pa ne dejanje se razkrije, storilec pa zamolči

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 4. 2024.

1. 1. potuhnjen, hinavski: to je poniglav človek; na njegovem obrazu je opazila poniglavo prekanjenost / poniglav napad na avtorja knjige; niso odkrili, kdo je storilec tega poniglavega dejanja
2. 2. nagajiv, navihan: mati je težko vzgajala svojega poniglavega otroka

poniglávo in poníglavo prisl.: poniglavo je blatil ugled sosedove družine; veter se je poniglavo poigraval z lasmi

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 4. 2024.

1. 1. dodatno, zraven napisati: pripisati pripombo; pripisati nekaj vrstic k pismu / pripisati obresti h glavnici povečati jo za obresti
2. 2. z dajalnikom izraziti, imeti mnenje, da je kdo
   1. a) povzročitelj, storilec česa: rop so pripisali skupini mladoletnikov; nihče mu ne bi pripisal takega ravnanja / anonimno pismo so pripisali njej / njegovo ravnanje lahko pripišemo neizkušenosti
   2. b) nosilec kake lastnosti: pripisali so mu neiskrenost, nedelavnost; njemu ne bi pripisal, da je strahopeten / članku ni mogoče pripisati nestrokovnosti; pripisati knjigi večji pomen, kot ga ima v resnici
      ● ekspr. to pripiši kar sam sebi, na svoj račun sam si kriv

pripísan -a -o: pripisane oznake / kot opomba pozneje pripisano [P. p.]

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 4. 2024.

1. 1. dodatno, zraven pisati: pripisovati opombe na rob knjige / pripisovati obresti h glavnici povečevati jo za obresti
2. 2. z dajalnikom izražati, imeti mnenje, da je kdo
   1. a) povzročitelj, storilec česa: pesem so pripisovali rojaku / vso krivdo so pripisovali njemu / poraz so pripisovali neugodnim okoliščinam
   2. b) da je kdo nosilec kake lastnosti: ljudje so mu pripisovali delavnost, odkritost in poštenost; pripisovali so mu vse najslabše lastnosti / sporazumu pripisujejo velik pomen

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 4. 2024.

1. 1. izraziti, imeti mnenje, da je kdo
   1. a) povzročitelj, storilec kakega dejanja: njemu takega dejanja ne bi prisodil / knjigo so prisodili njemu
   2. b) nosilec kake lastnosti: take spretnosti bi mu nobeden ne prisodil / prisoditi komu vrednote / ne bi ji mogli prisoditi več kot trideset let / prisoditi čemu velik pomen
2. 2. z odločbo, sodbo določiti, da komu kaj pripada: prisoditi komu dediščino, zapuščino / sodišče je prisodilo otroka materi / na osnovi tega mu je komisija prisodila višjo pokojnino določila
   // prisodili so mu deset let zapora
   // redko dati, dodeliti: nagrado so prisodili češkoslovaškim filmskim delavcem / rojenice so vsakemu prisodile drugačno usodo
3. 3. šport. določiti glede na pravila igre: sodnik je prisodil devetmetrovko
   ● redko prisoditi komu kako nalogo zadolžiti ga zanjo

prisójen -a -o: prestati bo moral vseh sedem prisojenih let; izpolnil je, kar mu je bilo prisojeno

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 4. 2024.

1. 1. izražati, imeti mnenje, da je kdo
   1. a) povzročitelj, storilec kakega dejanja: prisojati komu krajo / prisojajo mu letake
   2. b) nosilec kake lastnosti: prisojal ji je več značajnosti / ekspr. take urnosti bi njegovim petam ne prisojal / javnost prisoja pogovorom poseben, velik pomen
2. 2. redko dajati, dodeljevati: prisojati komu večje vsote denarja

prisójati si redko  lastiti si, prilaščati si: prisoja si pravico do ocenjevanja

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 4. 2024.

1. 1. kar nastane kot posledica zmanjšanja količine, kakovosti, vrednosti kake dobrine: oceniti, popraviti škodo; prizadeti komu škodo; na avtomobilu je za več tisoč dinarjev škode / delati, povzročati škodo; od tega ima le škodo, koristi pa nobene; trpeti škodo; tudi on je na škodi je oškodovan; zmotiti se v svojo škodo / ekspr. škoda gre v milijone; povrniti škodo / gmotna, gospodarska škoda
   ♦ jur. lovska škoda ki se napravi pri lovu ali jo povzroči divjad; naključna škoda ki je storilec ni predvidel in je ni bil dolžen predvideti
   // sprememba določenega stanja na slabše: mati je z razvajanjem otroku naredila veliko škode; taki filmi povzročajo škodo pri mladini; moralna, politična škoda / brez škode lahko črtaš nekatere odstavke; poudarjanje oblike na škodo vsebine; priče so govorile v njegovo škodo
2. 2. ekspr., v povedno-prislovni rabi izraža
   1. a) v zvezi z za da kaj po vrednosti presega določen namen: te obleke je škoda za doma; škoda je fanta za tako delo; elipt. škoda časa, denarja za to
   2. b) z nedoločnikom nekoristnost, neprimernost kakega dejanja: škoda ga je poslušati; zdi se mu škoda hoditi v mesto; elipt. škoda spati v tako lepem vremenu
   3. c) obžalovanje: ali ni škoda blaga, kruha; takega človeka je zelo škoda / kot vzklik kakšna škoda
   4. č) pog. omalovaževanje: ne bi bilo dosti škode, če ga ne bi bilo / elipt. razbil se mi je vrč. Prava škoda / škoda besed ni vredno govoriti

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 4. 2024.

1. 1. uresničenje odločitve ali volje: to njegovo dejanje je izzvalo ostro reakcijo; priznati svoje dejanje; storiti nepremišljeno dejanje; tudi z dejanjem je pokazal svojo poštenost; nasprotja med besedami in dejanji / družbi nevarno, sovražno dejanje; izdaja te knjige je pomembno kulturno dejanje; sestanek je pomenil veliko, zgodovinsko dejanje
   // uresničevanje odločitve ali volje: preiti od obljub k dejanju; zalotiti, zasačiti koga pri dejanju; odlašati z dejanjem; čas, kraj dejanja
2. 2. jur., v zvezi kaznivo dejanje družbi nevarno dejanje ali opustitev dejanja, za kar je v kazenskem zakonu predpisana kazen: obdolžili so ga kaznivega dejanja; zagrešiti, zakriviti kaznivo dejanje; zagovarjati se zaradi kaznivega dejanja; storilec kaznivega dejanja
3. 3. lingv., navadno v zvezi z glagolski vsebina glagola kot besedne vrste: osebek je nosilec glagolskega dejanja v stavku / ponavljanje, trajanje glagolskega dejanja; trenutnost glagolskega dejanja
4. 4. vsebinsko in oblikovno zaokrožena enota odrskega dela: konec dejanja je zelo učinkovit; odlomek, prizor iz prvega dejanja opere; komedija v štirih dejanjih; pren. zadnje dejanje družinske drame se je odigralo pred sodiščem
5. 5. dogajanje v literarnem delu, navadno odrskem: dejanje se godi v mestu; zgodba je brez osrednjega dejanja; dramsko dejanje; nosilec dejanja v romanu
   ● ekspr. vse svoje dejanje in nehanje je posvetil otrokom vse življenje, prizadevanje; on je mož dejanj ne govori veliko, ampak hitro, odločno ukrepa
   ♦ rel. Dejanja apostolov knjiga svetega pisma, ki opisuje zgodovino prve Cerkve

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 4. 2024.

eventuálno prisl.: posodil bi ti lahko sto dinarjev, eventualno tudi dvesto

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 4. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 4. 2024.

jáviti se 
1. 1. (uradno) priti na določeno mesto na zahtevo ali poziv: javiti se predstojnikom; vsak dan se mora javiti na milici / čez tri dni se javite na delo, na ponoven pregled; javite se v računovodstvu / pog. če boste imeli kaj časa, pa se javite pri nas se oglasite, zglasite
2. 2. dati kako sporočilo o sebi, navadno po pošti: po vojni se je takoj javil iz Francije / pog. že nekaj let se jim ne javi jim ne piše
   // pog. odgovoriti (na poziv, klicanje), oglasiti se: spustil je slušalko, ker se ni nihče javil
3. 3. pog. prijaviti se, priglasiti se: javiti se k izpitu; nihče se ni javil za izlet; prostovoljno se javiti v vojsko / javil se je za kurirja / javiti se k besedi / kdor je to storil, naj se javi naj pove
   // žarg., šol. prijaviti se, priglasiti se zaradi preverjanja znanja: javiti se matematiko; danes ne znam, se bom javil jutri

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 4. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 4. 2024.

nakljúčno prisl.: zgodba se razvija naključno; naključno priti mimo po naključju; sam.: v tem ne vidim nič naključnega

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 4. 2024.

1. 1. z besedo, kretnjo izraziti, da je osebek storilec tega, česar je obdolžen: obtoženec je dejanje priznal; priznati krajo, zločin; priznal je, da je zažgal hišo; priznati po mučenju / priznam, da sem to storil
   // strinjati se, da kako dejstvo pri osebku v resnici obstaja: priznati napako, poraz; ni hotel priznati, da tega ne zna; odkrito si priznati nesposobnost / moram priznati, da tega ne vem / priznati očetovstvo
   // narediti, da kako osebno dejstvo izve kdo drug: priznal ji je ljubezen; drug drugemu sta priznala strah
2. 2. izraziti, imeti prepričanje, da kaj je, obstaja: priznati eksistenco boga; prizna samo to, kar fizično zaznava / ne prizna potrebe po duhovnosti
   // izraziti mnenje, da kako pozitivno dejstvo obstaja pri kom: priznati komu prvenstvo v čem; priznati mu spretnost pri reševanju problemov; treba mu je priznati, da je prizadeven
   ● ekspr. priznati komu mesto, ki mu gre pravilno, ustrezno koga oceniti, ovrednotiti
3. 3. izraziti strinjanje z zakonitostjo, veljavnostjo česa: priznati novo državo, vlado; priznati spremenjeno mejo / priznati izpit, spričevalo; priznati učbenik / priznati kak nauk / priznati avtoriteto koga
   // izraziti mnenje, da je kdo pomemben, zaslužen: priznati umetnika / priznati umetniško delo
4. 4. izjaviti, da je kdo upravičen do česa: priznati delavcu dodatek za ločeno življenje / priznati narodu pravico do samoodločbe
5. 5. v zvezi z za izjaviti, da je kdo to, kar izraža določilo: priznal ga je za sina / priznati kaj za dobro, pravilno

priznán -a -o 
1. 1. deležnik od priznati: priznana tatvina; v določeni družbi priznane vrednote; učbenik uradno ni priznan
   ♦ šol. priznana izobrazba izobrazba, ki se prizna na osnovi izkušenj brez ustreznega šolanja
2. 2. ki ima ugled, veljavo: priznan strokovnjak; hotel s priznano kuhinjo / priznana oddaja

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 4. 2024.