jáničar -ja m (ȃ)
1. v fevdalni Turčiji pripadnik stalnih, plačanih elitnih pehotnih enot, navadno kot otrok ugrabljen in poturčen: janičarji so plenili po deželi; odpeljali so ga in vzgojili za janičarja
2. ekspr. izdajalec, odpadnik: prekleti janičar / literarni janičar
Zadetki iskanja
SSKJ²
Pravopis
jáničar -ja m z -em člov. (ȃ) |turški elitni vojščak|; poud. literarni ~ |izdajalec, odpadnik|
jáničarjev -a -o (ȃ)
jáničarjev -a -o (ȃ)
jȃničar -ja m
Pleteršnik
janičár, -rja, m. der Janitschar; (janičarji so bili turški vojaki iz vjetih in poturčenih krščanskih otrok vzrejeni).
Besedje16
Število zadetkov: 7
Dostopnost