Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Zadetki iskanja

SSKJ²
pójdi -te in -íte medm. (ọ̄; ọ̄ ȋ)
1. izraža ukaz, spodbudo: pojdi, greva; pojdite, bova kaj spila
2. izraža začudenje, zavrnitev: pojdi, da ga res ne poznaš; pojdite no s temi kartami; pojdi, pojdi, tako se res ne mudi; prim. iti
SSKJ²
popráviti -im dov. (á ȃ)
1. odpraviti okvaro, poškodbo česa: popraviti avtomobil; popraviti pokvarjeni likalnik; ali znate popraviti pisalni stroj; dati, nesti popravit čevlje, uro
// narediti kaj (bolj) uporabno, navadno z zadelavanjem lukenj: popraviti cesto, streho
// dati ustreznejšo, primernejšo obliko: popraviti staro hišo; šivilja ji je popravila plašč / popraviti črko; popraviti obrvi s svinčnikom / popraviti komu izgovor besede
2. povzročiti, da kaj postane boljše; izboljšati: popraviti odnose, položaj; popraviti razmere v podjetju; stanje se je popravilo; ni še prepozno, vse se lahko še popravi; popraviti si zdravje / vreme se je popravilo
// z dodajanjem česa povzročiti, da se poveča kakovost: popraviti jed s smetano
3. ugotoviti in odpraviti jezikovne, stilistične napake v tekstu: popraviti besedilo, prvo vrstico; kdo ti bo popravil govor / popraviti učencu matematično nalogo
4. narediti, da kaj slabega ne obstaja več: popraviti krivico; mati je hotela popraviti svojo napako; popraviti sramoto; škodo moraš popraviti plačati, povrniti; popraviti slab vtis; treba bo popraviti zamujeno nadomestiti
5. narediti, da pride kaj v pravilen, ustrezen položaj: popravila mu je kravato; popraviti obleko na obešalniku; popraviti šopek v vazi; nerodno ležiš, popravi se; popraviti se v sedlu; popraviti si klobuk, nahrbtnik, očala / popraviti lase s čela, koder za ušesa; popraviti si lase pod ruto potisniti
6. dopolniti, deloma spremeniti prej povedano: to je res nerodno – nerodno za nas, je popravil svoj vzklik / zmotil se je v letnici, pa si ga nisem upal popraviti; ni bolan, samo len je, jo je popravil; ne lani, predlanskim je bilo, se je popravila / tri in tri ni pet, ampak šest, mu popravi učiteljica
● 
popraviti matematiko dobiti v matematiki boljšo oceno po prejšnji slabši, zlasti negativni; nar. popraviti mladega merjasca skopiti; vzemi bonbon, da si popraviš okus da ne boš imel v ustih več slabega okusa
♦ 
aer., navt. popraviti kurz; šol. učenec je popravil oceno dobil boljšo oceno po prejšnji slabši, zlasti negativni; šport. popraviti čas izboljšati čas; popraviti rekord izboljšati rekord
    popráviti se nav. ekspr.
    postati (bolj) zdrav, krepek: le počivaj, da se boš popravil; dolgo je trajalo, da se je po bolezni popravil; prej je bil suh, zdaj pa se je popravil zredil / zdravje se mi je popravilo / spomladi se rastlina popravi
    // poboljšati se: hči se je letos v šoli popravila; pijanec se težko popravi
    poprávljen -a -o:
    prodam generalno popravljen avtomobil; čez tri dni bo stroj popravljen; druga, popravljena izdaja; s tem bo krivica popravljena; šola je bila sezidana pred sto leti, popravljena pa lani; knjigo so, nekoliko popravljeno, še dolgo uporabljali
SSKJ²
pripréči -préžem dov., priprézi priprézite in priprezíte; priprégel priprégla; nam. pripréč in priprèč (ẹ́)
dodatno, zraven vpreči: ker je bil klanec strm, so pripregli še par konj / pripreči junčka k volu vpreči ga k njemu, da se nauči voziti / pripreči voziček k večjemu vozu; pren. kadar je največ dela, priprežemo še sosede
● 
star. res je, res, brž pripreže žena doda, dostavi
    pripréžen -a -o:
    poleg konja je imel pripreženega še vola; našemu vozu sta bila priprežena še dva
SSKJ²
gotòv -ôva -o prid. (ȍ ó)
1. s širokim pomenskim obsegom ki je v svoji končni obliki: na policah so stali že gotovi čevlji; knjiga bo kmalu gotova napisana, natisnjena; obleka še ni gotova narejena, sešita; večerja je gotova skuhana, pripravljena / na razpolago so vam jedi po naročilu in gotove jedi že pripravljene jedi
// v povedni rabi ki konča, opravi kako delo: danes bom bolj pohitel, pa bom jutri gotov; s pripravami, z beljenjem so gotovi; z zidanjem hiše bo kmalu gotov / pri zdravniku sem bil hitro gotov sem hitro opravil, uredil / pog. kar pojdimo, smo že gotovi napravljeni, oblečeni
2. ki ne vzbuja nobenega dvoma, pomislekov glede
a) uresničitve, nastopa, obstajanja: čaka ga gotov uspeh; razdor med njimi je gotov; šel je v gotovo pogubo; rešil ga je gotove smrti / ta zaslužek je gotov, drugi pa niso; vsak mesec ima gotovo plačo / njegov odhod je gotov sklenjen, odločen
b) resničnosti, pravilnosti: ta letnica ni čisto gotova; meni je to reč kot gotovo pripovedoval sosed / gotova znamenja nosečnosti zanesljiva, jasna
c) varnosti, uspešnosti: njegov položaj ni nič kaj gotov; gotova naložba; naša bodočnost ni preveč gotova
// pog., v povedni rabi ki glede česa popolnoma izključuje omahovanje med pozitivno in negativno možnostjo; prepričan, trden: bil je gotov zmage; tega (si) nisem popolnoma gotov; zdaj so gotovi, da je pobegnil; niti za trenutek ni bil gotov, kaj bo z njim / ni bil čisto gotov, kakšno vojsko ima pred seboj ni vedel natančno
3. prepričan o svoji moči, sposobnosti: potrebna je še ena vaja, da bomo bolj gotovi
// samozavesten, odločen: všeč jim je bil njegov gotovi nastop / glas ji je bil čedalje manj gotov in ji je začel drhteti
4. ki obstaja v gotovini: gnojilo so oddajali le za gotovo plačilo; star. nima gotovega premoženja / plačati z gotovim denarjem z gotovino
5. z oslabljenim pomenom določen, neki1, nekateri: gotovi ljudje zmeraj kritizirajo; do gotove mere si ga lahko privoščiš; o gotovih stvareh je bolje molčati
● 
pog. njegova izvolitev je gotova stvar prav gotovo bo izvoljen; preg. dolga bolezen, gotova smrt
    gotôvo 
    1. prislov od gotov: na ta način se da najbolj gotovo ugotoviti, kako se ptice selijo; glas mu je zvenel gotovo in mirno / zabij še en žebelj, da bo bolj gotovo držalo
    2. v členkovni rabi izraža
    a) prepričanost o čem: takemu delu gotovo ne bo kos; gotovo niso oni krivi; prav, skoraj gotovo je zamudil; on je gotovo najhitrejši v teku pri nas; tega denarja je gotovo vreden / ta gotovo lepa pesem je zaradi slabega izvajanja izgubila svojo vrednost res lepa
    b) v povedni rabi podkrepitev trditve: gotovo je, da o tem ne bi smel javno govoriti; gotovo je, da bolj revno ne živi nihče v vasi
    c) nepreklicnost česa: gotovo bom naredil do jutri; počakaj me, gotovo pridem / za gotovo vam bom prinesel pismo zagotovo
    3. v členkovni rabi izraža
    a) nepreklicnost česa: vrnem vam z obrestmi, gotovo; »Ali mi boste naredili okvir do jutri?« »Gotovo, nič ne skrbite.«
    b) soglasje, pritrditev: »Tega ne bi smel reči.« »Gotovo, predaleč je šel.«; gotovo, to se ne bi spodobilo
    gotôvi -a -o sam.:
    priti na gotovo ko je že vse pripravljeno, narejeno; o tem ne vem nič gotovega nimam zanesljivih podatkov; star. nima nič dolga, pa še precej gotovega pod palcem gotovine
SSKJ²
dejátidêjem dov., tudi dém; 2. mn. dêjete tudi déste, 3. mn. tudi dejó; dêj in dèj; dejál (á ȇnavadno kot deležnik na -l
1. izraziti z besedami, reči: tako je dejal govornik v svojem govoru; dejala je, da pride jutri domov; saj ni tako hudo, je dejal nežno, priliznjeno; star. krasen dan, deje sam pri sebi reče, pravi / po vsem tistem, kar smo dejali o njegovem delu, vidimo, koliko je storil povedali
2. nedov. in dov. biti kakega mnenja; misliti, meniti2ljudje so dejali, da je prav ravnal; oče je dejal, da se je hči pomirila; starši so dejali, da se morajo otroci navaditi skromnosti / kaj boš dejala na to? kaj bi dejal, ko bi to vedel / o tebi smo dejali, da si lenuh in postopač
// z oslabljenim pomenom, v zvezi z bi izraža
a) omejitev na samo osebni odnos do česa: človek bi dejal, da to ni mogoče; dejal bi, da ni res, kar praviš; star. saj mu ni, da bi dejal, nič do žensk
b) stopnjevanje z dodatno trditvijo: z dopusta sem se vrnil svež in spočit, dejal bi, prerojen

3. nedov. imenovati, reči: dejali so mu Peter; pri hiši se je dejalo pri Ribičevih
● 
nekaj mu je dejalo, da naj ostane čutil je, zdelo se mu je, da je prav, če ostane; če bi to storil, bi lahko kdo kaj dejal imel kako neugodno pripombo, mnenje
SSKJ²
izkopáti -kópljem tudi -ám tudi skopáti skópljem tudi -ám dov., izkôplji izkopljíte tudi izkôpaj izkopájte tudi skôplji skopljíte tudi skôpaj skopájte; izkôpal tudi skôpal (á ọ́, ȃ)
1. s kopanjem narediti: izkopati grob, jamo, kanal; izkopati temelje za hišo; izkopati z bagrom, motiko; izkopati si klet v skalo
2. s kopanjem spraviti iz česa, navadno iz zemlje: izkopati krompir; izkopati rastlino s koreninami; izkopati truplo / izkopati ponesrečence izpod ruševin; pren., ekspr. njegovo dramo so spet izkopali iz pozabe
 
ekspr. oči bi mu izkopala zelo sem jezna nanj; ekspr. izkopati bojno sekiro začeti boj; ekspr. denar moram dobiti, čeprav ga iz tal, zemlje izkopljem ne glede na izbiro sredstev, na vsak način
// s kopanjem priti do česa: arheologi so izkopali ostanke nasipa; pren., ekspr. posrečilo se mu je izkopati skrivnosti
 
lov. izkopati jazbeca s kopanjem priti do njega v brlogu
    izkopáti se tudi skopáti se ekspr.
    s težavo priti iz česa ovirajočega: nazadnje se je le izkopal iz sena; komaj so se izkopali iz snega / počasi so se izkopali iz spalnih vreč
    // s prizadevanjem, trudom priti iz neugodnega položaja: izkopati se iz dolgov, revščine, žalosti; s prizadevnim delom se je izkopal iz najhujšega; ne verjamem, da se izkoplje
     
    ekspr. poškodba je res huda, a on se že izkoplje ozdravi
    izkopán tudi skopán -a -o:
    izkopan krompir; izkopani predmeti; izkopan rov; 
prim. skopati2
SSKJ²
mé mé zaim., nàs, nàm, nàs, nàs, námi (ȋ ẹ̑)
1. izraža skupino oseb, med katere šteje govoreči tudi sebe
a) imenovalnik se rabi, kadar je poudarjen, zlasti pri izražanju nasprotja ali primerjave: mi tega ne bomo dočakali, morda boste vi; sosedje so še na slabšem kakor mi; nav. ekspr.: mi smo tisti, ki nosimo glavno breme napredka; tudi me smo se bojevale za svobodo; drugi delajo, mi, mi pa spimo; še mi bi tega ne zmogli; to bomo že mi opravili; elipt. »Kdo bo za to odgovarjal?« »Mi.«; pog. nismo mi od včeraj / rabi se tudi, kadar je del osebka ali kadar ima prilastek: na izlet bomo šli mi in naši prijatelji; mi trije ostanemo; kaj pa me, ženske, ali nimamo nič besede?
b) v odvisnih sklonih se rabi pod poudarkom, s predlogi in na začetku stavka razen pri vprašanjih naglašena oblika, sicer pa nenaglašena: nas je več kot nasprotnikov; nam se nikamor ne mudi; tudi nas so povabili; okrog nas se je zbrala gruča ljudi / pet nas je bilo; tega nam ni treba; pustite nas pri miru; nam res ne verjamete?
// v brezosebni rabi, v odvisnih sklonih izraža smiselni osebek: zvečer nas ne bo doma; dolgčas nam je; strah nas je bilo; z nami je drugače naš položaj je drugačen / knjiž. kaj nam je storiti? kaj moramo storiti
2. v dajalniku izraža nepoudarjeno svojino, pripadnost: srce nam hitreje bije; oče nam je umrl; kako dolgo se nam je vlekel spor
3. ekspr., v dajalniku izraža osebno prizadetost: pazi, da nam ne zboliš; da se nam več ne potepaš
4. knjiž. izraža tesnejšo miselno povezavo govorečega z občinstvom ali njegovo skromnost: vprašanje estetike nam je bilo vodilo skozi celo knjigo; v današnjem predavanju nas zanima predvsem vsebina romana
// vznes., v vladarskih razglasih jaz2Mi, Ferdinand, po milosti božji cesar Avstrije
● 
ekspr. mi smo mi, kaj se nas tičejo drugi izraža samozavest; pog., ekspr. zaradi nas naj naredi, kar hoče temu ne nasprotujemo; pog. pridi k nam na kosilo v naše stanovanje; ekspr. to naj ostane med nami drugim tega ni treba pripovedovati; ekspr. vsi so z nami soglašajo z nami, nas podpirajo; prim. jaz2, midva
SSKJ²
mídva médve tudi mídve médve tudi mídve zaim., náju (dvéh) tudi nàs dvéh, náma (dvéma), náju (dvá dvé dvé) tudi nàs dvá dvé dvé, náju (dvéh) tudi nàs dvéh stil. náma (dvéma), náma (dvéma) (ȋ ẹ̑)
1. izraža dvojico oseb, za katerih eno ima govoreči samega sebe
a) imenovalnik se rabi, kadar je poudarjen, zlasti pri izražanju nasprotja ali primerjave: midva greva domov, vi pa počakajte; denarja ima več kakor midva oba skupaj; nav. ekspr.: zdaj sva pa midva na vrsti; tudi medve morava proč; elipt. »Kdo bo skrbel za otroka?« »Midva, seveda.«; pog. midva se bova že sporazumela / rabi se tudi, kadar je del osebka ali kadar ima prilastek: midva in naš sosed se dobro razumemo; midva, oče in jaz, greva na semenj; medve z materjo se imava zelo radi
b) v odvisnih sklonih se rabi pod poudarkom, s predlogi in na začetku stavka razen pri vprašanjih naglašena oblika, sicer pa nenaglašena: naju nihče ne bo podil iz hiše; nama se nikamor ne mudi; okoli naju je vse živo; med nama ni skrivnosti / za norca naju ima; jed nama ne tekne; obe naju bo zatožil; nama res ne verjamete?
// v brezosebni rabi, v odvisnih sklonih izraža smiselni osebek: zvečer naju ne bo doma; žal nama je; zelo naju je bilo strah; tako je z nama tak je najin položaj
2. navadno v dajalniku izraža nepoudarjeno svojino, pripadnost: oče nama je umrl; ona nama je kakor mati / star. za naju čast gre najino
3. ekspr., v dajalniku izraža osebno prizadetost: le glej, otrok, da se nama ne izgubiš
● 
pog. nič, ničesar ni bilo med nama nisva imela spora; nisva imela intimnega razmerja; ekspr. med nama (rečeno), všeč mi je izraža zaupnost; prim. jaz2, mi2
SSKJ²
napredl.
I. s tožilnikom, v zvezi z enklitično obliko osebnega zaimka ná- (ȃ)
1. za izražanje premikanja k zgornji strani česa, tako da nastane neposreden dotik, ali dosege takega položaja: na glavo dati; iti, priti na goro; bombe padajo na mesto; sesti na stol; vreči na tla / natakniti na kol; nabosti na vile / zadeti na oviro; pren. priti na misel; knjiž. skrb lega na dušo
// za izražanje takega premikanja, usmerjenega k površini sploh: obesiti na steno, strop; trkati na vrata / zastar. vstopiti na zadnja vrata pri zadnjih vratih / opirati se na palico; naslanjati se na steber / poklekniti na eno koleno; skočiti na noge
2. za izražanje cilja, h kateremu je usmerjeno premikanje: oditi na deželo, na prosto, na zrak; hiteti na vlak; blago gre na Gorenjsko; izvažati na Zahod / iti na pot / obrniti se na levo / gledati na cesto / vrata na balkon; okno na vrt / z oslabljenim pomenom iti na koncert; pren. obrniti se na župana; pismo na moj naslov
// za izražanje premikanja, usmerjenosti s (sovražnim) namenom: streljati na nasprotnika; elipt. s puško hoče nanj; pes laja na tujca; iti na medveda; pog. iti na gobe; Napoleonov pohod na Moskvo
3. za izražanje prehoda, prenosa v drug položaj, drugačno stanje: ptič skače z veje na vejo / bolezen se prenaša z živali na človeka / obrača se mu na bolje; prenesti odgovornost na druge; v pogovoru sta prešla na drugo temo / prepisati posestvo na brata / prebarvati mizo na rjavo / star. prevesti na slovensko v slovenščino
// za izražanje delitve, razdeljevanja: razdeliti na pet delov; presekati na dvoje, na pol / na kilogram sadja dodaj pol kilograma sladkorja; stroškov je sto evrov na osebo; voziti sto kilometrov na uro
4. za izražanje končne meje, natančne mere: približati se na deset korakov; temperatura pade na ničlo / zadeti na sto metrov / na koliko ceniš avto
// ekspr. za izražanje velike količine: blaga je na cente; bilo jih je na tisoče; na tone sadja gre v izgubo
// ekspr. za izražanje dodajanja, kopičenja: vžiga se blisk na blisk; direktor ima sestanek na sestanek
5. za izražanje usmerjenosti duševne dejavnosti: spozna se na glasbo; opozoriti na napake; paziti na otroka; misliti na prihodnost; spomin na prijatelja / jezen na soseda / čakati na avtobus; naročiti se na dnevnik / ekspr. nor na ženske / oceniti delo glede na njegovo umetniško vrednost
6. za izražanje časovne določitve, opredelitve: na današnji dan se je začela vojna; na pustno nedeljo sta se spoznala / vidim ga enkrat na leto; na vsake tri tedne ga obišče / državni praznik bo prišel na nedeljo; knjiž. na hipe, trenutke v majhnih časovnih presledkih
// za izražanje dolžine trajanja: obsoditi na pet let zapora / ekspr. spor se je zavlekel na leta
// za izražanje približevanja časovni meji: ura gre na polnoč; tri četrt na osem / na večer se gre sprehajat / noč od petka na soboto / vrnil se bo na jesen ob koncu poletja ali v začetku jeseni
7. za izražanje načina, kako dejanje poteka: časopis je na dolgo pisal o tem; na kratko ostrižen; na pamet znati; ekspr. smejati se na vsa usta / na vsak način / noge na iks po obliki podobne črki X
// za izražanje sredstva ali orodja
a) s katerim se opravlja dejanje: igrati na klavir; delan na roko, na stroj / videti na lastne oči / motor na bencin; mlin na veter
b) ki služi za podlago dejanju: slikati na platno / cepiti vrtnico na šipek
// za izražanje omejevanja glede na lastnost: hrom na obe nogi; slep na eno oko / prijeten na pogled
8. za izražanje vzroka, zaradi katerega nastopi dejanje: na njegov krik se je ozrl; na trkanje se je oglasil; na pobudo, na poziv, na željo / ekspr. na vso jezo se ga je napil / uboga na (prvo) besedo takoj / molčati na očitke; odgovoriti na vprašanje
9. navadno z glagolskim samostalnikom za izražanje namena, s katerim se izvrši dejanje: iti na delo, na lov; ekspr. priti na kavo; odšel je na sprehod; delati na to, da se načrt uresniči / priti na izpit k izpitu; blago je na prodaj naprodaj; dati na posodo naposodo / čevlji za na ples; pog. igrati na zmago; star. zanemarjen park mestu ni na lepoto v okras / kot voščilo pri pitju ali ko kdo kihne na zdravje
II. z mestnikom
1. za izražanje stanja v položaju, ko se kaj neposredno dotika zgornje strani česa: na cesti je gost promet; na mizi stoji kozarec; sedi na pragu; imeti plašč na sebi; na strehi gnezdijo štorklje; na vrhu gore je sneg / klobuk na glavi; bradavica na nosu; stol na treh nogah
// za izražanje površine, kjer se dogaja dejanje: na polju zori žito; na kopnem, na morju / na levi, na prostem, na svetu, na zahodu / na Bledu, na Gorenjskem
// za izražanje stanja v položaju, ko se kaj dotika površine sploh: slika visi na steni; svetilka na stropu / na oknu sloni dekle; na vratih se prikaže poštar pri / kleči na levem kolenu / kopati se na Savi
2. z glagolskim samostalnikom za izražanje dejavnosti, kot jo nakazuje določilo: biti na lovu, na plesu, na pogrebu, na straži; na seji je rad razpravljal; pri nas je na hrani in stanovanju ima prostor za bivanje in dobiva redne dnevne obroke hrane / ponesrečil se je na delu, na smučanju pri / je na delu v Nemčiji ima stalno zaposlitev / zaposlen na pošti; študira na univerzi; pog. nastopa na televiziji
3. s prislovnim določilom za izražanje splošnega stanja, kot ga nakazuje določilo: biti na boljšem, na gorkem; hiša stoji na samem; ležati na suhem / imeti na skrbi, na sumu
4. za izražanje omejevanja glede na lastnost: na enem očesu slep; bolan na pljučih; ekspr. zdrav je na duši in telesu
5. za izražanje vzroka, zaradi katerega nastopi dejanje: umreti na porodu; umreti na jetiki za jetiko
6. za izražanje sredstva ali orodja, s katerim se opravlja dejanje: kuhati na olju / igrati na klavirju na klavir; pripeljati se na kolesu s kolesom / učiti se na napakah
● 
ekspr. na mojo čast res je tako; s tem si nisem na čistem tega ne razumem popolnoma; ekspr. na daleč se ga je ognil nikakor ga ni hotel srečati; star. ta hiša je na glasu je znana, slovi po čem; ekspr. ta človek da veliko nase ima zelo ugodno mnenje o sebi; ekspr. vsa skrb leži na mojih ramah za vse moram skrbeti jaz; zelo je zainteresiran na rešitvi tega vprašanja za rešitev; ekspr. na tebi je, kako bo stvar potekala od tebe je odvisno
♦ 
jezikosl. glagoli na -ati -am glagoli, ki se končujejo v nedoločniku na -ati in v prvi osebi ednine na -am; naglas na osnovi; samostalnikovo deblo se končuje na soglasnik njegov zadnji glas pred končnico je soglasnik; mat. a na (potenco) n [an]; a na kvadrat [a2]; med. alergija na beljakovine preobčutljivost organizma za beljakovine; šah. igralec je na potezi mora napraviti potezo; teh. pogon na sprednji kolesi pogon, pri katerem (pogonska) gred prenaša vrtenje na sprednji kolesi; prim. naglas2, nanovo, naprodaj, nasvidenje, navidez, primer ipd.
SSKJ²
najčlenica
I. s povednim naklonom
1. 3. os. za izražanje
a) želje, omiljenega ukaza: ime naj mu bo Janez; naj ga nikar več ne čaka; priče naj se javijo na policiji; vse naj ostane, kakor je; dobitnik nagrade naj pošlje svoj naslov / ob spominu na umrle naj mu bo lahka domača zemlja / kot vzklik vrag naj ga vzame
b) ne popolnoma prostovoljne privolitve: pa naj bo po tvojem; naj gre, če že hoče / elipt. grdo te gledajo. Naj me
c) v vprašalnih stavkih ugibanja, omahovanja: kaj naj naredimo; naj res verjamemo; kje naj vzamem denar / ali naj grem ali ne; kako naj vem, kaj namerava; zastar. kaj naj storiš
2. 1. os. za izražanje
a) nujnosti, želje: to je potrebno, če naj se izognemo posledicam; naj ti povem, kako se je to zgodilo; publ. predvsem naj omenim pisateljevo doslednost
b) publ., z oslabljenim pomenom pojasnila, utemeljitve: skakalec je padel. A naj povem, da je veter precej močen
II.
s pogojnim naklonom za izražanje
a) želje, omiljenega ukaza: pokazal nam je pot, po kateri naj bi hodili; politiki naj bi uresničevali želje ljudstva; denar za vodovod naj bi zbrali uporabniki sami / šola naj bi začela delovati že jeseni; po tem sporazumu naj bi velesile zmanjšale oborožitev
b) namena, namere: ustanovili so zvezo, ki naj bi dušila revolucionarna gibanja; ta šola naj bi vzgajala gradbene strokovnjake
c) domneve: taka izjava naj bi bila dana na nekem sestanku; ta proces naj bi povzročale neke glivice
● 
ekspr. kaj, kar vsakega naj bi se bal izraža močno zanikanje; pog. no, naj grem, je rekla zdaj moram iti; ekspr. prav mu je, pa naj bi bil pazil izraža zadovoljstvo, privoščljivost; ekspr. kako naj bi ga poznal, ko ga še nisem nikoli videl izraža močno zanikanje; ekspr. naj le kdo kaj reče izraža močno zavrnitev; sam.:, knjiž. nad vsakim prizadevanjem visi neki naj
SSKJ²
nebésa -bés s mn. (ẹ́ ẹ̄)
1. v krščanstvu kraj, kjer prebivajo Bog, zveličani: pekel, vice in nebesa / iti v nebesa / pri omenjanju pokojnega rajnki, Bog mu daj nebesa, je bil pravičen mož / ekspr. prositi nebesa milosti Boga
2. ekspr. velika sreča, ugodje, udobje: obljubljal ji je nebesa / to so prava nebesa za plesalce / narediti si nebesa na zemlji
3. knjiž. navidezno usločena ploskev nad obzorjem; nebo: oblaki so zatemnili nebesa; sinja nebesa
4. ekspr., v prislovni rabi, v zvezi do nebes izraža, da se pojavlja kaj v zelo visoki stopnji, v močni obliki: njihovo gorje kipi do nebes / hvaliti, povzdigovati koga do nebes
5. v medmetni rabi, v zvezi sveta nebesa izraža
a) nejevoljo, nestrpnost: sveta nebesa, boš tiho ali ne
b) začudenje, navdušenje: sveta nebesa, kako je lepo
● 
ekspr. z njihovim prihodom so se mu odprla nebesa je postal zelo srečen, zadovoljen; ekspr. ta bo šla gorka v nebesa je zelo poštena, pravična, pobožna; ekspr. kovati koga v deveta nebesa zelo hvaliti, povzdigovati; ekspr. biti v devetih, malih nebesih zelo srečen; godi se mu kot v nebesih zelo dobro; to je gotovo kakor bog v nebesih to je res, resnično; preg. (dobra) mera in vaga v nebesa pomaga pri tehtanju, merjenju blaga je potrebna pravičnost
♦ 
rel. posmrtno osrečujoče stanje zveličanih
SSKJ²
nékajprisl. (ẹ̄)
1. izraža nedoločeno manjše število, količino, mero: nekaj dni me ne bo v službo; ima še nekaj dolga; nekaj domačinom so preskrbeli delo; poznam ga nekaj nad tri leta; elipt. nekaj pred prazniki; vsakih nekaj korakov se je ozrla; pred nekaj dnevi sem ga srečal; prodam hišo z nekaj zemlje / nekaj stokrat
// izraža nedoločeno manjšo stopnjo: izdelki te tovarne so zdaj nekaj boljši; mož je bil tudi nekaj filozofa / naši se nekaj obotavljajo; nekaj se spozna na to / poslopje je nekaj zidano, nekaj iz lesa; užaljen je nekaj zato, ker ni res, najbolj pa, ker mu ne verjamejo
2. v členkovni rabi izraža nedoločeno omejitev povedanega: nekaj pa že razumem; kar nekaj potrti so videti
3. v členkovni rabi izraža veliko mero, stopnjo: ti pa nekaj rad sprašuješ / njegova beseda nekaj zaleže
● 
ta pa da nekaj na obleko posveča veliko pozornost in skrb oblačenju; pripisuje veliko pomembnost oblačenju; pog. zadnje čase se nekaj drži (name) je jezen, užaljen; stalo bo sto evrov, nekaj več ali manj približno
SSKJ²
nekatéri tudi nekatêri -a -o zaim. (ẹ̄; ē)
1. mn. izraža manjše število
a) nedoločenih oseb ali stvari iz določene vrste: v nekaterih višjih krajih je padlo živo srebro precej pod ničlo; nekateri vozniki vozijo prehitro; ekspr. med udeleženci so nekatera znana imena / hišice so stale nekatere v gruči, nekatere na samem
b) oseb ali stvari, ki so znane, a se nočejo, ne morejo imenovati: nekateri delavci v podjetju vidimo, da bi delovna disciplina morala biti večja; nekatera od naštetih dejstev so vredna premisleka / v samostalniški rabi, pri upoštevanju spola: nekateri so bili drugačnega mnenja; vsi so bili srečni, nekateri bolj, drugi manj; zdi se, da nekatere izmed vas niso zadovoljne; ekspr. nekaterim je pa res marsikaj dovoljeno
2. ed., star. izraža precejšnje število oseb ali stvari iz določene vrste; marsikateri: nekatero noč je prečula ob bolnem otroku
SSKJ²
nítičlen. (ȋ)
1. krepi zanikanje
a) s poudarjenim izključevanjem: niti dvajset let ni star; o tem se mu niti ne sanja; niti ne zmeni se zanjo / niti minuto se ni obotavljal; niti najmanj ne dvomim, da je to res; na nebu ni niti oblačka; ne zaspi niti za hip; elipt. o tem niti besedice več
b) z izključevanjem pričakovanega: niti ta izjava ga ni prepričala; blede se mu, da niti matere ne spozna; besede narodnost niti francoska revolucija ne pozna
2. pog., v zvezi niti ne izraža neodločno zanikanje: ali je sin dober dijak? Niti ne, takole srednji; utrujen si, kajne? Niti ne, sem vajen hoje
● 
ekspr. vse sem mu dal, pa niti hvala ni rekel čisto nič se ni zahvalil; ekspr. niti za las ne bom popustil prav nič
SSKJ²
očítati-am nedov. (ī)
1. opozarjati na storjeno uslugo, pričakujoč hvaležnost: najprej mu je dal, potem pa očital; pomagal mi je do zaposlitve, vendar mi je to že večkrat očital; ekspr. vsak kos kruha mu je očitala
2. z nezadovoljstvom, nejevoljo opozarjati na kaj negativnega pri kom: očitati komu lenobo, malomarnost; očitali so mu, da ne opravlja svojih dolžnosti; ni mu očitala, le prosila ga je; jokaje, s pogledom očitati
// dolžiti koga česa: očitali so mu krajo, nezvestobo, potvorbo; po nedolžnem očitati komu kaj
● 
ekspr. tej sliki ni kaj očitati je dobra; iron. prizadevnosti pri delu mu ni mogoče očitati ni prizadeven
    očítati si 
    čutiti krivdo zaradi česa: do smrti bi si očital tako nepoštenost; očita si, ker jim ni pomagal
     
    ekspr. pri tem si pa res nimam kaj očitati storil sem vse, kar sem mogel
    očitáje :
    očitaje pogledati, reči
    očitajóč -a -e:
    ošteval ga je, očitajoč mu nedelavnost; očitajoč pogled
    očítan -a -o:
    opravičiti očitani prekršek; večkrat očitana stvar
SSKJ²
odkríti -kríjem dov., odkrìl tudi odkríl (í ȋ)
1. odstraniti z odprtega dela česa predmet, nameščen nanj: odkriti lonec, sod, vodnjak / odkriti pokrovko
// odstraniti s česa, kar je položeno nanj zlasti zaradi varstva, zaščite: odkriti gredo; odkriti tla / odkriti glavo odstraniti pokrivalo z nje; odkriti spečega otroka odstraniti odejo z njega; odkriti posteljo odgrniti; odkril si je prsi in pokazal rano razgalil
// s strehe odstraniti kritino: vihar je odkril streho
2. z odstranitvijo česa narediti kaj vidno: premaknil se je in s tem odkril skrivni vhod / ekspr. smehljaj ji je odkril zobe
3. z raziskovanjem, preučevanjem narediti znano kaj neznanega: odkriti bacil tuberkuloze, povzročitelja bolezni, radioaktivne snovi / Krištof Kolumb je odkril Ameriko / odkriti nove načine dela / odkriti nov stroj izumiti, iznajti
// narediti znano kaj prikritega, skrivnega: bolezen so pravočasno odkrili; odkriti nevarnost, zaroto; odkril je njegov talent / odkriti tatu; odkril je vzrok slabe volje ugotovil; odkril je, da ima vsaka stvar svoje ime spoznal; takrat se mu je odkrilo, da oče tega ne zmore več
// narediti znano sploh: preučevanje teh dejstev bo odkrilo tudi izhodišča gibanja / v svojem delu je odkril preteklost te dežele
4. narediti, da za kaj izve kdo drug: svoje tehnike ni hotel odkriti; odkriti komu skrivnost; odkril ji je svojo ljubezen izpovedal; odkriti komu svoje želje povedati; nikomur se ni odkril ni povedal svojih čustev, težav
5. ugotoviti, da kje kaj je: ko je hodil mimo izložb, je odkril celo vrsto zanimivih predmetov; na cesti je odkril sledove stopinj opazil / v besedilu je odkril več napak našel / ekspr.: odkriti pobeglega voznika najti; končno ga je odkrila v gostilni
● 
slabš. ta človek ne bo odkril Amerike ni posebno pameten, bister; iron. misli, da bo odkril Ameriko kaj novega; ekspr. ko mu je bilo petnajst let, je odkril Gorkega se je seznanil z njegovimi deli, idejami; ekspr. odkriti (svoje) karte povedati, izdati svoje namene; odkriti spominsko ploščo, spomenik narediti, da postane plošča, spomenik viden širši javnosti, navadno z odstranitvijo zagrinjala; ekspr. v njem je odkrila srečo on jo osrečuje; ekspr. v njej je odkrila staro znanko prepoznala, ugotovila; ekspr. šele pozno sem odkril knjigo spoznal, da je branje knjig užitek
    odkríti se 
    1. dati pokrivalo z glave: bilo ji je vroče in se je odkrila / ko jo je srečal, se je odkril jo z odstranitvijo klobuka z glave pozdravil
    2. ekspr. postati viden, pokazati se: ko ji je kapa zdrsnila, se je šele odkrila njena lepa glava / ko smo prišli na vrh gore, se nam je odkril prekrasen razgled / v tej revoluciji se je odkrila vsa njena demokratična vsebina / z ekspresionizmom se je naša beseda odkrila v izrazni zagnanosti
    ● 
    ekspr. pred temi organizacijami se lahko odkrijemo zaslužijo naše priznanje, spoštovanje
    odkrít -a -o
    1. deležnik od odkriti: s tem so bili odkriti ostanki njihove kulture; odkrita posoda, streha; bolezen je bila pravočasno odkrita; okrog hodi odkrita in brez plašča / odkrit bazen na prostem in brez strehe
    2. ki govori, ravna tako, kot v resnici misli, čuti: odkrit človek; z njim ni bila odkrita / odkrit značaj; je odkritega srca / ekspr., kot podkrepitev bodimo odkriti, to res ni bilo prav
    // ki vsebuje, izraža resnične misli, čustva: to so odkrite besede; odkrito priznanje / ekspr. razgovor je potekal v odkritem vzdušju / odkrita pesniška izpoved izpoved, ki ni podana v metafori
    3. ekspr. ki se opravi tako, da so drugi s tem seznanjeni: prišlo je do odkritega boja, napada / do njih kaže odkrite simpatije / imel je odkrit namen / to so njegovi odkriti nasprotniki; prisl.: odkrito napisati, povedati / ekspr., kot podkrepitev odkrito povedano, rečeno, tega človeka ne cenim
SSKJ²
òn ôna -o stil. zaim., ed. m. njêga, njêmu, njêga, njêm, njím, enklitično rod., tož. ga, daj. mu, enklitični tož. za enozložnimi predlogi -nj oziroma -enj [ənj, če se predlog končuje na soglasnikž. njé, njêj tudi njèj tudi njì, njó, njêj tudi njèj tudi njì, njó, enklitično rod. je, daj. ji, tož. jo, enklitični tož. za enozložnimi predlogi -njo; s. kakor m., le tož. ôno stil. onó tudi njêga; mn. m. ôni stil. oní, njìh, njìm, njìh in njé, njìh, njími, enklitično rod., tož. jih, daj. jim, enklitični tož. za enozložnimi predlogi -nje; ž. ône stil. oné dalje kakor m.s. ôna stil. oná dalje kakor m.dv. m. ônadva tudi onádva stil. ôna, njíju tudi njìh tudi njìh dvéh stil. njú, njíma tudi njíma dvéma, njíju tudi njìh tudi njìh dvá stil. njú, njíju tudi njìh tudi njìh dvéh tudi njíma tudi njíma dvéma, njíma tudi njíma dvéma, enklitično rod., tož. ju in jih, daj. jima, enklitični tož. za enozložnimi predlogi -nju; ž. ônidve stil. onédve dalje kakor m., le tož. njíju tudi njìh tudi njìh dvé stil. njú; s. kakor ž. (ȍ ó)
1. izraža osebo ali stvar, ki je govoreči ne enači s seboj in ne ogovarja
a) imenovalnik se rabi, kadar je poudarjen, zlasti pri izražanju nasprotja ali primerjave: tudi on se boji; voznik je v bolnišnici, onidve pa sta nepoškodovani; vendar ima prav on in ne ti; nihče ni tako močen kakor on; ekspr.: čakaj, on ti bo že pokazal; kdo drug, če ne ona; elipt.: kdo je to rekel? Ona; on pa poštenjak, kje neki; on da bi to storil / pog., iron. ne mara zanj, pozna on take prijatelje / rabi se tudi, kadar je del osebka ali kadar ima prilastek: ona in brat se dobro razumeta; oni trije so mrtvi; ona, edinka, sme delati vse, kar hoče
b) v nepredložnih odvisnih sklonih se rabi pod poudarkom daljša oblika, sicer pa krajša: del njega samega; njemu verjameš; stori to njim na ljubo; kaj to njej mar; vprašaj njega, on vse ve; ekspr. še njega je treba / nič se ga ne boj; ne poznam ga; koliko jih je; jih res ne poznaš; knjiž. hranil je zaupano mu skrivnost; včeraj sem jo srečal / pog. ga malo briga, če drugi stradajo
c) s predlogi se rabi daljša oblika: brez njega bomo težko uspeli; pametnejša je od njiju; med njimi ni razlik; za njih se nihče ne zmeni zanje / z enozložnim predlogom se v tožilniku navadno rabi z njim skupaj pisana krajša oblika: skrbno pazite nanj; odšel je ponjo
// v brezosebni rabi, v odvisnih sklonih izraža smiselni osebek: ni ga doma; sanja se ji; zebe jih; z njim je drugače njegov položaj je drugačen; z njima gre navzdol / knjiž. kaj mu je storiti mora storiti
2. v dajalniku, navadno v krajši obliki izraža nepoudarjeno svojino, pripadnost: roka mu drhti; lice se ji je zjasnilo; mati jima je hudo zbolela; bil jim je kakor oče / star.: slava njega spominu njegovemu; mladina, izročena njih varstvu njihovemu
3. v množini moškega spola, nekdaj, spoštljivo izraža osebo ogovorjenega, gledano s stališča govorečega: pa kaj njim to pravim, prečastiti, oni imajo svoje skrbi; gospa, ali so oni pozabili torbico
● 
pog. on ima v hiši prvo besedo mož; pog. ona ga čaka pred gostilno žena; iron. kaj se repenči tole onó ta človek; star. njega dni je bilo vse drugače v nekdanjih časih; prim. ga1, jih, jo1
SSKJ²
oprostíti -ím dov., opróstil (ī í)
1. narediti, da kdo ni več dolžen storiti, delati česa: oprostiti koga kake dolžnosti; oprostili so ga plačevanja davkov; oprostiti koga vojaške službe / oprostili so ga davkov
2. s sodbo odločiti, da kdo ni kriv dejanja, zaradi katerega je bil obtožen: sodišče ga je oprostilo
 
pravn. oprostiti obtožbe s sodbo odločiti, da obtoženec ni storil kaznivega dejanja, da ni kazensko odgovoren ali da dejanje ni kaznivo
3. narediti, da preneha zaradi neprimernega ravnanja, vedenja povzročen negativni odnos do koga: oprostiti komu zamudo; vse mu je oprostila; ekspr. ni si mogel oprostiti, da je bil tako nepreviden / oprostiti komu žalitev odpustiti / kot vljudnostna fraza pijan je bil, oprostite izrazu, kot krava
4. v medmetni rabi izraža vljudnost
a) pri nagovoru: oprostite, da vas motim; oprostite, koliko je ura
b) pri ugovarjanju, zavrnitvi: on je to storil! Oprostite, to je nemogoče; oprosti, to pa že ne bo držalo
// izraža opravičilo: oprosti, nisem mislila tako hudo; oprostite, da sem tako pozen
// izraža začudenje, nejevoljo: oprostite, tega pa res ne razumem; oprosti, to je pa že preneumno
5. star. narediti prosto, svobodno: napadli so jetnišnico in oprostili jetnike; oprostiti talce / pogumno so se bojevali in oprostili celo predmestje osvobodili
// rešiti, umakniti: oprostila je svojo dlan iz njegove; nestrpno se je oprostil njenega objema / oprostil se je strahu, zadrege
    oprostíti se 
    narediti, da je razumljivo, možno kako ravnanje, vedenje: oprostila se je, ker je morala za trenutek iz sobe / oprostil se ji je zaradi zamude
    oproščèn -êna -o:
    trije so bili obsojeni, dva pa oproščena; vse mu je bilo oproščeno; biti oproščen davkov; bil je oproščen vojaške službe
SSKJ²
páčiti -im nedov. (á ȃ)
1. delati nenaravne, nepravilne gube, poteze: pačiti obraz, ustnice; rad se pači; pačiti se od bolečine
2. nav. ekspr. spreminjati prvotno obliko, vsebino česa v slabšo, negativno: pači besede; pačiti slovenski jezik / njegovega imena ne bo nihče pačil
3. prikazovati kaj drugače, kakor je: zavestno so pačili dejstva; pačiti zgodovinsko resnico
4. star. delati kaj manj lepo; kaziti: črna obveza jo je pačila / hiše pačijo okolico
5. star. vplivati moralno negativno; kvariti: s takim popuščanjem je pačil svoje hčere
    páčiti se 
    1. z delanjem takih gub, potez kazati, izražati negativen, odklonilen odnos: straži se je pačil; pačiti se komu za hrbtom / ekspr. to je pa res ugoden poklic, se je pačil je zaničljivo govoril
    2. zastar. bahati se, postavljati se: pačili so se z učenostjo
SSKJ²
popáčiti -im dov. (á ȃ)
1. narediti nenaravne, nepravilne gube, poteze: v igri je moral večkrat popačiti obraz; popačil se je od bolečine
2. nav. ekspr. spremeniti prvotno obliko, vsebino česa v slabšo, negativno: tuje besede je popačil, da so bile nerazumljive; popačili so ime kraja / umetno popačiti ton, zvok
3. prikazati kaj drugače, kakor je: zavestno so popačili dejstva; popačil je smisel njegovega stavka
4. star. iznakaziti, skaziti: nesreča ji je popačila obraz / hiše so popačile okolico jezera
5. star. pokvariti, izpriditi: lažnivost popači vsakega človeka; bala se je, da bo ta družba popačila njene otroke
    popáčiti se 
    z nenaravnimi, nepravilnimi gubami, potezami pokazati, izraziti negativen, odklonilen odnos: medtem ko ji je prigovarjal, se mu je popačila v obraz / ekspr. ti si pa res imeniten igralec, se je popačil zaničljivo rekel
    popáčen -a -o:
    od nesreče popačen obraz; uporabljati popačene besede; o njej ima popačeno predstavo, sliko; moralno popačeni ljudje
Število zadetkov: 372