V zadnjem času sem zasledil nekaj novic o uporabi velikih začetnic, oziroma o spremembi slovničnih pravil s tega področja. Na eni od spletnih strani sem kot vzorčni primer zasledil prav ime naselja, kjer živim že več kot petdeset let. Iz tega sledi, da so moja šolska leta, ko smo »se učili« kaj se piše v veliko začetnico in kaj z malo že preteklost. Zato se v naprej opravičujem, če bom s svojim pisanjem »udaril mimo«. Gre za naselje Pri cerkvi-Struge. Odkar pomnim, smo ime naselja pisali kot sem navedel v prejšnjem stavku, torej »cerkvi« z malo začetnico. Naselje dejansko leži v neposredni bližini farne cerkve, dodatek Struge pa naj bi dobilo zato, ker je naselij z imenom Pri cerkvi v Sloveniji več. Logično je (vsaj meni), da se cerkev, kot objekt, piše z malo začetnico. Po kakšni logiki se torej v imenu naše vasi »cerkvi« piše z veliko? Kot sem dejal, gre tu za objekt s kamnitimi zidovi, lesenim ostrešjem, glinasto kritino, oziroma bakreno kritino, s katero je pokrita streha zvonika. Če bi cerkev smatrali kot institucijo, npr. Rimokatoliško cerkev, bi pisanje »cerkev« z veliko začetnico še razumel, tako pa mi je zadeva v primeru moje vasi, pisanje »cerkvi« z veliko začetnico povsem nelogična. Tudi omenjena uporaba v zvezi cerkve kot institucije se na spletu pojavlja enkrat z veliko začetnico (https://katoliska-cerkev.si), v naslednjem primeru (https://sl.wikipedija.org), pa je cerkev napisana z malo začetnico. Pa naj razume, kdor more. Ko že pišem, naj omenim še eno cvetko, ki je po mojem mnenju vredna nekaj besed, se pa ne nanaša na problem uporabe velike ali male začetnice, temveč na uporabo lastnega imena kot takega. Kot je razvidno iz imena naše vasi prihajam iz Strug. Na zemljevidih oz. kartah je ta dolina omenjena kot Struška dolina oziroma Struge. Prebivalci se imenujemo Stružanci. V Struški dolini oz. Strugah (~ 420 m. n. v.) se nahaja 10 vasi s tem da je res, da se naselje Tisovec, ki upravno spada v Struge, ne nahaja v dolini, temveč na cca 4 km oddaljeni planoti z nadmorsko višino ~ 570 m. n. v.. Zakaj to omenjam. Ko smo (ko sem bil še zaposlen na Občini Dobrepolje) želeli postaviti krajevne table ali cestne smerokaze z napisom Struge, nam pristojni na DRSC tega niso dovolili, češ, ime Struge ne obstaja. Drugi primer (bilo jih je še več) je (ne)uporaba krajevnega imena Struge ob poplavi leta 2010. Ni bilo novinarja, da bi pogledal zemljevid in napisal ali poročal korektno o lokaciji poplave. Omenjali so vse, razen Strug niso omenili. Opravičujem se vam, da sem vas obremenil z zadnjim odstavkom. Verjeto se vas res ne tiče, vendar je po eni strani čudno, da se uradna zemljepisna imena ne smejo uporabljati povsod. Glede zapisa imena naselja, v katerem živim, vas pa le prosim za vaše strokovno mnenje.
Zadetki iskanja
Kako v raznih besedilih pišemo samostalnike (in seveda pridevnike, glagolske oblike), če želimo poudarjati moške in ženske oblike? učitelj/-ica zdravnik/-nica (/-ica/-ca) igralec/-lka (/-ka)
Ali je še katera druga možnost poleg poševnice in vezaja?
Ali je v slovenščini sprejemljiv zapis s podčrtajem? učitelj_ica Kako bi v tem primeru pisali zdravnik_nica?
Dodatek: V zvezi s svojim vprašanjem o rabi ločil pri izražanju moških in ženskih oblik, ki sem ga v JS poslala pred nekaj dnevi, dodajam nekaj virov, v katerih je uporabljen podčrtaj, in sprašujem, ali je to res jezikovno sprejemljivo oz. ali ni katera druga oblika že (bolj) uveljavljena, npr. poševnica in vezaj.
Ali gre za »lokalni« pojav ali naj bi se oblike s podčrtajem uveljavile kar povsod?
- Anja Koletnik, Evan Ana Grm, Eva Gračanin (2016). Pravno priznanje spola v Sloveniji. Ljubljana: Društvo informacijski center Legebitra.
- Nina Perger (2016). Simbolno nasilje spolnega zaznamovanja v jeziku in prakse upora v visokošolskem prostoru. Družboslovne razprave 32/81. 41--60.
- Ana Hofman (ur.) (2017). Znanost (brez) mladih. Ljubljana: Založba ZRC.
V delu Znanost (brez) mladih so zanimivi podatki na strani pred kazalom, npr. takole piše: urednica -- navedena je ena ženska, avtorice_ji -- navedenih je 8 avtoric in 1 avtor, recenzenta -- navedena je ena ženska in en moški.
Glede na navedeno gre za jezikovno nepravilnost ali vsaj nepoenotenost: Zakaj se uporablja oblika avtorji (avtorice_ji), če pa je samo en avtor? Verjetno so spregledali politično korektnost tudi pri obliki recenzenta: če se tako trudijo poudarjati razliko med ženskimi in moškimi oblikami, bi morali tudi v tem primeru napisati recentkat (?!). Ali ni to zgled, da je taka raba "neživljenjska"?
Kako pišem tuj priimek: Castaneda ali Castañeda?
Pri izrazu poškodovati me vedno strese, saj se mi zdi, da to ni primerno izražanje za rane, ki jih utrpijo človeška bitja. Menim, da ni mogoče reči, da si človek poškoduje del telesa. Poškodujejo se predmeti, stvari, n. pr. pohištvo, orodje, prometna signalizacija; ljudje pa se po mojem čutenju ranimo, saj naše telo ni zgolj nek predmet, ki je utrpel poškodbo, temveč del mene samega. Zato tudi ne morem reči, da sem jaz poškodovan, temveč sem ranjen ali pa imam zlomljeno nogo ali pa trpim za določeno boleznijo ... Tudi v tujih jezikih lahko opazimo podobno razlikovanje med človeškimi ranami in poškodbami stvari. Zato morajo naši slovarji vedno navesti pojasnjevalno opombo, n.pr.: >poškodovati (raniti) - verletzen, verwunden.<
Zavedam se, da v slovenščini morda manjka kakšen dodaten izraz (kot na primer: to injure, to hurt), ki bi opisal splošno poškodbo</>ranjenost< ljudi v primerih, ko ne gre za odprte telesne rane. Toliko bolj ironično je, če v primeru strelskih ran govorimo o poškodbah. Govoriti pavšalno o poškodbah, močno spominja na policijska poročila o dogodku, kjer uporabijo pač eno in isto službeno formulacijo zgolj z namenom, da standardizirajo poročilo.
Zato menim, da bi bilo dobro opozoriti na razliko v uporabi besedišča za primere človeških žrtev, saj menim, da s tem posredno izrazimo človeško dostojanstvo. Samo želim si lahko, da bi tako razlikovanje postalo del merodajnih slovenskih slovarjev.
Liiterarni liki v so temeljna sestavina mladinskih književnih besedil. Delimo jih v sedem kategorij: otroci/osebe (Juri Muri?), poosebljene igrače/predmeti (Zzzbudilka ?), poosebljene živali (Maček Muri ...), poosebljena narava/nebesno telo/pojav (Zvezdica Zaspanka), like iz ljudskega izročila (čarovnica, vila, zmaj ?) in izvirne like (kosovirji?). Tipološko gre za enobesedna (Ciciban, Pedenjped, Sapramiška idr.), večbesedna (Maček Muri, Zvezdica Zaspanka idr.) in večdelna imena (Možiček med dimniki, Tri botre lisičice, Zverinice iz Rezije). Literarno slogovno so najbolj izvirni neologizmi (bžraumps, mba, ščeper idr.).
Na osnovi analize slovenske mladinske književnosti, od njenega začetka v reviji Vedež 1848/50 do današnjega časa so se pojavljali različni literarni liki v obdobjih (1848-1918, 1918-1941/45, 1945-1991, 1991-2004, 2004-), vendar so prostor slovenske mladinske literarne kulture najbolj zaznamovali naslovni liki: Ciciban, Maček Muri, Mojca Pokrajculja, Muca Copatarica, Pedenjped, Zvezdica Zaspanka, Juri Muri, Sapramiška, Pek Mišmač, Zverinice iz Rezije, kosovirja in Piki Jakob. Na osnovi analize slovenske mladinsei književnosti obstaja več kot 300 literarnih likov, ki so mladinsko branje (npr. Martin Krpan), navezujejo na slovensko ljudsko izročilo (čarovnica, čarovnik, škrat, vila, zmaj ipd.), posodabljajo ljudsko slovstvo (Vila Malina, Škrat Dobrošin, Zmaj Direndaj ipd.), poganjajo razvoj avtoske književnosti in ustvarjajo nove literarne like, ki so že folklorizirani (Ciciban, Maček Muri, Kosovirja, Sapramiška, Zvezdica Zaspanka idr.).
Mladinski literarni liki so imaginarna bitja, ki imajo pomembno vlogo v slovenski literarni kulturi, saj so v procesu literarne recepcije s primarnega področja književnosti, diseminirali preko slikaniške knjižne oblike (npr. Martin Krpan, Mojca Pokrajculja, Zvezdica Zaspanka idr.). Vprašanje se glasi: Kako pisati poimenovanja literarnih/pravljičnih likov, z malo in/ali z veliko začetnico, kako jih sklanjati in kako jih opredeliti? Uveljavljena literarna terimonologija na področju mladinske literarne vede je -- literarni liki (M. Kobe: Sodobna pravljica, 1999–2000).
Najbolj znani literarni liki:
- Ciciban Juri Muri kosovirja Maček Muri Mojca Pokrajculja idr.
http://centerslo.si/wp-content/uploads/2015/10/32-Blazic.pdfhttps://sl.wikipedia.org/wiki/Seznam_slovenskih_mladinskih_literarnih_likov (v nastajanju)
- Muca Copatarica Pedenjped Pek Mišmač Piki Jakob Sapramiška Zverinice iz Rezije Zvezdica Zaspanka idr.
Morebitni primeri rabe termina v besedilih ali povezave do njih: Zanima me, kako pisati in/ali sklanjati neologizme (ali delne neologizme):
- bžraumps (B. A. Novak) čofli (A. Rozman) grdavšči (G. Kos) lebdivke (S. Makarovič) nebomska (deklica) (B. Gregorič) pingvinirati (S. Makarovič) rumcelj (A. Rozman) ščeper in mba (S. Makarovič) štramfelj (A. Rozman) tebomrazbov (S. Makarovič) (baronica) Tingengern (S. Makarovič) vošibki (A. R. Roza) zzzbudilka (B. A. Novak) žlopi (F. Lainšček) Primerov je še več, osredotočila sem se na najbolj pogoste.
Zanima me, zakaj se deležniki na -č nekaterih glagolov končajo na -eč in ne na -oč, čeprav glasovi c, č, ž, š, j običajno preglasijo končnice (npr. klicati – kličoč in ne kličeč, pisati – pišoč itd.) Zakaj ima pri drugih glagolih deležnik na -č končnico -eč (npr. kričati – kričeč, molčati – molčeč itd.)? Gre pri slednjih za preglas ali kakšno drugo pravilo? In ali torej obstaja neko splošno pravilo za tvorjenje deležnikov na -č z -eč ali -oč? Zakaj ima glagol klicati deležnik na -čkličoč in ne klicajoč kot npr. glagol naricati – naricajoč?
V soglasju z izdajateljem prevajam pravila namizne igre Kellia. V napotkih za prevajanje so avtorji priporočili, da se grška beseda kellion (pl. kellia) ohranja tudi v prevodu.
Zastavilo se je vprašanje, ali naj kellion, pl. kellia, obravnavamo kot:
- samostalnik moškega spola (kellion, kelliona, pl. kellioni, kellionov...),
- samostalnik ženskega spola (kellion, kellione, kellioni, ..., pl. kellione, kellion,...),
- ali pa celo, da bi edninska oblika kellion, ki bi jo v ednini sklanjali po moški sklanjatvi (po zgledu stadion), v množinski obliki spremenila spol v ž.: kellia, kellij.
Dogovarjam se za izdajo knjige kitajskih pravljic in me zanima, kakšne so uradne smernice glede latinizacije kitajskih pismenk v slovenščini. Namreč, kot sem seznanjena, se v slovenščini do sedaj ni priznavalo uradne, s strani LR Kitajske, določene transkripcije imenovane pinyin in se je latiniziralo po principu »piši kao što govoriš«, s čimer pa se sama ne morem strinjati, ker obstaja uradna verzija in bi se jo moralo po mojem mnenju spoštovati. Zato vljudno prosim za vaše stališče oziroma informacijo, ali se je na tem področju že kaj spremenilo.
Kako bi oblikovali svojilni pridevnik, izpeljan iz besede lubje? Gre za poimenovanje živega organizma, ki uspeva na lubju. Kako je z izrazom lubjeva? Je reč sploh možna? Podobna dilema nastane ob izrazih gorovje, ivje ipd. Nujno pa je treba oblikovati svojilni pridevnik iz lubja, ne more se reči ki raste na lubju ...
Pričakovala bi, da se pridevnik trentski nanaša na dolino Trento, trentarski pa na njene prebivalce Trentarje (v vseh spolih in številih seveda). In tudi, da se mojstranski nanaša na Mojstrano, mojstranški pa na Mojstrančane (takisto v vseh spolih in številih). A SP se ne strinja z mano: trentski povezuje samo s Trentom, mojstranški pa po SP ne obstaja. Zakaj (n)imam prav?
Mene zanima, ali je raba besede postrežno, ki jo trgovci uporabljajo za nepakirana, torej postrežena živila, pravilna.
Ali v povedi Prireditev je primerna za otroke od tretjega leta. manjka prislov dalje? Ali bi se torej morala glasiti: Prireditev je primerna za otroke od tretjega leta dalje? Kolegica trdi, da prislov ni potreben, meni pa se sliši čudno, preprosto mi na koncu nekaj (z)manjka. Kako je s pravilom?
Zanima me pravilen zapis določenega dela prevodnega sistema srca. Vlakna so poimenovana po dr. Jan Evangelista Purkyně. Kakšen zapis bi bil po vašem mnenju glede na slovnico najbolj pravilen?
Ali besedno zvezo zapišem kot purkinijeva vlakna (večinoma zasledim to različico, vendar ne odraža priimka gospoda po katerem so poimenovana), purkinejeva vlakna (sam se najbolj nagibam k temu zapisu) ali purkynejeva vlakna (zaradi tujih črk najmanj verjetna možnost)?
V več znanstvenih člankih o otroškem govoru sem opazila zapis starosti npr. 6;6 ali 7;11 let v pomenu '6 let in 6 mesecev' ali '7 let in 11 mesecev'. Ta zapis se mi zdi posrečen in me zanima, ali bo v novi izdaji pravopisnih pravil tudi normiran.
Zanima me tudi to, v katerem sklonu zapišemo samostalnik leta za takim zapisom.
Prosim za pojasnilo glede pisanja sintagme božji sin. Gre za prevod besedila iz 14. stoletja, kjer je Bog, jasen in eden, pisan z veliko, v omenjeni sintagmi pa nisem prepričana, ali se piše BožjiSin ali morda božjiSin. N. P.
Pridevnika sta izpeljana iz krajev Polhov Gradec in Slovenj Gradec. Oba kraja se končata z besedo Gradec. Zakaj se ta dva sestavna dela v pridevnikih razlikujeta (-grajski, -graški)?
V medijih se pojavlja zapis ob 200-letnici rojstva F. Miklošiča. Ali ni pravilno ob 200. obletnici rojstva neke osebe in ob 200-letnici delovanja kakega društva, torej da uporabimo besedo obletnica, kadar se nanaša na enkraten dogodek, in -letnica, kadar se nanaša na trajanje/delovanje?
Ker pogosto pišem kolumne, kjer je potrebna besedna raznovrstnost, me zanima, kakšen je glagol iz pridevnika "razposajen"; v intervjujih sem že nekajkrat opazil glagol razposaditi, a mi Fran ponudi to obliko le kot nadomestni glagol za razporejati. Kakšno je vaše mnenje?
SP 2001 (734, 744, 820) navaja, da se v rodilniku dvojine in množine prve ženske sklanjatve neobstojni samoglasnik vriva med člene soglasniškega sklopa m n l ali r + m n l ali v le neobvezno in v izgovoru, vendar pri rodilniku dvojine in množine samostalnika himna v praksi neobstojni samoglasnik e večinoma najdemo tudi v zapisu, torej himen. Korpus Gigafida prikazuje enak delež zadetkov za obe rabi: himen in himn. Kaj svetujete?
Zanima me, če beseda SNTNTN res nima samoglasnikov ali le niso zapisani.
- « Prejšnja
- 1
- 2
- 3
- 4
- 5
- 6
- Naslednja »
Dostopnost