Zanima me, ali je bolj primerna beseda okoljski ali okolijski. V pravopisu je beseda okolijski, vendar je v SSKJ2 ni. Katero besedo priporočate vi?
Zadetki iskanja
SSKJ ima za pridevnik pretvorben primer pretvorbna pravila in pretvorbna slovnica, Pravopis pa pretvorbena slovnica. Sta pravilni obe obliki?
V pravopisu je zapis Kokrško sedlo, ne znam si ga razložiti, zato vas prosim za pomoč. Zakaj je prišlo zapisa pridevnika na ški in ne na ski? Tudi koča je poimenova Cojzova koča na Kokrskem sedlu.
Zanima me, kako je z okrajšavami pri zapisih šolskih ocen v OŠ in SŠ. Zastavlja se mi tudi vprašanje, ali številko ob okrajšavi zapisati v oklepaju, ali uporabiti malo/veliko začetnico, kako sploh okrajšati te oblike. Ponekod gre za eno besedo, ponekod za dve besedi ...
Pri odl. 5 ni težav, le mala/velika začetnica me bega, pri preostalih pa so že, npr. pri štirici: p. d. ali p. db. ali ...
Ne vem sicer, ali se obračam na pravi naslov, a v zadnjem času se mi je ob poslušanju raznih medijev večkrat zastavilo vprašanje o pravilni rabi našega jezika - zanima me, ali je za naslavljanje poslušalcev določeno, v kateri obliki naj moderator le-te nagovarja?
Včasih je bilo to običajno v 3. os. mn, danes pa vedno večkrat v 1. os. ed... kar je vsaj mojim ušesom tako tuje, da tega skoraj ne morem "sprejeti" (včasih npr.: »Vsi poslušalci, ki ste z nami ...«, danes pa: »Ti, ki nas poslušaš ...«)
Upam, da se obračam na vas kot na pravi naslov in se vam za odgovor že v naprej lepo zahvaljujem!
Slovenski pravopis ima, tako so nas učili, v abecedi tri šumnike – č š ž. Po raztrosu pokojnika, ki ima v priimku ali imenu enega od šumnikov, polovica strešice na spominski ploščici odpade. Ker me o spremembi zapisa ni nihče predhodno obvestil, je bil to zame šok. Vsi dokumenti z uradnimi podatki so bili dostavljeni iz KP ŽALE. Ko sem protestirala glede zapisa, so mi pojasnili, da ima za moj oziroma osebni priimek mojega pokojnega moža, avtorske pravice spoštovani arhitekt gospod Marko Mušič. Pridobila sem mnenje odvetnika, ki mi odgovarja, da nihče ne more pridobiti avtorskih pravic nad osebnimi imeni in priimki. Razumem, da ima avtorske pravice za obliko spominskega parka, obliko ploščic, ki so lahko okrogle, kvadratne, trikotne itd. Le kdo ima pravico dodeliti tretji osebi, da spremeni slovenska imena in priimke. Nisem edina prizadeta, ampak še stotine drugih živih sorodnikov, ki so se odločili za raztros pokojnika in ima v imenu ali priimku Č Š Ž. Zapisan je pravilno le mehki ć. Ko obiščem spominski park, imam občutek da sem na pokopališču nekje na Slovaškem in ne sredi Slovenije. Slovenci se za svoj pravopis borimo že stoletja, ko pa smo končno samostojni, anomalije tiho trpimo. Verjetno ne bom dočakala kakšno spremembo, za nami pa so naši potomci, ki so ravno tako prizadeti. Torej vprašanje je, kdo lahko spreminja naša osebna imena in priimke brez našega soglasja?
Prosim, če mi lahko pomagate pri tem: ali so živali velikega okvirja ali okvira?
V astronomiji se zelo pogosto rabi njena enota astrononska enota, ki se (do sedaj) največkrat zapiše kot a.e., pisano skupaj, pa tudi po anglosaškem zgledu AU. V zadnjem času se pojavljajo tudi zapisi s presledkom a. e.. Kakšno je vaše mnenje glede ustreznega zapisa, saj v RS ni kakšnega posebnega inšpektorata/službe ipd. za takšne vrste enot? V 1980 se je na FNT ljubljanske univerze pri predavanjih pisalo a.e.. Zanimivo bi bilo tudi videti kako bi bilo z (namišljeno) enoto N/a.e., torej Newton/njuton na astrononsko enoto. Za dolžino se rabi tudi parsek, ki ni toliko sporen, in se po navadi zapiše kar po anglosaškem vzoru kot pc. Ali bi ga mogoče veljalo celo nekako sloveniti kot AU?
(1) Ali pridevniki, ki poimenujejo snov, spadajo med lastnostne ali vrstne pridevnike? Primer: lesen stol proti lesna industrija, blatna kopel (vrsta kopeli?), blatni čevlji (lastnostni pridevnik?), papirnata vrečica proti Zastavice na rokavih so papirnate. (Kakšne?) pajkova mreža – Ali je to vrstni ali svojilni pridevnik? kulturno obnašanje proti kulturni spomenik, kulturni dom …
(2) Kako vemo, katere pridevnike stopnjujemo kako? Npr. žalosten, v SSKJ-ju žalostnejši, jaz bi na prvo žogo rekla bolj žalosten. Ali je pravilo, da oblike, barve in pridevnike iz glagolov stopnjujemo s prislovi bolj, najbolj?
(3) V šoli se pridevnike učimo prej kot glagol. Trpnik in tvornik pri glagolu se učijo v višjih razredih. Kako potem razložimo, da se pridevnik podčrtuje kot glagol? Hiša je zgrajena. A je zgrajena potem pridevnik? Ali je je glagol, pa zgrajena pridevnik, čeprav govorimo o trpnem glagolskem načinu?
Zanima me, ali je pravilno, če se napiše kdaj koli prej. Ali pa je morda besedica koli rezervirana samo za oziralne zaimke, kot sta na primer kdor koli ali kadar koli?
Zanima me, ali je zapis v spodnji obliki in ostalih podobnih oblikah pravilen oziroma smiseln: Vozili smo se z z nalepkami okrašenim avtomobilom.
Kako v raznih besedilih pišemo samostalnike (in seveda pridevnike, glagolske oblike), če želimo poudarjati moške in ženske oblike? učitelj/-ica zdravnik/-nica (/-ica/-ca) igralec/-lka (/-ka)
Ali je še katera druga možnost poleg poševnice in vezaja?
Ali je v slovenščini sprejemljiv zapis s podčrtajem? učitelj_ica Kako bi v tem primeru pisali zdravnik_nica?
Dodatek: V zvezi s svojim vprašanjem o rabi ločil pri izražanju moških in ženskih oblik, ki sem ga v JS poslala pred nekaj dnevi, dodajam nekaj virov, v katerih je uporabljen podčrtaj, in sprašujem, ali je to res jezikovno sprejemljivo oz. ali ni katera druga oblika že (bolj) uveljavljena, npr. poševnica in vezaj.
Ali gre za »lokalni« pojav ali naj bi se oblike s podčrtajem uveljavile kar povsod?
- Anja Koletnik, Evan Ana Grm, Eva Gračanin (2016). Pravno priznanje spola v Sloveniji. Ljubljana: Društvo informacijski center Legebitra.
- Nina Perger (2016). Simbolno nasilje spolnega zaznamovanja v jeziku in prakse upora v visokošolskem prostoru. Družboslovne razprave 32/81. 41--60.
- Ana Hofman (ur.) (2017). Znanost (brez) mladih. Ljubljana: Založba ZRC.
V delu Znanost (brez) mladih so zanimivi podatki na strani pred kazalom, npr. takole piše: urednica -- navedena je ena ženska, avtorice_ji -- navedenih je 8 avtoric in 1 avtor, recenzenta -- navedena je ena ženska in en moški.
Glede na navedeno gre za jezikovno nepravilnost ali vsaj nepoenotenost: Zakaj se uporablja oblika avtorji (avtorice_ji), če pa je samo en avtor? Verjetno so spregledali politično korektnost tudi pri obliki recenzenta: če se tako trudijo poudarjati razliko med ženskimi in moškimi oblikami, bi morali tudi v tem primeru napisati recentkat (?!). Ali ni to zgled, da je taka raba "neživljenjska"?
Pri izrazu poškodovati me vedno strese, saj se mi zdi, da to ni primerno izražanje za rane, ki jih utrpijo človeška bitja. Menim, da ni mogoče reči, da si človek poškoduje del telesa. Poškodujejo se predmeti, stvari, n. pr. pohištvo, orodje, prometna signalizacija; ljudje pa se po mojem čutenju ranimo, saj naše telo ni zgolj nek predmet, ki je utrpel poškodbo, temveč del mene samega. Zato tudi ne morem reči, da sem jaz poškodovan, temveč sem ranjen ali pa imam zlomljeno nogo ali pa trpim za določeno boleznijo ... Tudi v tujih jezikih lahko opazimo podobno razlikovanje med človeškimi ranami in poškodbami stvari. Zato morajo naši slovarji vedno navesti pojasnjevalno opombo, n.pr.: >poškodovati (raniti) - verletzen, verwunden.<
Zavedam se, da v slovenščini morda manjka kakšen dodaten izraz (kot na primer: to injure, to hurt), ki bi opisal splošno poškodbo</>ranjenost< ljudi v primerih, ko ne gre za odprte telesne rane. Toliko bolj ironično je, če v primeru strelskih ran govorimo o poškodbah. Govoriti pavšalno o poškodbah, močno spominja na policijska poročila o dogodku, kjer uporabijo pač eno in isto službeno formulacijo zgolj z namenom, da standardizirajo poročilo.
Zato menim, da bi bilo dobro opozoriti na razliko v uporabi besedišča za primere človeških žrtev, saj menim, da s tem posredno izrazimo človeško dostojanstvo. Samo želim si lahko, da bi tako razlikovanje postalo del merodajnih slovenskih slovarjev.
Zanima me, zakaj se deležniki na -č nekaterih glagolov končajo na -eč in ne na -oč, čeprav glasovi c, č, ž, š, j običajno preglasijo končnice (npr. klicati – kličoč in ne kličeč, pisati – pišoč itd.) Zakaj ima pri drugih glagolih deležnik na -č končnico -eč (npr. kričati – kričeč, molčati – molčeč itd.)? Gre pri slednjih za preglas ali kakšno drugo pravilo? In ali torej obstaja neko splošno pravilo za tvorjenje deležnikov na -č z -eč ali -oč? Zakaj ima glagol klicati deležnik na -čkličoč in ne klicajoč kot npr. glagol naricati – naricajoč?
Kako bi oblikovali svojilni pridevnik, izpeljan iz besede lubje? Gre za poimenovanje živega organizma, ki uspeva na lubju. Kako je z izrazom lubjeva? Je reč sploh možna? Podobna dilema nastane ob izrazih gorovje, ivje ipd. Nujno pa je treba oblikovati svojilni pridevnik iz lubja, ne more se reči ki raste na lubju ...
Prosim za pojasnilo glede pisanja sintagme božji sin. Gre za prevod besedila iz 14. stoletja, kjer je Bog, jasen in eden, pisan z veliko, v omenjeni sintagmi pa nisem prepričana, ali se piše BožjiSin ali morda božjiSin. N. P.
Pridevnika sta izpeljana iz krajev Polhov Gradec in Slovenj Gradec. Oba kraja se končata z besedo Gradec. Zakaj se ta dva sestavna dela v pridevnikih razlikujeta (-grajski, -graški)?
Ker pogosto pišem kolumne, kjer je potrebna besedna raznovrstnost, me zanima, kakšen je glagol iz pridevnika "razposajen"; v intervjujih sem že nekajkrat opazil glagol razposaditi, a mi Fran ponudi to obliko le kot nadomestni glagol za razporejati. Kakšno je vaše mnenje?
- « Prejšnja
- 1
- 2
- 3
- 4
- 5
- 6
- Naslednja »