kàrkóli čésarkóli in kàr kóli čésar kóli zaim. (ȁ-ọ̑ ẹ̑-ọ̑)
izraža poljubno stvar, pojav: naj se zgodi karkoli, na vse sem pripravljen; nekaj človek mora imeti, karkoli; kadi pipo in razmišlja o čemerkoli / ekspr. fevdalni gospod nikoli ni mogel priznati, da ima karkoli skupnega s kmetom / v vezniški rabi, v oziralnih odvisnih stavkih: nič se mu ni posrečilo, česarkoli se je lotil; karkoli sem rekel, vse je res; ekspr. oglasi se, kdorkoli in karkoli si
Zadetki iskanja
SSKJ²
SSKJ²
kdórkóli tudi kdòrkóli kógarkóli in kdór kóli tudi kdòr kóli kógar kóli zaim. (ọ̑-ọ̑; ȍ-ọ̑ ọ̑-ọ̑)
izraža poljubno osebo: to pismo lahko bere kdorkoli / ekspr. od kogarkoli si pa res ne dam ukazovati / v vezniški rabi, v oziralnih odvisnih stavkih: kdorkoli bo pisal o tem, ne bo mogel mimo tega dogodka; kdorkoli to trdi, laže
izraža poljubno osebo: to pismo lahko bere kdorkoli / ekspr. od kogarkoli si pa res ne dam ukazovati / v vezniški rabi, v oziralnih odvisnih stavkih: kdorkoli bo pisal o tem, ne bo mogel mimo tega dogodka; kdorkoli to trdi, laže
SSKJ²
kléti kôlnem [kou̯nem] nedov., kolníte tudi kôlnite; klél; nam. klét in klèt (ẹ́ ó)
1. uporabljati grobe besede, besedne zveze, navadno v afektu: navadil se je kleti; vozniki so vpili in kleli; kolne kot Turek zelo; ekspr. klel je, da se je vse bliskalo zelo / hudič! je po tihem klel
2. nav. ekspr. izražati sovraštvo, odpor, navadno s takimi besedami, besednimi zvezami: klela je njegovo žlahto / kolne dan, ko se je rodil / vola je s hudičem klel zmerjal, psoval
♦ rel. zelo nespoštljivo, žaljivo izražati se o Bogu, svetih osebah ali stvareh
1. uporabljati grobe besede, besedne zveze, navadno v afektu: navadil se je kleti; vozniki so vpili in kleli; kolne kot Turek zelo; ekspr. klel je, da se je vse bliskalo zelo / hudič! je po tihem klel
2. nav. ekspr. izražati sovraštvo, odpor, navadno s takimi besedami, besednimi zvezami: klela je njegovo žlahto / kolne dan, ko se je rodil / vola je s hudičem klel zmerjal, psoval
♦ rel. zelo nespoštljivo, žaljivo izražati se o Bogu, svetih osebah ali stvareh
- kléti se star.
prisegati, zaklinjati se: na čast, pri vseh svetnikih se ti kolnem, da ni bilo res; zaman se je klel, da je nedolžen
- kolnèč -éča -e in kolnóč -a -e zastar.:
vrnil se je pijan in kolneč; policaj je kričal na kolneče moške
- klét -a -o star.
preklet: kleta usoda
● zastar. naš kleti sovražnik nespravljiv, zaklet
SSKJ²
ko1 vez.
I. v odvisnih stavkih
1. v časovnih odvisnih stavkih za izražanje
a) da se dejanje odvisnega stavka godi istočasno z dejanjem nadrednega: ko sem se bližal domu, me je oče čakal pred vrati; ko se je prebudil, je stalo sonce že visoko / ekspr. so dnevi, ko ne more nič delati / s prislovom: medtem ko stopa po gozdu, poči strel; kmet zaloti zajca, ravno ko obira zelnato glavo
b) da se dejanje odvisnega stavka zgodi pred dejanjem v nadrednem: ko prideš domov, napiši pismo; o tem se pogovoriva, ko se vrnem / s prislovom: brž ko se vreme izboljša, se odpravim na pot; potem ko so otroci odrasli, so se razkropili po svetu; pokliči me, takoj ko se vrneš
c) nav. ekspr. da se dejanje odvisnega stavka zgodi po dejanju nadrednega: ne bo dolgo, ko bomo pod svojo streho / s prislovom za novico sem zvedel, še prej ko sem se vrnil preden
// navadno v zvezi medtem ko za poudarjanje nasprotja, različnosti med dejanjem nadrednega in odvisnega stavka: medtem ko sem se jaz moral učiti, so hodili drugi v kino; oni imajo vino, medtem ko pijemo mi samo vodo / publ.: medtem ko naši prevozniki niso povišali cen, so tuji podvojili stroške prevoza; lani je imela industrija precej težav, medtem ko je položaj letos mnogo boljši letos pa
2. ekspr., v vzročnih odvisnih stavkih, navadno okrepljen za izražanje dejstva, da je vsebina odvisnega stavka vzrok dogajanju v nadrednem: zdaj pa imaš, ko si tako nerodna; kaj bi tajil, ko pa je res; ne more brati, ko pa nima očal pri sebi
3. knjiž., v pogojnih odvisnih stavkih, s pogojnim naklonom za izražanje pogoja, s katerim se uresniči dejanje nadrednega stavka; če: prav rad bi ti posodil, ko bi imel toliko / ko bi se bil fant vsaj malo učil, bi bil izdelal
// ekspr., z oslabljenim pomenom za izražanje želje ali omiljenega ukaza: ko bi si le dal kaj dopovedati; ko bi ti vedela, kako je pri nas hudo; prosil bi vas, ko bi mi dali koga za spremstvo / kaj, ko bi poslali po zdravnika
4. knjiž., nav. ekspr., v dopustnih odvisnih stavkih, navadno okrepljen za izražanje dejstva, kljub kateremu se dejanje nadrednega stavka uresniči; čeprav: ko bi tudi imel, tebi ne bi dal; tudi v kuhinjo ni pogledala, ko je sicer rada stopila tja
5. knjiž., v primerjalnih odvisnih stavkih, s pogojnim naklonom ali v zvezi z da za izražanje približne, dozdevne podobnosti; kakor2, kot2: pregiba ustnice, ko da moli; odskočil je, ko da bi ga (bila) kača pičila
6. ekspr., v primerjalnih odvisnih stavkih, s primernikom za izražanje sorazmernosti z dejanjem nadrednega stavka: bolj ko vpije, manj ga poslušajo; dalj ko je bral, bolj ga je povest zanimala
II.
pog., med členi v stavku kakor2, kot2:
a) dela ko v prejšnjih časih
b) letošnja prireditev je lepša ko lanska / ni tako močen ko brat / ni mi pisal več ko enkrat
c) vede se ko gospodar / drži se ga ko klop; krade ko sraka; molči ko grob; bled ko zid; lačen ko volk; star ko zemlja; tema je ko v rogu
č) tega ne povej drugemu ko njemu
● nar. zahodno ko hitro je stopil iz hiše, ga je zmrazilo kakor hitro; ekspr. naj pride prej ko mogoče ali prej ko prej kar se da hitro, kar najhitreje; prim. bržkobrž, prejkoprej, slejkoprej
I. v odvisnih stavkih
1. v časovnih odvisnih stavkih za izražanje
a) da se dejanje odvisnega stavka godi istočasno z dejanjem nadrednega: ko sem se bližal domu, me je oče čakal pred vrati; ko se je prebudil, je stalo sonce že visoko / ekspr. so dnevi, ko ne more nič delati / s prislovom: medtem ko stopa po gozdu, poči strel; kmet zaloti zajca, ravno ko obira zelnato glavo
b) da se dejanje odvisnega stavka zgodi pred dejanjem v nadrednem: ko prideš domov, napiši pismo; o tem se pogovoriva, ko se vrnem / s prislovom: brž ko se vreme izboljša, se odpravim na pot; potem ko so otroci odrasli, so se razkropili po svetu; pokliči me, takoj ko se vrneš
c) nav. ekspr. da se dejanje odvisnega stavka zgodi po dejanju nadrednega: ne bo dolgo, ko bomo pod svojo streho / s prislovom za novico sem zvedel, še prej ko sem se vrnil preden
// navadno v zvezi medtem ko za poudarjanje nasprotja, različnosti med dejanjem nadrednega in odvisnega stavka: medtem ko sem se jaz moral učiti, so hodili drugi v kino; oni imajo vino, medtem ko pijemo mi samo vodo / publ.: medtem ko naši prevozniki niso povišali cen, so tuji podvojili stroške prevoza; lani je imela industrija precej težav, medtem ko je položaj letos mnogo boljši letos pa
2. ekspr., v vzročnih odvisnih stavkih, navadno okrepljen za izražanje dejstva, da je vsebina odvisnega stavka vzrok dogajanju v nadrednem: zdaj pa imaš, ko si tako nerodna; kaj bi tajil, ko pa je res; ne more brati, ko pa nima očal pri sebi
3. knjiž., v pogojnih odvisnih stavkih, s pogojnim naklonom za izražanje pogoja, s katerim se uresniči dejanje nadrednega stavka; če: prav rad bi ti posodil, ko bi imel toliko / ko bi se bil fant vsaj malo učil, bi bil izdelal
// ekspr., z oslabljenim pomenom za izražanje želje ali omiljenega ukaza: ko bi si le dal kaj dopovedati; ko bi ti vedela, kako je pri nas hudo; prosil bi vas, ko bi mi dali koga za spremstvo / kaj, ko bi poslali po zdravnika
4. knjiž., nav. ekspr., v dopustnih odvisnih stavkih, navadno okrepljen za izražanje dejstva, kljub kateremu se dejanje nadrednega stavka uresniči; čeprav: ko bi tudi imel, tebi ne bi dal; tudi v kuhinjo ni pogledala, ko je sicer rada stopila tja
5. knjiž., v primerjalnih odvisnih stavkih, s pogojnim naklonom ali v zvezi z da za izražanje približne, dozdevne podobnosti; kakor2, kot2: pregiba ustnice, ko da moli; odskočil je, ko da bi ga (bila) kača pičila
6. ekspr., v primerjalnih odvisnih stavkih, s primernikom za izražanje sorazmernosti z dejanjem nadrednega stavka: bolj ko vpije, manj ga poslušajo; dalj ko je bral, bolj ga je povest zanimala
II.
pog., med členi v stavku kakor2, kot2:
a) dela ko v prejšnjih časih
b) letošnja prireditev je lepša ko lanska / ni tako močen ko brat / ni mi pisal več ko enkrat
c) vede se ko gospodar / drži se ga ko klop; krade ko sraka; molči ko grob; bled ko zid; lačen ko volk; star ko zemlja; tema je ko v rogu
č) tega ne povej drugemu ko njemu
● nar. zahodno ko hitro je stopil iz hiše, ga je zmrazilo kakor hitro; ekspr. naj pride prej ko mogoče ali prej ko prej kar se da hitro, kar najhitreje; prim. bržkobrž, prejkoprej, slejkoprej
SSKJ²
komedijánt in komedijànt -ánta m (ā á; ȁ á)
1. igralec, ki igra komične vloge; komik: gledališče ima dobrega komedijanta / žlahtni komedijant od 1992 igralec, ki na festivalu Dnevi komedije dobi nagrado za najboljšo komično vlogo
// zastar. (gledališki) igralec sploh: postal je komedijant / potujoči komedijanti
2. kdor (poklicno) zabava gledalce, zlasti s šalami, rokohitrstvom: komedijant s čašo in kockami; čarovnije komedijantov / ekspr. ta fant je pa res pravi komedijant
3. ekspr. kdor se kaže drugačnega, kot je, se pretvarja: kakšnega komedijanta pa igraš pred ljudmi / bil je spreten politični komedijant
1. igralec, ki igra komične vloge; komik: gledališče ima dobrega komedijanta / žlahtni komedijant od 1992 igralec, ki na festivalu Dnevi komedije dobi nagrado za najboljšo komično vlogo
// zastar. (gledališki) igralec sploh: postal je komedijant / potujoči komedijanti
2. kdor (poklicno) zabava gledalce, zlasti s šalami, rokohitrstvom: komedijant s čašo in kockami; čarovnije komedijantov / ekspr. ta fant je pa res pravi komedijant
3. ekspr. kdor se kaže drugačnega, kot je, se pretvarja: kakšnega komedijanta pa igraš pred ljudmi / bil je spreten politični komedijant
SSKJ²
kontrolírati -am nedov. in dov. (ȋ)
1. ugotavljati skladnost kake dejavnosti z določenimi pravili, predpisi; nadzirati, nadzorovati: kontrolirati delo, poslovanje bank; kontrolirati uvoz in izvoz / kontrolira, kdaj prihajajo v službo / kontrolira, če je bilo res tako preverja, presoja
// prizadevati si, skrbeti za pravilno ravnanje, vedenje, delo koga: kontrolirati dijake / pri učenju ga še vedno kontrolirajo
// ugotavljati pravilnost, kakovost česa: kontrolirati račune / kontrolirati stroje
2. ugotavljati dejansko stanje, položaj česa, pregledovati: kontrolirati potne liste / cesto kontrolirajo iz letala
3. publ. obvladovati, imeti v oblasti: njihov kapital kontrolira okoli tretjino industrije nafte; vlada kontrolira položaj po vsej državi
// imeti tako vojaško razporeditev, da je nasprotniku otežkočena večja akcija; nadzirati: na ozemlju, ki ga kontrolira sovražnik, so bili ponekod politični sestanki; severno območje kontrolira prva divizija
♦ šah. figura kontrolira polje delovanje figure je usmerjeno na določeno polje; šol. kontrolirati znanje ugotavljati znanje s spraševanjem, ponavljanjem predelane snovi, preverjati
1. ugotavljati skladnost kake dejavnosti z določenimi pravili, predpisi; nadzirati, nadzorovati: kontrolirati delo, poslovanje bank; kontrolirati uvoz in izvoz / kontrolira, kdaj prihajajo v službo / kontrolira, če je bilo res tako preverja, presoja
// prizadevati si, skrbeti za pravilno ravnanje, vedenje, delo koga: kontrolirati dijake / pri učenju ga še vedno kontrolirajo
// ugotavljati pravilnost, kakovost česa: kontrolirati račune / kontrolirati stroje
2. ugotavljati dejansko stanje, položaj česa, pregledovati: kontrolirati potne liste / cesto kontrolirajo iz letala
3. publ. obvladovati, imeti v oblasti: njihov kapital kontrolira okoli tretjino industrije nafte; vlada kontrolira položaj po vsej državi
// imeti tako vojaško razporeditev, da je nasprotniku otežkočena večja akcija; nadzirati: na ozemlju, ki ga kontrolira sovražnik, so bili ponekod politični sestanki; severno območje kontrolira prva divizija
♦ šah. figura kontrolira polje delovanje figure je usmerjeno na določeno polje; šol. kontrolirati znanje ugotavljati znanje s spraševanjem, ponavljanjem predelane snovi, preverjati
- kontrolíran -a -o:
kontrolirano blago; kontrolirano ozemlje
♦ fiz. kontrolirana jedrska reakcija jedrska reakcija, katere potek je mogoče uravnavati tako, da se pridobljena energija koristno porabi
SSKJ²
kosmàt -áta -o prid. (ȁ ā)
1. zelo porasel z dlakami: po prsih je kosmat; ima kosmate noge / kosmata žival
// nav. ekspr. porasel s kocinami, neobrit: kosmata brada; kosmat po obrazu
2. nav. ekspr. ki ima negladko površino, navadno s štrlečimi dlakami ali vlakni: kosmat klobuk; pokriti se s kosmato kapo, kučmo / kosmato blago; tkanina je kosmata na obeh straneh / kot vzklik kapa kosmata, tega pa nisem vedel
3. ekon. ki vključuje odbitke vseh bremen, dajatev ali dolgov: kosmati prejemki; kosmata cena / kosmata teža skupna teža blaga in embalaže; bruto teža
4. ekspr. nespodoben, opolzek: kosmati dovtipi; povedal je nekaj kosmatih šal
● ekspr. to je kosmata laž velika, očitna; ekspr. imajo kosmato vest so krivi česa; ekspr. fant ima kosmata ušesa noče slišati, upoštevati stvari, ki mu niso všeč, zlasti ukazov; ekspr. ta je pa res kosmata! ta novica, izjava je zelo pretirana, neverjetna
♦ bot. kosmati sleč alpska grmičasta rastlina z rdečimi cveti; dlakavi sleč
1. zelo porasel z dlakami: po prsih je kosmat; ima kosmate noge / kosmata žival
// nav. ekspr. porasel s kocinami, neobrit: kosmata brada; kosmat po obrazu
2. nav. ekspr. ki ima negladko površino, navadno s štrlečimi dlakami ali vlakni: kosmat klobuk; pokriti se s kosmato kapo, kučmo / kosmato blago; tkanina je kosmata na obeh straneh / kot vzklik kapa kosmata, tega pa nisem vedel
3. ekon. ki vključuje odbitke vseh bremen, dajatev ali dolgov: kosmati prejemki; kosmata cena / kosmata teža skupna teža blaga in embalaže; bruto teža
4. ekspr. nespodoben, opolzek: kosmati dovtipi; povedal je nekaj kosmatih šal
● ekspr. to je kosmata laž velika, očitna; ekspr. imajo kosmato vest so krivi česa; ekspr. fant ima kosmata ušesa noče slišati, upoštevati stvari, ki mu niso všeč, zlasti ukazov; ekspr. ta je pa res kosmata! ta novica, izjava je zelo pretirana, neverjetna
♦ bot. kosmati sleč alpska grmičasta rastlina z rdečimi cveti; dlakavi sleč
- kosmáto prisl.:
kosmato zakleti
- kosmáti -a -o sam.:
povedal je marsikatero kosmato / kot vzklik tristo kosmatih!
SSKJ²
krêpek in krepák krêpka -o tudi -ó prid., krepkêjši (é ȃ é)
1. nav. ekspr. sposoben opravljati naporno fizično delo; močen: krepek mož; gospodarna in krepka žena; postal je zelo krepek / bil je visok in krepek človek
2. nav. ekspr. opravljen z veliko močjo, silo: krepek odriv; krepek sunek, udarec; s krepkim zamahom se je pognal naprej
3. ekspr. ki ima tako zgradbo, da lahko dobro opravlja svojo funkcijo: beli in krepki zobje / ima krepke prsi / krepke veje drevesa
4. nav. ekspr. ki po splošni telesni razvitosti presega navadno stopnjo: krepek fant; krepka postava se je komaj prerinila skozi vrata / bila je krepka v telo
5. ekspr. zelo hranljiv, kaloričen: kuhala je samo krepko hrano / dobili so krepek zajtrk / krepka juha
6. nav. ekspr. ki presega navadno, običajno stopnjo
a) glede na obseg, količino: naredil je krepek požirek / krepka disharmonija / pogrezniti se v krepek spanec
b) glede na čutno zaznavnost: krepek vonj šmarnic / krepke barve / krepek glas, smeh
7. ekspr. jedrnat, jasen: v svojem delu se je dokopal do krepkega izraza; pisal je v krepkem in sočnem jeziku / krepek humor
// evfem. grob2, žaljiv: krepki izrazi / krepka kletev, psovka / preganjal je krepko govorico
● ekspr. bil je mož krepkega duha, krepke volje odločen, stanoviten; ekspr. plačati bo moral krepek milijon več kot milijon; zelo veliko; ekspr. krepka laž velika, očitna; ekspr. krepke poteze obraza zelo vidne, izrazite
♦ tisk. krepka črka črka z debelimi potezami
1. nav. ekspr. sposoben opravljati naporno fizično delo; močen: krepek mož; gospodarna in krepka žena; postal je zelo krepek / bil je visok in krepek človek
2. nav. ekspr. opravljen z veliko močjo, silo: krepek odriv; krepek sunek, udarec; s krepkim zamahom se je pognal naprej
3. ekspr. ki ima tako zgradbo, da lahko dobro opravlja svojo funkcijo: beli in krepki zobje / ima krepke prsi / krepke veje drevesa
4. nav. ekspr. ki po splošni telesni razvitosti presega navadno stopnjo: krepek fant; krepka postava se je komaj prerinila skozi vrata / bila je krepka v telo
5. ekspr. zelo hranljiv, kaloričen: kuhala je samo krepko hrano / dobili so krepek zajtrk / krepka juha
6. nav. ekspr. ki presega navadno, običajno stopnjo
a) glede na obseg, količino: naredil je krepek požirek / krepka disharmonija / pogrezniti se v krepek spanec
b) glede na čutno zaznavnost: krepek vonj šmarnic / krepke barve / krepek glas, smeh
7. ekspr. jedrnat, jasen: v svojem delu se je dokopal do krepkega izraza; pisal je v krepkem in sočnem jeziku / krepek humor
// evfem. grob2, žaljiv: krepki izrazi / krepka kletev, psovka / preganjal je krepko govorico
● ekspr. bil je mož krepkega duha, krepke volje odločen, stanoviten; ekspr. plačati bo moral krepek milijon več kot milijon; zelo veliko; ekspr. krepka laž velika, očitna; ekspr. krepke poteze obraza zelo vidne, izrazite
♦ tisk. krepka črka črka z debelimi potezami
- krepkó in krêpko
1. prislov od krepek: danes je začelo krepko deževati; krepko držati, prijeti; krepko ga udari; krepko razvit
2. ekspr. izraža visoko stopnjo: ti se pa krepko motiš; s tem je krepko računal
- krêpki -a -o sam.:
dal mu je nekaj krepkih; kaj krepkega mu povej; ekspr. ta je pa res krepka ta novica, izjava je zelo pretirana, neverjetna
SSKJ²
krompírjevec -vca m (ī)
1. ekspr. kdor (rad) je krompir: znan je bil kot fižolovec in krompirjevec
2. star. cima krompirja; krompirjevka: sežigati krompirjevec
3. slabš., nekdaj vojak, vpoklican le ob veliki vojni nevarnosti; brambovec: polk krompirjevcev
● ekspr. je pa res krompirjevec (večkrat) doživi nepričakovano ugoden, dober izid, konec česa
♦ zool. koloradski hrošč
1. ekspr. kdor (rad) je krompir: znan je bil kot fižolovec in krompirjevec
2. star. cima krompirja; krompirjevka: sežigati krompirjevec
3. slabš., nekdaj vojak, vpoklican le ob veliki vojni nevarnosti; brambovec: polk krompirjevcev
● ekspr. je pa res krompirjevec (večkrat) doživi nepričakovano ugoden, dober izid, konec česa
♦ zool. koloradski hrošč
SSKJ²
láhek tudi lahák -hka -o tudi -ó prid., lážji (á ȃ á)
1. ki ima razmeroma majhno težo: lahek kamen; lahek kovček, tovor; vzdigni otroka, saj je lahek; olje je lažje od vode; lahek kot pena, pero / lahek pomladanski plašč; lahke zavese; ta obleka je lahka in hladna / še v mrazu nosi lahko obleko premalo toplo / lahki kamen lehnjak
// ki je iz tankih, drobnih sestavnih delov: lahek čoln; lahek lok; po cesti drdrajo lahki vozovi / lahki oboki stavbe / lahka artilerija; opremiti sobo z lahkim pohištvom / lahek dim se dviga proti nebu prosojen, redek; lahki oblački; lahka meglica
2. za katerega ni potreben velik trud, spretnost: lahek zaslužek; odgovor na to vprašanje je lahek; lahka naloga, služba; lahka tura; lahka telovadna vaja; lahka zmaga; opravljati lahko delo / lahek jezik preprost, nezapleten; lahka knjiga / lahka topljivost
3. ki ne izraža, kaže telesnega napora: lahek dir; njena hoja je lahka; lahke kretnje / knjiž. ptica lahkih kril ki hitro, lahkotno leta; star. stopati lahkih nog / biti lahek pri plesu znati se prilagoditi soplesalcu
4. ki se ne pojavlja v visoki stopnji, v močni obliki: lahka bolezen; dobiti lahke telesne poškodbe / lahek bolnik; lahki in težki kaznjenci / lahki udarci lahni / lahek potres
// v katerem osnovna sestavina nastopa v majhni meri: lahek strup; te cigarete so lahke / jesti sme le lahko salamo; piti lahko vino
// lahko prebavljiv: bolnik mora imeti lahko hrano / lahka večerja
5. ki ne prinaša (dosti) težav, neprijetnosti: lahek porod; njegova smrt je bila lahka; lahko slovo / tam imajo lahko življenje / lahke sanje / kot pozdrav lahko noč! ob spominu na umrle naj mu bo lahka domača zemlja
6. nav. ekspr., navadno v povedni rabi ki se duševno in telesno dobro počuti: odšel je potolažen in lahek; kako lahkega sem se počutil; ljudje so se mu zdeli lahki, svobodni, brezskrbni / srce mu je bilo lahko in veselo / tako sem lahek, da bi kar zletel
7. ekspr. lahkomiseln, neresen: taki lahki ljudje nimajo duševnih bojev; saj ni napačen človek, le preveč lahek je
// ki moralno ni neoporečen: zdelo se mu je, da je lahka / lahka ženska / pog. biti lahke sorte
8. nav. ekspr. umetniško nezahteven: lahka literatura; lahko čtivo / lahka glasba instrumentalna zabavna glasba; vsebinsko manj zahtevna glasba
● pog. biti pri lahkem kruhu imeti ne naporno in dobro plačano službo; lahka industrija industrija, ki proizvaja manjše stroje, instrumente, orodje, potrošne predmete; ekspr. kraj, kjer ti lisica lahko noč vošči samoten, odmaknjen kraj, zlasti blizu gozda; ne drgnite močno, ampak delajte z lahko roko na lahko; pog. zobozdravnik ima lahko roko delo opravlja tako, da pacienta čim manj boli; to storim z lahko vestjo brez pomislekov, skrbi; ekspr. z lahkim srcem se bom ločila od njih ne da bi čutila žalost, skrb
♦ agr. lahka prst, zemlja prst, zemlja z več peska in organskih snovi in manj glinenih primesi; grad. lahki beton beton, izdelan iz votličastega agregata; metal. lahke kovine kovine z majhno specifično težo; obrt. lahka konfekcija perilo, ženske obleke, drobni oblačilni predmeti; lahka obutev nizka moška, ženska in otroška obutev; strojn. lahko olje redko tekoče olje za mazanje strojev; šah. lahka figura lovec ali skakač; šport. lahka kategorija kategorija (težkoatletov) telesne teže med 57 in 68 kg; teh. lahki bencin bencin z majhno specifično težo; voj. lahka artilerija artilerija s kalibrom cevi do približno 100 mm; lahka strojnica orožje z zložljivima nogama, ki strelja s puškinimi naboji posamezno ali v rafalih
1. ki ima razmeroma majhno težo: lahek kamen; lahek kovček, tovor; vzdigni otroka, saj je lahek; olje je lažje od vode; lahek kot pena, pero / lahek pomladanski plašč; lahke zavese; ta obleka je lahka in hladna / še v mrazu nosi lahko obleko premalo toplo / lahki kamen lehnjak
// ki je iz tankih, drobnih sestavnih delov: lahek čoln; lahek lok; po cesti drdrajo lahki vozovi / lahki oboki stavbe / lahka artilerija; opremiti sobo z lahkim pohištvom / lahek dim se dviga proti nebu prosojen, redek; lahki oblački; lahka meglica
2. za katerega ni potreben velik trud, spretnost: lahek zaslužek; odgovor na to vprašanje je lahek; lahka naloga, služba; lahka tura; lahka telovadna vaja; lahka zmaga; opravljati lahko delo / lahek jezik preprost, nezapleten; lahka knjiga / lahka topljivost
3. ki ne izraža, kaže telesnega napora: lahek dir; njena hoja je lahka; lahke kretnje / knjiž. ptica lahkih kril ki hitro, lahkotno leta; star. stopati lahkih nog / biti lahek pri plesu znati se prilagoditi soplesalcu
4. ki se ne pojavlja v visoki stopnji, v močni obliki: lahka bolezen; dobiti lahke telesne poškodbe / lahek bolnik; lahki in težki kaznjenci / lahki udarci lahni / lahek potres
// v katerem osnovna sestavina nastopa v majhni meri: lahek strup; te cigarete so lahke / jesti sme le lahko salamo; piti lahko vino
// lahko prebavljiv: bolnik mora imeti lahko hrano / lahka večerja
5. ki ne prinaša (dosti) težav, neprijetnosti: lahek porod; njegova smrt je bila lahka; lahko slovo / tam imajo lahko življenje / lahke sanje / kot pozdrav lahko noč! ob spominu na umrle naj mu bo lahka domača zemlja
6. nav. ekspr., navadno v povedni rabi ki se duševno in telesno dobro počuti: odšel je potolažen in lahek; kako lahkega sem se počutil; ljudje so se mu zdeli lahki, svobodni, brezskrbni / srce mu je bilo lahko in veselo / tako sem lahek, da bi kar zletel
7. ekspr. lahkomiseln, neresen: taki lahki ljudje nimajo duševnih bojev; saj ni napačen človek, le preveč lahek je
// ki moralno ni neoporečen: zdelo se mu je, da je lahka / lahka ženska / pog. biti lahke sorte
8. nav. ekspr. umetniško nezahteven: lahka literatura; lahko čtivo / lahka glasba instrumentalna zabavna glasba; vsebinsko manj zahtevna glasba
● pog. biti pri lahkem kruhu imeti ne naporno in dobro plačano službo; lahka industrija industrija, ki proizvaja manjše stroje, instrumente, orodje, potrošne predmete; ekspr. kraj, kjer ti lisica lahko noč vošči samoten, odmaknjen kraj, zlasti blizu gozda; ne drgnite močno, ampak delajte z lahko roko na lahko; pog. zobozdravnik ima lahko roko delo opravlja tako, da pacienta čim manj boli; to storim z lahko vestjo brez pomislekov, skrbi; ekspr. z lahkim srcem se bom ločila od njih ne da bi čutila žalost, skrb
♦ agr. lahka prst, zemlja prst, zemlja z več peska in organskih snovi in manj glinenih primesi; grad. lahki beton beton, izdelan iz votličastega agregata; metal. lahke kovine kovine z majhno specifično težo; obrt. lahka konfekcija perilo, ženske obleke, drobni oblačilni predmeti; lahka obutev nizka moška, ženska in otroška obutev; strojn. lahko olje redko tekoče olje za mazanje strojev; šah. lahka figura lovec ali skakač; šport. lahka kategorija kategorija (težkoatletov) telesne teže med 57 in 68 kg; teh. lahki bencin bencin z majhno specifično težo; voj. lahka artilerija artilerija s kalibrom cevi do približno 100 mm; lahka strojnica orožje z zložljivima nogama, ki strelja s puškinimi naboji posamezno ali v rafalih
- lahkó
1. prislov od lahek: mirno in lahko je umrl; lahko in brezskrbno živeti; biti lahko oblečen v ne toplo obleko; lahko prebavljiva hrana; lahko in težko prehodno gorovje; lahko rešljiva naloga; to je otročje lahko narediti; delo bom prav lahko opravil
♦ metal. lahko taljive kovine kovine, ki imajo tališče do 500 °C
2. izraža zmožnost, sposobnost za kako dejanje: tovarna bo lahko delala z vso zmogljivostjo; vozilo se lahko giblje na kopnem in v vodi; ni treba pomagati, saj lahko sam nesem; premalo znam, da bi lahko sam rešil nalogo; šiva še lahko, težjega dela pa ne zmore več / kolikor lahko presodim, je stvar resna
// izraža možnost uresničitve dejanja ali stanja: tako ravnanje je lahko zelo nevarno; tu bi bil človek lahko srečen; to se lahko vsakomur primeri; lahko bi mu škodovalo; saj bi se bil lahko ubil; lahko se zgodi, bi se zgodilo, da bom potreboval tvojo pomoč / elipt. lahko da bom potreboval tvojo pomoč / z oslabljenim pomenom: izrastki so lahko krajši ali daljši; kje bi lahko dobil prostor; to smo lahko dosegli zato, ker smo pridno delali; še zdaj bi lahko živel, če ne bi bil pil / v vezniški rabi: ne poznam ga: lahko (da) je pošten, lahko (da) ne; lahko (da) pride, lahko (da) ne
// izraža dopustitev: lahko, da je stvar drugačna; »Mislim, da je tega sam kriv.« »Lahko da.« / v vezniški rabi: lahko je njegov brat direktor, vendar ni vsemogočen; lahko je bogat, srečen pa ni; lahko vse preiščeš, pa ne boš našel
3. izraža dovoljenje, soglasje: gospodar pravi, da lahko gremo čez travnik; lahko ga obiščete, kadar hočete / naročnina se lahko poravna v dveh obrokih; lahko vstopite, gospod / elipt. »Ali smem telefonirati?« »Lahko.«
// v vprašalnih stavkih izraža prošnjo za dovoljenje, soglasje: (ali) lahko vstopim / elipt. v kino bi šel, mama, a lahko? / v vljudnostnem vprašanju: ali ti lahko pomagam; »Lahko prisedem?« »Izvolite.«
// izraža utemeljenost, upravičenost: nekateri starši so lahko ponosni na svoje otroke; jutri že lahko pričakujemo spremembo vremena / ekspr. »Kako žalostno se drži.« »Saj se lahko.« / lahko sem vesel, saj sem zdrav
4. nav. ekspr. izraža omiljeno nujnost, potrebnost: res bi lahko že prej povedal, da ne bi bilo nepotrebnega iskanja; če si privošči tak avto, bi lahko tudi meni vrnil dolg
// izraža prošnjo, omiljeno zapoved: ali mi lahko daš kozarec vode; se lahko malo umaknete, prosim / lahko bi bil malo bolj prijazen z menoj, veš; opravili ste, lahko greste
5. ekspr. izraža omejitev, zadržanost priznanja: tebi je lahko tako govoriti, ko imaš vsega dovolj; on je lahko uspel, ko so mu vsi pomagali, jaz pa nimam nobene podpore
// v zvezi z reči, trditi uvaja natančnejšo določitev, dopolnitev povedanega: bilo je dobro, lahko rečem, zelo dobro
// v medmetni rabi, navadno v zvezi z misliti si, predstavljati si izraža
a) podkrepitev trditve: lahko si misliš, kako sem se ustrašil; v enem večeru je zaigral sto tisoč, si lahko predstavljate; lahko rečem, da me ni še nikoli užalil; bal sem se, lahko mi verjamete
b) pritrjevanje: »To me je zelo užalilo.« »Si lahko mislim.«
6. izraža pripravljenost, ponudbo za kako dejanje: pol ure še lahko ostanem, če želite; lahko vas spremim, če vam je prav
7. s smiselnim osebkom v dajalniku izraža precejšnjo zadovoljivost psihičnega stanja, razmer: ni ji bilo lahko, ko je ostala sama z otroki / lahko mu je (pri duši, pri srcu)
● ekspr. kako sploh lahko kaj takega trdiš kako si upaš, drzneš kaj takega trditi; ekspr. lahko tebi, ki si zdrav izraža blagrovanje; preg. kar danes lahko storiš, ne odlašaj na jutri
- láhki -a -o sam.:
jejte samo kaj lahkega; ali poznaš še kaj tako lahkega; nekaj zračno lahkega je v njegovi poeziji;
SSKJ²
lepôta -e ž (ó)
1. lastnost, značilnost lepega:
a) njena lepota je že minila; opevati žensko lepoto; dekliška lepota; klasična, vzvišena lepota; ekspr. krhka lepota; lepota oči; domišljava zaradi svoje lepote
b) lepota pisateljevega stila; lepota vaj na orodju; koliko lepote je v tem kipu
c) duševna lepota; lepota značaja
č) lepota morja; občudovati lepoto narave, gorskega sveta; lepota pomladi
// kar je lepo: zdaj je spoznal, kaj je lepota; helenistični tip lepote; zakoni lepote; imeti čut za lepoto
2. tudi mn. lepa stvar: občudovati naravne lepote; ta načrt bi uničil lepote gorske doline; ekspr. katera ženska bo oblečena v to lepoto lepo obleko / ekspr. to dekle pa res ni kaka posebna lepota ni posebno lepa; star. zbrale so se lepote z vsega sveta lepotice; zastar. slika ni posebne lepote ni posebno lepa / star., kot nagovor kam greš, lepota moja
3. knjiž., v povedni rabi izraža veliko prijetnost česa: tako je zdrav in močen, da ga je lepota videti
● star. zanemarjeni park mestu ni na lepoto v okras; ekspr. sijala je v vsej svoji lepoti bila je zelo lepa; pog., šalj. deveta lepota jamica na bradi; ekspr. bila je cvet lepote najlepša, zelo lepa
1. lastnost, značilnost lepega:
a) njena lepota je že minila; opevati žensko lepoto; dekliška lepota; klasična, vzvišena lepota; ekspr. krhka lepota; lepota oči; domišljava zaradi svoje lepote
b) lepota pisateljevega stila; lepota vaj na orodju; koliko lepote je v tem kipu
c) duševna lepota; lepota značaja
č) lepota morja; občudovati lepoto narave, gorskega sveta; lepota pomladi
// kar je lepo: zdaj je spoznal, kaj je lepota; helenistični tip lepote; zakoni lepote; imeti čut za lepoto
2. tudi mn. lepa stvar: občudovati naravne lepote; ta načrt bi uničil lepote gorske doline; ekspr. katera ženska bo oblečena v to lepoto lepo obleko / ekspr. to dekle pa res ni kaka posebna lepota ni posebno lepa; star. zbrale so se lepote z vsega sveta lepotice; zastar. slika ni posebne lepote ni posebno lepa / star., kot nagovor kam greš, lepota moja
3. knjiž., v povedni rabi izraža veliko prijetnost česa: tako je zdrav in močen, da ga je lepota videti
● star. zanemarjeni park mestu ni na lepoto v okras; ekspr. sijala je v vsej svoji lepoti bila je zelo lepa; pog., šalj. deveta lepota jamica na bradi; ekspr. bila je cvet lepote najlepša, zelo lepa
SSKJ²
lúmen -mna in -a m (ú)
1. anat. premer, prostornina cevastega organa, svetlina: črevesni lumen; zmanjšani lumen arterije pri arteriosklerozi
2. fiz. enota za merjenje svetlobnega toka: meriti z lumni; ta žarnica daje svetlobni tok tisoč lumnov
● iron. ta človek res ni poseben lumen ni posebno bister, pameten
1. anat. premer, prostornina cevastega organa, svetlina: črevesni lumen; zmanjšani lumen arterije pri arteriosklerozi
2. fiz. enota za merjenje svetlobnega toka: meriti z lumni; ta žarnica daje svetlobni tok tisoč lumnov
● iron. ta človek res ni poseben lumen ni posebno bister, pameten
SSKJ²
SSKJ²
malénkost -i ž (ẹ́)
1. kar je malo pomembno, nepomembno: zaradi take malenkosti ni treba hoditi tja; o vsaki malenkosti, ki jo je naredil, je pripovedoval; drobnarije in malenkosti / ekspr. joka, pritožuje se za vsako malenkost
// v povedni rabi izraža majhno pomembnost, nepomembnost: pet milijonov, to res ni malenkost / kot vzklik »Janez, hvala za knjigo.« »Oh, malenkost.«
// v povedni rabi izraža opravljanje, izvrševanje česa brez truda, napora: nesti vrečo po stopnicah je njemu, zanj malenkost; vse to opraviti v enem dnevu ni nobena malenkost
2. ekspr. malo pomemben, malo vreden predmet: take malenkosti mu ne moremo podariti; za rojstni dan sem ti kupil to malenkost; vsakokrat je prinesel za otroke kako malenkost
3. pog., z rodilnikom zelo majhna količina: s seboj smo vzeli malenkost hrane / zvečer bi kako malenkost popili / stopi še malenkost stran
4. nav. šalj., v zvezi moja malenkost jaz2: prišli bomo žena, sin in moja malenkost
1. kar je malo pomembno, nepomembno: zaradi take malenkosti ni treba hoditi tja; o vsaki malenkosti, ki jo je naredil, je pripovedoval; drobnarije in malenkosti / ekspr. joka, pritožuje se za vsako malenkost
// v povedni rabi izraža majhno pomembnost, nepomembnost: pet milijonov, to res ni malenkost / kot vzklik »Janez, hvala za knjigo.« »Oh, malenkost.«
// v povedni rabi izraža opravljanje, izvrševanje česa brez truda, napora: nesti vrečo po stopnicah je njemu, zanj malenkost; vse to opraviti v enem dnevu ni nobena malenkost
2. ekspr. malo pomemben, malo vreden predmet: take malenkosti mu ne moremo podariti; za rojstni dan sem ti kupil to malenkost; vsakokrat je prinesel za otroke kako malenkost
3. pog., z rodilnikom zelo majhna količina: s seboj smo vzeli malenkost hrane / zvečer bi kako malenkost popili / stopi še malenkost stran
4. nav. šalj., v zvezi moja malenkost jaz2: prišli bomo žena, sin in moja malenkost
SSKJ²
mánjkati -am nedov. (ȃ)
1. ne biti navzoč na kakem mestu, pri kakem delu, čeprav bi praviloma moral biti: manjkata dva učenca; kdo manjka; manjkati na sestanku, pri pouku; ekspr. letos ni manjkal na nobeni nogometni tekmi / opazil je, da manjkata na polici dve knjigi
// ne obstajati, čeprav bi praviloma moral obstajati: en zob mi manjka; v ograji manjkata dve letvi / v statutu ne bi smela manjkati določila o volitvah organov upravljanja
2. v zvezi z do biti še potreben do polne mere, do določene meje: do roba manjka še dva centimetra; do svitanja manjka še pet ur / koliko je ura? Pet minut (manjka) do dvanajstih / ekspr. še veliko mu manjka do tega, da bi bil strokovnjak
// brezoseb., ekspr., z oslabljenim pomenom, s prislovnim določilom izraža možnost uresničitve, kot jo izraža določilo: za las je manjkalo, da nisem umrl; malo je manjkalo, pa bi bil padel
3. s smiselnim osebkom v rodilniku ne biti česa v zadostni količini, meri: zmeraj mu manjka denarja; kruha jim ne manjka; prostora mu manjka / manjka mu moči
4. navadno z dajalnikom izraža odsotnost določenega stanja: manjka mu dobra vzgoja; vse ima, samo zdravje mu manjka / pog.: manjka človek, ki bi pokazal pot iz zagate potreben je; zelo mu manjka dobra družba zelo si je želi, jo pogreša; tu mu ničesar ne manjka z vsem je preskrbljen
● pog., šalj. manjka mu eno kolesce v glavi je nekoliko čudaški; ekspr. nekaj mu danes manjka je bolan; ni tak kot navadno; ekspr. samo tega (se) še manjka to dejstvo, stvar bo stanje še poslabšalo; izraža nezaželenost česa; ekspr. tebi pa res malo manjka si nekoliko čudaški; pog. do šestdesetih mu jih ne manjka veliko kmalu bo imel šestdeset let; kaže približno šestdeset let
1. ne biti navzoč na kakem mestu, pri kakem delu, čeprav bi praviloma moral biti: manjkata dva učenca; kdo manjka; manjkati na sestanku, pri pouku; ekspr. letos ni manjkal na nobeni nogometni tekmi / opazil je, da manjkata na polici dve knjigi
// ne obstajati, čeprav bi praviloma moral obstajati: en zob mi manjka; v ograji manjkata dve letvi / v statutu ne bi smela manjkati določila o volitvah organov upravljanja
2. v zvezi z do biti še potreben do polne mere, do določene meje: do roba manjka še dva centimetra; do svitanja manjka še pet ur / koliko je ura? Pet minut (manjka) do dvanajstih / ekspr. še veliko mu manjka do tega, da bi bil strokovnjak
// brezoseb., ekspr., z oslabljenim pomenom, s prislovnim določilom izraža možnost uresničitve, kot jo izraža določilo: za las je manjkalo, da nisem umrl; malo je manjkalo, pa bi bil padel
3. s smiselnim osebkom v rodilniku ne biti česa v zadostni količini, meri: zmeraj mu manjka denarja; kruha jim ne manjka; prostora mu manjka / manjka mu moči
4. navadno z dajalnikom izraža odsotnost določenega stanja: manjka mu dobra vzgoja; vse ima, samo zdravje mu manjka / pog.: manjka človek, ki bi pokazal pot iz zagate potreben je; zelo mu manjka dobra družba zelo si je želi, jo pogreša; tu mu ničesar ne manjka z vsem je preskrbljen
● pog., šalj. manjka mu eno kolesce v glavi je nekoliko čudaški; ekspr. nekaj mu danes manjka je bolan; ni tak kot navadno; ekspr. samo tega (se) še manjka to dejstvo, stvar bo stanje še poslabšalo; izraža nezaželenost česa; ekspr. tebi pa res malo manjka si nekoliko čudaški; pog. do šestdesetih mu jih ne manjka veliko kmalu bo imel šestdeset let; kaže približno šestdeset let
- mánjkati se ekspr., s smiselnim osebkom v rodilniku
izraža obstajanje česa v veliki količini: manjka se ali ne manjka se deklet, fantov; manjka se dela; minulo leto se nadlog ni manjkalo
- manjkajóč -a -e:
kupiti manjkajoče dele za stroj; manjkajoči znesek; manjkajoča delovna sila
SSKJ²
mánjši -a -e prid. (ȃ)
1. primernik od majhen: postajati manjši; to je naša najmanjša soba; moj kovček je manjši kot tvoj / ta kraj je bil pred petdesetimi leti precej manjši / izbrati manjše zlo; izdatki so manjši kot dohodki
2. ki glede na kako svojo lastnost, značilnost dosega stopnjo precej nad spodnjo mejo: manjše države; manjša morska riba / nastala je manjša škoda / usode manjših narodov / nekaj manjših popravkov; napraviti manjši poizkus; vnel se je manjši prepir / ima še manjše otroke / na tej cesti je nekaj manjših klancev
● ekspr. stroj je razdrl do najmanjših delcev popolnoma, čisto; ekspr., z nikalnico niti najmanjšega dvoma ni, da je tako prav gotovo, res je tako; pog. narediti kaj po liniji najmanjšega odpora tako, da se porabi čim manjši trud ali vzbuja čim manjši odpor pri drugih; ekspr. svet je vedno manjši z novimi prevoznimi, obveščevalnimi sredstvi se svet lažje, hitreje spoznava; ekspr. najmanjša sled ni smela ostati za njim nobena; bil je za glavo manjši od brata za višino glave manj visok
♦ mat. najmanjši skupni mnogokratnik najmanjše število, deljivo z vsemi danimi števili; rel. manjši bratje frančiškani; sam.: prireditev za naše najmanjše; prim. majhen
1. primernik od majhen: postajati manjši; to je naša najmanjša soba; moj kovček je manjši kot tvoj / ta kraj je bil pred petdesetimi leti precej manjši / izbrati manjše zlo; izdatki so manjši kot dohodki
2. ki glede na kako svojo lastnost, značilnost dosega stopnjo precej nad spodnjo mejo: manjše države; manjša morska riba / nastala je manjša škoda / usode manjših narodov / nekaj manjših popravkov; napraviti manjši poizkus; vnel se je manjši prepir / ima še manjše otroke / na tej cesti je nekaj manjših klancev
● ekspr. stroj je razdrl do najmanjših delcev popolnoma, čisto; ekspr., z nikalnico niti najmanjšega dvoma ni, da je tako prav gotovo, res je tako; pog. narediti kaj po liniji najmanjšega odpora tako, da se porabi čim manjši trud ali vzbuja čim manjši odpor pri drugih; ekspr. svet je vedno manjši z novimi prevoznimi, obveščevalnimi sredstvi se svet lažje, hitreje spoznava; ekspr. najmanjša sled ni smela ostati za njim nobena; bil je za glavo manjši od brata za višino glave manj visok
♦ mat. najmanjši skupni mnogokratnik najmanjše število, deljivo z vsemi danimi števili; rel. manjši bratje frančiškani; sam.: prireditev za naše najmanjše; prim. majhen
SSKJ²
mêja -e stil. -é ž, rod. mn. mêj in mejá (é)
1. črta, ki ločuje, razmejuje države ali ozemlja: meja poteka, teče po vrhovih gor; označiti mejo; državna, občinska meja / ta meja je strateška, utrjena / Slovenija in Hrvaška sta podpisali dogovor o skupnem nadzoru meje / prestopiti mejo / zelena meja območje državne meje med mejnimi prehodi, zlasti nenaseljeno, gozdnato / publ. položaj na meji je napet mejni državi sta na meji pripravljeni za morebiten spopad
// črta, ki ločuje, razmejuje zemljišča, parcele: kositi čez mejo; meje po katastrski mapi / soseda se tožita zaradi meje / meje igrišča so slabo označene
2. s prilastkom kar ločuje, razmejuje kaj sploh: jezikovne, pojmovne meje; meja med poezijo in prozo; meja med vzdrževalnimi in obnovitvenimi stroški je bolj ali manj premična / knjiž. meja ločnica
3. mn., publ., s prilastkom področje, območje: država je po vojni razširila svoje meje / z oslabljenim pomenom: Slovenci zunaj meja domovine v tujini, tujih državah; meje znanja se širijo / pisar. delati, ukrepati v mejah predpisov po predpisih
4. navadno s prilastkom določena najvišja ali najnižja stopnja, velikost česa: meja se je premaknila navzdol, navzgor; prekoračiti predpisano starostno mejo / kritična, spodnja meja / določiti meje, v katerih občine predpisujejo višino prispevkov / poslovati na meji rentabilnosti komaj še rentabilno
5. nezoran, travnat del med njivami: sosed je tudi letos preoral mejo; na mejah je nakosil za kopico sena
6. navadno v zvezi živa meja vrsta strnjeno nasajenega nizkega grmičevja, navadno za ograditev, razmejitev: negovati, zasaditi živo mejo; drenova, gabrova živa meja
● odpreti mejo dovoliti prihod, uvoz v državo, na ozemlje ali odhod, izvoz iz države, z ozemlja; ekspr. vsaka stvar ima svoje meje pri vsakem dejanju, ravnanju je treba upoštevati določene norme; ekspr. to presega vse meje izraža nedopustnost česa; ekspr. brez meje razpravljajo, ne naredijo pa nič zelo veliko, dolgo razpravljajo; ekspr. biti do skrajne meje pošten zelo pošten; to je res le do določene, neke meje le deloma, delno; ekspr. iti do zadnjih mej storiti vse, kar se da, ne glede na težave, posledice; pog. čez mejo jo je popihal odšel je ilegalno v tujino
♦ fiz. meja elastičnosti največja obremenitev, ki še ne spremeni trajno oblike telesa; geogr. datumska meja na kateri se spremeni datum za en dan; zgornja gozdna meja višina, do katere sega strnjen gozd; gozd. drevesna meja nadmorska višina, do katere še raste drevje; zgod. borci za severno mejo udeleženci bojev za priključitev slovenske Koroške in Štajerske k Jugoslaviji od 1918 do 1919
1. črta, ki ločuje, razmejuje države ali ozemlja: meja poteka, teče po vrhovih gor; označiti mejo; državna, občinska meja / ta meja je strateška, utrjena / Slovenija in Hrvaška sta podpisali dogovor o skupnem nadzoru meje / prestopiti mejo / zelena meja območje državne meje med mejnimi prehodi, zlasti nenaseljeno, gozdnato / publ. položaj na meji je napet mejni državi sta na meji pripravljeni za morebiten spopad
// črta, ki ločuje, razmejuje zemljišča, parcele: kositi čez mejo; meje po katastrski mapi / soseda se tožita zaradi meje / meje igrišča so slabo označene
2. s prilastkom kar ločuje, razmejuje kaj sploh: jezikovne, pojmovne meje; meja med poezijo in prozo; meja med vzdrževalnimi in obnovitvenimi stroški je bolj ali manj premična / knjiž. meja ločnica
3. mn., publ., s prilastkom področje, območje: država je po vojni razširila svoje meje / z oslabljenim pomenom: Slovenci zunaj meja domovine v tujini, tujih državah; meje znanja se širijo / pisar. delati, ukrepati v mejah predpisov po predpisih
4. navadno s prilastkom določena najvišja ali najnižja stopnja, velikost česa: meja se je premaknila navzdol, navzgor; prekoračiti predpisano starostno mejo / kritična, spodnja meja / določiti meje, v katerih občine predpisujejo višino prispevkov / poslovati na meji rentabilnosti komaj še rentabilno
5. nezoran, travnat del med njivami: sosed je tudi letos preoral mejo; na mejah je nakosil za kopico sena
6. navadno v zvezi živa meja vrsta strnjeno nasajenega nizkega grmičevja, navadno za ograditev, razmejitev: negovati, zasaditi živo mejo; drenova, gabrova živa meja
● odpreti mejo dovoliti prihod, uvoz v državo, na ozemlje ali odhod, izvoz iz države, z ozemlja; ekspr. vsaka stvar ima svoje meje pri vsakem dejanju, ravnanju je treba upoštevati določene norme; ekspr. to presega vse meje izraža nedopustnost česa; ekspr. brez meje razpravljajo, ne naredijo pa nič zelo veliko, dolgo razpravljajo; ekspr. biti do skrajne meje pošten zelo pošten; to je res le do določene, neke meje le deloma, delno; ekspr. iti do zadnjih mej storiti vse, kar se da, ne glede na težave, posledice; pog. čez mejo jo je popihal odšel je ilegalno v tujino
♦ fiz. meja elastičnosti največja obremenitev, ki še ne spremeni trajno oblike telesa; geogr. datumska meja na kateri se spremeni datum za en dan; zgornja gozdna meja višina, do katere sega strnjen gozd; gozd. drevesna meja nadmorska višina, do katere še raste drevje; zgod. borci za severno mejo udeleženci bojev za priključitev slovenske Koroške in Štajerske k Jugoslaviji od 1918 do 1919
SSKJ²
meníti2 in méniti -im, tudi méniti -im nedov. (ī ẹ́; ẹ́)
1. knjiž., z odvisnim stavkom imeti povedano glede na svoje védenje, poznavanje za resnično: menijo, da je bila stavba zgrajena v desetem stoletju; menila sva, da bova kmalu na cilju, pa sva bila šele na pol poti; strokovnjaki menijo, da to ni bila samo nesreča / menim, da bo deževalo zelo verjetno bo deževalo
// izraža omejitev povedanega na osebni odnos; misliti: menijo, da bi bilo potrebno spremeniti predpise; za ta problem, o tem problemu so menili, da ni dobro rešen; osebno menim, da ravna prav / ekspr. časopis meni, da se bodo razmere uredile / kaj menite vi o tem človeku sodite
2. knjiž., z nedoločnikom imeti namen, nameravati: menil sem iti tja, toda zdaj je že prepozno; menil ga je pohvaliti, posvariti / nisem te menil prizadeti, žaliti; elipt. s tem nisem menil nič hudega; še dolgo menim ostati med vami
3. knjiž. izraža točno, konkretno določitev predmeta; misliti: koga menite? Očeta menim, ne tebe; to je kraj, ki ga je menil brodnik; s temi besedami meni njega / ko govori o uspehu, meni sosedove / odšel boš nazaj. Kako to meniš
4. knjiž., v členkovni rabi, v zvezi z ali, kaj izraža začudenje, nejevoljo; misliti: kje se le mudiš, ali meniš, da čas kradem; kaj meniš, da tega nisem vedel
// v zvezi s kaj izraža podkrepitev trditve: to so res velike reči, kaj meniš / kaj menite, tega ne bo nikoli pozabil
5. knjiž. reči, dejati1: to ni lepo in prav, meni oče; lahko greste, meni zaničljivo, toda prej plačajte
1. knjiž., z odvisnim stavkom imeti povedano glede na svoje védenje, poznavanje za resnično: menijo, da je bila stavba zgrajena v desetem stoletju; menila sva, da bova kmalu na cilju, pa sva bila šele na pol poti; strokovnjaki menijo, da to ni bila samo nesreča / menim, da bo deževalo zelo verjetno bo deževalo
// izraža omejitev povedanega na osebni odnos; misliti: menijo, da bi bilo potrebno spremeniti predpise; za ta problem, o tem problemu so menili, da ni dobro rešen; osebno menim, da ravna prav / ekspr. časopis meni, da se bodo razmere uredile / kaj menite vi o tem človeku sodite
2. knjiž., z nedoločnikom imeti namen, nameravati: menil sem iti tja, toda zdaj je že prepozno; menil ga je pohvaliti, posvariti / nisem te menil prizadeti, žaliti; elipt. s tem nisem menil nič hudega; še dolgo menim ostati med vami
3. knjiž. izraža točno, konkretno določitev predmeta; misliti: koga menite? Očeta menim, ne tebe; to je kraj, ki ga je menil brodnik; s temi besedami meni njega / ko govori o uspehu, meni sosedove / odšel boš nazaj. Kako to meniš
4. knjiž., v členkovni rabi, v zvezi z ali, kaj izraža začudenje, nejevoljo; misliti: kje se le mudiš, ali meniš, da čas kradem; kaj meniš, da tega nisem vedel
// v zvezi s kaj izraža podkrepitev trditve: to so res velike reči, kaj meniš / kaj menite, tega ne bo nikoli pozabil
5. knjiž. reči, dejati1: to ni lepo in prav, meni oče; lahko greste, meni zaničljivo, toda prej plačajte
- meníti se in méniti se, tudi méniti se
1. pog. izmenjavati mnenja, misli z govorjenjem; govoriti: le kaj so se menili; meniti se o vsakdanjih stvareh; z njim se noče meniti; dolgo, prijateljsko se meniti / menili so se samo slovensko / ekspr. vsa vas se meni o tem / v mislih se meniti s kom
2. nar. biti s kom v normalnih odnosih; govoriti: ti dve družini se že dolgo ne menita
3. navadno z nikalnico, v zvezi z za imeti, kazati željo, pripravljenost spoznati kaj, ukvarjati se s čim: nihče se ne meni za njegove ideje; še za kupčijo se več ne meni / za znance se ne meni, ampak živi sam zase ne želi imeti stikov z njimi; ekspr. za ženske se ni nikoli dosti menil ni čutil potrebe po njihovi družbi, po ljubezenskih odnosih z njimi
// skrbeti za kaj, ukvarjati se s čim: za te grobove se nihče ne meni; še za lastne otroke se ne meni
4. navadno z nikalnico, v zvezi z za biti do česa v takem odnosu
a) da vpliva na ravnanje: ni se menil za njene besede, nasvete, svarila, ampak je vztrajal pri svojem; ni se menil za nevarnosti, okoliščine / za stezo se ni več menila, ampak je tekla kar počez / ekspr. gospodarstvo se ne meni za naravne lepote
b) da vzbudi čustven odziv: ne meni se za trpljenje ljudi; za to, da ga je pognal v smrt, se ne meni dosti
● nar. za te besede se bomo še kje drugje menili zaradi njih se boš moral še zagovarjati, braniti; nar. takrat ji je oče prepovedal meniti se z njim gojiti (medsebojna) ljubezenska čustva
- mené zastar.:
govoril je nemško, mene, da tujec drugače ne zna
- menèč -éča -e:
to je rekel, meneč njega; žalosten se je vračal, meneč, da najde hčer mrtvo; odšel je, ne meneč se za nevarnost; glasno meneča se dekleta
- ménjen -a -o:
knjiž. ne ve se, kaj je bilo menjeno s temi besedami
SSKJ²
méra -e ž (ẹ́)
1. navadno s prilastkom enota za merjenje: določiti, raziskovati mere; opustiti stare mere / funt, jard in druge angleške mere; časovne, dolžinske, utežne mere
// nekdaj prostorninska mera, navadno za tekočine, približno 1,5 l: spili so že tri mere vina
2. priprava, predmet za merjenje: kontrolirati, popravljati mere; mednarodni urad za mere in uteži / za mero bomo vzeli tole palico
3. nav. mn., navadno s prilastkom razsežnost, zlasti dolžina, širina, višina, debelina: obleka ne ustreza mojim meram; telesne mere; standardne mere fotografije, igrišča; mere izdelkov, mize / ima mere za vojaka / pog. vzeti mero ugotoviti, določiti razsežnost delov telesa, predmeta za izdelavo česa; pog. iti k meri h krojaču, čevljarju, da ugotovi, določi razsežnosti telesnih delov za izdelavo obleke, obutve; konfekcija in obleke po meri obleke, narejene za določeno osebo; pren. notranje mere človeškega duha
4. s prilastkom določena, ustrezna količina kake snovi, tekočine: krompirja mu je vedno dal dobro mero; pičla, zvrhana mera; ekspr. spili so ga že pošteno mero
// publ., z oslabljenim pomenom obseg, stopnja česa sploh: od nje ni pričakoval tolike mere cinizma tolikega cinizma; dobil je najvišjo možno mero kazni najvišjo možno kazen; to trdi s polno mero odgovornosti z vso odgovornostjo
5. dopustna količina, stopnja česa: v vsaki stvari je potrebna mera; pri pitju ne pozna mere; v ugovarjanju je prekoračil mero / jedo brez mere pretirano dosti; do te mere je stvar sprejemljiva v taki obliki, stopnji; proizvodnja narašča v predpisanih merah
// v zvezi čez mero, nad mero izraža preveliko, nesprejemljivo količino, stopnjo česa: bilo je vsega čez mero / izpil je kozarček ali dva čez mero / čez mero se razburjati preveč; ekspr. nad mero je nesramen zelo
6. publ., v prislovni rabi, s prilastkom izraža omejitev, kot jo določa prilastek: ugotoviti, v kolikšni meri podatki ustrezajo resnici; prostori so v polni meri izkoriščeni popolnoma, v celoti; problemi so v precejšnji, zadovoljivi meri rešeni; to je v veliki meri njegova zasluga v glavnem, pretežno / zmanjšati izdatke na najmanjšo možno mero / to je le do določene, neke mere res deloma, delno
7. pisar., s prilastkom dejanje, ukrep: v takem položaju so opravičljive izredne mere; agrotehnične, varnostne mere
8. lit. shematično urejeno menjavanje poudarjenih in nepoudarjenih ali dolgih in kratkih zlogov v verzu; metrum: mera, zareza in druga vprašanja metrike / daktilska, trohejska mera
● pog. za vse člane kolektiva naj bo ista mera in vaga vsi se naj ocenjujejo z enakimi merili; vsi naj bodo enakopravni; star. dati koga pod mero pregledati ga (na naboru), če ustreza za vojsko predpisanim meram, pogojem; ekspr. on hoče krojiti svet po svoji meri po svojih idejah, predstavah; ekspr. zdaj je mera polna ni mogoče, ne sme se več ostati neprizadet, pasiven; ekspr. ima zvrhano mero križev in težav zelo veliko; ekspr. ima zvrhano mero talenta zelo je talentiran; ekspr. on ni človek vsakdanje mere ni vsakdanji, povprečen človek
♦ ekon. mera presežne vrednosti razmerje med delavčevim neplačanim in plačanim delom; fin. diskontna ali eskontna mera v odstotkih izražen odbitek pri nakupu nedospele terjatve, zlasti menične; obrestna mera v odstotkih izražen dohodek od posojenega kapitala ali v odstotkih izraženo plačilo zanj; profitna mera v odstotkih izražen dobiček od vloženega kapitala; temeljna obrestna mera [TOM] do junija 2003 letna obrestna mera za denarne obveznosti in terjatve v domači valuti, ki zagotavlja ohranitev njihove realne vrednosti; geom. kotna mera število, ki izraža velikost kota v kotnih enotah; mat. dolžinska mera enota za merjenje razdalje med dvema točkama; največja skupna mera največje število, s katerim so deljiva vsa dana števila; strojn. notranja mera razdalja med dvema vzporednima ravninama, med katerima je v predmetu prazen prostor
1. navadno s prilastkom enota za merjenje: določiti, raziskovati mere; opustiti stare mere / funt, jard in druge angleške mere; časovne, dolžinske, utežne mere
// nekdaj prostorninska mera, navadno za tekočine, približno 1,5 l: spili so že tri mere vina
2. priprava, predmet za merjenje: kontrolirati, popravljati mere; mednarodni urad za mere in uteži / za mero bomo vzeli tole palico
3. nav. mn., navadno s prilastkom razsežnost, zlasti dolžina, širina, višina, debelina: obleka ne ustreza mojim meram; telesne mere; standardne mere fotografije, igrišča; mere izdelkov, mize / ima mere za vojaka / pog. vzeti mero ugotoviti, določiti razsežnost delov telesa, predmeta za izdelavo česa; pog. iti k meri h krojaču, čevljarju, da ugotovi, določi razsežnosti telesnih delov za izdelavo obleke, obutve; konfekcija in obleke po meri obleke, narejene za določeno osebo; pren. notranje mere človeškega duha
4. s prilastkom določena, ustrezna količina kake snovi, tekočine: krompirja mu je vedno dal dobro mero; pičla, zvrhana mera; ekspr. spili so ga že pošteno mero
// publ., z oslabljenim pomenom obseg, stopnja česa sploh: od nje ni pričakoval tolike mere cinizma tolikega cinizma; dobil je najvišjo možno mero kazni najvišjo možno kazen; to trdi s polno mero odgovornosti z vso odgovornostjo
5. dopustna količina, stopnja česa: v vsaki stvari je potrebna mera; pri pitju ne pozna mere; v ugovarjanju je prekoračil mero / jedo brez mere pretirano dosti; do te mere je stvar sprejemljiva v taki obliki, stopnji; proizvodnja narašča v predpisanih merah
// v zvezi čez mero, nad mero izraža preveliko, nesprejemljivo količino, stopnjo česa: bilo je vsega čez mero / izpil je kozarček ali dva čez mero / čez mero se razburjati preveč; ekspr. nad mero je nesramen zelo
6. publ., v prislovni rabi, s prilastkom izraža omejitev, kot jo določa prilastek: ugotoviti, v kolikšni meri podatki ustrezajo resnici; prostori so v polni meri izkoriščeni popolnoma, v celoti; problemi so v precejšnji, zadovoljivi meri rešeni; to je v veliki meri njegova zasluga v glavnem, pretežno / zmanjšati izdatke na najmanjšo možno mero / to je le do določene, neke mere res deloma, delno
7. pisar., s prilastkom dejanje, ukrep: v takem položaju so opravičljive izredne mere; agrotehnične, varnostne mere
8. lit. shematično urejeno menjavanje poudarjenih in nepoudarjenih ali dolgih in kratkih zlogov v verzu; metrum: mera, zareza in druga vprašanja metrike / daktilska, trohejska mera
● pog. za vse člane kolektiva naj bo ista mera in vaga vsi se naj ocenjujejo z enakimi merili; vsi naj bodo enakopravni; star. dati koga pod mero pregledati ga (na naboru), če ustreza za vojsko predpisanim meram, pogojem; ekspr. on hoče krojiti svet po svoji meri po svojih idejah, predstavah; ekspr. zdaj je mera polna ni mogoče, ne sme se več ostati neprizadet, pasiven; ekspr. ima zvrhano mero križev in težav zelo veliko; ekspr. ima zvrhano mero talenta zelo je talentiran; ekspr. on ni človek vsakdanje mere ni vsakdanji, povprečen človek
♦ ekon. mera presežne vrednosti razmerje med delavčevim neplačanim in plačanim delom; fin. diskontna ali eskontna mera v odstotkih izražen odbitek pri nakupu nedospele terjatve, zlasti menične; obrestna mera v odstotkih izražen dohodek od posojenega kapitala ali v odstotkih izraženo plačilo zanj; profitna mera v odstotkih izražen dobiček od vloženega kapitala; temeljna obrestna mera [TOM] do junija 2003 letna obrestna mera za denarne obveznosti in terjatve v domači valuti, ki zagotavlja ohranitev njihove realne vrednosti; geom. kotna mera število, ki izraža velikost kota v kotnih enotah; mat. dolžinska mera enota za merjenje razdalje med dvema točkama; največja skupna mera največje število, s katerim so deljiva vsa dana števila; strojn. notranja mera razdalja med dvema vzporednima ravninama, med katerima je v predmetu prazen prostor
- « Prejšnja
- 1
- ...
- 4
- 5
- 6
- 7
- 8
- 9
- 10
- ...
- 19
- Naslednja »
Število zadetkov: 372
Dostopnost