Obdobje
19. stol.
Ime avtorja
Janez Krstnik Leopold Šmigoc.
Varianta zapisa imena
Johann Leopold Schmigoz.
Letnica rojstva in smrti
1787–1829
Kratek življenjepis avtorja
Slovničar, rojen v Gruškovcu v Halozah. V Gradcu je obiskoval gimnazijo in licej ter nato do leta 1813 študiral pravo. V času študija je bil med prvimi člani Slovenske družbe (Societas Slovenica), ki jo je 1810 osnoval Janez Nepomuk Primic. Skupaj z drugimi člani je študiral slovnico Jerneja Kopitarja in delo Slavin Josefa Dobrovskega, hkrati pa je v hiši visokega političnega dostojanstvenika, domnevno deželnega glavarja Attemsa (ki mu je slovnica posvečena), poučeval slovenščino. Na podlagi priprav za pouk je sestavil svojo slovnico. V tem času se je potegoval za mesto na novoustanovljeni stolici za slovenščino na graškem liceju, ki ga je nato dobil Janez Nepomuk Primic. Od 1818 do 1822 je bil magistratni uradnik na Ptuju, od 1822 do smrti oskrbnik na Ptujskem gradu. Umrl je na Ptuju. Več...
Izvirni naslov slovnice
Theoretisch-praktische Windische Sprachlehre: durch viele Uebungstücke zum Uebersetzen erläutert, mit einer auserlesenen Sammlung von Gesprächen, und einem Radical-Wörterbuche versehen.
Prevod naslova
Teoretično-praktična slovenska slovnica: razložena s pomočjo številnih vaj za prevajanje, opremljena z izbrano zbirko pogovorov in korenskim slovarčkom.
Ostali naslovi v rabi
Theoretisch-praktische Windische Sprachlehre.
Vrsta dela
Didaktična slovnica za odrasle za praktično rabo z malo teorije in številnimi vajami, zgledi pogovorov in slovarčkom. Namenjena je govorcem nemščine z vsaj osnovnim znanjem latinščine, predvideva tudi poznavanje francoščine in/ali italijanščine.
Vrsta dela (ključne besede)
Slovnica za tujce.
Leto in kraj 1. izdaje
1812, Gradec.
Uporabljena izdaja
1812, Gradec.
Fizični opis
[XVI +] 319 str.
Število znakov
345.000
Razširjenost
Slovnica je bila natisnjena samo enkrat, ohranjena je v več izvodih.
Ciljni jezik
Slovenščina.
Metajezik
Nemščina, za posamezne jezikovne pojave uporablja tudi latinske termine (zlasti poimenovanja za sklone), redko francoske.
Jezik primerov
Slovenščina; slovenski primeri so skoraj vedno prevedeni v nemščino (izjema so zgledi v opombah, ki so vzeti iz dela Knishiza spitavanya téh pet glavnih ſhtükov kershanskoga navüka, anon., Gradec, 1777 [NUK 19508]), včasih tudi v latinščino, predvsem za specificiranje pomena v primeru, ko gre v nemščini za večpomenko. Pri obravnavi glagolskega vida, ki je dobesedno prevzeta iz Kopitarjeve slovnice (1809), najdemo tudi nekaj grških besed.
Povzetek vsebine
Posvetilo (III–VI). Predgovor [Vorrede] (VII–X). Kazalo [Inhalt] (XI–XVI). I. Črke in njihov izgovor [Von den Buchſtaben und der Ausſprache derſelben] (1–5). Naglas [Von der Tonmeſſung] (5–6). Besedne vrste [Von den Redentheilen] (6–7). Pregibanje: splošne informacije [Von den Abänderungen überhaupt] (7–8), pregibanje samostalnika (8–37), pridevnika (37–46); števnika (46–55), zaimka (55–65), glagola (65–115). Prislov (115–120). Predlog (120–123). Veznik (123–124). Medmet (125–126). II. Skladnja: samostalnikov (126–145), pridevnikov (145–148), števnikov (148–150), zaimkov (150–154), glagolov (154–167). Raba: prislovov (167–168), predlogov (168–172), veznikov (172–178). III. Nemško-slovenska zbirka besed [Deutſch-Sloweniſche Wörter-Sammlung] (179–195). Pogovori v družbi [Geſpräche im Umgange zur Uibung im Sloweniſchreden, und zur Erhaltung der Geläufigkeit in der Sloweniſchen Sprache] (195–236). Sestavek Polsko délo za prevod v nemščino (236–240). Slovarček (242–320).
Avtorjev namen
Avtor želi s slovnico omogočiti nemško govorečim trgovcem, uradnikom in duhovnikom, da se naučijo slovenščine, ki jo potrebujejo pri svojem delu med slovensko govorečim prebivalstvom habsburške monarhije; hkrati želi dokazati, da slovenščina ni »grob, pomanjkljiv, nepravilen in težak jezik, ki se ga ni vredno naučiti«. Slovence želi spodbuditi k ustvarjanju literature v slovenščini, da bi s tem svetu predstavili njeno bogastvo.
Splošni pomen
Prva tiskana vzhodnoštajerska slovnica. Šmigoc je predvsem pri oblikoslovju sicer izhajal iz Kopitarjeve osrednjeslovenske norme, vendar je v paradigmah kot variante dodajal tudi vzhodnoštajerske oblike, pogosto pa je na razlike opozarjal tudi v opombah. Medtem ko so v oblikoslovnem delu na prvem mestu večinoma osrednjeslovenske oblike (kar je Šmigoc pojasnil s svojo odsotnostjo iz tiskarne, ko se je prvi del tiskal), je v skladenjskem delu v zgledih uporabljal pretežno vzhodnoštajerske variante.
Besedne vrste
Ločeval je devet besednih vrst: samostalnik (das Hauptwort), pridevnik (das Beiwort/das Beschaffenheitswort), števnik (das Zahlwort), zaimek (das Fürwort), glagol (das Zeitwort), prislov (das Nebenwort), predlog (das Vorwort), veznik (das Bindewort) in medmet (das Empfindungswort).
Terminološke inovacije
Večinoma je uporabljal ustaljeno nemško in latinsko terminologijo, občasno je latinske termine opisno prevajal v nemščino.
Ilustrativni korpus
Pri pregledu oblikoslovja je zglede večinoma izbiral iz Kopitarjeve slovnice (1809), pri izbiri zgledov za paradigme, kjer se razlikujejo od Kopitarja, naj bi nanj vplivala češka slovnica Dobrovskega. V opombah je kot zgled za vzhodnoštajersko rabo določenih oblik navajal krajše odlomke iz omenjenega anonimnega dela Knishiza spitavanya (1777).
Dodatna oznaka
Slovnica je namenjena učenju slovenščine, zato ima številne vaje za prevajanje, zbirko osnovnih besed po posameznih tematskih sklopih (nemške iztočnice), slovarček korenskih, izpeljanih in zloženih besed (slovenske iztočnice) in zglede pogovorov. Slednje so sicer prinašale že nekatere predhodne slovnice in slovarji (Gregorio Alasia da Sommaripa, Marko Pohlin), Šmigočeva posebnost pa je, da gre za pogovore v posvetni meščanski (moški in ženski) družbi, ne le za osnovno komunikacijo z ljudmi nižjega stanu.
Vpliv na delo
Prvi del slovnice (oblikoslovje) temelji na Kopitarjevi slovnici (1809), vendar je Šmigoc razlage močno poenostavil in priredil za didaktično rabo. Izjema je razlaga glagolskega vida, ki jo je nespremenjeno prepisal iz Kopitarjeve slovnice. Na Kopitarja se Šmigoc naslanja tudi pri delitvi besednih vrst. Pri didaktičnih dopolnitvah, s katerimi je opremljena slovnica, se je v veliki meri zgledoval po nemško pisani francoski slovnici Johanna Valentina Meidingerja Praktische französische Grammatik (1797), iz katere je prevzel tudi zglede pogovorov. Za besedotvorni pristop v slovarju naj bi se odločil pod vplivom Josefa Dobrovskega.
Vpliv na nadaljnja dela
Slovnica naj bi delovala kot spodbuda Petru Dajnku za pisanje lastne slovnice (1824); besedje iz slovarčka pa naj bi v veliki meri v svoj slovar prevzel Anton Murko (1833).
Literatura
Orel 2003; Rajh 1984; SBL. Seznam...
Avtor opisa
Alenka Jelovšek
