1935 Breznik, Ramovš naslovnica

Anton Breznik, Fran Ramovš. Slovenski pravopis. 1935.

Obdobje
20. stol.
Ime avtorja
Anton Breznik, Fran Ramovš.
Letnica rojstva in smrti
1881−1944; 1890−1952
Kratek življenjepis avtorja
Anton Breznik: Slovenski jezikoslovec in duhovnik, rojen v Ihanu pri Domžalah. Šolal se je v rojstnem kraju (osnovna šola) in v Ljubljani (meščanska šola). V gimnazijskih letih (1894–1902) se je pridružil projektu zbiranja slovenskih narodnih pesmi, ki ga je vodil Karel Štekelj, med njegovimi gimnazijskimi profesorji pa sta bila tudi Fran Ilešič in Maks Pleteršnik. Leta 1906 je zaključil študij teologije, bil leto dni kaplan v Postojni, nato pa je odšel v Gradec študirat slovenščino in latinščino. Po doktoratu leta 1910 se je zaposlil na Škofijski klasični gimnaziji v Šentvidu pri Ljubljani. Jezikoslovne razprave je objavljal že od leta 1904. Zlasti v 20. letih 20. stoletja je bil najvidnejši in najvplivnejši slovenski jezikoslovec. Bil je avtor slovnice, ki je izšla v več izdajah, ter avtor (1920) oziroma soavtor (1935, 1937) treh pravopisov. Po njegovi razpravi je bil prirejen tudi poskusni medvojni pravopis (Osnutek pravopisnih pravil, 1945). Sodeloval pri Grško-slovenskem slovarju Antona Doklerja (1915; etimološke osvetlitve) in pri Slovenskih čitankah za višje razrede Ivana Grafenauerja (1921, 1922, 1942). Kot univerzitetni predavatelj je predaval na teološki fakulteti staro cerkveno slovanščino. Leta 1940 je bil izvoljen za izrednega člana SAZU. Umrl je v Ljubljani.
Fran Ramovš: Slovenski jezikoslovec, rojen v Ljubljani. Šolal se je v Borovnici in Ljubljani (1897–1902), na II. gimnaziji v Ljubljani (1902–10), študiral je jezikoslovje na Dunaju in v Gradcu (1910; 1911–14), kjer je doktoriral z delom o moderni vokalni redukciji v slovenščini (1914) in se habilitiral s tematiko furlanskih krajevnih imen. Leta 1919 je bil imenovan za rednega profesorja slovenskega jezika novoustanovljene univerze v Ljubljani. Predaval je historično slovnico slovenskega jezika, akcentologijo, splošno fonetiko, karakteristiko praslovanščine in dve leti še primerjalno indoevropsko slovnico. Kot jezikoslovec je izhajal iz mladogramatične šole, a se je preusmeril k substitucijski metodi, v kateri je dobil ključ za ugotavljanje glasovnega stanja v najstarejših razvojnih stopnjah slovanščine. Njegova prva razprava so Slowenische Studien (1918, 1920); sledile so ji monografije o konzonantizmu, zgodovini slovenskega jezika, slovenskih akcentskih pojavih in slovenskem vokalizmu. Ob svojem delu je ustvaril tudi vso potrebno slovensko lingvistično terminologijo. Velik del njegovega znanstvenega dela se nanaša na slovenska narečja. Bil je soavtor slovenskih pravopisov obdobja (1935–50) in idejni vodja del za veliki slovar slovenskega knjižnega jezika, za slovenski etimološki in historični slovar. Reševal je terminološke probleme za najrazličnejše stroke. Kot dekan filozofske fakultete (1926–27) in rektor ljubljanske univerze (1934) se je boril za ustanovitev AZU. Po 1945 je Akademijo preuredil po inštitutih in bil izvoljen za predsednika SAZU (1950). Umrl je v Ljubljani.
Izvirni naslov pravopisa
Slovenski pravopis.
Ostali naslovi v rabi
SP 1935, Breznik-Ramovšev pravopis.
Vrsta dela
Splošni pravopis, sestavljen iz teoretičnega (pravila) in slovarskega dela (slovar). Glede na predhodnike obsegovno precej razširjen z aktualnimi občnoimenskimi izrazi in lastnimi imeni, obvestilno razširjen na sistematično podajanje pravorečnih podatkov za zborni in deloma pogovorni jezik. Opisna normativnost.
Vrsta dela (ključne besede)
Splošni pravopis.
Leto in kraj 1. izdaje
1935, Ljubljana.
Uporabljena izdaja
1935, Ljubljana.
Fizični opis
XXIV + 299 str.
Število znakov
557.087 [39.766 (pravila) + 51.7321 (slovar)]
Faksimili, reprinti, elektronske izdaje
Elektronska izdaja omogoča tudi iskanje po besedilu.
Razširjenost
Leta 1937 je izšla »popravljena« različica SP 1935, ki jo poznamo pod imenom »mala izdaja SP 1935«. Šele z izdajo SP 1937 je bila uzakonjena/zapovedana uporaba SP 1935. Ta različica pravopisa iz leta 1935 je bila ponatisnjena leta 1938. Izdaja je identična mali izdaji pravopisa iz leta 1937.
Ciljni jezik
Slovenščina.
Metajezik
Slovenščina, izjemoma nemščina (v posameznih slovarskih pojasnilih).
Jezik primerov
Slovenščina.
Povzetek vsebine
A. Pravopisna pravila: Navodilo in pravila (V–VI), Raba velikih in malih črk [O rabi velikih in malih črk] (VII–XII), Prevzemanje in pregibanje tujih imen [O pisavi in sklanji tujih lastnih imen] (XII–XIV), Deljenje [O razzlogovanju] (XV), Pisanje skupaj in narazen [O pisavi sestavljenih besed] (XV–XVIII), O rabi naglasnih znamenj (XVIII–XIX), Ločila (XX–XXIV). B. Pravopisni slovar (3–300).
Avtorjev namen
Avtorja nista nikjer izrecno opredelila motivov za svoje pravopisno delo, vendar pa je dejstvo, da je od izida predhodnega pravopisa minilo več kot deset let, zadosten razlog za posodobitev aktualne kodifikacije. Hitro po izidu SP 1920 se je namreč izkazalo, da je ta preskromen in ne more zadovoljiti vseh potreb, kakršne so zahtevale spremenjene družbene okoliščine, ki so omogočile polnofunkcijsko sporazumevalno vlogo jezika v novi državi. Primerjava Breznikovega prvega SP in skupne izdaje iz leta 1935 pa kaže tudi na težnjo po metodološkem premiku, ki bi prinesel na fonetični podobi utemeljena zapisovalna in oblikoslovna pravila.
Splošni pomen
Breznik-Ramovšev Slovenski pravopis iz leta 1935 je prvi slovenski pravopis, ki ga je izdala ustanova – pravopisna komisija Znanstvenega društva v Ljubljani – kot avtoritativno zaledje dveh avtorjev. Delu so kritiki očitali opisnost in normativno uzakonitev številnih pisnih in oblikoslovnih dvojnic in precejšnje število stvarnih napak ter nedoslednosti. Avtorja sta po izidu zato pripravila seznam popravkov, ki so ga dodajali natisnjenim izvodom. Ko so leta 1937 pripravili s slovenskimi šolskimi čitankami usklajeno šolsko oz. malo izdajo pravopisa, v kateri je bila večina nedoslednosti odpravljena, je banska uprava z uradnim obvestilom potrdila veljavnost Breznik-Ramovševega SP 1935. Gradivo za SP 1935 je prispeval večinoma Breznik, po njegovih določilih, ki jih je predstavil že v SP 1920, so reševali večino načelnih in tudi posameznih vprašanj. Duh časa in vplivi evropskih strukturalnih tokov so prispevali k opustitvi puristične predpisovalnosti prejšnjega pravopisa. Tej spremembi je verjetno botrovala tudi spremenjena metoda dela, ki jo je prineslo Ramovševo soavtorstvo: slednji je namreč pravopisno pravilnost utemeljeval v skladnosti zapisa s strukturo jezika in uveljavljenostjo v splošni rabi.
Vsebinsko se novi priročnik od starega razlikuje zlasti v razdelkih, ki jih je sooblikoval Ramovš (pravorečni podatki, navodila za njihovo interpretacijo). Kljub kritičnemu odnosu javnosti do prekomernega uveljavljanja dvojnic so bile s SP 1935 dokončno uzakonjene nekatere desetletja neustaljene oblike: črešnja > češnja, čeda > čreda; solnce > sonce; vseučiliščnik – bolnišnica ipd. Izkazalo pa se je, da je veliko tu nedosledno rešenih vprašanj ostalo »odprtih« oz. so v rabi neustaljena še danes.
Terminološke inovacije
Delo prinaša nekaj terminoloških novosti, relevantnih za pravopisje: a) npr. pri pravilih za stavo vejice so prvič uvedena »priredja« in »podredja« kot skladenjske enote večstavčnih povedi, b) tesnejša povezava pravopisa in pravorečja pa prinese pravorečne izraze, npr. »fonetična osnova«, »nemi e«, »dvoglasniški i«, »glasovni skupini lj in nj« ipd.
V SP 1935 je dokončno ustaljen izraz »krajevno ime« za danes uveljavljeno »zemljepisno ime«. Več inovacij kot v pravilih najdemo v slovarskem delu pravopisa, npr. izraz »svetniško ime«, »členek« in podobno.
Ilustrativni korpus
Ilustrativni korpus Breznik-Ramovševega pravopisa je v pravilih skorajda nespremenjeno povzet po predhodnem, tj. Breznikovem, pravopisu SP 1920. Tega označuje skrbna izbira tematiki ustreznih zgledov iz slovenske slovstvene tradicije in del sočasih piscev; ti viri so tudi ustrezno navedeni (Ivan Cankar, Fran Levstik, Fran Erjavec, Josip Jurčič, Oton Župančič, France Prešeren).
V slovarju pa je SP 1935 presegel svojega predhodnika: medtem ko v SP 1920 ob posameznih polnopomenskih iztočnicah le redko zasledimo stavčne ponazoritve rabe, navadno ima dopisano le pravopisno problematično besedo iz iste besedne družine (npr. noč, nočca), je v SP 1935 ponazarjanje izčrpnejše tudi na ravni besednih zvez (npr. nóč, nočí ž.; noč in dan; noč na noč; sveta noč (božič); lahko noč! ponôči; manjš. nóčca). Pri lastnih imenih je ponazarjanje osredinjeno na zveze s svojilnim ali vrstnim pridevnikom (Nobel […] Nobelova nagrada; Notre Dame […] notredamska cerkev) in je gradivsko aktualno.
Normativna usmeritev
Normativna preusmeritev SP 1935 iz predpisnega v opisni normativni priročnik sta avtorja sama pojasnila z izjavo, da sta želela omogočiti jezikovni razvoj »v individualno smer«. Načela stroge pravilnosti in etimološke utemeljenosti sta označila za »zgrešena«, zlasti pri tistih besedah in oblikah, kjer neskladje med zastarelimi načeli in aktualno rabo traja že desetletja.
Sprostitev normativnosti se izkazuje v odsotnosti prepovedovalnih oznak, ki jih nadomeščajo sredstva bolj prikrite normativnosti. a) Prepovedovalne oznake so najpogosteje nadomeščene z besedicama »ne« in »prav«; prva večinoma pri normiranju besedotvornih posebnosti (prednja straža (ne: predstraža)) in pisnih dvojnic (razcvet (ne: razcvit)), druga pa ob določanju ustreznih skladenjskih zgradb (od […] kamen mi je padel od srca (prav: s srca, ker je ležal na srcu)). b) Tako v pravilih kot v slovarju je za prikaz neustrezne rabe uporabljen leksikalni par »napačno« – »prav« (napačno: ne morem si česa, prav: ne morem si kaj; Napačno je: Tone je stopil na prag in pogledal, kako pozno da je že (prav: kako pozno je že)). c) Prikrita normativnost je izražena tudi z oznakami za slovensko oziroma tujejezično (npr. na bojnem polju = sl. na bojišču; bifstek (angl.) dušeni zrezek; podrmati (shr.) – sl. stresti, potresti, zmajati).
Obvestilnost
S SP 1935 je bil narejen količinski in konceptualni preskok: število v slovar vključenih besed je na račun lastnoimenskega fonda, zlasti pa zaradi želje, da bi obsegal kar največ slovenskih besed, skokovito poskočilo.
Mikrostrukturna obvestilnost: SP 1935 je prvi pravopisni priročnik pri Slovencih, v katerem je sistematično podana pravorečna obvestilnost, in sicer ne le z označevanjem naglasnega mesta in kakovosti ter kolikosti naglašenih samoglasnikov (deskà, tèšč), temveč tudi s podatkom o pogovorni izreki (metáti (pog. mêtat) ter o ustrezni izreki besede v vseh leksemskih enotah, ki jih ni mogoče brati »po črki«, tj. domačih (dolžina) in prevzetih (knockout; Diesel).
Glede na prejšnji pravopisni slovarček je v tem dosledno izpeljana oblikoslovna obvestilnost, zlasti pa oblikotvorne posebnosti glagolskih iztočnic (deležniki, deležja, velelniki) in pridevnikov (primerniki). Besedotvorna obvestilnost je prikazana v gnezdih slovarskih sestavkov, npr. nov […] novodoben, novošegen, novoverec, novoodkrit, novopečen, novorojen. Podatki o slovnični rabi besed ostajajo še vedno prikriti in se pojavljajo v posameznih zgledih, razen pri slovničnih besednih vrstah, kjer so predstavljeni najobširneje doslej (npr. on, če, od).
Posamezna slovarska gesla imajo tudi pomenska pojasnila (npr. nóter prisl, (na vprašanje kam); nótri (na vprašanje kje)). Slovar je obvestilen za frazeologijo (Sizifovo delo) in skladnjo le posredno.
Vpliv na delo
SP 1935 je v teoretičnem, načelnem delu, tj. pravilih, povzet po svojem 15 let mlajšem predhodniku v večji meri, kot bi pričakovali glede na časovno distanco med obema izdajama. Gre tako za načelno kot za gradivsko naslonitev: ponazarjalni zgledi skorajda niso spremenjeni, podobno tudi dikcija samih pravil. Drugo je slovarski del, ki je temeljito razširjen tako na makro- kot mikrostrukturnem nivoju in zato v manjši meri pod vplivom predhodnih del, sočasnih vplivov pa ni mogoče zaslediti.
Vpliv na nadaljnja dela
SP 1935 zaradi ostrih kritik, pa tudi vsebinskih nedoslednosti, ni bil ponatisnjen, dokler niso bile napake odpravljene, njegove rešitve pa usklajene z načeli v Slovenski čitanki in Slovenski slovnici iz leta 1934. Leta 1937 je izšla »popravljena« različica SP 1935, ki jo poznamo pod imenom »mala izdaja SP 1935«, za katero je zaradi sistemskih in posameznih vsebinskih sprememb v jezikoslovju obveljalo, da gre za prenovljeno, po mnenju nekaterih jezikoslovcev celo novo izdajo, prilagojeno šolski rabi, in usklajeno s čitankarskimi slovnicami. Šele z izdajo SP 1937 je bila uzakonjena/zapovedana uporaba SP 1935.
Literatura
Breznik 1935, 1936; Dobrovoljc 2004; Dobrovoljc in Bizjak Končar 2011; Glonar 1936; SBL; Suhadolnik 1987. Seznam...
Avtor opisa
Helena Dobrovoljc
Navedite kot
Helena Dobrovoljc: Anton Breznik, Fran Ramovš. Slovenski pravopis. V: Ahačič, Kozma (ur.): Slovenske slovnice in pravopisi: spletišče slovenskih slovnic in pravopisov od 1584 do danes. Različica 1.0. https://fran.si/slovnice-in-pravopisi/39/1935-breznik-ramovs. Zadnja sprememba 10. 6. 2015.