Slovnice in pravopisi

18. stol.

Ožbalt Gutsman.

Ožbald, Oswald Gutsmann.

1725/27–1790

Slovaropisec, slovničar, nabožni pisec in filolog, rojen v Grabštajnu (Grafenstein) na avstrijskem Koroškem. Šolal se je v Kremsu, Leobnu, na Dunaju, v Zvolenu na Slovaškem in v Gradcu. Po dolgoletni odsotnosti s slovensko govorečega področja se je kot misijonar jezuit vrnil v Celovec, kjer je dolga leta aktivno deloval na slovstvenem področju. Poleg številnih drugih del je izdal slovensko slovnico ter obsežni nemško-slovenski slovar (1789). Prvič se je jezikoslovno oglasil leta 1770 z zapisom Anmerkungen über die windisch, und krainerische Rechtschreibung, v katerem zavrača nekatere Pohlinove pravopisne in jezikovne rešitve. Pisal je v koroški različici slovenskega knjižnega jezika, pri čemer se je sicer želel ravnati po osrednjem (kranjskem) knjižnem izročilu, a mu to ni vselej uspevalo. Umrl je v Celovcu. Več...

Windiſche Sprachlehre.

Slovenska slovnica.

Naslov se zgleduje po jezuitski priredbi Bohoriča iz leta 1758 in opozarja, da je slovnica namenjena širšemu prostoru kakor npr. Pohlinova slovnica, ki se je že v naslovu omejila zgolj na »Kranjsko«.

Didaktična slovnica, ki predvideva poznavanje nemške slovnične terminologije, s skladnjo, ki je obravnavana izrazito kontrastivno glede na nemški jezik.

Didaktična slovnica.

1777, Celovec.

1777, Celovec.

[10] + 164 str.

Slovnica ni bila ponatisnjena.

Slovnica je bila zelo razširjena in je doživela 6. izdaj, vendar 2., 3. in 5. izdaja niso ohranjene.
4. izdaja: Celovec, 1799 – izdaja je označena kot »izboljšana«, vendar popravkov tako rekoč ni: izpuščena je zadnja poved na str. 148 iz prve izdaje ter vse strani od 149 dalje.
6. izdaja: Celovec, 1829 – Gutsmanovo besedilo je dopolnjeno z zanimivimi opombami Urbana Jarnika, sicer pa vsebinskih sprememb ni.

Slovenščina.

Nemščina.

Slovenščina, primeri so praviloma prevedeni v nemščino.

Predgovor (*2a–*4b). Kazalo (*5a–*6b). Prvi del – Osnove slovenske slovnice (1–81): 1. Opisi posameznih črk [Von dem Lesen und Schreiben] (1–4), 2. Sklanjatev člena in samostalnikov [Von der Abänderungen] (4–19), 3. Sklanjatev pridevnikov [Von den Beywörtern] (20–25), 4. Števnik [Von den Zahlwörtern] (26–28), 4. Zaimek [Von den Fürwörtern] (29–33), 5. Glagol – pravilne spregatve [Von den Zeitwörtern insgemein] (32–55), 6. Nepravilni glagoli [Von den unrichtigen Zeitwörtern] (56–70), 7. Kako prepoznamo spol samostalnika (70–77), 8. Predlog [Von der Vorwörtern] (77–81). Drugi del – Skladnja in posebnosti slovenskega jezika [Von der Wörtfügung, und sonderlichen Eigenschaften der windischen Sprache] (81–148): 1. Skladnja samostalnikov, pridevnikov in števnikov (82–88), 2. Skladnja zaimkov (89–95), 3. Skladnja glagolov (96–107), 4. Skladnja predlogov (108–113), 5. Prislov [Von den Nebenwörtern] (114–120), 6. Veznik [Von den Bindewörtern] (120–124), 7. Medmet [Von den Zwischenwörtern] (124–125), 8. Posebne narečne značilnosti in reki (126–133), 9. Splošnejše jezikovne napake (133–144), 10. Posebne opombe o pravopisu (145–148). Seznam nekaterih slovenskih izhodiščnih besed (149–158), Dodatek nekaj koristnejših besed (159–164).

Podobno kot Marko Pohlin želi tudi Gutsman poudariti pomembnost slovenskega jezika, hkrati pa poudarja, da se slovenščina v slovnici ne more ravnati po svojevoljni izbiri enega samega govora (kakor pri Marku Pohlinu), ampak mora združevati vse slovenske govore. Da je to mogoče, je Gutsman spoznal ob svojem misijonarskem delu na celotnem slovenskem področju. Prav zaradi raznolikosti govorov pa je slovnica toliko pomembnejša, saj bo podala model za skupni knjižni jezik. Slovnici bo sledil slovar (Gutsman ga je res izdal leta 1789), ki bo ta model še dopolnil.

Gutsman si je prizadeval podati slovnico enotnega slovenskega jezika, ki bi bil manj »kranjski« kot jezik, ki so ga rabili njegovi predhodniki (ne samo Pohlin) – v tem kontekstu si moramo razlagati tudi njegovo rabo koroških narečnih prvin in (manjši) odmik od tradicije osrednjeslovenskega knjižnega jezika.
V pisavi je z nekaj izjemami (npr. -l : -u, gl. spodaj) sledil predhodni tradiciji ter besedilu jezuitske priredbe Bohoričeve slovnice iz leta 1758, dodatno pa je vpeljal veliko črko Ş z diakritičnim znamenjem za dosledno razlikovanje nezvenečih in zvenečih sičnikov.
Vpeljal je tudi nekaj oblikoslovnih novosti, npr. -ega namesto reduciranega -iga. Kot prvi slovenski slovničar primerov za mestnik ni opisoval kot rodilnik oziroma dajalnik, ampak jih je uvrstil v samostojno kategorijo, po Pohlinu pa je povzel še sodobni opis orodnika. Opustil je tudi ločilnik in zvalnik, sklona, ki so ju po zgledu latinske slovnice navajali vsi dotedanji slovenski slovničarji. S tem je kot prvi uvedel današnjo razvrstitev in opis slovenskih sklonov: imenovalnik, rodilnik, dajalnik, tožilnik, mestnik, orodnik. Pri sklanjatvah, števnikih in časovnem ter naklonskem sistemu glagola, ki je sicer pri Gutsmanu najobširneje obdelana besedna vrsta (dodan ji je tudi slovarček glagolov z značilnimi oblikami), sledi slovnici Marka Pohlina (1768), v sklanjatve in spregatve pa vnaša tudi nekatere koroške jezikovne posebnosti. Besedotvorja Gutsman ne obravnava, prislov, veznik in medmet pa le v poglavju o skladnji.
Samostojno je podana vsebina v poglavju o določanju spola pri samostalnikih na podlagi končnic – pri načinu obdelave gradiva pa je to poglavje narejeno po zgledu tedanjih slovnic drugih jezikov, npr. češke slovnice Jana Václava Pohla. Poglavje o predlogih je glede na predhodne slovnice korak naprej k sodobni obravnavi, saj so podatki o vezavi predlogov glede na sodobni sistem sklonov, ki ga je uvedel, natančnejši. Poglavje o skladnji je najsamostojnejši del Gutsmanove slovnice. Od predhodnih slovnic se ločuje zlasti po tem, da obravnava zgolj tiste dele slovenske skladnje, ki se razlikujejo od nemščine. Pomembno je tudi njegovo razmejevanje med knjižnim jezikom in narečjem. Narečno mu je tisto, »kar se sicer loči od splošnega pravila in lepega jezika, pa ne zveni tako slabo, da v večji skupnosti, ki je prevzela takšen način govora ali izgovorjave, ta ne bi mogel veljati«.
V poglavju Posebne narečne značilnosti in reki se je kot prvi slovenski slovničar lotil frazeologije.

Besednih vrst Gutsman nikjer ne našteva. V prvem delu slovnice opiše člen, samostalnik, pridevnik, števnik, glagol in predlog, tem pa v drugem delu (pri skladnji) doda še opis prislova, veznika in medmeta. V okviru predloga v poglavju o skladnji obravnava tudi izpredložne glagolske predpone pri dovršnih in kalkiranih glagolih.

Vsa terminologija je tedanja ustaljena nemška.

Primeri za paradigme se naslanjajo na Pohlinovo slovnico, a so v celoti novi – zato pa mnogokrat slabše izbrani. V poglavju o skladnji ima več stavčnih primerov, ki jim zaenkrat ne moremo določiti vira.

V uvodu, ki je vsebinsko precej naslonjen na Pohlinovega, poudarja Gutsman razprostranjenost slovanskega jezika. Kot prvi obsodi za slabo stanje slovenskega jezika »dejstvo«, da naj bi ga uporabljalo samo neuko ljudstvo, ki jezik kvari, učeni ljudje pa se nato ravnajo po govoru ljudstva. Rabo črke u namesto l pri zapisih odrazov izglasnega in predsoglasniškega velarnega ł (v resnici predvsem pri opisnih deležnikih na -l, drugje ni dosleden) utemelji s potrebo, da slovnica podaja odsev realne in ne odmaknjene jezikovne rabe. S tem se pridružuje razmišljanju, ki ga je načel, a ne izvedel, že Jernej Basar v zbirki pridig iz leta 1734. Opazen je Gutsmanov purizem, saj v poglavju o skladnji podaja konkretne predloge, kako se lahko znebimo nepotrebnih tujk in izposojenk.

Že v uvodu Gutsman napada Pohlinovo slovnico, na kar ciljajo besede, da nekateri skušajo po svoji domišljavosti jezik drugače preobrniti in mu dati drugo obliko. Da je njegovo delo naslonjeno na slovnico Marka Pohlina iz leta 1768, čeprav je do nje kritično, nam dokazuje tudi Gutsmanov odziv na to delo z omenjenim zapisom Anmerkungen über die windisch, und krainerische Rechtschreibung, 1770, katerega temeljni pomisleki so zajeti tudi kot rešitve v Gutsmanovi slovnici. Naslonjenost na Pohlinovo slovnico izkazuje tudi večina drugih poglavij v Gutsmanovi slovnici. Do Pohlinove slovnice je Gutsman torej kritičen, kar se tiče Pohlinove izbire jezika in črkopisnih rešitev; obenem pa se Gutsman na strukturni ravni opisa nanjo naslanja. Mnenje, ki ga zasledimo v večini razpoložljive literature, da se uvodni moto Nil discit, qui sine ordine discit nanaša na Pohlinovo slovnico, se nam zato zdi neutemeljeno.
Več mest kaže tudi, da je Gutsman poznal jezuitsko priredbo Bohoričeve slovnice iz leta 1758. Tudi mnoge njene rešitve v svoji slovnici zavrača, še posebej očitno v poglavju Splošnejše jezikovne napake, a to obzirno zamolči, saj so omenjeno slovnico sestavili njegovi stanovski kolegi. Takšne kritike te slovnice je sicer pri Gutsmanu več kot kritike rešitev Pohlinove slovnice.
Od tujih virov lahko zasledimo posredne vplive slovnice Jana Václava Pohla Gramatica Linguae Bohemicae (1765), ki pa je zaradi zgoščenega stila Gutsmanove slovnice nedokazljiv.

Vplival je na slovnico Mihaela Zagajška iz leta 1791. Jernej Kopitar, ki nadaljuje predvsem Gutsmanove puristične poglede, v uvodnem pregledu v svojo slovnico (1809) na njegovo slovnico gleda z večjo naklonjenostjo zlasti zaradi odklonilnega stališča do Pohlina. Podobno so se odzivali na Gutsmanovo slovnico tudi nadaljnji slovničarji, vendar se nanjo niso opazneje naslanjali.

Kržišnik 1997; Neweklowsky 2013; Pogorelec 2011; SBL; Toporišič 1984, 1985. Seznam...

Kozma Ahačič

Kliknite na povezavo z opisom na strani CTLF.