Tiskanje

čelebénja, f. beide Kiefer, BlKr.; — prim. čeljust.

čelína 2., f. = čeljust: bik čeline kaže, Ljubljanska ok.-Levst. (Rok.).

čeljúga, f. = čeljust, der Kiefer (zaničlj.), Jan., Hal.-C.; udariti koga po čeljugi, jemandem eine Maulschelle geben, jvzhŠt.

čeljȗst, f. 1) der Kiefer; gornja, spodnja č., der Ober-, der Unterkiefer, Erj. (Som.); — 2) čeljusti podobne stvari: derjenige Theil des Rechens, in welchem die Zähne stecken, tudi pl. čeljusti, Ip., Lašče-Erj. (Torb.); der Kleiderrechen, C.; — pri garah stranski les, v katerem tiči os, Poh.; — die Hahnenlippe am Flintenschloss, Cig.; — pl. čeljusti, die Kluppe, h. t.-Cig. (T.); — die Wagenschere, Kr.; — 3) = čeljustač: kaj ta neumna čeljust ve! Lašče-Levst. (Rok.).

láloka, f. 1) = čeljust, die Kinnlade, Habd.-Mik., ogr.-C., Valj. (Rad); — pl. laloke, der Mund, das Maul, C.; — 2) der untere Theil der Flachsbreche: trlek v laloko tere (poka), vzhŠt.-C.; — 3) pl. laloke, die Pflöcke des Mühlgrendels, C.

rogúlja, f. 1) die Zacke, Cig. (T.); Rogulje Triglava Odglašajo hrum, Vod. (Pes.); — 2) der Gabelast, Cig., Jan.; — das Gabelholz, die Gabelstange, Cig., M.; grablje imajo roguljo, čeljust, zobe, Dol.; jedes gabelförmige Ding, Cig.; — 3) neki metulj: der Gabelschwanz (harpya vinula), Erj. (Z.); — 4) ein ungeschickter Mensch, Cig., M.

skúlav, adj. 1) voll Geschwüre, vzhŠt.; skulava čeljust, C.; — 2) = krastav: skulave roke, vzhŠt.

vdẹjáti, vdẹ́ti, vdẹ́nem, vb. pf. hineinthun, hineinsetzen, hineinfügen; v. nit v šivanko, einfädeln; tudi: šivanko vdeti, Gor.-DSv.; v. nov zob v čeljust; vdeti vrata, die Thüre einhängen, Gor.-DSv.; — v. jo, es treffen, Jan., C.; — v. se, hineingerathen: otroci se dostikrat vdenejo mej klade, da ne morejo nikamor, Notr.; — v. se, in eine Klemme kommen, M.

zgọ̑rnji, adj. der obere; zgornja in spodja čeljust; zgornji, spodnji del; zgornja hiša, das Obergeschoss, Cig., Jan.

Slovar stare knjižne prekmurščine

NOVAK, Vilko, Slovar stare knjižne prekmurščine, www.fran.si, dostop 18. 7. 2024.

čelǘst tudi čalǘst -i ž čeljust: Cselüſzt KMS 1780, A7b; cselüſzti mojoj KŠ 1754, 4; me vcsi, Na greh ſcsalüſztami BKM 1789, 386

làloka tudi láuloka -e ž čeljust, gobec: Laloka Ál KM 1790, 92(a); Áll; laloka KOJ 1833, 150; propadno je tam na zemli le'séco ſzomárſzko laloko KM 1796, 49; Prêdnyi tál gláve, od csela do lalok, sze lice ali obráz zové KAJ 1870, 31; prvo ribo vö potégni, i odpri ji laloko KŠ 1771, 57; sterim Cslovik more vüzdo ino kantár vu lauloke polositi SM 1747, 96

Slovar Pohlinovega jezika

čeljust [čeljȗst] samostalnik ženskega spola

spodnja čeljust

Hipolit Novomeški: Slovensko-nemško-latinski slovar

Slovensko-nemško-latinski slovar po rokopisnem slovarju Hipolita Novomeškega (1711–1712): z listkovnim gradivom Jožeta Stabeja, prva izdaja 2022, www.fran.si.

čeljust samostalnik ženskega spola

Matija Kastelec in Gregor Vorenc: Slovensko-latinski slovar

STABEJ, Jože, Slovensko-latinski slovar po: Matija Kastelec - Gregor Vorenc, Dictionarium Latino-Carniolicum (1608–1710), www.fran.si, dostop 18. 7. 2024.

čeljust ž, F5, bucca, -ae, zheluſti, ta uſta; mandibula, -ae, zhelúſt, zheluſti; maxilla, -ae, zhelúſt, lize; mentum, -ti, zhelúſt, brada, podbradik

Slovar jezika Janeza Svetokriškega

SNOJ, Marko, Slovar jezika Janeza Svetokriškega, www.fran.si, dostop 18. 7. 2024.

čeljust -i ž čeljust: Sampſon je pyl vodo, de ſi lih is ene oſlove zheluſti rod. ed. je tekla ǀ venem boiu taushent Phjlisterju s'eno oſlovo zhelustio or. ed. je bil pobil ǀ shtrike reſtargal, s'eno oslovo zheluſtio or. ed. taushent ſaurashnikou pobil

Hieronymus Megiser: Slovensko-latinsko-nemški slovar

Hieronymus Megiser: Slovensko-latinsko-nemški slovar, www.fran.si, dostop 18. 7. 2024.

čeljust -i samostalnik ženskega spola

Besedje slovenskega knjižnega jezika 16. stoletja

Besedje slovenskega knjižnega jezika 16. stoletja, www.fran.si, dostop 18. 7. 2024.

čeljust sam. ž ♦ P: 6 (KPo 1567, JPo 1578, DB 1578, DB 1584, MD 1592, MTh 1603)

čelust gl. čeljust ♦ P: 1 (MD 1592)

Slovar slovenskega knjižnega jezika 16. stoletja

Slovar slovenskega knjižnega jezika 16. stoletja, www.fran.si, dostop 18. 7. 2024.

čeljust -i (čelust, čeljust) samostalnik ženskega spola

1. del glave, v katerem so vraščeni zobje; SODOBNA USTREZNICA: čeljust

2. odprtina na spodnjem delu obraza za sprejemanje hrane ter govorjenje in/ali votlina za njo; SODOBNA USTREZNICA: usta

FREKVENCA: 21 pojavitev v 6 delih

čeljustje -a (čelustje) samostalnik srednjega spola

del glave, v katerem so vraščeni zobje; SODOBNA USTREZNICA: čeljust

FREKVENCA: 3 pojavitve v 2 delih

Maks Pleteršnik: Slovensko-nemški slovar