Slovar slovenskega knjižnega jezika

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 23. 7. 2024.

čèp čêpa m, mest. ed. tudi čépu (ȅ é) 
  1. 1. lesen zamašek, navadno za sode: odbiti sodu čep; zabiti čep v sod; sod pušča pri čepu; pijan ko čep zelo
    // luknjo v trupu čolna zapre z lesenim čepom; glinasti čep za livarske peči
  2. 2. teh. valjast ali stožčast predmet za povezovanje, spajanje: vijaki, matice, čepi; čep vtiča
  3. 3. agr. po obrezovanju preostali del mladike, navadno z dvema očesoma: čep na trsu / rezati na čep
    ♦     les. čep lesen del za sestavljanje, povezovanje lesenih delov; med. čep delček strjene krvi, ki zamaši žilo; gnojni stržen v mandeljnih; čepek; ušesni čep iz ušesnega masla; strojn. čep jeklen valjček, ki gibljivo veže ročice ali drogove; sornik; zool. čep manjša sladkovodna riba z vretenastim trupom in vitkim repom, Aspro zingel
čèp čépa m (ȅ ẹ́) šport. stoja na zelo skrčenih nogah; čepenje: vzpon na prste, nato nekaj časa čep
ušésen -sna -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na uho: ušesna odprtina / ušesni mešiček (ušesna) mečica; (ušesna) mečica mehki spodnji del uhlja
// ušesni čep iz vate, plastične snovi oblikovan čep, ki, vstavljen v sluhovod, ščiti pred hrupom, ropotom; zdravnik za ušesne bolezni
♦ anat. ušesna troblja cev, ki povezuje srednje uho z žrelom; biol. ušesno maslo rjavkast izloček žlez lojnic zunanjega sluhovoda; med. ušesni čep čep iz ušesnega masla; vet. ušesna znamka navadno kovinska ploščica z registrsko številko živali in njene matere, ki se pritrdi na uhelj zlasti goveda, prašiča
odbíti -bíjem dov., odbìl (í ȋ) 
  1. 1. z udarcem, udarci odstraniti: odbiti kamnu robove; odbiti s kladivom, polenom; pri prevozu se je kipu odbila roka / strela je odbila veje; ekspr. krogla mu je odbila glavo / odbiti sodu čep izbiti; odbil mu je nož iz rok
    ♦     lingv. odbiti končnico
    // z udarcem, udarci odstraniti del česa: udarec mu je odbil zob; sekira se mu je odbila; krava si je odbila pol roga
  2. 2. z udarcem, sunkom ob kaj premikajočega se povzročiti spremembo smeri: odbiti žogo z glavo, loparjem, roko / lokomotiva je odbila vagon; vozička sta se trčila in odbila / skala odbije val / redko avtomobil jo je z bokom odbil po cesti zbil
    // fiz. spreminjati smer valovanja v prvi snovi ob vpadu na mejo druge snovi: odbiti svetlobo, zvok; zvok se odbije od stene
    // fiz. oddaljiti zaradi delovanja odbojne sile: odbiti delce z enakim nabojem; elektrona se odbijeta
  3. 3. s svojo aktivnostjo preprečiti uspeh nasprotne aktivnosti: odbiti napad; odbiti udarec / odbiti sovražnika
  4. 4. vzbuditi negativen, odklonilen odnos: izraz na njegovem obrazu jo je odbil; s tem ga je za vedno odbil od sebe / s takimi informacijami jih je odbil od tega poklica odvrnil
  5. 5. ekspr. odkloniti, ne sprejeti: njegovo darilo je odbila / odbiti ponudbo, predlog / odbiti pomoč odreči; odbiti posojilo ne dati ga; publ. odbil je, da bi potoval z njimi ni hotel potovati z njimi
  6. 6. zmanjšati vsoto za določen znesek: odbiti stroške od izplačila; odbiti od osebnih dohodkov / odbiti točke delavcu zaradi neustrezne izobrazbe
  7. 7. zableščati se, zasvetiti se od nase padajoče svetlobe: morska gladina je odbila svetlobo
  8. 8. navadno v zvezi z ura z zvočnim znakom naznaniti čas: ura je odbila enajst; brezoseb. polnoč je odbilo / vse ure v okolici so že odbile prenehale biti
    ●     star. hotel se je poročiti z njo, pa so mu starši odbili preprečili; ekspr. zadnja ura mu je odbila umrl je; ekspr. izkoriščevalcem je odbila zadnja ura konec je njihovega izkoriščanja; vznes. odbila je ura ločitve morali so se ločiti; slabš. odbiti glavo komu ubiti ga, umoriti ga; ekspr. odbiti besedam ost obzirno reči, povedati zlasti kaj nasprotujočega; slabš. odbiti roge komu doseči, da je bolj miren, manj zahteven; ekspr. komaj je čakal, da je odbil uradne ure opravil; ekspr. na vprašanje mu je ostro odbil odgovoril
prirézati -réžem dov. (ẹ́ ẹ̑) 
  1. 1. z rezanjem skrajšati: sadiki prirezati korenine in veje; prirezati konju rep / prirezati komu brke, lase pristriči
    // z rezanjem izoblikovati konec kakega predmeta: prirezati čep; prirezal si je gosje pero in začel pisati / poševno prirezati konce desk
  2. 2. z rezanjem dati čemu določeno obliko, velikost: strešno lepenko je prirezal natančno po velikosti podlage; prirezati tapete
    // ročno ali strojno popraviti kroj, ukrojenost česa: ukrojiti in prirezati / prirezati usnje za torbice ukrojiti
    ●     pog. prirezati komu peruti omejiti, onemogočiti mu dejavnost, svobodo; pog., ekspr. po poti (jo) prireže sosed pride
    ♦     vet. prirezati parklje obrezati
rézati réžem nedov. (ẹ́ ẹ̑) 
  1. 1. s pritiskanjem, potegovanjem z ostrim predmetom, rezilom
    1. a) delati kose, dele: rezati blago; rezati kovino; rezati kruh, meso; rezati z nožem, s škarjami; ročno, strojno rezati / rezati na krhlje, rezine; rezati počez, podolgem / plug reže in obrača zemljo / nepreh. kosa dobro reže; nož reže na obe strani / ekspr. ladja reže valove; lastovica s krili reže zrak
    2. b) odstranjevati: rezati poganjke, veje; hujšal je, kot bi meso rezal z njega zelo, hitro
      // rezati dlake, nohte
    3. c) oblikovati, delati: rezati kvadrate iz pločevine; rezati podobe v les, linolej / rezati zobotrebce; začela je rezati obleko krojiti
  2. 2. odstranjevati spolne žleze; skapljati: rezati bika; prašiča bo treba dati rezat
  3. 3. ekspr. boleče se zajedati v kaj, pritiskati ob kaj: naramnice nahrbtnika me režejo; verige so ga rezale v zapestja; očala režejo za ušesi
    // povzročati neprijeten, pekoč občutek zaradi nizke temperature: voda je kar rezala / mraz reže do kosti zelo, hudo je mraz; brezoseb. noč je bila mrzla, da je rezalo v lica
    // povzročati neugodje, bolečino: njegove besede so nam rezale srce; stokanje ranjencev nam je rezalo živce / v prsih me nekaj reže
  4. 4. ekspr. prekinjati določeno stanje: kriki režejo tišino / avtomobilski žarometi so rezali temo
  5. 5. ekspr. biti speljan, voditi čez kaj: železniška proga reže pobočje; potok je podolgem rezal dolino
  6. 6. pog., ekspr., navadno v zvezi z jo hitro iti, premikati se: rezala sta jo proti morju; parnik jo je rezal z vso hitrostjo; rezati jo peš
  7. 7. ekspr. peti, igrati (na glasbilo): godba je rezala koračnice; pevci so rezali same vesele pesmi
    ●     ekspr. vino reže je rezno, rezkega okusa; ekspr. ničesar ne bi izdal, čeprav bi mu jermene rezali s hrbta z ničimer ga ne bi prisilili, da bi izdal; pog., ekspr. jutri jo bodo rezali operirali; ekspr. še vedno mu oče reže kruh daje sredstva za življenje; pog. z avtom rezati ovinek prevoziti ga v skoraj ravni črti; publ. rezati proračun omejevati, zmanjševati; žarg., igr. rezati z adutom, s tarokom prevzemati vzemke z adutom, s tarokom; nar. vzhodno oče ga je rezal s palico tepel, pretepal; pog. zmeraj ga ven reže rešuje iz neprijetnega, zapletenega položaja
    ♦     agr. rezati krompir za seme tako, da ima vsak del eno ali več očes; rezati vino mešati ga z vinom druge kakovosti ali sorte zaradi poenotenja kakovosti; rezati na čep; teh. rezati s plamenom
ščepéti -ím [čəp tudi čep] nedov. (ẹ́ í) star. skeleti, peči: oči so ga ščepele od svetlobe
pijàn -ána -o prid. (ȁ ȃ) 
  1. 1. ki zaradi zaužite alkoholne pijače ne govori, ne ravna normalno, razsodno: pijan človek se je opotekal po cesti; biti, postati pijan; gostje so že pijani; zmeraj je pijan; pijan je kot čep, klada, krava, pog. kot mavra zelo; ekspr. pijan do nezavesti zelo
    // ki izraža, kaže tako stanje: pijani glasovi, koraki; zaslišal se je pijan smeh; ima motne, pijane oči / pijano veselje
  2. 2. ekspr., z rodilnikom ki ima česa v tako veliki meri, da ne zna ravnati stvarno, čustveno neprizadeto: pijan moči; pijan, (od) ljubezni veselja; sreče, strasti sta pijana; bili so pijani zmage / pijan krvi
  3. 3. star. opojen: ta pijača je precej pijana; pijano vino
    ●     tako je bil pijan, da je mački botra rekel da se ni zavedal, kaj dela; ekspr. (belega) kruha je pijan zaradi izobilja je objesten, predrzen; motal se je okrog mize kot pijana muha nenačrtno, mlahavo; ekspr. pijana veselica veselica, ki mineva, poteka v pijanosti; preg. kar trezen človek misli, pijan govori v pijanosti človek razkrije svoje misli, mnenje
čêpen -pna -o (ȇ) pridevnik od čep čêpa: čepna luknja, odprtina
čêpoven -vna -o prid. (é) elektr. nanašajoč se na čep čêpa 2: čepovni upornik; čepovno pretikalo pretikalo, ki se preklaplja s čepi
izstrúžiti -im dov. (ú) s struženjem narediti, izoblikovati: izstružiti kroglo, obroč; izstružiti valj iz stožca / ledeniki so izstružili doline
izvŕtek -tka m (ȓ) nav. mn. zdrobljena snov, ki nastane pri vrtanju: iz lukenj, ki jih delajo črvi, se usipajo izvrtki
♦ gozd. izvrtek iz debla, drevesa izvrtan čep lesa za določanje drevesne starosti in prirasta
natréskati -am dov. (ẹ̄) pog., ekspr. natepsti, pretepsti: oče ga je zaradi tega natreskal; natreskati po hrbtu
podčépina -e ž (ẹ̑) 
  1. 1. agr. pijača, ki se nateče v posodo, postavljeno pod pipo, čep pri točenju: v posodi se je nabralo kar precej podčepine
  2. 2. slabš. slaba pijača, zlasti vino: podčepino prodaja, ki je ni mogoče piti
vézen -zna -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na vez ali vezanje: vezni deli, kosi; vezna prečka / vezni hodniki, rovi / bil je vezni člen med skupinama / vezno besedilo / grudice veže vezna tekočina vezivna
♦ alp. vezni greben; biol. vezno tkivo vezivno tkivo; fiz. vezna posoda skupina posod, ki so med seboj pretočno povezane; lingv. vezni naklon v nekaterih jezikih naklon, ki izraža odvisnost enega glagolskega dejanja od drugega ali razmerje govorečega do povedanega; konjunktiv; vezni samoglasnik samoglasnik, ki veže sestavini zloženke; obrt. vezni list prvi ali zadnji list knjige, ki je do polovice prilepljen na notranjo stran platnic; šport. vezni igralec igralec, ki povezuje obrambo in napad, zlasti pri nogometu; teh. vezni čep, element; tekst. vezna osnova osnova, ki v svilenih tkaninah z dvojnim licem veže, povezuje zgornjo in spodnjo tkanino; vezna točka mesto, kjer se križata dve niti
ščèp -à in -a tudi ščèp ščêpa [prva oblika čəp] m (ə̏ ȁ, ə̀; ȅ é) 
  1. 1. kar nastane s stikom konic navadno prvih treh prstov: narediti ščep / dati prste v ščep
  2. 2. z rodilnikom količina česa, ki se lahko naenkrat zagrabi, drži s konicami teh prstov: dati v jed ščep soli; ščep tobaka / sladkorja je komaj za ščep zelo malo
    // ekspr. zelo majhna količina česa sploh: dati ptičkom ščep prosa / nima niti ščepa moke prav nič
  3. 3. zastar. ščip, polna luna: ščep in mlaj
ščepèc -pcà in ščèpec -pca tudi ščêpec -pca [prvi dve obliki čəp] m (ə̏ ȁ; ə̀; é) 
  1. 1. kar nastane s stikom konic navadno prvih treh prstov: pokaži, kaj je ščepec / dati prste v ščepec; v ščepcu je prinesla pesek
  2. 2. z rodilnikom količina česa, ki se lahko naenkrat zagrabi, drži s konicami teh prstov: jedi dodati ščepec popra, soli; ponudil mu je ščepec tobaka / vsega je komaj za ščepec zelo malo
    // ekspr. zelo majhna količina česa sploh: za večerjo je imela ščepec riža / niti ščepca cimeta nima doma prav nič; pren. hoče vsaj ščepec sreče
    ●     ekspr. njegovo govorjenje nima niti ščepca soli je zelo neumno, vsebinsko prazno
upirávec -vca m (ȃ) zool. majhna sladkovodna riba z vretenastim trupom in vitkim repom, Aspro streber: gojiti upiravce v akvariju; upiravec in čep
vretênec -nca m (é) zool., v zvezah: mali vretenec majhna sladkovodna riba z vretenastim trupom in vitkim repom; upiravec; veliki vretenec manjša sladkovodna riba z vretenastim trupom in vitkim repom; čep
zaskóčen -čna -o prid. (ọ̑) teh. nanašajoč se na zaskok: zaskočni čep, kavelj / zaskočna ključavnica ključavnica, katere vzmet drži mehanizem zapaha stalno v legi zaklenjeno
čêpek -pka m (ē) manjšalnica od čep: zabiti čepek v sodček / odrezati trtno mladiko prav na kratko, na čepek
♦ nav. mn., anat. betičasta vidna čutnica, občutljiva zlasti za barve; med. gnojni stržen v mandeljnih
čepínec -nca m (ȋ) redko lesen zamašek, navadno za sode; čep: izbiti sodu čepinec
// obrt. sveder za vrtanje čepnih lukenj; čepnik
odčepíti -čépim in odčépiti -im dov. (ī ẹ́; ẹ́ ẹ̑) odstraniti, izvleči čep: odčepiti sode / odčepiti steklenico / zdaj je slišal, kot da bi se mu odčepila ušesa odmašila
Število zadetkov: 23