čústven -a -o prid. (ȗ) 1. nanašajoč se na čustvo: slabi čustveni odnosi v družini;
čustvena navezanost na starše;
čustvene motnje pri otroku;
čustvena napetost, otopelost, prizadetost, zanesenost / upodabljanje človekovega čustvenega življenja 2. ki ga hitro obvladajo čustva: zelo ga je pretreslo, čeprav ni bil čustven človek;
vesela, zelo čustvena ženska 3. ki vsebuje, izraža čustva: pel je neko staro čustveno pesem;
čustvena recitacija
♦ lit. čustvena lirika čústveno prisl.:
govoril je razvneto in čustveno; čustveno neuravnovešen, razgiban človek; čustveno obarvan opis
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 23. 6. 2024.
člôvek -éka m ed. in dv. (ó ẹ́) 1. bitje, ki je sposobno misliti in govoriti: človek in narava;
človek se rodi, umrje;
te živali se bojijo človeka;
anatomija človeka;
razlika med človekom in živaljo 2. oseba ne glede na spol ali oseba moškega spola: neki človek stoji pred vrati;
ta človek ni priljubljen;
našel sem človeka, ki me razume;
bližal se je neki bradat, visok človek;
pri mizi je prostora še za dva človeka / ekspr. ni ga človeka, ki bi tega ne vedel to vsakdo ve / kot nagovor: človek, kaj pa misliš; ali te ni sram, človek božji / človeka vredno življenje // s prilastkom oseba kot nosilec kake lastnosti: dober človek to rad stori; boj se hinavskega človeka; pameten, pošten človek; star človek tega ne more razumeti / star. popotni človek popotnik / v povedni rabi: čustven, izobražen človek je; saj ni ravno lahkomiseln, slab človek; postal je čisto drug človek // s prilastkom oseba kot nosilec časovno, krajevno ali kako drugače povezane skupine: mišljenje evropskega, renesančnega človeka; biti kmečki, mestni človek; slovenski človek / gledališki, poslovni človek / skrb za delovnega človeka 3. ekspr., navadno v povedni rabi kdor združuje v sebi vse pozitivne moralne lastnosti: bodi človek in ne živina;
to je človek, to je mož;
ni vreden, da se imenuje človek;
v vsakem človeku je nekaj človeka 4. nar., s svojilnim zaimkom (zakonski) mož: kje pa je tvoj človek 5. v zaimenski rabi izraža nedoločeno, katerokoli osebo: hudo je, če človek nima strehe;
človek mora potrpeti, pa gre;
star. tej ženski ni da bi človek verjel / človek bi rad vedel, kaj bo iz tega; človeku je žal, da nismo vsega opravili / človek bi dejal, da to ni res / ekspr. živ človek ga ni več videl nihče
● v tujini je srečal domačega človeka pripadnika iste države, rojaka; publ. mali človek človek brez važnejšega družbenega položaja in brez velikega premoženja; ekspr. to je naš človek privrženec, somišljenik; prvi človek po bibliji Adam; naš oče je človek starega kova v vsem se drži ustaljenih navad iz prejšnjih časov; ne zabavljaj čezenj, on je že človek na mestu zaupanja vreden, pošten; ekspr. vse sta si rekla, samo človek ne z zelo grdimi izrazi sta se zmerjala; vsak človek je sebe vreden vsak človek zasluži spoštovanje; obleka dela človeka kdor se lepo, izbrano oblači, ima večji ugled, dela boljši vtis; preg. človek obrača, bog obrne človekova pričakovanja se ne uresničijo zmeraj; preg. človek človeku volk ljudje lahko namerno zelo škodujejo drugim ljudem
♦ antr. pleistocenski človek; človeku podobne opice; igr. človek, ne jezi se družabna igra, pri kateri se premikajo figurice za eno do šest mest; pravn. pravice človeka pravice, ki pripadajo človeku ne glede na raso, jezik ali politično pripadnost; prim. ljudje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 23. 6. 2024.
mísliti -im nedov. (í ȋ) 1. biti dejaven v zavesti: dolgo ni mogel misliti;
ne morem urejeno, zbrano misliti / čeprav dobro govori angleško, misli še vedno v domačem jeziku / učenec je logično mislil; zna politično misliti / ekspr. mislil je in mislil, vendar ni našel rešitve / skušal ga je naučiti misliti logično misliti, sklepati// preh., navadno v zvezi z na izraža usmerjenost take dejavnosti: mislil je na bolečine, ki ga čakajo; vedno misli na domovino; skušal je misliti na kaj drugega; večkrat misli nanjo; mislil je samo na smrt; tudi sam bom mislil na to / ves čas je mislila, kako bo uredila dom premišljevala, razmišljala2. z odvisnim stavkom imeti povedano glede na svoje védenje, poznavanje za resnično: mislila sva, da bova kmalu na cilju, pa sva se zmotila;
mislim, da so dogodki potekali takole;
strokovnjaki mislijo, da bo novo zdravilo zelo učinkovito // izraža omejitev povedanega na osebni odnos: mislim, da tako dejanje ni sramota; mislim, da bi morali te ljudi bolje plačati; vsi mislijo, da so novi predpisi boljši; sprva je mislil, da se mu blede 3. s prislovnim določilom imeti pozitiven ali negativen odnos do koga, česa: dobro, slabo misli o meni;
zdaj drugače mislim o njem // imeti osebni odnos do česa sploh: večina misli o tem drugače; tudi jaz mislim tako kot ti; dekle misli, kako je lepa; povedal sem mu, kakor sem mislil / kaj pa ti misliš o tem; kaj mislite, koliko bo stalo 4. z nedoločnikom ali z glagolskim samostalnikom izražaa) namero, namen: že dolgo sem mislil govoriti z vami;
k njemu ne mislim iti;
če misliš kupiti blago, povej;
ekspr. iz njega misli narediti dobrega človeka;
ali že misliš na odhod, na upokojitev / elipt., brezoseb. izlilo se je, kolikor se je mislilo / elipt.: k njemu sem mislil; ali misliš v Nemčijo z letalom; kam pa misliš b) opravičilo, pojasnilo: nisem te mislil prizadeti, žaliti / elipt.: nič slabega nisem mislil; oprosti, nisem mislil resno; rekel sem, ne da bi bil kaj (drugega) mislil // pog., nav. ekspr., z nedoločnikom izraža možnost uresničitve česa: ali mislite že kaj kmalu končati; glej ga, vse mi misli pojesti; ta človek se misli čisto zapiti / ali misli še kdo priti 5. v zvezi z reči uvajaa) natančnejšo določitev, dopolnitev povedanega: o tem problemu sem govoril, mislim (reči), pisal;
kaj ste po poklicu, mislim (reči), kakšno izobrazbo imate / elipt. koliko stanejo, mislim, razglednice b) povzetek bistvene vsebine povedanega: mislim reči, da nimate prav;
s tem ne mislim reči, da lenarimo / elipt. mislim le, da to ni res 6. izraža točno, konkretno določitev predmeta: koga misliš? Očeta mislim, ne tebe;
pri tem, s tem mislim njega / saj veš, koga mislim 7. v členkovni rabi, navadno v zvezi z ali, kaj izražaa) začudenje, nejevoljo: misliš, da ga ne poznam, kakšen je;
ali misliš, da tega ne vem;
kaj misliš, da si edina na svetu;
seveda sem vzel, kaj pa misliš / kakšen hinavec, kdo bi (si) to mislil; le kaj (si) misliš, da si b) podkrepitev trditve: to je velik uspeh, kaj misliš;
kaj mislite, te nesreče ne bo kmalu prebolel / tudi tebe ne maram več videti, da ne boš mislil
● pog. ali misliš že enkrat pospraviti kako da tako dolgo pospravljaš; pospravi; misliti na svojo korist želeti imeti; ekspr. treba je misliti tudi na prihodnost ravnati tako, da je koristno za prihodnost; ekspr. niti, še misliti ni bilo na spanje izraža močno zanikanje; ekspr. ta človek misli na vse je zelo skrben; je zelo previden; ekspr. misliti je treba tudi na svoje zdravje živeti, ravnati je treba tako, da se ne zboli; ekspr. misliti s svojo glavo imeti samostojno mišljenje; misli bolj s srcem kakor z glavo je bolj čustven človek kakor razumski; imel je navado glasno misliti govoriti sam s seboj; ekspr. niti za korak naprej ne misli v ravnanju, življenju ne upošteva, kaj bo v prihodnosti; verjela je, da fant misli resno da se hoče poročiti z njo; ekspr. to mi je dalo misliti spremenil sem svoje stališče, odnos; ekspr. naj stori, kakor pač misli izraža nedoločenost, poljubnost, posplošenost; nisem toliko dobil, kot sem mislil pričakoval, upalmísliti si
predstavljati si, zamišljati si: misli si človeka majhne postave; njega sem si mislil drugače / ekspr.: ni si mogel misliti večje nesreče; težko si mislim kaj hujšega / ne morem (si) misliti, da je res verjeti / ta človek (si) misli, da je nenadomestljiv si domišlja
// v členkovni rabi izraža
a) podkrepitev trditve: lahko si mislim, da ga je bolelo; misli si, koliko smo pretrpeli / kar misli si, nikamor ne boš šla
b) pritrjevanje: »To me je zelo užalilo.« »Si (lahko) mislim.«
mislé zastar.:
pomel je oči, misle, da so spet sanje
mislèč -éča -e:
stopil je k njemu, misleč, da je mrtev; združili so se vsi dobro misleči ljudje
míšljen -a -o:
mišljeni so zlasti prebivalci mest; mišljeno je bilo, da bi ti šel; dobro mišljeni nasveti; to ni bilo mišljeno kot nekaj trajnega
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 23. 6. 2024.
umétniški -a -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na umetnike ali umetnost:a) umetniški izraz, slog;
umetniška dela;
umetniško ustvarjanje / umetniški čut, dar; umetniška moč / tudi njegovi filozofski spisi so umetniški; slika velike umetniške vrednosti / umetniško ime igralke, slikarja / umetniške smeri; umetniška ustanova; kulturno-umetniško društvo / umetniška družba / umetniški svet svet, ki soodloča o usmeritvi in repertoarju umetniške ustanove; umetniški vodja gledališča kdor pripravlja predloge za izbor umetniških del kakega gledališča; večer umetniške besede prireditev, na kateri se berejo, recitirajo leposlovna dela, dramski odlomkib) umetniška galerija;
umetniška razstava / umetniška razglednica razglednica z reprodukcijo umetniškega dela
● ekspr. on je umetniška duša zelo čustven človek z veliko domišljijo, sposobnostjo vživljanjaumétniško prisl.:
umetniško opisati; umetniško nadarjen; sam.: ocenjevanje umetniškega
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 23. 6. 2024.
lírski1 -a -o prid. (ȋ) 1. nanašajoč se na liriko: lirski elementi;
lirske značilnosti / imeti lirski dar / lirski pesnik; lirske pesmi pesmi, ki vsebujejo izpoved; lirsko-epska pesem pesem, ki vsebuje izpoved v pripovedi2. ki vsebuje, izraža čustva, razpoloženja; liričen: lirski ton pesmi;
lirske besede;
lirsko razpoloženje / pesnikov lirski svet čustveni / to je izrazito lirski človek čustven
♦ lit. lirska drama drama, ki s čustvenim poudarkom prikazuje dogajanjelírsko prisl.:
lirsko pobarvan prizor
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 23. 6. 2024.
meníti2 in méniti -im, tudi méniti -im nedov. (ī ẹ́; ẹ́) 1. knjiž., z odvisnim stavkom imeti povedano glede na svoje védenje, poznavanje za resnično: menijo, da je bila stavba zgrajena v desetem stoletju;
menila sva, da bova kmalu na cilju, pa sva bila šele na pol poti;
strokovnjaki menijo, da to ni bila samo nesreča / menim, da bo deževalo zelo verjetno bo deževalo// izraža omejitev povedanega na osebni odnos; misliti: menijo, da bi bilo potrebno spremeniti predpise; za ta problem, o tem problemu so menili, da ni dobro rešen; osebno menim, da ravna prav / ekspr. časopis meni, da se bodo razmere uredile / kaj menite vi o tem človeku sodite2. knjiž., z nedoločnikom imeti namen, nameravati: menil sem iti tja, toda zdaj je že prepozno;
menil ga je pohvaliti, posvariti / nisem te menil prizadeti, žaliti; elipt. s tem nisem menil nič hudega; še dolgo menim ostati med vami 3. knjiž. izraža točno, konkretno določitev predmeta; misliti: koga menite? Očeta menim, ne tebe;
to je kraj, ki ga je menil brodnik;
s temi besedami meni njega / ko govori o uspehu, meni sosedove / odšel boš nazaj. Kako to meniš 4. knjiž., v členkovni rabi, v zvezi z ali, kaj izraža začudenje, nejevoljo; misliti: kje se le mudiš, ali meniš, da čas kradem;
kaj meniš, da tega nisem vedel // v zvezi s kaj izraža podkrepitev trditve: to so res velike reči, kaj meniš / kaj menite, tega ne bo nikoli pozabil 5. knjiž. reči, dejati1:
to ni lepo in prav, meni oče;
lahko greste, meni zaničljivo, toda prej plačajte meníti se in méniti se, tudi méniti se
1. pog. izmenjavati mnenja, misli z govorjenjem; govoriti: le kaj so se menili; meniti se o vsakdanjih stvareh; z njim se noče meniti; dolgo, prijateljsko se meniti / menili so se samo slovensko / ekspr. vsa vas se meni o tem / v mislih se meniti s kom
2. nar. biti s kom v normalnih odnosih; govoriti: ti dve družini se že dolgo ne menita
3. navadno z nikalnico, v zvezi z za imeti, kazati željo, pripravljenost spoznati kaj, ukvarjati se s čim: nihče se ne meni za njegove ideje; še za kupčijo se več ne meni / za znance se ne meni, ampak živi sam zase ne želi imeti stikov z njimi; ekspr. za ženske se ni nikoli dosti menil ni čutil potrebe po njihovi družbi, po ljubezenskih odnosih z njimi
// skrbeti za kaj, ukvarjati se s čim: za te grobove se nihče ne meni; še za lastne otroke se ne meni
4. navadno z nikalnico, v zvezi z za biti do česa v takem odnosu
a) da vpliva na ravnanje: ni se menil za njene besede, nasvete, svarila, ampak je vztrajal pri svojem; ni se menil za nevarnosti, okoliščine / za stezo se ni več menila, ampak je tekla kar počez / ekspr. gospodarstvo se ne meni za naravne lepote
b) da vzbudi čustven odziv: ne meni se za trpljenje ljudi; za to, da ga je pognal v smrt, se ne meni dosti
● nar. za te besede se bomo še kje drugje menili zaradi njih se boš moral še zagovarjati, braniti; nar. takrat ji je oče prepovedal meniti se z njim gojiti (medsebojna) ljubezenska čustva
mené zastar.:
govoril je nemško, mene, da tujec drugače ne zna
menèč -éča -e:
to je rekel, meneč njega; žalosten se je vračal, meneč, da najde hčer mrtvo; odšel je, ne meneč se za nevarnost; glasno meneča se dekleta
ménjen -a -o:
knjiž. ne ve se, kaj je bilo menjeno s temi besedami
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 23. 6. 2024.
posladkáti -ám dov. (á ȃ) potresti s čim sladkim, navadno s sladkorjem: posladkati jagode;
zviti palačinke in jih posladkati / zmlete orehe poparimo z mlekom in posladkamo posladkáti se ekspr.
pojesti, zaužiti kaj sladkega: že dolgo se nisem posladkal; posladkati se z bonbonom, sladoledom
// pojesti, zaužiti kaj dobrega sploh: danes se je posladkal z raki / zelo rad se posladka
posladkán -a -o
1. deležnik od posladkati: posladkani rezanci
2. ekspr. zelo, pretirano prijazen: biti preveč posladkan / govoriti s posladkanim glasom
// pretirano čustven: posladkan film
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 23. 6. 2024.
prizvòk in prizvók -óka m (ȍ ọ́; ọ̑) 1. zvok, zven, ki navadno moteče spremlja določen osnovni zvok, zven: odpraviti, slišati prizvok;
kovinski, nenavaden prizvok / v prizvoku njegovih besed je čutil užaljenost v glasu, s katerim jih je izgovoril2. knjiž., navadno s prilastkom dodatna sestavina, značilnost: njegova izreka ima narečen, tuj prizvok;
mesten prizvok v govoru in noši / govor z močnim čustvenim prizvokom zelo čustven govor; njegove besede imajo posmehljiv prizvok so nekoliko posmehljive; reči kaj s prizvokom moralne vzvišenosti moralno vzvišeno
● dati besedi poseben pomenski prizvok odtenek
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 23. 6. 2024.
razúmski -a -o prid.(ȗ) nanašajoč se na razum: razumsko dojemanje, spoznavanje;
razumsko gledanje na svet / razumska sposobnost umska / razumski dosežki; razumska dejavnost / razumski človek; sošolcem se je zdela preveč razumska; razumski in čustven razúmsko prisl.:
razumsko ga ni odklanjala; razumsko presojati, utemeljiti; razumsko zgrajena pesem; sam.: dajati prednost razumskemu pred domišljijskim
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 23. 6. 2024.
srcé1 -á s, tož. ed. v prislovni predložni zvezi tudi sŕce; kot nagovor tudi sŕce (ẹ̑; ȓ) 1. votel mišičast organ v prsni votlini, ki poganja kri po žilah: srce bije, utripa;
med boleznijo mu je opešalo srce;
srce udari približno 70-krat na minuto;
imeti močno, zdravo srce;
krogla jo je zadela v srce;
brezoseb. stiska, zbada ga pri srcu;
bolezni srca in ožilja;
operacija srca / biti bolan na srcu / ekspr. srce ji razbija, tolče od strahu; prenehalo je biti srce naše mame v osmrtnicah umrla je; vznes. nosi otroka pod srcem je noseča / kupiti goveje srce / srce v omaki // ekspr. predel prsnega koša pred tem organom: prijeti se za srce / pritisnil jo je na srce objel jo je// ekspr. ta organ pri človeku kot središče čustvovanja, zavesti: njegovo srce je na strani zatiranih; srce ga boli zaradi sinove neposlušnosti; srce ji ledeni, ko to posluša; srce ne uboga razuma; srce me vleče v domovino; pesn. ganiti srce; taka pesem pretrese srce; lahko, težko mu je pri srcu; v njegovem srcu se je naselil mir; človeško srce je nerazumljivo; moje srce je prazno; knjiž. poslušati glas srca; skrivnosti srca; vznes. bil mu je brat po srcu; govoril je z grenkobo v srcu / srce mu igra od veselja zelo je vesel; knjiž. od groze se ji je krčilo srce groza jo je bila; srce se ji je paralo, ko je odhajal bilo ji je zelo hudo; srce mu je poskočilo od sreče bil je zelo srečen// ekspr. ta organ pri človeku kot središče ljubezenskega čustva, naklonjenosti: njegovo srce hrepeni po njej; priljubil se je njenemu srcu; osvojil si je njeno srce; izrinil jo je iz očetovega srca; star. izvoljenka njegovega srca 2. ekspr., v prislovni rabi, s predlogom izraža visoko stopnjo, intenzivnost čustvene prizadetosti: iz srca se nasmejati;
ljubi jo iz vsega srca;
od srca mu to privoščim;
z vsem srcem sem na vaši strani;
nanj se je navezala z vsem srcem zelo ga ljubi / iz dna srca sem ti hvaležen; užaljen je do dna srca; v dno srca ga je sram 3. nav. ekspr., s prilastkom skupek človekovih značajskih, čustvenih značilnosti: imeti čisto, plemenito srce;
biti odkritega srca;
materino zlato srce;
knjiž. mož blagega srca;
fant z junaškim srcem / pričakal jih je s sovražnim srcem 4. ekspr., navadno s prilastkom človek glede na njegove značajske, čustvene značilnosti: v mladih srcih gojiti ljubezen do domovine;
v tej družini sem spoznal samo plemenita srca / beseda je šla od srca do srca; znala je omrežiti moška srca; osvajalec ženskih src / kot nagovor: srce moje, samo še en poljub; srce mamino, pridi sem 5. ekspr., z rodilnikom najpomembnejši, osrednji človek v kaki skupini, gibanju: mati je srce družine;
bil je srce upora // najpomembnejši, osrednji del česa: strojnica je srce ladje // središče: industrijsko srce države; vojaki so prodrli v srce mesta / biti v srcu življenja 6. srednji, najmlajši listi solate, zelja: solati je zgnilo srce;
odstraniti liste do srca;
srce artičoke 7. kar je po obliki podobno temu organu: v drevo je vrezal srce, prebodeno s puščico;
zibelka, okrašena z rdečimi srci / kupiti lectovo srce; radenska tri srca 8. igralna karta z enim ali več znaki v obliki srca: imel je dva križa in nekaj src
● star. srce mu za drugo bije ljubi drugo; ekspr. srce mu gori zanjo zelo jo ima rad; ekspr. morda se mu bo kdaj le oglasilo srce bo postal usmiljen, dober; pog., ekspr. ti je srce v hlače padlo si se zbal, izgubil pogum; ekspr. od žalosti ji je počilo srce je umrla; ekspr. ob misli na to mu je pokalo srce mu je bilo zelo hudo; ekspr. jedel je, kolikor mu je srce poželelo kolikor je hotel, mogel; ekspr. srce mu pravi, da se ne bodo več videli čuti, zdi se mu; ekspr. ta človek nima srca je brezsrčen, neusmiljen; ekspr. namesto srca ima kamen je neusmiljen, nesočuten; ekspr. dati, knjiž. podariti komu srce čustveno, zlasti ljubezensko se navezati na koga; ekspr. ima srce na jeziku hitro zaupa svoja čustva; ekspr. izgubiti srce zaljubiti se; lajšati si srce z govorjenjem, z jokom s pogovarjanjem, z jokanjem si manjšati duševno bolečino; ekspr. nositi srce na dlani vedno očitno kazati svoja čustva; ekspr. glasba jim je odpirala srca jih je delala dovzetne za čustva; ekspr. odpreti, razkriti, razodeti komu svoje srce izpovedati mu svoja čustva, misli; slovo od doma mu je otežilo srce mu povzročilo žalost, duševno bolečino; vznes. položiti svoje srce k nogam koga postati čustveno popolnoma vdan komu; ekspr. tvoje besede mi prebadajo srce povzročajo žalost; ekspr. njegove prošnje so jim šle do srca so jih ganile; ekspr. njene besede so mu segale do srca, v srce so ga prizadevale; ekspr. izbrisati koga iz srca ga pozabiti; ekspr. ne more je iztrgati iz srca pozabiti nanjo; jo prenehati ljubiti; ekspr. pogovorila sta se iz srca iskreno, odkritosrčno; ekspr. težek kamen se mu je odvalil od srca rešil se je velike skrbi, nadloge; preveč si ženeš k srcu preveč se žalostiš, vznemirjaš; ekspr. fant jim je kmalu prirastel k srcu vzljubili so ga; ekspr. govoriti komu na srce prizadevno prepričevati koga, zlasti o pravilnosti česa; pog., ekspr. pihati dekletu na srce vneto ji prigovarjati, dvoriti; ekspr. položiti komu kaj na srce priporočiti komu kaj, prositi ga za kaj; položite roko na srce in priznajte bodite odkritosrčni; ekspr. potrkati na srce koga skušati mu vzbuditi čustva; ekspr. pogledati komu v srce spoznati, kakšen v resnici je, kaj v resnici čuti; ekspr. gojiti gada na srcu izkazovati dobrote človeku, ki je dobrotniku nehvaležen, sovražen; ekspr. povej, kar ti leži na srcu kar (že dolgo) želiš povedati; ta stvar mi ni pri srcu mi ne ugaja, mi ni všeč; zdaj mu je lažje pri srcu duševno se bolje počuti; ekspr. milo se mu je storilo (pri srcu) postal je otožen, ganjen; ekspr. v srcu je sklenil, da se jim maščuje sam pri sebi; misli bolj s srcem kakor z glavo je bolj čustven človek kakor razumski; on je dobrega srca, ima dobro srce je usmiljen, dobrohoten; ekspr. z lahkim srcem se bom ločila od njih ne da bi čutila žalost, skrb; mati je mehkega srca, ima mehko srce je usmiljena; je hitro ganjena; knjiž., ekspr. človek z mrtvim srcem čustveno otopel; ekspr. ravnati se po logiki srca, ne po logiki razuma glede na čustva, ne glede na razum; pesn. sok srca kri; ekspr. te besede so bile zanj (kakor) nož v srce so ga zelo prizadele; šalj. mrzle roke, vroče srce mrzle roke izdajajo čustvenost, zaljubljenost; preg. česar polno je srce, o tem usta rada govore človek rad govori o svojih čustvih; preg. daleč od oči, daleč od srca
♦ anat. enoprekatno srce; les. srce temnejši les v sredini debla; med. srce dilatira, hipertrofira; masirati srce; uspešno presaditi srce; umetno srce naprava, ki opravlja funkcijo srca zunaj telesa; aritmija neenakomerno, nepravilno utripanje, evritmija srca enakomerno, pravilno utripanje srca; žel. srce kretnice del kretnice, na katerem se križajo notranje tirnice
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 23. 6. 2024.
vzmàh vzmáha m (ȁ á) star. 1. mah, zamah navzgor: vzmah z roko, veslom / ptica se je dvignila z enakomernimi vzmahi 2. razmah, polet: um, željen vzmaha / čustven vzmah pripovedi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 23. 6. 2024.
jokàv -áva -o prid. (ȁ á) 1. nav. ekspr. ki se (rad) joka: jokav otrok;
jokave ženske // ki izraža veliko čustveno prizadetost, žalost kot pri joku: jokav glas / jokave poteze na obrazu 2. ekspr. malodušen, črnogled2,
neodločen2:
jokavi sanjači;
ni bil zmeraj tak jokav slabič // pretirano čustven, sentimentalen: jokava meščanska dramatika; deklamirati jokavo pesem jokávo prisl.:
jokavo govoriti, tožiti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 23. 6. 2024.
lógičen -čna -o prid., lógičnejši (ọ́) 1. nanašajoč se na logika 1: logični pojmi, principi, zakoni;
logične teorije 2. ki upošteva zakone logike: priti do logičnega zaključka;
biti sposoben logične analize;
sposobnost logičnega izražanja, mišljenja;
logično sklepanje / govoriti brez logične zveze; logično branje smiselno3. ki se glede na stanje, položaj pričakuje: logičen razvoj;
tak čustven izbruh je v tem primeru logičen;
to je logična posledica njegovega ravnanja
● ekspr. vzgajal je z logično doslednostjo zelo veliko, popolno
♦ elektr. logični element osnovni sestavni del naprav, konstruiranih na osnovi matematične logike; logični operator; filoz. logični sklep sklep, ki upošteva zakon logike; logični pozitivizem filozofska smer, ki iz znanosti izključuje vse, česar ni mogoče preveriti; gled. pri podajanju teksta paziti na logični akcent na to, da je poudarjena beseda, stavek, ki predstavlja miselno jedro; pravn. logična razlaga zakona razlaga zakonskega besedila po pravilih logikelógično
1. prislov od logičen: logično misliti, sklepati; zadnji cikel v zbirki se logično navezuje na prejšnje; logično izpeljana misel
2. v povedni rabi izraža popolno sprejemanje brez presenečenja, pomislekov: kaj se čudiš, to je vendar logično; logično je, da je on postal šef / elipt. logično, da ne ve, saj mu ni nihče povedal; sam.: dajati prednost logičnemu pred iracionalnim
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 23. 6. 2024.
na... predpona 1. v glagolskih sestavljenkah, včasih okrepljena z na za izražanjea) premikanja ali usmerjenosti na površino predmeta, na predmet ali v predmet: nalagati, naliti, namazati, namiliti, nanašati, napolniti, natrpati / nalepiti na steklo; naložiti na voz b) začetka, nepopolnosti dejanja: načeti, nagristi, nakljuvati, nakriviti, nalomiti, namrzniti, napokati / v zvezi s se nahladiti se c) določene količine kot rezultata dejanja: naberačiti, nacepiti, nakositi, nakrasti, nakupiti, nalupiti, namleti, napeči, nažeti / nablebetati, načenčati, natvesti č) v zvezi s se zadostne stopnje, prevelike mere, ki se kaže kot čustven odnos osebka do dejanja: nahoditi se, naigrati se, najesti se, najeziti se, namraziti se, namučiti se, napiti se, naplesati se, natrpeti se d) same dovršnosti (včasih brez pomenskega odtenka): nadrobiti, naelektriti, nagubati, namagnetiti, napadati, napasti, napisati, narisati 2. v imenskih sestavljenkah glagolskega izvora za izražanje pomena, kot ga določa ustrezni glagol: nagovor, nalepka, napitek, naplavinski, natikalen / nakisel 3. v imenskih sestavljenkah in sestavljenih prislovih za izražanje pomena, kot ga določa predložna zveza: nagobčnik, nagroben, nahrbten, nakolenka, namizen;
nahitro, nalahno
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 23. 6. 2024.
pésniški -a -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na pesnike ali pesništvo: ima zelo dober pesniški izraz, jezik;
uporabljati metaforo, metonimijo in druga pesniška sredstva / iskati pesniški navdih / njegovi pesniški poskusi segajo v otroška leta / pesniška proza / pesniški psevdonim; publ. izboru pesniških imen v antologiji ni kaj očitati izboru pesnikov / pesniški zbornik
♦ lit. pesniška svoboščina pesnikova pravica, da se zaradi metričnih zahtev oddalji od kakega jezikovnega pravila; taka oddaljitev// knjiž. zelo čustven: ima zelo pesniško dušo / ne bodi tako pesniški pésniško prisl.:
pesniško slikovit izraz
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 23. 6. 2024.
pocúkrati -am dov. (ȗ) pog. potresti s sladkorjem: ocvreti in pocukrati flancate
● ekspr. od mene naj ne pričakujejo, da bom svoje poročilo pocukral prikazal v njem stvari boljše, lepše, kot sopocúkran -a -o
1. deležnik od pocukrati: pocukrani krofi; vrt je pod novim snegom kot pocukran
2. ekspr. čustven, a vsebinsko prazen: pocukran film; pocukrane fraze
// pretirano prijazen, vljuden: kako je pocukrana / pocukran nasmeh
// sladkobno lep: občudovati pocukrane filmske igralce / na steni visi pocukrana slika
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 23. 6. 2024.
sentimentálnež -a m (ȃ) ekspr. sentimentalen človek: je čustven, ni pa sentimentalnež
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 23. 6. 2024.
sladkôben -bna -o prid., sladkôbnejši (ó ō) 1. nekoliko sladek: sladkobna pijača / ekspr. sladkoben vonj narcis 2. ekspr. zelo, pretirano prijazen: biti preveč sladkoben / govoriti s sladkobnim glasom; pridobiti koga s sladkobnim smehom // pretirano čustven: sladkoben film, roman // nenaraven, izumetničen: sladkobne razglednice / odbijala ga je s svojim sladkobnim vedenjem sladkôbno prisl.:
sladkobno govoriti; sladkobno otožna pesem
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 23. 6. 2024.
zanesenják -a m (á) kdor se zaneseno zavzema, navdušuje za kaj in tako tudi dela: v gradu so zanesenjaki uredili muzej;
bil je zanesenjak z zelo naprednimi nazori;
čustven, fanatičen, romantičen zanesenjak / gledališki, planinski, športni, tehnični zanesenjak
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 23. 6. 2024.
zmeníti se in zméniti se -im se, tudi zméniti se -im se dov. (ī ẹ́; ẹ́) 1. dogovoriti se: končno so se le zmenili;
zmenil se je za dobro plačilo / zmenimo se za prihodnji teden; s prijatelji se je zmenil za v hribe
● ekspr. na hitro, na tihem sta se zmenila dogovorila za poroko; ekspr. tako se pa nismo zmenili izraža nestrinjanje s čim, nasprotovanje čemu2. navadno z nikalnico, v zvezi z za pokazati željo, pripravljenost spoznati kaj, ukvarjati se s čim: nihče se ni zmenil za njegove ideje / ptič se še zmenil ni za meso ga ni hotel jesti / ne zmeni se za znance, živi sam zase ne želi imeti stikov z njimi; ekspr. za ženske se ne zmeni ne čuti potrebe po njihovi družbi, po ljubezenskih odnosih z njimi// poskrbeti za kaj: za te grobove se nihče ne zmeni / tudi za lastne otroke se ni dosti zmenil; bila je edina, ki se je zmenila zanj med boleznijo 3. navadno z nikalnico, v zvezi z za vzpostaviti do česa tak odnosa) da vpliva na ravnanje: ni se zmenil za nevarnost, svarila b) da vzbudi čustven odziv: za njene solze se ni zmenil;
niso se zmenili za trpljenje ljudi;
toliko se zmeni zanj kot za lanski sneg ničzménjen -a -o:
dati zmenjeno znamenje; bilo je zatrdno zmenjeno
● pog. zvečer sem zmenjena s fantom dogovorjena sem s fantom, da se zvečer sestaneva; torej prideva ob petih. Zmenjeno izraža konec pogovora s sprejetjem sklepa
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 23. 6. 2024.
čustvenják -a m (á) knjiž., slabš. zelo čustven človek: je čustvenjak in omahljivec
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 23. 6. 2024.
emocionálen -lna -o prid. (ȃ) 1. nanašajoč se na emocijo; čustven: emocionalna napetost, neuravnovešenost;
emocionalne in racionalne prvine človeka / emocionalno dojemanje lepote 2. knjiž. ki ga hitro obvladajo čustva: on je emocionalen človek / emocionalni pesnik
♦ lit. emocionalna lirika; psih. emocionalni izraz telesna, posebno obrazna reakcija, ki se javlja med čustvovanjememocionálno prisl.:
biti emocionalno povezan s čim; emocionalno se sproščati; emocionalno hladno vzdušje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 23. 6. 2024.
emotíven -vna -o prid.(ȋ) nanašajoč se na emocijo; čustven: človekov emotivni svet / emotivna vloga / emotivno doživljanje emocionalnoemotívno prisl.:
emotivno podana izpoved; emotivno spoznati kaj
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 23. 6. 2024.
ganíti in gániti -em dov. (ī á; gānjen) 1. vzbuditi čustven odziv: film nas gane;
niti jok ga ne gane;
njeno pripovedovanje ga je ganilo;
pismo ga je ganilo do solz / pesn. ganiti srce 2. star., navadno z nikalnico narediti gib, premakniti: ganiti roko v slovo;
z nogami ne more ganiti / po cele ure sedi in ne gane se ne gane
● ekspr. niti z mezincem, s prstom ni ganil za to čisto nič ni naredil, prispeval za toganíti se in gániti se z nikalnico
spremeniti položaj, stanje: ob oknu stoji in se ne gane; zrak je bil tako miren, da se nobena bilka ni ganila; nisva se upala ganiti
// ekspr. iti stran, oditi: več dni se ni ganil iz sobe; da se mi ne ganeš od doma; podnevi in ponoči se ni ganil od sinove postelje; ni se ganil s svojega mesta
● ekspr. dajmo, ganimo se! naredimo, ukrenimo že kaj
gánjen -a -o:
biti ganjen; globoko ganjen / spregovoril je z ganjenim glasom
● ekspr. ganjen do solz zelo, močno
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 23. 6. 2024.
izsíliti -im dov. (í ȋ) 1. s silo priti do česa: izsiliti denar, podkupnino / z orožjem so izsilili vhod v palačo
♦ šah. izsiliti kmetu prosto pot; izsiliti potezo prisiliti nasprotnika, da napravi potezo; šport. izsiliti neodločen izid 2. z glagolskim samostalnikom s silo doseči, da kdo kaj naredi, pove: izsiliti izjavo;
izsiliti izpolnitev obveznosti;
z grožnjami izsiliti priznanje;
z jokom je izsilila privoljenje / izsilil je skrivnost iz njega; pren. ljubezni ni mogoče izsiliti 3. knjiž., ekspr., z dajalnikom vzbuditi čustven odziv: nenadno srečanje ji je izsililo solze;
vznemirjenost in izraz njenih oči sta mu izsilila krik 4. knjiž. povzročiti, vzbuditi: nevarnost je izsilila sodelovanje med njimi izsíljen -a -o:
izsiljena obljuba
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 23. 6. 2024.
izvabíti in izvábiti -im tudi zvabíti in zvábiti -im dov. (ī á) 1. z vabljenjem, prigovarjanjem spraviti koga od kod: sošolci so ga izvabili iz dijaškega doma;
pren. toplo sonce jih je izvabilo iz hiše 2. ekspr. s spretnim, zvijačnim prigovarjanjem priti do česa: izvabiti denar od prijateljev / izvabiti komu priznanje, skrivnost; pren. izvabiti strunam melodije 3. knjiž., ekspr., z dajalnikom vzbuditi čustven odziv: s svojim petjem jim je izvabil solze; prim. zvabiti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 23. 6. 2024.
izvábljati -am tudi zvábljati -am nedov. (á) 1. z vabljenjem, prigovarjanjem spravljati koga od kod: izvabljali so ga iz dijaškega doma;
pren. sonce je izvabljalo prve brste 2. ekspr. s spretnim, zvijačnim prigovarjanjem prihajati do česa: od njega izvablja denar / izvabljati komu priznanje, skrivnosti; pren. izvabljati klavirju glasove 3. knjiž., ekspr., z dajalnikom vzbujati čustven odziv: njegovo govorjenje jim je izvabljalo smeh; prim. zvabljati
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 23. 6. 2024.
limonádast -a -o prid. (ȃ) slabš. čustven, a vsebinsko prazen: limonadast film, roman
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 23. 6. 2024.
líričen -čna -o prid. (í) 1. ki vsebuje, izraža čustva, razpoloženja, čustven: recitirati z liričnim poudarkom;
konec novele je liričen;
lirična pesem;
v sliki je opazno lirično razpoloženje / lirična doživetja čustvena / ženska lirične narave čustvene2. nanašajoč se na liriko; lirski1:
pesnikova lirična nadarjenost / lirični pesnik; lirična pesem
♦ glasb. lirični sopran sopranski glas, nekoliko višji od dramskega soprana; lirični tenor tenorski glas, navadno nekoliko višji od junaškega tenorja; lit. lirična drama drama, ki s čustvenim poudarkom prikazuje dogajanje; lirična proza lírično prisl.:
biti lirično razpoložen
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 23. 6. 2024.
mehkôben -bna -o prid. (ó ō) ekspr. 1. popustljiv, prizanesljiv: ne bodi preveč mehkoben z njimi;
mehkobna ženska 2. ganljiv, čustven: ta prizor je preveč mehkoben;
mehkobna glasba, pesem 3. nekoliko mehek: mehkobne ustnice / mehkobno jesensko sonce mehkôbno prisl.:
mehkobno govoriti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 23. 6. 2024.
melodramátičen -čna -o prid. (á) 1. nanašajoč se na melodramo: dobro pozna melodramatične zakonitosti / ta lik spominja na melodramatične junake 2. knjiž., ekspr. pretirano čustven, ganljiv: film z melodramatično zgodbo / govoriti z melodramatičnim glasom
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 23. 6. 2024.
melodramátski -a -o prid. (ȃ) 1. nanašajoč se na melodramo: bil je znan melodramatski avtor / še najboljši so bili melodramatski filmi 2. knjiž., ekspr. pretirano čustven, ganljiv: konec igre je melodramatski
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 23. 6. 2024.
melodrámski -a -o prid. (á) 1. nanašajoč se na melodramo: bil je znan melodramski avtor / prevečkrat uporablja melodramske preobrate, zaplete 2. knjiž., ekspr. pretirano čustven, ganljiv: roman z melodramsko zgodbo melodrámsko prisl.:
dialogi učinkujejo melodramsko
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 23. 6. 2024.
mesečínski -a -o prid. (ȋ) knjiž. 1. svetel od mesečine, mesečen: mesečinska noč / mesečinska pokrajina / mesečinska mreža 2. ekspr. čustven, sanjav, nestvaren: v njem je precej mesečinske romantike;
mesečinsko hrepenenje in divja sla
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 23. 6. 2024.
mój môja -e zaim. (ọ́ ó) 1. izraža svojino govorečega, gledano z njegovega stališča: moj avto, dežnik;
moja hiša;
vse to je moje / moja roka; moja usta 2. izraža splošno pripadnost govorečemu: moj namen;
moje misli, želje;
moja skrb, sodba;
moje mnenje, prepričanje // izraža razmerje med govorečim in okolico: moj položaj je ugoden; moja čast, navzočnost; moje pravice so okrnjene 3. izraža sorodstveno, družbeno razmerje do govorečega: moj oče, prijatelj;
moje dekle / moj gost, učitelj; moja družba; moje spremstvo / moja domovina / s prilastkom: umrl je moj skrbni mož; to je Boris, moj dober znanec eden mojih dobrih znancev4. izraža izhajanje od govorečega: moj dar prijatelju;
moj nasvet, pozdrav;
moja pomoč;
moje pismo staršem / kot vljudnostna fraza ob smrti moje sožalje 5. pog. izraža (stalno) povezanost z govorečim: moj vlak odhaja ob osmih;
spet me muči moja migrena;
moja miza v uradu / ekspr. vstajam ob šestih, to je moja ura 6. ekspr., navadno zapostavljen izraža čustven odnos, navezanost: ljubček ti moj;
sin moj;
draga moja;
srce moje / moj dragi fant; ti moj ljubi 7. v vljudnostnem nagovoru izraža spoštovanje: moj gospod;
moj lord 8. v medmetni rabi izraža podkrepitev trditve: pri moji veri, kaj takega pa še ne;
pog. pri moji duši da ne dam // izraža strah, vznemirjenje, obup: moj bog, kakšen pa si
● pog. ona ni moj tip ne ustreza mojemu okusu, predstavam; v mojih časih je bilo drugače ko sem bil še mlajši; moja fotografija ki je moja last; ki je moj izdelek; ki predstavlja mene; ekspr. ali si kaj moja ali me imaš rada; pog. bila je moja imel sem z njo spolne odnose; evfem. on ne loči, kaj je moje, kaj je tvoje ni pošten, krade; otrok ima moje oči mojim podobne; prisl.: noče delati po moje; če bi bilo po moje, bi odnehali če bi upoštevali moj nasvet, predlog; sam.:, pog. moj je danes v službi moj mož; pog. mojim je dekle všeč mojim sorodnikom; pog. moja bo obveljala moja odločitev; pog. moja vam bo skuhala kavo moja žena; pri hiši ni nič mojega ni moje lastnine; po mojem to ni prav po mojem mnenju; prim. najin, naš
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 23. 6. 2024.
nàš náša -e zaim. (ȁ á) 1. izraža svojino skupine oseb, med katere šteje govoreči tudi sebe: naš avto, vrt;
naša vas;
to je naše / naše oči // izraža svojino skupnosti, v katero spada ta skupina: govorimo o našem slovstvu / silvestrovali smo v našem kulturnem domu; od naših športnikov smo več pričakovali 2. izraža splošno pripadnost tej skupini: naš namen;
naša hvaležnost, skrb;
naše veselje // izraža razmerje med to skupino in okolico: naš razvoj; naš ugled je zrasel 3. izraža sorodstveno, družbeno razmerje do te skupine: naši otroci, predniki;
naša teta / naši znanci / naš jezik, narod / naša domovina / nar. naš ata so rekli 4. izraža izhajanje od te skupine: naš predlog;
naše pismo poslancu / kot vljudnostna fraza ob smrti naše sožalje 5. pog. izraža (stalno) povezanost s to skupino: to je naš vlak;
naše omizje 6. ekspr. izraža čustven odnos, navezanost: naš Triglav;
naše morje / dela za našo stvar / to je naš človek privrženec, somišljenik7. knjiž. izraža tesnejšo miselno povezavo govorečega z občinstvom ali njegovo skromnost: junak našega romana je v sebi razdvojen;
v našem predavanju se bomo dotaknili tudi vprašanja estetike / naša povest se začenja v krčmi // vznes., v vladarskih razglasih moj: v desetem letu našega vladanja 8. pri štetju let, v zvezi naše štetje izraža, da se izhodiščno leto veže z nastopom krščanstva: naše štetje se razlikuje od mohamedanskega / našega štetja ali po našem štetju; pred našim štetjem
● umetnost našega časa sedanjega; v naših časih je bilo drugače ko smo bili še mlajši; knjiž. v našem primeru ne gre za krivdo v primeru, ki ga obravnavamo; ekspr. v mladosti je ves svet naš se ne zavedamo nobene omejitve; pog. danes boš naš naš gost; pog. tat bo kmalu naš ga bomo kmalu ujeli; prisl.:, pog. govoriti po naše v jeziku, ki je tu v rabi; sam.: naši so zmagali naši vojaki, športniki; ali boš kaj obiskal naše moje sorodnike, svojce; tu ni nič našega naše lastnine; hodi po našem po našem svetu; prim. moj, najin
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 23. 6. 2024.
njegôv in njegòv -ôva -o zaim. (ó; ȍ ó) 1. izraža svojino bitja, osebe moškega ali srednjega spola, ki je govoreči ne enači s seboj in ne ogovarja, ali stvari moškega ali srednjega spola, o kateri je govor: njegov avtomobil;
grad in njegovi stolpi;
hiša, podobna njegovi;
pes in njegova hišica;
njegova pipa / njegov nos; njegovo čelo 2. izraža splošno pripadnost temu bitju, osebi, stvari: njegov ponos, talent;
gradbeni material in njegova visoka cena;
njegove misli;
v primeri z njegovo željo je tvoja skromna // izraža razmerje med tem bitjem, osebo, stvarjo in okolico: njegov položaj; šport in njegov pomen v telesni kulturi; njegova čast ne bo trpela; njegova mladost, navzočnost; premog in njegova uporaba 3. izraža sorodstveno, družbeno razmerje do tega bitja, osebe: njegov oče;
njegovi predniki, rojaki;
njegova družina / njegovi prijatelji 4. izraža izhajanje od tega bitja, osebe, stvari: hrast in njegov les;
njegov ukaz, vpliv;
sadovi njegovega dela 5. pog. izraža (stalno) povezanost s tem bitjem, osebo, stvarjo: njegov avtobus že čaka;
ekspr. spet slab red v tej njegovi matematiki;
pogosto ga muči njegova naduha;
ne ve, kje je njegovo mesto 6. ekspr. izraža čustven odnos, navezanost: njegov Francek mu je vse na svetu;
Minka je vsa njegova 7. v nekaterih državah izraža spoštovanje: njegova ekscelenca;
njegovo kraljevsko veličanstvo
● pog. plavolaske so njegov tip ustrezajo njegovemu okusu, predstavam; ekspr. otrok je čisto njegov njemu podoben; ekspr. otrok je razposajen, vsa hiša je njegova v hiši dela, kar hoče; je zelo razposajen; pog. te čenče so njegovo maslo on jih je povzročil, zakrivil; prisl.: vse naj bi bilo po njegovo po njegovem okusu, volji; sam.: vsi njegovi so pomrli njegovi bližnji sorodniki; pog. njegova je zmeraj bolehna njegova žena; pog. njegova bo obveljala njegova odločitev; pog. spet ena (od) njegovih njegovih domislic, muh; hiša stoji na njegovem na njegovem svetu; vse naj bi bilo po njegovem po njegovem okusu, volji; po njegovem to ne drži po njegovem mnenju; prim. njen, njihov, njun
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 23. 6. 2024.
njén -a -o zaim. (ẹ́) 1. izraža svojino bitja, osebe ženskega spola, ki je govoreči ne enači s seboj in je ne ogovarja, ali stvari ženskega spola, o kateri je govor: njen dežnik, klobuk;
gora in njen vrh;
njena hiša;
posestvo bo njeno / njeni lasje; njena postava 2. izraža splošno pripadnost temu bitju, osebi, stvari: njena domišljavost, skrb;
ta misel ni njena;
njeno prepričanje // izraža razmerje med tem bitjem, osebo, stvarjo in okolico: naša domovina in njen položaj v svetu; njena čast; njeno dobro ime 3. izraža sorodstveno, družbeno razmerje do tega bitja, osebe, stvari: njen oče, ženin / njene prijateljice / nova literarna smer in njeni predstavniki 4. izraža izhajanje od tega bitja, osebe, stvari: lipa in njen les;
njen pozdrav;
njena pomoč;
srna in njeno meso;
njeno petje;
njeno pismo staršem 5. pog. izraža (stalno) povezanost s tem bitjem, osebo, stvarjo: njen pisatelj je Cankar;
to je spet ena (od) njenih muh;
njene palačinke so kuharsko čudo 6. ekspr. izraža čustven odnos, navezanost: njenemu Mihcu je vse dovoljeno // v nekaterih državah izraža spoštovanje: njeno kraljevsko veličanstvo
● star. bliža se ji njen čas porod; pog. njen tip so dolgolasci ustrezajo njenemu okusu, predstavam; ekspr. otroka sta čisto njena njej podobna; prisl.: soba je opremljena po njeno; sam.:, pog. njenega ni doma njenega moža; njene so izselili njene bližnje sorodnike; pog. njena bo obveljala njena odločitev; tu ni dosti njenega njene lastnine; po njenem to ni prav po njenem mnenju; prim. njegov, njihov, njun
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 23. 6. 2024.
omléden -dna -o prid. (ẹ́ ẹ̄) nav. ekspr. 1. brezokusen, neokusen: brez začimb je jed omledna // zelo, neprijetno sladek: omledna pijača / omleden okus 2. čustven, a vsebinsko prazen: omledne pesmice za otroke;
omledno vzdihovanje / omleden pesnik omlédno prisl.:
omledno govoriti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 23. 6. 2024.
osláden -dna -o prid. (á) 1. nav. ekspr. zelo, neprijetno sladek: osladna jed, pijača;
po grenki kavi se ji je zdela torta osladna // nekoliko sladek: kri ima osladen okus 2. zastar. brezokusen, neokusen: ker ni imel soli, je bilo meso osladno 3. ekspr. čustven, a vsebinsko prazen: osladen film;
to je osladna zgodba / osladni pesniki // nenaraven, izumetničen: govoriti z osladnim glasom; osladen nasmeh; osladno govorjenje osládno prisl.:
osladno govoriti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 23. 6. 2024.
poétičen -čna -o prid. (ẹ́) knjiž. 1. pesniški: tvoj jezik je poetičen;
uporabljati poetična sredstva / poetični zanos / to so njegovi prvi poetični poskusi / poetični psevdonim
♦ lit. poetični realizem realistična književnost z vzvišeno idejo, temelječo na čustvovanju ter brez ostre družbene kritike; poetična drama drama, navadno v verzih, z izrazitimi lirskimi prvinami; poetična licenca pesnikova pravica, da se zaradi metričnih zahtev oddalji od kakega jezikovnega pravila; taka oddaljitev, pesniška svoboščina2. zelo čustven: globoka poetična duša / preveč poetičen je // ki vzbuja nežna, prijetna čustva: poetična pesem / poetična narava, pokrajina poétično prisl.:
poetično občutena recitacija pesmi; sam.: dojemanje poetičnega
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 23. 6. 2024.
sentimentálen -lna -o prid.(ȃ) pretirano čustven: sentimentalen človek;
ne bodi sentimentalen;
postati sentimentalen / govoriti s sentimentalnim glasom / sentimentalna pesem sentimentálno prisl.:
sentimentalno govoriti; bil je sentimentalno romantičen
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 23. 6. 2024.
sentimentáliti -im nedov. (á ȃ) knjiž. imeti, izražati pretirano čustven odnos do česa: sentimentaliti ob tujih bolečinah / njegova pesem nič ne sentimentali
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 23. 6. 2024.
senzitíven -vna -o prid. (ȋ) knjiž. 1. (zelo) čustven, občutljiv: senzitiven človek / njena senzitivna narava 2. čuten1:
motorične in senzitivne reakcije
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 23. 6. 2024.
solzàv -áva -o [sou̯zav-] prid. (ȁ á) 1. ki se (rad) solzi: imeti bolne, zmeraj solzave oči 2. jokav: siten in solzav otrok / govoriti s solzavim glasom 3. ekspr. pretirano čustven, ganljiv: solzava vsebina filma;
ta pesem je zelo solzava;
osladno solzav / solzava čustva solzávo prisl.:
solzavo govoriti; solzavo čustvena povest
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 23. 6. 2024.
solzávec -vca [sou̯zavəc] m (ȃ) knjiž., ekspr. pretirano čustven človek: nič ne bo storil, ker ni odločen človek, ampak solzavec
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 23. 6. 2024.
tról -a m (ọ̑) 1. v germanski mitologiji škratu ali velikanu podobno bitje: jamski trol;
lovci na zlobne trole;
palčki, škratje in troli 2. rač. žarg. kdor v spletnih klepetalnicah, na forumih, blogih in v podobnih skupinah postavlja izzivalna ali zastranitvena vprašanja, sporočila z namenom doseči čustven odziv pri drugih članih take skupine ali jih odvrniti od osnovne teme pogovora: v klepetalnici je bilo veliko trolov;
polpismeni forumski troli
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 23. 6. 2024.
tvój tvôja -e zaim. (ọ́ ó) 1. izraža svojino ogovorjenega, gledano s stališča govorečega: tvoj avtomobil, dom;
blago je tvoje, ne moje / neprav. daj mi tisto tvojo knjigo svojo / tvoj obraz; tvoje roke 2. izraža splošno pripadnost ogovorjenemu: tvoja krivda, trmoglavost / bil sem v tvojih letih, ko sem se poročil / tvoj poklic // izraža razmerje med ogovorjenim in okolico: tvoj položaj je dober; tvoja čast je ogrožena; tvoja navzočnost me hrabri / ekspr. kako boš to naredil, je tvoja stvar 3. izraža sorodstveno, družbeno razmerje do ogovorjenega: tvoj mož, otrok / tvoj delavec / kot pozdrav na koncu pisma: lepo te pozdravlja Tvoj (tvoj) Peter; vedno Tvoja (tvoja) Urša 4. izraža izhajanje od ogovorjenega: tvoj dar / tvojega pisma bodo veseli / tvoj nasvet, ukaz 5. pog. izraža (stalno) povezanost z ogovorjenim: tvoj avtobus že prihaja 6. v medmetni rabi, v zvezi s ti izraža čustven, navadno negativen odnos do ogovorjenega: pritoževala se je: Ti in tvoj šport;
ti in tvoje ribe
● tvoj čas šele prihaja čas, ko boš uspel, se uveljavil; pog. ona ni tvoj tip ne ustreza tvojemu okusu, tvojim predstavam; tvoja kava je dobra kava, ki jo ti skuhaš; pog. če bi bil jaz na tvojem mestu, bi naredil drugače če bi se mi zgodilo, kar se je tebi, bi naredil drugače; evfem. on ne loči, kaj je moje, kaj je tvoje ni pošten, krade; tvoja glava, tvoj svet stori, odloči se po svojem preudarku; prisl.: po tvoje že ne bomo delali; želela je, da bi bilo po tvoje da bi upoštevali tvoj nasvet, predlog; sam.:, pog. tvoj ne hodi več v službo tvoj mož; pog. tvojim je bilo pri nas všeč tvojim sorodnikom; pog. tvoja pa odlično kuha tvoja žena; pri hiši ni nič tvojega ni tvoje lastnine; pog. prav, naj bo po tvojem po tvojem mnenju; prim. vajin, vaš
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 23. 6. 2024.
vàš váša -e zaim. (ȁ á) 1. izraža svojino skupine oseb ali osebe, ki jo ogovarjamo z vi: vaš avtomobil, travnik;
to je zdaj vaše / vaši lasje; vaša zunanjost // izraža svojino skupnosti, v katero spada ta skupina ali ta oseba: nastopili bodo v vašem gasilskem domu; od vaših športnikov pričakujete veliko uspehov 2. izraža splošno pripadnost tej skupini ali tej osebi: to najbrž ni bil vaš namen;
vaši nazori nas ne motijo;
vaša dolžnost je, da pridete;
vaše veselje je nalezljivo // izraža razmerje med to skupino ali to osebo in okolico: vaš odjemalec; vaš ugled, vpliv; vaša družba mi je všeč; storite, kar zahtevata vaša čast in vest 3. izraža sorodstveno, družbeno razmerje do te skupine ali te osebe: vaši otroci, predniki;
vaša teta / vaši prijatelji, znanci / vaš jezik, narod / vaša dežela 4. izraža izhajanje od te skupine ali te osebe: vaš odgovor, predlog;
vaše pismo komisiji so že obravnavali 5. pog. izraža (stalno) povezanost s to skupino ali to osebo: pohitite, to je vaš vlak;
vaša skupina je že zbrana / je to vaš stol stol, na katerem običajno sedite / ekspr. ta vaša nezaupljivost 6. ekspr. izraža čustven odnos, navezanost: to je vaš človek;
dela za vašo stvar / v pismih vse Vas (vas) lepo pozdravlja Vaša (vaša) Julija 7. v nekaterih državah, v nagovoru, ob naslovu za najvišje državne predstavnike, vladarje izraža spoštovanje: vaša ekscelenca;
vaše kraljevo veličanstvo / nekdaj, v nagovoru plemičev, cerkvenih dostojanstvenikov: vaša gnada; vaša milost; vaša presvetlost; vaše blagorodje
● on je vaših let star toliko kot vi; pog. če bi bil jaz na vašem mestu, bi naredil drugače če bi se meni zgodilo, kar se je vam, bi naredil drugače; ekspr. dajte že mir s tem vašim nogometom izraža zavračanje, nejevoljo, posmeh; knjiž. v vašem primeru gre za resno zadevo v primeru, ki ga obravnavate; v primeru, v katerem ste udeleženi, prizadeti; ekspr. to ni vaša stvar to se vas ne tiče, s tem se ne ukvarjajte; ekspr. to bi rad slišal iz vaših ust od vas; pog. bila je vaša imeli ste z njo spolne odnose; sam.: vaši so izgubili vaši vojaki, športniki; v nedeljo smo videli vaše vaše sorodnike, svojce; pog. vašega sem videla v gostilni vašega moža; pog. prav, naj bo po vašem po vašem mnenju; tu ni nič vašega vaše lastnine
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 23. 6. 2024.
žájfast -a -o prid. (ȃ) 1. nanašajoč se na žajfo: ne dotikaj se me z žajfasto roko! 2. pog. pretirano čustven: rada je brala žajfaste romane;
žajfasta melodrama, nadaljevanka, zgodba
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 23. 6. 2024.