Slovar slovenskega knjižnega jezika

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 31. 5. 2024.

á m neskl., tudi sklonljivo, zlasti v izgovoru, á ája (ā) prva črka slovenske abecede: beseda se konča na a; mali a; veliki A; nečitljivi aji / kot nadomestilo za ime osebe A je dal B polovico zneska / A bomba atomska bomba
// samoglasnik, ki ga ta črka zaznamuje: dolgi a
● če si rekel a, reci tudi b nadaljuj; povej vse; od a do ž od začetka do konca, vse
♦ lit. rima aabb zaporedna rima; mat. 2a + 3b
berílo -a s (í) 
  1. 1. učbenik s krajšimi sestavki za jezikovni pouk: izdati berila za osnovno šolo; slovensko berilo za šesti razred / prvo berilo za začetni pouk branja in pisanja
    // sestavek iz tega učbenika: za domačo nalogo napišite obnovo berila
  2. 2. raba peša kar je namenjeno za branje; čtivo: detektivke so zabavno berilo; mladinsko berilo
  3. 3. zastar. branje: prenehala je z berilom
    ♦     rel. berilo odlomek iz svetega pisma, navadno iz pisem apostolov, ki se bere pri maši; šol. domače ali obvezno berilo literarna dela, ki jih morajo učenci prebrati doma
budílka -e ž (ȋ) ura, ki zvoni ob določenem času: budilka se sproži, zvoni; budilka me je zbudila ob petih; naviti budilko
● nastaviti budilko na šesto uro postaviti njen mehanizem tako, da bo zvonila ob šesti uri
čút -a m (ȗ) 
  1. 1. sposobnost za sprejemanje fizičnih dražljajev: zaradi neprestane nevarnosti so se mu čuti izostrili / svetlobni, tipni čut; čut okusa, vida; čut za vonj / čut za barve, za bolečino / ekspr. z vsemi čuti je užival sonce in morje
    ♦     anat. mišični čut sposobnost za zaznavanje dražljajev v mišicah in kitah pri gibanju
  2. 2. navadno s prilastkom sposobnost za zaznavanje in dojemanje duhovnih prvin, pojavov: manjka mu pedagoški čut za to; oblikovati, vzgajati estetski čut; etični, moralni čut; imeti čut za lepoto, za umetnost / nekak notranji čut mu je povedal, da se godi nekaj hudega; njenemu ženskemu čutu ni bilo mogoče ničesar skriti / čut za orientacijo
    // določen odnos do teh prvin, pojavov: užalili so njegov domovinski čut; njen družinski čut je bil s tem močno prizadet; taka rešitev se upira njegovemu socialnemu čutu; v otroku je treba vzgajati čut dolžnosti, odgovornosti; čut za pravičnost, za red / med študijem se mu je jezikovni čut zelo razvil; pri takem delu je treba imeti oster kritični čut / ekspr. nima nobenega čuta za njegove probleme razumevanja, smisla
  3. 3. star. občutek: ob pogledu nanj jo je obšel neprijeten, zoprn čut / ob spominu nanj jo je spreletel čut zapuščenosti; čut manjvrednosti, negotovosti
  4. 4. zastar. čustvo: glavni čut njegove poezije je ljubezen do domovine / z vsemi čuti in željami so bili na njihovi strani / nič se mu ne smili, čisto brez čuta je brez sočutja
    ●     knjiž. če me čut ne vara, je stvar taka če se ne motim; pomagal ji je njen šesti čut intuicija, nagon
é m neskl., tudi sklonljivo, zlasti v izgovoru, é éja (ẹ̄) šesta črka slovenske abecede: polglasnik se navadno zapiše z e; vse eje bere ozko
// samoglasnik, ki ga ta črka zaznamuje: ozki e; široki e
f [èf in fə̀] m neskl., tudi sklonljivo, zlasti v izgovoru, f êfa tudi f-ja (ȅ ȇ; ə̏) sedma črka slovenske abecede: vsi efi ležijo postrani; veliki F
// soglasnik, ki ga ta črka zaznamuje: f je pripornik
♦ muz. mali f četrti ton v mali oktavi
falírati -am dov. (ȋ) pog., raba peša gospodarsko propasti: tovarna je falirala; zaradi slabega gospodarjenja je trgovec faliral
// slabš. opustiti, prekiniti študij: Janez je faliral v šesti šoli
gréh -a m (ẹ́) 
  1. 1. rel. kršitev božje ali cerkvene zapovedi: krasti je greh; kesati, spovedati se grehov; delati grehe; odpustiti grehe; pokoriti se za grehe; velik greh; greh proti šesti božji zapovedi / izvirni greh; mali greh; smrtni greh kršitev božje postave v veliki stvari z jasnim spoznanjem in popolnim privoljenjem
    // ekspr. pokvarjenost, nemoralnost: povsod se je naselil greh; valja se v grehu
  2. 2. ekspr. prekršek, prestopek: kaznovan je bil za vse grehe; greh proti predpisom; greh zoper zdrav okus / storiti greh nad narodom / v povedno-prislovni rabi: greh je bilo dati denar za tako neumnost; greh je, če ne izrabite lepega vremena
    // napaka, pomanjkljivost: nesloga je naš stari greh; omahljivost mu štejejo v velik greh / popravljati stare grehe; pravopisni grehi
    ●     ekspr. še vedno je vredna greha je privlačna, zapeljiva; ekspr. bog mi greh odpusti, če sem koga pozabil navesti naj se mi ne zameri, ne šteje v zlo; bibl. kdor je brez greha, naj prvi vrže kamen vanjo človek ne sme obsojati drugih, če sam ni brez napak; greh se pove, grešnik pa ne dejanje se razkrije, storilec pa zamolči
ínstrumental in instrumentál -a m (ȋ; ȃ) 
  1. 1. lingv. šesti sklon, orodnik: predlog z instrumentalom
  2. 2. muz. instrumentalna glasba
júnij -a m (ú) šesti mesec v letu: rok za prijave je dvajseti junij; druga polovica junija; v (mesecu) juniju se konča pouk / oditi na dopust (meseca) junija
kanál -a m (ȃ) 
  1. 1. cevast prostor pod zemljo za odvajanje odplak, vode od padavin: narediti kanal; betonski kanal; čiščenje kanala; smrad iz kanalov; izkopati zemljo za kanal / odtočni, odvodni, zbirni kanal / obcestni kanal obcestni jarek
    // cevast prostor, skozi katerega kaj prehaja ali se povezuje: odmašiti kanal / dimni, zračni kanal
  2. 2. v zemljo narejena široka vdolbina za dovajanje, odvajanje vode: kanal povezuje reki / dovodni, namakalni kanal; kanal za izsuševanje / plovni kanal
    // morje med bližnjima deloma kopnega: otok loči od celine globok kanal / morski kanal
  3. 3. elektr. frekvenčno območje, po katerem oddaja določena postaja svoje signale: centrala ima več kanalov / žarg. ta kanal se je pokvaril, ne dela / komunikacijski kanal
    // položaj kanalnega preklopnika, ki omogoča televizijskemu sprejemniku sprejem določenih kanalov: vključiti tretji kanal; preiti s petega na šesti kanal
  4. 4. ekspr. način prenašanja, posredovanja, navadno česa tajnega, nedovoljenega: niso mogli odkriti kanala, po katerem so prihajale vesti; skriti kanali / organizirati kanal za ilegalno literaturo / poročila so dobivali po kanalih / vohunski kanali
    ♦     aer. vetrovni kanal vetrovnik; anat. kanal cevasti del organa, po katerem kaj prehaja ali se pretaka; hrbtenični kanal ki poteka skozi vretenca hrbtenice; nosni, sečni kanal; strojn. izpušni kanal v glavi valja za odvajanje plinov iz zgorevalnega prostora; teh. kanal prostor med loputami turbine
mášniški -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na mašnike: mašniško oblačilo / mašniško posvečenje šesti od sedmih zakramentov katoliške cerkve
nastáviti -im dov. (á ȃ) 
  1. 1. dati, postaviti kaj v položaj
    1. a) za prestrezanje, zadrževanje česa: nastavi dlan, pa ti bom dal ves drobiž; nastaviti kozarec pod pipo; nastavi predpasnik, da ti vržem jabolka / nastaviti ustnice za poljub / nastavil je roko in prestregel udarec / nastavil je kozarec (na usta) in začel piti / ekspr. ustavila se je in nastavila uho prisluhnila
    2. b) za lovljenje (živali): nastaviti pasti, zanke / nastaviti kaj za vabo; pren., ekspr. nastavil ji je past
    3. c) da se hitro, dobro vidi: knjigo mu je nastavil na mizo / na sredo sobe je nastavila stvari, pa jih ni videl dala, postavila
      // podstaviti, podtakniti: nastaviti bombo / nastaviti različne ovire, zapreke
  2. 2. teh. narediti s pomočjo priprave za regulacijo, da
    1. a) kaj pravilno, ustrezno deluje: nastaviti zavore, žaromete
    2. b) se kaj pojavlja v primerni, ustrezni količini: nastaviti dotok plina, vode; nastaviti gretje avtomobila / nastaviti svetlobo z gumbom
  3. 3. nav. ekspr. narediti zarodek, zasnovo, navadno cveta: žito je nastavilo klase; nastaviti popke, semena / grozdje je slabo nastavilo / rastlina je nastavila veliko cvetov
  4. 4. pog. zaposliti: nastaviti novega profesorja za matematiko; nastaviti več strokovnjakov / nastavili so jo za strojepisko
  5. 5. zastar. nadaljevati: pogovor sta nastavila drugi dan / nastaviti pot
    ●     vulg. nastavila mu je privolila v spolno občevanje z njim; nastaviti budilko na šesto uro postaviti njen mehanizem tako, da bo zvonila ob šesti uri; ekspr. nastaviti ceno določiti; ekspr. nastaviti komu nogo spotakniti ga; ekspr. nastaviti nov sod namestiti pipo na poln sod
    ♦     mat. nastaviti enačbo
nôsnost -i ž (ó) 
  1. 1. raba peša nosečnost: šesti mesec nosnosti / govori se o njeni nosnosti s sosedom
  2. 2. knjiž., redko nosilnost: zaradi tega se je nosnost ladje zmanjšala
oródnik -a m (ọ̑) lingv. šesti sklon: končnica orodnika
pogrêbsti -grêbem dov., pogrébel pogrêbla; tudi pogrêben (é) 
  1. 1. krajši čas grebsti: vranca sta pogrebla s kopiti / s prsti je pogrebla po odeji
  2. 2. spraviti na kup: pogrebsti pepel, žerjavico / pogrebla je ogenj iz peči in odšla spat
  3. 3. ekspr. vznemiriti: misel na razpravo ga je pogrebla
  4. 4. zastar. pokopati: prehladil se je in šesti dan so ga že pogrebli / bukev ga je pogrebla pod seboj
posvečênje -a s (é) glagolnik od posvetiti, blagosloviti: asistirati pri posvečenju / mašniško posvečenje šesti od sedmih zakramentov katoliške cerkve
slovénski -a -o prid. (ẹ́) nanašajoč se na Slovence ali Slovenijo: prevesti v slovenski jezik; slovenska književnost / slovenski film; slovensko berilo za šesti razred; slovensko-nemški slovar / dela slovenskih impresionistov; slovenski narod; slovensko delavstvo / slovenska narodna zavest / slovenska dežela; slovenska Koroška / izobesiti slovensko zastavo / Slovenske gorice; Slovenska matica; od 1905 do 1929 Slovenska ljudska stranka
● ekspr. rodila ga je slovenska mati je Slovenec; hoditi v slovenske šole v šole s slovenskim učnim jezikom
♦ um. (slovenska) moderna moderna, kot jo predstavljajo zlasti Cankar, Murn, Kette in Župančič; vet. slovensko govedo govedo rumenkasto bele barve; marijadvorsko govedo
slóvnica -e ž (ọ̑) sistem jezikovnih sredstev in njihovih medsebojnih odnosov: učiti se, znati slovnico; slovnica nemškega, slovenskega jezika; pouk slovnice
// veda o tem: ukvarjati se s slovnico / primerjalna slovnica slovanskih jezikov / slovnica za šesti razred učbenik slovnice
♦ lingv. normativna slovnica ki določa, katera jezikovna sredstva, možnosti se smejo, morajo uporabljati v določenem knjižnem jeziku; opisna slovnica ki prikazuje jezikovne pojave na eni stopnji razvoja; zgodovinska slovnica ki prikazuje jezikovne pojave z razvojnega vidika
sobóta -e ž (ọ́) šesti dan v tednu: danes je sobota; v soboto popoldne se vrne; prva sobota v mesecu; proslava bo v soboto, 8. decembra / vrnili se bodo prihodnjo soboto; ob sobotah nima službe; zgodilo se je v noči od petka na soboto / jutri imam prosto soboto dela prosto soboto
// kot opozorilo ob sobotah zaprto
● praznovati soboto pri judih sedmi dan v tednu, namenjen zlasti počitku; preg. bog ne plačuje vsako soboto za slaba dejanja človek ni takoj kaznovan, za dobra ni takoj nagrajen
♦ etn. pustna sobota sobota pred pustnim torkom; rel. velika sobota zadnja sobota pred veliko nočjo
šêsti -a -o štev. (é) ki v zapovrstju ustreza številu šest: sobota je šesti dan v tednu; rojen šestega [6.] junija; hodi v šesti razred; papež Pavel VI. / od doma je odšel že pred šesto (uro) 6h; 18h / potres šeste jakostne stopnje
● pomagal ji je njen šesti čut intuicija, nagon; ekspr. naložila si je šesti križ šestdeset let je (bila) stara; star. vseeno mi je, kaj mislijo o meni ljudje, ki mi niso ne v peto ne v šesto ki so mi popolnoma tuji, s katerimi nimam nobene zveze
♦ lingv. šesti sklon
úra -e ž (ū; v pomenu naprava/ȗ) 
  1. 1. enota za merjenje časa, šestdeset minut: minila je ura, pa še ni prišel; dan ima štiriindvajset ur; hoditi dobro, slabo, ekspr. celo, debelo uro; ekspr. niti ure nisem spal; predstava traja približno dve uri; vrniti se čez pol ure, v pol ure; iti za pol ure na sprehod; javiti se v štiriindvajsetih urah; ekspr. nimam niti ure miru; vlak ima uro zamude; ni uro od tega, kar je prišel; molčati ure dolgo; uro pozneje / voziti s hitrostjo šestdeset kilometrov na uro [60 km/h]; biti plačan na uro; ure in ure se pogovarjati; iz ure v uro je slabše; uro za uro pričakovati / navadno s števnikom, pri označevanju krajevne oddaljenosti: dve uri hoda od tukaj; do mesta je nekaj ur vožnje z vlakom; elipt.: do tja je dve uri; poznajo ga pet ur daleč
    // navadno s števnikom ta enota glede na oddaljenost od določenega časa, navadno od polnoči ali poldneva: druga popoldanska ura je minila; star. priti domov enajsto uro ponoči med deseto in enajsto (uro)
    // začetek te enote, določen glede na oddaljenost od določenega časa, navadno od polnoči ali poldneva: cerkvena ura bije ure in četrti; sonce vzide ob peti uri [5. uri] in dvajset minut; začetek predstave ob dvajseti uri [20. uri] 20h; vstajati pred šesto (uro) / popoldne bom doma med tretjo in četrto (uro) med petnajsto in šestnajsto (uro)
    // avtobusi vozijo ob uri ob vsakem začetku te enote
  2. 2. s prilastkom ta enota glede na trajanje česa: delovne, obratovalne, parkirne, žarg., ekon. režijske ure; strojna ura ko stroj dela; ura letenja, vožnje / redne ure in nadure
  3. 3. časovna enota pouka, navadno petinštirideset minut: danes imamo pet ur; učitelj izprašuje, razlaga celo uro; zadnja ura odpade; pri uri, med uro zgodovine / glasbena, jezikovna ura; žarg., voj. politična ura namenjena političnemu izobraževanju vojakov; ura političnega izobraževanja vojakov
    // šolska, učna ura / žarg.: dajati ure iz klavirja poučevati klavir zunaj šole; imeti ure iz klavirja učiti se klavir zunaj šole; hoditi k uram, na ure tujega jezika
  4. 4. mn., s prilastkom omejeno trajanje, približno določeno glede na časovno enoto šestdesetih minut: zgodilo se je v jutranjih urah; kaj delaš v prostih urah / delati po urah po končanem delovnem času; uradne ure od 8h do 12h / ekspr. uživati ure mladosti
  5. 5. ekspr., navadno z rodilnikom omejeno trajanje ali trenutek glede na kak dogodek: prišla je ura odločitve, slovesa, zmage; ob uri kosila / ure obupa, sreče / komaj čakam ure, ko se bova spet srečala
  6. 6. čas, določen z oddaljenostjo od določenega trenutka dneva, navadno od polnoči: koliko je ura; ura je štiri in tri minute [4.03 ali 16.03]; ura je poldne; bila je že pozna ura; ura se bliža šesti; ura gre na polnoč kmalu bo polnoč; ugotoviti uro po soncu; lahko prideš vsako uro podnevi ali ponoči ob katerikoli uri; izvedeti uro odhoda / delati čez uro čez čas, ko se končajo delovne ure
  7. 7. naprava za merjenje časa, ki kaže čas navadno na številčnici: ura bije, tiktaka, zvoni; ura gre, stoji; ura kaže tri četrt na enajst; njegova ura prehiteva, pog. gre naprej; moja ura zaostaja, pog. je zadaj; naravnati uro; pogledati na uro; po moji uri je točno tri; švicarska ura; zlata ura / naviti uro; kazalca ure; kolesje, vzmet ure; pašček za uro / električna ura; kuhinjska, namizna ura; moška ura; ročna ali zapestna ura; stenska, stolpna, žepna ura; ura na uteži / sončna ura ki kaže čas s senco palice, nameščene pravokotno na številčnico; šahovska ura z dvema številčnicama in dvema samostojnima mehanizmoma za merjenje časa, ki ga igralca porabita za poteze; vodna ura nekdaj posoda za merjenje časa z višino vode, tekoče skozi majhno odprtino
    // navadno s prilastkom naprava za merjenje časa z določenim posebnim namenom: sprožiti uro; kontrolna ura ki zaradi kontrole zaznamuje čas posega v njen mehanizem; vreči kovanec v parkirno uro za merjenje časa parkiranja na prostoru, kjer je parkiranje časovno omejeno; ura peklenskega stroja; ura na (električnem) štedilniku s pripravo, ki ob določenem času vključi ali izključi električni tok
  8. 8. žarg. merilna naprava s številčnico, lestvico in kazalcem: montirati uro / ura za pritisk pare v kotlu manometer; meriti porabo vode z uro z vodnim števcem
    ●     šalj. pohitite, ura bo noč kmalu bo noč; ekspr. takoj je vedel, koliko je ura kakšen je položaj, kako je v resnici; ekspr. ure so mu štete kmalu bo umrl; ekspr. človek ne ve ne ure ne dneva ne ve, kdaj bo umrl; ne ve, kaj se mu bo zgodilo; mestni čuvaj je klical ure nekdaj vsako uro ponoči naznanjal, koliko je ura; ekspr. naviti komu uro kaznovati ga s potegljaji za uhelj, z zavijanjem uhlja; pog., ekspr. v mesto sem šel samo na uro pogledat nisem opravil, kar sem se bil namenil; otrok še ne pozna na uro še ne zna razbrati časa z ure; ekspr. dvanajsta ura jim bije skrajni čas je, da kaj storijo; huda ura neurje; ekspr. doma bo spet huda ura kričanje, prepiranje, pretepanje; nar. mrtvaška ura trdoglav, kukec; vznes. zdaj bije naša ura zdaj je nastopil ugoden čas za nas, za naše delo; zdaj smo mi na vrsti, da kaj storimo; star. prišla je njena ura čas poroda; publ. policijska ura določen čas, zlasti ponoči, v katerem je gibanje in zbiranje prebivalstva na javnih prostorih prepovedano; policijska ura nekdaj določen čas, navadno ponoči, v katerem javne točilnice in zabavišča ne smejo biti odprta; ekspr. odbila mu je poslednja, zadnja ura umrl je; ekspr. poslednja, zadnja ura je prišla čas smrti; ekspr. priznati kaj v svoji slabi uri v času večje popustljivosti, odkritosti; iron. pa še zlato uro, ali ne izraža posmehovanje pretiranim željam, zahtevam koga; ura strahov po ljudskem verovanju čas od polnoči do ene; vrteti se v smeri kazalcev na uri od leve proti desni; dela kot ura hitro, natančno; brez prekinitev; biti natančen kot ura zelo; drži se kot huda ura jezno; ekspr. ura teče, nič ne reče čas hitro in neopazno mineva; ura zamujena ne vrne se nobena; preg. rana ura — zlata ura če se začne zgodaj delati, se veliko naredi
    ♦     biol. biološka ura fiziološki mehanizem, ki uravnava ritmično pojavljanje določenih pojavov pri živih organizmih; elektr. programska ura s katero se naravna časovni potek programa; stikalna ura priprava za časovno določeno preklapljanje električnih tokokrogov; etn. peščena ura priprava za merjenje časa v obliki steklene posode, v kateri se droben pesek v določenem času sesuje, pretoči iz zgornjega dela skozi ozko grlo v spodnji del; fiz. atomska ura naprava za merjenje časa z nihajnim časom elektromagnetnega valovanja, ki ga oddaja curek atomov; digitalna ura ki kaže čas s številkami, ne kazalci; kilovatna ura delo, opravljeno v eni uri pri moči enega kilovata [kWh]; rad. radijska (šolska) ura radijska oddaja, namenjena šolskemu pouku; šol. govorilna ura čas, določen za učiteljeve razgovore s starši; neopravičena ura izostanek od učne ure, ki se ne da opravičiti; teh. ura nič čas izstrelitve vesoljske ladje, rakete ob koncu odštevanja
zbòr zbôra m (ȍ ó) 
  1. 1. večja skupina ljudi, zbrana na kakem mestu, navadno z določenim namenom: zbor so pozdravili predstavniki vseh strank; nastopil je pred velikim zborom poslušalcev; sodil mu je zbor petih sodnikov / zbral se je ves mestni, vaški zbor vsi meščani, vaščani; ekspr. s tem vprašanjem so se ukvarjali že mnogi učenjaški zbori
  2. 2. navadno s prilastkom skupnost ljudi v določeni ustanovi, instituciji, povezanih z istim poklicem, položajem: zbor delavcev je sprejel predlagane izboljšave; konferenca profesorskega, učiteljskega zbora / diplomatski zbor vsi tuji pooblaščeni diplomati v kaki državi
    // upravni organ družbenopolitične skupnosti: seja vseh zborov skupščine / republiški, zvezni zbor voljeni organ republiške, zvezne skupščine, ki v okviru svoje pristojnosti usmerja in vodi družbeno, gospodarsko politiko; zbor republik in pokrajin
  3. 3. skupina pevcev, ki nastopajo, pojejo skupaj: zbor je zapel dve pesmi; voditi velik zbor; vabiti k zboru nove pevce; solisti in zbor / cerkveni, šolski zbor; mladinski, otroški zbor / peti pri zboru, v zboru / žarg. hoditi, iti k zboru na vaje (pevskega) zbora; biti član (pevskega) zbora
    // pevski zbor
  4. 4. s prilastkom skupina istovrstnih umetniških ustvarjalcev, ki nastopa skupaj: baletni zbor vadi; harmonikarski, tamburaški zbor; zbor deklamatorjev, recitatorjev
    // ekspr. skupina česa istovrstnega, ki nastopa, se pojavlja skupaj sploh: v krošnjah dreves je zapel ves ptičji zbor; zvezdni zbor na nebu
  5. 5. sestanek večjega števila ljudi, navadno članov kake organizacije, združenja, zaradi razpravljanja o čem, dogovarjanja glede česa: zbor bo v veliki dvorani, na prostem; zbor je trajal tri ure; zbor se začne ob enajsti uri; udeležiti se zbora; odpreti, voditi zbor; iti, vabiti na zbor; govoriti na zboru / letni, ustanovni zbor; tako so sklenili na zboru delavcev, krajanov, stanovalcev / Zbor odposlancev slovenskega naroda zbor izvoljenih slovenskih odposlancev od 1. do 3. oktobra 1943 v Kočevju, na katerem so bili izvoljeni začasni organi ljudske oblasti
    // v zvezi občni zbor sestanek članov kake organizacije, društva zaradi odločanja o stvareh, ki jih določa statut: udeležiti se občnega zbora; sklicati občni zbor / redni letni občni zbor; občni zbor društva
  6. 6. prihod več ljudi, udeležencev česa ob določenem času na določeno mesto, ki je izhodišče za začetek česa: zbor izletnikov, tekmovalcev; določiti čas in kraj zbora / začetek proslave je ob osmi uri. Zbor nastopajočih je pol ure prej
    // šport., voj. postavitev vseh oseb kake enote v urejeno vrsto, razvrstitev: vsako jutro ob šesti uri je bil zbor na dvorišču; znak za zbor / taborniki, vojaki so se postavili v zbor; stati v zboru / kot povelje zbor, je ukazal dežurni
  7. 7. v prislovni rabi, v zvezi z v vsi naenkrat: učenci so brali, odgovarjali, recitirali v zboru / zdravo, je v zboru pozdravil ves razred / ekspr. iz bližnjega ribnika so se v zboru oglašale žabe
    ♦     jur. sodni zbor; zbor narodov od 1953 do 1974 zbor (zvezne skupščine) za varstvo enakopravnosti narodov Jugoslavije; zbor proizvajalcev do 1963 dom ljudske skupščine, ki ga sestavljajo poslanci, izvoljeni v proizvodnji, prevozništvu, trgovini; zbor volivcev sestanek volilnih upravičencev, ki postavlja kandidate za predstavniška telesa in razpravlja o problemih, ki naj bi jih predstavniki pomagali reševati; lit. zbor skupina igralcev, recitatorjev, zlasti v antični tragediji, ki spremlja, razlaga, vrednoti dramsko dogajanje, včasih tudi poseže vanj; muz. mešani, moški, ženski zbor; polit. državni zbor osrednji parlament v nekaterih državah; rel. cerkveni zbor zborovanje škofov in teologov, na katerem rešujejo vprašanja doktrinarnih in disciplinskih zadev cerkve; kardinalski zbor zbor vseh kardinalov, zbranih zaradi kake naloge; zgod. deželni zbor v stari Avstriji zakonodajna skupščina v deželah od 1860 do 1918; veliki zbor pri starih Judih najvišji organ verske oblasti in najvišje sodišče; prisl.: muz. zbor označba za petje celotnega zbora vsi (skupaj)
Število zadetkov: 23