bŕr medm. (ȓ) - 1. izraža zoprnost, grozo, mraz: polže in žabe ješ, brr; brr, okostnjak; brrr, kakšen mraz
- 2. posnema šum, ropot: podrsaš avtomobilček in naredi brrr
bučánje -a s (ȃ) glagolnik od bučati: mogočno bučanje morja; šum in bučanje viharja / bučanje čebel / bučanje orgel
drobóvje -a s (ọ̑) - 1. organi v prsni in trebušni votlini: odstraniti drobovje iz ubite živali
- 2. ekspr. notranjost, sredina: iz drobovja ladje je prihajal zamolkel šum motorjev; v drobovju zemlje; pren. Vsa Evropa je v drobovju zatrepetala (M. Bor)
flafòt -ôta m (ȍ ó) šum, ki nastane pri mahanju s perutmi, zlasti velikimi: niti najmanjšega flafota nisem slišal, ko je sova odletela
fofòt -ôta m (ȍ ó) šum, ki nastane pri mahanju s perutmi, zlasti velikimi: slišal je fofot divjih gosi
frfòt -ôta m (ȍ ó) šum, ki ga povzroča mahanje, udarjanje s perutmi: jerebice so se dvignile z glasnim frfotom; frfot ptic / frfot zastave plapolanje, vihranje
frfotánje -a s (ȃ) glagolnik od frfotati: opazoval je frfotanje obstreljenega kragulja / frfotanje metulja s cveta na cvet / mladostno frfotanje dekleta se bo kmalu uneslo
// šum, ki ga povzroča mahanje, udarjanje s perutmi: slišalo se je frfotanje ptic / žvižganje krogel in frfotanje min
híp -a m (ȋ) zelo kratek čas: tisti hip je bil odločilen; trajalo je samo hip; v tistem hipu je nekdo potrkal; umolkniti za hip; ekspr. kratek hip; hip pozneje je odšel / potrpi samo še nekaj hipov / kot vljudnostna fraza hip počakajte, prosim
// knjiž., navadno s prilastkom čas, ki se zdi, da je zelo kratek: usoden hip; v težkih hipih
● knjiž. na hipe se je zaslišal šum v majhnih časovnih presledkih; prvi hip ga ni spoznal v prvem hipu, trenutku; oni bodo ta hip tu v zelo kratkem času, takoj; vsak hip se lahko vrne kmalu, hitro; kadarkoli; vsak hip te lahko doleti nesreča kadarkoli, vedno; zadnji hip je prišel na vlak še ravno pravočasno
hrúm -a m (ȗ) knjiž. hrumenje: daleč naokrog se sliši hrum slapa; hrum valov, viharja / ekspr. nastal je velik hrum in šum
// hrup, hrušč: hrum se je polegel, je potihnil
inspiracíjski -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na inspiracijo: osebne izkušnje so bile pesniku močen inspiracijski vir / inspiracijski šum
korák -a m (ȃ) - 1. gib noge pri hoji, teku, plesu: vsak korak mu je povzročal bolečine / napravil je dva koraka in padel; storiti (en) korak naprej, nazaj, vstran / delati dolge, drobne, široke, velike korake / kazal je osnovne korake / baletni, plesni korak; ples s poskočnimi koraki; vojaški korak; koraki polke, valčka; ekspr. bližati se s kilometrskimi koraki zelo dolgimi; pren., ekspr. to so bili njegovi prvi koraki v življenje
// dotik noge na podlago pri hoji; stopinja: tla so se pri vsakem koraku ugrezala / poznajo se sledovi njegovih korakov - 2. nav. ekspr. premikanje s korakanjem; hoja: njegov korak je bil odločen; pospešiti korake; pozna ga po koraku / hitri, počasni koraki / hodil je z drsajočimi, tihimi koraki drsajoče, tiho; približeval se je s težkimi koraki
// noga, zlasti pri hoji: koraki so se mu zapletali / zadržati korak
// zvok, šum, ki ga povzroča noga, zlasti pri hoji: koraki se bližajo, izgubljajo / zaslišali so se lahki koraki; tihi, ženski koraki - 3. ekspr., v prislovni rabi izraža
- a) prostorsko oddaljenost: do tam je kakih dvajset korakov; nekaj korakov vstran / na vsakih pet korakov; streljati na tri korake / zagleda ga korak od sebe nedaleč; stopil je za korak bliže malo
// ona gre še korak dalje in mu ugovarja celo ugovarja mu - b) časovno oddaljenost: do izpolnitve je še dolg korak; en sam korak do sreče
- 4. mesto med nogami: stati do koraka v vodi / otrok ima pretesne hlačke v koraku
- 5. ekspr., s prilastkom dejanje, ukrep, ravnanje: to je bil nepremišljen korak; tega koraka se je še dolgo sramovala / storil je potrebne korake / publ.: napraviti resen korak k izboljšanju mednarodnega položaja; diplomatski koraki vlade
● ekspr. niti koraka niso storili ničesar; v tej stroki delamo prve korake smo se z njo šele začeli ukvarjati; držati korak s kom ne pustiti se komu prekositi, ne zaostajati za kom; ekspr. v kmetijstvu je storjen velik korak naprej kmetijstvo se je izboljšalo, dvignilo; ekspr. ta doba pomeni korak nazaj v razvoju zdravstva nazadovanje; ekspr. ranjence smo imeli na vsak korak pogosto, povsod; ekspr. hoditi, iti v korak s časom prilagajati se razmeram; biti napreden; ekspr. štipendije niso šle v korak s stroški niso bile enake, enakovredne stroškom; ekspr. šli so v korak, v koraku premikali so se s hitrostjo navadne hoje; ekspr. to ugotavlja na, ob vsakem koraku povsod, vedno; ekspr. bližali so se korak za korakom počasi, postopno
♦ elektr. korak napetosti napetost na določeni razdalji; kor. bočni korak plesni korak v levo ali v desno; križni korak plesni korak z eno nogo čez drugo; menjalni korak skupina treh med seboj povezanih korakov, narejenih tako, da se premakne ena noga, pristavi druga in še enkrat premakne prva noga; strojn. korak dolžina, za katero se premakne vijak v vzdolžni smeri, če se zavrti za 90°; šport. drsalni korak tehnika smučanja, pri kateri je gibanje takšno kot pri drsanju; strumni korak; voj. menjati korak premakniti dvakrat zapovrstjo isto nogo naprej, da se korakanje uskladi; paradni korak korakanje v določenem ritmu z zelo napetimi nogami; v korak kot povelje začni korakati tako, da se sočasno premikajo iste noge
mnóžica -e ž (ọ̑) - 1. velika strnjena skupina ljudi: okrog ponesrečenca se je gnetla množica; množica je nenadoma vzvalovila; množice se je polastil strah; pomiriti razjarjeno množico; prebiti se skozi množico; ekspr. nepregledna, ogromna, stotisočglava množica; množica gledalcev; psihologija množice; šum, vpitje množice / množica ljudi
- 2. nav. mn. ljudje, ki predstavljajo največji del družbe, zlasti nižji sloji: množice so začele vse glasneje izražati politične zahteve; popeljati množice v boj; voditi množice; politično vodstvo se je ločilo od množic; delovne, ekspr. najširše ljudske množice; neosveščena, knjiž. brezimna množica; ideološki vpliv na množice; politično delo med množicami; povezanost političnega vodstva z množicami / kmečke, proletarske množice / anonimna množica velemest prebivalstvo
- 3. nav. ekspr., z rodilnikom razmeroma veliko število česa: v zraku je množica živih bitij; množica misli; pregledal je celo množico otrok; zaradi množice drugih obveznosti te nisem mogel obiskati; množica najraznovrstnejših rib / pomoriti je dal cele množice; pripravljeni so bili umirati v množicah
- 4. mat. skupina predmetov iz našega nazornega ali miselnega sveta, ki jo imamo za celoto: sestaviti množico / teorija množice / delna množica ki je del kake množice; diskretna množica množica točk, katerih medsebojne razdalje so večje od 0; ekvivalentna množica pri kateri ima vsak njen element ustrezen element v drugi množici; osnovna ali univerzalna množica ki vsebuje vse množice, ki se bodo obravnavale; moč množice število elementov množice
narásti -rástem tudi -rásem dov., narásel in narástel; naráščen (á) - 1. postati večji po
- a) obsegu: matici je zadek zelo narasel / jajca in sladkor umešamo, da vse skupaj naraste; testo je lepo naraslo / zaradi deževja je reka narasla / publ. roman je narasel na štiri knjige ima, obsega
- b) številu: nesreče, vlomi naraščajo; mestno prebivalstvo naraste za več tisoč na leto
- 2. doseči višjo stopnjo
- a) glede na intenzivnost, jakost: napetost, sovražnost med njimi je narasla; pritisk in temperatura v posodi sta narasla; ob tekmovanjih zanimanje za šport naraste / veter je proti večeru narasel / ekspr. glas mu je preteče narasel začel je glasneje govoriti
// šum je narasel v hrup - b) glede na količino: njegovi dolgovi so narasli; tabela kaže, za koliko je proizvodnja narasla
- c) glede na možni razpon: cene so čez mero narasle; vrednost zlata je narasla / število zaposlenih je naraslo
- 3. zrasti: mladičem je perje že naraslo; raku so namesto polomljenih klešč narasle nove / odkar ga ni videla, mu je brada zelo narasla / zastar. narasel je velik fant
● zaradi deževja je gladina jezera narasla se je dvignila; ekspr. odkar je v tej službi, ji je greben zelo narasel postala je domišljava, prevzetna; prim. narasel
naráščati -am nedov. (á) - 1. postajati večji po
- a) obsegu: oteklina narašča / mesta naraščajo, vasi pa se praznijo
- b) številu: prometne nesreče naraščajo; prebivalstvo na svetu naglo narašča / mladinsko prestopništvo narašča iz leta v leto
- 2. dosegati višjo stopnjo
- a) glede na intenzivnost, jakost: pritisk v kotlu že narašča; temperatura narašča / hrup, šum je naraščal in upadal / svetloba za grebenom je naraščala / napetost, negotovost, strah narašča; naš ugled v svetu narašča; zanimanje za pridelovanje sadja zadnja leta narašča / oblačnost narašča
- b) glede na količino: dohodki, dolgovi naraščajo; proizvodnja narašča
- c) glede na možni razpon: kvaliteta narašča; vrednost nepremičnin narašča / število zamujenih ur narašča
♦ lingv. raba besede narašča beseda se uporablja glede na kak sinonim čedalje pogosteje; mat. funkcija narašča z večanjem neodvisne spremenljivke se veča tudi odvisna spremenljivka
naráščati se nar. - 1. jeziti se, razburjati se: najmanj je prizadet, pa se najbolj narašča / pes se je vse bolj naraščal (jezno) lajal
- 2. postavljati se, ponašati se: nikar se tako ne naraščaj pred nama; začel se je naraščati, češ naj le pride medved
naraščajóč -a -e: prikrivali so svoj naraščajoči bes; naraščajoči mrak, strah; naraščajoča draginja; toži o naraščajoči gluhosti; naraščajoče potrebe, zahteve
naslúšati -am, in naslúšati tudi naslušáti -am nedov. (ú; ú á ú) star. poslušati: naslušal sem, odkod prihaja šum / pazljivo je naslušal vsako besedo // prisluškovati: potuhniva se, tukaj bom naslušalnaslúšati se, in naslúšati se tudi naslušáti se naslišati se: ne more se je nagledati in naslušati / naslušal se je njenih neumnosti naveličal poslušati
nèizrazít -a -o prid. (ȅ-ȋ) ki ni izrazit: ima lep, vendar neizrazit obraz;
neizrazite poteze / stvar neizrazite oblike / povprečen, neizrazit človek / njegova pesniška zbirka je neizrazita / nav., ekspr.: neizrazita bolečina; pokazal je neizrazito veselje
● iz sobe se je slišal neizrazit šum nedoločen, nejasennèizrazíto prisl.: neizrazito igrati
nèjásen -sna -o prid. (ȅ-á) ki ni jasen: nejasna slika / slišal se je nejasen šum; nejasna izgovarjava, pisava / njegovi cilji so nejasni / dajati nejasne odgovore / izid bolezni je še nejasen / nejasno izražanje / nejasna prihodnostnèjásno prisl.: nejasno izgovarjati besede; svojo nalogo si je zelo nejasno predstavljal; dogodka se samo nejasno spominjam
nèprestán -a -o prid. (ȅ-á) - 1. ki je, obstaja brez prenehanja: živi v neprestanem boju z okolico; neprestan strah, šum; neprestana skrb
- 2. ekspr. pogost, pogosten: neprestani nalivi; neprestani napadi kritike so mu jemali voljo do dela
nèprestáno prisl.: neprestano dežuje; neprestano govori, ponavlja eno in isto
nèrazlóčen -čna -o prid. (ȅ-ọ́ ȅ-ọ̄) ki ni razločen, ni jasen: govori z nerazločnim glasom;
zaslišal je nerazločen šum;
mrmral je nerazločne besede / nerazločna izgovarjava; nerazločna pisava / nerazločne slutnje
● zastar. nerazločna snov nedeljiva, neločljivanèrazlóčno prisl.: nerazločno govoriti, pisati; nerazločno videti; sam.: zašepetal je nekaj nerazločnega
nervírati -am nedov. (ȋ) pog. razburjati, dražiti: začel ga je namerno nervirati; obnašanje domačih ga nervira; nikar me ne nerviraj / vsak šum ga nervira
nižáva -e ž (ȃ) nižina: rodovitna nižava / mestni šum se je slišal iz nižave / iz nižav se je povzpel na ugleden položaj / temne nižave življenja
obstáti -stánem dov. (á ȃ) - 1. prenehati hoditi, se premikati: ko zagleda gore, obstane; obstati od presenečenja; obstati pred vrati, pri oknu, za drevesom / voz obstane v blatu
// z oslabljenim pomenom, s povedkovim določilom izraža nastop stanja, kot ga nakazuje določilo: negibna obstane, če zasliši najmanjši šum; prestrašen obstane pred neznancem - 2. prenehati spreminjati položaj: listje na trtah se zaziblje in obstane / žlica mu obstane v rokah / pogled mu obstane na dekletu; z očmi je obstal na očetovi sliki
// prenehati delati, ustaviti se: črpalka je obstala; mlinsko kolo obstane; ura je obstala ob petih / zaradi gospodarske krize je več tovarn obstalo prenehalo obratovati - 3. s širokim pomenskim obsegom ne prenehati biti, obstajati: človek bo lahko obstal le, če bo skrbel za svoje okolje; živali se morajo prilagoditi razmeram, če hočejo obstati / skrbi ga, če bo bolnik obstal ostal živ, preživel
// ne prenehati biti zanimiv, pomemben: to umetniško delo bo obstalo
// redko živeti, shajati: kmet mora zmeraj kaj prodati, sicer ne obstane - 4. star. biti, vzdržati: nihče ne obstane pri njem; tu ne morem več obstati / s smiselnim osebkom v dajalniku doma mu ni več obstati
- 5. nar., v zvezi s pri vztrajati: kljub težavam je obstal pri svojih nazorih; tako sem rekel in pri tem obstanem / brezoseb. obstalo je samo pri besedah ostalo
- 6. zastar. priznati: obstati tatvino; ne obstane, da je to storil
● marsikatera pesem iz revolucionarnih časov je obstala v programih naših zborov ostala; nar. v teh predelih obstane sneg vse leto obleži, ne skopni; sredi besede je obstal je prenehal govoriti; nar. obstati na pol poti ne dokončati začetega
opozoríti -ím dov., opozóril (ī í) - 1. narediti, da kdo kaj dojame, zazna: opozoriti koga na napako; opozoril ga je na ost v njenih besedah; opozorila ga je na Prešernove pesmi; opozoriti obiskovalce razstave na nekatere slike; opozoril ga je, da je napravil napako; s kašljanjem jih je opozoril nase / njene oči so ga opozorile, kako neprimerne so bile njegove besede / opozoril jih je na pravilno pot pokazal jim jo je
● ekspr. mladi umetnik je že večkrat opozoril nase vzbudil pozornost; publ. na kongresu so opozorili na vrsto problemov so jih obravnavali; so govorili o njih - 2. narediti, da se kdo seznani s tem, kar mora upoštevati: opozoriti koga na nevarnost; motorist je z roko opozoril na spremembo smeri; opozorila ga je, da ga je nekdo izdal okupatorju; pravočasno sem ga opozoril, kaj se pripravlja / streljanje nas je opozorilo, da se bliža sovražnik
// narediti, da kdo kaj obnovi v spominu: opozoriti koga na dolžnost, obljubo; opozoril ga je, da še ni plačal
// seznaniti koga z željo, zahtevo, naj kaj dela, stori: opozoril sem ga, da tu ne sme kaditi; opozorila ga je, naj bo previden; s prstom ga je opozorila, naj molči / učitelj je opozoril učenca opomnil
// gori, hitro opozori gasilce alarmiraj - 3. star. vzbuditi pazljivost, previdnost: to bi jo utegnilo opozoriti; šum ga opozori, da se obrne
opozorjèn -êna -o: vsi so bili pravočasno opozorjeni na nevarnost; odpotoval je, ker je bil opozorjen, da ga iščejo; opozorjen je bil, naj ne hodi tja
pazíti in páziti -im nedov. (ī á ȃ) - 1. prizadevati si, skrbeti, da se odvrne nevarnost od česa: pes pazi na dom; paziti na hišo
// navadno z odvisnim stavkom delati, prizadevati si, da se ne zgodi kaj neprijetnega, nezaželenega: zelo je pazil nanj, pa se mu je vseeno v mestu izgubil; paziti moramo, da ne pride do nesreče; pazi, da ne padeš, se ne urežeš; pri kopanju je še posebno pazila, da se otrok ne bi prehladil; na prehodu za pešce zelo pazi; pazila je nanj kot na punčico svojega očesa zelo
// on zna paziti nase; otrok se ne zna paziti
// imeti v oskrbi, varstvu: dopoldne pazi sosedove otroke; trije otroci že hodijo v šolo, najmlajšega pa pazi babica - 2. delati, prizadevati si, da se kaj ohrani: paziti na knjige, obleko / paziti na red / paziti na svojo čast; paziti na zdravje
- 3. biti zavestno (miselno) zbran: učenci premalo pazijo; ker ni pazil, se je zmotil pri seštevanju / paziti na vsebino in obliko pismenega izdelka / kot ukaz psu pazi
- 4. biti kje z namenom ugotoviti, zaznati kaj: pazil je pri oknu, kdaj bo patrulja odšla; pazil je, kdaj se bo mati vrnila; pazi, kdaj se bo oddaja začela / pazi na mleko glej, kdaj bo začelo vreti, da ne bo prekipelo
- 5. v medmetni rabi izraža opozorilo: pazi, prehod za pešce; pazite, vlak; pazi se, ta ti bo še kako zagodel
● star. pazili so ga, da bi ga zasačili oprezali so za njim; vedno pazi na distanco nikoli ni preveč prijazen, domač; ekspr. pazi na svoj jezik pazi, kaj in kako govoriš; pazi na vsak korak previdno hodi, se premika
pazíti se in páziti se - 1. delati, da ne prihaja do srečanj, stikov s kom zaradi neprijetnih posledic: tega človeka so se vsi pazili; paziti so se morali pred sovražnikovimi patruljami
- 2. v medmetni rabi izraža grožnjo, svarilo: fant, pazi se; pazi se, močnejši sem od tebe; pazi se, ne veš, s kom imaš opravka
pazèč -éča -e: stal je negibno, pazeč na vsak šum
plapolánje -a s (ȃ) glagolnik od plapolati: že od daleč se je videlo plapolanje zastav / opazoval je plapolanje ognja na ognjišču; ni mogel brati zaradi plapolanja svetlobe / nemirno plapolanje domišljije
// šum, ki ga povzroča tako gibanje: ležal je na jadrnici in prisluškoval plapolanju jader
♦ elektr. neredno in počasno spreminjanje svetlobe
preglášati -am nedov. (á) biti bolj slišen od koga, česa: grmenje preglaša glasove;
šum in hrup sta preglašala glasbo;
fantje so se med seboj preglašali // ekspr. biti pomembnejši, močnejši od česa: vse vtise o pokrajini je preglašalo poglobljeno razmišljanje o življenjupreglášati se lingv. spreminjati se iz zadnjega v sprednji samoglasnik- a) za mehkimi soglasniki: o se preglaša v e
- b) pred sledečimi sprednjimi samoglasniki
prhút -a m (ȗ) šum, ki ga povzroča mahanje, udarjanje s perutmi: slišati prhut
// glagolnik od prhutniti ali prhutati: kokošji prhut
ráhel -hla -o [əu̯] prid., ráhlejši (á) - 1. ki ni trdno sprijet, gost: rahel skupek vlaken; rahel sneg; rahla zemlja / rahel kruh; rahlo testo / ima že rahle kosti / rahla tančica
// ki ni trdno, tesno nameščen: rahel vozel; delala je rahle zanke - 2. ki se ne pojavlja v izraziti obliki: rahla vlaga; ekspr. rahle sence / cesta zavija v rahlem loku; rahla izboklina / obšel ga je rahel dvom, nemir; rahla pijanost; rahlo spanje / biti rahlega zdravja / v njenem glasu je bil rahel očitek, posmeh / med njima je le rahla podobnost
// ki dosega nizko stopnjo- a) glede na učinek, posledico: rahel dež, veter; rahla oblačnost
- b) glede na čutno zaznavnost: rahel dotik, sunek, udarec; rahel šum; pri srcu čuti rahlo zbadanje / zahvalil se je z rahlim poklonom, smehljajem
- 3. nav. ekspr. ki daje videz šibkosti, neodpornosti: bil je rahel otrok; preveč je rahla za take napore / ima rahle roke / odgovoril mu je rahel glas / duševno rahli ljudje občutljivi, neodporni
● ekspr. imeti rahlo prednost pred kom majhno
ráhlo prisl.: rahlo drhteti; začelo je rahlo rositi; rahlo čuteča žena
● ekspr. to mi že rahlo preseda tega sem se že naveličal; prim. narahlo
sôpot -a in sopòt -ôta m (ó; ȍ ó) nar. - 1. šumenje, šum: poslušati sopot iz potoka
- 2. zelo ozka dolina z rečno, hudourniško strugo: sopoti in soteske
- 3. sopara, sopuh: Topel sopot, ki so ga nadihale ponoči krave, ga je zajel (F. Godina)
splašíti in splášiti -im, in splašíti -ím dov., splášil (ī á ā; ī í) - 1. z gibi, zvoki povzročiti, narediti, da se žival vznemiri in oddalji: otrok je splašil golobe; splašiti čredo
- 2. povzročiti, vzbuditi v kom strah, vznemirjenost: vsak šum me splaši
splašíti se in splášiti se, in splašíti se - 1. zbati se: splašil se je in zbežal; konj se splaši bliska, vode
- 2. knjiž. vznemiriti se, postati zaskrbljen: splašila se je, ko je to izvedela; splašil se je ob misli, kako bo zadevo uredil
● ekspr. končno se je le splašil in prišel nenadoma, po omahovanju odločil; ekspr. proti večeru so se spet splašile puške so se nepričakovano zaslišali streli; knjiž. splašiti se iz spanja vznemirjen se zbuditi
splášen -a -o in splašèn -êna -o: splašen konj; bila je vsa splašena; prisl.: splašeno gledati, se ozirati
stopnjeváti -újem nedov. (á ȗ) - 1. delati, da kaj postopno prehaja z nižje stopnje na višjo
- a) glede na količino: stopnjevati izvoz; stopnjevati proizvodnjo; dnevno količino zdravil je počasi stopnjeval / stopnjevati cene, davke, stroške
- b) glede na intenzivnost, moč: stopnjevati negotovost med ljudmi; stopnjevati pritisk; okupator je vedno bolj stopnjeval teror; ropot, šum se je stopnjeval / stopnjevati dramsko dogajanje / prepir se je vedno bolj stopnjeval
- c) glede na mogoči razpon: stopnjevati pomoč nerazvitim; stopnjevati priprave za napad; stopnjevati sposobnosti do skrajne meje; množičnost umetnosti se stopnjuje
- 2. lingv. delati stopnje pridevnika, prislova: stopnjevati pridevnik / opisno stopnjevati s prislovoma bolj, najbolj; stopnjevati z obrazili
stopnjujóč -a -e: stopnjujoč izkoriščenost delovnega časa, so dosegli boljše rezultate; stopnjujoči se strah pred boleznijo, smrtjo; stopnjujoča se aktivnost; prisl.: utrujenost stopnjujoče raste
stopnjeván -a -o: stopnjevan boj; dramatično stopnjevan dialog
š [š́] medm. posnema šum, ki nastane pri izhajanju pare, zlasti pri parni lokomotivi: lokomotiva izpušča paro: š, š, š / otrok je posnemal lokomotivo: š-š-š-š
šúm -a m (ȗ) - 1. neizraziti, nezveneči, med seboj pomešani glasovi: delati, povzročati šume; zaslišati šum; vznemiriti se zaradi vsakega šuma; glasen, pridušen, rahel, tih, zamolkel šum / brez šuma oditi iz sobe; s šumom pasti na tla
// šumenje: šum listja v vetru; šum morja, reke / igranje je prešlo v nerazločen šum - 2. ekspr. šumu podobni glasovi, nastali zaradi govorjenja, premikanja, navadno več osebkov: iz razreda je bilo slišati pritajen šum; v dvorani je nastal velik šum; z ulice je prihajal šum množice
- 3. knjiž. živahno, vznemirljivo, razburljivo dogajanje; hrup: njena poroka je povzročila velik šum / njegovi nastopi so povzročili veliko šuma
● nar. šum pada v globino slap
♦ fiz. šum zvok, v katerem so sestavine s širokega frekvenčnega območja; lingv. soglasniški šum glasovna prvina, značilna zlasti za izgovor nezvočnikov; med. šum zvok, ki se sliši pri avskultaciji; ptt šum prostora skupek zvokov v prostoru, ki motijo telefonski pogovor; rad. šum šumenju podobni glasovi v radijskem, televizijskem sprejemniku kot motnja zaradi šibkega vhodnega signala
šúmen -mna -o prid., šúmnejši (ú ū) - 1. ki povzroča šum, šumenje: šumni valovi; šumna reka / šumen veter
- 2. ekspr. glasen, hrupen: šumna, razigrana družba / šumna veselica, zabava
šúmno prisl.: šumno leteti
šúmski1 -a -o (ȗ) pridevnik od šum: šumski značaj glasov
tankoslúšen tudi tenkoslúšen -šna -o [druga oblika tən] prid. (ū) - 1. ki ima oster sluh: tako je tankoslušen, da sliši najmanjši šum; tankoslušna žival / tankoslušno uho
- 2. knjiž. ki ima izostren, prefinjen čut za kaj; tankočuten: tankoslušen bralec; tankoslušen umetnik / bila je tankoslušna za krivice
tankoslúšno tudi tenkoslúšno prisl.: tankoslušno prodreti v bistvo stvari
tankoslúšnost tudi tenkoslúšnost -i [druga oblika tən] ž (ū) - 1. lastnost, značilnost tankoslušnega človeka: zaradi svoje tankoslušnosti je slišal najmanjši šum
- 2. knjiž. tankočutnost: z veliko tankoslušnostjo ocenjevati literarno delo
usíhati -am nedov. (ī ȋ) - 1. postajati suh, brez vode: jezero usiha; v vročini so mlake začele usihati / zaradi suše studenci usihajo; pren., ekspr. energetski viri, zaloge usihajo
// izginjati, zlasti zaradi suše: voda usiha - 2. zaradi suše prenehavati rasti, odmirati: drevje, trava usiha
- 3. ekspr. izginjati, izgubljati se: z oddaljevanjem od potoka šum vode hitro usiha / njen ugled, vpliv usiha / obrt je v tistem času usihala
// minevati, prenehavati: njena ljubezen usiha; samozavest ji vse bolj usiha / bolečina že usiha / družabno življenje v mestu je začelo usihati
● ekspr. počasi je usihal slabel, hiral; ekspr. število članov usiha se zmanjšuje
♦ med. koža, mišičje usiha se manjša zaradi manjšanja celic
usihajóč -a -e: usihajoča voda; usihajoče upanje
vzdŕžen -žna -o prid., vzdŕžnejši (r̄) - 1. ki zavestno, hote ne zadovoljuje svojih spolnih potreb: vzdržen moški; zaradi bolezni biti vzdržen / vzdržno življenje
// ki zavestno, hote ne zadovoljuje kakih svojih potreb, želj sploh: ni hotel kaditi, ostal je vzdržen; pri pitju je vzdržen - 2. ki se da vzdržati, prenesti: komaj še vzdržne bolečine / zmanjšati nasprotja do vzdržnih mej
- 3. ekspr. s katerim se (še) da soglašati, strinjati: vzdržne in nevzdržne teorije, zahteve
- 4. ki traja nepretrgano: šum se je ponavljal, ni bil vzdržen; vzdržno brnenje, prevažanje
- 5. redko vzdržljiv: vzdržen plavalec / vzdržno blago
- 6. knjiž. zadržan: občinstvo je bilo ob predstavi vzdržno / vzdržno vedenje
vzdŕžno prisl.: govoriti o kom vzdržno; živeti vzdržno
vzíti1 vzídem dov., vzšèl vzšlà vzšlò tudi vzšló (í) - 1. dvigniti se izza obzorja, nad obzorje: luna, sonce vzide / vzšla je rdeča zarja / ekspr. izza hriba vzide oblak / ekspr. vzšel je nov dan začel se je
♦ astr. zaradi vrtenja Zemlje navidezno dvigniti se nad obzorje - 2. knjiž. priti, pojaviti se: od nekod vzide šum / iz srca mu vzide molitev, prošnja / iz tega je vzšlo vse zlo
// nastati, pojaviti se: v duši vzide upanje, vera / nenadoma mu vzide spoznanje spozna
● ekspr. naj mi več ne vzide dan naj več ne doživim naslednjega dne, naslednjega sončnega vzhoda; vznes. tudi njim bo vzšel dan svobode tudi oni bodo svobodni, osvobojeni; knjiž. končno je vzšlo sonce tudi za nas smo tudi mi srečni
vzšèl vzšlà vzšlò knjiž.: vzšla luna
vzíšel -šla -o zastar. vzšel: vzišlo sonce
zanímanje -a s (ȋ) hotenje, želja- a) vedeti, izvedeti kaj: hliniti, skrivati zanimanje za kaj / nenavaden šum je vzbudil njegovo zanimanje pozornost
// poslušati koga brez zanimanja - b) spoznati kaj, ukvarjati se s čim: njegovo zanimanje za učne predmete se spreminja; vzbujati komu zanimanje za glasbo, tuje jezike, računalništvo / dekle je vzbudilo njegovo zanimanje / imeti, kazati veliko zanimanje za koga, kaj / delati kaj brez zanimanja; ukvarjati se s čim iz resničnega zanimanja / literarna zanimanja
- c) dobiti, imeti kaj: njihovo zanimanje za parcelo / to je še povečalo njegovo zanimanje za službo
// izražanje takega hotenja, take želje: med ljudmi je, vlada veliko zanimanje za volilne rezultate / zanimanje za ta šport narašča; povečano zanimanje bralcev za kako knjigo / zanimanje kupcev za te avtomobile se je zmanjšalo / biti v središču zanimanja
● publ. dogodek je vzbudil veliko zanimanje o njem so veliko govorili, razpravljali