rázstavica, f. dem. razstava 3) Da b' rodilo žitno polje — vsaki snopek po kopljenek, Razstavica tri četiri, Npes. (BlKr.)-Navr. (Kres).
žítən, -tna, adj. 1) Getreide-: žȋtnọ polje, žitna cena; — 2) getreidereich, Cig., Jan.; žitno leto, das Kornjahr, Cig.
mekína, f. die Getreidehülse: reso noseči mešiček (luščina), v katerem tiči žitno zrno, Tolm.-Štrek. (Let.); nav. pl. mekine, die Kleien: luščine od žita, ki se v stopah pha, posebno od prosa, Kr.; tudi: luski od lanenih glavic, SlGor.
metér, adj. 1) reif: meterše mladeništvo, das reifere Jugendalter, Ravn.; žitno zrno še manj metero, Ravn.; — alt, betagt, Mur., Cig., Jan.; — 2) ansehnlich, Mur.; metero in živo mesto je bilo, Ravn.; — prim. mator, mater.
osípati, -sȋpam, -pljem, vb. impf. ad osuti; 1) umschütten, beschütten, umstreuen; s peskom o., Cig.; — behäufeln, Cig., Jan.; krompir, koruzo, hmelj o., Cig., C., LjZv.; — o. se koga, jemanden in Menge umgeben: z veliko častjo se ga osipajo, Ravn.-Mik.; — 2) in Menge herabfallen machen: lehka sapa je osipala z vej bela cvetna peresa, Jurč.; o. se, in Menge herabfallen: cvetje se osiplje; žitno zrnje se pri zvezavanju in nakladanju iz klasja osiplje, Erj. (Torb.); o. se, die Blätter verlieren: drevje se osiplje; sich abschuppen: po osepnicah se koža osiplje, Levst. (Nauk); — (osípati pf. = osuti, Mur., Št.).
osȋpək, -pka, m. 1) žitno zrnje, katero se pri zvezavanju in nakladanju iz klasja osiplje, V.-Cig.; — 2) osipki, die Masern, Jan.
pọ̑lje in polję̑, n. das Feld: rodovitno p.; žitno p., das Getreidefeld; — die Ebene, Cig.; Stoji stoji ravno polje, Po polju steza uglajena, Npes.-jvzhŠt.; — das Feld in der Heraldik, Cig. (T.); — das Gebiet (der Wissenschaft, der Kunst u. dgl.), Jan., nk.
poníkniti, -nȋknem, vb. pf. 1) sich beugen, sich neigen, Svet. (Rok.); = p. se, sich bücken, sich ducken, C., BlKr.; — poniknjena glava, SlN.; — 2) versinken, Jan.; vsejano žitno zrnce v zemljo ponikne, Vrt.; — sich in den Erdboden verlieren: potok, reka ponikne, C., Mik., Navr. (Let.); — p. se, sich senken, C.; tla so se poniknila, Rut. (Zg. Tolm.).
stúliti, -im, vb. pf. zusammenbiegen, zusammenrollen, C., Z.; = skrčiti, zusammenziehen, Temljine (Tolm.)-Štrek. (Let.); — s. se, zusammenschrumpfen (n. pr. o listju), C.; žitno sejanje se je stulilo od mraza, Goriš.; dosti trebuškov se je skrčilo in stulilo, Pjk. (Črt.); — stuljeno hoditi, gebückt, gekrümmt einhergehen, Z., Rez.-C.; — stuljen človek = stuljenik, Notr.
zapȋrək, -rka, m. = pšenično in menda sploh žitno zrno v luskini, Sv. Duh (pri Krškem)-Erj. (Torb.); ječmen ostaja v zapirku, geht nicht auf, versitzt, V.-Cig.