Tiskanje

dotóčen -čna -o prid. (ọ̑) ki se uporablja za dotok: dotočni žleb; dotočna cev

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.

dŕča -e ž (ŕ) plitva vdolbina v strmem pobočju, navadno za spravljanje lesa v dolino: spuščati hlode po drčah; še dolgo po neurju se je kotalilo kamenje po drči; pot so nadaljevali kar po drči
// teh. umetno narejen nepremičen ali premičen žleb za spuščanje ali spravljanje materiala: lesena drča; transportne drče
♦ gozd. žična drča žičnica z eno vrvjo, po kateri drsi tovor zaradi lastne teže; navt. drča (lesena) konstrukcija, po kateri drsijo sani ob splavitvi ladje; sanišče

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.

dŕsa -e ž (r̄) sled od drsanja, spodrsavanja na tleh: deblo je napravilo velike drse / zbrisati drse na parketu
// redko drsalnica, drsnica: z drsanjem ne bo nič, je drsa preveč slaba
● ekspr. mu že drsa poje zaradi starosti, oslabelosti hodi drsaje
♦ agr. (plužna) drsa nekdaj opora, na kateri sloni prednji del gredlja; anat. drsa žleb na kosti, po katerem drsi kita ali mišica; geol. drsa od tektonskih premikov zglajena ploskev kamnine

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.

izjésti -jém tudi zjésti zjém dov., 2. mn. izjéste tudi zjéste, 3. mn. izjedó tudi izjéjo tudi zjedó tudi zjéjo; izjéj in izjèj izjéjte tudi zjéj in zjèj zjéjte; izjédel izjédla tudi zjédel zjédla, stil. izjèl izjéla tudi zjèl zjéla (ẹ́)

1. z grizenjem uničiti: črvi, žuželke izjejo les; miši so tako izjedle krompir, da so ostale samo lupine; pren., ekspr. bolezen mu je izjedla telo
2. s trajnim, navadno silovitim tokom narediti, izoblikovati: hudournik je izjedel kotanje; reka si je skozi gorovje izjedla globoko strugo; voda si sčasoma izje žleb v steno; pren. žaga je izjedla globoko zarezo v deblo
// s trajnim, navadno silovitim tokom odstraniti: voda je izjedla skalo iz stene

izjéden

tudi zjéden -a -o:

izjedena stena

globoko izjedena struga

tla so izjedena od črvov

izjeden od bolezni slab, shujšan

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.

iztrebíti in iztrébiti -im, tudi iztrébiti -im tudi strebíti in strébiti -im, tudi strébiti -im dov. (ī ẹ́; ẹ́)

1. odstraniti odvečno iz česa: iztrebiti mlad gozd; iztrebiti travnik / iztrebiti jarek, žleb očistiti
// iztrebiti ribe, srno odstraniti drobovje; iztrebiti solato otrebiti
// izkrčiti: iztrebil je gozd in ga spremenil v polje / iztrebili so si laz in posadili krompir
2. povzročiti, napraviti, da kaj na določenem mestu ali v celoti ne obstaja več: iztrebiti plevel; iztrebiti škodljivce; to žival so z lovom skoraj docela iztrebili / ekspr. fašisti so hoteli iztrebiti cele narode / iztrebiti luteranstvo / iztrebiti predsodke

iztrebíti se

in iztrébiti se, tudi iztrébiti se tudi strebíti se in strébiti se, tudi strébiti se

1. izločiti neprebavljene delce hrane skozi črevo: bolnik se je iztrebil; normalno, redno se iztrebiti
2. nar. izločiti po porodu plodove ovojnice iz maternice; otrebiti se: krava se še ni iztrebila

iztrébljen

tudi strébljen -a -o:

iztrebljen gozd

bivoli so tu iztrebljeni

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.

izžlébiti -im tudi izžlebíti -ím dov., izžlébil (ẹ̄ ẹ̑; ī í) narediti žleb, žlebove: izžlebiti cev, površino predmeta

izžlébljen

-a -o tudi izžlebljèn -êna -o:

izžlebljena cev, deska, stena

izžlebljeno rezilo

♦

arhit. izžlebljeni steber

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.

izžlébljati -am nedov. (ẹ́) delati žleb, žlebove: izžlebljati površino predmeta

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.

kadúnjast -a -o prid. (ú) podoben kadunji: kadunjast žleb / na kadunjastih mestih so nasuli peska / kadunjast svet poln kadunj

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.

kamínast -a -o prid. (ȋ) alp. podoben kaminu: kaminasta grapa / kaminasti žleb širši žleb s položnim dnom

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.

kanelúra in kanelíra -e ž (ȗ; ȋ) nav. mn., arhit. podolžni žleb, navadno na antičnem stebru: poškodovane kanelure / narediti kanelure na steni

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.

klepáti klépljem nedov., klêplji klepljíte; klêpal (á ẹ́)

1. z udarci kladiva tanjšati, ostriti rezilo: klepati koso, srp / kosec kleplje; pren., ekspr. kleplje nas usoda
// z udarci kladiva oblikovati, obdelovati pločevino: klepati žleb
2. ekspr., s širokim pomenskim obsegom tolči, udarjati: raje grem na cesto kamenje klepat; klepati po nakovalu / detel kleplje na deblu / čutil je, kako mu kleplje srce
// slabo, nevešče
1. a) igrati (na klavir): že spet kleplje / slabš. nehaj že klepati igrati
2. b) tipkati: kleplje v pisarni / slabš. sedeli smo za pisalnimi stroji in klepali kakor za stavo tipkali
3. ekspr., redko počasi, okorno stopati: ob palici je klepal po tlaku
4. ekspr. jesti (enolično, slabo): klepati fižol; v petek in svetek klepljejo krompir
● ekspr. smrt že kleplje koso zanj kmalu bo umrl; pog., slabš. spet kleplje verze sestavlja, piše; slabš. nekoliko kleplje ruščino govori, zna govoriti; ekspr. to so klepali o njem grdo govorili, ga opravljali
♦ lov. divji petelin kleplje poje začetni del svojega speva; obrt. klepati mlinski kamen z udarci kladiva mu dajati hrapavo površino

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.

klínast -a -o prid. (ī)

1. podoben klinu: klinast predmet / žleb klinaste oblike / ekspr. ima kratke, klinaste prste koničaste
♦ teh. klinasti jermen jermen, ki ima trapezast prerez
2. arheol. klinopisen: zarezovati klinaste znake v glinaste plošče

klínasto

prisl.:

klinasto pristrižena bradica

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.

nalúknjati -am dov. (ȗ) narediti luknjo, luknje: naluknjati desko

nalúknjan

-a -o:

žleb je trhel in naluknjan

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.

odtóčen -čna -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na odtok: narediti odtočno odprtino / odtočni jarek, kanal jarek, kanal za odvajanje vode; odtočni žleb; odtočna cev cev za odvajanje vode, tekočine
// agr. v katerem voda ne zastaja; odceden: saditi drevesa na odtočnem kraju

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.

odvóden -dna -o prid. (ọ̄) nanašajoč se na odvod: odvodni jarek, kanal, žleb; odvodna cev
♦ elektr. odvodni upor upor med vodniki in zemljo za odvajanje statične elektrike

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.

ožlébiti -im tudi ožlebíti -ím dov., ožlébil (ẹ̄ ẹ̑; ī í) narediti, da ima kaj žleb, žlebove: ožlebiti steber

ožlébljen

-a -o tudi ožlebljèn -êna -o:

glavni del naprave je ožlebljen valj

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.

plástičen -čna -o prid. (á)

1. ki je iz plastične mase: plastičen lonček, plašč, žleb; izdelovati plastične stole; plastična kupola, obloga, vrečka / plastična masa / plastična skakalnica skakalnica, pokrita s plastično maso
2. ki se da gnesti, oblikovati: plastična glina; ta snov je zelo plastična
3. ki ima izrazite, vidne oblike: plastična podoba; figure na njegovih slikah so zelo plastične / plastičen relief / ekspr. ugaja mu njeno plastično telo
// poln izrazitih, značilnih potez: piše v zelo nazornem, plastičnem jeziku; ima plastično izražanje / osebe v tej drami so zelo plastične
● plastična kirurgija kirurgija, ki se ukvarja z operativnim obnavljanjem poškodovanih, iznakaženih tkiv ali delov telesa; plastična operacija operacija, z namenom operativno obnoviti poškodovano, iznakaženo tkivo ali del telesa
♦ fiz. plastična deformacija trajna sprememba oblike predmeta, ko so nanj že prenehale delovati sile, ki so jo povzročale; um. plastični slog; voj. plastično razstrelivo razstrelivo, ki se da gnesti in potrebuje za aktiviranje detonator

plástično

prisl.:

zna plastično oblikovati svoje kipe in postave na slikah

plastično opisovati, pripovedovati

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.

posnéti -snámem dov., posnêmi posnemíte; posnél; nam. posnét in posnèt (ẹ́ á)

1. odstraniti kaj s površine česa, zlasti tekočine: posneti maščobo, pene z juhe; posneti smetano z mleka / posneti mleko
// z drsajočim dotikom, gibom odstraniti: žleb je posnel seno z voza; posneti si kožo pri padcu
// odstraniti sploh: posneti plast ometa z zidu; posneti rob z obličem / z robcem ji je posnel pot s čela obrisal; ekspr.: reka je posnela del brega odnesla, odplavila; burja mu je posnela streho odnesla, odpihala
// vrata se težko odpirajo, treba jih bo posneti pooblati
2. narediti, reči tako, kot naredi, reče kdo drug: tako čudno je govoril, da ga ni bilo mogoče posneti; posneti kaj po kom / posneti dober zgled
// prevzeti način umetniškega ustvarjanja: v svoji pesmi je posnel Ketteja; posneti našo ljudsko pesem; barvne tone je posnel po impresionistih
3. narediti kaj čemu (dragocenejšemu) tako podobno, da vzbuja vtis pravega: slikar je posnel marmor / posneti krzno, usnje / odlično je posnel očetov podpis ponaredil
4. knjiž., v zvezi z iz spoznati, ugotoviti: iz njenih besed je posnel, da ne živi slabo; iz njihovega pogovora je posnel, kaj ga čaka
5. prenesti
1. a) s fotografskim aparatom na filmski trak ali fotografsko ploščo; fotografirati: posneti pokrajinski motiv / posneti na barvni filmski trak
2. b) s filmsko kamero na filmski trak: ta prizor so morali večkrat posneti; posneti film po noveli, romanu; zadnji del filma so posneli v naravi / posneti s kamero
6. rad. zapisati zvok ali sliko na magnetni trak, ploščo: posneti glasove, glasbo; posneti popevko, simfonijo / posneti nastop folklorne skupine / nogometno tekmo so posneli na magnetoskopski trak / ta pevka je posnela že precej plošč
● ekspr. hoteli so mu posneti ves dohodek vzeti, pobrati; ekspr. malo je manjkalo, da mu niso posneli glave da ga niso ubili, usmrtili; zastar. posnel si je lase s čela pogladil; ekspr. pri tem je hotel vso smetano sam posneti imeti vso korist, vse ugodnosti; zastar. z očmi je posnel okoli sebe pogledal
♦ agr. posneti mleko po posebnem postopku odvzeti mu maščobo; fot. posneti na diafilm; obrt. posneti kroj prenesti kroj s krojne pole na prozoren papir ali neposredno na tkanino

posnét

-a -o:

privzeti in posneti običaji

posneti robovi na pohištvu

film je bil posnet pred dvema letoma

na magnetofonski trak posneta radijska igra

maslo iz posnete smetane

pesnitev je posneta po znani predlogi

posneto mleko

mojstrsko posnet prizor

●

žarg., friz. posneti lasje postriženi tako, da je na vratu tanjša plast las kot na temenu

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.

prepúščati -am nedov. (ú)

1. biti sposoben omogočiti prehod, zlasti tekočinam: prepuščati svetlobo, toploto, vodo / žleb prepušča pušča, ima luknjo
2. dajati komu pravico, možnost, da dobi, ima kaj, do česar ima določeno pravico osebek: prepuščati posteljo, sobo komu / prepuščati v last, uporabo / dov. s to izjavo prepuščam stavbo občini
3. dopuščati, da dobi, ima kdo drug to, kar izraža samostalnik: prepuščati funkcije drugim / prepuščati pobudo nasprotniku
4. delati, da se mora, more namesto osebka kdo drug ukvarjati s kom: ob delavnikih sta prepuščala otroka stari materi; manj pomembne stranke je prepuščal svojemu namestniku
// z glagolskim samostalnikom delati, da mora, more namesto osebka kdo drug narediti, opravljati kako delo: prepuščati delo pomočnikom; ekspr. astronomi vse bolj prepuščajo gledanje neba fotografskim napravam / prepuščati komu kaj v varstvo
5. z glagolskim samostalnikom dajati komu drugemu možnost, da naredi, opravlja kako dejanje: končno odločitev so prepuščali drugim; ta opravek prepuščam tebi; sodbo o tem, kdo ima prav, prepuščam bralcem / knjiga to prepušča domišljiji bralcev / nova moda prepušča dolžino oblek ženskam samim
6. dopuščati, da kaj drugega odloča o čem, vpliva na kaj: to so pomembne stvari, pa jih prepuščajo naključju; vzgoje otrok ne moremo prepuščati pouličnemu življenju
7. ne delati ničesar
1. a) da bi se spremenil določen položaj, oviralo določeno dejanje: kadar jo je držal za roko, mu jo je dolgo prepuščala / ekspr. prepuščala mu je ustnice
2. b) da bi se spremenilo stanje, delovanje koga: prepuščati koga revščini, stiski
8. star. predirati: prepuščati gnojne bule
● ekspr. prepuščati koga samemu sebi, usodi ne skrbeti zanj, ne pomagati mu; knjiž., ekspr. kostanji so svoje veje spet prepuščali vetru veje kostanjev je spet majal, zibal veter

prepúščati se

1. ne delati ničesar, s čimer bi se nasprotovalo, upiralo
1. a) določenemu dejanju koga: čutil je, da se mu plesalka popolnoma prepušča; prepuščal se je vojakom, da so ga vodili, kamor so hoteli / dekle se mu je prepuščalo brez besed predajalo
2. b) določenemu delovanju česa: ležal je na vodi in se prepuščal valovom / prepuščal se je zanosu množice / jadrnica se prepušča vetru
  // dopuščati, da nastopi odnos popolne odvisnosti: prepuščati se strastem
2. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža
1. a) stanje osebka, kot ga določa samostalnik: prepuščati se čustvom, obupu
2. b) navadno z glagolskim samostalnikom da osebek (večkrat) intenzivno opravlja dejavnost, kot jo določa samostalnik: prepuščati se razmišljanju

prepuščajóč

-a -e:

hodil je po sejmih, prepuščajoč delo drugim

rahla, vodo dobro prepuščajoča zemlja

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.

prestrézen -zna -o prid. (ẹ̑) namenjen za prestrezanje: prestrezni jarek, žleb; prestrezne mreže
♦ geom. prestrezna ravnina ravnina, ki zapira pot svetlobnim žarkom

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.

ptíčjak tudi ptíčjek -a m (ȋ) ptičji iztrebek: očistiti žleb ptičjakov

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.

rís1 -a m (ȋ)

1. znamenje v obliki črte: žagati poleg risa; z risom zaznamovati širino
2. črta: potegniti ris s kredo / risi na lakiranem pohištvu raze
3. po ljudskem verovanju na križpotju na tla narisan krog, ki ima nenavadno, skrivnostno moč: napraviti okoli sebe ris; hudiča klicati v ris; stopiti v ris / zarotilni ris; pren., ekspr. z lepoto ga je začarala v svoj ris
♦ geom. ris slika točke, premice, lika na projekcijski ploskvi; stranski ris pravokotna projekcija tvorbe na pomožno projekcijsko ravnino, pravokotno na risalni ravnini; voj. ris spiralast žleb v puškini ali topovski cevi

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.

ríža -e ž (ī)

1. teh. umetno narejen nepremičen ali premičen žleb za spuščanje ali spravljanje materiala: spuščati hlode po rižah; lesena riža / suha, vodna riža
2. nar. proga, črta: blago s širokimi rižami / delati z brano riže po njivi brazde, jarke; riža gozda pas; dolga riža ljudi vrsta
● nar. pot so nadaljevali kar po rižah drčah

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.

síma1 -e ž (ī) arhit. žleb iz kamna ali gline na grških templjih, navadno okrašen

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.

stresálen -lna -o prid. (ȃ) teh. s katerim se kaj med stresanjem, tresenjem ločuje, premika: stresalni stroj, transporter; stresalne rešetke v mlatilnici
♦ mont. stresalni žleb vsak od naprej in nazaj premikajočih se žlebov za premeščanje, spravljanje (sipkega) materiala

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.

stréšen -šna -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na streho: strešni naklon; strešni žleb / postaviti strešne opornike; strešna konstrukcija; strešna lepenka tanek ploščat izdelek, navadno lepenka, prepojen, premazan z bitumenom ali katranom; strešna opeka

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.

strúg -a m (ȗ) nar.

1. strm gorski žleb: skalnata pobočja z razritimi strugi; vzpenjati se po strugih proti vrhu / strugi v Alpah
2. strgalo: s strugom strgati smolo z debla / s strugom ostružiti coklo z zakrivljenim nožem

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.

utòr -óra in -ôra m (ȍ ọ́, ó) ozek žleb v deski ali strojnem delu: dolbsti, vrezovati utore; globina, širina utora; stroj za izdelavo utorov / grelna žica pri kuhalniku je položena v spiralaste utore
♦ les. spah na utor in pero

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.

užlébiti -im tudi užlebíti -ím dov., užlébil (ẹ̄ ẹ̑; ī í)

1. narediti žleb, žlebove v kaj, na kaj: užlebiti les; užlebiti rob, stranico / ekspr. kolesa so užlebila v kolovoz globoki tirnici
2. dati, postaviti kaj v žleb, vdolbino česa: užlebiti letev, tram / užlebiti vrata

užlébljen

-a -o tudi užlebljèn -êna -o:

deske so med seboj užlebljene

užlebljena vrata vagona

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.

vgrêbsti vgrêbem dov., vgrébel vgrêbla (é) z grebenjem narediti, izoblikovati kaj v kaj: vgrebsti jamico, žleb v podlago

vgrebèn

-êna -o tudi vgrêben -a -o:

vgrebeni okraski na glinasti posodi

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.

zažlébiti -im tudi zažlebíti -ím dov., zažlébil (ẹ̄ ẹ̑; ī í) narediti, da ima kaj žleb, žlebove: zažlebiti desko, tram

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.

žlámbor -a in -ja m (á)

1. star. votlina v deblu; duplina, duplo: polhi se skrivajo v žlamborih; bukov žlambor / drevesni žlambor
2. alp. plitev žleb v pobočju: alpinist pleza po žlamboru / skalni žlambor

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.

žléb -a tudi -á tudi -ú m, mn. žlebóvi tudi žlébi (ẹ̑)

1. podolgovata naprava, navadno polkrožne oblike, za prestrezanje deževnice na strehi: žleb pušča; pritrditi žlebove; žleb iz pločevine, plastične snovi / strešni žleb
// poljud. strešna odtočna cev: deževnica lije iz žlebov; splezati po žlebu do drugega nadstropja / odtočni žleb
// podolgovata naprava, navadno polkrožne oblike, po kateri priteka, odteka tekočina: speljati studenčnico po žlebu do kmetije / mlinski žleb; odtočni žleb iz svinjaka
// podolgovata naprava z dvignjenimi robovi za spuščanje, sipanje česa: spuščati opeko po lesenem žlebu / koleščka tečeta po visečem žlebu; zbiralni žleb pri mlatilnici
// kar je temu podobno sploh: upognil je papir tako, da je nastal žleb / zviti jezik v žleb
2. nar. jasli: privezati živino k žlebu; položiti seno v žleb / kamnit, lesen žleb
3. podolgovata vdolbina v pobočju, nastala zaradi toka vode, plazov: plezati po žlebu; žleb v gorski steni
// večja, podolgovata vdolbina v zemeljskem površju: pot pelje po žlebu; pasti živino v žlebu; gozd, vas v žlebu / žleb potoka, reke
4. podolgovata vdolbina, širša zareza v površini česa sploh: dolbsti, vrezati žleb; krožen, prečen, spiralast žleb; žlebovi na stebru, v puškini cevi; žleb pri dogi; kolut z žlebom na obodu / kadunjast, klinast, trapezast žleb / žamet z ozkimi žlebovi rebri
// žlebovi kolesnic
♦ agr. cepljenje v žleb cepljenje, pri katerem se zarezan cepič spoji z zarezanim žlebom podlage; anat. žleb podolgovata vdolbina na kosti, organu, površju telesa; med. strelni žleb površinska rana zaradi oplaznega strela; metal. žleb za žlindro del plavža, po katerem se izpušča žlindra; teh. žleb del pisalnega stroja z gumijastimi valjčki na robovih, ki držijo vloženi papir

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.

žlébast -a -o prid. (ẹ̑) po obliki podoben žlebu: žlebasta strešna opeka / žlebasta vdolbina v deski / vzpenjati se po žlebasti grapi
// ki ima žleb, žlebove: žlebast steber / žlebasto kolesce

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.

žlében -bna -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na žleb: žlebna dolžina / žlebni kavlji; žlebna pločevina

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.

žlebìč -íča m (ȉ í) manjšalnica od žleb: deževnica odteka po žlebiču / ukriviti jezik v žlebič / izdolbsti žlebič; žlebiči na stebru; smuči z žlebiči na drsni strani
♦ geogr. zaradi delovanja vode nastala podolgovata vdolbina na nagnjeni kraški skalni površini

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.

žlebíček -čka m (ȋ) manjšalnica od žleb(ič): po lesenem žlebičku je odtekala deževnica / delati žlebičke z dletom / žlebički pepelnika; žlebički na gramofonski plošči

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.

žlébiti -im, tudi žlebíti -ím nedov. (ẹ̄ ẹ̑; ī í) delati v kaj žleb, žlebove: žlebiti doge, les; žlebiti z žlebilom

žlébljen

-a -o tudi žlebljèn -êna -o:

žlebljena cev puške

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.

žlébnik -a m (ẹ̑)

1. nar. (strešni) žleb: pritrditi žlebnik pod kap; pocinkan žlebnik
2. obrt. skobljič za delanje žlebov: žlebiti z žlebnikom; rezilo žlebnika

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.