dotóčen -čna -o prid. (ọ̑) ki se uporablja za dotok: dotočni žleb;
dotočna cev
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
dŕča -e ž (ŕ) plitva vdolbina v strmem pobočju, navadno za spravljanje lesa v dolino: spuščati hlode po drčah;
še dolgo po neurju se je kotalilo kamenje po drči;
pot so nadaljevali kar po drči // teh. umetno narejen nepremičen ali premičen žleb za spuščanje ali spravljanje materiala: lesena drča; transportne drče
♦ gozd. žična drča žičnica z eno vrvjo, po kateri drsi tovor zaradi lastne teže; navt. drča (lesena) konstrukcija, po kateri drsijo sani ob splavitvi ladje; sanišče
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
dŕsa -e ž (r̄) sled od drsanja, spodrsavanja na tleh: deblo je napravilo velike drse / zbrisati drse na parketu // redko drsalnica, drsnica: z drsanjem ne bo nič, je drsa preveč slaba
● ekspr. mu že drsa poje zaradi starosti, oslabelosti hodi drsaje
♦ agr. (plužna) drsa nekdaj opora, na kateri sloni prednji del gredlja; anat. drsa žleb na kosti, po katerem drsi kita ali mišica; geol. drsa od tektonskih premikov zglajena ploskev kamnine
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
izjésti -jém tudi zjésti zjém dov., 2. mn. izjéste tudi zjéste, 3. mn. izjedó tudi izjéjo tudi zjedó tudi zjéjo; izjéj in izjèj izjéjte tudi zjéj in zjèj zjéjte; izjédel izjédla tudi zjédel zjédla, stil. izjèl izjéla tudi zjèl zjéla (ẹ́) - 1. z grizenjem uničiti: črvi, žuželke izjejo les; miši so tako izjedle krompir, da so ostale samo lupine; pren., ekspr. bolezen mu je izjedla telo
- 2. s trajnim, navadno silovitim tokom narediti, izoblikovati: hudournik je izjedel kotanje; reka si je skozi gorovje izjedla globoko strugo; voda si sčasoma izje žleb v steno; pren. žaga je izjedla globoko zarezo v deblo
// s trajnim, navadno silovitim tokom odstraniti: voda je izjedla skalo iz stene
izjéden tudi zjéden -a -o: izjedena stena; globoko izjedena struga; tla so izjedena od črvov; izjeden od bolezni slab, shujšan
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
iztrebíti in iztrébiti -im, tudi iztrébiti -im tudi strebíti in strébiti -im, tudi strébiti -im dov. (ī ẹ́; ẹ́) - 1. odstraniti odvečno iz česa: iztrebiti mlad gozd; iztrebiti travnik / iztrebiti jarek, žleb očistiti
// iztrebiti ribe, srno odstraniti drobovje; iztrebiti solato otrebiti
// izkrčiti: iztrebil je gozd in ga spremenil v polje / iztrebili so si laz in posadili krompir - 2. povzročiti, napraviti, da kaj na določenem mestu ali v celoti ne obstaja več: iztrebiti plevel; iztrebiti škodljivce; to žival so z lovom skoraj docela iztrebili / ekspr. fašisti so hoteli iztrebiti cele narode / iztrebiti luteranstvo / iztrebiti predsodke
iztrebíti se in iztrébiti se, tudi iztrébiti se tudi strebíti se in strébiti se, tudi strébiti se - 1. izločiti neprebavljene delce hrane skozi črevo: bolnik se je iztrebil; normalno, redno se iztrebiti
- 2. nar. izločiti po porodu plodove ovojnice iz maternice; otrebiti se: krava se še ni iztrebila
iztrébljen tudi strébljen -a -o: iztrebljen gozd; bivoli so tu iztrebljeni
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
izžlébiti -im tudi izžlebíti -ím dov., izžlébil (ẹ̄ ẹ̑; ī í) narediti žleb, žlebove: izžlebiti cev, površino predmetaizžlébljen -a -o tudi izžlebljèn -êna -o: izžlebljena cev, deska, stena; izžlebljeno rezilo
♦ arhit. izžlebljeni steber
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
izžlébljati -am nedov. (ẹ́) delati žleb, žlebove: izžlebljati površino predmeta
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
kadúnjast -a -o prid. (ú) podoben kadunji: kadunjast žleb / na kadunjastih mestih so nasuli peska / kadunjast svet poln kadunj
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
kamínast -a -o prid. (ȋ) alp. podoben kaminu: kaminasta grapa / kaminasti žleb širši žleb s položnim dnom
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
kanelúra in kanelíra -e ž (ȗ; ȋ) nav. mn., arhit. podolžni žleb, navadno na antičnem stebru: poškodovane kanelure / narediti kanelure na steni
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
klepáti klépljem nedov., klêplji klepljíte; klêpal (á ẹ́) - 1. z udarci kladiva tanjšati, ostriti rezilo: klepati koso, srp / kosec kleplje; pren., ekspr. kleplje nas usoda
// z udarci kladiva oblikovati, obdelovati pločevino: klepati žleb - 2. ekspr., s širokim pomenskim obsegom tolči, udarjati: raje grem na cesto kamenje klepat; klepati po nakovalu / detel kleplje na deblu / čutil je, kako mu kleplje srce
// slabo, nevešče- a) igrati (na klavir): že spet kleplje / slabš. nehaj že klepati igrati
- b) tipkati: kleplje v pisarni / slabš. sedeli smo za pisalnimi stroji in klepali kakor za stavo tipkali
- 3. ekspr., redko počasi, okorno stopati: ob palici je klepal po tlaku
- 4. ekspr. jesti (enolično, slabo): klepati fižol; v petek in svetek klepljejo krompir
● ekspr. smrt že kleplje koso zanj kmalu bo umrl; pog., slabš. spet kleplje verze sestavlja, piše; slabš. nekoliko kleplje ruščino govori, zna govoriti; ekspr. to so klepali o njem grdo govorili, ga opravljali
♦ lov. divji petelin kleplje poje začetni del svojega speva; obrt. klepati mlinski kamen z udarci kladiva mu dajati hrapavo površino
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
klínast -a -o prid. (ī) - 1. podoben klinu: klinast predmet / žleb klinaste oblike / ekspr. ima kratke, klinaste prste koničaste
♦ teh. klinasti jermen jermen, ki ima trapezast prerez - 2. arheol. klinopisen: zarezovati klinaste znake v glinaste plošče
klínasto prisl.: klinasto pristrižena bradica
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
nalúknjati -am dov. (ȗ) narediti luknjo, luknje: naluknjati deskonalúknjan -a -o: žleb je trhel in naluknjan
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
odtóčen -čna -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na odtok: narediti odtočno odprtino / odtočni jarek, kanal jarek, kanal za odvajanje vode; odtočni žleb; odtočna cev cev za odvajanje vode, tekočine // agr. v katerem voda ne zastaja; odceden: saditi drevesa na odtočnem kraju
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
odvóden -dna -o prid. (ọ̄) nanašajoč se na odvod: odvodni jarek, kanal, žleb;
odvodna cev
♦ elektr. odvodni upor upor med vodniki in zemljo za odvajanje statične elektrike
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
ožlébiti -im tudi ožlebíti -ím dov., ožlébil (ẹ̄ ẹ̑; ī í) narediti, da ima kaj žleb, žlebove: ožlebiti steberožlébljen -a -o tudi ožlebljèn -êna -o: glavni del naprave je ožlebljen valj
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
plástičen -čna -o prid. (á) - 1. ki je iz plastične mase: plastičen lonček, plašč, žleb; izdelovati plastične stole; plastična kupola, obloga, vrečka / plastična masa / plastična skakalnica skakalnica, pokrita s plastično maso
- 2. ki se da gnesti, oblikovati: plastična glina; ta snov je zelo plastična
- 3. ki ima izrazite, vidne oblike: plastična podoba; figure na njegovih slikah so zelo plastične / plastičen relief / ekspr. ugaja mu njeno plastično telo
// poln izrazitih, značilnih potez: piše v zelo nazornem, plastičnem jeziku; ima plastično izražanje / osebe v tej drami so zelo plastične
● plastična kirurgija kirurgija, ki se ukvarja z operativnim obnavljanjem poškodovanih, iznakaženih tkiv ali delov telesa; plastična operacija operacija, z namenom operativno obnoviti poškodovano, iznakaženo tkivo ali del telesa
♦ fiz. plastična deformacija trajna sprememba oblike predmeta, ko so nanj že prenehale delovati sile, ki so jo povzročale; um. plastični slog; voj. plastično razstrelivo razstrelivo, ki se da gnesti in potrebuje za aktiviranje detonator
plástično prisl.: zna plastično oblikovati svoje kipe in postave na slikah; plastično opisovati, pripovedovati
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
posnéti -snámem dov., posnêmi posnemíte; posnél; nam. posnét in posnèt (ẹ́ á) - 1. odstraniti kaj s površine česa, zlasti tekočine: posneti maščobo, pene z juhe; posneti smetano z mleka / posneti mleko
// z drsajočim dotikom, gibom odstraniti: žleb je posnel seno z voza; posneti si kožo pri padcu
// odstraniti sploh: posneti plast ometa z zidu; posneti rob z obličem / z robcem ji je posnel pot s čela obrisal; ekspr.: reka je posnela del brega odnesla, odplavila; burja mu je posnela streho odnesla, odpihala
// vrata se težko odpirajo, treba jih bo posneti pooblati - 2. narediti, reči tako, kot naredi, reče kdo drug: tako čudno je govoril, da ga ni bilo mogoče posneti; posneti kaj po kom / posneti dober zgled
// prevzeti način umetniškega ustvarjanja: v svoji pesmi je posnel Ketteja; posneti našo ljudsko pesem; barvne tone je posnel po impresionistih - 3. narediti kaj čemu (dragocenejšemu) tako podobno, da vzbuja vtis pravega: slikar je posnel marmor / posneti krzno, usnje / odlično je posnel očetov podpis ponaredil
- 4. knjiž., v zvezi z iz spoznati, ugotoviti: iz njenih besed je posnel, da ne živi slabo; iz njihovega pogovora je posnel, kaj ga čaka
- 5. prenesti
- a) s fotografskim aparatom na filmski trak ali fotografsko ploščo; fotografirati: posneti pokrajinski motiv / posneti na barvni filmski trak
- b) s filmsko kamero na filmski trak: ta prizor so morali večkrat posneti; posneti film po noveli, romanu; zadnji del filma so posneli v naravi / posneti s kamero
- 6. rad. zapisati zvok ali sliko na magnetni trak, ploščo: posneti glasove, glasbo; posneti popevko, simfonijo / posneti nastop folklorne skupine / nogometno tekmo so posneli na magnetoskopski trak / ta pevka je posnela že precej plošč
● ekspr. hoteli so mu posneti ves dohodek vzeti, pobrati; ekspr. malo je manjkalo, da mu niso posneli glave da ga niso ubili, usmrtili; zastar. posnel si je lase s čela pogladil; ekspr. pri tem je hotel vso smetano sam posneti imeti vso korist, vse ugodnosti; zastar. z očmi je posnel okoli sebe pogledal
♦ agr. posneti mleko po posebnem postopku odvzeti mu maščobo; fot. posneti na diafilm; obrt. posneti kroj prenesti kroj s krojne pole na prozoren papir ali neposredno na tkanino
posnét -a -o: privzeti in posneti običaji; posneti robovi na pohištvu; film je bil posnet pred dvema letoma; na magnetofonski trak posneta radijska igra; maslo iz posnete smetane; pesnitev je posneta po znani predlogi; posneto mleko; mojstrsko posnet prizor
● žarg., friz. posneti lasje postriženi tako, da je na vratu tanjša plast las kot na temenu
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
prepúščati -am nedov. (ú) - 1. biti sposoben omogočiti prehod, zlasti tekočinam: prepuščati svetlobo, toploto, vodo / žleb prepušča pušča, ima luknjo
- 2. dajati komu pravico, možnost, da dobi, ima kaj, do česar ima določeno pravico osebek: prepuščati posteljo, sobo komu / prepuščati v last, uporabo / dov. s to izjavo prepuščam stavbo občini
- 3. dopuščati, da dobi, ima kdo drug to, kar izraža samostalnik: prepuščati funkcije drugim / prepuščati pobudo nasprotniku
- 4. delati, da se mora, more namesto osebka kdo drug ukvarjati s kom: ob delavnikih sta prepuščala otroka stari materi; manj pomembne stranke je prepuščal svojemu namestniku
// z glagolskim samostalnikom delati, da mora, more namesto osebka kdo drug narediti, opravljati kako delo: prepuščati delo pomočnikom; ekspr. astronomi vse bolj prepuščajo gledanje neba fotografskim napravam / prepuščati komu kaj v varstvo - 5. z glagolskim samostalnikom dajati komu drugemu možnost, da naredi, opravlja kako dejanje: končno odločitev so prepuščali drugim; ta opravek prepuščam tebi; sodbo o tem, kdo ima prav, prepuščam bralcem / knjiga to prepušča domišljiji bralcev / nova moda prepušča dolžino oblek ženskam samim
- 6. dopuščati, da kaj drugega odloča o čem, vpliva na kaj: to so pomembne stvari, pa jih prepuščajo naključju; vzgoje otrok ne moremo prepuščati pouličnemu življenju
- 7. ne delati ničesar
- a) da bi se spremenil določen položaj, oviralo določeno dejanje: kadar jo je držal za roko, mu jo je dolgo prepuščala / ekspr. prepuščala mu je ustnice
- b) da bi se spremenilo stanje, delovanje koga: prepuščati koga revščini, stiski
- 8. star. predirati: prepuščati gnojne bule
● ekspr. prepuščati koga samemu sebi, usodi ne skrbeti zanj, ne pomagati mu; knjiž., ekspr. kostanji so svoje veje spet prepuščali vetru veje kostanjev je spet majal, zibal veter
prepúščati se - 1. ne delati ničesar, s čimer bi se nasprotovalo, upiralo
- a) določenemu dejanju koga: čutil je, da se mu plesalka popolnoma prepušča; prepuščal se je vojakom, da so ga vodili, kamor so hoteli / dekle se mu je prepuščalo brez besed predajalo
- b) določenemu delovanju česa: ležal je na vodi in se prepuščal valovom / prepuščal se je zanosu množice / jadrnica se prepušča vetru
// dopuščati, da nastopi odnos popolne odvisnosti: prepuščati se strastem
- 2. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža
- a) stanje osebka, kot ga določa samostalnik: prepuščati se čustvom, obupu
- b) navadno z glagolskim samostalnikom da osebek (večkrat) intenzivno opravlja dejavnost, kot jo določa samostalnik: prepuščati se razmišljanju
prepuščajóč -a -e: hodil je po sejmih, prepuščajoč delo drugim; rahla, vodo dobro prepuščajoča zemlja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
prestrézen -zna -o prid. (ẹ̑) namenjen za prestrezanje: prestrezni jarek, žleb;
prestrezne mreže
♦ geom. prestrezna ravnina ravnina, ki zapira pot svetlobnim žarkom
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
ptíčjak tudi ptíčjek -a m (ȋ) ptičji iztrebek: očistiti žleb ptičjakov
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
rís1 -a m (ȋ) - 1. znamenje v obliki črte: žagati poleg risa; z risom zaznamovati širino
- 2. črta: potegniti ris s kredo / risi na lakiranem pohištvu raze
- 3. po ljudskem verovanju na križpotju na tla narisan krog, ki ima nenavadno, skrivnostno moč: napraviti okoli sebe ris; hudiča klicati v ris; stopiti v ris / zarotilni ris; pren., ekspr. z lepoto ga je začarala v svoj ris
♦ geom. ris slika točke, premice, lika na projekcijski ploskvi; stranski ris pravokotna projekcija tvorbe na pomožno projekcijsko ravnino, pravokotno na risalni ravnini; voj. ris spiralast žleb v puškini ali topovski cevi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
ríža -e ž (ī) - 1. teh. umetno narejen nepremičen ali premičen žleb za spuščanje ali spravljanje materiala: spuščati hlode po rižah; lesena riža / suha, vodna riža
- 2. nar. proga, črta: blago s širokimi rižami / delati z brano riže po njivi brazde, jarke; riža gozda pas; dolga riža ljudi vrsta
● nar. pot so nadaljevali kar po rižah drčah
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
síma1 -e ž (ī) arhit. žleb iz kamna ali gline na grških templjih, navadno okrašen
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
stresálen -lna -o prid. (ȃ) teh. s katerim se kaj med stresanjem, tresenjem ločuje, premika: stresalni stroj, transporter;
stresalne rešetke v mlatilnici
♦ mont. stresalni žleb vsak od naprej in nazaj premikajočih se žlebov za premeščanje, spravljanje (sipkega) materiala
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
stréšen -šna -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na streho: strešni naklon;
strešni žleb / postaviti strešne opornike; strešna konstrukcija; strešna lepenka tanek ploščat izdelek, navadno lepenka, prepojen, premazan z bitumenom ali katranom; strešna opeka
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
strúg -a m (ȗ) nar. - 1. strm gorski žleb: skalnata pobočja z razritimi strugi; vzpenjati se po strugih proti vrhu / strugi v Alpah
- 2. strgalo: s strugom strgati smolo z debla / s strugom ostružiti coklo z zakrivljenim nožem
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
utòr -óra in -ôra m (ȍ ọ́, ó) ozek žleb v deski ali strojnem delu: dolbsti, vrezovati utore;
globina, širina utora;
stroj za izdelavo utorov / grelna žica pri kuhalniku je položena v spiralaste utore
♦ les. spah na utor in pero
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
užlébiti -im tudi užlebíti -ím dov., užlébil (ẹ̄ ẹ̑; ī í) - 1. narediti žleb, žlebove v kaj, na kaj: užlebiti les; užlebiti rob, stranico / ekspr. kolesa so užlebila v kolovoz globoki tirnici
- 2. dati, postaviti kaj v žleb, vdolbino česa: užlebiti letev, tram / užlebiti vrata
užlébljen -a -o tudi užlebljèn -êna -o: deske so med seboj užlebljene; užlebljena vrata vagona
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
vgrêbsti vgrêbem dov., vgrébel vgrêbla (é) z grebenjem narediti, izoblikovati kaj v kaj: vgrebsti jamico, žleb v podlagovgrebèn -êna -o tudi vgrêben -a -o: vgrebeni okraski na glinasti posodi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
zažlébiti -im tudi zažlebíti -ím dov., zažlébil (ẹ̄ ẹ̑; ī í) narediti, da ima kaj žleb, žlebove: zažlebiti desko, tram
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
žlámbor -a in -ja m (á) - 1. star. votlina v deblu; duplina, duplo: polhi se skrivajo v žlamborih; bukov žlambor / drevesni žlambor
- 2. alp. plitev žleb v pobočju: alpinist pleza po žlamboru / skalni žlambor
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
žléb -a tudi -á tudi -ú m, mn. žlebóvi tudi žlébi (ẹ̑) - 1. podolgovata naprava, navadno polkrožne oblike, za prestrezanje deževnice na strehi: žleb pušča; pritrditi žlebove; žleb iz pločevine, plastične snovi / strešni žleb
// poljud. strešna odtočna cev: deževnica lije iz žlebov; splezati po žlebu do drugega nadstropja / odtočni žleb
// podolgovata naprava, navadno polkrožne oblike, po kateri priteka, odteka tekočina: speljati studenčnico po žlebu do kmetije / mlinski žleb; odtočni žleb iz svinjaka
// podolgovata naprava z dvignjenimi robovi za spuščanje, sipanje česa: spuščati opeko po lesenem žlebu / koleščka tečeta po visečem žlebu; zbiralni žleb pri mlatilnici
// kar je temu podobno sploh: upognil je papir tako, da je nastal žleb / zviti jezik v žleb - 2. nar. jasli: privezati živino k žlebu; položiti seno v žleb / kamnit, lesen žleb
- 3. podolgovata vdolbina v pobočju, nastala zaradi toka vode, plazov: plezati po žlebu; žleb v gorski steni
// večja, podolgovata vdolbina v zemeljskem površju: pot pelje po žlebu; pasti živino v žlebu; gozd, vas v žlebu / žleb potoka, reke - 4. podolgovata vdolbina, širša zareza v površini česa sploh: dolbsti, vrezati žleb; krožen, prečen, spiralast žleb; žlebovi na stebru, v puškini cevi; žleb pri dogi; kolut z žlebom na obodu / kadunjast, klinast, trapezast žleb / žamet z ozkimi žlebovi rebri
// žlebovi kolesnic
♦ agr. cepljenje v žleb cepljenje, pri katerem se zarezan cepič spoji z zarezanim žlebom podlage; anat. žleb podolgovata vdolbina na kosti, organu, površju telesa; med. strelni žleb površinska rana zaradi oplaznega strela; metal. žleb za žlindro del plavža, po katerem se izpušča žlindra; teh. žleb del pisalnega stroja z gumijastimi valjčki na robovih, ki držijo vloženi papir
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
žlébast -a -o prid. (ẹ̑) po obliki podoben žlebu: žlebasta strešna opeka / žlebasta vdolbina v deski / vzpenjati se po žlebasti grapi // ki ima žleb, žlebove: žlebast steber / žlebasto kolesce
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
žlében -bna -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na žleb: žlebna dolžina / žlebni kavlji; žlebna pločevina
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
žlebìč -íča m (ȉ í) manjšalnica od žleb: deževnica odteka po žlebiču / ukriviti jezik v žlebič / izdolbsti žlebič; žlebiči na stebru; smuči z žlebiči na drsni strani
♦ geogr. zaradi delovanja vode nastala podolgovata vdolbina na nagnjeni kraški skalni površini
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
žlebíček -čka m (ȋ) manjšalnica od žleb(ič): po lesenem žlebičku je odtekala deževnica / delati žlebičke z dletom / žlebički pepelnika; žlebički na gramofonski plošči
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
žlébiti -im, tudi žlebíti -ím nedov. (ẹ̄ ẹ̑; ī í) delati v kaj žleb, žlebove: žlebiti doge, les;
žlebiti z žlebilomžlébljen -a -o tudi žlebljèn -êna -o: žlebljena cev puške
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
žlébnik -a m (ẹ̑) - 1. nar. (strešni) žleb: pritrditi žlebnik pod kap; pocinkan žlebnik
- 2. obrt. skobljič za delanje žlebov: žlebiti z žlebnikom; rezilo žlebnika
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.