eSSKJ – Slovar slovenskega knjižnega jezika
eSSKJ: Slovar slovenskega knjižnega jezika 2016–2017, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
žléb žléba samostalnik moškega spola [žlép žléba] 1. podolgovata polkrožna priprava za odvajanje deževnice s strehe1.2. podolgovata polkrožna priprava, po kateri priteka, odteka tekoča snov, zlasti voda
1.3. podolgovata priprava za spuščanje, sipanje česa
2. večja podolgovata vdolbina v pobočju, na zemeljskem površju, ki nastane zaradi toka vode, plazov
3. podolgovata zareza, vdolbina v površini česa
STALNE ZVEZE: snežni žleb ETIMOLOGIJA: = cslov. žlěbъ, hrv. žlijȇb, srb. žlȇb, nar. rus. žólob, slovaš. žl'ab < pslov. *želbъ, prvotno ‛kar je izdolbeno’ < ide. *gelbho- iz baze *gelebh- ‛rezati, dolbsti, izvotliti, poglabljati’ - več ...
žlebìč žlebíča samostalnik moškega spola [žlebìč] 2. podolgovata zareza, vdolbina v površini česa, zlasti manjša
3. iz geografije plitva podolgovata vdolbina na nagnjeni skalni ali sedimentni površini, ki nastane zaradi delovanja vode
ETIMOLOGIJA: ↑žleb
feráta feráte samostalnik ženskega spola [feráta] zavarovana plezalna pot, ki je v večjem delu opremljena s klini, jeklenicami
ETIMOLOGIJA: prevzeto iz it. ferrata ‛ozka pot, nastala zaradi sledi kopit živali’, iz ferro ‛kopito’, prvotno ‛železo’ < lat. ferrum
ozébnik ozébnika samostalnik moškega spola [ozébnik] iz geografije ozek, strm prehod, žleb med skalnima stenama, ki je večji del leta ali stalno napolnjen s snegom, ledom
ETIMOLOGIJA: ↑ozebsti
Število zadetkov: 4