blẹdolìc, -líca, adj. = bledoličen, Jan.; bledolica gospodična, Str.
gubolìc, -líca, adj. gubastega lica: Žalost, žena gubolica, Str.
lẹpotíca, f. 1) der Schmuck, C.; die Schmucksache: mnoge lepotice si je napravila, Škrinj.; — die Verzierung: lišpane začetne črke in lepotice, Vod. (Izb. sp.); — 2) die Schminke, Mur., V.-Cig., Lašče-Erj. (Torb.), Erj. (Min.); z lepotico se lepo delati, Dalm.; — 3) der Rothlauf, die Gesichtsrose, Bolc-Erj. (Torb.), GBrda; — 4) ein schönes Weib, Jan., Jurč.; — 5) die Weißwurz, das Gelenkkraut (convallaria polygonatum), Cig., Krn-Erj. (Torb.), Strp.; — der Natterkopf (echium vulgare), (otroci si s korenom lepotičijo lica), Rihenberk-Erj. (Torb.).
líce, n. 1) die Wange, die Backe; lica, rdeča kakor kri, blutrothe Wangen; vdrtih lic, mit eingefallenen Backen; — zadnja lica, die Hinterbacken, Cig.; — 2) das Gesicht: bledo lice, ein blasses Antlitz; rdeč v lice, mit rothem Gesicht, Ravn.; mladega lica je, er hat ein junges Gesicht; lice lepo, srce slepo, Npreg.-C.; v lice (= vpričo) vseh, Vrt.; v lice povedati, ins Gesicht sagen, ogr.-C.; na lice iti komu, jemandem in die Nähe gehen, Dol.; z lica k licu, von Angesicht zu Angesicht, Vrt.; po licu poznati koga, DZ.; — die Physiognomie, Cig. (T.); — das Aussehen, die Gestaltung, Cig. (T.); kovinsko lice, metallisches Aussehen, Cig. (T.); kraj dobi drugo lice, die Gegend nimmt einen anderen Charakter an, Šol.; po svojem licu, der Form nach, Levst. (Nauk); — 3) die Bild- oder Kopfseite einer Münze, Cig., Jan.; — 4) die Façade (arch.), Jan., Cig. (T.); — die Fronte, Cig., Jan.; — die rechte, auswendige Seite eines Zeuges oder Tuches; na lice (opp. na robe); — die Narbenseite der Haut; — na lice priljuden, na robe ostuden, Npreg.-Jan. (Slovn.); — die glatte, glänzende Fläche an einem Gegenstande, z. B. die Bahn am Amboss, Cig. (T.), am Hobel, Cig.; vejo z licem (t. j. tik debla) odžagati, Gor.; — die Oberfläche, Cig.; na licu zemlje, C.; vse lice (kranjske dežele), die gesammte Oberfläche Krains, Vod. (Izb. sp.); — na licu mesta, an Ort und Stelle, nk.; — der Spiegel einer Flüssigkeit, Cig. (T.), DZ.; jezersko l., C.; tekočinsko l., DZ.; — 5) die Person, Cig. (T.), nk.; odlična lica, C.; (hs., stsl.).
lȋčka, n. pl. dem. lica, = ličca, DSv.
mę́ča, n. pl. = meče, die Waden, Polj.; od solnca so mu ogorela lica, roke in meča, Erj. (Izb. sp.).
mladolìc, -líca, adj. = mladoličen: deva mladolica, Str.
nadúti, nadmèm, (nadújem, M., ogr.-Valj. [Rad]), vb. pf. aufblähen, M.; n. se, schwellen, Cig.; prsi se mu nadmejo, Bes.; seme se naduje, ogr.-Valj. (Rad); nadut, aufgeblasen, aufgedunsen, Habd.-Mik., Cig., C.; naduta lica, Zora; penasto nadut, schäumig aufgebläht, Erj. (Min.); — nadut, bombastisch, Jan.; prahlerisch, aufgeblasen, ogr.-C., Št.; — prim. nadoti, naduniti; koren: dъm- in du-.
okrǫ́gəł, -gla, adj. rund (kugelförmig, kreisförmig oder cylinderförmig); okroglega lica biti; nima okroglega v mošnji, er hat keinen Heller im Beutel, Cig., C.; okrogli vrh, die Kuppe, Cig.; o. denar, o. steber; — okroglo povedati, etwas Lustiges vorbringen, Z.; okrogla, eine lustige Weise, Cig.; okrogle peti, lustige Lieder singen, Cig., Vod. (Pes.); tiste naše okrogle izvirajo iz tega, kar Nemec imenuje "Lustigkeit", Zv.; okroglo zagosti, ein lustiges Stück aufspielen, Cig., M.
ploščnàt, -áta, adj. flach, geflacht, platt; ploščnata skleda; ploščnato kopito, der Platthuf, Cig.; ploščnata pila, die Flachfeile, Cig.; ploščnati nos, die Plattnase, Cig.; ploščnatega lica biti, C.
połnolìc, -líca, adj. mit vollem Gesicht, vollwangig, C.
práti, pérem, vb. impf. 1) schlagen, Mik.; začeli so prati po njem, Dol.; prügeln: p. koga, Mur.; — 2) (die Wäsche) waschen; p. obleko, platno, prejo; kdo ti pere? wer ist deine Wäscherin? — schlämmen (min.), Cig. (T.); rudo p., Cig. (T.); — netzen: lica s solzami p., Kast.-Valj. (Rad); — bespülen: reka bregove pere, Cig.; — 3) die monatliche Reinigung haben, menstruieren, Cig.
rdečelìc, -líca, adj. rothwangig, C.
rẹ́zati, rẹ̑žem, vb. impf. 1) schneiden; kosa dobro reže; zelje se reže na nožih; r. obleko (zuschneiden), Levst. (Rok.); iz platna se srajce režejo, Ravn. (Abc.), Valj. (Rad); — schnitzen: podobe r., Cig. (T.); — sägen, Jan.; dile r., Levst. (Rok.); — behauen: kamen r.; mojster, kateri kamene reže, Kast.; rezan kamen; v kamen r., in Stein hauen oder graben, Cig., Jan.; v baker r. podobo, ein Bild in Kupfer stechen, nk.; — mraz, burja reže (v lica); — v trebuhu ga reže, er hat einen schneidenden Schmerz im Bauch, Cig.; — 2) castrieren; rezan konj; — 3) r. jo kam, irgendwohin rasch gehen, Cig., Jan., nk.
stŕhəł, -hla, adj. morsch, Mur., Cig., C.; — eingefallen: strhel obraz, C.; bleda in strhla lica, Vrt.; mager, schwächlich: s. menih, Cv.; — prim. trhel.
udáriti, -dȃrim, vb. pf. 1) einen Schlag führen, schlagen; u. ob mizo, ob tla; u. koga po glavi, po roki, za uho; u. z roko v roko, u. si v roke, einander den Handschlag geben; — anprallen; u. z glavo ob kamen, mit dem Kopfe an einen Stein anschlagen; u. se, sich anschlagen; u. se z glavo ob kamen; u. se v nogo, v glavo; — u. pečat, das Siegel aufdrücken; u. podobo na svinec, einen Stich in Blei abschlagen, Cig.; u. na kalup, aufformen, Cig. (T.); — mrtvoud ga je udaril (= zadel), Cig.; — einschlagen (vom Blitze); strela je udarila v hišo; udarilo je nekam; — u. koga s slepoto, jemanden mit Blindheit schlagen; treffen, Cig.; kmeta bridko udari goveja kuga, Levst. (Nauk); — udarjen, verrückt, rappelig, Cig.; — 2) losschlagen, angreifen: u. na sovražnika, na trdnjavo; na volke u., ogr.-Valj. (Rad); u. z vojsko v deželo, ins Land einfallen; u. se, aneinander gerathen, in Kampf gerathen, ein Treffen liefern; — bolezen udari med ljudi, eine Krankheit beginnt zu grassieren, Dict.; — 3) u. jo kam, den Weg irgendwohin einschlagen; u. jo za kom, jemandem nachstürzen, jemanden zu verfolgen anfangen, Cig.; u. na stran: sich vom Wege abschlagen oder entfernen, Cig.; — 4) dringen: voda je črez bregove udarila, das Wasser ist ausgetreten; močno vino udari v glavo, starker Wein steigt zu Kopfe; kri mu je udarila v lica; Izza nohta udari črna kri, Npes.-Jan. (Slovn.); mokrota udari skozi zid; ogenj udari skozi streho; bolezen udari na pljuča, v glavo, die Krankheit geht auf die Lunge, den Kopf über; duh udari v nos, der Geruch sticht in die Nase; — 5) einen Geruch bekommen o. annehmen: vino je udarilo po sodu, Levst. (M.); vino udari po zemlji, Z.
upádati, -pȃdam, vb. impf. ad upasti; fallen, sinken, abnehmen; voda upada; oteklina, otok upada, Cig.; — srce, srčnost mi upada; — körperlich verfallen, einfallen, abnehmen, mager werden, Cig.; lica mu upadajo, Cig.; — u. z besedo, kleinlaut werden, Cig.
upásti, -pádem, vb. pf. 1) fallen, sinken, abnehmen; voda je upadla; — cena je upadla, Cig.; — srce mi je upadlo; komu bi v takem ne upadla? le Davidu ne upade (namr. srčnost), Ravn.; jeza upade, der Zorn legt sich, Cig.; — 2) körperlich abnehmen, einfallen, verfallen, mager, schwach werden; obraz mi je upadel, Cig.; roke so mi upadle, ves život mi je upadel, C.; upadla lica, eingefallene Wangen; — 3) z besedo u., kleinlaut werden, Cig.; beseda mu je upadla, er ist kleinlaut, Cig.
vnẹ̑mati, -mam, -mljem, vb. impf. ad vneti; 1) entzünden; (pren.) v. želje, Begierden erregen; — v. se, sich entzünden, Feuer fangen; entbrennen (fig.); želje se v srcu vnemajo; prepiri se vnemajo; — 2) heiß machen: Obup — kri vnema in možgane, Preš.; erglühen machen: Nedolžnost vnema ji oči in lica, Preš.; anfeuern, aneifern, begeistern: v. pevca, srce, Preš.; — v. se, erglühen, in Affect gerathen, sich begeistern; vnemajte se s petjem k pravemu junaštvu! Vod. (Pes.); srce se vam vnema, Jap. (Prid.).
zagorẹ́ti, -ím, vb. pf. 1) anfangen zu brennen, Feuer fangen, Cig., Jan.; drva so suha, pa hitro zagori v peči, Dol.; — (fig.) po meni je vse zagorelo (od strahu), es wurde mir heiß (vor Schrecken), Fr.-C.; — entbrennen, Jan.; z. v češčenju kakega svetnika, ZgD.; — 2) von der Sonne angesengt sich bräunen, Cig.; zagorel, sonnenverbrannt, gebräunt, brünett; zagorele barve; zagorel leščnik, grozd, Z.; — 3) v lica z., erröthen, Cig., Jan., Fr.-C.; zagorel, glutroth, Cig.
zakotíti se, -ím se, vb. pf. = zaleči se, zarediti se, sich durch Fortpflanzung vermehren: kobilice so se zakotile v naši zemlji, Glas.; črvi se v koži zakotijo, ogr.-C.; uši so se mu zakotile, Svet. (Rok.); — sich einnisten, heimisch werden, Jan., C.; legar se je pri nas zakotil, Nov.-C.; kuga se je zakotila v tem kraju, SlN.; — tako se v jezik zakote besede barbarskega lica, Levst. (Zb. sp.).
zapéči, -péčem, vb. pf. 1) hineinbacken; — 2) ausbacken, hart backen; dobro zapečeno, gut ausgebacken; kup dobro zapečenih regelj, Erj. (Izb. sp.); — 3) hartleibig machen: ta jed me vselej zapeče (verstopft mich), Kras, Ip.-Erj. (Torb.); živali se zapeče (wird hartleibig), Št.; zapečen biti, hartleibig sein, keine Öffnung haben, Cig., Jan.; (pos. o živali): žival je zapečena, Kras, Ip., Lašče-Erj. (Torb.); zapečeno blato, harte Excremente, Lašče-Levst. (M.); — 4) beim Backen, Braten verderben, verbacken, verbraten, Mur., Cig., Jan.; — 5) einen brennenden Schmerz verursachen; (fig.) to ga je v srce zapeklo, das that ihm in der Seele weh, Mur.; besede moje so jih zapekle, LjZv.; ta strogost ga je zapekla in razžalila, LjZv.; — 6) z. v lica = zardeti, roth werden, Cig., Jan.; V lice zapekla sem, Vod. (Pes.); kako je v lice zapekla! Erj. (Izb. sp.).
zblẹdẹ́ti, -ím, vb. pf. blass werden, erbleichen, Cig., Zora; lica so mu zbledela, Erj. (Izb. sp.); zbledela barva, eine blasse Farbe, Cig.; — (nam. vzb-).
zornolìc, -líca, adj. = zornega lica, Zv.
zórnolíčən, -čna, adj. = zornega lica, C.; rothbackig, Cig.