bardún in bardón -a m (ȗ; ọ̑) nar. vilice, s katerimi lovijo ribe; osti: V grmu, ki je visel nad vodo, so takoj staknili štirizobati bardun na močnem, dolgem drogu (F. Godina)
básovski -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na bas: govoriti z basovskim glasom; basovska partija skladbe / basovski instrumenti
♦ muz. basovski ključ znak na začetku črtovja, ki določa za izhodiščni ton mali f
bêrek -a m (ȇ) nar. stara, nekdanja rečna struga, močvirje: Stare vrbe ob bereku so bile polne gnezd (F. Godina)
béroš -a m (ẹ̑) nar., nekdaj hlapec v graščini, na veleposestvu: Bil je preprost kmet, mogoče celo beroš, ki mu je vojaška obleka in kapa stala nerodno (F. Godina)
bíkec -kca m (ȋ) - 1. mlad bik: oglasilo se je mukanje lačnih bikcev
- 2. nar. okrogla ali štirioglata železna pečica: Mariča, Štef in Orlek so sedeli okrog majhnega okroglega bikca, v katerem je tlela žerjavica (F. Godina)
bóg -á m, daj. ed. stil. bogú; mn. bogóvi; im., tož. dv. bogóva in bogá (ọ̑) - 1. ed., v enoboštvu nadnaravno bitje, ki je ustvarilo svet in ki posega v njegov razvoj: častiti, moliti boga; klicati boga na pomoč; prositi boga za zdravje; verovati v boga; prisegati pred bogom; kot boga te prosim / v krščanstvu pravični, večni, vsemogočni Bog; gospod Bog; Bog oče; vznes. Bog ga je poklical, vzel k sebi umrl je; pred smrtjo se je spravil z Bogom prejel je zakrament za umirajoče
// v mnogoboštvu vsako od človeku nadrejenih bitij: Homerjevi bogovi in junaki; Perun, bog starih Slovanov; sončni bog; bog vojske; bogovi na Olimpu; živi ko mali bog zelo dobro, v izobilju
// ekspr. to ti je bil prizor za bogove imeniten, čudovit, zabaven - 2. v medmetni rabi, z oslabljenim pomenom izraža
- a) začudenje, navdušenje: bog, koliko lepote je okoli nas! ljubi bog, ali je to mogoče
- b) nejevoljo, nestrpnost: kaj pa govoriš, bog te je dal; pojdi že, bog te nesi; ali boš kar naprej počival, bog te nima rad; bog nebeški, kaj sem jaz kriv; kod si hodil tako dolgo, za bóga milega; pustite me pri miru, za bóga svetega
- c) strah, vznemirjenje, obup: o bog, kaj bo iz tega; moj bog, kako smo nesrečni; o ti moj bog, saj ne bom zdržal
- č) dvom, negotovost, upanje: sam bog ve, če je res; bog vedi, kod hodi; če bog da, se bomo kmalu videli
- d) svarilo, prepoved, opozorilo: bog ne daj, samo tega ne; bog varuj, da bi kaj takega storil; bog ne zadeni, da bi pozabil na nas
- e) hvaležnost, zadovoljstvo: dobro smo opravili, hvala bogu; bog plačaj za dar hvala; elipt. vzemi ga, še bog če te mara; še bog da je prišel / boga zahvali, da se je tako zgodilo
- f) najboljšo željo, naklonjenost: bog daj srečo, zdravje; bog daj, da bi bilo res; bog (te) živi! / ob spominu na umrle Bog ji daj dobro, nebesa
- g) zlasti v kmečkem okolju pozdrav: dober večer bog daj; »Dober večer!« »Bog daj! ali Bog ga daj!«; vznes., ob slovesu bog s tabo
- h) podkrepitev trditve: govoril bom resnico, tako mi bog pomagaj; o njej ne vem nič slabega, bog varuj; bog mi je priča, da ne lažem; pod milim bogom za nobeno rabo nisi prav za nobeno; to je gotovo kakor bog v nebesih
- 3. ekspr. človek, ki ima veliko veljavo: ta otrok je bog v družini; v vasi je bil mali bog / imela ga je za boga zelo ga je občudovala, oboževala
// najvišji vzor, ideal: njegov bog je denar
● ekspr. najljubša ji je kava, no, bog ji jo blagoslovi privoščim ji; šalj. ustavili se bomo, kjer bog roko ven molí v gostilni; bog ga tepe nesreče ga zadevajo; naj gre, bog z njim ni mi žal; bibl. dajte cesarju, kar je cesarjevega, in bogu, kar je božjega vsakemu svoje; živeti bogu za hrbtom v oddaljenem, zakotnem kraju; ekspr. bogu čas krasti lenariti; drži se ko lipov bog je neroden, molčeč; to je pa narejeno, da se bog usmili, star. da se bogu smili zelo slabo; preg. človek obrača, bog obrne človekova pričakovanja se ne uresničijo zmeraj; preg. bog je sam sebi najprej brado ustvaril vsak poskrbi najprej zase
bóže ekspr.: bože, kako hladne roke imaš; kaj bo, če zamudim, bože mili; prim. bogami, bogdaj, bogpomagaj, bogsigavedi, bogvaruj, bogve, bogvedi, bogzna ipd.
bógstvo -a s (ọ̑) star. božanstvo, bog: žalitev bogstva / Srce je moje bilo oltar, pred bogstvo ti, zdaj — lepa stvar (F. Prešeren)
bojeváti se -újem se nedov. (á ȗ) - 1. udeleževati se oboroženega spopada, boja: bojevati se za svobodo; bojevati se s sovražnikom; pren. dvom se bojuje z upanjem; bojevati se sam s seboj; vse življenje se je bojeval z revščino
- 2. zelo si prizadevati za kaj: dolgo se je bojeval za dekletovo naklonjenost; bojevati se za pravico z besedo in peresom
● publ. bojevati se z ramo ob rami skupaj, složno
bojeváti star. udeleževati se oboroženega spopada, boja: Če niso ti [konji] zate, moraš peš bojevati (F. Levstik) / knjiž., z notranjim predmetom bojevati boj z okupatorjem; pren. bojuje hude duševne boje
bojujóč se -a -e: bojujoč se za most, je padel; bojujoče se države
bôlj prisl., nàjbolj (ȍ) - 1. stopnjuje
- a) pridevnike, ki nimajo primernika z obrazilom, in iz njih izpeljane prislove: bolj zelen; bolj goreč, oddaljen, razvit; bolj moški; bolj domač, zdrav; najbolj gozdnati kraji; bolj divje gleda / tako se stopnjujejo, posebno kadar je poudarek očiten, tudi tisti pridevniki in prislovi, ki imajo sicer primernik z obrazilom: bolj pametno govori, kakor smo pričakovali; to je najbolj pohleven človek / zagotovljena je kar najbolj izdatna podpora
- b) nepridevniške prislove: premakniti bolj naprej; stal je bolj zadaj kakor jaz; bolj natanko pogledati; to mi je bolj prav / to vprašanje je danes bolj kot kdajkoli pereče; ogiba se ga bolj ko mogoče kolikor se le da
- 2. izraža večjo mero glagolskega dejanja ali stanja: eden je bolj molčal kakor drug; ono drugo blago mi je bolj po volji; izkazal se je bolj moža, kot bi si mislil; naraven je, da bolj ne more biti; telesna moč ga ne mika manj od duševne, če ne celo bolj; doma je najbolj brez skrbi / čedalje, še, veliko, vse, zmerom bolj me skrbi; poleti ni bral, tem bolj pa pozimi
● bolj in bolj mu je všeč čedalje bolj, zmerom bolj; stvar je bolj ali manj jasna kolikor toliko, približno - 3. izraža sorazmernost dejanja v nadrednem in odvisnem stavku: kolikor bolj so jih tlačili, toliko bolj so se upirali; čim nižje greš, tem bolj je zeleno; bolj ko se ga otepaš, bolj sili vate; Kmet če je bolj jezen, bolj pije (F. Detela) ; Bolj psa dražiš, huje laja (I. Koprivec)
bràt bráta m, im. mn. brátje stil. bráti (ȁ á) - 1. moški v odnosu do drugih otrok svojih staršev: to je moj brat; sta brat in sestra; ima brata; pravi brat; rodni, star. rojeni brat; starejši brat; brat moje žene; podobna sta si kakor brat bratu / popol(i) brat; knjiž. solunska brata Ciril in Metod
// vznes. pripadnik istega ali sorodnega naroda: izdajati brate; južni bratje; bratje Čehi; Slovani smo bratje po krvi / vsi ljudje smo bratje - 2. vznes. kdor je komu soroden po mišljenju ali usodi: bil mu je brat po duhu in po srcu; brata v nesreči / kot nagovor Le malo vam jedila, bratje, hranim (F. Prešeren) / šalj. to so njegovi vinski bratje / brat po mleku človek, ki ga je dojila ista ženska
- 3. član samostanskega reda, ki ni duhovnik: samostanski brat; brat vratar
// nekdaj naslov za člana istega telovadnega društva: brat načelnik
● ekspr. vsi so vedeli, da je vinski brat da rad pije, poseda po gostilnah; ekspr. hiša je med brati vredna milijon cena hiše je nizka; ekspr. kakor brata sva si velika prijatelja
♦ etn. deseti brat po ljudskem verovanju deseti sin, ki mora z doma po svetu; rel. češki bratje husitska verska sekta, razširjena zlasti na Češkem in Moravskem; manjši bratje frančiškani; usmiljeni bratje samostanski red, ki se posveča strežbi bolnikov
bráte ekspr.: dobro srečo, brate; ne boš, brate!
brnjálo -a s (á) nar. opravljanje drobnih, nepomembnih del: čič ne da nič, brnjalo pa le malo (F. Finžgar)
brúncelj -clja in -na [cəl] m (ú) nar. panj, čok: Pri tem delu je oče redno imel nalogo, da je na primerno dolžino razžagane brunceljne klal na drobna polenca (F. Finžgar)
búndra -e ž (ȗ) nar., slabš. debela ženska: Ni bila lepa, prava bundra, a on je bil ves zateleban vanjo (F. Bevk)
búrk -a m (ȗ) nar. burka, šala, norčija: Res smo bili vsi nekoliko uporni in iznajdljivi, kadar je bilo treba napraviti kak burk (F. Finžgar)
camáriti -im nedov. (á ȃ) nar., v zvezi z dež z vso silo padati, liti: Dež je camaril brez prestanka (F. Bevk)
cempín -a m (ȋ) nar. cepin: Balant .. je hotel s cempinom vlomiti vrata (F. Bevk)
césta -e ž, mn. stil. cesté (ẹ́) - 1. širša, načrtno speljana pot, zlasti za promet z vozili: ceste se križajo, vzpenjajo; kam drži, pelje ta cesta; prečkati cesto; zapeljati s ceste; priti na cesto; stati na cesti; vas leži ob cesti; iti, voziti se po cesti; dolga, ravna, široka cesta; blatna, poledenela cesta; asfaltirana, makadamska cesta; cesta Ljubljana-Zagreb / pesn. bela cesta / dela pri cesti pri gradnji ali vzdrževanju ceste
// avtomobilska cesta namenjena za motorni promet; dovozna, enosmerna, glavna, gozdna, hitra, javna, obvozna, slepa cesta; cesta prvega reda ki povezuje države, republike ali gospodarsko in turistično pomembna središča
// pesn. Morja široka cesta peljala me je v mesta (F. Prešeren) - 2. redko, s prilastkom razdalja, ki jo je treba preiti do namembnega kraja; pot: cesta do tja je še dolga; izbral si je najkrajšo cesto; pren. njegova življenjska cesta je bila kratka
- 3. redko možnost za premikanje iz enega kraja v drugega; pot: tu ni več nobene ceste / tu ni ceste ni dovoljen prehod; pren. ljudje so postavili medse pregrade, zapravili vest in zapravili ceste (M. Klopčič)
- 4. redko način, sredstvo za dosego česa; pot: do učenosti ne drži gladka cesta
● slabš. otroka je vzgajala cesta prepuščen je bil slabim vplivom pouličnega življenja; ekspr. kar dobro je meril cesto pijan se je opotekal po njej; miličnik odpira in zapira cesto dovoljuje in prepoveduje prehod; ekspr. čudna poroka, kar s ceste jo je pobral ni dosti vedel o njej, o njeni družini in življenju; ekspr. pognati, postaviti, vreči koga na cesto dati koga iz službe ali iz stanovanja; ekspr. biti na cesti biti brez službe ali brez stanovanja; na cesti je bil že mrak zunaj je bilo že temno; ekspr. zmeraj je na cesti vedno hodi okrog, nikoli ga ni doma; ekspr. misliš, da denar na cesti pobiram! da ga na lahek način zaslužim; zastar. železna cesta železnica, vlak
♦ astr. Rimska cesta medlo se svetlikajoči pas na nebu, ki ga sestavljajo številne, zelo oddaljene zvezde; avt. hitra cesta za vozila z večjo hitrostjo; odprta cesta na kateri ni omejitve hitrosti; prednostna cesta na kateri imajo vozila prednost pred vozili z drugih cest; urb. dvopasovna cesta; vpadna cesta ali cesta vpadnica ki povezuje središče mesta z zunanjimi četrtmi
cvéliti -im nedov. (ẹ́ ẹ̄) star. žalostiti: Mar bi raje bil ostal doma za pečjo, da bi ne cvelil svoje stare matere (F. Levstik) / ne cveli mi starosti!
čádan -a -o prid. (ȃ) nar., v zvezi z lešnik svetlo rjav: V jeseni so se iz lesk čadani lešniki kar sami usipali na tla (F. Bevk)
čêhniti -em in čehníti čéhnem dov. (é ȇ; ī ẹ̑) nar. česniti: S pestjo bi te čehnil. Če bi bil kaj vreden, bi ti ne prevzeli dekleta (F. Bevk)
čeléšnik -a m (ẹ̑) nar. - 1. palice za sušenje pri kmečki peči: Na čelešniku, ki visi izpod stropa, se suši moder predpasnik in otroška srajca (E. Cevc)
- 2. zapeček: On, pastirček, je utrujen dremal na čelešniku, zdaj pa zdaj je moral utrniti tresko (F. Bevk)
♦ etn. stojalo za goreče trske
čemér -a [čəm in čem] m (ẹ̄) nar. nejevolja, jeza: Zgrabil ga je čemer, da bi najrajši vrgel ročko, ki je stala na mizi, v steno (F. Godina)
čévelj -vlja m (ẹ̑) - 1. nav. mn. obuvalo s trdnejšimi podplati, segajoče največ čez gleženj: čevlji žulijo; čevlji škripljejo; nositi, obuti, sezuti, zavezati čevlje; čistiti, potempljati čevlje; desni čevelj ga tišči; pošvedrani, razhojeni, težki čevlji; čevlji na zaponko, z visoko peto, z gumijastimi podplati / krema za čevlje; trgovina s čevlji / boksasti, lakasti čevlji; delovni, ortopedski, otroški, smučarski čevlji / nizki čevlji ki ne segajo do gležnja; visoki čevlji ki segajo do gležnja ali malo čez
● ekspr. vem, kje ga čevelj žuli poznam njegove težave ali napake; ekspr. ne bo mu treba čevljev trgati po hribih živeti v hribih; ekspr. nisem vreden, da mu čevelj zavežem on je veliko boljši, več vreden od mene; ekspr. ne, vode pa ne bom pil, voda še za v čevlje ni dobra voda mi kot pijača ne prija; preg. brez muje se še čevelj ne obuje brez truda, prizadevanja ni pričakovati uspeha
// nar. škorenj: nosi čevlje z mehkimi golenicami - 2. teh. kar se natakne, pritrdi na konec predmetov: da so pilote lažje zabili, so jih na konicah okovali s čevlji
- 3. angleška ali ameriška dolžinska mera, približno 30 cm: zid je dolg deset jardov in dva čevlja
// nekdaj dolžinska mera, 31,6 cm: Pet čevljev merim, palcev pet (F. Prešeren)
♦ elektr. polov čevelj posebno oblikovan zaključni del magnetnega pola; med. mavčni čevelj mavčna obveza za nogo; zgod. španski čevelj srednjeveška mučilna priprava za stiskanje noge
čevketáti -ám in -éčem nedov. (á ȃ, ẹ́) nar. živahno in brezskrbno govoriti; čebljati: v kuhinji so čevketale ženske (F. Godina)
čóba -e ž (ọ́) nav. mn., nar. vzhodno velika živalska ustnica; šoba: konj je grabil travo s slinastimi čobami
// ustnice, usta: Taki imajo še materino mleko na čobah. Kaj ti vedo, kaj je zemlja (F. Godina)
čúdež -a m (ȗ) - 1. rel. dogodek, ki se ne da razložiti z naravnimi zakoni: godili so se čudeži; storiti čudež; verovati v čudeže / ekspr. storim, kar morem, čudežev pa ne znam delati; pren. čudež umetniškega ustvarjanja
// ekspr. nenavaden, izreden dogodek ali naključje: če se ne zgodi čudež, je izgubljen; čudež je, da še živi; pismo je le po čudežu prišlo na cilj / v povedno-prislovni rabi čudež je bil(o), da je ostal živ - 2. ekspr. kar zaradi izredne dovršenosti, popolnosti vzbuja občudovanje: ta stroj dela čudeže; operacija je bila pravi čudež moderne medicine / luč, ta najpreprostejši in najskrivnostnejši čudež
- 3. zastar. začudenje, presenečenje: od čudeža godcem roke so zastale (F. Prešeren)
čúpati -am nedov. (ȗ) nar. puliti, trgati: Viktor je stal polopravljen pri velikem lesenem konju in mu čupal grivo iz repa (F. Finžgar)
dáničarski -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na sodelavce lista Danica ilirska: daničarska miselnost; Gaj daničár, daničárska druhal? svoj pišejo jezik (F. Prešeren)
dár -ú stil. -a m, tož. mn. stil. darí (ȃ) - 1. kar je dano komu v last brez plačila: dati dar; deliti darove; dobiti, prejeti v dar od koga; prinesti v dar; lep dar / dar narave; vznes. darovi zemlje pridelki
// žgalni dar v različnih religijah pridelek ali žival, ki se sežge v čast božanstvu
// nav. mn., star. daritev, darovanje: Dari opravit bog'nji po navadi prinese Črtomira lahka ladja (F. Prešeren) - 2. posebna nadarjenost ali sposobnost za kaj: za to nimam pravega daru; ima poseben dar za glasbo, za jezike / imela sta različne naravne darove; kritični, pesniški dar; dar opazovanja / imeti dar govora imeti sposobnost govorjenja; biti dober govornik
● star. utrujen je bil in dišal mu je božji dar vino; jed; vznes. dobra žena je božji dar srečen je, kdor ima dobro ženo; star. prositi za božji dar za miloščino; knjiž. danajski dar ki ni dan iz prijaznosti, ampak z zahrbtnim namenom; iron. torej si spet dobil dar govora si pripravljen, hočeš spet govoriti
debelína -e ž (í) - 1. razsežnost med dvema najbližjima nasprotnima ploskvama česa: izračunati debelino; izmeriti po širini in debelini; debelina deske, stene / debelina ledu / debelina črte, niti / te pločevine doma še ne izdelujemo v zahtevani debelini
// razsežnost v premeru, obsegu: debelina debla, palice / drevo raste v višino in debelino
// velikost okroglega predmeta: debelina jabolka; krompir srednje debeline - 2. lastnost debelega: plošča je zaradi debeline premalo prožna
- 3. nar. debela, gosta trava, rabljena navadno za steljo: Obračal je debelino, ki mu je pod grabljami surovo šumela (F. Bevk)
denárska -e ž, denárskih (á) nar. plačilni dan: Vsako soboto je bila denarska in kajkrat je bilo že polnoči, preden sem vse končal in blagajno uredil (F. Finžgar)
dívnjak -a m (ȋ) zastar. park, vrt: pustite, ljubi oča, me, da v divnjak grem sprehajat se (F. Prešeren)
doklèr in dókler in dòkler vez. (ȅ; ọ̑; ȍ) v časovnih odvisnih stavkih - 1. z nedovršnim glagolom za izražanje, da traja dejanje nadrednega stavka toliko časa kolikor dejanje odvisnega: dokler je zakon v veljavi, se ga je treba držati; revež bo, dokler bo živ; dokler smo imeli denar, smo kupovali knjige; tega ne bi dovolil, dokler bi imel še kaj oblasti nad njo
● upamo, dokler živimo; preg. dokler lipa cvete, ji ne manjka čebel v sreči ima človek dosti prijateljev - 2. z zanikanim glagolom za izražanje, da traja dejanje nadrednega stavka do nastopa dejanja v odvisnem: gledal je za njo, dokler ni izginila za hišo; varuj otroka, dokler se ne vrne mati / ni miru, dokler vse ne spi / brez nikalnice: star. žanjejo ves dan, dokler da zaide sonce; zastar. bolj dan na dan brli življenja sveča, dokler ji reje zmanjka, in ugasne (F. Prešeren)
drugáriti -im nedov. (á ȃ) knjiž. biti v družbi s kom, zlasti zaradi zabave: Prihajali so ženin in prijatelji večkrat ob sobotah zvečer. Moral sem jim drugariti (F. Finžgar)
družábnica -e ž (ȃ) - 1. ženska, ki je s kom, da ni sam: stara gospa bi potrebovala družabnico
// ženska, ki je s kom, zlasti zaradi zabave: v njej je imel prijetno družabnico; družabnice si izbira med najboljšimi plesalkami / grlica ji je postala ljuba družabnica - 2. ženska, ki sodeluje pri podjetju ali gospodarski akciji s kapitalom ali delom: s podjetno družabnico sta odprli modni salon
- 3. rel. članica Marijine družbe; družbenica: Po opravilu je Ančka med zadnjimi družabnicami zapustila cerkev (F. Finžgar)
drvótan -a m (ọ̄) nar. prostor na dvorišču za sekanje, cepljenje drv: Škerget si je zvijal cigareto in se pogovarjal z otroki na drvotanu ob drvarnici (F. Godina)
f [èf in fə̀] m neskl., tudi sklonljivo, zlasti v izgovoru, f êfa tudi f-ja (ȅ ȇ; ə̏) sedma črka slovenske abecede: vsi efi ležijo postrani;
veliki F // soglasnik, ki ga ta črka zaznamuje: f je pripornik
♦ muz. mali f četrti ton v mali oktavif neskl. pril. sedmi po vrsti: odstavek f
♦ muz. ton f ton na četrti stopnji C-durove lestvice; F-dur durov tonovski način z enim nižajem; f-mol molov tonovski način s štirimi nižaji; F ključ znak na začetku črtovja, ki določa za izhodiščni ton mali f; šah. kmet na f-liniji v šesti navpični vrsti z leve strani
fá m neskl., tudi fá fája (ȃ) muz. solmizacijski zlog, ki označuje ton f ali četrto stopnjo v lestvici
fafljáti -ám nedov. (á ȃ) ekspr. - 1. goreti z zaganjajočim se plamenom: na ognjišču faflja ogenj
- 2. nerazločno govoriti s prizvokom, ki je podoben glasu f: slabo smo ga razumeli, ker je fafljal
fês -a m, tudi neskl. (ȇ) muz. za polton znižani ton f
fís -a m, tudi neskl. (ȋ) muz. za polton zvišani ton f: stalno igra f namesto fis; neskl. pril.: skladba v Fis-duru
flúor -a in -ja m (ȗ) kem. strupen plin rumenkaste barve in ostrega vonja, element F
frlíca -e ž (í) nar. šala, čenča: Ali bi jo naj zato ubil, ker ima Zoltan dolg jezik in je neprestano v teh frlicah (F. Godina)
gládov -a -o tudi gladóv in gladòv -óva -o prid. (ā; ọ́; ȍ ọ́) nar. požrešen, lakomen: Odmerili so mu kos vrta in njivo. Saj brat res ni bil gladov (F. Bevk)
glaváček -čka m (á) ljubk. manjšalnica od glavač: Moj glavaček, kopitljaček gleda v nebo, dlan izteza (F. Levstik)
grabljívka -e ž (ȋ) - 1. nar. grabljica: Preden je sonce dodobra osušilo roso, so grabljivke veliki zagrabek pretrgale v več pasov (F. Bevk)
- 2. roparska žival: lokarde so hude grabljivke
grájati -am nedov. (ā) raba peša ugotavljati, očitati napake, pomanjkljivosti: kupec je grajal blago;
grajali so vsako njegovo delo;
raje hvali, kakor graja // opominjati, oštevati: nerad grajam odraslega človeka; učitelj graja učence zaradi nerednostigrájati se nar. gnusiti se: Le jej ga [meso], če se ti ne graja (F. Finžgar)
grajajóč -a -e: grajajoče besede
grájan -a -o: to je posledica že tolikokrat grajanih pomanjkljivosti
gréncati -am nedov. (ẹ̑) nar. gristi, grizljati: na vsak način otroku ne more škodovati, ako grenca košček lesa (F. Bevk)
gúdek -a m (ȗ) nar. prašiček: Čoka je skotila dvanajst gudekov (F. Godina)
hlíkati -am nedov. (ī) nar. hlipati: Neka jetnica je začela živčno hlikati (F. Godina)
hnótav -a -o prid. (ọ́) nar. obotavljiv, neodločen: Johan je bil počasen, hnotav (F. Bevk)
hrampljáti -ám nedov. (á ȃ) nar. hrustati: Le konji so še hrampljali in prhali, ker se jim je vsipal prah od suhe klaje v nozdrvi (F. Finžgar)
íno in ino vez. (ȋ) zastar. in, pa: Roža, rosa ino mana vaša je mladost, dekleta (F. Prešeren)
jalovína in jálovina -e ž (í; á) nar. živina, ki ne daje mleka: Zato ponekod ne gonijo molznic nič več v planine; tja prihaja mlada goveja živina, jalovina, ovce, tudi koze (F. Finžgar)
jámnica -e ž (ȃ) nar. zasipnica, podsipnica: Kako pa, ali imate kaj veliko repe v jamnici? (F. Erjavec)
jedílo -a s (í) nav. mn., knjiž. živilo, pripravljeno za uživanje, navadno z dodatki; jed: pripravlja dobra jedila; izbrana, okusna jedila; vrsta jedil / hladna in topla jedila / star. Le malo vam jedila, bratje, hranim (F. Prešeren) hrane
♦ rel. blagoslov(itev) velikonočnih jedil blagoslovitev gnjati, pirhov, hrena in potice, ki se pripravijo za veliko noč
jéstnik -a m (ẹ̑) nar., nekdaj večja lesena skleda, iz katere skupno jedo pastirji: Na vedrniku so stale golide .. in jestnik (F. Bevk)
jéščec -a [čəc] m (ẹ̑) nar. kdor (rad) dosti jé; jedec: Pojedel sem ga [kruha] največ jaz, ker Barbarič ni bil velik ješčec (F. Godina)
kadíti -ím nedov., kajèn (ī í) - 1. vdihavati in izdihavati dim kake tleče snovi, zlasti tobaka: prižgal si je cigareto in kadil; že ves večer kadi; kaditi opij, tobak / kaditi cigareto, cigaro / za skednjem smo dečki kadili suh srobot / ne kadi in ne pije; strastno kaditi; ponudil mu je zavojček cigaret: kadite? Hvala, ne kadim; ekspr. ali se pri vas doma kadi? ali pri vas doma kadite; kadi ko Turek veliko, pogosto
// z nedoločnikom odvaditi se kaditi / kot opozorilo kaditi prepovedano - 2. povzročati, da se dela, razširja dim: v vinogradu kadijo / v krščanskem okolju ob praznikih so kadili po hiši, kašči in hlevu; kaditi s kadilnico / ekspr. kamin, peč kadi se kadi; žarg., avt. avto kadi iz izpušne cevi prihaja gost dim
- 3. izpostavljati delovanju dima, zaradi konzerviranja; prekajevati: kaditi meso / kaditi sode z žveplom žveplati
- 4. ekspr., z dajalnikom izražati komu (pretirano) hvalo, priznanje, navadno z namenom pridobiti si naklonjenost: vsi kadijo novemu županu; zdaj mi pa že preveč kadiš; drug drugemu (si) kadita / star. kadil ne bom več vaju brez preudarka (F. Prešeren)
kadíti se - 1. delati, oddajati dim: peč se kadi; mokra drva so tlela in se kadila
// delati, oddajati hlape: kislina se kadi / žganci se kadijo v skledi - 2. brezoseb. izraža razširjanje, obstoj dima, hlapov v zraku, prostoru: iz dimnika, iz peči se kadi; iz lonca, od živine se kadi / ekspr. v sobi se je kadilo, da so nas pekle oči
// izraža razširjanje, obstoj drobnih delcev v zraku: poškropila je tla z vodo, da se pri pometanju ne bi kadilo; za drvečo čredo se je kadilo / ekspr. na skednju se je kadilo (od) plev, prahu bilo je zelo veliko plev, prahu
● ekspr. dež, sneg se kadi (močno) dežuje, sneži z vetrom; ekspr. bežal je, tekel je, da se je (vse) kadilo (za njim) zelo hitro; ekspr. kolne, laže, da se kar kadi zelo
kadèč -éča -e: kadeč cigareto, se je udobno zleknil; iz kadečih se loncev je prijetno dišalo; počasi je srebal kadečo se kavo; kadeča se kislina
kánjec -jca m (ȃ) nar. kosir, vejnik: Oče je pravkar nasajal kanjec na novo toporišče (F. Bevk)
kljúč -a m (ú) - 1. kovinska priprava za zaklepanje in odklepanje ključavnice: vzeti ključ iz žepa; vtakniti ključ v ključavnico; odkleniti, zakleniti s ključem; ponarejen ključ; ključ od stanovanja, hišnih vrat; šop ključev / ključ slabo odpira, ne prime / patentni ključ
// takšna priprava za navijanje česa: avtomobilček ima tudi ključ / ura s ključem - 2. priprava za odpiranje konzerv: s ključem odpreti škatlo sardin / ključ za odpiranje konzerv
- 3. priprava za odvijanje in privijanje matic in nekaterih vijakov: uporabljati ključ / te vijake je treba priviti s ključem / francoski ključ francoz
// ključi za matice - 4. navadno s prilastkom z dogovorom določen način, sistem, po katerem se kaj rešuje: seznaniti se s ključem za delitev dohodka / ceniki so narejeni po enotnem, zadnjem ključu / dešifrirni ključ
// ekspr. kar omogoča, da se kaj doseže, razjasni, reši: najti ključ do sreče, uspeha / prav v tem je ključ za razumevanje, rešitev problema - 5. nav. mn., nar. serpentina, vijuga: na ključih se je voz nagibal / jarek preseka pot v velikem ključu ovinku
● ekspr. jutri dobijo ključe se lahko vselijo (v stanovanje, hišo); ekspr. izročiti ključe od blagajne prepustiti blagajno in blagajniške posle; ekspr. dvakrat je obrnil ključ zaklenil; ekspr. tatove so dali pod ključ zaprli so jih v ječo; ekspr. vse ima pod ključem zaklenjeno
♦ agr. ključ odrezan del rozge ameriške trte za cepljenje z žlahtno trto; biol., min. določevalni ključ; geogr. dom v ključu dom, pri katerem so gospodarska poslopja prizidana k hiši v dveh pravih kotih; muz. ključ znak, ki določa višino not na črtovju; altovski ključ; basovski ključ znak na začetku črtovja, ki določa za izhodiščni ton mali f; G ključ znak na začetku črtovja, ki določa za izhodiščni ton enočrtni g; violinski ključ G ključ na drugi črti črtovja; ptt šifrirni ključ ali ključ šifre znamenja iz črk, številk za sestavo ali razreševanje šifriranega besedila; teh. cevni ključ; brada ključa del ključa, ki prijemlje v ključavnico
kljúnast -a -o prid. (ȗ) nav. ekspr. podoben kljunu: ima kljunast nos / kljunasta skodelica s podaljškom za lažje zlivanje tekočine
♦ teh. kljunasto merilo veliki črki F podobna priprava za merjenje
kopítar -ja m (ȋ) - 1. nav. mn., zool. sesalci, ki imajo zadnji členek prstov pokrit z roženo tvorbo, Ungulata: kopitarji in vrečarji / lihoprsti kopitarji ki imajo en prst ali tri prste, Perissodactyla; sodoprsti kopitarji ki imajo dva prsta ali štiri prste, Artiodactyla
- 2. nekdaj izdelovalec (čevljarskih) kopit: kot kopitar je malo zaslužil
// slabš. čevljar: ni noben kopitar ali šivankar / Le čevlje sodi naj Kopitar! (F. Prešeren)
kúndak -a m (ȗ) star. puškino kopito: kundak in bajonet; pren., ekspr. Po prvi vojni je bil [F. Kozak] priča, kako se je jugoslovanska ideja .. izrodila v ideologijo nacionalnega zatiranja, v ideologijo žandarskih kundakov in bajonetov (D. Šega)
lábiodentál -a m (ȃ-ȃ) lingv. soglasnik, tvorjen s spodnjo ustnico ob robu zgornjih sekalcev, zobnoustničnik: v in f sta labiodentala
lajnáti -ám nedov. (á ȃ) nar., ekspr. potepati se, hoditi: Kod pa lajnaš ponoči? (F. Bevk)
lánovka -e ž (ȃ) nar., nekdaj dninarica, ki dobi za delno plačilo lan ali pa lanišče v najem: Mater njegovo pa udinjam za lanovko (F. Finžgar)
lék1 -a m (ẹ̑) - 1. knjiž. zdravilo: ozdravel je brez lekov; močen lek / te besede so bile lek srcu, za srce; iskati lek za družbeno krizo
● knjiž., ekspr. za to bolezen ni leka ta bolezen se ne da ozdraviti - 2. nar., v prislovni rabi, v zvezi za lek malo, nekoliko: za lek prekratek / za lek poprimi / To je železni kršec, železo in žveplo. Zlata ni v njem, niti za lek (F. Erjavec)
lénec -nca m (ẹ̑) nar. lenobnost: Prijel se ga je lenec. Tako sladko bi bilo ležati in sanjati z odprtimi očmi! (F. Bevk)
// zastar. len človek
lídijski -a -o prid. (í) muz., v zvezi lidijska lestvica, v srednjeveški cerkveni glasbi diatonična lestvica nealteriranih tonov od tona f navzgor
lípec -pca m (ȋ) nar. lipi podobno drevo z nekoliko manjšimi listi; lipovec: Vse bom posekal, kar mi bo prišlo pod sekiro, bodi si lipa ali pa lipec (F. Levstik)
lístnik -a m (ȋ) - 1. gozd, v katerem se grabi listje: ko bo goščava očiščena, bo postala dober listnik
- 2. nar. koš za listje: basala je listnik, a se ji je listje sproti sesipalo (F. Bevk)
- 3. redko listnjak: listnik je poln
ljubeznív -a -o prid., ljubeznívejši (ī í) - 1. ki ima, kaže do ljudi zelo naklonjen čustveni odnos: fant je mlad, čeden in ljubezniv; to je ljubezniva ženska / prodajalka je ljubezniva do kupcev; ta zdravnik ni ljubezniv z bolniki / bil nam je ljubezniv vodnik in učitelj / kot vljudnostna fraza: hvala, zelo ste ljubeznivi; bodite tako ljubeznivi in me peljite k njemu; ta tovariš je bil tako ljubezniv, da nam je že vse razkazal
// ki vsebuje, izraža naklonjen čustveni odnos: govoriti z ljubeznivim glasom; pozdraviti z ljubeznivim nasmehom; ljubezniv pogled; ljubeznive besede; njeno ljubeznivo vedenje / kot vljudnostna fraza odzvali se bomo vašemu ljubeznivemu vabilu
// ekspr., v povedni rabi ki izkazuje osebi drugega spola ljubezen, naklonjenost: njegovo dekle ni bilo več tako ljubeznivo z njim - 2. star. ljubek, privlačen: to je res ljubezniv otrok; rad ogledujem vas cvetečelične, ljubljanske, ljubeznive gospodične! (F. Prešeren) / ko se je zasmejala, so se ji na licih naredile ljubeznive jamice
- 3. knjiž., ekspr. mil, prijeten: ljubezniva pomlad, zarja
- 4. zastar., z dajalnikom ljub, drag: vsem je bil ljubezniv / v nagovoru: ljubeznivi moj mož; ljubeznive bralke
ljubeznívo - 1. prislov od ljubezniv: zelo ljubeznivo govori z njim; ljubeznivo se nasmehniti, sprejeti koga; ljubeznivo mu je vse razložil; ljubeznivo krotek pogled
- 2. v povedni rabi izraža pohvalo, odobravanje: ljubeznivo je bilo od njega, da je pomagal / elipt., kot vljudnostna fraza res ljubeznivo od vas, da ste me obiskali
ljúbica -e ž (ȗ) - 1. nav. ekspr. ženska, ki ima spolno razmerje s poročenim moškim: postala je njegova ljubica; njen mož ima ljubico; vzdrževati ljubico / za ženo je ne mara, ima jo samo za ljubico
- 2. star. ženska oseba, ki je v ljubezenskem odnosu do fanta; dekle: njegova ljubica se je omožila; fant ima že ljubico; priti k ljubici pod okno; nezvesta, prevarana ljubica
- 3. s prilastkom ženska, ki uživa posebno naklonjenost koga; ljubljenka: to je naša najmlajša, naša ljubica; pren. Kak tvoje je bilo srce goreče za čast .. Ljubljane, ljubice nebes in sreče (F. Prešeren)
// ekspr. ljubljena ženska: naša ljubica je zbolela / kot nagovor kje si bila, ljubica
// ekspr. kar je komu ljubo, drago sploh: lovec se ne more ločiti od svoje jeklene ljubice
● knjiž., redko ljubica vijolica
magistrále -a m (ȃ) lit. zadnji sonet sonetnega venca, sestavljen iz prvih oziroma zadnjih verzov vseh štirinajstih sonetov: magistrale z akrostihom; pren. Ti si življenja moj'ga magistrale (F. Prešeren)
májhen -hna -o prid., mánjši (ȃ) - 1. ki dosega nizko stopnjo
- a) glede na razsežnost, ant. velik: majhen človek; majhen čoln, grozd, kamen, kos kruha, otoček, vrt; veliko je spravil na tako majhen prostor; majhna dolina, knjiga, miza, parcela, posoda, roka, soba, žival; majhno jabolko, okno, poslopje; imam majhno stanovanje; ekspr. mikroskopsko majhen zelo majhen; majhen kot makovo zrno / majhna vas / ekspr. majhen domek
- b) glede na merljivo količino: majhen del rudnega bogastva; ekspr. kupiti za majhen denar; majhen dvig prometa; majhen odstotek ljudi; majhna doza zdravil; zelo majhna količina česa; najti kaj v majhnih količinah, množinah; majhna mera česa; stroj majhne moči; majhna plača, pokojnina nizka; bil je majhne postave; majhna povečava, proizvodnja, razdalja, zamuda; prostor majhnih razsežnosti; bolje je, da udariš večkrat z manjšo silo; novec majhne vrednosti; majhna vsota denarja; majhna zmogljivost tovarne
- c) glede na število sestavnih enot: majhen kolektiv; zbrala se je majhna družba; majhna skupina / majhno število ljudi; število a je manjše od b
- č) glede na dolžino: dela majhne korake / majhna razdalja
- d) ekspr. glede na trajanje: majhna časovna oddaljenost
- e) glede na možni razpon: njegov talent ni majhen; majhna delavnost organizacij; že majhna neprevidnost lahko povzroči škodo / majhne želje / tu so majhne možnosti za delo; relativno majhne spremembe; to mu je prineslo majhno olajšanje
- f) glede na čas življenja: imata še majhne otroke; ko sem bil majhen, sem rad pasel živino / ekspr. majhno drevje mlado
- g) glede na svojo glavno, bistveno značilnost: majhen klanec, ovinek; teren z majhnim padcem; delati majhne vbode / imeti majhno izbiro / majhen napor
- h) nav. ekspr. glede na intenzivnost, učinek: majhen dež, veter / majhna bolečina / majhen up; majhna vera; tvoja ljubezen je majhna
- i) glede na razsežnost in delovanje ali dejavnost: majhen motor, studenec; majhen obrat, rudnik; iz majhnih delavnic so nastale velike tovarne; imeti majhno kmetijo
- j) glede na pomembnost: majhni opravki; majhna napaka, tatvina; ekspr. to ni majhno delo je veliko, pomembno
// publ. z majhnimi izjemami so vsi enaki / kot vljudnostna fraza samo še majhno pripombo
- 2. ekspr. malo pomemben, nepomemben: sredi mesta sem se zdel tako majhen; doma sem čisto majhen; čudno majhne so bile vse njegove misli; navadil se je skromnega, majhnega življenja / majhne razmere ki ne omogočajo nič nadpovprečnega
// majhni umetniki včasih popravljajo velike
// slabš. slab, grd, ničvreden: tako majhen si
● ekspr. ko je to slišal, je bil takoj majhen ni bil več samozavesten, ni več vztrajal pri svojih trditvah; publ. urejati kaj z majhnimi koraki počasi; ekspr. otrok gleda z majhnimi očmi zaspano gleda; kot vljudnostna fraza imam majhno prošnjo, ali jo boste izpolnili izraža omejevanje; ekspr. ni majhna stvar celo noč čuti težko je; ekspr. njegova delavnica je kar majhna tovarna izraža omejevanje; majhen piskrc hitro vzkipi človek šibke, nizke postave se hitro razjezi, razburi
♦ mat. neskončno majhen ki je poljubno blizu nič
májhno prisl., nar. malo: francosko govori dobro, angleško pa majhno razume / zdaj majhno drugače misli; pot je peljala majhno navzgor
májhni -a -o sam., nar. mali: majhni so bili zmeraj zatirani; naše majhno zdajle spi; biti z majhnim zadovoljen; prim. mali prid., mali m, mala, malo, manj, manjši
máli -a -o prid. (ȃ; sam. iz prislova ā) - 1. določna oblika od majhen:
- a) mali in veliki kazalec; razložiti male krožnike; odsekati si mali prst; zvoniti z malim zvonom; male in velike črke; otroci jedo pri mali mizi, odrasli pa pri veliki; velika in mala začetnica; mala žlička; v svojem malem stanovanju; mala vrata
- b) pog.: mali golaž; malo pivo
- c) spori v malih kolektivih; mali narodi
- č) topovi z malimi dometi
- d) poznal je njegove male in velike sposobnosti; te male spremembe nas ne bodo rešile
- e) z malimi otroki se je rajši igrala kot z velikimi; kaj dela tvoj mali sin
- f) mala kmetija, trgovina; male tovarne se združujejo z velikimi / mali kmet; mala buržoazija drobna buržoazija
// mali uradniki / mala kmečka, zemljiška posest drobna posest - g) male in velike napake
- h) naveličal sem se tega malega, skromnega življenja / Mala Azija; Mala vas; kot pristavek k imenu Pipin Mali
- 2. v zvezi mala potreba izločanje seča: mala in velika potreba / opraviti, opravljati malo potrebo; iti na malo potrebo
● nar. mali božič praznik (svetih) treh kraljev; mali bratranec sin očetovega ali materinega bratranca ali sestrične; publ. mali človek človek brez važnejšega družbenega položaja in brez velikega premoženja; publ. mali ekran televizija; mali golf golf na manjšem igrišču s poenostavljeno tehniko igranja; mali hlapec hlapec, ki opravlja lažja, preprostejša dela; (mali) oglas krajša objava, obvestilo v časopisu v zvezi s trgovskimi posli, službo, osebnimi zadevami; (mali) oglasi rubrika v časopisu s takimi obvestili; ekspr. imeti kaj v malem prstu dobro znati, poznati kaj; star. mali srpan julij; mali stric očetov ali materin bratranec; star. mali traven april; mali voz ozvezdje v obliki voza, katerega najsvetlejša zvezda je Severnica; publ. mala Evropa devet evropskih držav, ki so povezane v Evropsko gospodarsko skupnost; nar. mala južina popoldanska malica; nar. mala maša mali šmaren; mala matura nekdaj zaključni izpit po nižji srednji šoli; mala plošča gramofonska plošča s premerom 17 cm; mala šola organizirana nekajmesečna predšolska vzgoja; ekspr. biti v malih nebesih zelo srečen; živi ko mali bog zelo dobro, v izobilju
♦ anat. mali možgani del možganov za ravnotežje; mali krvni obtok del krvnega obtoka, pri katerem teče kri skozi pljuča; mala krivina vbočeni del želodca, ki je obrnjen na desno in navzgor; astr. mali planet asteroid; Mali medved ozvezdje severne nebesne polute, katerega najsvetlejša zvezda je Severnica; bot. mali zimzelen; mala kopriva; mala štorovka; etn. mali kruhek pecivo iz ržene moke in medu, oblikovano navadno v izrezljanih lesenih modelih; fiz. mala kalorija enota za merjenje toplote, tisočina kalorije; gled. mali oder gledališče, ki uprizarja krajša, modernistična, eksperimentalna gledališka dela; lov. mali lov lov na manjšo ali zaradi načina lova manj pomembno divjad; mala divjad manjša in zaradi načina lova manj pomembna divjad; muz. mali f četrti ton v mali oktavi; rel. mali greh kršitev božje postave v majhni stvari ali v veliki stvari, pa ne z jasnim spoznanjem in popolnim privoljenjem; mali šmaren praznik Marijinega rojstva 8. septembra; soc. mali kmet kmet, ki ima navadno do 5 ha zemlje; mali lastnik drobni lastnik; šah. mala rokada rokada na kraljevo stran; šport. mali nogomet nogomet, pri katerem igra samo sedem igralcev na sorazmerno manjšem igrišču; vet. male živali domače živali razen goveda, konja; zgod. mala antanta zveza med Čehoslovaško, Jugoslavijo in Romunijo po prvi svetovni vojni; zool. mali skovik; mala rovka
máli -a -o sam.: pog. ta mali je še v plenicah mali; evfem. ta mali moški spolni ud; mali, pridi sem; evfem. ta mala žensko spolovilo; janez, pisano z malo; malo in veliko se je zbiralo; vzeli so mu še tisto malo, kar je imel; že od malega je tak od otroških let; redko z malega je tako navajen od malega, od otroških let; nar. s to stvarjo smo na malem malo je je še ostalo, skoraj smo jo porabili; ekspr. malo po malem je začelo deževati pomalem; v malem je počenjal to, kar so delali drugi v velikem; z malim je zadovoljen; popil je nekaj malega; ekspr. zna do malega vse vse; skoraj vse; ekspr. zima je bila do malega brez snega skoraj; pog. vredno je po ta malem tisoč dinarjev najmanj tisoč dinarjev; Slovenija je Evropa v malem; preg. iz malega raste veliko; preg. kdor z malim ni zadovoljen, velikega vreden ni; prim. majhen, mala, mali m, malo, manj
málica -e ž (ȃ) - 1. manjši obrok hrane, ki se jé sredi dopoldneva ali popoldneva: dati delavcem malico; postreči z malico / za malico je imel, pojedel sendvič in jabolko / dopoldanska, popoldanska malica; šolska malica; topla malica / zdaj so na, pri malici malicajo
// po malici je pridno delal
● ekspr. to jaz naredim za malico zelo lahko, brez večjega truda - 2. nar. kos, košček: Jera je takoj odrezala malico kruha, ga zavila v predpasnik, zadela motiko in odšla (F. Finžgar)
mesárski -a -o prid. (á) - 1. nanašajoč se na mesarje ali mesarstvo: mesarski čok; mesarski nož; mesarska sekira / mesarski pomočnik, vajenec / vname se strašni boj, ne boj, mesarsko klanje (F. Prešeren)
- 2. ekspr. debel, močen: skrčil je svoje kratke mesarske prste
♦ zool. mesarska muha velika muha, ki leže jajčeca v meso, Sarcophaga carnaria
méželj -žlja in -na [žəl] m (ẹ́) - 1. zastar. filister, ozkosrčnež: ti mežlji in uradniki ne bodo nikdar zavedni; tipičen dunajski meželj
- 2. nar. vez, s katero je privezana trta h kolu: Truden ko meželj pri trti (F. Bevk)
mílja -e ž (ȋ) - 1. angleška in ameriška dolžinska mera, približno 1.609 m: pot je dolga deset milj / angleška milja
// nekdaj dolžinska mera, 7.586 m: in ta vás je tri milje od Ljubljane (F. Levstik)
// pri starih Rimljanih dolžinska mera, približno 1.500 m: meriti v miljah / rimska milja - 2. razdalja, dolga eno miljo: prevoziti deset milj
// ekspr., v prislovni rabi izraža nedoločeno veliko razdaljo: prehoditi dolge milje; milje in milje daleč ni bilo nikogar
♦ aer., navt. morska ali navtična milja dolžinska mera, 1.852 m
mórje -a stil. morjé -á s (ọ̑; ẹ̑) - 1. slana voda, ki napolnjuje vdolbine med celinami: odpluti na morje; reka se izliva v morje; vreči kaj v morje; vojskovati se tudi na morju; jadrati po morju; globoko, plitvo morje; potopljen na dno morja; gladina, globina morja; vihar na morju; prevoz po morju; življenje v morju; globok, velik kot morje / veter z morja / tisoč metrov pod morjem pod morsko gladino
// ekspr.: včeraj so potisnili v morje novo ladjo splavili; potovati po suhem in po morju
// tudi mn. del te vode, navadno v večjih zalivih ali ob obrežju: morje je bilo sivo; morje se leskeče; morje narašča, pljuska ob obalo, valovi; pozna vsa morja; mirno, modro, razburkano, valovito, viharno morje; vinogradi ob morju / južna morja / odšli so spet k morju / Baltiško, Črno, Jadransko, Sredozemsko morje
// ta voda kot prometna pot: morje je postalo odprto / država nima izhoda na morje / pesn. Morja široka cesta peljala me je v mesta (F. Prešeren) - 2. morje z obalo kot prostor za oddih: iti, odpotovati na morje; bili smo na morju; izlet na morje; vikend na morju / prihajamo z morja
// pog. letovanje ob morju: sit sem morja; dva tedna morja imam zadosti - 3. pog. morska voda: morje razjeda železo; napil se je morja / slano morje
- 4. ekspr., s prilastkom velika količina, množina: morje cvetov; tam za morjem hiš; govori morju ljudi / morje zastav je krasilo ulice / porabiti morje črnila; preliti morje solz zelo veliko
// stal je v morju sončne svetlobe / morje bridkosti, trpljenja, veselja; potapljati se v morju greha
// kar se pojavlja v veliki količini, množini: ajdovo morje; megleno morje; iz nepreglednega morja so kipela slemena hribovja; okrog in okrog je snežno morje; žitno morje valovi / vsemirsko morje - 5. ekspr., v prislovni rabi, z rodilnikom izraža veliko količino: morje jih je; morje besed; prišlo je morje ljudi; izdelanih je bilo morje osnutkov / ne vidi nobene poti v morju možnosti
● ekspr. ribiča je vzelo morje utonil je v morju; pog. iti čez morje oditi v čezmorsko deželo, navadno kot izseljenec na delo; ekspr. vodo v morje nositi delati kaj odvečnega, nesmiselnega; ekspr. v morje vreči proč vreči; ekspr. v morju je našel svoj grob utonil je v morju; ekspr. utoniti v nemškem, tujem morju postati sestavni del nemškega, tujega naroda in prenehati se šteti za pripadnika svojega naroda; publ. prosto ali svobodno morje z istimi pravicami dostopno vsem državam; ekspr. široko morje ki je stran od obale, zalivov in otokov; ekspr. kraljica morja Benetke; pomoč je zalegla toliko kot kaplja v morje nič; zelo malo; preg. hvali morje, a drži se brega ne izpostavljaj se brez potrebe nevarnostim
♦ geogr. obrežno ali litoralno morje stransko morje, ki se vleče vzdolž obrežja celine in ki ga proti odprtemu morju omejujejo otoki ali polotoki; odprto morje ki je stran od obale, zalivov in otokov; sredozemsko morje ki je zajedeno globoko v celino in povezano z oceanom z ozkimi prelivi; stransko morje ki se z odprtega morja zajeda v celino; kipenje morja udarjanje valov ob morsko obalo; geol. brakično morje v katerem se mešata morska in sladka voda; jur. notranje morje zelo velik morski zaliv, ki je pod oblastjo države, kateri pripada obala; obalno morje del morja, ki je pod izključno oblastjo države, kateri pripada obala; odprto morje ki je z istimi pravicami dostopno vsem državam; teritorialno morje zunanji del obalnega morja; navt. mrtvo morje
naklepíčiti -im dov. (í ȋ) nav. 3. os., nar. zgoditi se, pripetiti se: Naj se nameri in naklepiči, da nam spet pošljejo .. tistega oficirja (F. Finžgar)
nehôtoma prisl. (ȏ) - 1. star. nehote: nehotoma pogledati / nehotoma žaliti
- 2. zastar. nepričakovano: Pazili so ga mejači, da bi ga kje nehotoma zalezli (F. Levstik)
nemškúta -e ž (ū) zastar. Nemka: Si omožil dokaj deklic, in med njimi mojo ljubco .. lepo Reziko nemškuto (F. Prešeren)
nezvést -a -o prid. (ẹ̑ ẹ̄) ki ni zvest: nezvest mož; bila mu je nezvesta / nezvest prijatelj; nezvest služabnik
● star. postal je nezvest svoji obljubi ni je držal, izpolnil; star. moj stari spomin je že nezvest slab, nezanesljiv; sam.: Nezvesta! bodi zdrava, čolnič po mene plava (F. Prešeren)
novočŕkar -ja m (ȓ) slabš. pristaš metelčice: Al prav se piše kaшa ali kaſa, se šola novočrkarjev srdita z ljudmi prepira starega kopita (F. Prešeren)
ob... predpona - 1. v glagolskih sestavljenkah za izražanje
- a) usmerjenosti dejanja okrog česa, na kaj: obiti, objahati / občrtati, obkvačkati / obkositi, obžeti / oblepiti, obložiti
- b) usmerjenosti dejanja mimo česa: objadrati, obplezati
- c) opravljenega premikanja, nanašajočega se na več smeri, krajev: obhoditi, obletati
- č) izgube, odstranitve česa: obglodati, obklesati, obrati / obstreliti / obrabiti
- d) nastopa stanja ali usmerjenosti dejanja v stanje, kot ga nakazuje osnovni glagol: obležati, obmirovati, obviseti / obnoviti / obnoreti
- e) nadaljevanja stanja, kot ga nakazuje osnovni glagol: občepeti, obsedeti
- f) deležnosti tega, kar izraža osnova: obdavčiti, obljuditi, oborožiti
- g) same dovršnosti: občutiti
- 2. v imenskih sestavljenkah glagolskega izvora za izražanje pomena, kot ga določa ustrezni glagol: obdaritev, obhod, obtožba
- 3. v imenskih sestavljenkah za izražanje pomena, kot ga določa predložna zveza: obcesten, občasen, obletnica
očítar -ja m (ȋ) slabš. kdor kaj očita: vso pot je bil očitar in nergač
// zastar. kritik: zavrne ga obraznik imenitni, in tebe z njim, kdor napčen si očitar, rekoč: Le čevlje sodi naj Kopitar! (F. Prešeren)
od... predpona - 1. v glagolskih sestavljenkah za izražanje
- a) usmerjenosti dejanja od določene točke: odbrcniti, odriniti, odvoziti
- b) oddaljitve, odmika od določenega kraja: odbobneti, odfrfotati, odsmučati se
- c) odstranitve, ločitve od česa, od celote: odbrusiti, odrezati
- č) konca dejanja: odigrati, odpeti
- d) razveljavitve stanja, kot ga izraža predpona za...: odlepiti, odpečatiti
- e) medsebojnega odnosa, medsebojne povezanosti: odgovoriti, odpisati
- f) same dovršnosti (včasih brez pomenskega odtenka): odcediti
- 2. v imenskih sestavljenkah glagolskega izvora za izražanje pomena, kot ga določa ustrezni glagol: odbitek, odcepek
- 3. v imenskih sestavljenkah in sestavljenih prislovih za izražanje pomena, kot ga določa predložna zveza: odkod, odseben, odstotek
odléči -léžem dov., odlézi odlézite; odlégel odlêgla; nam. odléč in odlèč (ẹ́ ẹ̑) - 1. s smiselnim osebkom v dajalniku izraža izboljšanje počutja pri slabosti, bolečinah: ko mu je odleglo, je vstal; na svežem zraku mu je odleglo; bolniku je po treh dneh odleglo
// izraža občutenje velikega olajšanja zaradi prenehanja česa neprijetnega: odleglo mu je, ko so odšli / redko odleglo ji je od skrbi oddahnila se je - 2. nav. 3. os., star. ponehati, popustiti: bolečine so mu odlegle / ko mu je odlegel kašelj, je začel govoriti
- 3. nar. prenehati nadlegovati: vnovič sem ga nadlegoval in nisem odlegel, dokler ni začel z novo zgodbo o medvedu (F. Finžgar)
- 4. dov. in nedov. opraviti določen delež dela: hči odleže za deklo; on odleže za dva; stroji veliko odležejo
// zadostiti del potrebe po čem: sadje jim dosti odleže
ogóršati -am dov. (ọ̑) nar. ozdraveti: Le polagoma je toliko ogoršal, da je bil tak kot prej, za spomin so mu ostale le brazgotine (F. Bevk)
ogràd -áda in ógrad -a m (ȁ á; ọ́) - 1. knjiž., redko ograjen prostor: imeti jetnike v vseh ogradih pred očmi / stanovi z ogradi za drobnico
- 2. nar. ograjen prostor okrog hiše in gospodarskega poslopja, porasel s travo in drevjem: Tinč se je zadovoljen vračal za ogradi domov (F. Godina)
● knjiž., redko paše niso omejevali ogradi ograje; knjiž. cvetoč ograd vrt
opahníti in opáhniti -em, tudi opáhniti -em dov. (ī á; á ā) - 1. knjiž. opihniti: ko je stekla mimo njega, ga je rahlo opahnila
- 2. nar. vreči, dati: slekel je plašč, zvil ga in ga opahnil čez ramo (F. Finžgar)
opljúniti -em dov. (ú ȗ) nar., v zvezi opljuniti (si) roke pljuniti (si) v roke: Zdajci .. si je zavihal rokave in si opljunil roke (F. Bevk)
osèk -éka tudi ósek -a m (ȅ ẹ́; ọ́) nar. - 1. osrednje ograjen prostor za živino ob pastirski koči: zapreti živino v osek
- 2. mn. ograja okrog vodnjaka: Martin je sedel na osekih ob vodnjaku (F. Godina)
palánka -e ž (ȃ) nar. novec majhne vrednosti: Pologar mu ni hotel nič več dati, niti črne palanke (F. Bevk)
pečílo -a s (í) knjiž. pekoča bolečina: Ni občutil lakote ne žeje, le neko strašno pečilo v prsih, bolečino v glavi (F. Bevk)
pédenjčlôvek in pédenj člôvek -éka [dən] m (ẹ̄-ó ẹ̄-ẹ́) ed., star. zelo majhen človek: pravljica o pedenjčloveku / Pedenj-človek, laket-brada izkusila bi se rada (F. Levstik)
petelínec -nca m (ȋ) - 1. star. petelin: petelinec je zaplahutal s perutmi in zakikirikal / rdeči petelinec je dosegel golobnjak / napel je petelinec in sprožil
- 2. nav. mn., nar. ocvrta ali kuhana jed v obliki grebenčkov iz kvašenega ali nekvašenega testa z nadevom; grebenčki: Tedaj je prinesla strina slamnico mrzlih ajdovih petelincev (F. Bevk)
po... ali pò... predpona (ȍ) - 1. v glagolskih sestavljenkah za izražanje
- a) usmerjenosti dejanja na kaj, po čem: pobrizgati, pokriti, pomazati
- b) načina premikanja ali premikanja, nanašajočega se na več smeri, krajev: podrsavati, pojezditi / popotovati
- c) obrabe, porabe česa: poglodati, pomleti, ponositi
- č) manjšanja, nepopolnosti dejanja: pobrusiti
- d) nastopa stanja, pridobitve lastnosti: pobledeti, porumeneti / poblediti / poameričaniti, počlovečiti
- e) časovne omejenosti dejanja: pobrcati, pobroditi / poležati, posedeti
- f) časovnega zaporedja: pobesiti, poloviti
- g) same dovršnosti: poapniti, pobrisati, počastiti / pokositi, poorati
- 2. v imenskih sestavljenkah glagolskega izvora za izražanje pomena, kot ga določa ustrezni glagol: poapnenje, pokritje
- 3. v imenskih sestavljenkah za izražanje pomena, kot ga določa predložna zveza: pobinkošten, pocesten, poimenski, pokostnica
podríčati -am dov. (ī) redko zdrsniti, zdrčati: sanke so podričale pred njimpodríčati se nar. gorenjsko podrsati se: podričal se je po bregu
podríčan -a -o: breg je ves podričan
● nar. kmetje so prenašali koše .. oblečeni v podričane kožuhe (F. Finžgar) oguljene
poglódati -am tudi -glójem, tudi poglôdati -am dov., poglódaj poglódajte tudi poglóji poglójite tudi poglôdaj poglôdajte tudi poglodájte; tudi poglodála (ọ́; ó) - 1. z glodanjem pojesti: poglodati kosti
- 2. nar. postrgati, podrgniti: ko so poglodali skledo, je gospodar vstal (F. Finžgar)
polóžič -a m (ọ̑) nar. terasa, polica: Hiša je stala na pol v bregu, na pol na ozkem položiču; nad njo strmina, pod njo strmina (F. Bevk)
porodníca -e ž (í) knjiž. mati, roditeljica: porodnica veliko otrok; pren. ve že svetla zarja, dneva porodnica, da jo ljubim (F. Prešeren)
♦ rel. Božja porodnica Kristusova mati
poséčki -ov m mn. (ẹ̑) nar. pojedina po končani košnji: Po starem so bili posečki šumni, z mesom in vinom, z godbo in plesom, prava vaška veselica (F. Bevk)
práznica -e ž (á) nar. neumnost, čenča: Koliko besed so bili že raznesli, a so se pozneje izkazale za praznice (F. Bevk)
pre...1 predpona - 1. v glagolskih sestavljenkah za izražanje
- a) usmerjenosti dejanja čez kaj, skozi kaj, na celotno površino česa: prebresti, preiti, prekoračiti / prebiti, precediti, preluknjati / prekriti, prelepiti
- b) opravljenega premikanja, nanašajočega se na več smeri, krajev: prehoditi, prejadrati, prepotovati / predrsati, pregaziti
- c) spremembe položaja, stanja: prečrpati, preliti, preložiti / predeliti, preklati / prebuditi / predrugačiti, preoblikovati
- č) stanja osebka, kot ga nakazuje osnovni glagol: predremati, preležati, presedeti
- d) ponavljanja, zapovrstnosti dejanja: prebirati, precepljati, preključevati / prebarvati, prebrusiti, prekontrolirati / pregorevati
- e) dosege zaželenega namena, cilja: preiskati, preizkusiti, premešati / prebiti se
- f) polnosti, visoke stopnje dejanja: preanalizirati, prečistiti, pregreti / prečakati, prečutiti
- g) same dovršnosti (brez pomenskega odtenka): prebičati, predebatirati, prekolesariti, preleviti se
- 2. v imenskih sestavljenkah glagolskega izvora za izražanje pomena, kot ga določa ustrezni glagol: preboj, prehod, preiskovalen, preležanina
prebléščen -a -o prid. (ẹ̑) nar. bled: Bil je ves prebleščen, obraz se mu je zdaj pa zdaj spačil od bolečine (F. Bevk)
prerodíti -ím dov., preródil (ī í) narediti, povzročiti, da postane kaj bistveno boljše, bolj sposobno za življenje: poskušal je preroditi stari svet;
pomlad je prerodila zemljo;
zemlja se je prerodila;
država se je prerodila v duhu socializma;
računal je, da se bo v novem kraju prerodil;
bilo mu je, kakor da bi se prerodil
● ekspr. v planinah sem se kar prerodil postal bolj zdrav, se boljše počutilprerodíti se ekspr. pojaviti se znova, drugače: Tak pevec se trudi, samoten živi, se v slavi, ko zgrudi ga smrt, prerodi (F. Prešeren)
prerojèn -êna -o: čuti se prerojenega; prerojena država, narava; bil je kakor prerojen
pri... ali prì... predpona (ȉ) - 1. v glagolskih sestavljenkah za izražanje
- a) približanja, primika k določenemu kraju: prijahati, pripeljati, pristopiti, priti / prijokati, priropotati
- b) usmerjenosti dejanja k določeni točki: prilepiti, pripeti, prišiti, privezati / prisesti
- c) dopolnitve, dopolnjevanja dejanja z dodajanjem: priliti, primešati, prizidati / priračunati, prišteti
- č) dosege zaželenega namena, cilja ali usmerjenosti proti njemu: pričakati, pridobiti, priklicati / priučiti se za zidarja
- d) delnosti dejanja: prikrivati, pripreti / prirezati, pristriči
- e) začetka dejanja: prisluhniti, prisvetiti, prižgati
- f) istočasnosti, vzporednosti dejanja: prigrizovati, pripevati
- g) same dovršnosti (včasih brez pomenskega odtenka): prigoditi se, prijaviti
- 2. v imenskih sestavljenkah glagolskega izvora za izražanje pomena, kot ga določa ustrezni glagol: pridelek; prihajanje; prizidek
- 3. v imenskih sestavljenkah za izražanje pomena, kot ga določa predložna zveza: pribrežen, prikot, primorje, prizemen
proti... ali próti... predpona v sestavljenkah (ọ̑) za izražanje- a) nasprotovanja, odpora: protibirokratski, protifašist, protirevolucionaren / protidokaz, protikandidat
- b) nasprotnega delovanja, učinkovanja: protisredstvo, protistrup
- c) nasprotja, nasprotovanja: protinaraven, protizakonit
- č) varovanja, zaščite: protihrupen, protiplinski
- d) povrnitve, nadomestitve: protiusluga, protivrednost
- e) povračila, odgovora: protinapad, protiofenziva
- f) nasprotnega položaja, gibanja v nasprotno smer: protikot, protinožec, protiveter
raz... predpona - 1. v glagolskih sestavljenkah za izražanje
- a) premikanja ali usmerjenosti v več krajev, smeri: razgnati, raznesti, razvoziti / razgrniti, razložiti po mizi / razblebetati, razglasiti novico / v zvezi s se razbežati se, raziti se, razleteti se / glas se razlega po dolini
- b) dejstva, da kaj ni več skupaj, v prvotnem položaju: razgrebsti, razriniti, razsuti / razpustiti, razširiti, raztegniti / razkoračiti se
- c) delitve, ločitve na več delov: razcepiti, razdeliti, razrezati, razstaviti
- č) nastopa stanja, navadno v veliki meri: razbesneti, razjeziti, razžariti / v zvezi s se razboleti se, razgovoriti se, razživeti se
- d) dosege zaželenega namena, cilja: razgreti, razmehčati / razhoditi nove čevlje / razbrati
- e) prenehanja obstajanja, stanja: razbliniti, razkrojiti, raztopiti / razdišati se
- f) nasprotnosti tega, kar pomeni glagol z drugo predpono: razbarvati, razčlovečiti, razelektriti, razorožiti, raztovoriti, razvezati
- g) same dovršnosti (včasih brez pomenskega odtenka): razbistriti, razcefrati, raztrgati / razcvesti se
- 2. v imenskih sestavljenkah glagolskega izvora za izražanje pomena, kot ga določa ustrezni glagol: razbarvanje, razcepitev, razglasen, razhod
redaníca -e ž (í) nar. red ž: dekleta, ki so stresala redanice in grabila travo od grmov .. so imela bele predpasnike (F. Bevk)
rítosnica -e ž (ī) nar. polovica zadnjice: Ta ga je sunil z roko, oni z nogo, pa spet ga je pahnila v stran ženska z ritosnico (F. Godina)
rumenják -a m (á) - 1. rumena snov v jajcu: ločiti rumenjak od beljaka; zmešati rumenjake s sladkorjem; jajce z dvojnim rumenjakom / jajčni rumenjak
- 2. star. zlat kovanec, zlatnik: polna mošnja rumenjakov / cel dan iz pravd koval bom rumenjake (F. Prešeren)
séf tudi safe -a [druga oblika sé(j)f] m (ẹ̑) predal, omarica v banki za shranjevanje denarja, vrednostnih papirjev, dragocenosti: s silo odpreti sef; hraniti, imeti zlatnino v sefu / bančni sef
sôpot -a in sopòt -ôta m (ó; ȍ ó) nar. - 1. šumenje, šum: poslušati sopot iz potoka
- 2. zelo ozka dolina z rečno, hudourniško strugo: sopoti in soteske
- 3. sopara, sopuh: Topel sopot, ki so ga nadihale ponoči krave, ga je zajel (F. Godina)
spiránt -a m (ā) lingv. glas, ki nastane, ko gre zračni tok skozi priporo; pripornik: spiranti f, h, s
šájevka -e ž (ȃ) nar. krilo temne barve iz močne tkanine: Šajevko in irhaste hlače - to je človek nosil in nosil (F. Finžgar)
škrpíca -e ž (í) knjiž. droben, majhen človek: tajnik stranke, bledolična škrpica z velikimi, zelenimi očali (F. Kozak)
transkribírati -am dov. in nedov. (ȋ) lingv. zapisati črke, znake s črkami, znaki drugačnega sistema: transkribirati latinski ph v f, s f;
transkribirati Shakespeare kot Šekspir;
napačno transkribirati nejasno mesto starega besedila // zapisati črke določene pisave s črkami druge pisave; prečrkovati: transkribirati cirilico z latinico
● publ. filmsko transkribirati svet prikazati, predstaviti s filmskimi izraznimi sredstvitranskribíran -a -o: tuja imena so v oklepaju transkribirana
trenkljáti -ám nedov. (á ȃ) nar. hoditi brez cilja, namena: Ko ga je videl tako samega trenkljati po gmajni, se mu je zasmilil (F. Bevk)
túlpika -e ž (ȗ) nar. prekmursko - 1. narcisa: bila je pomlad in vzcvetele so prve tulpike; nabirati tulpike
- 2. lokvanj: zavili sta na vratnice ob bereku, kjer so na vodi cvetele bele tulpike (F. Godina)
u... predpona - 1. v glagolskih sestavljenkah za izražanje
- a) v zvezi s se usmerjenosti dejanja z višjega mesta, položaja na nižjega: ugrezati se, usedati se / ulekniti se
- b) premikanja stran: ubežati, uiti, uteči / umakniti se
- c) dosege zaželenega namena, cilja: ublažiti / uokviriti, ustekleničiti / udobrovoljiti, uenosmeriti, upokončiti / ubesediti, učlovečiti / udomačiti, upijaniti / uhoditi, uigrati se / upliniti, utekočiniti se
- č) v zvezi s se zmanjšanja česa kot posledice dejanja: ukuhati se, uskočiti se, usušiti se
- d) v zvezi s se napake, pomote pri dejanju: umeriti se, uračunati se, ušteti se
- e) povzročitve škode, poškodbe z dejanjem: urezati, ustriči / usekati se
- f) same dovršnosti (včasih brez pomenskega odtenka): ubraniti, uloviti / uleči se
- 2. v imenskih sestavljenkah glagolskega izvora za izražanje pomena, kot ga določa ustrezni glagol: udor, udoren, udrtje, usedlina
učílna -e ž (ȋ) zastar. učilnica: v šoli so štiri učilne
// šola, šolsko poslopje: stoji učilna zidana (F. Levstik)
uporába -e ž (ȃ) glagolnik od uporabljati ali uporabiti:- a) prepovedati uporabo poti; z zakonom urejati uporabo zemljišča; dati komu avtomobil v uporabo; posodo po uporabi pomijemo in posušimo; prekuhati zamaške pred uporabo; dobiti dovoljenje za uporabo stavbe; vrečke za enkratno uporabo / enostavna uporaba stroja; dati navodila za uporabo
- b) omejiti uporabo naravnih bogastev / uporaba družbenih sredstev / uporaba znanstvenih dognanj; praktična uporaba kake teorije
- c) uporaba tankov v napadu; uporaba ustnika pri kajenju / uporaba zaščitnih sredstev v kmetijstvu; pospeševati uporabo računalnikov na različnih področjih
- č) uporaba sile, zakona za dosego pravic
- d) uporaba ljudskih izrazov v besedilu
- e) uporaba mleka za sir
- f) uporaba bencina za čiščenje; uporaba vode za namakanje
♦ jur. analogna uporaba zakona uporaba zakona pri vsebinsko podobnem primeru, ki ga ta zakon ureja
v... predpona - 1. v glagolskih sestavljenkah, včasih okrepljena z v za izražanje
- a) premikanja ali usmerjenosti v notranjost česa: vkorakati, vpluti / vstopiti v hišo / vbočiti, vlomiti / vpasti v besedo
- b) spravljanja česa v omejen prostor ali v snov: vliti, vnesti / vtakniti v odprtino / vcepiti, vgnesti / vdihniti
- c) spravljanja česa v kaj za dosego določenega namena: vkuhavati, vlagati sadje; vplačati, vsejati
- č) dajanja, nameščanja česa v kaj kot sestavni del: vgraditi, vlepiti; vpisati, vpoklicati, vračunati / vplesti v pripoved
- d) delanja česa v kaj, v notranjost česa: vbrusiti, vklesati / vžgati znamenje v kaj / včrtati, vrisati trikotniku krog
- e) prizadevanja, da bi kdo sprejel kaj za svoje: vcepljati, vsiljevati / vbijati komu kaj v glavo
- f) v zvezi s se prilagajanja, povezovanja, duševnega poglabljanja: vrasti se, vživeti se v okolje / vživeti se v koga
- 2. v imenskih sestavljenkah glagolskega izvora za izražanje pomena, kot ga določa ustrezni glagol: vbod, vhoden, vrinjenec
- 3. v sestavljenih prislovih za izražanje pomena, kot ga določa predložna zveza: vnaprej, vtem, vtretjič
vêlik -íka -o prid., véčji (é ȋ; sam. iz prislova ī) - 1. ki dosega visoko stopnjo
- a) glede na razsežnost, ant. majhen: velik človek; ima velik nos; velika ladja, soba; dvorišče zavzema veliko površino; srednje veliko stanovanje; velik kot gora / veliko mesto; vas ni velika; Amerika, njihova velika soseda
- b) glede na merljivo količino: velik del proizvodnje izvozijo; ekspr. dobiti kaj za velik denar; zelo velik dvig cen; velike količine hrane; priti z veliko zamudo / publ. to je v veliki meri njegova zasluga v glavnem, pretežno
- c) glede na število sestavnih enot: velik kolektiv; velika družba, skupina / bil je velik pogreb udeležilo se ga je veliko ljudi; veliko podjetje podjetje, ki ima večje število delavcev ali večjo vrednost sredstev
// število a je večje od b - č) glede na dolžino: dela velike korake / kamen v velikem loku zleti v vodo
- d) ekspr. glede na trajanje: velika časovna enota / dočakati veliko starost visoko
- e) glede na možni razpon: ima velike načrte; ima velik talent; jesti z velikim tekom; biti sprejet z velikimi častmi / pri delu je potrebna velika natančnost; med njimi so velike razlike / velike želje; možnosti niso velike / čutiti veliko olajšanje; imeti veliko zaupanje v koga
- f) glede na čas življenja: imata že velike otroke / kaj boš, ko boš velik
- g) glede na svojo glavno, bistveno značilnost: velik klanec; velika gneča / trgovina ima veliko izbiro / velik napor / ekspr.: je velik jedec; on je velik otrok otročji, naiven
- h) nav. ekspr. glede na intenzivnost, učinek: velik veter; velika rušilna moč / velika bolečina; velika vnema / veliki upi; njena ljubezen je velika; zgodila se ji je velika nesreča
- i) glede na razsežnost in delovanje ali dejavnost: velik rudnik; velika kmetija
- j) glede na pomembnost: velik dogodek; naredil je veliko napako; velika tatvina / ekspr. izreči velike besede / postati velik umetnik, znanstvenik
- 2. z izrazom količine ki izraža razsežnost: dva hektara velik travnik; za dlan velika površina
● star. bil je že velik dan bilo je že zelo svetlo; ekspr. politik velikega stila sposoben, znan; ekspr. zabava v velikem stilu imenitna, razkošna; velika noč v krščanstvu praznik Kristusovega vstajenja; iron. pojesti vso modrost z veliko žlico šteti se za zelo izobraženega, pametnega; ekspr. za gledališče je bil ta igralec veliko odkritje proti pričakovanju zelo dober, uspešen; velike ribe male žro močnejši zatirajo slabotnejše; strah ima velike oči če se kdo česa boji, se mu zdi to še hujše, kot je v resnici; preg. velik v bahanju, majhen v dejanju
velíki -a -o sam., nar. véliki: zgodilo se je nekaj velikega; eni kradejo po malem, drugi po velikem; preg. iz malega raste veliko; preg. kdor z malim ni zadovoljen, velikega vreden ni; prim. več, večji, veliki, veliko
véliki -a -o prid. (ẹ̑) - 1. določna oblika od velik:
- a) veliki kazalec ure; mali in veliki krožniki; zvoniti z velikim zvonom; male in velike črke; velika skakalnica; mala in velika začetnica
- b) pog. veliko pivo
- c) veliki narodi; veliki orkester sestavljen zlasti iz skupin godal, pihal, trobil in tolkal
- č) puška z velikim dometom
- d) te velike razlike so se še povečale
- e) kaj študira tvoj veliki sin
- f) veliki klanec je za nami
- g) vem za njegovo veliko bolečino
- h) velika kmetija je propadla
- i) poročati o velikem dogodku / veliki slovenski pesnik; Amerika, njihova velika soseda / odšel je v veliki svet; gostilna je stala ob veliki cesti / Velika Britanija; kot pristavek k imenu Peter Veliki
- 2. v zvezi velika potreba izločanje blata: mala in velika potreba / iti na veliko potrebo
● veliki hlapec hlapec, ki vodi druge hlapce na kmetiji; star. veliki srpan avgust; star. veliki traven maj; ekspr. prišel je njegov veliki trenutek dobil je priložnost za pomemben uspeh; veliki voz ozvezdje, katerega sedem najsvetlejših zvezd ima obliko voza; ekspr. obešati kaj na (veliki) zvon povsod razglašati, pripovedovati; velika dekla dekla, ki vodi druge dekle na kmetiji; ekspr. iti čez (veliko) lužo iskat zaslužka v Ameriko; ekspr. dolgo so pluli čez (veliko) lužo Atlantski ocean; nar. velika maša veliki šmaren; velika matura nekdaj zaključni izpit po višji srednji šoli; velika nagrada pri nekaterih tekmovanjih, zlasti športnih najvišje priznanje za zmago; velika plošča (gramofonska) plošča s premerom 30 cm
♦ anat. veliki možgani del možganov za dojemanje dražljajev in urejanje odnosov med organizmom in okolico; veliki krvni obtok del krvnega obtoka, pri katerem teče kri skozi telo; velika medenica zgornji del medenice; astr. Veliki medved; bot. veliki jesen jesen z golimi cveti, Fraxinus excelsior; velika kopriva kopriva z večjimi, pri dnu prisekanimi listi, Urtica dioica; velika zraščenka užitna goba, zraščena iz številnih betov, ki imajo s strani nasajene klobučke, Grifola frondosa; film. veliki plan od zelo blizu prikazana oseba, stvar ali njun del, navadno čez celo filmsko platno, sliko; velika zlata arena priznanje za najboljši film puljskega festivala; fiz. velika kalorija kilokalorija; geom. velika os elipse najdaljši premer elipse; velika polkrožnica polkrožnica nad veliko osjo elipse; kem. velika molekula makromolekula; lingv. veliki stavek skupina zapleteno sestavljenih stavkov z dvema pomenskima deloma; lov. veliki lov lov na veliko ali zaradi načina lova pomembno divjad; velika divjad zlasti večja in zaradi načina lova pomembna divjad; mat. velika poštevanka sistem produktov po dveh celih števil od 10 do 20; muz. veliki interval; velika seksta, sekunda, septima, terca; navt. veliki jambor jambor, drugi od spredaj; veliko jadro spodnje največje jadro na glavnem jamboru jadrnice z več jambori; rel. veliki četrtek zadnji četrtek pred veliko nočjo; veliki duhovnik pri starih Judih najvišji duhovnik in hkrati predsednik velikega zbora; veliki šmaren praznik Marijinega vnebovzetja 15. avgusta; veliki teden teden pred veliko nočjo; veliki zbor pri starih Judih najvišji organ verske oblasti in najvišje sodišče; velika sobota zadnja sobota pred veliko nočjo; soc. veliki kmet kmet, ki ima navadno nad 10 ha zemlje; velika družina razširjena sorodstvena skupnost, ki temelji na skupnem družinskem predniku in nedeljivosti družinske lastnine; šah. velika kombinacija kombinacija, ki sestoji iz velikega števila potez; velika rokada rokada na damino stran; šport. veliki rokomet rokomet, pri katerem je na igrišču enajst igralcev; zgod. veliki inkvizitor vodja španske inkvizicije; velika antanta zveza Anglije, Francije in Rusije pred prvo svetovno vojno; zool. veliki metljaj; veliki vrtni polž; velika sinica
véliki -a -o sam.: publ. sestanek štirih velikih predstavnikov velesil Velike Britanije, Francije, Združenih držav Amerike in Sovjetske zveze; narediti kaj velikega; na veliko na veliko trgovati z žitom; na veliko zapravljati; prim. več, velik, veliko
velikóst -i ž (ọ̑) lastnost, značilnost koga ali česa glede na stopnjo- a) razsežnosti: meriti velikost; razvrstiti po velikosti; majhna, povprečna velikost; velikost črk; velikost gozda; človek srednje velikosti / kip v naravni velikosti; listi zrastejo do velikosti dlani
- b) merljive količine: velikost zamude
- c) števila sestavnih enot: velikost kolektiva, skupine se je zmanjšala
- č) dolžine: velikost koraka, razdalje
- d) trajanja: velikost časovnih enot
- e) možnega razpona: velikost kazni, razlik
- f) nav. ekspr. intenzivnosti, učinka: velikost moči / velikost bolečine
- g) razsežnosti in delovanja ali dejavnosti: velikost kmetije
víškati -am nedov. (ȋ) nar. pestujoč dvigovati: ti si pa vsa očetova; ni čuda, če te je vsako minuto nosil na rokah in te viškal (F. Bevk)
vrníca -e ž (í) nar. (posušena) trava prve košnje; seno: v sadovnjakih so bili pokosili vrnico, ki so jo zvečer devali v kupe (F. Bevk)
z... ali z... in iz... ali z... tudi iz..., pred nezvenečimi soglasniki s... ali s... in iz... ali s... tudi iz..., pred s, š, z, ž se... [sə in se] predpona - 1. v glagolskih sestavljenkah za izražanje
- a) premikanja ali usmerjenosti s česa, odkod, kam: zbezati iz koša; zbiti klobuk z glave; zlesti na drevo, zriniti vstran, zvoziti drva iz gozda
- b) druženja, kopičenja: zbiti deske; zbrati, zgrabiti seno; zliti skupaj, zrasti se
- c) začetka dejanja: zbezljati, zdirjati, zdrveti
- č) stanja kot rezultata dejanja: zbombardirati, zbrisati, zdresirati, zdrgniti
- d) nastopa stanja, pridobitve lastnosti: zblazneti, zbledeti, zboleti, zdaniti se, zmračiti se, zmrzniti / zgostiti, zjekleniti
- e) dosege zaželenega namena, cilja: zberačiti, zvabiti
- f) same dovršnosti: zgoreti, zgraditi, zravnati / zlagati se
- 2. v imenskih sestavljenkah glagolskega izvora za izražanje pomena, kot ga določa ustrezni glagol: zbiranje, zbledelost, zrastlina
- 3. v imenskih sestavljenkah in sestavljenih prislovih za izražanje pomena, kot ga določa predložna zveza: zbliza, zdaleč, zdoma; prim. iz
za... ali zà... predpona (ȁ) - 1. v glagolskih sestavljenkah za izražanje
- a) usmerjenosti dejanja za kaj: zaiti, zaostati / zagraditi, zajeziti / zapogniti, zavihati
- b) usmerjenosti dejanja čez kaj tako, da odprtine, vdolbine ni več: zagladiti, zamazati / zasnežiti
- c) usmerjenosti dejanja v notranjost česa tako, da kaj tam s svojim delom ostane: zadreti, zasaditi / zaglodati se, zajesti se
- č) odklona od prave poti, mere: zabloditi, zaiti / zadeliti se, zagovoriti se / zasedeti se
- d) izgube, porabe česa: zakockati, zapiti
- e) časovne omejenosti dejanja: zacincati / zacepetati, zahlastati
- f) začetka dejanja: zagospodariti, zajokati, zavladati
- g) same dovršnosti: zakikirikati, zakričati / začutiti, zaželeti / zapisati, zaščititi
- 2. v imenskih sestavljenkah glagolskega izvora za izražanje pomena, kot ga določa ustrezni glagol: zagovor, zajedav, zapis
- 3. v imenskih sestavljenkah za izražanje pomena, kot ga določa predložna zveza: zadoben, zamejstvo, zatilje
zavsédnji -a -e prid. (ẹ̑) nar. navaden, vsakdanji: drugi dan se je oblekla v staro, zavsednjo obleko (F. Bevk)
zgrúditi se -im se dov. (ú ȗ) - 1. zaradi slabosti, nemoči priti iz pokončnega položaja v ležečega, klečečega: opotekla se je in zgrudila; nezavesten se je zgrudil; zgruditi se na kolena; zgruditi se na tla, v naslanjač; zgruditi se kot mrtev, pokošen, ubit / zgruditi se od utrujenosti; zgruditi se pod bremenom / redko zgruditi se vznak pasti
● vznes. zgrudil se je v grob umrl je - 2. redko spremeniti se v grude: prst se zgrudi
zgrúditi - 1. knjiž. narediti, povzročiti, da kdo pride iz pokončnega položaja v ležečega, klečečega: utrujenost človeka zgrudi; zgruditi koga na tla / Tak pevec se trudi, samoten živi, se v slavi, ko zgrudi ga smrt, prerodi (F. Prešeren)
- 2. ekspr. čustveno zelo prizadeti: če bi to vedela, bi jo zgrudilo
● star. sovražnik jim je zgrudil obzidje porušil, podrl
zóbnoústničnik -a m (ọ̄-ȗ) lingv. soglasnik, tvorjen s spodnjo ustnico ob robu zgornjih sekalcev: f in v sta zobnoustničnika