Slovar slovenskega knjižnega jezika²

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 16. 6. 2024.

antilópa -e ž (ọ̑)
hitra savanska žival z velikimi rogovi, ki živi zlasti v Afriki: čreda antilop
 
zool. indijska antilopa antilopa, pri kateri ima rogove samo samec, Antilope cervicapra; antilopa oriks antilopa z zelo dolgimi, močno koničastimi rogovi, Oryx algazel
óriks -a m (ọ̑)
zool. antilopa z zelo dolgimi, močno koničastimi rogovi, Oryx algazel: čreda oriksov; v prid. rabi: antilopa oriks
samotárka -e ž (á)
1. ženska ali žival, ki hote živi sama, brez stikov, povezave z drugimi: postala je čemerna samotarka / lisica je velika samotarka; antilopa samotarka
2. ekspr. kar okoli sebe, v bližini nima drugih stvari svoje vrste: gora samotarka
antilópin -a -o (ọ̑)
pridevnik od antilopa: antilopin trup
gnú -ja m (ȗ)
zool. antilopa z govedu podobno glavo, Connochaetes: belorepi gnu
kudú -ja m (ȗ)
zool. antilopa z dolgimi, šilastimi rogovi, Strepsiceros:
Število zadetkov: 6