cévkar -ja m (ẹ̑) nav. mn., zool. mnogočlenarji z apnenčasto ali usnjato cevko, Sedentaria

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.

foraminífera in foraminifêra -e ž (ȋ; ȇ) nav. mn., zool. morska pražival, navadno z apnenčasto hišico; luknjičarka

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.

kámnica tudi kámenica -e ž (ȃ) 
  1. 1. zool. sivkasta ptica z rdečim kljunom, ki živi v skalnatih gorskih predelih; kotorna: v rušju je gnezdila kamnica
  2. 2. bot. užitna goba, ki z micelijem poveže apnenčasto zemljo v debelo, lehnjaku podobno kepo, Polyporellus tuberaster; prim. kamenica

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.

ládjica -e ž (ā) 
  1. 1. manjšalnica od ladja: na tej progi vozijo le ladjice; obalna, rečna ladjica
  2. 2. ekspr. čoln, jadrnica: na jezeru se zibljejo ladjice
  3. 3. igrača, ki predstavlja ladjo, čoln: otroci spuščajo po vodi ladjice; papirnata ladjica
    ♦     bot. ladjica zrasla spodnja venčna lista metuljastega cveta; zool. papirnata ladjica glavonožec s tanko apnenčasto lupino in z izrazito spolno dvoličnostjo, Argonauta argo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.

lúknjičarka -e ž (ȗ) nav. mn., zool. morske praživali, navadno z apnenčasto hišico, Foraminifera

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.

numulít -a m (ȋ) pal. izumrla morska pražival z apnenčasto hišico iz starejšega terciarja

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.

obdáti -dám dov., 2. mn. obdáste in obdáte; obdál (á) 
  1. 1. narediti, da je kaj okrog česa: mesto so obdali z obzidjem; obdati nasad z ograjo; palače so obdali z lepimi vrtovi / obdati rečni breg z nasipom
    // postaviti se, pojaviti se okrog koga: po govoru so ga obdali novinarji in ga spraševali / obdala ga je taka megla, da ni ničesar več razločil
  2. 2. narediti, da je kaj na (vsej) površini: obdati pecivo z glazuro; obdati stene z opažem obložiti; obdati se z apnenčasto lupino, oklepom / star. oblaki so obdali nebo pokrili, zakrili
  3. 3. nav. ekspr. narediti, da je, se nahaja kdo v okolju, kjer kdo biva, se zadržuje: odkar ima tako pomemben položaj, so ga obdali z vohuni; obdal se je s samimi sposobnimi ljudmi / obdali so ga z razkošjem
  4. 4. ekspr. narediti, da je kdo deležen česa: otroke je obdala z ljubeznijo / obdal ga je z vsemi častmi / zastar. obdala ga je s srečo osrečila ga je
  5. 5. knjiž. izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik: takrat ga je obdala bolečina
    ●     knjiž. obdati se z molkom ne govoriti več o svojih zadevah; ne dati vesti o sebi; knjiž. obdati se s potrpljenjem biti potrpežljiv

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.

ogródje -a s (ọ̑) 
  1. 1. kar nosi, povezuje napravo, objekt in daje osnovno obliko: postaviti trdno ogrodje; leseno, železno ogrodje; ogrodje strehe; ogrodje vozila; ogrodje iz cevi, žic / ostalo je samo še ogrodje barake / nosilno ogrodje
    // navadno s prilastkom med seboj povezani bistveni sestavni elementi česa: sestaviti ogrodje oddaje o športu; ogrodje zakona / publ. idejno ogrodje stranke
  2. 2. trdni oporni deli telesa: poškodovati ogrodje; apnenčasto, koščeno ogrodje; ogrodje iz kremenastih iglic / del telesnega ogrodja
    ♦     zool. osno ogrodje hrbtenica z rebri in lobanja vretenčarjev

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.

papírnat -a -o prid. (ȋ) ki je iz papirja: obledeli papirnati trakovi; zastavice na rokavih so papirnate / papirnati denar denar v obliki papirja; papirnati prtiček; zložiti kupljeno blago v papirnato vrečko
// ekspr. neživljenjski, nestvaren: reševanje papirnatih problemov; papirnate obljube; sheme so zelo papirnate / papirnati izrazi; dialogi v novi drami so papirnati
● ekspr. papirnata vojna dalj časa trajajoča pismena polemika
♦ zool. papirnata ladjica glavonožec s tanko apnenčasto lupino in z izrazito spolno dvoličnostjo, Argonauta argo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.

ríbji -a -e prid. (ȋ) nanašajoč se na ribe: ribji rep; ribja koščica se mu je zataknila v grlu; ribja luska, plavut; nebo je čisto kot ribje oko / ribji samec; ribja jajčeca ikre; ribje meso / ribje jate / ribje jedi; ribja juha; ribja konzerva; ribje olje olje iz svežih jeter ribe trske
// ribja hrana hrana za ribe
// ribja restavracija restavracija, kjer se streže zlasti z ribjimi jedmi; ribja tržnica / papigi so dali ribjo kost apnenčasto ploščico, ki tvori ogrodje sipe; steznik z ribjimi kostmi z opornicami iz vosov vosatih kitov
● ekspr. ima ribjo kri se sploh ne razburi; ekspr. strmel je vanjo s svojimi ribjimi očmi hladnimi, brezizraznimi
♦ agr. ribji hrbet ali ribja kost oblikovanost trte, pri kateri se šparoni vežejo vodoravno na eno ali na obe strani žične opore; ribja moka krmilo iz posušenih zmletih rib in ribjih odpadkov; fot. ribje oko širokokotni objektiv, ki zajema slikovni kot 180°; gastr. ribji ragu; ribja marinada z marinado polita riba; med. ribja koža kožna bolezen s čezmernim luščenjem povrhnjice; metal. ribje oko okrogla, krhka, svetla lisa s poro ali delcem žlindre v zvaru kot varilska napaka; obl. vzorec ribja kost vzorec z diagonalno lomljenimi črtami; obrt. ribja kost okrasni vbod, s katerim se sestavita dva kosa tkanine; rib. ribji drobiž majhne, gospodarsko nepomembne vrste rib; ribji vložek v ribolovno vodo spuščene ribe za povečanje količine rib v njej; ribja steza umetno narejen prehod za ribe čez visoke vodne pregrade; ribje naselje večja skupina morskih rib iste vrste ali različnih vrst, ki živi na istem prostoru, kraju; um. ribji mehur okras v obliki ribjega mehurja, zlasti kot sestavni del gotskega krogovičja; vet. ribji hrbet nenormalno izbočena hrbtenica pri prašičih; zool. ribji mehur organ, s katerim riba uravnava dviganje ali spuščanje v vodi; ribji orel orel, ki se hrani z ribami, Pandion haliaëtus; ribja pijavka pijavka, ki se prisesa na škrge, kožo rib, Piscicola geometra; ribja trakulja široka trakulja; ribja uš

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.

zaklépnica -e ž (ẹ̑) zool.  
  1. 1. nav. mn. polži s podolgovato hišico, ki se zapira z apnenčasto ploščico, Clausiliidae: zaklepnice živijo v gozdovih
  2. 2. apnenčasta ploščica, s katero ti polži zapirajo svojo hišico

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.

Število zadetkov: 11