Slovar slovenskega knjižnega jezika

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 2. 6. 2024.

b [bé in bə̀] m neskl., tudi sklonljivo, zlasti v izgovoru, b béja tudi b-ja (ẹ̄; ə̏) druga črka slovenske abecede: napiši b; mali b / kot nadomestilo za ime osebe A je dal B polovico zneska
// soglasnik, ki ga ta črka zaznamuje: zveneči b
● če si rekel a, reci tudi b nadaljuj; povej vse
♦ lit. rima aabb zaporedna rima; mat. 2a + 3b
po predl.  
  1. I. s tožilnikom, v zvezi z enklitično obliko osebnega zaimka pó- (ọ̑)
    1. 1. za izražanje premikanja z namenom, da pride oseba, stvar na cilju na izhodiščni položaj premikanja: iti, poslati po zdravnika; po kaj si prišel; povabili so ga, zdaj pa ni nikogar ponj; skoči v lekarno po zdravila / seči v žep po denar; pisati tovarni po navodila / redko šla je k studencu po vode po vodo
    2. 2. s svojilnim zaimkom ali pridevnikom za izražanje hotenja, volje, ki (naj) usmerja, vodi ravnanje: pri naši hiši bi bilo vse drugače, če bi šlo po moje; pa naj bo po njegovo, če že tako hoče; vsakdo ravna po svoje; hišo so uredili po Janezovo
    3. 3. s pridevnikom srednjega spola ali pridevniškim prislovom za izražanje načina, kako dejanje poteka: po božje častiti; po bratovsko deliti; tuliti po volčje; živeti (po) beraško; skrbeti za koga (po) očetovsko / govori (po) nemško, zastar. po nemški
  2. II. z mestnikom
    1. 1. za izražanje neurejenega premikanja ali stanja
      1. a) na enotni površini: hoditi po gozdu; sprehajati se po mestu, parku / potovati križem po svetu / po obeh straneh poti so njive / hoditi po dežju / premetavati se po postelji / po tleh razmetani listki; pege po obrazu / iskati, brskati po slovarju
      2. b) na površini, ki jo oblikuje množica posameznih predmetov: sneg leži po gorah; kmetije so raztresene po gričih; hoditi po hribih; posedati po krčmah / prsti hitijo po tipkah / ptice skačejo po vejah / listje rumeni po drevju; skriva se po grmovju / oziral se je po poslušalcih / polemika po časopisih
    2. 2. za izražanje usmerjenega premikanja na površini česa podolžnega: stopati po cesti; potok teče po dolini; obleka se trga po šivih; plezati po vrvi / knjiž. kri polje po žilah; voda curlja po žlebu / povzpeti se v peto nadstropje po stopnicah / gladiti psa po dlaki / po poti jesti med potjo
    3. 3. za izražanje premikanja, usmerjenosti na površino predmeta: od obupa se je tolkel po glavi; udariti psa po gobcu / razbijati po vratih
      // za izražanje premikanja k čemu s sovražnim namenom: vsi so planili po njem; tolči po sovražniku
    4. 4. za izražanje premikanja
      1. a) z namenom, da se kaj pridobi, obdrži: seči po knjigi; pes hlastne po muhi; ekspr. gostje so kar planili po jedeh
      2. b) z določenim namenom sploh: iti v mesto po opravkih; mladi hodijo z doma po zaslužku / šel je ven po nakupih nakupovat
    5. 5. za izražanje usmerjenosti duševne dejavnosti k predmetu
      1. a) ki naj se spozna, zazna: pogledati po vremenu; povprašati po zdravju, znancu; vprašal ga je po imenu / neprav. debata po tem vprašanju o
      2. b) ki je cilj čustvovanja, volje: hrepeneti, ekspr. koprneti po čem / potreba po jedi; želja po popolnosti; pohlep po denarju / psu se cedijo sline po klobasi
      3. c) ki je vir, izhodišče čustvovanja: žalovati po kom; hudo mu je po materi
    6. 6. za izražanje časa, trenutka, ki mu sledi dogajanje: po petih letih ga prvič vidim; po treh tednih se vrnem / po deseti (uri) pridi v pisarno; po kosilu počiva; po maturi se bo vpisal na univerzo; prva leta po osvoboditvi; kmalu po polnoči / pri štetju let leta deset po našem štetju / neprav. pred in po uporabi pred uporabo in po njej
      // za izražanje (časovnega) zaporedja: ajda se seje po pšenici / po Vrhniki pride Logatec za Vrhniko
      // ekspr., v zvezi z biti za izražanje prenehanja, izginitve: sneg kar vidno jemlje, kmalu bo po njem; je že po dežju nehalo je deževati
      // zastar. za izražanje časa, v katerem se kaj dogaja; ob: shajali so se po zimskih večerih
    7. 7. za izražanje merila, vodila
      1. a) pri določanju, opredeljevanju: spoznati koga po glasu, hoji; podoben, različen po značaju; večji po postavi; prvi po moči; postaviti se v vrsto po velikosti / mehanik po poklicu; po rodu Hrvat; sorodstvo po stricu / njegov brat, Peter po imenu ki mu je ime
      2. b) pri usklajanju, prilagajanju: oblačiti se po modi; čevlji so narejeni po nogi; ladjo so imenovali po glavnem mestu; delati po načrtu; ravnati po zakonu / pomagati po svojih močeh / ekspr. delati po stari navadi / nagrajevanje po delu; publ. po svojem položaju je član odbora
        // za izražanje merila, vzora pri posnemanju, poustvarjanju: slikati po naravi; scenarij je narejen po romanu / zgledovati se po drugih / igrati, peti po notah
    8. 8. za izražanje sredstva, posrednika: poslati po pošti, železnici; sporočiti po kurirju / publ. nadzorovati po svojih organih
      // neprav. za izražanje povzročitelja; od: po hudournikih razrita pot; zavzetje Carigrada po Turkih / povezani smo po skupnih doživljajih s skupnimi doživljaji; po človeških rokah narejeni kipi s človeškimi rokami
    9. 9. za izražanje vzroka, zaradi katerega se kaj dogaja: to se je zgodilo po tvoji krivdi / po fižolu ga boli želodec; po sadju ga napenja / mož je znan po grobosti; sloveti po lepoti
    10. 10. za izražanje vira, izvora
      1. a) pri zaznavanju s čutili: čebelnjak diši po medu in vosku; okus po ananasu, čokoladi; smrdeti po žganju
      2. b) pri prevzemanju z dedovanjem, nasledstvom: dobiva pokojnino po možu / vdova po profesorju / po očetu ima oči, po materi lase
    11. 11. za izražanje načina, kako dejanje poteka: hoditi po prstih; plaziti se po trebuhu / po grobem obdelati; obsoditi po krivem; po pravici razsoditi; ekspr. jeziti se po nepotrebnem
    12. 12. za izražanje mere: jemati zdravilo po kapljicah; plačevati po kosu; prodajati zemljišče po parcelah; piti po požirkih
      // za izražanje delitve, razdeljevanja: razdeliti po enakih delih / publ. plačevati za vodo sto dinarjev po osebi na osebo
    13. 13. za izražanje cene: prodajati po nizki ceni; jajca so bila na trgu po dinarju; po čem je vino
      ●       ekspr. (nedolžna) kri vpije po maščevanju (po nedolžnem) umorjene(ga) je treba maščevati; otrok je po očetu ima njegove lastnosti; zastar. prvi po cesarju za cesarjem; Janez Kocmur, po domače Maček izraža (hišno, osebno) ime v rabi domačinov; to mu ni po duši mu ni všeč; nižje pog., ekspr. šel je po gobe umrl je; pog. po privatni liniji privatno, ne službeno; star. iti po plemenu goniti se; pariti se; ekspr. malo po malo sneži pomalo; po mojem to ni prav po mojem mnenju; pog. že kar dobro govori po naše v jeziku, ki je tu v rabi; nar. vzhodno reč po našem pomeni besedo v našem narečju; prišel sem po slovo se poslovit
      ♦       šport. zmagati po točkah premagati nasprotnika samo zaradi višjega števila dobljenih točk; vet. krava je po teletu se je pred kratkim otelila; prim. podolgem, pomalem, ponavadi, posili, posredi, postrani, povečini ipd.
ostáti ostánem dov. (á ȃ) 
  1. 1. ne prenehati biti, se nahajati na določenem prostoru, v določenem kraju: vsi so odšli, le on je ostal; ostati na deželi, v mestu / slike so ostale na steni; v steklenici je ostala samo gošča / listje ne bo dolgo ostalo na drevju / ostati doma za varuha / najstarejši sin je ostal na kmetiji je postal njen gospodar
    // po prihodu kam ne oditi takoj: v vsakem kraju so ostali nekaj dni; ostati na zabavi do konca / boji se, da bo moral ostati v bolnici da ga bodo obdržali; rad bi ostal v tem kraju se za stalno naselil; odločili so se, da bo ostala pri njih da jo bodo sprejeli v svojo družino
  2. 2. s prislovnim določilom pri premikanju, gibanju ne (moči) priti z določenega mesta: krogla mu je ostala pod lopatico; voz je ostal v blatu / smeti so ostale na cedilu
    // ne priti z določenega mesta, iz določenega kraja: če pomoč ne bi prišla pravočasno, bi ostali v jami / ekspr.: ostal je na fronti padel; rokopis je ostal v predalu ni bil objavljen
    // akti so ostali pri direktorju; pren. sklepi so ostali le na papirju
    // biti puščen kje, ne biti (po)spravljen z določenega mesta: čoln je ostal v vodi; posoda je ostala na mizi / žito je ostalo na polju / ker je prišel prepozno, je ostal zunaj
  3. 3. s prislovnim določilom ne prenehati biti v določenem položaju: letalo je dolgo ostalo na tej višini; ostati na koncu vrste; zmeraj je ostal v njeni bližini / vozilo je v ovinku komaj ostalo na cesti
    // nav. ekspr. priti glede na premikajočega se v določen položaj: reka je ostala na desni; gore so ostale v daljavi; domača vas je ostala za njim
  4. 4. s širokim pomenskim obsegom ne prenehati biti, obstajati: jama, ki jo je naredila granata, je ostala; zob ga je nehal boleti, oteklina pa je ostala; težave bodo ostale / hruške so zgnile, jabolka so pa ostala so se ohranila; lepo vreme bo ostalo še nekaj dni trajalo
    // ne prenehati
    1. a) biti, obstajati kot del, sestavina, element celote, ki ne obstaja več: od servisa je ostal le en krožnik; od cerkve je ostal zvonik / iz tistih časov je ostalo nekaj predmetov se je ohranilo
    2. b) se uporabljati, biti veljaven: parne lokomotive ne bodo dolgo ostale; dosedanje omejitve uvoza bodo še ostale / cene nekaterim živilom so ostale se niso spremenile
      // nekaj ljudskih šeg je ostalo
    3. c) biti zanimiv, pomemben: njegova dela bodo ostala; ekspr. če bomo prestrogi, kaj bo ostalo
  5. 5. z dajalnikom ne prenehati biti
    1. a) pri kom kot lastnost: lepota ji je ostala; veselje do dela mu je ostalo / bolezen mu je ostala iz otroških let jo ima; to ime mu je ostalo tako so ga začeli imenovati; tako so mu rekli
      // drevesu je ostalo le še nekaj listov
    2. b) v posesti, lasti koga: hiša mu je ostala, drugo so mu pa prodali na dražbi / uniforma je vsakemu ostala
  6. 6. ne prenehati biti
    1. a) skupaj s kako celoto: čeprav so seme čistili, je v njem ostal plevel / v novi izdaji bodo ostale skoraj vse pesmi iz prve izdaje
    2. b) član kake skupnosti: ostati pri pevskem društvu; ostati v organizaciji
  7. 7. biti še
    1. a) neporabljen, nerazdeljen: ostalo je še nekaj časa; hrane je ostalo za pet dni; ostali sta še dve vstopnici; ni mu ostalo dosti denarja za knjige / večerja zanj je ostala; jabolko naj ostane zanjo naj se prihrani
    2. b) neopravljen, nenarejen: vse domače delo ji je ostalo; ostalo mu je še nekaj izpitov / naloga mu ostane za zvečer
    3. c) nav. ekspr. edino mogoč, primeren: ne ostane mu drugega, kot da ga prosi za pomoč; kaj nam po vsem tem še ostane kaj lahko še storimo
      // preseči potrebno mero, količino: blaga je za plašč dovolj, še ostalo bo; hrana vsak dan ostane
  8. 8. ne prenehati biti, obstajati kot posledica česa, ko povzročitelj ni več navzoč: od rane so ostale brazgotine; za nevihto je ostalo opustošenje
    // biti kot zapuščina po kom: prepustil jim je vse, kar je ostalo po materi / ekspr. natisnili so vse, kar je za njim ostalo kar je napisal
  9. 9. ne se odstraniti iz oprijema, ker preneha prvotna pritrjenost, vez: ko je prijel za kljuko, mu je ostala v roki; potegnil je in zob mu je ostal v kleščah / na krtači je ostalo dosti dlak
  10. 10. z oslabljenim pomenom, s povedkovim določilom izraža, da lastnost ali stanje osebka še naprej obstaja
    1. a) s pregibno besedo: mož je ostal poštenjak; to naj ostane skrivnost; ostati krepek, zdrav, živ; kljub prošnjam je ostal neizprosen; ostati neporočen / ostal ji je zvest vse življenje bil
      // brezoseb. ostalo bo hladno, suho / kot pozdrav ostanite zdravi
    2. b) z nepregibno besedo: ostati pokonci
    3. c) s predložno zvezo: nekateri predeli so ostali brez električne razsvetljave; ostati na dopustu; ostati pri življenju; ostati v vodoravni legi, čepečem položaju; ostati v stikih, veljavi / ostati na istem delovnem mestu; publ. ostati na položaju predsednika ostati predsednik
    4. č) s primerjavo: fant je ostal, kakor je bil
      // izraža, da lastnost ali stanje osebka nastopi
    5. a) s pregibno besedo: nazadnje je ostal siromak; po očetovi smrti je ostala sama
    6. b) z nepregibno besedo: ostati zadaj zaostati
    7. c) s predložno zvezo: ob koncu meseca je ostal brez denarja; živina bo ostala brez krme
      ●       pisana beseda ostane vsak dogovor naj se zapiše; ostalo mu je še nekaj italijanskih besed jih še zna; ekspr. ostati mož beseda narediti, kar je bilo obljubljeno, rečeno; ekspr. njegovo ime bo ostalo zapisano v naši zgodovini je zelo pomemben, slaven; posestvo je ostalo sinu ga je podedoval; napovedana proslava ostane bo; publ. prošnja je ostala brez uspeha ni bila ugodno rešena; elipt. če bo ostal, ne bo nikoli hodil ostal živ, preživel; pog., ekspr. nobene nam ni ostal dolžen vsak naš napad, obdolžitev je učinkovito zavrnil; ekspr. ničesar mu ne bo ostal dolžen za vse, kar mu je hudega storil, se mu bo maščeval; ostal je sam s svojo bolečino nikomur se ni mogel potožiti; ekspr. ostal je praznih rok ni dobil pričakovanega; njegova pričakovanja se niso uresničila; ekspr. ob tem prizoru je ostal brez besed je bil zelo osupel, prizadet; ekspr. zemlja ne bo ostala brez rok ljudje bodo še kmetovali; ekspr. ostati brez strehe izgubiti stanovanje, dom; ekspr. nekaj tega mora ostati za seme se naj ne uniči, odpravi; ostati na cedilu brez pomoči, sam; ekspr. ostati na cesti biti brez službe ali brez stanovanja; izgubiti službo ali stanovanje; vse življenje je ostal na deželi živel; s stanarino bom ostal še na dolgu je ne bom še poravnal; dolg ne sme ostati na hiši dolg, za katerega se jamči, se mora poravnati; beseda mu je ostala na jeziku ni povedal tega, kar je mislil; ekspr. mesto so porušili, da ni ostal (niti) kamen na kamnu popolnoma so ga porušili; zastar. ostal je na mestu kakor vkopan obstal; ostati na miru, pri miru ne se premakniti; ostati na pol poti ne dokončati, ne opraviti začetega; ekspr. ostale so jim glave na ramah ostali so živi; ekspr. ostalo je samo pri besedah samo govorili, razpravljali so; ekspr. navadno ostane pri prvi merici spije samo eno merico; ekspr. ostalo je pri obljubah obljub niso izpolnili; ostalo je pri starem nič se ni spremenilo; ostati pri stvari razpravljati, pogovarjati se le o stvari, ki je predmet razprave, pogovora; nič mu ne ostane v glavi ničesar si ne more zapomniti, se naučiti; beseda mu je ostala v grlu ni povedal tega, kar je mislil; dogodek mu je ostal v lepem spominu se ga rad spominja; pog. popevka mu je ostala v ušesih zapomnil si je njeno melodijo; ekspr. to naj ostane med nami drugim tega ni treba pripovedovati; ekspr. to mi bo ostalo vse življenje pred očmi tega se bom spominjal, to si bom predstavljal; strokovno je ostala daleč za njim zelo jo je prekosil; pog. po poroki je ostala doma se ni odselila; se ni zaposlila; pog. zaradi otrok je ostala doma se ni zaposlila; je prenehala delati; pog. kje sva že ostala pri katerem delu, stavku besedila sva prenehala; o čem sva prej govorila
      ♦       jur. ostati pri izpovedi vztrajati; mat. pet v sedemindvajset gre petkrat, ostane dve; prim. ostali
se zaim., imenovalnika ni, sêbe, sêbi, sêbe, sêbi, sebój in sábo, enklitično rod., tož. se, daj. si 
  1. I. 
    1. 1. izraža predmet ali določilo glagolskega dejanja, kadar sta identična z osebkom dejanja
      1. a) v nepredložnih odvisnih sklonih se rabi pod poudarkom daljša oblika, sicer pa krajša: na sliki se ni prepoznal, ni prepoznal niti sebe; narediti si hišo; s tem škodujejo le sebi; morala si je priznati, da ji je bila predstava všeč; predlagal je tudi sebe; ustrelil je njo, potem še sebe / pazi, da si ne raztrgaš obleke, zlomiš roke
      2. b) s predlogi se rabi daljša oblika: okrog sebe je videl same neprijazne obraze; poleg sebe ni želela imeti nikogar; pritisniti koga k sebi; obrnil je cev proti sebi; vedno misli samo na sebe; o sebi ni rada govorila; pred seboj so gnali ujetnike / vsak pri sebi dobro ve, kaj mora storiti; pri sebi nisem imel dovolj denarja; ekspr. nekje v sebi je čutil, da ne ravna prav; pred seboj so imeli še ves dan, še dolgo pot / dežnik nosi vedno s seboj; vzemite me s seboj; zaklenite vrata za seboj / z enozložnim predlogom se v tožilniku navadno rabi z njim skupaj pisana krajša oblika: posadila sva otroka na stol medse; spet se jezi nase; spraviti koga podse / vase zaljubljen človek; je bolj zaprt vase; vse so obdržali zase
      3. c) pri prehodnih glagolih, navadno v krajši obliki: gledati se v ogledalu; hraniti se, pohvaliti se, tolažiti se; se redno umivaš? / dekle se že vidi kot nevesta / naročiti si steklenico piva; tega si nikoli ne odpustim / greti se ob peči; skrivati se / namučiti se, razigrati se / elipt.: če se že moraš počesati, pa se; se kaj spoznaš na elektriko? Malo se
    2. 2. v zvezi s sam poudarja odnos do osebka
      1. a) v nepredložni zvezi: niti z besedo ne omeni samega ali sam sebe; samemu ali sam sebi se je zdel zelo pogumen; samemu sebi ni imel kaj očitati; zaradi hrupa ni slišala niti same ali sama sebe / bilo jo je sram same sebe; ekspr. ta umetnost je sama sebi namen
      2. b) v predložni zvezi: biti kritičen do samega sebe; norčevati se iz samega sebe; zaupanje v samega sebe, star. v sebe samega; zmaga nad samim seboj; biti nezadovoljen s samim seboj / pesem sama na sebi ni dosti vredna; okoliščine same po sebi niso ugodne / sklenil je sam pri sebi, da ostane; ekspr. nehaj se pretvarjati, saj smo sami med seboj / zdaj je verjel sam vase; hiša stoji sama zase; publ. to dejstvo samo zase govori o njihovih sposobnostih
    3. 3. v zvezi s sam poudarja, da se kaj (z)godi brez zunanje spodbude, vpliva: vrata so se odprla sama od sebe; sam od sebe sem jim povedal; solze so ji kar same od sebe prišle v oči; vse se je uredilo kar samo od sebe / to se razume samo po sebi
    4. 4. izraža obojestransko, vzajemno dejavnost osebkov: vedno so se dražili; sestre se obiskujejo bolj poredko; kmalu se bosta poročila; sosedje se prepirajo; kdaj se vidiva / bojevati se, dogovoriti se s kom; mlad se je oženil; pozdraviti se, srečati se s kom; stepel se je s sošolcem; dopisovati si, mežikati si, seči si v roke; kot brata sva si / okrepljen: posvetovati se med seboj; stvari se med seboj niso dale uskladiti / med seboj sprijeti deli
      ●       ekspr. samega sebe poln človek samoljuben, domišljav; vsak človek je sebe vreden vsak človek zasluži spoštovanje; ekspr. kar sebi pripiši sam si kriv; ekspr. s sebi lastno zavzetostjo se je lotil dela z zavzetostjo, ki je značilna zanj; ekspr. danes je sam sebi v nadlego je slabe volje, nerazpoložen; pozabljati samega sebe, nase biti nesebičen; ekspr. prekositi samega sebe biti boljši, uspešnejši, kot se pričakuje; ta pa ne da, pog. ne pusti do sebe, k sebi vztraja pri svojem; je nedostopen; ekspr. otrok je ves iz sebe zmeden, prestrašen; pog., ekspr. niti besede ni spravil iz sebe, dal od sebe prav ničesar ni rekel; publ. odbor izvoli predsednika izmed sebe med svojimi člani; ekspr. s svojim ravnanjem je pahnil obe hčeri od sebe odvrnil, odgnal; ekspr. zmeraj mora imeti koga okoli sebe v bližini; vedno hoče imeti družbo; k sebi klic živini na levo; priti k sebi pog. čelo so mu močili z vodo, da bi prišel k sebi se zavedel; pog. ko so ji dali jesti in piti, je prišla k sebi si je opomogla; pog. odkar ga ni videla, je prišel precej k sebi si je izboljšal gospodarski položaj; se je zredil; pog. vzeti k sebi na svoj dom; ekspr. ta človek da veliko nase ima zelo ugodno mnenje o sebi; pog. nimam kaj nase dati obleči; pog. položiti roko nase narediti samomor; pog. ta vojskovodja je spravil pol Evrope podse osvojil, si podredil; ekspr. poglej vase in mi odgovori, če je to pošteno presodi po vesti; ekspr. ne more spraviti niti grižljaja vase (po)jesti; klicati vsakega zase posebej; obdržati zase, v sebi ne povedati, ne zaupati drugemu; ekspr. ti svoje nasvete kar zase obdrži nočem tvojih nasvetov; ekspr. vsi ga hvalijo, sam zase pa mislim, da tega ne zasluži poudarja osebni odnos, nasprotje; publ. v tej disciplini so bili naši tekmovalci razred zase precej boljši od drugih; druge soditi po sebi izraža merilo, vzor pri posnemanju, poustvarjanju; pog. biti pri sebi zavedati se; biti krepek; knjiž. čutijo se oropani, osiromašeni, ne sami pri sebi nesamostojni, negotovi; tega se ne da naučiti, to mora imeti človek v sebi prirojeno; ekspr. načrt ima nekaj v sebi je dober, primeren; ekspr. imata nekaj med seboj prepirata se; se imata rada; ekspr. podreti mostove med seboj, za seboj onemogočiti si zbližanje, vrnitev; pog. vsak ima kaj nad seboj skrbi, težave, slabo vest zaradi česa; ekspr. izgubiti oblast nad seboj ne moči se obvladati; pog. pod seboj ima pet delavcev vodi pet delavcev; ni si bil na jasnem sam s seboj ni vedel, kakšen je, kaj v resnici hoče; ekspr. obračunati s samim seboj kritično presoditi svoje delo, življenje; vznes. skrivnost je odnesel s seboj v grob nikomur je ni povedal; pog. za seboj ima ves kolektiv ves kolektiv se strinja z njim in ga podpira pri delovanju; preg. vsak je sebi najbližji vsak poskrbi najprej zase
  2. II. se kot morfem
    1. 1. nastopa pri glagolih
      1. a) ki brez tega morfema ne obstajajo: bahati se, bati se, bojevati se, kujati se, lotiti se česa, ozirati se, smejati se, usesti se, zavedati se, znebiti se / potiti se; zdi se mi, da vem / bleščati (se), jokati (se), lagati (se); oddahniti se in oddahniti si
      2. b) ki so tvorjeni iz nedovršnikov s predpono in s tem morfemom: izdišati se; načakati se, nahoditi se, naigrati se, najesti se; prenajesti se; razgovoriti se
    2. 2. 3. os. ed. za izražanje dejanja s splošnim, nedoločenim osebkom: govori se, da bo on postal direktor; o tem se danes veliko piše
      // za izražanje pogostne uresničitve, možnosti dejanja: tu se gre na Triglav; po tej poti se pride v vas / tam se dobro je, živi / tu se ne sme kaditi / tako se bere v starih knjigah je zapisano
    3. 3. za izražanje neprehodnosti dejanja, ki ga osebek ni deležen po lastni volji: izgubil se je v gozdu; ubil se je v gorah; udariti se / steklenica se je razbila
    4. 4. za izražanje trpnega načina:
      1. a) tu se dobijo ribe; otava se kosi v avgustu; trgovine se odprejo ob osmih; taka stvar se ne pove naglas; blago se dobro prodaja; hiša se že zida / vzame se bela moka, pecilni prašek, sladkor / dojenček se kopa v banji; planinec, neprav. planinca se pogreša že dva dni planinca pogrešajo
        // rodil sem se 11. oktobra
      2. b) večkrat se najde kaj koristnega; nič se ne ve / brat, to se pravi, najbližji sorodnik; naredi, kar se da
    5. 5. za izražanje brezosebnosti: dani se, jasni se; od napora se ji megli pred očmi / pokazalo se je, da ima prav
    6. 6. nav. ekspr., s smiselnim osebkom v dajalniku za izražanje dogajanja brez volje, hotenja osebka: kolca se mi; zdeha se mi / kar samo se mu smeje / hoče se mi spati (nekoliko) sem zaspan
      // želodec se mi obrača, če vidim kri slabo mi je, na bruhanje mi gre
  3. III. si kot morfem
    1. 1. nastopa pri glagolih, ki brez tega morfema ne obstajajo, navadno za izražanje rahle osebne prizadetosti: drzniti si, opomoči si / prizadevati si / oddahniti si, odpočiti si
    2. 2. ekspr. za izražanje osebne, čustvene udeležbe pri dejanju: naj si vzame, kolikor hoče / peti si, žvižgati si / kdo bi si mislil kaj takega; ne morem si kaj, da ne bi ugovarjal; dajati si opravka z vrtom ukvarjati se
tá tá tó zaim., ed. m. téga tudi tegà, tému tudi temù, za neživo tá, za živo in v samostalniški rabi téga tudi tegà, tém tudi tèm, tém tudi tèm; ž. té, téj tudi tèj stil. tì, tó, téj tudi tèj stil. tì, tó; s. téga tudi tegà, tému tudi temù, tó, za živo tudi téga tudi tegà, tém tudi tèm, tém tudi tèm; mn. m. tí, téh tudi tèh, tém tudi tèm, té, téh tudi tèh, témi; ž. té dalje kakor m.; s. tá dalje kakor m., le tož. tá; dv. m. tádva tudi tá dvá stil. tá, téh (dvéh) tudi tèh (dvéh), téma (dvéma), tádva tudi tá dvá stil. tá, téh (dvéh) tudi tèh (dvéh), téma (dvéma); ž. tédve tudi té dvé tudi tì dvé tudi tídve stil. tì, téh (dvéh) tudi tèh (dvéh), téma (dvéma), tédve tudi té dvé tudi tì dvé tudi tídve stil. tì téh (dvéh) tudi tèh (dvéh), téma (dvéma); s. kakor ž. (ȃ ọ̑) 
  1. I. v pridevniški rabi
    1. 1. izraža, da je oseba ali stvar, na katero se usmerja pozornost koga
      1. a) v (neposredni) bližini govorečega: poglejte, čigav je ta nož; odprite ta zaboj, prosim; popazite nekoliko na to malo deklico / kam naj denem to torbo; za kaj rabite to orodje / sprejmite, prosim, to darilo; izvolite, to pecivo smo pripravili prav za vas / vidite, ta fant, ki stoji pred vami, vas je rešil / knjiž., ekspr. včeraj sem sedel na tem istem stolu prav tem
      2. b) glede na drugo govorečemu najbližja: pojdite po tej poti, ona druga je prestrma; odidite skozi ta vrata tu, tista tam so zaklenjena / tega mladeniča spredaj poznam osebno, tistega v drugi vrsti po videzu, onega za njim pa sploh ne / kar to srajco bom vzel, druge mi niso všeč
        // izraža, da se govoreči nahaja na njem, pred njim: danes bomo ostali na tem bregu reke, jutri jo bomo pa prebredli; v tej deželi sem zdaj prvič; v tej sobi se ustavimo, da si ogledamo razstavljene predmete / ta stran hriba je sončna, druga pa osojna / ta stran tkanine je enobarvna, druga pa vzorčasta
    2. 2. izraža, da kaj poteka, obstaja v času govorjenja o njem: prej je skočil slabo, ta skok se mu je pa posrečil; to pesem res lepo pojejo; glej, to vajo dela res dobro / ta predsednik je dosti boljši od prejšnjega / v tem vremenu ne moremo jadrati / star. ta čas ti res ne morem pomagati zdaj; ta hip bom šel; še ta večer se bo vrnil nocoj; ekspr. ta ura se pa vleče; to leto hiše ne bo dokončal letos
      // pri datiranju 10. tega meseca [t.m.]
      // izraža, da je kaj glede na drugo najbližje času govorjenja: to pomlad se bo oženil; to pot je uspel; v tej vojni je bilo dosti žrtev; to noč je bil potres nocoj
      // kdo pa je ta fant, ki je šel pravkar mimo
    3. 3. izraža, da se o osebi ali stvari pravkar pripoveduje: tuje letalo je neopazno preletelo deželo. Ta dogodek je vse vznemiril; ni hotel izpolniti povelja, čeprav je veliko tvegal. Ta pogumni nastop je druge presenetil; veliko sem vam že pripovedoval o njej: to dekle je dobra športnica in uspešna študentka / bilo je že sedem. Ob tej uri so otroci navadno še spali / publ.: zidamo nov zdravstveni dom. Boste kaj prispevali v ta namen za to; gospodinjila je dobro in v tem oziru ji ni mogel ničesar očitati glede tega, v tej stvari; ni jih hotel vznemirjati, iz tega razloga se ni poslovil zaradi tega
      // ekspr. najmlajši je bil najbolj ubogljiv, zdaj ji pa prav ta otrok dela največ skrbi; knjiž., ekspr. hišo so sprva nameravali podreti, zdaj bodo pa to isto hišo obnovili prav to
    4. 4. izraža, da je kaj določeno z navajanjem, naštevanjem: sprejeli so te sklepe: odbor se sestaja enkrat mesečno, za vsako odločitev je potrebno soglasje večine in o njegovem delu bo obveščena javnost; ob slovesu jim je rekel te besede: želim, da si med seboj pomagate
    5. 5. ekspr. izraža, da oseba ali stvar vzbuja
      1. a) nejevoljo: le kod hodi ta natakar; mnogo hudega so mi prizadejali ti sosedovi; povejte temu vašemu vratarju, naj bo bolj vljuden; če bi me le ta glava nehala boleti / oh, ta mladina, zmeraj kaj hoče / ta presneti sneg; ta grda babnica, spet ga je ogoljufala
      2. b) občudovanje, presenečenje: ta fant, kako moško vam stopa; ta otrok, koliko že zna / ta zrak, kako se diha
        // poudarja pomen besede, na katero se veže: ta revež mu ne bo kos; to knjižico boš pa že prebral; še to malo mi hočejo vzeti / mnogo stvari je bilo sumljivih: ta čudni mir, to osvetljevanje z reflektorji
    6. 6. ekspr., v zvezi ta in ta, ta pa ta ki je znan, a se noče, ne more natančneje imenovati: vrnili se bodo ta in ta dan; ta in ta številka avtomobila
    7. 7. ekspr., v zvezi ta ali oni, ta in oni izraža poljubnost oseb ali stvari: na ulici srečam tega in onega znanca; pojavljati se v tej ali oni obliki
      ●       star. še ta dan je ni pozabil še zdaj, do danes; star. za ta del bi bilo bolje, če bi ostal doma kar se tega tiče, v tem primeru; ekspr. na ta način ne bo nikoli končal študija če bo tako študiral kot zdaj; ekspr. iti s tega sveta umreti; ekspr. on ni za ta svet ima nestvarne, zanesenjaške nazore; ekspr. pri tej priči moraš iti takoj (zdaj)
  2. II. v samostalniški rabi
    1. A) 
      1. 1. izraža osebo ali stvar, na katero se usmerja pozornost koga, ki je
        1. a) v (neposredni) bližini govorečega: vidite, ta, ki stoji pred vami, vas je rešil; kakšna lepa srajca, to bom kupil
        2. b) glede na drugo govorečemu najbližja: oglej si te fante. Ta na levi je znan košarkar, oni drugi za njim pa prvak v plavanju
          // izraža prostor, na katerem, pred katerim se govoreči nahaja: vse sobe so lepe, vendar je ta najlepša / obe strani tkanine sta pravi, le da je ta bolj gladka
      2. 2. izraža to, kar poteka, obstaja v času govorjenja: prva vožnja se mu ni posrečila, ta je odlična, po tej ni mogoče pričakovati boljše; prejšnja služba ni bila dobra, s to sem pa zadovoljen / prejšnji teden sem bil bolan, ta pa že lahko delam
        // izraža to, kar je glede na drugo najbližje času govorjenja: prejšnje vojne so bile hude, ta pa je bila najhujša / vsako noč dobro spim, to pa nisem mogel / kdo je ta, s katerim si pravkar govoril
      3. 3. izraža osebo ali stvar, o kateri se pravkar pripoveduje: doma živi samo še oče. Ta je že precej star; zdravnik je tako naročil, in ta že ve, kaj je prav; doživel je nesrečo, vendar o tej ni hotel govoriti; prvi potresni sunek je bil močen, po tem, za tem je bilo več šibkih za njim; ob cesti stoji hiša, za to je dvorišče za njo
        // publ. ima brata. Le-ta je sodnik
      4. 4. ekspr. izraža osebo ali stvar, kot jo določa odvisni stavek: kdor ne dela, ta ne zasluži plačila
      5. 5. ekspr. nadomešča izpostavljeni stavčni člen v vlogi osebka ali predmeta: sin, ta je šele prebrisan; kruh, tega imam rad; vina, tega se ne brani
      6. 6. ekspr., v zvezi ta in ta, ta pa ta izraža osebo ali stvar, ki je znana, a se noče, ne more natančneje imenovati: mi smo ti in ti in hočemo to in to; igralec ta in ta je bil odličen / pog. on je za vas številka ta pa ta in nič drugega
      7. 7. ekspr., v zvezi ta ali oni, ta in oni izraža poljubne osebe ali stvari: ta ali oni se je že zmotil; govorili so o tem in onem
    2. B) 
      1. 1. izraža navadno še ne prepoznano stvar v bližini govorečega, na katero se navadno usmerja pozornost koga: katera rastlina je to; to je fant, o katerem sem vam pripovedoval; kaj to ropota? Toča pada / to je moj brat, to pa moj prijatelj
        // izraža stvar, pojav, kot ga določa odvisni stavek: to, kar se nabira na šipi, so vodni hlapi; to, da se telo giblje okoli osi, se imenuje vrtenje; za to, kar se je zgodilo, še niso našli razlage; bal se je zlasti tega, da bi se vozilo pokvarilo; obljubil mi je tudi to, da bo delo opravil pravočasno; želi si samo to, da bi bil zdrav / kaznovan je bil zaradi tega, ker je škodo povzročil iz malomarnosti; na vrh so hoteli kljub temu, da niso imeli dobre opreme
        // ekspr., z oslabljenim pomenom poudarja trditev: lepo je to, da mu pomagaš; da bi delal, to mu ni všeč; to, kar ste rekli, za nas ni novo; govoriti, to ni težko / hitro se razburi. To ni dobro
        // ekspr., z oslabljenim pomenom poudarja besedo, na katero se veže: če je kdo potreben pomoči, potem je to on; ni mogel hoditi tako hitro, kot bi to rad
      2. 2. izraža pravkar povedano: otroci kričijo in ropotajo, to ga zelo moti; ekspr. ustanoviti je hotel podjetje, vendar iz tega ni bilo nič / kaj boš delal popoldne? Zakaj me to sprašuješ / fant je zdrav. Glede tega ste lahko brez skrbi; otrok je bil dosti bolan. Menili so, da se zaradi tega slabše razvija zato; ranjen je bil, pa se je kljub temu rešil izraža nasprotje s prej povedanim; branili so mu, vendar se je kljub temu odločil za ta poklic / podjetje je takrat dobro uspevalo. To, publ. temu pa že dolgo ni tako
        // izraža, kar je določeno z navajanjem, naštevanjem: rad bi vam rekel to: hvaležen sem vam za sodelovanje; to je rekel in odšel / še to: načrta ne bom spreminjal
      3. 3. v zvezi to je, to se pravi uvaja drugačno, ustreznejšo izrazitev, opredelitev česa: prišel je sam, to je [tj.] brez družine in sorodnikov; poznam ga, to se pravi, vem le, kako mu je ime
        ●         pog. mož, ta ti je šele ta pravi, ta mož je še bolj zvit, predrzen, slab, neroden; ta je (pa) ekspr. ta je pa bosa to ni res, to je izmišljeno; ekspr. ta je pa res debela ta novica, izjava je zelo pretirana, neverjetna; ekspr. ta je pa dobra česa takega nisem pričakoval; to mi ni všeč; ekspr. ta je pa prazna to ni res, to je izmišljeno; ekspr. soseda je dobra gospodinja. Ta pa, ta izraža pritrjevanje; ekspr. mislite, da se bodo delavci uprli. To ravno ne izraža zanikanje s pridržkom; ekspr. veseljak je. To pa, to izraža pritrjevanje; ekspr. je že popravil avto? Saj to je tisto, še začel ga ni poudarja zanikanje prej povedanega; ekspr. vlak ima zamudo. Samo to, samo tega se še manjka to dejstvo bo stanje še poslabšalo; izraža nezaželenost česa; star. mrzlo je bilo, da nikoli tega zelo; knjiž. nedolgo (od) tega je živel tukaj pred kratkim; publ. ni znano, kaj je na tem če je res in koliko je res; knjiž. ni stvar v tem, da svet spremenimo, ampak da ga izboljšamo ni naš cilj; pog. otroci so premalo na zraku, v tem je stvar to je glavna težava; preg. kdor laže, ta krade lažnivemu človeku se pripisuje tudi tatvina
  3. III. v vezniški rabi
    1. 1. v dopustnih odvisnih stavkih, v zvezi kljub temu da čeprav: kljub temu da je star, še dela; ni mu pomagal, kljub temu da bi mu lahko
    2. 2. navadno v zvezi poleg tega, zraven tega za izražanje dodajanja k prejšnjemu: dela v tovarni, poleg tega pa študira; zamuja in zraven tega je len / ekspr. v sobi je mrzlo in povrhu tega še temno
    3. 3. v zvezi zaradi tega za izražanje vzročno-sklepalnega razmerja; zato: zmanjkalo jim je kurjave, zaradi tega bodo prenehali kuriti; vzdržljiv je in spreten, zaradi tega so ga sprejeli
    4. 4. z vejico, v zvezi in to za dopolnjevanje, pojasnjevanje prej povedanega: kupil je novo knjigo, in to pesmi; prišlo je dosti ljudi, in to starih, mladih pa tudi otrok
    5. 5. v zvezi v tem ko za izražanje, da se dejanje odvisnega stavka godi skoraj istočasno z dejanjem nadrednega: v tem ko se je posvetilo, je počilo
    6. 6. v protivnem priredju, v zvezi s tem da za izražanje omejevanja; vendar: prišel bo, s tem da bo malo zamudil
    7. 7. v protivnem priredju, v zvezi kljub temu za izražanje nasprotja s prej povedanim: bila je bogata, kljub temu ni mogla dobiti ženina; prim. le členek, potem, predtem, ta člen, taisti, tale, to, zatem
takó prisl. (ọ̑) 
  1. I. 
    1. 1. izraža način dejanja pri govorečem ali v bližini govorečega, na katerega se usmerja pozornost koga: poglej, tako se obrni; tako se primi, da ne boš padel; počakajte, da vam pokažem: tako se zaklene / ovij si glavo, tako, poglej / tako navzkriž jih položi; tako pokonci se drži, mene poglej
    2. 2. izraža način dejanja, poteka česa, znan iz predhodnega besedila, okoliščin: udarilo je dvakrat, tako potrka soseda; gospodar se je sprehodil s počasnim korakom. Tako stopa kralj / tipal je okrog sebe in tako prišel do vrat; ciklus je postavil v sredo knjige in mu tako namenil osrednje mesto / vodne kapljice v zraku zmrznejo, tako nastane toča; delal je dosti, počival malo, tako je živel dolgo časa / kaj vas boli, da se tako držite; zakaj me tako gledate; tako vam motor ne bo vžgal / smejali so se svojim sanjam in mislili, da je tako prav
      // izraža način dejanja, kot ga določa odvisni stavek: govoril je tako, da so ga vsi razumeli; hodi tako, da se ziblje v bokih; rešili bi se samo tako, da bi razbili vrata; prelomljena dela je treba tako sestaviti, da se pravilno zrasteta; obleka mora biti tako narejena, da se v njej dobro počutiš / bilo jima je tako namenjeno, da sta se srečala / on zna tako narediti, da je prav
      // izraža sklicevanje na to, kar govoreči komu sporoča: dogovorili smo se tako: najprej spravimo tovor do polovice poti, šele nato na vrh; zgodilo se je tako: spotaknil me je, nato sva se stepla / ekspr. tako ti povem, rečem, varuj se ga
    3. 3. izraža enakost s prej navedenim, opisanim: povedal mu je svoje mnenje in rekel, da tako mislijo vsi / odšel je. Tako je storil tudi njegov sosed
      // izraža enakost načina dejanja z načinom v prejšnjem stavku: bolezen se pojavi nenadoma in tako tudi izgine; prišel je neopazno in prav tako odšel
      // izraža
      1. a) enakost načina dejanja, stopnje lastnosti s primerjanim: hodi tako, kot je hodil njegov oče / obnaša se (tako) kot otrok / zgodilo se mu je prav tako kot njegovemu očetu: ubilo ga je drevo / ona dela tako, kakor delajo druge; risati stvari tako, kot so v stvarnosti / biti (tako) delaven kot mravlja; biti (tako) težek kot svinec; bila je tako velika kot dekle pri trinajstih; bil je dvakrat tako, ravno tako, skoraj tako velik kot jaz
      2. b) skladnost dejanja, stopnje lastnosti s tem, kar izraža navadno odvisni stavek: tako gre mimo, kakor bi bil popolnoma neznan; kaznujte ga tako, kot je zaslužil; naredi tako, kakor hočeš, kot moreš, kot so ti naročili / ni tako močen, kot sem si mislil; ni tako neumen, kot se dela; tudi njemu ni vse tako jasno, kot se zdi / delajte tako kot doslej
    4. 4. izraža veliko mero ali stopnjo tega, kar izraža glagol, pridevnik ali prislov: zakaj se ga tako bojite, saj ni hud; tako so hiteli, pa so bili vseeno prepozni; niso vedeli, da si tako želi domov; težko je ugovarjati tako pomembni osebi; tako prijazen in ustrežljiv je; zahvalili so se ji, ker jih je tako dobro pogostila; žal mu je, da se tako brez veselja moži / če ga boš tako hvalil, se bo prevzel; ne uideš, če si še tako hiter / še tako majhna sprememba ga moti / kot vljudnostna fraza: ali bi bili tako dobri in bi mi posodili knjigo; bodite tako prijazni in pridite
      // izraža mero ali stopnjo česa, kot jo določa navadno odvisni stavek: tako se boji, da se kar trese; zadel ga je tako, da je ves moder v obraz; tako je priden, da ga vsem postavljajo za zgled; piše tako grdo, da njegove pisave ni mogoče brati / še na ulico si ne boš upala, tako te bo sram; ni ga mogla gledati, tako je trpel
      // ekspr. poudarja pomen besede, na katero se veže: vse mu je tako dobro obrodilo; potok tako lepo šumlja; tako malenkostno, prazno je tako razpravljanje; tako mlada je in lepa; tako pravilno ste predvidevali; tako tiho je tukaj / tako nekam bled je zadnje čase; tako nekako prazna je ta soba
    5. 5. izraža nedoločen način: trudil se je, da bi tako mimogrede zaostal; morda je kdaj o tem tako na tihem sanjal; tako za spremembo gre včasih tudi v hribe / našel ga je tako, po naključju
      // pog. razmeroma slabo, nezadovoljivo: kako vam je naredil obleko? Tako / uči se tako tako; piše tako, precej grdo / dela bolj tako
      // pog. izraža nedoločeno navadno majhno mero, stopnjo: vas kaj boli? Tako; kakšna je bila letina? Tako, ne najboljša
    6. 6. poudarja dejstvo, ki brez nadaljnjih podatkov utemeljuje sklep: nas ne bodo pogrešali, danes bo tam tako dosti ljudi; ne potrebuje dežnika, ker dež tako ponehuje; ne bom ti je predstavljal, saj jo tako poznaš / od časa do časa je pohvalil kosilo, govorila je pa tako gospodinja; denarja ne potrebuje dosti: obleko ima, jé pa tako malo / cigarete je delil samo z enim, drugi pa tako niso kadili sploh; časopis so ukinili, češ da ga ljudje tako ne berejo / ekspr.: vrniti se bo moral tako ali tako v vsakem primeru; ne bom ti razlagal, saj tako in tako sam veš
      // navadno v zvezi z že poudarja dejstvo, ki je znano brez nadaljnjih podatkov: že tako majhno plačo so mu še zmanjšali; oče je sedel resen za mizo, stric je bil pa že tako malo zgovoren; v podjetju, kjer je iskal delo, so imeli (že) tako preveč delavcev / (že) tako in tako veliko posestvo je še povečal; redko teh območij, ki so nam tako ali tako neznana, ne bom našteval
    7. 7. ekspr. poudarja približnost: tako v soboto ali nedeljo bo prišel; bilo je tako opolnoči ali pozneje / porabili so tako do petdeset litrov vina; tako okrog šestdeset let ima / od tega je tako nekako pet let približno
    8. 8. ekspr., v zvezi tako in tako, tako pa tako izraža način, ki je znan, a se noče, ne more imenovati: testo se pripravi tako in tako, iz njega pa se oblikujejo rogljiči; obnašal se je tako in tako, kaj naj z njim storimo
      // izraža vsebino, ki je znana, a se noče, ne more imenovati: ljudje govorijo tako pa tako, ne vemo pa, kaj je res
    9. 9. navadno v zvezi tako imenovan izraža omejitev, negotovost v izjavi: notranja napetost se kaže v tako imenovanih [t.i.] čustvenih izpadih; ravnati se po tako imenovanih pravilih igre / star. vetrnjaštvo tako zvanih narodnjakov
    10. 10. pri naštevanju, v zvezi in tako dalje, in tako naprej izraža obstajanje česa poleg že povedanega: prodaja grozdje, breskve, zelenjavo in tako dalje [itd.]; nabiral je borovnice, gobe in tako naprej [itn.] / ogledali so si živalski vrt, arboretum in tako po vrsti
    11. 11. v zvezi tako tudi, prav tako izraža veljavnost trditve za primer, pri katerem se trditev ne ponovi: odšel je, tako tudi sosed; porcelan je kitajska iznajdba, prav tako smodnik
      // v zvezi prav tako izraža razširitev veljavnosti trditve na dodani istovrstni stavčni člen: obleka ne sme biti pretesna, prav tako ne preohlapna; v tem času je značilna specializacija obrti in prav tako poklicev
      // v zvezi prav tako izraža dodajanje k prej povedanemu: dali so pobudo za ustanovitev zavoda za tehnično vzgojo. Prav tako so sklenili, da bodo organizirali posvetovanje o tej stroki / oče mu je umrl, ko je bil še mlad. Matere prav tako ni imel dolgo
    12. 12. izraža prehod k novi misli: počasi so se pomirili in dobili nove delavce. Tako je tekel čas in kmalu je minilo leto; dober si in pošten in me ne boš ogoljufal. Ko me je tako hvalil, mi je postal položaj jasen
    13. 13. v povedni rabi izraža stanje, razmere, znane iz okoliščin, sobesedila: pri nas je tako, da bi človek obupal; vsi preveč popuščamo, zato pa je tako / to je tako: če hočeš jesti, moraš plačati; pri njih je tako kot v škatlici
      // s smiselnim osebkom v dajalniku izraža duševno stanje, počutje, kot ga določa odvisni stavek: tako mi je, kot bi me presekal z mečem; tako mu je bilo, da bi se razjokal
      // s smiselnim osebkom v orodniku izraža stanje, položaj koga, česa sploh, kot ga določa odvisni stavek: z njim je tako, da ne bo več zdrav; s to stvarjo je tako, kot smo povedali / z nama je tako: plamen je plamen razvnel / z najboljšo stvarjo je tako kot z najboljšo travo: hitro se popase / ekspr. kako je z očetom? Tako izraža nezadovoljivost stanja
    14. 14. izraža ustreznost povedanega, navedenega: pravi, da jo obožuje, a ni tako; žal je tako, da je življenje prozaično; naj bo tako ali drugače, pomoči so potrebni; bolnega otroka menda ne bo jemal na dolgo pot, ni tako; je že tako, da je zakon zadeva dveh ljudi / če je tako, kot pravite, vas bomo podprli / niste verjeli, da vas bodo prehiteli? Tako je; pravijo, da je bila nesreče kriva prehitra vožnja. Ne rečem, da ni tako / pozabili ste izklopiti električni tok, je tako? Natanko tako
      // poudarja trditev: ne bo več risal stripov, tako je; tako je, eden mora v službo / tako je ta reč: ljudje več verjamejo papirju kot svoji pameti; tako je to, ne želimo se več prerekati; učiti se moraš in delati, tako je in nič drugače / to je že tako, dela nam ni manjkalo, kruha tudi ne, a domači kraj je le domači kraj; je že tako, da ne bo več zdrav; s to stvarjo je že tako, da se ne smemo prenagliti / kot podkrepitev trditve sam si boš služil kruh. Tako bo, pa amen
    15. 15. ekspr., v zvezi kar tako izraža, da se dejanje zgodi brez določenega vzroka, namena: kar tako je šel v mesto; jokala je kar tako; tega mu ni povedal kar tako / pogovarjali so se kar tako, tjavendan
      // pog., s širokim pomenskim obsegom izraža, da se kaj zgodi na način, kot ga določajo okoliščine: pomahaj, da ne boš šla kar tako mimo; niso se dali odpraviti kar tako ne da bi kaj dosegli; knjige mi je dal kar tako zastonj; tega ne boste dosegli kar tako brez truda; njega nisi srečal kar tako pogostoma; čudili so se, da mu je kar tako verjel brez dokazov; živela je z njim kar tako brez zakonske zveze
      // vzel jo je kar tako, brez dote
    16. 16. pog., ekspr., v povedni rabi v nespremenjenem stanju, kot ga določa sobesedilo: ni dobil neveste, zato je ostal tako; ker ni imel kopalnih hlač, je šel tako v vodo; ničesar ni zaužil, cel dan je bil (kar) tako tešč
      // kar tako, bosa je hodila po rosi
      // v zvezi kar tako brez ustreznih pozitivnih lastnosti, kot jih določa sobesedilo: mislil je, da je on kar tako, pa se je zmotil; te stvari niso kar tako / njegov nasvet ni kar tako je dober; mož ni kar tako je pomembna oseba
      // njegov izgovor ni kar tako
      // brez težav: srednja šola ni kar tako; življenje in ljubezen nista kar tako
    17. 17. v medmetni rabi izraža opozorilo na prehod k novi misli, dejavnosti: tako, kje smo končali zadnjič; prispeli smo. Tako. Hiša pred vami je rojstna hiša našega največjega pesnika
      // izraža podkrepitev odločitve: tako, zabave je konec; vse smo pospravili. Tako, fantje, zdaj pa gremo / tako, pa začnimo
      // izraža podkrepitev trditve, ugotovitve: tako, da boš vedel, pomagal ti ne bom; tako, narobe je, pa naredi, kar hočeš / tako, siti ste, zdravi tudi, nič vam ne manjka
    18. 18. v medmetni rabi izraža začudenje, presenečenje: že dolgo nas ni obiskal. A tako / obljubil mu je kolo in nove smuči. Tako; ekspr. v kavarno sta šla. Tak tako
      // izraža nejevoljo: tako, rad bi mi skril ključe; pog. a tako, še ugovarjali mi boste / torej tako, vi posedate, mi pa delamo; tako torej, nočete ubogati
      // izraža zadovoljstvo: tako, pa sem te ujel; tako, zdaj pa imaš, kar si iskal; tako, pa smo prišli; tako, tako, kar lepo naprej delaj; lepo, da ste prišli, kar sedite. Tako, pa smo skupaj / potegni vrv. Tako. Zdaj pa še tu
  2. II. v vezniški rabi
    1. A) med členi v stavku
      1. 1. ekspr., v zvezi s kakor, kot za združevanje, vezanje sorodnih pojmov glede na povedano: s filmom so bili zadovoljni tako gledalci kot kritiki; odklonil je tako kosilo kot večerjo / okrepili so se tako številčno kot tudi organizacijsko; izrekam vam sožalje tako v svojem imenu kakor tudi v imenu svoje družine
      2. 2. v zvezi tako kot, tako kakor za združevanje, vezanje istovrstnih stavčnih členov: tako kot pri človeku je tudi pri nekaterih opicah stegnenica vitka kost; tako kot živali tudi nekateri ljudje slutijo nevarnost / iz te zgodbe prav tako kot iz obeh prej omenjenih sledi isti nauk
      3. 3. v zvezi tako kot za izražanje primerjave glede enakosti načina: govorila sta malo, tako kot pravi zaljubljenci; držal se je ravno, tako kot drugi
    2. B) med stavki
      1. 1. navadno v zvezi tako kot za uvajanje odvisnega stavka, ki izraža skladnost s čim: delal je pridno, tako kot so ga naučili; jedla je malo, tako kot je bila navajena
        // za uvajanje stavka, ki izraža osebni odnos do povedanega: umaknil se je pred njim, tako kot so pričakovali; ne bomo šli, tako kot smo se dogovorili; bal se je, da ga bodo ujeli, tako kot sem vam pravil
        // v zvezi tako da za uvajanje načinovnega odvisnega stavka, ki izraža posledico: grdo piše, tako da njegove pisave ni mogoče brati; noge je imel velike, tako da mu nobeni čevlji niso bili prav / bil je zbegan, tako da ni vedel, kaj dela; delež izvoza raste, tako da znaša že deset odstotkov
      2. 2. v priredju za izražanje vzročno-posledičnega razmerja: gnoj je bil dragocen, tako ga je oče sam trosil; ni pazila na ulice, tako se je izgubila / odšel je po svetu, in tako ga niso nikoli več videli; bil je lačen, in tako se je ustavil v gostilni, da bi nekaj pojedel
        // v zvezi tako pa za izražanje nasprotja s prej povedanim: če bi bil zdrav, bi lahko delal, tako pa ne more; drugemu ne bi verjel, tako pa se je zgodilo meni, in verjamem
    3. C) za naštevanje zgledov za prej povedano: začel se je ukvarjati z vprašanji uporabne mikrobiologije na raznih področjih, tako v medicini, industriji in v poljedelstvu
    4. Č) z oslabljenim pomenom, za piko ali podpičjem za izražanje pomenov kot pod B, C:
      1. a) navada je postavljati spomenike pomembnim ljudem. Tako so ga postavili tudi njemu; nisem se hotel prerekati. Tako me je opeharil za eno ovco
      2. b) ob nedeljah bi bral in poležaval, če bi imel kje. Tako pa ne vem, kam bi šel; doma bi bil, pa bi vedel. Tako pa hodiš okoli in šele na večer pogledaš v hišo
      3. c) opisal bom nekatere poklice. Tako bom analiziral, ko pride na vrsto, tudi kmeta
        ●         iron. ej, dragec, tako ne bo šlo izraža svarilo; ekspr. tako mi je prišlo, pa sem ga udaril prišel sem v tako razpoloženje; ne morem ga pustiti tako v takem (neugodnem) stanju; ekspr. napravi kar tako, da je le samo zaradi videza; pog. to sem rekel, storil samo tako brez določenega vzroka, namena; ekspr. ne boj se, to se samo tako reče tega se ne misli, ne razume dobesedno; ti so, da se tako izrazim, da tako rečem, prišli kot naročeni izraža rahlo omejitev; če se tako vzame, mu ni nič hudega izraža rahlo omejitev; tako rekoč ekspr. denarja tako rekoč ni več skoraj ni več; ekspr. bil je tako rekoč zmeraj pijan izraža omejitev popolne, dobesedne ustreznosti izraza, resničnosti; tako ali drugače ekspr. to boš plačal tako ali drugače na ta ali drug način; ekspr. reci tako ali drugače, jaz ostanem neglede na tvoje besede, mnenje ostanem; ekspr. naj bo tako ali drugače, naprej moramo v vsakem primeru; tega ne more uresničiti ne tako ne drugače nikakor; ekspr. o tej stvari ni rekel ne tako ne tako ni povedal svojega mnenja; ekspr. smejal se je, da nikoli tako zelo; ekspr. rad ga srkne, da nobeden tako zelo rad; pridem tako gotovo, kot tu stojim prav gotovo; ekspr. zgodilo se je, kot sem povedal, tako mi vere, tako mi bog pomagaj izraža podkrepitev resničnosti trditve; bolj tako pog. plača je bolj tako nizka; pog. hiša je bolj tako slaba; pog. videti je malo tako čudaški; če je tako, ukaz je ukaz, pa grem izraža sprijaznjenje, dopustitev; če je tako, pa ga ne maram izraža nejevoljo; umakne se, če (mu) tako kaže če je zanj prav; noče se vrniti, pa kaj hočemo, je že tako prav izraža sprijaznjenje; tega vam ne bom naredil. A, tako je to izraža presenečenje; kakor si si postlal, tako boš ležal tvoje (dobro, slabo) življenje bo posledica tvojih prejšnjih odločitev; preg. kakor dobljeno, tako izgubljeno z lahkoto ali nepošteno pridobljena stvar ne prinaša koristi, sreče; preg. kakor ti meni, tako jaz tebi če hočeš, da bodo drugi do tebe dobri, bodi tudi ti do njih
dóber dôbra -o prid., bóljši (ọ́ ó) 
  1. 1. ki ima pozitivne lastnosti, zlasti v moralnem pogledu: dober človek; fant je dober in pošten / daje jim dober zgled; ima veliko dobrih lastnosti; dobro dejanje, delo / pog. bodi dober z menoj prizanesljiv, usmiljen; je iz dobre družine; ima dobro vzgojo
    // ki ima pozitivne lastnosti v odnosu do ljudi: dober sosed; vedno je bil dober z nami; srčno dober; dober kot duša, kot kruh / živijo v dobrih odnosih; želi si kake dobre besede / v nagovoru bodite tako dobri in nas obvestite
  2. 2. s širokim pomenskim obsegom ki ima zaželeno lastnost, kakovost v precejšnji meri: dobri čevlji; dober papir ne vpija črnila; dober radijski sprejem; dober zrak; povsod so speljane dobre ceste; dobra zemlja / dobra hrana okusna; izdatna, obilna; točimo dobro vino / operacijo bo prenesel, ker ima dobro srce zdravo, močno
    // knjiga je pisana v dobrem jeziku pravilnem, izrazno bogatem
    // kot voščilo pri jedi dober tek, pri kakem delu dobro srečo želim; žarg., lov., kot voščilo za uspešen lov dober pogled
    // ki v precejšnji meri izpolnjuje dolžnosti ali delovne zahteve: dober državljan; on je dober oče / dober delavec bi to naredil v polovičnem času / biti dober delavec prizadevno, uspešno delati; ta zdravnik je dober diagnostik / dober prevodnik toplote
    // glede na določene zahteve uspešen, učinkovit: naredil je dober načrt za delo; dal mu je dober nasvet; vodi dobro politiko / dober začetek
  3. 3. ki glede na možni razpon dosega precejšnjo pozitivno stopnjo: dobra kakovost; dobra prehranjenost organizma; dobro razumevanje snovi / dosegli so dobre rezultate; hiša je v dobrem stanju / midva sva dobra znanca, prijatelja / po eni uri dobre hoje smo prišli na cilj hitre, urne
    // precejšen, obilen: ima dobre dohodke; delo je težko, zaslužek je pa dober; dobra letina / predstava je imela dober obisk
  4. 4. ki prinaša ugodnosti, veselje: dobra novica; poznam dobre in slabe strani potovanja z avtomobilom; to je za vas dobro znamenje / živi v zelo dobrih razmerah; pri njem ima dobro življenje / film je doživel dobro kritiko pozitivno, pohvalno; ohranili so ga v dobrem spominu; o njem imam dobro mnenje / kot pozdrav: dober dan! dober večer! dobro jutro!
    // ki prinaša precejšnje gmotne koristi: ima dober poklic, položaj; napravil je dobro kupčijo
  5. 5. navadno v povedni rabi ki glede na kak kriterij, normo, zahtevo ustreza, zadovoljuje: pritisk imate dober, ni se vam treba zdraviti; sin je še kar dober, hči je slabša; naloga bo dobra, lahko jo oddaste / za kuharja bo že dober; nizki čevlji niso dobri za v hribe; ta obleka je še čisto dobra za v šolo
  6. 6. navadno v povedni rabi veljaven, uporaben: stari vozni listek ni več dober; ta znamka ni dobra za pismo / kolo je še dobro; mleko ni več dobro je pokvarjeno, neužitno
  7. 7. v povedni rabi ki ugodno vpliva, koristi: počitek po delu je dober; čaj je dober proti prehladu; mleko je dobro za otroke / prevelika strogost ni dobra / gumijasti podplati so dobri za v dež
  8. 8. z izrazom količine ki nekoliko presega točno mero: dober meter visok steber; posoda drži dobrega pol litra; do mesta je dobro uro / tako sodi dober del naše kritike precej velik, precejšen; opravila sta dober kos poti / star. čakam ga že dober čas precej dolgo
  9. 9. pog., v povedni rabi, s širokim pomenskim obsegom izraža
    1. a) stanje, ki je v nasprotju s prejšnjim, navadno pozitivno: še dva dni boš ležal, pa boš dober zdrav; ti si že dober, mene pa še vse čaka si prestal neprijetnosti, težave; še ta izpit, pa sem dober; s tobakom sem dober za pol leta založen, preskrbljen; ekspr. če te zalotijo, si dober za dve leti boš zaprt; še malo se bo jezila, pa bo dobra pomirjena
    2. b) občudovanje, priznanje: dober je, da je zdržal toliko časa; dober je, da ni povedal / dobra je, da si upa pogumna
    3. c) ekspr. nevoljo, grajo: ti si pa dober, lahko bi mi prej povedal; ta je pa dobra, vsak bi že rad gospodaril!
      ●       igralec je imel včeraj dober dan dobro je igral; ta hiša je na dobrem glasu ljudje imajo ustaljeno pozitivno mnenje o njej; pog. ima dober jezik spretno govori, dober nos bistro, pravilno predvideva; star. prodati dober kup poceni; pog. vedno so si bili dobri v prijateljskih odnosih; pog. že dalj časa sta si dobra se imata rada; v sili sem mu bil tudi jaz dober je mene prosil za pomoč; pog. on je dober za družbo družaben, zabaven; reci zanj dobro besedo priporoči ga; zavzemi se zanj; z dobro besedo pri njem nič ne opraviš s prijazno izraženo željo, zahtevo; ekspr. ima dobro glavo se lahko uči; pog. ona je dobrih rok radodarna; otrok je v dobrih rokah zanj skrbijo skrbni ljudje; to je storil v dobri veri v prepričanju, da je tako prav; posodil jim je v dobri veri, da bodo vrnili v trdnem prepričanju; biti dobre volje veselo razpoložen; pokazati dobro voljo za kaj pripravljenost; zgubil je dobro ime ni več spoštovan; on je dobrega srca, ima dobro srce je usmiljen, dobrohoten; konec dober, vse dobro; naglica ni nikjer dobra ni koristno, če se kaj opravi hitro, brez preudarka; prisiljena reč ni dobra če mora kdo kaj storiti proti svoji volji, ima to navadno slabe posledice
      ♦       bot. dobra misel zdravilna rastlina z drobnimi škrlatnimi cveti, Origanum vulgare; jur. misija dobre volje delegacija, ki jo pošlje kaka država v drugo, da izboljša medsebojne odnose; rel. dobro delo dejanje, narejeno iz ljubezni do ljudi; šol. dober uspeh uspeh s povprečno oceno dobro; prav dober uspeh uspeh s povprečno oceno prav dobro
pa vez.  
  1. I. navadno v protivnem priredju, z vejico
    1. 1. za izražanje nasprotja s prej povedanim
      1. a) na čelu stavka: obljubil je bil, pa ni držal besede; rad bi šel v kino, pa ne sme / rekla je, da bi denar vrnila, pa da ga nima / če je tebi prav, pa meni ni; namesto da bi pazil, pa spi / okrepljen: rekel je, da ga ne bo, pa je le prišel; previden je, pa vendar odločen
      2. b) zapostavljen: obljubil je, besede pa ni držal; jaz delam, ti pa lenariš; morda je tebi prav, meni pa ni; eno tekmo so izgubili, tri pa dobili; avtobus je zamudil, peš je pa predaleč / govori iz zavisti, ne pa iz dobrote; res je med najboljšimi, ni pa prvi / elipt. praviš, da ni pridna. Kakšna pa / če misliš, da ti bomo verjeli, se (pa) motiš
        // za izražanje nepričakovanega: nihče ni mislil nanjo, pa je stopila v hišo; gledam skozi okno, pa priteče sosed / verjeli smo mu, on pa (gre in) nas pusti na cedilu / mlad, pa tako pokvarjen / jaz — pa v pokoj, kaj še; ti — pa junak
        // elipt. za omejevanje: to more ugotoviti samo zdravnik, pa še ta težko
    2. 2. za izražanje rahlega nasprotja: po travi so pajčevine, na njih pa se blešči rosa; igrišče je majhno, razen tega pa blatno / vozijo po levi, to pa je prepovedano / dan se je nagibal, nebo se je pooblačilo, gozd pa je umolknil / v deželi je bil mir, ki pa ni bil mir
      // za dopolnjevanje, pojasnjevanje prej povedanega: večkrat se razjezi, pa ne brez vzroka; potrebno nam je znanje, pa resnično znanje / hladen, pa ne leden obkladek; grad stoji na vrhu strmega, pa ne previsokega hriba
      // za krepitev prislova, ki uvaja zadnji člen zaporedja: samo pozdravim jih, potem pa grem; gleda izpod čela, nazadnje pa zagrabi kol / dela v tovarni, hodi tudi na lov, pa še kmetuje pomalem / kot zaključek: drugače pa je vse v redu; pravzaprav pa je poštenjak / sicer pa še nismo končali
      // ekspr., med členi v stavku, navadno okrepljen za stopnjevanje: pozdrav vsem, posebno pa očetu; to utegne trajati tedne, pa cele mesece; tega ne privoščim nikomur, najmanj pa tebi / poznam ga, pa bolje kot ti; strahopetec je, pa večji kot drugi / taki krivici se bodo uprli, pa še kako se bodo
    3. 3. za izražanje
      1. a) vzročno-posledičnega razmerja: boji se, pa se skriva; dosti dela ima, pa rad pozabi; ni plačal davkov, pa so ga rubili; sedi v pisarni, pa misli, da je bogvekaj / dolgčas mu je, ko pa nima nobenih prijateljev
      2. b) vzročno-sklepalnega razmerja: to je zanimiv primer, pa je prav, da si ga ogledamo; vemo, da je pridno delal, pa ga bomo nagradili / ekspr. pameti ne sme manjkati niti cestarju, pa je ne bi bilo treba pesniku
      3. c) nav. ekspr. pogojno-posledičnega razmerja: odmakni opornik, pa se bo vse zrušilo; plačaj, pa te ne bomo tožili; njo bi vzel, pa bi bilo drugače / ne bom ti več razlagal, pa bi bil poslušal / če ti ni všeč, pa pojdi; če nočeš, pa pusti
      4. č) ekspr. dejstva, kljub kateremu se dejanje prejšnjega stavka uresniči: Jože je odličnjak, pa nima inštruktorja kakor ti; takoj ga je spoznal, pa ga je videl samo enkrat
    4. 4. nav. ekspr., v prislovni rabi, z vezniki poudarja nasprotje: moja bo obveljala, pa če se na glavo postaviš; premagal ga bom, pa če je še tako močen / premalo premislimo, zato pa je vse narobe / nikar se ne izmikaj, če pa vem, kje si včeraj hodil; čemu ti bo toliko denarja, ko pa ne moreš vsega porabiti
  2. II. pog., med členi v stavku, brez vejice
    1. 1. za vezanje dveh istovrstnih členov; in: prinesi kruha pa sira; daj mi papir pa pero; jama je široka pa globoka; hodi počasi pa previdno; vonj po pečenki pa (po) klobasah; pospravi krožnike pa kar je še na mizi / elipt. vprašal ga je, kaj pa kako je opravil
      // pri naštevanju za vezanje predzadnjega in zadnjega člena: šumenje macesnov, borovcev pa smrek
      // ekspr., v mnogovezju za stopnjevano poudarjanje členov: fant je še mlad pa norčav pa zaljubljen
    2. 2. nav. ekspr. za vezanje dveh sorodnih pojmov v pomensko enoto: ves vik pa krik je zaman; čast pa slava; sem pa tja sempatja; tu pa tam tupatam
    3. 3. nav. ekspr., pri ponavljanju iste besede za izražanje velike količine, visoke stopnje: tam je sam pesek pa spet pesek; tako ne bo šlo, ne pa ne
    4. 4. za seštevanje, prištevanje: koliko je ena pa ena; dve pa dve; bilo jih je sto pa pet / star je pet let pa tri mesece
      // navadno okrepljen za dodajanje: povedala je samo materi pa (še) teti; žejna je pa lačna tudi; porabil je cel tisočak pa še nekaj
    5. 5. navadno v zvezi ta pa ta, tak pa tak ki je znan, a se noče, ne more imenovati: pride ta pa ta dan; to pa to bi še bilo treba urediti; to se napravi tako pa tako / tovariš ta pa ta / to pa ono ti imam še povedati
  3. III. pog., v vezalnem priredju, brez vejice, navadno z izpuščanjem pomožnih besed v drugem stavku
    1. 1. za vezanje dveh stavkov, ki izražata sočasnost ali zaporednost; in: jej pa pij; molči pa čaka; ves dan sedi v sobi pa bere; sam sem to slišal pa videl / izpil je pa vstal; poberi svoje stvari pa odidi / naročil je, da bo prišel v urad pa (da bo) sprejemal stranke / pri različnih osebkih tudi z vejico pred pa ne bo dolgo, pa pride noč
      // pri naštevanju za vezanje predzadnjega in zadnjega stavka: pili so, peli pa šale zbijali
      // nav. ekspr., v mnogovezju za stopnjevano poudarjanje stavkov: fant hodi samo v kino pa gleda televizijo pa bere stripe
    2. 2. nav. ekspr. za vezanje dveh sorodnih povedkov v pomensko enoto: ves dan vpije pa razgraja; kar jokaj pa stokaj
    3. 3. nav. ekspr., pri ponavljanju istega povedka za izražanje intenzivnosti dejanja: on samo čaka pa čaka; ne dam pa ne dam; ne gre pa ne gre mu z učenjem; ni pa ni hotel odpreti; samo spal pa spal bi
    4. 4. za izražanje namena: pojdi pa zapri vrata; skoči k njim pa jim povej
  4. IV. za piko ali podpičjem
    1. 1. z oslabljenim pomenom za izražanje pomenov kakor pod I, zlasti 3, in III
      1. a) ekspr.: bodite mirni. Pa nobenega šepetanja; preveč delaš. Pa ti je počitek potreben; za danes dovolj. Pa drugič spet; zbogom. Pa brez zamere; glejte no, se je začudil. Pa vam gre res po sreči; vsakdo mora delati. Pa to sam veš / lepo ženo ima. Pa še pridna je povrhu; bil je postaven fant. Pa si je tudi domišljal
      2. b) navadno okrepljen: zelo dobro šofira. Pa mu kljub temu ne dovolijo voziti; vem, da se norčuje. Pa mu vendar ne zamerim
      3. c) miličnik me je zapisal. Pa sem moral plačati kazen
      4. č) s podrednim veznikom: se bo že naveličal. Pa če se ne; zaspi! Pa če ne morem
    2. 2. nav. elipt. za navezovanje na prej povedano: jaz sem končal. Pa ti; pa bo res prišel; pa je to sploh mogoče / pa še kaj pridi, je dostavila / pa smo spet doma; pa naj bo po tvojem / No — pa? je vprašal in zazehal
    3. 3. za opozoritev na prehod k drugi misli: pa še to. Včeraj mi je pisal Janez / ja, da ne pozabim. Pa brata pripelji na večerjo
    4. 4. ekspr. za izražanje začudenja, presenečenja, nejevolje: pa da mi nikdar več ne greš tja; pa to naj bo pridnost; pravi, da nima denarja. Pa mu ti verjameš; pa delal, kdo bo / ti si pa priden nisi priden
      ●       pog. jurček je pa ja ena najboljših gob poudarja samoumevnost povedanega; pog. ali boš kozarček vina? Pa ja (da) izraža soglasje, pritrditev brez pridržka; ekspr. pomagati je treba, pa je izraža sprijaznjenje z nastalim položajem; pog., ekspr. kar bo, pa bo izraža vdanost v usodo; ekspr. da je bolan? Pa menda (ja) ne izraža zaskrbljenost; ekspr. ne dam, pa mir besedi nočem, ne dovolim, da bi še govorili o stvari; ekspr. če nočeš z nami, pa nič izraža nejevoljno sprijaznjenje s čim; pog., ekspr. če ti nisi nor, pa nič nočem, pa nič ne rečem izraža prepričanje o resničnosti povedanega; pog. pa imaš, ko si tako nestrpen izraža zadovoljstvo, privoščljivost; pog. če noče, pa noče izraža sprijaznjenje z odločitvijo koga; ekspr. tepec je, pa pika izraža podkrepitev trditve; pog., ekspr. veliko slabega govorijo o njem. Pa še res je marsikaj v teh govoricah je resnično; ekspr. pa še kako ga imam rad izraža veliko mero ali stopnjo povedanega; pog., ekspr. daj mi tisočak. Pa še kaj izraža močno zavrnitev; iron. junak pa tak, kar zbežal je strahopetec je; pog. pa ne, da iščeš mene menda iščeš mene; pog. morda je res. Pa kaj zato izraža brezbrižnost; pog. no ja, sem pa mevža izraža sprijaznjenje z dano trditvijo; ekspr. smem v kino? Kaj pa še izraža močno zavrnitev; pog., ekspr. hudič, pa taka večerja izraža omalovaževanje; tudi take reči se kdaj pa kdaj primerijo izraža ponavljanje v nedoločenih časovnih presledkih; ekspr. mislite, da so nas čakali? Kje pa izraža močno zanikanje, zavrnitev; pog., ekspr. včeraj smo ga pa (pili) precej vina smo popili; pog., ekspr. ta ga pa pihne je zabaven, domiseln; ekspr. tam imajo denarja še pa še zelo veliko; ekspr. tako predstavo bi še pa še gledal večkrat in z velikim veseljem; ekspr. ta pà, ta — ta je res sposoben izraža pritrjevanje; ekspr. veseljak je, to pà, to izraža pritrjevanje; pog. zdaj pa imamo, ko smo tako dolgo čakali izraža nezadovoljstvo, razočaranje; prim. sempatja, tupatam, zdajpazdaj
potém in potèm prisl. (ẹ̑; ȅ) 
  1. I. 
    1. 1. izraža, da se dejanje zgodi
      1. a) po krajšem ali daljšem presledku: kaj sta se potem pogovarjala, pa res ne vem; to ti bom že potem povedal; zdaj nimam časa, pridi potem; potem se več let nista srečala / dan potem je zbolel; kmalu potem je odšel; malo potem sem ga srečal na postaji / nesporazumov je bilo dosti prej in potem
      2. b) po predhodnem dejanju: šel je v službo, pa se je kmalu potem vrnil / domov je prišel šele potem, ko se je zmračilo
    2. 2. izraža vzročno-sklepalno razmerje: ljudje niso znali brati, kaj so jim potem pomagale knjige in časopisi; vse se draži, kako naj potem človek kaj privarčuje
    3. 3. pog., z oslabljenim pomenom izraža nejevoljo, presenečenje, začudenje: doma ga ni. Kje pa je potem; kaj pa si potem; dobro, naj potem jaz vse naredim / elipt.: in kaj potem; pa kaj potem; pa potem
    4. 4. v vezalnem priredju izraža dejanje, ki sledi predhodnemu
      1. a) v času: premisli, potem govori; najprej je obljubljal, potem pa se je premislil; prej je bil kmet, potem pa je študiral; sprva je pela potiho, potem pa čedalje glasneje
      2. b) v kraju: sprevod je šel čez most, potem pa na levo; do Logatca se pelješ z vlakom, potem pa z avtobusom
  2. II. v vezniški rabi
    1. 1. pri naštevanju za izražanje obstajanja česa poleg že povedanega: jedli so juho, potem pečenko, nazadnje potico; cveti vseh barv: škrlatno rdeči, potem modri, potem rumeni, potem mešanica vseh odtenkov / ekspr. on je najprej direktor, potem dolgo nič, potem šele človek
      // navadno okrepljen za dodajanje: v sobi visi bratova slika, potem še očetova in materina; mož je že star, potem tudi malo naglušen
    2. 2. za izražanje
      1. a) vzročno-posledičnega razmerja: kupcev je malo. Potem bo sejem slab
      2. b) vzročno-sklepalnega razmerja: no, tudi vidva sta prišla, potem nas je že deset
      3. c) navadno v podredju pogojno-posledičnega razmerja: če si moker, potem se preobleci; če je to res, potem bo hudo; če nima prič, (potem) bo imel veliko sitnosti / plačaj, potem te ne bomo tožili / ekspr. kaj potem, če ni bogata, da je le pridna
        // ekspr. za izražanje nasprotja s pričakovanim: tako sem slišal, potem pa ne vem, če je res; in potem se še najdejo ljudje, ki ga zagovarjajo
    3. 3. v časovnih odvisnih stavkih, v zvezi potem ko za izražanje, da se dejanje odvisnega stavka zgodi pred dejanjem v nadrednem: potem ko je prišel domov, je pisal dolgo v noč; potem ko bo nehal brati, ga pokliči / privezali so ga na kol, potem ko so ga skoraj do golega slekli; prim. ta
pôtlej prisl. (ó) 
  1. I. 
    1. 1. izraža, da se dejanje zgodi
      1. a) po krajšem ali daljšem presledku; potem: ali mi boš zvesta tudi potlej / vsak mora umreti, ta prej, oni potlej
      2. b) po predhodnem dejanju: odšel je z doma, pa se je kmalu potlej vrnil
    2. 2. izraža vzročno-sklepalno razmerje: vse se draži, kako naj potlej kaj privarčujem
    3. 3. pog., z oslabljenim pomenom izraža nejevoljo, presenečenje, začudenje: doma ga ni. Kje pa je potlej; naj potlej jaz vse delam / elipt.: in kaj potlej; kdo pa potlej
    4. 4. v vezalnem priredju izraža dejanje, ki sledi predhodnemu
      1. a) v času: prej je bil eno leto pri vojakih, potlej je pa doštudiral; najprej je pomislil, potlej je spregovoril
      2. b) v kraju: pojdi naravnost, potlej pa na levo
  2. II. v vezniški rabi
    1. 1. pri naštevanju za izražanje obstajanja česa poleg že povedanega: vpitje in prepiri, potlej težave v službi, kako naj to zdržim
      // navadno okrepljen za dodajanje: mož je že star, potlej pa tudi malo naglušen
    2. 2. za izražanje
      1. a) vzročno-posledičnega razmerja: skoraj nič ne dela, potlej pa berači
      2. b) vzročno-sklepalnega razmerja: rad se uči, potlej bo že kaj iz njega; ali res nimaš ničesar povedati? Potlej pa zbogom
      3. c) navadno v podredju pogojno-posledičnega razmerja: če hočeš priti na vlak, potlej kar pohiti; če kdo zasluži nagrado, potlej jo on / plačaj, potlej te ne bom tožil / ekspr.: fant bo pobegnil od doma, potlej bomo pa imeli; kaj potlej, če je reven, da je le priden
        // ekspr. za izražanje nasprotja s pričakovanim: tako sem slišal, potlej pa res ne vem, če je res
práviti -im nedov. in dov. (á ȃ) 
  1. 1. delati, da kdo kaj izve, se s čim seznani
    1. a) z govorjenjem: praviti novice; kdo ti je pravil o tem; tega ni treba okrog, pog. naprej praviti / poslušajte, kaj vam pravim: najbolje bo, da takoj odidemo / komu kaj na uho praviti / praviti si šale, zgodbe pripovedovati
      // ekspr. take je pravil, da so se vsi smejali
    2. b) z jezikovnimi sredstvi: v zadnjem pismu je nekaj pravil o nesreči
    3. c) s čim sploh: z gibi, očmi ji je pravil, naj zbeži; to mi je pravil s prsti, ker je gluhonem
  2. 2. v sedanjem času izraziti misel
    1. a) z govorjenjem: mož prikima in pravi: Da, jutri / na to ne pravi nič, samo pogleda ga / v ljudskih pesmih tako ji pravi, govori / sam pri sebi pravi: prav imate / kaj praviš? Nisem dobro razumel
    2. b) z jezikovnimi sredstvi: avtor pravi na koncu članka, da se bo spor mogoče še uredil po mirni poti; pisec pravi dalje, da bo to odkritje močno pospešilo gospodarski razvoj / kako že pravi naš pesnik / časopis pravi, da vode upadajo; legenda pravi, da sta iz njunih grobov zrasli vrtnici
      // nav. 3. os. biti zunanji izraz, znamenje česa: prah na pohištvu pravi, da že dolgo ni bilo nikogar tu; sonce mu pravi, da se bliža čas kosila; številke pravijo, da imamo izgubo / ekspr. ogledalo mu pravi, da se je postaral
  3. 3. nav. ekspr. trditi, izjavljati: če on pravi, bo že res; ali po vsem tem še praviš, da se motim / statistiki pravijo, da število nesreč narašča / rad sem jo imel, ne pravim, da ne ne tajim
  4. 4. govoriti, pripovedovati: pesem je pravil na pamet; rada jim pravi pravljice
    // nav. 3. os. izraža negotovost trditve, kot jo določa dopolnilo: pravijo, da je bolan, pa ne vem / ekspr., z oslabljenim pomenom slišal sem praviti, da gre v drugo službo
    // nav. 3. os. izraža sklicevanje na splošno sprejeto, priznano mišljenje, mnenje: vsak človek, pravijo, je vreden spoštovanja; pravijo, da pogosto uživanje zdravil ni dobro
  5. 5. biti nosilec kake vsebine, kot jo izraža sobesedilo: kako že pravi pregovor; dobro preberi, kaj pravi tretja točka dopisa / ta teorija pravi drugače
  6. 6. označevati določen predmet, pojav z besedo, izrazom, kot ga izraža dopolnilo: v Beli krajini pravijo koruzi debelača; kako se pravi temu po nemško / ob teh besedah je, kot pravimo, vzkipel
    // uporabljati namesto določenega imena drugačno ime, vzdevek: ime mu je Jože, pravijo mu pa Dolgolasec / po domače mu pravijo Krjakov, piše se pa Pajk / nar. France mi pravijo, pišem se pa Bučar France mi je ime
  7. 7. ekspr. dajati, povzročati glas, zvok, kot ga nakazuje dopolnilo: s coklami pravi cok, cok; zvon pravi bim bam; krava pravi mu
  8. 8. v medmetni rabi, navadno v zvezi pravim ti, vam izraža
    1. a) trdno prepričanost: vse boš dobil nazaj, ti pravim / lastno mater bi prodal, če vam pravim
    2. b) opozorilo, svarilo: pravim ti, še enkrat dobro premisli / kaj ti pravim, hitro se skrij
      // poudarja povedano: kakšna lepa polja so to, ti pravim; bilo je hudo, ti pravim; le jej, če ti pravim
      // uvaja določeno spoznanje, pravilo: saj pravim, čim večji revež je človek, tem bolj ga tepe nesreča
      // v zvezi kaj praviš izraža dvom, vprašanje: kaj praviš, ali se bo pozdravil; kaj praviš, ali bi šli
      ●       ekspr. saj ni da bi (človek) pravil ni potrebno, ni vredno praviti; ekspr. pravi to komu drugemu tega ti ne verjamem; ekspr. meni ni treba tega praviti stvar že poznam; ekspr. ti boš to meni pravil, ko še nič naredil nisi ne moreš me učiti, kaj je prav, bolje; nimaš (moralne) pravice, da bi mi kaj očital; ekspr. nekaj mi pravi, da se ne bo dobro končalo slutim, zdi se mi; ekspr. nos mi pravi, da se bo še vse dobro izteklo čutim, predvidevam; star. iz roke zna praviti napovedovati usodo, prerokovati; pog., ekspr. nad naju se je spravilo osem, kaj pravim, deset pobalinov izraža stopnjevanje z dodatno trditvijo; ekspr. ga vidiš, kakšne mi nazaj pravi mi ostro odgovarja, ugovarja; ekspr. to samo tako pravi tega ne misli resno; tega ne misli narediti, uresničiti; ekspr. ni mi treba praviti, da je dovoljenje prav dobro izkoriščal samo po sebi se razume; večkrat je tako pijan, da mački botra pravi da se ne zaveda, kaj dela; preg. sova sinici glavana pravi človek (rad) očita človeku napake, kakršne ima sam v še večji meri
tísti -a -o zaim. (ȋ) 
  1. I. v pridevniški rabi
    1. 1. izraža, da je oseba ali stvar, na katero se usmerja pozornost koga, od govorečega
      1. a) razmeroma oddaljena: tisti človek tam je moj profesor; vidite, za tistim gozdom na desni leži vas; dajte mi tisti kovček z zgornje police, prosim
      2. b) glede na drugo bolj oddaljena: ostani kar v tisti vrsti, ta je še daljša; odprite tisto okno, to se ne da odpreti / to dekle spredaj dobro poznam, tisto za njo pa vidim prvič
        // izraža, da se govoreči na njem, pred njim ne nahaja: ta del ceste ni asfaltiran, tisti, ki pelje skozi vas, pa je; vsak otrok bi rad imel strica v daljni deželi. V tisti deželi je vse lepo
    2. 2. izraža, da je kaj časovno odmaknjeno od časa govorjenja o njem: rad se je spominjal tistega nastopa, ki mu je prinesel prvo mesto; tista kretnja, kako si je obrisal solze, ga je ganila; se spomnite tiste povodnji pred dvema letoma / bil je trden mož in tisti čas še gospodar tedaj; leteli so nad mestom, tisti dan je bila megla; v jeseni je bil doma en dan in od tistega dne ga ni bilo več; pomeril je in tisti hip, trenutek je počilo takoj nato; meteor se je zasvetil in v tistem trenutku ugasnil; star. tisto pot je igral le zase tistikrat, takrat; ekspr. ujezil se je in pri tisti priči odšel takoj (tedaj)
    3. 3. izraža, da se je o osebi ali stvari že prej pripovedovalo: to so tisti delavci, ki so sekali ob progi; spet je prišel tisti fant, ki vas je iskal dopoldne; ekspr. rad bi, da bi mi popravili tisti hlev, saj veste; ne pozabite mi prinesti tisto knjigo; vprašati sem vas hotel, kako je s tisto vašo zadevo
      // poudarja omejenost na osebo ali stvar, določeno navadno z odvisnim stavkom: tisti delavci, ki opravljajo fizično delo, morajo imeti izdatnejšo hrano; pospeševali bodo razvoj tistih dejavnosti, ki so življenjsko pomembne / ekspr.: pisma so pisana s tisto njemu lastno vnemo; v njem je bilo polno življenja, tiste zdrave kmečke razigranosti in dovtipnosti
    4. 4. ekspr. izraža, da oseba ali stvar vzbuja nejevoljo: teta pride na obisk. O, tista sitnica; ti pa tisto tvoje prepričanje
      // poudarja pomen besede, na katero se veže: še tisto malo drobiža ni zapravil; zaradi tistih nekaj dinarjev sta se sprla; tistih nekajkrat, ko sem ga srečal, je bilo premalo, da bi se spoznala
    5. 5. star. isti: kar mu je učitelj povedal, je ponovil s tistimi besedami / govorila sta en in tisti jezik / zjutraj sta šla in se še tisti dan vrnila
      ●       ni več tista, kakršna je bila taka, takšna
  2. II. v samostalniški rabi
    1. A) 
      1. 1. izraža osebo ali stvar, na katero se usmerja pozornost koga, od govorečega
        1. a) razmeroma oddaljeno: poglej, tisti tam je naš znanec
        2. b) glede na drugo bolj oddaljeno: poglejte vrhove, ti so še v soncu, tisti pa že zaviti v oblake
      2. 2. izraža osebo ali stvar, kot jo določa navadno odvisni stavek: rad je smešil tiste, ki se imajo navado bahati; vsi so prišli, tudi tisti od daleč; blagor tistemu, ki je zdrav; misli na tiste, ki stradajo; pomaga naj tisti, ki more / volja je tista, ki mu pomaga živeti / kdor je delal, tisti je dobil plačilo
      3. 3. ekspr. izraža osebo ali stvar, ki se noče, ne more imenovati: ves večer je silil vanjo tisti, kako se že piše; ste slišali tiste na sestanku; Janez in tista se dobro razumeta; rad pije tisto, saj veste vino; samo na tisto mislita na spolne odnose
        // ugotoviti morajo, kdaj se je tisti in tisti zaletel z avtomobilom ta in ta
    2. B) 
      1. 1. izraža navadno še ne prepoznano, od govorečega razmeroma oddaljeno stvar, na katero se navadno usmerja pozornost koga: kaj je tisto? Tisto tam so ovce; tisto ni bil grom, ampak nekaj drugega
        // izraža stvar, pojav, kot ga določa odvisni stavek: mir je tisto, kar si najbolj želi; pozabil je še tisto, kar se je naučil v šoli / ali veste o njem tisto, kako se je zdravil
      2. 2. izraža znan, časovno odmaknjen dogodek, pojav: kaj hočemo, tisto takrat se je zgodilo proti naši volji / ekspr. tisto, da je zavrgel sina, ga preganja to
        // pomeril je in v tistem sprožil hkrati, takoj nato; pred dvema letoma ga je obiskala in po tistem je ni več videl
        ●         ekspr. ima me za eno od tistih za lahkoživo žensko; star. tista, da ponoči ne mara ven, je malo čudna tisto; ekspr. zasledujejo ga, pa ga skrbi, to je tisto poudarja trditev; kmetijo je dobro uredil. Gospodar je, tisto pa, tisto izraža pritrditev; pog. lepo ste nas postregli, zelo ste se potrudili. Dajte no, kaj bi tisto izraža rahlo zavrnitev; preg. tistega pesem poje, čigar kruh je govori v korist tistega, ki mu daje zaslužek, ga preživlja
ujéti ujámem dov., ujêmi ujemíte; ujél; nam. ujét in ujèt (ẹ́ á) 
  1. 1. tekoč za kom, ki se hitro oddaljuje, prijeti ga, priti do njega: ujeti bežečega; tekel je za tatom, pa ga ni ujel; ujeti psa; otroka bi povozilo, če ga ne bi mati pravočasno ujela / ujeti konja za povodec
  2. 2. prijeti, zgrabiti kaj
    1. a) kar se odmika: komaj je ujel klobuk, ki ga je odnesel veter; krožnik bi padel na tla, če ga ne bi ujel / ujeti utapljajočega se in ga potegniti iz vode
    2. b) kar se približuje: ujel je ključ, ki so mu ga vrgli skozi okno; zagnal je palico v zrak in jo spet ujel; ujeti žogo / pes je z gobcem spretno ujel kos mesa / z drogom ujeti plavajoče deblo / ujele so ga veje, sicer bi padel
      // narediti, da se kaj premikajočega se kje zbere: ujeti kri v nastavljeno posodo / ujeti curek v dlan / megla ujame strupene pline zadrži; priprava ujame večino dima in saj prestreže, zaustavi
  3. 3. prijeti, zgrabiti kaj, kar se premika, giblje: dojenček je ujel obešeno ropotuljico; ujeti nihajočo vrv / ujel je njeno roko in jo poljubil / otrok je ujel mater za krilo
    // ekspr. zajeti (kak predmet v tekočini): ujeti fižol, košček mesa v juhi; z žlico ujeti cmok
  4. 4. z iskanjem, zasledovanjem priti do živali z določenim namenom: lovci so ujeli pet zajcev in dva fazana; ujeti bolho, metulja; ujeti divjo žival in jo udomačiti; ujeti polha, raka, ribo; ujeti leva za živalski vrt / ujeti na limanice; ujeti na past, v past; ujeti v mrežo, z mrežo / mačka ujame miš
    // z iskanjem, zasledovanjem priti do koga in mu odvzeti svobodo: ujeti pobeglega kaznjenca; ujeti sovražnega vojaka / ujeti divjega lovca; ujeti tihotapca, vohuna
  5. 5. s prislovnim določilom dobiti koga pri opravljanju dejanja, ki ga želi prikriti: ujeti tatu pri dejanju / ujeti učenca pri prepisovanju; ujel se je pri razmišljanju o dekletu
  6. 6. ekspr. z zvijačo, premeteno dobiti koga v položaj, ko ne more več zanikati, da dela, kar izraža dopolnilo: ujel sem ga, da laže / ujeti koga na laži / zasliševalec ga je na različne načine skušal ujeti; ujeti koga v protislovje / ujeti goljufa, lažnivca
  7. 7. ekspr. navadno z zvijačo dobiti, pridobiti koga za določeno odločitev, kar omeji njegovo svobodno voljo: ujeti koga na prazne obljube; ujeti koga s svojo lepoto, zgovornostjo
  8. 8. biti uspešen v prizadevanju dohiteti koga
    1. a) ki se oddaljuje: avtomobilist, tekač je pred ciljem še ujel prvega; s kolesom je kmalu ujel soseda, ki je šel peš / ujeti rep kolone
    2. b) ki je glede na kakovost, uspeh spredaj: ujeti predzadnje, vodilno moštvo; ujeti koga po številu zmag, po točkah
      // narediti to, kar bi se že moralo narediti: ujeti zamujeno
  9. 9. biti uspešen v prizadevanju ne zamuditi
    1. a) prometnega sredstva: če hitro stopite, boste avtobus še ujeli; kljub zamudi ujeti ladjo, letalo
    2. b) kakega dogodka: ujeti zadnjo filmsko predstavo / ujeti del filma, radijske oddaje
    3. c) česa sploh: ujeti pravi čas za setev; ujeti rok
  10. 10. ekspr. biti uspešen v prizadevanju priti v stik, sestati se s kom, ki se težko dobi: ujeti koga na samem in ga kaj prositi; ujeti obrtnika, zdravnika doma / novinar je ujel nekaj žrtev / ujeti koga po telefonu
  11. 11. ekspr. biti uspešen v prizadevanju dobiti kaj, kar se težko, redko dobi: ujeti dobro službo, štipendijo; ujeti direktorski stolček / vsak dan ujame kak dinar zasluži
    // biti uspešen v prizadevanju pridobiti koga za moža, fanta: tako dolgo ga je lovila, da ga je ujela / ujeti fanta, moža
  12. 12. s prislovnim določilom biti uspešen v prizadevanju dobiti kaj premikajočega se v položaj, ustrezen za uresničitev določenega dejanja: ujeti letalo v daljnogled; žarg. ujeti zajca na muho / ujeti sončni žarek v ogledalo
  13. 13. ekspr. hitro, v kratkem času zaznati kaj težko zaznavnega, kratkotrajnega: ujeti sumljiv gib, posmehljiv pogled; ujeti premik koga v zrcalu / ko sem šel mimo, sem ujel nekaj besed / ujeti na uho, v uho; ujeti z očmi
    // zaznati kaj sploh: ujeti vonj po zemlji / če je nagnil glavo, je ujel nekaj neba videl
    // naprava ujame najmanjšo spremembo glasnosti, svetlobe
    // spoznati, razumeti: pravočasno ujeti namero koga / ujeti smisel besedila
  14. 14. naravnati ustrezno pripravo, da se kaj sliši: vrtel je gumb radijskega sprejemnika, da bi ujel glasbo, poročila / radiotelegrafist je ujel klic na pomoč / ujeti tujo radijsko postajo
  15. 15. biti uspešen v prizadevanju doseči skladnost s tem, kar izraža dopolnilo: ujeti korak, ritem ostalih / ekspr. pri drugi kitici je kitara že ujela našo pesem / ujeti ravnotežje
    // biti uspešen v prizadevanju narediti, izraziti kaj tako, da se dobi, kar izraža dopolnilo: ujeti pravo mero, pravi zven
  16. 16. ekspr. biti uspešen v prizadevanju dobiti, izkoristiti kaj kratek čas trajajočega za uresničitev določenega namena: ujeti kak dan za lastne potrebe; ujeti ugodno priliko, da se kaj vpraša / ujeti urico spanja / bilo je že jeseni, toda ujeli smo lep dan, lepo vreme
  17. 17. ekspr. s svojim nastopom, pojavitvijo povzročiti, da pride kdo v položaj, ki se mu s hitenjem želi izogniti: glejte, da vas ne ujame dež, noč
    ●     ekspr. ta šaljivec dobro ujame govorjenje, vedenje vsakega človeka posname; ekspr. ujeti korak s časom prilagoditi se razmeram; postati napreden; publ. ujeti misel v ustrezno formulacijo jo ustrezno formulirati; star. nekoliko ujeti obleko zožiti, skrajšati jo; ekspr. varuj se, da ne ujameš še drugega nezakonskega otroka da ne postaneš še drugič nezakonska mati; ekspr. kje si ujel te podatke dobil; ekspr. obleci se, da ne boš ujel prehlada da se ne boš prehladil; ekspr. ujeti strel v koleno nepričakovano, zaradi nepazljivosti ga dobiti; ujeti zanko na raztrgani nogavici narediti, da se ne more trgati, parati dalje; publ. ujeti misel na papir zapisati jo; publ. ujeti prizor na platno narisati ga; publ. ujeti kaj na filmski, magnetofonski trak posneti; ekspr. ujeti koga v ljubezenske mreže z zvijačo si pridobiti ljubezensko naklonjenost koga; publ. ujeti v objektiv fotografirati, posneti; ekspr. ujeti koga v past prevarati, ukaniti ga; publ. ujeti v skicirko skicirati, narisati; skoraj še nikoli ni zajca ujel, komaj ga pa je poudarja, da kdo česa ne naredi, doseže, čeprav bi to skoraj naredil, dosegel, in da kdo kaj le naredi, doseže, čeprav komaj
    ♦     igr. ujeti kralja, pagata vzeti ga kljub nasprotnemu prizadevanju koga; navt. ujeti veter v jadra naravnati jadra tako, da se vanje upre veter
igráti -ám nedov. (á ȃ) 
  1. 1. poustvarjati, navadno z umetniškim hotenjem
    1. a) dramski tekst: že dalj časa igrajo Hamleta; v gledališču igrajo komedijo, tragedijo / v Hlapcih igra Jermana vlogo Jermana; odlično je igral ljubimca / igral je po režiserjevi zamisli
    2. b) glasbeno delo: igrati Beethovnove sonate / odlično igra Chopina, Mozarta zna igrati dela teh avtorjev
  2. 2. povzročati glasbo z glasbilom: ves večer je igral (na) harmoniko, klavir, violino; poje si in igra / začeli so igrati za ples / igrati po notah, posluhu, spominu / v orkestru igra flavto / iskali so koga, ki igra klavir zna igrati (na) klavir
  3. 3. biti dejaven v določenem skupinskem športu, organiziranem po določenih pravilih: igrati hokej; danes igrajo košarko, odbojko / že vse popoldne igra nogomet / publ. naše moštvo igra dobro, slabo košarko / Olimpija je igrala prijateljsko tekmo z Železničarjem, publ. proti Železničarju / naša reprezentanca bo igrala v finalu svetovnega prvenstva nastopala, tekmovala
  4. 4. biti dejaven v določeni
    1. a) družabni igri: že ves večer igrajo damo, domino, karte, tarok; igrati šah / igrati za denar
    2. b) igri za denar: igrati športno stavo; redno igra tombolo / igra na loteriji stavi
      // ekspr. samo popiva in igra
  5. 5. ukvarjati se, navadno poklicno
    1. a) nepreh. z gledališko dejavnostjo: igra že več let; že dolgo igra v mestnem gledališču; zelo dobro, slabo igra / pog. igrati pri filmu / igra v operi
    2. b) z določenim skupinskim športom: še vedno igra v državni nogometni reprezentanci / kljub starosti igra košarko zelo dobro
  6. 6. ekspr. pretvarjati se, hliniti: ves večer je samo igrala; v vsaki družbi igra / še vedno igra prizadetost, užaljenost / igrati hoče veliko damo
  7. 7. ekspr., z dajalnikom delati nehotene majhne gibe, premike za izražanje, kazanje
    1. a) močnega razburjenja: mišice na licih so ji igrale; od napora so mu igrale žile na sencih
    2. b) prijetnega vznemirjenja, veselosti: prsti so ji kar igrali po mizi / brezoseb. vse v njej je igralo bila je zelo vesela, dobro razpoložena
  8. 8. ekspr., s prislovnim določilom biti opazen, viden: na njenem obrazu je igral nenavaden izraz; prepirljiva poteza je igrala ob njegovih ustnicah / v njenem glasu je igrala ganjenost / okrog ust mu igra smeh / solze ji igrajo v očeh
    // biti, obstajati, navadno v premikanju, gibanju: svetloba igra na stropu / v sončnem žarku je igral prah
    ●     pog. v kinu Union igra zelo dober film se predvaja, je; ekspr. srce mu igra od veselja zelo je vesel; pog., ekspr. to ne igra nobene vloge to ni važno, je nepomembno; zastar. igrati kolo plesati; ekspr. igrati komedijo delati se, navadno zelo opazno, čustveno, telesno prizadetega; ekspr. igrati prvo violino biti pri kakem dejanju, ravnanju vodilen, odločujoč; ekspr. igrati na dve karti zastopati hkrati dve nasprotni stališči, ne da bi prizadeti vedeli za to; ekspr. igrati na vse ali nič pri igri s kartami igrati tako, da se dobi ali izgubi maksimalna količina denarja; igrati na borzi v kapitalistični ekonomiki špekulirati s padanjem in dviganjem cen; ekspr. igrati z odprtimi kartami javno, odkrito kazati svoje namene
    ♦     igr. igrati pri igri s kartami prevzemati, prevzeti vodstvo igre; muz. igrati forte, piano; šah. igrati z belimi, črnimi figurami; šport. moštvi sta igrali neodločeno
íti grém in grèm nedov. in dov., grémo in grêmo stil. gremò, gréste in grêste stil. grestè, gredó in gredò in gréjo stil. grejò; bom šèl in pójdem itd.; pójdi pójdite tudi pojdíte, stil. ídi ídite; šèl šlà šlò tudi šló (ī ẹ́, ȅ pọ̑jdem pọ̄jdi) 
  1. 1. premikati se s korakanjem zlasti v določeno smer: ko je šel po prehodu za pešce, ga je zadel avto; žival je šla vsa razdražena proti lovcu; stražar je šel pred njim; šel je mimo, ne da bi nas pogledal; molče sta šla po cesti / za hip se je ustavil, nato pa šel dalje; gosi so šle druga za drugo; šel bi hitreje, če bi mogel / po strmini smo šli po vseh štirih / pog.: ko smo šli v klanec, je avto nenadoma obstal ko smo se peljali; ob predsednikovem avtomobilu sta šla dva motorista sta se peljala
    // premikati se zlasti v določeno smer sploh: ko gre vlak skozi tunel, je treba zapreti okna; letalo je šlo hitro in visoko je letelo; pog. avto je šel osemdeset kilometrov na uro, ko se je zaletel vozil s hitrostjo; žarg. koliko gre ta avto kakšno največjo hitrost ima
    // oblaki gredo čez nebo; pog. opazoval je, kako delci snovi počasi gredo na dno se usedajo; sonce že gre za goro zahaja
    // tolkli so po zagozdi, da je šla globlje in globlje / kri gre od srca po vsem telesu
  2. 2. opraviti kako pot: vsak dan gre na pokopališče; zjutraj je šel v mesto; seznanili smo se, ko smo šli v planine / vsako leto gre v kako drugo deželo potuje; tja bomo šli z letalom, vračali se bomo pa z vlakom / si že šel na Triglav si že bil na Triglavu
    // pog. ta vlak gre na Jesenice bo peljal
    // opraviti kako pot z določenim namenom: iti k sorodnikom na obisk; iti v bolnico na pregled; iti v gostilno h kosilu; iti v gozd po drva; iti v mesto nakupovat / iti k frizerju, zdravniku; iti k izpitu, na delo, kopanje; iti po zdravnika; v službo, šolo sta šla skupaj; iti čakat brata, pozdravit goste / iti na predavanje, prireditev; nihče ni šel na sestanek ni bil na sestanku, se ga ni udeležil
    // z oslabljenim pomenom izraža dejavnost, dejanje, kot ga nakazuje dopolnilo: ni še šel k izpitu; po kosilu grem pol ure na sprehod se pol ure sprehajam; pog.: si že šel na operacijo si se že dal operirati; celo popoldne se je šel z nami igrat se je z nami igral; zjutraj bomo šli kosit, popoldne bomo pa pospravljali seno zjutraj bomo kosili; z njim je šla večkrat plesat je večkrat plesala
  3. 3. izraža, da osebek s hojo, premikanjem napravi, da ni več ali da je na določenem mestu: čas je, da gremo od tod; ob štirih je šel z doma; živali gredo pozimi v večjo globino; šel je v sobo in se zaprl; ptice v jeseni gredo, spomladi se pa vrnejo / kot vljudnostna fraza lahko greste / pog.: žebelj ne gre iz deske se ne da izvleči; meso gre rado od kosti se rado loči; jermen je šel z jermenika padel, zdrsnil; kdaj gre vlak odpelje; zamudili ste, vlak je že šel odpeljal
    // pog. šel bi k vam, če me marate priselil bi se k vam; zaposlil bi se pri vas; iz teh krajev je šlo dosti ljudi v Ameriko se je odselilo
    // pog., ekspr. bolezen je zelo huda, bojimo se, da bo šel da bo umrl
  4. 4. pog. premikajoč se pojavljati iz česa ali kje: iz dimnika gre dim; iz rane gre kri teče, se cedi; moka gre iz vreče se raztresa, se usipa
    // mokrota mu je šla v čevlje prodirala, pronicala
    // ajda gre iz zemlje klije
    // od pečenke je šel prijeten vonj
    // premikajoč se pojavljati sploh: že tri dni gre dež dežuje; po nekaterih krajih je šla toča padala
    // širiti se: slab zrak gre tudi v sosednje prostore / mraz mu je šel po celem telesu; novica je šla od vasi do vasi
  5. 5. pog. potegniti, seči: iti z roko čez čelo; šel je s pinceto globoko v rano, da bi izvlekel drobec; po tem mestu boste morali še nekajkrat iti s cunjo / iti s svedrom v notranjost zemlje vrtati; na ovinku je šel nekoliko preveč desno zavil; pri skoku je šel s telesom preveč naprej se je nagnil; pren. v svojih raziskavah ni šel tako daleč
  6. 6. pog. teči, delovati: mlin stoji, stope pa gredo; posluša, če ura gre; stroj je šel zelo tiho / ta avtomobil sploh ne gre je pokvarjen; ura gre točno; njegova ura gre naprej prehiteva, nazaj zaostaja
    // ob praznikih pošta ne gre / ekspr. gotovo bi ji jezik šel do jutra, ko bi jo hoteli poslušati bi govorila, pripovedovala
  7. 7. pog. biti speljan, voditi: železnica gre mimo tistega kraja; cesta gre čez hrib; daljnovod gre po dolini; na tem mestu gre reka nekoliko na desno zavije
    // vrata gredo na dvorišče; stopnice gredo v klet / del kolesa, skozi katerega gre os / žile gredo od srca po vsem telesu
    // segati, razprostirati se: tukaj gre kopno daleč v morje / tu je znamenje, do kod je šla voda ob poplavi
  8. 8. z oslabljenim pomenom, s povedkovim določilom izraža
    1. a) usmerjenost v stanje, kot ga nakazuje določilo: iti v lepšo prihodnost; publ.: iti v socializem; vse je kazalo, da gre država v vojno
    2. b) brezoseb. bližnji nastop stanja, kot ga nakazuje določilo: šlo je na jesen in se je že nekoliko ohladilo; na poldne je šlo in vsi smo bili lačni / ura gre na enajsto kmalu bo enajst; otrok gre v deveto leto bo star devet let
      // z glagolskim samostalnikom izraža
    3. a) udeleženost pri nastopu stanja, dejanja: iti na dopust; tudi najmlajši je šel že v službo; ekspr. iti v smrt za domovino umreti; star. iti v zakon s kom poročiti se
      // publ.: razložili so, zakaj so šli v revolucijo so začeli revolucijo; za to stvar država ne bo šla v vojno ne bo začela vojne
      // iti v spopad s kom spopasti se
      // ekspr. za to dejanje boš šel gotovo pred sodnika boš obtožen, te bodo zaprli
    4. b) publ. da se z osebkom dogaja, kot določa samostalnik: s prevajanjem so šle lepote izvirnika v izgubo; predlog bo šel na glasovanje o njem se bo glasovalo, v obravnavo se bo obravnaval; veliko izdelkov gre v izvoz se izvaža
      // postati član, pridružiti se: iti k partizanom, tabornikom; iti v partijo / pog.: iti k dimnikarjem postati dimnikar; šla je k filmu postala je filmska igralka; šel je med postopače postal je postopač; iti za poroka komu biti komu porok; šel bo za šoferja postal bo šofer
  9. 9. s prislovnim določilom izraža obstajanje dejanja, dogajanja, kot ga nakazuje določilo: gibanje gre v krogu; zdravljenje gre počasi; pog. vsako delo gre sprva počasi se opravlja, dela
    // pog., ekspr. tiskanje knjige nikamor ne gre zelo počasi napreduje / pog.: trgovina gre dobro dobro uspeva; ekspr. ta knjiga gre se dobro prodaja
    // tisti dan je šlo vse narobe / brezoseb. tako v podjetju ne bo moglo iti več dolgo v takih razmerah ne bo moglo dolgo obstajati
    // s smiselnim osebkom v dajalniku ali orodniku biti, živeti v določenih gmotnih, zdravstvenih razmerah: gre mu dobro, slabo / s trgovino sedaj ne gre najbolje
  10. 10. pog., z dajalnikom biti dostopen, razumljiv: matematika mu ne gre / otroku pisanje že gre ga že obvlada
    // to delo mu ne gre ga ne mara opravljati; ga ne opravlja uspešno
    // biti všeč, tekniti: meso mu gre; polenta mu ne gre
  11. 11. izraža, da je kaj glede na obseg, količino lahko na kakem prostoru, v kaki posodi: v sobo gresta le miza in kavč; vse bo šlo v nahrbtnik, samo treba je prav zložiti; jabolka ne bodo šla v košaro / pog. v ta avto gre pet oseb avto je registriran za pet oseb
    // izraža, da je kaj ustrezno
    1. a) glede na velikost, obliko: ta ključ ne gre v ključavnico; te rokavice ne bodo šle na mojo roko / pog. os ni šla v luknjo se ni dala namestiti
    2. b) glede na estetske lastnosti: k tej obleki ne gredo visoki čevlji / ti barvi gresta lepo skupaj
    3. c) glede na kvaliteto: to gre po kakovosti v tretji razred
  12. 12. pog., z dajalnikom biti določen komu, pripadati: kakšen delež gre podjetju / ekspr. tebi gre hvala; za zvestobo ti gre plačilo / ekspr. slišal je, kar mu gre ošteli so ga, kot je bilo glede na njegovo vedenje, lastnosti potrebno
  13. 13. pog. miniti, minevati: čas mu gre počasi; tako je šel dan za dnem; leto je šlo ko blisk
  14. 14. pog. porabiti se, potrošiti se: denar je šel za hrano in elektriko; papir gre za knjige, za časopise pa ga primanjkuje; za kosilo je šlo več kilogramov mesa / na sto kilometrov gre deset litrov bencina / to blago je že zdavnaj šlo pošlo; sladke stvari pri hiši hitro gredo se hitro pojedo
    // žarg. uničiti se, pokvariti se: na taki cesti bo guma šla; žarnica je šla je pregorela
  15. 15. brezoseb., v zvezi z za izraža, da je kaj predmet dela, prizadevanja: kadar gre za človeka, se je treba bolj potruditi, kot pa če gre za stvari; moramo iti na sejo, ker gre za nas / za kaj je šlo v predavanju kaj se je obravnavalo
    // gre za to, da bo vsak človek čimbolj svoboden / ekspr. šlo je za življenje in smrt naroda narod je bil v nevarnosti, da bi bil čisto uničen
    // pog., s smiselnim osebkom v dajalniku prizadevati se, truditi se: gre mu za čast; njemu gre za človeka; nižje pog. gre se mu za to, da bi bilo vse prav gre
    // izraža istost, opredelitev: tu ne gre za nesrečo, pač pa za prekršek; v tem primeru gre za zanemarjanje službene dolžnosti
  16. 16. brezoseb., z nedoločnikom ali odvisnim stavkom izraža nedopustnost česa: (to) ne gre, da bi jaz samo delal, ti pa užival; po mojem ne gre dvomiti o tem; tega ne gre podcenjevati
    // z glavnim stavkom moči, zmoči: naloga je sicer težka, vendar upamo, da bo kako šlo; poskušal je vstati, pa ni šlo / (to) ne bo šlo, pa če si še tako prizadevate tega ne boste mogli napraviti
    // pog., z nedoločnikom poudarja dejanje, ki ga izraža nedoločnik: vse stori zate, kar more, ti mu greš pa nagajati; kaj si se šel tako neumno zlagati / s teboj se ne grem prepirati se nočem
    // no, ona pa gre in se poroči
    ●     pog., ekspr. opazil je, da je denarnica šla da je ukradena; ekspr. prišlo je vse, kar leze in gre veliko ljudi; pog. kako že gre tista pesem se glasi; ekspr. stvari gredo svojo pot se razvijajo, potekajo normalno, mirno; ekspr. priznati komu mesto, ki mu gre pravilno, ustrezno koga oceniti, ovrednotiti; pog. staviti grem, da bo spet zamudil stavim; knjiž. iti stvarem do jedra popolnoma jih spoznati; pog. plašč mi gre do kolen sega; ekspr. iti do zadnjih mej storiti vse, kar se da, ne glede na težave, posledice; jok jim ni šel več tako do živega jih ni več motil, spravljal v nejevoljo; ekspr. molče so šli mimo dogodka niso mu posvetili nobene pozornosti; iti brez dote od hiše ne dobiti dote pri odhodu od doma za stalno; ekspr. delo mu gre hitro od rok hitro dela; iti molče preko česa ne reagirati na kaj, zlasti z besedami; iti komu s poti umakniti se mu; pog. pojdi mi z luči umakni se, ker mi s svojim telesom zaslanjaš svetlobo; ekspr. z njim gre h koncu, kraju umrl bo; pog., ekspr. vse je šlo k hudiču je propadlo; pog. šel je čez to tega ni upošteval; gre mu na bolje zdravstveno stanje se mu izboljšuje; pog. ladja je šla na dno se je potopila; pog. kozarec je šel na drobno se je zdrobil; klada je šla na dvoje se je razklala; pog., ekspr. iti na jetra, živce dražiti, povzročati nejevoljo; ekspr. na jok mi gre, ko vidim tako nesrečo zelo sem prizadet; ekspr. iti (komu) na led dati se prevarati, ukaniti; ekspr. iti (komu) na limanice dati se prevarati, ukaniti; ekspr. iti na magistrat v Ljubljani poročiti se; žarg., rib. ribe gredo najbolj na muho ribe najrajši zgrabijo za trnek z umetno muho; ekspr. zdaj bo šlo na nož stvar se bo obravnavala nepopustljivo ostro; ekspr. gre mu na otročje postaja otročji; pog. na roke jim gre dela zanje tako, kot želijo; pomaga jim; evfem. iti na stran nastran; evfem. šel je na drugi svet umrl je; publ. mladina je šla na ulice je javno manifestirala, demonstrirala; ekspr. iti na matični urad poročiti se; nižje pog., ekspr. šel je po gobe umrl je; ekspr. tat je šel pod ključ zaprli so ga v ječo; evfem. zelo je bolan, vse gre podenj malo in veliko potrebo opravlja v posteljo; ekspr. iti pod nož dati se operirati; star. iti pred oltar poročiti se; pog. ne vem, če bo šel ta spis skozi cenzuro če ga bo cenzura odobrila; ekspr. to piskanje mi gre skozi ušesa neprijetno deluje name; solata gre v cvet poganja steblo s cveti; pog. knjiga gre v denar proda se dosti izvodov knjige; ekspr. iti v krtovo deželo umreti; iti v ekstrem zelo pretiravati v kaki stvari; novica mu ni šla v glavo ni mogel verjeti, da je resnična; pog. poštevanka mu ne gre v glavo ne more si je zapomniti; ekspr. kupčija mu gre v klasje mu uspeva, se uspešno končuje; pšenica gre v klasje poganja klasje; ekspr. šli so v korak, v koraku premikali so se s hitrostjo navadne hoje; ekspr. iti v korak s časom prilagajati se razmeram; biti napreden; evfem. mož gre že v leta se stara; ekspr. škoda gre že v milijone je zelo velika; šalj. pijača mu je šla v noge tako je vinjen, da zelo težko hodi; ekspr. to mu je šlo v nos peklo ga je v nosu; čutil se je užaljenega, prizadetega; nižje pog. v kateri razred greš kateri razred obiskuješ; ekspr. iti v Rim roditi; ekspr. stvar gre iz rok v roke hitro menja uporabnika, lastnika; ekspr. iti vase razmišljati o svojih duševnih stvareh, značaju, morali, etiki; ekspr. to gre v mojo škodo pri tem imam škodo jaz; iti v vas h komu v kmečkem okolju obiskati koga, iti na obisk h komu; ekspr. gremo v zimo zima se približuje; ekspr. tovarna je šla v zrak tovarno je uničila eksplozija; zastar. njegova hči je šla za nekega generala se je poročila z nekim generalom; pog. med vojno ji je šlo za glavo bila je v nevarnosti, da jo usmrtijo; ekspr. vse je šlo za med zelo lahko, zelo dobro se je prodalo; ekspr. za nohte nam gre znašli smo se v težkem položaju; žarg., šol. samostalnik roka gre po tipu gora se sklanja; iti s časom prilagajati se razmeram; biti napreden; iti z modo oblačiti se po najnovejši modi; evfem. šla je z njim (spat) spolno je občevala z njim; evfem. vse gre z njim ukrade, kar se da; pog. z očmi je šel po vseh zbranih pogledal je vse zbrane; ekspr. iti za delom iskati delo; šalj. kam pa greš? Za nosom izraža izogibanje odgovoru, zavrnitev; pog. šla je za njegovim očesom pogledala je v isto smer kot on; iti za pogrebom udeležiti se pogrebnega sprevoda, obreda; pog. mleko gre čez kipi in gre čez rob; pog. spet gre nekaj dol rosi, malo dežuje, malo sneži; pog. noht je šel dol je odpadel; pog. sonce gre dol zahaja, gor vzhaja; pa pojdi, če (že) ne gre drugače če misliš, da moraš oditi; star. po božiču gre dan gor postaja daljši; nižje pog. sladkor bo šel gor se bo podražil; žarg., šol. iti naprej obravnavati novo snov; izdelati razred in biti sposoben za prestop v višji razred; evfem. šlo je naprej imela je spontani splav; pog. šla bosta narazen razvezala se bosta; ekspr. pri hiši je takrat začelo iti navzdol družina, rodbina je začela gospodarsko, moralno, zdravstveno propadati; pog. s fantom gre navzdol moralno, zdravstveno postaja čedalje slabši; pog. iti z glasom navzdol začeti govoriti, peti z nižjim, navzgor začeti govoriti, peti z višjim glasom; pog. ko smo šli nazaj, smo ga spet srečali ko smo se vračali; star. mrzla jesen noter gre se približuje; star. po bliskovo mu gre sablja zamahuje s sabljo; iron. v tovarni je šlo vse preveč po domače ni bilo prave delovne discipline in odgovornosti; pog. lasje so mi šli pokonci, ko sem to poslušal občutil sem grozo, odpor; zgražal sem se; ekspr. s svojimi zahtevami gre predaleč preveč zahteva; star. glava mu bo šla proč obglavljen bo; pog. kolo rado gre se rado vrti, teče; pog. blago je šlo skupaj se je skrčilo, uskočilo; iron. ej, dragec, tako pa ne bo šlo izraža opozorilo, svarilo; ekspr. tesno mi gre za čas, s časom imam zelo malo časa (za kaj); ekspr. trda mi gre za denar primanjkuje mi denarja; žarg., igr. igralec je šel ven z adutom, s kraljem dal, položil adut, kralja, ko je bil na vrsti; ekspr. prvi dobiček ne gre v mošnjiček začetni (materialni) uspeh navadno ni zanesljiv, trajen; v tretje gre rado
    ♦     ekon. prispevki gredo v breme proračuna se plačujejo iz proračuna; voj. iti v strelcih premikati se drug ob drugem korakoma ali v teku z ročnim orožjem, pripravljenim za streljanje
mísliti -im nedov. (í ȋ) 
  1. 1. biti dejaven v zavesti: dolgo ni mogel misliti; ne morem urejeno, zbrano misliti / čeprav dobro govori angleško, misli še vedno v domačem jeziku / učenec je logično mislil; zna politično misliti / ekspr. mislil je in mislil, vendar ni našel rešitve / skušal ga je naučiti misliti logično misliti, sklepati
    // preh., navadno v zvezi z na izraža usmerjenost take dejavnosti: mislil je na bolečine, ki ga čakajo; vedno misli na domovino; skušal je misliti na kaj drugega; večkrat misli nanjo; mislil je samo na smrt; tudi sam bom mislil na to / ves čas je mislila, kako bo uredila dom premišljevala, razmišljala
  2. 2. z odvisnim stavkom imeti povedano glede na svoje védenje, poznavanje za resnično: mislila sva, da bova kmalu na cilju, pa sva se zmotila; mislim, da so dogodki potekali takole; strokovnjaki mislijo, da bo novo zdravilo zelo učinkovito
    // izraža omejitev povedanega na osebni odnos: mislim, da tako dejanje ni sramota; mislim, da bi morali te ljudi bolje plačati; vsi mislijo, da so novi predpisi boljši; sprva je mislil, da se mu blede
  3. 3. s prislovnim določilom imeti pozitiven ali negativen odnos do koga, česa: dobro, slabo misli o meni; zdaj drugače mislim o njem
    // imeti osebni odnos do česa sploh: večina misli o tem drugače; tudi jaz mislim tako kot ti; dekle misli, kako je lepa; povedal sem mu, kakor sem mislil / kaj pa ti misliš o tem; kaj mislite, koliko bo stalo
  4. 4. z nedoločnikom ali z glagolskim samostalnikom izraža
    1. a) namero, namen: že dolgo sem mislil govoriti z vami; k njemu ne mislim iti; če misliš kupiti blago, povej; ekspr. iz njega misli narediti dobrega človeka; ali že misliš na odhod, na upokojitev / elipt., brezoseb. izlilo se je, kolikor se je mislilo / elipt.: k njemu sem mislil; ali misliš v Nemčijo z letalom; kam pa misliš
    2. b) opravičilo, pojasnilo: nisem te mislil prizadeti, žaliti / elipt.: nič slabega nisem mislil; oprosti, nisem mislil resno; rekel sem, ne da bi bil kaj (drugega) mislil
      // pog., nav. ekspr., z nedoločnikom izraža možnost uresničitve česa: ali mislite že kaj kmalu končati; glej ga, vse mi misli pojesti; ta človek se misli čisto zapiti / ali misli še kdo priti
  5. 5. v zvezi z reči uvaja
    1. a) natančnejšo določitev, dopolnitev povedanega: o tem problemu sem govoril, mislim (reči), pisal; kaj ste po poklicu, mislim (reči), kakšno izobrazbo imate / elipt. koliko stanejo, mislim, razglednice
    2. b) povzetek bistvene vsebine povedanega: mislim reči, da nimate prav; s tem ne mislim reči, da lenarimo / elipt. mislim le, da to ni res
  6. 6. izraža točno, konkretno določitev predmeta: koga misliš? Očeta mislim, ne tebe; pri tem, s tem mislim njega / saj veš, koga mislim
  7. 7. v medmetni rabi, navadno v zvezi z ali, kaj izraža
    1. a) začudenje, nejevoljo: misliš, da ga ne poznam, kakšen je; ali misliš, da tega ne vem; kaj misliš, da si edina na svetu; seveda sem vzel, kaj pa misliš / kakšen hinavec, kdo bi (si) to mislil; le kaj (si) misliš, da si
    2. b) podkrepitev trditve: to je velik uspeh, kaj misliš; kaj mislite, te nesreče ne bo kmalu prebolel / tudi tebe ne maram več videti, da ne boš mislil
      ●       pog., ekspr. ali misliš že enkrat pospraviti kako da tako dolgo pospravljaš; pospravi; misliti na svojo korist želeti imeti; ekspr. treba je misliti tudi na prihodnost ravnati tako, da je koristno za prihodnost; ekspr. niti, še misliti ni bilo na spanje izraža močno zanikanje; ekspr. ta človek misli na vse je zelo skrben; je zelo previden; ekspr. misliti je treba tudi na svoje zdravje živeti, ravnati je treba tako, da se ne zboli; ekspr. misliti s svojo glavo imeti samostojno mišljenje; misli bolj s srcem kakor z glavo je bolj čustven človek kakor razumski; imel je navado glasno misliti govoriti sam s seboj; ekspr. niti za korak naprej ne misli v ravnanju, življenju ne upošteva, kaj bo v prihodnosti; verjela je, da fant misli resno da se hoče poročiti z njo; ekspr. to mi je dalo misliti spremenil sem svoje stališče, odnos; ekspr. naj stori, kakor pač misli izraža nedoločenost, poljubnost, posplošenost; nisem toliko dobil, kot sem mislil pričakoval, upal
naj členek  
  1. I. s povednim naklonom
    1. 1. 3. os. za izražanje
      1. a) želje, omiljenega ukaza: ime naj mu bo Janez; naj ga nikar več ne čaka; priče naj se javijo na milici; vse naj ostane, kakor je; dobitnik nagrade naj pošlje svoj naslov / ob spominu na umrle naj mu bo lahka domača zemlja / kot kletvica vrag naj ga vzame
      2. b) ne popolnoma prostovoljne privolitve: pa naj bo po tvojem; naj gre, če že hoče / elipt. grdo te gledajo. Naj me
      3. c) nav. ekspr., v vprašalnih stavkih ugibanja, omahovanja: kaj naj naredimo; naj res verjamemo; kje naj vzamem denar / ali naj grem ali ne; kako naj vem, kaj namerava; zastar. kaj naj storiš
    2. 2. 1. os. za izražanje
      1. a) nujnosti, želje: to je potrebno, če naj se izognemo posledicam; naj ti povem, kako se je to zgodilo; publ. predvsem naj omenim pisateljevo doslednost
      2. b) publ., z oslabljenim pomenom pojasnila, utemeljitve: skakalec je padel. A naj povem, da je veter precej močen
  2. II. s pogojnim naklonom za izražanje
    1. a) želje, omiljenega ukaza: pokazal nam je pot, po kateri naj bi hodili; politiki naj bi uresničevali želje ljudstva; denar za vodovod naj bi zbrali uporabniki sami / šola naj bi začela delovati že jeseni; po tem sporazumu naj bi velesile zmanjšale oborožitev
    2. b) namena, namere: ustanovili so zvezo, ki naj bi dušila revolucionarna gibanja; ta šola naj bi vzgajala gradbene strokovnjake
    3. c) domneve: taka izjava naj bi bila dana na nekem sestanku; ta proces naj bi povzročale neke glivice
      ●       ekspr. kaj, kar vsakega naj bi se bal izraža močno zanikanje; pog. no, naj grem, je rekla zdaj moram iti; ekspr. prav mu je, pa naj bi bil pazil izraža zadovoljstvo, privoščljivost; ekspr. kako naj bi ga poznal, ko ga še nisem nikoli videl izraža močno zanikanje; ekspr. naj le kdo kaj reče izraža močno zavrnitev; sam.: knjiž. nad vsakim prizadevanjem visi neki naj
bíti sem [səm] nedov., si je smo ste so; bóm bóš bó bómo bóste bódo, stil. bóte bójo, stil. bódem itd.; bódi bódite in bodíte; bíl bilà biló in bilò bilì in bilí bilè stil. bilé, stil. bíla itd.; nikalno nísem nísi ní nísmo níste níso (ī bọ̑m bọ̄dem nísem) 
  1. I. v osebni rabi
    1. 1. izraža materialno ali duhovno navzočnost v stvarnosti: še so stvari, ki jih ne poznamo; ali je kak izhod? red mora biti / poudarjeno sò znamenja, da se obrača na boljše / bolnik ne bo več dolgo; v pravljicah bil je kralj, ki je imel tri sinove
    2. 2. navadno s prislovnim določilom, s širokim pomenskim obsegom izraža navzočnost v prostoru ali času: tukaj je jama, v kateri je raslo drevo; hiša je sredi polja stoji; drva so na dvorišču; v vsakem človeku je kaj dobrega; v knjigi so napake; v vodi je kisik; za gozdom je travnik leži, se razprostira; ekspr. le kaj je na njej, da se je ne more nagledati / otroci so doma; biti na vrtu; čez teden sem v mestu živim, bivam; kje so domači? / biti na proslavi, na zabavi udeležiti se je; biti pri pouku; biti pri zdravniku na pregledu
      // tedaj je bila vojna; v Kamniku je bil semenj; proslava bo v nedeljo / omenjena nesreča je bila včeraj se je zgodila; to je bilo lani
    3. 3. z oslabljenim pomenom, s povedkovim določilom izraža lastnost ali stanje osebka
      1. a) s pregibno besedo: mož je poštenjak; prijatelj je učitelj; otrok je bolan, nadarjen; pšenica še ni zrela; knjiga je moja; klobuk je očetov; ura bo tri / dolžen mu je veliko vsoto; njegov načrt je bil, da bi napadli; on je odgovoren za tovariše; uspehi so rezultat trdega dela / zdaj je čas, da poveste svoje mnenje; ni bila moja dolžnost, naloga popravljati napake
      2. b) z nepregibno besedo: ta misel ni napak; hiša je naprodaj; obleka mu bo prav; tisoč je preveč / dekle mu je všeč
      3. c) s predložno zvezo: meso je brez kosti; čevlji so od blata; rana je od noža; biti pri zavesti; biti v neenakopravnem položaju, v slabem stanju; mi smo v sorodu v sorodstvenem odnosu
        // to mi ni po volji mi ne ugaja, ustreza; vse bo še v redu se bo uredilo; dejanja niso v skladu z besedami se ne skladajo; ti boš za pričo / biti brez denarja ne imeti ga, brez težav; vsi so proti njemu mu nasprotujejo, ga odklanjajo; biti ob službo izgubiti jo, ob dobro ime; on je za reforme se strinja z njimi; jih podpira, se zavzema zanje; biti v dvomih; biti v skrbeh, v strahu za koga; drevo je v najlepšem cvetju / vse je na razpolago se lahko vzame
      4. č) s kakovostnim rodilnikom: vidva sta istih let; on je vesele narave; mož je srednje postave; biti kmečkega rodu; soseda je slabega zdravja; publ. stvar je velikega pomena; mnenja smo, da se motiš
      5. d) s primerjavo: nebo je kakor oprano; fant ni, kakor bi moral biti; drevo je bilo, kakor bi dremalo / priden, kakor je, ne bo nikoli brez dela
        // izraža istost, enakost: dvakrat dve je štiri; ena in ena je dve; dinar je sto par; kolikokrat je dve v osem / pedagogika je nauk o vzgoji / pride jutri, to je v torek
  2. II. v brezosebni rabi ali brezosebno v pomenih kakor pod I.
    1. a) z zanikanim osebkom v rodilniku: očeta še ni; jutri ne bo šole; pri tej hiši ni miru / ni ga človeka, ki bi mi pomagal
    2. b) s smiselnim osebkom v odvisnem sklonu: žal mi je bilo; zelo jo je bilo groza; mater je strah; z njim je slabo; star. vseh je bilo sram vse
      // njej je bilo dvajset let bila je stara
      // ekspr. kaj bo s teboj se bo zgodilo
    3. c) z delnim rodilnikom kot osebkom, navadno odvisnim od izraza količine: kruha je še in mesa tudi; kupcev je bilo dosti; denarja je le malo; ali je kaj novega; pet jih je bilo; vsi, kar jih je, so pripravljeni
    4. č) z nedoločnikom kot osebkom: molčati je bilo težko, govoriti še težje; škoda bi ga bilo zavreči / treba je delati
    5. d) z odvisnim stavkom kot osebkom: očitno je bilo, da se moti; všeč mi je, če ostaneš doma; znano je, kakšno vlogo je imela Partija v osvobodilnem boju
    6. e) s prislovno rabljenim izrazom v povedku: dolgčas je; otroka mu ni bilo mar; skoraj bo poldne; na Bledu je bilo lepo; slabó ji je bilo; škoda ga je; jeseni je bilo tri leta, odkar je odšel minilo
  3. III. v osebni ali brezosebni rabi, navadno s prislovno rabljenim samostalnikom v pomenih kakor pod I.: mraz je bil ali bilo, da je drevje pokalo; zunaj je bila ali bilo tema / takrat ni bil čas za pogajanje pravi čas, ni bilo časa za pogajanje dovolj časa; zdaj ni govor o premirju se ne govori; zdaj še govora ni o premirju še misliti ni nanj
  4. IV. eliptično navadno za poživitev pripovedi
    1. a) z izpuščanjem deležnika s polnim pomenom: prišla je, seveda je; pa učil, kdo se bo? ali bi kaj jedel? Bi; vsak en kozarček ga bova; kaj bomo pa zdaj?
    2. b) z izpuščanjem dela povedka sploh: klop je iz kamna narejena, izdelana; fant je s Primorskega doma; ti čevlji so za v dež primerni, dobri; fant ni za šolo sposoben; ekspr. iz glave si jo izbij, pa je / hvala lepa. Ni za kaj
      // v zvezi z nedoločnikom za izražanje možnosti ali nujnosti: žive duše ni bilo videti; kakor je slišati, dobimo nov zakon; knjiž. tako se je spremenila, da je skoraj ni spoznati ni mogoče; nižje pog. temu človeku ni za pomagati ni mogoče pomagati; star. te že naučim, kako se ti je vesti je treba
  5. V. kot pomožni glagol, z opisnim ali trpnim deležnikom za tvorbo časov, naklonov ali načinov: bo delal, je delal, je bil izdelal; bi delal, bi bil delal; je izdelan / v ekspresivni rabi stoji pomožni glagol tudi na začetku stavka sem si kar mislil, da je nekaj narobe
    ●     ekspr. kar je, je nič se ne da spremeniti; ekspr. no, ali bo že kaj! čas je že, da se naredi; ekspr. dekle je lepo, da je kaj zelo; obleka je bila deset tisoč dinarjev je stala; ekspr. ta je pa lepa! česa takega nisem pričakoval; to mi ni prav nič všeč; ekspr. še tega je bilo treba to ni bilo prav nič potrebno; to mi je odveč; prav mu je zasluži, da se mu tako godi; ekspr. bilo mu je, da bi zavriskal, zajokal tako je bil vesel, žalosten; ekspr. o tem ni da bi govoril ni potrebno, ni vredno; zakon je za vse velja; biti na glasu biti znan, sloveti; ali vam je znano, kaj je na stvari če je res in koliko je res; knjiž. na tebi je, da spregovoriš ti si na vrsti, ti si dolžen; krompir je po sto dinarjev se prodaja, kupuje; ekspr. po njem je izgubljen je, mrtev je; otrok je po očetu ima njegove lastnosti; ne vem, pri čem smo kakšen je naš položaj; biti pri sebi zavedati se; biti krepek; ekspr. ves dan je v knjigah samo bere; fant je sam zase ne mara za družbo; ekspr. dež ni in ni nehal kar naprej je deževalo; sam.: knjiž. boj za biti ali ne biti za življenje, za obstanek; prim. bom, bil, bi, bodi
gotòv -óva -o prid. (ȍ ọ́) 
  1. 1. s širokim pomenskim obsegom ki je v svoji končni obliki: na policah so stali že gotovi čevlji; knjiga bo kmalu gotova napisana, natisnjena; obleka še ni gotova narejena, sešita; večerja je gotova skuhana, pripravljena
    // na razpolago so vam jedi po naročilu in gotove jedi že pripravljene jedi
    // v povedni rabi ki konča, opravi kako delo: danes bom bolj pohitel, pa bom jutri gotov; s pripravami, z beljenjem so gotovi; z zidanjem hiše bo kmalu gotov / pri zdravniku sem bil hitro gotov sem hitro opravil, uredil
    // pog. kar pojdimo, smo že gotovi napravljeni, oblečeni
  2. 2. ki ne vzbuja nobenega dvoma, pomislekov glede
    1. a) uresničitve, nastopa, obstajanja: čaka ga gotov uspeh; razdor med njimi je gotov; šel je v gotovo pogubo; rešil ga je gotove smrti / ta zaslužek je gotov, drugi pa niso; vsak mesec ima gotovo plačo / njegov odhod je gotov sklenjen, odločen
    2. b) resničnosti, pravilnosti: ta letnica ni čisto gotova; meni je to reč kot gotovo pripovedoval sosed / gotova znamenja nosečnosti zanesljiva, jasna
    3. c) varnosti, uspešnosti: njegov položaj ni nič kaj gotov; gotova naložba; naša bodočnost ni preveč gotova
      // pog., v povedni rabi ki glede česa popolnoma izključuje omahovanje med pozitivno in negativno možnostjo; prepričan, trden: bil je gotov zmage; tega (si) nisem popolnoma gotov; zdaj so gotovi, da je pobegnil; niti za trenutek ni bil gotov, kaj bo z njim / sovražnik ni bil čisto gotov, kakšno vojsko ima pred seboj ni vedel natančno
  3. 3. prepričan o svoji moči, sposobnosti: potrebna je še ena vaja, da bomo bolj gotovi
    // samozavesten, odločen: všeč jim je bil njegov gotovi nastop / glas ji je bil čedalje manj gotov in ji je začel drhteti
  4. 4. ki obstaja v gotovini: gnojilo so oddajali le za gotovo plačilo; star. nima gotovega premoženja / plačati z gotovim denarjem z gotovino
  5. 5. neustalj., z oslabljenim pomenom določen, neki, nekateri: gotovi ljudje zmeraj kritizirajo; do gotove mere si ga lahko privoščiš; o gotovih stvareh je bolje molčati
    ●     pog. njegova izvolitev je gotova stvar prav gotovo bo izvoljen; preg. dolga bolezen, gotova smrt
prepustíti -ím dov., prepústil (ī í) 
  1. 1. dati komu pravico, možnost, da dobi kaj, do česar ima določeno pravico osebek: prepustiti hišo sinu; prepustiti komu sobo za dva meseca / kralj je moral prepustiti prestol sinu / prepustiti besedo drugemu diskutantu / prepustiti v last, uporabo
    ♦     jur. prepustiti komu uporabo, uživanje česa
  2. 2. dopustiti, da dobi, ima kdo drug to, kar izraža samostalnik: prepustiti svoje dekle drugemu; prepustiti funkcijo drugemu; tekač je moral prepustiti prvo mesto boljšemu tekmovalcu / prepustiti pobudo, vodstvo tekmecu / redko prepustiti komu tekmo brez boja predati
  3. 3. narediti, da se mora, more namesto osebka kdo drug ukvarjati s kom: prepustil je goste ženi, sam pa odšel na sestanek
    // z glagolskim samostalnikom narediti, da mora, more namesto osebka kdo drug narediti, opravljati kako delo: prepustiti nego bolne matere sestri / prepustil je ženi, da gospodari na kmetiji, sam pa odšel v tujino / prepustiti otroka v varstvo sosedi
  4. 4. z glagolskim samostalnikom dati komu drugemu možnost, da naredi, opravlja kako dejanje: prepustiti odločitev bratu; prepustiti sodbo bralcu / prepusti stvar meni, pa bo kmalu opravljena / zakon je prepustil določitev višine prispevka občinam
  5. 5. dopustiti, da kaj drugega odloča o čem, vpliva na kaj: tako pomembne stvari ne smemo prepustiti naključju, dobri volji koga / to vprašanje moramo prepustiti zgodovini
  6. 6. ne narediti ničesar
    1. a) da bi se spremenil določen položaj, oviralo določeno dejanje: prijel jo je za roko in ona mu jo je prepustila / ekspr. spet mu je prepustila svoje ustnice
    2. b) da bi se spremenilo stanje, delovanje koga: prepustiti koga revščini / prepustiti koga počasnemu umiranju / prepustiti koga njegovim mislim
  7. 7. star. predreti: prepustiti gnojno bulo; žulj se je prepustil
    ●     ekspr. skrb za to kar meni prepusti za to bom (po)skrbel jaz; ekspr. delam prav ali narobe, to kar meni prepusti o tem ne sodi; ekspr. prepustiti kaj pozabljenju pozabiti kaj; ekspr. prepustiti koga samemu sebi, usodi ne poskrbeti zanj, ne pomagati mu
prepúščati -am nedov. (ú) 
  1. 1. biti sposoben omogočiti prehod, zlasti tekočinam: prepuščati svetlobo, toploto, vodo / žleb prepušča pušča, ima luknjo
  2. 2. dajati komu pravico, možnost, da dobi, ima kaj, do česar ima določeno pravico osebek: prepuščati posteljo, sobo komu / prepuščati v last, uporabo / dov. s to izjavo prepuščam stavbo občini
  3. 3. dopuščati, da dobi, ima kdo drug to, kar izraža samostalnik: prepuščati funkcije drugim / prepuščati pobudo nasprotniku
  4. 4. delati, da se mora, more namesto osebka kdo drug ukvarjati s kom: ob delavnikih sta prepuščala otroka stari materi; manj pomembne stranke je prepuščal svojemu namestniku
    // z glagolskim samostalnikom delati, da mora, more namesto osebka kdo drug narediti, opravljati kako delo: prepuščati delo pomočnikom; ekspr. astronomi vse bolj prepuščajo gledanje neba fotografskim napravam / prepuščati komu kaj v varstvo
  5. 5. z glagolskim samostalnikom dajati komu drugemu možnost, da naredi, opravlja kako dejanje: končno odločitev so prepuščali drugim; ta opravek prepuščam tebi; sodbo o tem, kdo ima prav, prepuščam bralcem / knjiga to prepušča domišljiji bralcev / nova moda prepušča dolžino oblek ženskam samim
  6. 6. dopuščati, da kaj drugega odloča o čem, vpliva na kaj: to so pomembne stvari, pa jih prepuščajo naključju; vzgoje otrok ne moremo prepuščati pouličnemu življenju
  7. 7. ne delati ničesar
    1. a) da bi se spremenil določen položaj, oviralo določeno dejanje: kadar jo je držal za roko, mu jo je dolgo prepuščala / ekspr. prepuščala mu je ustnice
    2. b) da bi se spremenilo stanje, delovanje koga: prepuščati koga revščini, stiski
  8. 8. star. predirati: prepuščati gnojne bule
    ●     ekspr. prepuščati koga samemu sebi, usodi ne skrbeti zanj, ne pomagati mu; knjiž., ekspr. kostanji so svoje veje spet prepuščali vetru veje kostanjev je spet majal, zibal veter
dáti dám dov., 2. mn. dáste, 3. mn. stil. dadó, dadé; dál (á) 
  1. 1. napraviti, da preide kaj k drugemu: dati komu knjigo, kos kruha, rožo; dati sinu denar za kino; daj sem tisto knjigo / dati komu kosilo, jesti, piti / dati posestvo sinu / dati komu kaj na posodo, v dar, v last, v najem, v zakup; dati za doto; zastonj dati / višji organi so dali nižjim navodila za delo / pog.: za koliko daš fotografski aparat? dajte mi tri kile fižola prodajte
    // pog. nazaj dati vrniti
    // podariti, pokloniti: tega ni treba plačati, ampak ti kar dam; dati za rojstni dan, za spomin; ekspr. dela se revnega, da bi mu človek dinar dal dela se zelo revnega
    // narava mu je dala telesno moč / dati vbogajme
    // napraviti, da preide kaj drugemu v uporabo: dati komu stanovanje za nekaj mesecev; dati popotniku zavetje / daj svinčnik, da se podpišem
    // napraviti, da lahko kdo kaj dela, s čim razpolaga: predsednik je dal besedo diskutantu; dati komu čas za premislek / dati na izbiro, na razpolago; dati na vpogled / dati komu časten naslov; dati otroku ime / pog. dajte mi potrdilo, da sem vam plačal izdajte, sestavite
    // kakšno zdravilo ti je dal zdravnik? predpisal
  2. 2. napraviti, da česa, kar je kdo prej imel, nima več: kar smo imeli, smo dali; dati svoj delež za kaj; mnogo krvodajalcev je dalo kri / ekspr. dati glavo, življenje / kot podkrepitev glavo dam, da je tako / krava ne da mleka zadržuje mleko pri molži
  3. 3. narediti, ustvariti čemu kako lastnost: dati besedi nov pomen; dati čemu dokončno, ustaljeno obliko, ustrezne razsežnosti / uspeh mu je dal novega poguma
  4. 4. s širokim pomenskim obsegom napraviti, da pride kaj kam z določenim namenom
    1. a) s prislovnim določilom: dati predlog na glasovanje; dati čevlje v popravilo; dati kaj v promet; dati osnutek zakona v javno razpravo; dati otroka v rejo; dal je sina v šolo / dati pismo na pošto; tovarna je dala na trg nov izdelek; dati denar v banko, pog. na knjižico; dati oglas v časopis; malo pšenice je dal v mlin / pog. na sodnijo ga bom dal vložil bom tožbo proti njemu
    2. b) z namenilnikom: dati delat obleko; dati meso prekajevat; dati sina učit poslati
      // z nedoločnikom napraviti, povzročiti, da se s kom kaj zgodi: dati otroka ostriči; dati si napraviti obleko / dati se fotografirati, operirati, ostriči
  5. 5. pog. plačati: koliko si dal za avto? dati za mašo; dati na račun / dati komu denar na roko neposredno izplačati
    // kot klic pri dražbi kdo da več?
  6. 6. ustvariti kaj kot rezultat svoje sposobnosti, dejavnosti: nekatere rude dajo velik odstotek železa; polje je dalo obilen pridelek; konferenca je dala važne rezultate; mastna hrana da veliko kalorij / pog. gledališče je dalo dobro predstavo / dati odsekan, tleskajoč, zamolkel glas / dati dober, slab zgled; dati povod
    // povzročiti, da kdo kaj dobi, ima: boljšega zaslužka mi ne dajo / dati možnost, pravico, priliko, priložnost / ekspr. letos je bog dal dobro letino / knjiž. usoda ne daj, da bi tako zgodaj umrl
    // z združitvijo postati nova celota: ti podatki dajo visoko številko; račun da rezultat; pog. koliko dá to? znese
    // zadnje vrstice posameznih kitic glose dajo zaključno misel
  7. 7. z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: dati brco, klofuto; dati garancijo, kazen, pobudo, pomoč, poudarek, prisego, priznanje, slabo oceno, slovo, soglasje, zagotovilo; dati svoj glas za odbornika; dati bolniku injekcijo; dati izjavo izjaviti; dati obljubo obljubiti; dati odgovor odgovoriti; dati odpoved odpovedati službo; dati komu poljub; dati transfuzijo krvi; dati znak, znamenje; dati komu dobro vzgojo; dati na posodo posoditi
    // dati gol / ta vas je dala mnogo žrtev; publ. v delo so dali mnogo truda vložili
    // ekspr. dati častno besedo zagotoviti, da je rečeno res; obljubiti, da bo obljubljeno storjeno
  8. 8. napraviti, da pride kaj na določeno mesto: dati knjigo na mizo, obleko v omaro, robček na usta, roko okrog vratu; grižljaj se da naenkrat v usta / daj to proč / dati na seznam, v zapisnik; dati v oklepaj / pog. dati psa na verigo prikleniti
    // pog. dati stroj narazen razstaviti ga (na dele)
    // pog. prosim, dajte mi tovariša XY (k telefonu) pokličite ga k telefonu; uredite, omogočite, da bom telefonično govoril z njim
  9. 9. navadno z nikalnico napraviti, da se kaj more goditi: ozke razmere mu ne dajo delovati; delo mu ne da počitka; skrbi mu ne dajo spati; zvedavost ji ni dala, da ne bi vprašala; tega si ne dam reči; ne da si dopovedati
  10. 10. nedov., ekspr., v zvezi z na prisojati komu vrednote; ceniti: sosed da veliko name, nase / veliko da na poštenost, prijateljstvo; jezi ga, da ne dajo na njegovo besedo / na to nič ne dam
  11. 11. z nedoločnikom ukazati, naročiti: dal je poklicati k sebi služabnike, prinesti jedi na mizo; župan je dal zapreti pretepače
    // pog., v medmetni rabi, z nedoločnikom izraža omiljen ukaz, željo, spodbujanje: dajva kupiti liter vina; dajmo si ogledati še to oglejmo si; pog. dajte se pomakniti naprej pomaknite se
    // kot poziv pri pitju dajmo ga!
  12. 12. v medmetni rabi, z oslabljenim pomenom, v zvezi z bog izraža
    1. a) nejevoljo, nestrpnost: zakaj molčiš, bog te je dal
    2. b) upanje: če bog da, se bomo kmalu videli
    3. c) svarilo, prepoved: bog ne daj, da bi storil kaj takega
    4. č) najboljšo željo: bog daj srečo, zdravje; bog daj, da bi bilo res
    5. d) zlasti v kmečkem okolju pozdrav: dober dan, dober večer bog daj
      ●       beseda je dala besedo razvil se je pogovor; nikomur ne da blizu je nedostopen; nikomur ne da dobre, lepe, prijazne besede je osoren; z nikomer ne govori; ekspr. dati duška svoji jezi, veselju sproščeno izraziti svojo jezo, veselje; ekspr. zanj ne dam roke v ogenj nisem prepričan, da je pošten, sposoben; knjiž. dala je življenje otroku rodila ga je; pog., ekspr. dali smo jim (jih) po grbi natepli smo jih; premagali smo jih; ekspr. ne dam se jim v roke ne pustim, da bi me ujeli, da bi o meni odločali; pog. dal se je ljudem v zobe povzročil, omogočil, da ga opravljajo; pog. dal mi je čutiti, razumeti, vedeti, da me ne mara očitno, v neprimerni obliki mi je to pokazal; pog., ekspr. daj mu eno okrog ušes, za uho, po nosu udari ga; ekspr. ne da si dvakrat reči napravi brez obotavljanja; pog., ekspr. ženske so si dale opraviti okoli dojenčka so se ukvarjale z njim; ekspr. ti bom že dal! kaznoval te bom; tepen boš; ekspr. (jaz) ti bom dal popra, vetra nabil te bom; napravil ti bom kaj neprijetnega; ekspr. dušo bi dala zanj vse bi žrtvovala za njegove koristi; na vsak način si ga želi pridobiti; dal je sosedu hčer (v zakon, za ženo) privolil je v poroko z njim; žarg., šport. dati glavico odbiti, zbiti žogo z glavo; pog. dati komu košarico zavrniti njegovo ponudbo za ples; zavrniti ponudbo; ekspr. daj mi mir ne moti me, ne nadleguj me; dal je prednost karieri pred znanstvenim delom raje se je odločil za kariero kot za znanstveno delo; knjiž. dal ji je prstan zaročil se je z njo; dal mi je proste roke dovolil mi je, da ravnam po svojem preudarku; dati komu roko prijeti koga za dlan desnice, zlasti v znamenje pozdrava, prijateljskega odnosa; ekspr. dati komu srce čustveno, zlasti ljubezensko se navezati na koga; pog. dajte, da si vas ogledam dovolite; pog. dati čez izbruhati, izbruhniti; pog. sinu posestvo čez dati izročiti, prepisati; ni mi dal do besede ni mi pustil govoriti; ekspr. dati vajeti iz rok nehati opravljati vodilno delo; pog. dati vse iz sebe, od sebe do skrajnosti se potruditi; pog., ekspr. niti besede ni dal od sebe prav ničesar ni rekel; ekspr. ni dal glasu od sebe ni spregovoril; se ni javil, ni pisal; pog. ta pa ne da do sebe, k sebi vztraja pri svojem; je nedostopen; ekspr. veliko da na obleko posveča veliko pozornost in skrb oblačenju; pripisuje veliko pomembnost oblačenju; pog. dal je nov sod na pipo začel je točiti pijačo iz novega soda; pog. od plače lahko še kaj na stran da prihrani; star. knjigo na svetlo dati izdati, objaviti; dati na znanje sporočiti, pojasniti; pog., ekspr. dali smo ga na zob pili smo alkoholno pijačo; ekspr. tatove so dali pod ključ zaprli so jih v ječo; pog., ekspr. dati (jih) komu pod nos zavrniti koga, spraviti ga v zadrego zaradi njegove napake; pog. dali so ga v časopis pisali so o njem v časopisu; ekspr. v koš te dam, kadar hočem premagam te, boljši sem kot ti; pog. dati komu posestvo v roke prepustiti mu ga v upravljanje; ekspr. nima kaj v usta dati reven je; strada; pog. dati za liter, za pijačo plačati pijačo v kaki druščini; pog. gledala ga je, a ni vedela, kam bi ga dala ni se mogla spomniti, kdo je; ekspr. ne ve, kam bi se dal od dolgega časa kaj bi počel; ne vem, koliko (let) bi ti dal po tvojem videzu ne morem sklepati, koliko si star; pog. prav ti dam soglašam s teboj; nižje pog. med vojno je veliko skozi dal pretrpel; pel je, kar mu je duša dala z vsemi močmi; teci, kar ti noge dajo kolikor hitro moreš; obljubiti in dati je dvoje obljubiti je lahko, obljubo izpolniti težje; preg. čič ne da nič, stalo pa malo počivanje, brezdelje ne prinaša koristi, premoženja; preg. dvakrat da, kdor hitro da hitra pomoč je največ vredna
      ♦       rel. dati odvezo; šah. dati mat
rêči rêčem dov., tudi rekó; rêci recíte; rékel rêkla (é) 
  1. 1. izoblikovati glasove, besede z govorilnimi organi: te besede nisem rekel; reci a / otrok že reče mama zna reči
    // na vse obtožbe ni rekel niti besede je molčal, bil tiho; kar podivja, samo če rečem njegovo ime izgovorim, omenim; težko reče r izgovori; še enkrat reči kak stavek ponoviti ga
    // z dajalnikom s takim dejanjem posredovati komu določeno vsebino: rekel jim je neko besedo, ki je nisem razumel / nikomur ne reče žal besede; reci ji prijazno besedo
    // povedati: o tem ti ne morem reči dosti novega; v njihovo dobro se mora reči, da so škodo že povrnili
  2. 2. izraziti z govorjenjem: da prekine molk, reče: lep dan bomo imeli; pog. ponovite, prosim, kar ste rekel, rekla ste rekli; ali znaš to reči po francosko; rekel mi je, da se kmalu vrne; reči s tresočim, žalostnim glasom / Freud, smo rekli, razlaga vse to s spolnostjo; ali si mu rekel kaj čez čast / kot izraz zadrege kaj sem že hotela reči? Aja, jutri ne morem priti / dober dan, je rekel; rekel je, kje ste bili; takoj odidite, reče po kratkem molku; reci že kaj, no spregovori, ne molči
    // a tako, je rekel sam pri sebi / knjiž. tako moremo reči s pesnikom tudi mi lahko izrazimo s pesnikovimi besedami tudi mi
    // pog. radio je rekel, da bo sončno po radiu je bilo napovedano
    // izraziti s čim sploh: le kaj je rekel mutec; reči (si) z očmi / kaj je hotel reči s tem prizorom povedati, izraziti
  3. 3. zatrditi, izjaviti: z isto pravico lahko rečemo, da je boljše ono, ne to / menda ne boste rekli, da to ni res / rekel sem, torej bom dal obljubil sem
  4. 4. predlagati, svetovati: piti mu je treba dati, bo morda kdo rekel / poboljšaj se, to je vse, kar ti lahko rečem svetujem, priporočim
  5. 5. pog., v zvezi z za vprašati, prositi: reči v kuhinji za hrano / večkrat mi je že rekel za denar
  6. 6. z nedoločnikom ukazati, veleti: rekel mu je sesti; elipt. če se hlapcu reče na polje, ne pojde v gozd
  7. 7. uporabiti za koga ali kaj
    1. a) ime, kot ga izraža dopolnilo: reci mi Tone; psu so rekli Lisko / živel je v Rihemberku, kakor so takrat rekli Braniku
    2. b) naziv, poimenovanje, kot ga izraža dopolnilo: vsakemu odraslemu reče stric / rekla mu je lažnivec, slepar / ni vedel, ali bi mu rekel ti ali vi
    3. c) izraz, kot ga nakazuje dopolnilo: ciklamam rečejo ponekod korčki; iron. in vi temu rečete pravica; kako se že reče po francosko človek / prinesel je tisto, no, kako se že reče
  8. 8. misliti, meniti: kaj bodo pa ljudje rekli; človek bi rekel, da ne zna do pet šteti / glej no, si rečem, močen je / prevelika sreča je lahko tudi v nesrečo, so rekli stari ljudje
  9. 9. v zvezi s hoteti uvaja povzetek bistvene vsebine povedanega: skratka, hočeš reči, da to ni res / kaj hočeš reči s temi besedami / star. ta pripovedka hoče reči, da je bil tu nekoč rudnik hoče povedati
  10. 10. uvaja natančnejšo določitev, dopolnitev povedanega: tako trdijo ljudje, hočem reči, znanci; bilo je dobro, lahko rečem, zelo dobro / na levi, hočem reči, na desni strani
    // izraža stopnjevanje z dodatno trditvijo: tu gre za milijonsko, kaj sem rekel, milijardno škodo / ekspr. živela sta zadovoljno, da ne rečem, srečno
  11. 11. nav. ekspr. izraža podkrepitev trditve: lahko rečem, da me še ni razočaral; prebral sem, reči moram, dobro knjigo / nisem mogel, če rečem; to je fant, da se reče; bil si priden, ni kaj reči; pa reci, če ni lep
  12. 12. v medmetni rabi, navadno v zvezi ti rečem, vam rečem izraža
    1. a) trdno prepričanost: vse bo dobil nazaj, vam rečem / ne boš plačal, ti rečem / povedal bo, rečem, da bo
    2. b) opozorilo, svarilo: ne jezi me, ti rečem; rečem vam, dobro premislite
      // poudarja povedano: ej, to je bilo življenje, ti rečem / smeje se, rečem vam, kot sonce z jasnega neba
  13. 13. v zvezi z bi izraža omejitev na samo osebni odnos do česa: čas, rekel bi, stoji; rekel bi, da to ni res
  14. 14. v zvezi s kaj imeti določen odnos do česa: ne vem, kaj bi rekel na vse to; kaj naj rečemo pa mi, ki nismo nič dobili / kaj bi rekli k vampom v omaki, je vprašal natakar
  15. 15. v zvezi ne bi rekel, težko bi rekel izraža obzirno, omiljeno zanikanje: dobre volje sem. Ne bi rekla; težko bi rekel, da je to res; ne bi rekel, da sem se bal, ampak prijetno mi tudi ni bilo
  16. 16. ekspr., navadno v zvezi ni kaj reči, nimam kaj reči izraža, da po mnenju, sodbi koga kdo ali kaj nima slabih lastnosti, pomanjkljivosti: temu avtomobilu ni kaj reči; dekle je pridno in tudi drugače ji nimam kaj reči, pog. ji ni kaj za reč(i) / k temu nimam kaj reči pripomniti
    // nič mu ni reči, pa vendar ga ne maram; o njej nič ne rečem, pametna je
  17. 17. ekspr., v zvezi ne rečem izraža, da osebek sprejema resničnost, veljavnost določenega dejstva, vendar z določeno omejitvijo: saj mi je dobro tu, nič ne rečem, ampak naveličan sem
  18. 18. ekspr., v velelni obliki za prvo osebo množine ali dvojine izraža predlog, da se sprejme povedano za izhodišče razmišljanja ne glede na resničnost: recimo, da začne goreti. Kaj boš najprej naredil / recimo, na primer, da mi posodiš pet milijonov. Koliko naj ti vrnem čez eno leto / no, reciva, da imaš prav izraža, da govoreči sprejema kaj kot resnično, mogoče, čeprav se ne odpoveduje dvomu
    // izraža, da je kaka stvar, enota navedena z namenom neposredno pokazati, ponazoriti kak širši, splošnejši pojem: dobro bi bilo gojiti šport, recimo kolesarjenje, košarko / marsikaj pogrešam, recimo prijatelje / ne vem, če bi vzdržal, recimo, pet ur
  19. 19. ekspr. dati, povzročiti glas, zvok, kot ga nakazuje dopolnilo: kako reče krava; švrk, reče živalca, in že je ni več / sanje, mu reče odmev; brezoseb. spet je reklo: bum, bum
    ●     ekspr. tega si ne da dvakrat reči to napravi brez obotavljanja; oprostite, tega nisem hotel reči nisem tako mislil, kot sem rekel; ekspr. ne bi mogel reči, kaj mu je ne vem, ni mi znano, kaj mu je; ekspr. s tem seveda nočemo reči, da je vse narobe izraža omilitev povedanega; pog. jaz si pa tudi ne pustim vsega reči izraža ogorčenje, protest zaradi določenih trditev, zlasti slabih; ekspr. ne odstopim od svoje zahteve. Rekel sem o tem ne mislim več govoriti, moja odločitev je dokončna; ekspr. svojega mnenja ne prekličem. Rekli ste s temi besedami ste si sami izbrali, določili neprijetne posledice; ekspr. če bi imel denar, ne bi rekel, tako pa ne bo nič bi stvar sprejel, uresničil; če si rekel a, reci tudi b nadaljuj; povej vse; pog. Ameriki je rekel za zmeraj adijo jo je zapustil; ekspr. ni rekel ne bele ne črne molčal je; ni povedal svojega mnenja; ekspr. niti besede mi ni več rekel, naj ne grem nič več mi ni branil; reci še ti zanj dobro besedo priporoči ga; zavzemi se zanj; ekspr. tudi oni še niso rekli zadnje besede še niso povedali, pokazali vsega, kar znajo, zmorejo; ekspr. reci bobu bob in popu pop opiši stvari, dejstva taka, kot so v resnici, brez olepšavanja; tako je bil pijan, da je mački botra rekel da se ni zavedal, kaj dela; ni rekel ne da ne ne ni povedal svoje odločitve; če je tako, rečem da pritrdim, privolim; ekspr. včeraj sta si rekla da sta se poročila; pog. no, bom pa še jaz eno rekel bom pa še jaz nekaj povedal; ekspr. samo še eno reci, pa te udarim samo spregovori, oglasi se še; pog. počakaj, bova eno, kakšno, katero rekla se bova kaj (pametnega) pogovorila; ekspr. še hvala mi ni rekel čisto nič se ni zahvalil; publ. kaj bodo pa cene rekle kako bo to vplivalo na cene; ekspr. kar sem rekel, sem rekel izraža, da govoreči vztraja pri svojih besedah, svoji odločitvi; menda velja, kar sva rekla sva se dogovorila, zmenila; pog. v veseli družbi so marsikatero rekli povedali so več domislic, šal; če je tako, rečem ne zavračam, odklanjam, zanikam; ekspr. narod je tujcu odločno rekel ne se mu je uprl; ekspr. domači mu za ta dejanja nič ne rečejo ga ne oštejejo, se nanj ne jezijo; ekspr. ura teče, nič ne reče čas hitro in neopazno mineva; ekspr. dolgo ni rekel nobene je molčal; ni povedal svojega mnenja; ekspr. vse sta si rekla, samo človek ne z zelo grdimi izrazi sta se zmerjala; ekspr. nikogar ni bilo, da bi mu rekel zbogom da bi se poslovil od njega; ekspr. rekel je zbogom svojim načrtom nehal je misliti na njihovo uresničitev; ekspr. vest mu je rekla, da ni naredil prav zavedal se je, da ni naredil prav; ekspr. nekaj mu je reklo, da bo uspel slutil je, zdelo se mu je; ekspr. naj reče kdo, kar hoče, tako bo neglede na besede, mnenje kogarkoli bo tako; ekspr. reci, kakšen napredek od lani izraža pritrditev, strinjanje; ekspr. reči komu kaj v obraz izraziti, navadno ogorčenje, jezo, neposredno povzročitelju; to lahko rečemo, se lahko reče tudi za druge to velja, drži tudi za druge, o drugih; ekspr. ne rečem dvakrat, da ne bo prišel skoraj gotovo bo prišel; pog. bil je, kako bi rekel, malo neroden izraža obzirnost, negotovost; pog. prodaš? Prodam, samo ne vem, koliko bi rekel koliko bi zahteval, kakšno ceno bi postavil; pog. nazaj reči odgovoriti, ugovarjati; zastar. po pravici reči, to je zame nerazumljivo po pravici rečeno; ekspr. reci tako ali drugače, jaz ostanem neglede na tvoje besede, mnenje ostanem; ekspr. takih podjetij je reci in piši petindvajset poudarja presenetljivost navedenega podatka; ekspr. v tem poklicu je reci in piši dvajset let že; reči in narediti je dvoje reči je lahko, besede uresničiti težje
hudíč -a m (í) 
  1. 1. rel. duhovno bitje, ki biva zunaj vidne narave in pooseblja zlo: hudič ga zapeljuje; angeli in hudiči; imeti zveze s hudičem; črn, grd, hudoben kot hudič / prodati, zapisati se hudiču; izganjati hudiča / slika prikazuje Miklavža s hudičema / kot kletvica: hudič! o ti hudič ti! tristo hudičev! pri hudiču!
    // ekspr., s prilastkom težnja, nagnjenost, navadno k čemu slabemu: prišel je v oblast kvartopirskega hudiča / knjiž., z oslabljenim pomenom hudič zavisti in sovraštva
  2. 2. ekspr. zloben, hudoben človek: boj se ga, ta hudič je zmožen vsega / kot psovka boš, hudič, tiho / ta človek je pravi hudič
    // pog., z oslabljenim pomenom izraža negativen odnos do osebe ali stvari, ki jo določa navadno prilastek: zaprl je vrata in noben hudič ni mogel noter; vsak hudič bi me že rad učil; pa dopovej hudiču babjemu, če moreš / pravi, da bo konja prodal, ker hudič preveč brca; kupil je novo žarnico, pa je hudič takoj pregorel; da ga ni (tega) hudiča sram / pripovedovala ji je vsega hudiča vse mogoče stvari
  3. 3. pog., ekspr., navadno s prilastkom hrup, nemir: ne delajte takega hudiča, da vas ne slišijo nasprotniki / ne uganjajte, ne zganjajte (takega) hudiča / sosedovi so imeli včeraj goste in velikega hudiča / ta obleka bo med fanti naredila hudiča in pol veliko vznemirjenje, zanimanje
  4. 4. pog., ekspr. neprijetnosti, težave: hudič bo, če bodo izvedeli; otrok mu zmeraj naredi kakšnega hudiča; kadar se ga napije, je z njim hudič / hoditi ne morem in to je tisti hudič
  5. 5. pog., ekspr., v povedno-prislovni rabi izraža
    1. a) neprijetnost, težavnost česa: hudič je stati dve uri na mrazu; hudič je, če te nihče ne uboga
    2. b) nezadovoljstvo nad čim: hudič je vse skupaj
  6. 6. pog., ekspr., v prislovni rabi izraža
    1. a) s predlogom visoko stopnjo: do hudiča vse so podrli; cesta se od hudiča vleče; bilo je od hudiča vroče; na hudiče sem truden
    2. b) močno zanikanje: »Saj je prinesel denar.« »Hudiča je prinesel!«; to ni (pol) hudiča vredno
  7. 7. pog., ekspr., v medmetni rabi izraža
    1. a) močno čustveno prizadetost: »Vlomilca so že prijeli.« »Ni hudič, kje pa?«; hudič (ga) vedi, kod se potepa; kdo, za hudiča, vas je poslal tja?
    2. b) močno zanikanje ali omalovaževanje: hudič, pa taka večerja
    3. c) podkrepitev trditve: ni hudič, da tega ne bi spravil v red; tristo hudičev, da je res!
    4. č) jezo, nejevoljo nad kom: hudič naj ga vzame, pobere; da bi ga hudič
      ●       pog., ekspr. tu ima hudič svoje kremplje vmes stvar, zadeva se nenavadno, nepričakovano zapleta; pog., ekspr. tam je cel hudič godijo se neprijetne, težke reči; pog., ekspr. to je vse en hudič vseeno je; pog., ekspr. kaj pa je to za en hudič kaj, kdo je to; pog., ekspr. sam hudič ga je prinesel prišel je v nepravem času; pog., ekspr. vse bo hudič vzel vse bo propadlo; nizko če bo še dolgo tako pil, ga bo kmalu hudič vzel bo umrl; ekspr. ni se bal ne biriča ne hudiča nikogar se ni bal; vse si je upal; pog., ekspr. ima hudiča v sebi doseže tudi kaj navidez nemogočega; zelo je hudoben; bibl. izganjati hudiča z belcebubom preganjati manjše zlo z večjim; pog., ekspr. pojedel bi hudiča in pol zelo veliko; pog., ekspr. ti bo že pokazal hudiča povzročil bo neprijetnosti, težave; prisilil te bo k poslušnosti, ubogljivosti; pog., ekspr. od hudiča je to izpeljal velikopotezno, predrzno, uspešno; pog., ekspr. vse je šlo k hudiču je propadlo; pog., ekspr. poslati koga k hudiču zelo grobo ga zavrniti; pog., ekspr. tega si za hudiča ni dal dopovedati nikakor; pog., ekspr. ta človek je od hudiča, s hudičem doseže tudi kaj navidez nemogočega; je zelo hudoben; pog., ekspr. pravi hudič, če boš zraven ali ne vseeno je; pog. pihalo je ko sto hudičev zelo močno; preg. kamor si hudič sam ne upa, pošlje babo; preg. v sili še hudič muhe žre v sili se je treba zadovoljiti s tistim, kar je mogoče dobiti
iméti imám nedov., iméj in imèj iméjte; imèl in imél iméla; nikalno nímam (ẹ́ ȃ nȋmam) 
  1. 1. izraža, da je kaj osebkova svojina, lastnina: imeti avtomobil, hišo; imel je tri konje; imeti veliko knjig; malo, veliko ima; ekspr. nič nima
  2. 2. izraža, da je pri osebku kaj, s čimer razpolaga: te knjige nimam več; urednik ima dosti gradiva za objavo; oni imajo boljše igrišče kot mi; imam pero in svinčnik, s čim naj se podpišem; ima pripravo za varjenje; imate čist zrak in dobro hrano / nimate vzrokov za jezo; imeti dokaze za kaj / imeti abonma, žiro račun / ženske imajo enake pravice kot moški
    // izraža, da je pri osebku kaj za prodajo: v trgovini imajo že prve češnje; pralnega praška imamo dovolj
    // izraža obstajanje osebe, ki je z osebkom v določenem odnosu: imeti brata, otroka, prijatelja / imeti ljubico / direktorja že imajo / imeti tekmeca
  3. 3. izraža, da je pri osebku kaj, navadno krajši čas in s kakim namenom: imamo goste; danes imam prijatelja na obisku; pog. jutri bomo imeli pri nas zidarje bomo zidali
    // imam veselo novico, pismo, lepe pozdrave, sporočilo zate
  4. 4. izraža, da je pri osebku kaj kot njegova sestavina, del: katere sestavne dele ima celica; človeško telo ima glavo, trup in ude / zakon nima take določbe; voda ima precej kalcija / teden ima sedem dni; kilometer ima tisoč metrov; knjiga ima tristo strani
  5. 5. z oslabljenim pomenom izraža
    1. a) lastnost, značilnost osebka, kot jo izraža določilo: ima brado in brke; ta roža ima lepe cvete; imeti močen glas / ima dosti izkušenj, smisel za humor, dober spomin; imeti veliko moč v rokah / dokument ima velik pomen; jeklo ima veliko trdnost
    2. b) stanje osebka, kot ga izraža določilo: bolnik ima visoko temperaturo; imeti skrbi / nima časti, ponosa / ima srečo v zasebnem življenju, ugled, veljavo / kot vljudnostna fraza pri seznanjanju s kom imam čast govoriti? / imeti pomembne funkcije, visoko izobrazbo, ugleden družbeni položaj; imeti diplomatske odnose z drugimi državami; imeti urejene življenjske razmere / stanovanje ima dobro razporeditev prostorov / imeti dobiček, izgubo pri kupčiji; imeti prednost pri nakupu / imeti rojstni dan; imeti nesrečo / imeti obrt biti obrtnik
    3. c) stanje osebka glede na koga: imeti podporo naprednega sveta; ekspr. imam njegove simpatije
    4. č) odnos osebka do dejanja, kot ga izraža določilo: imel je priložnost pobegniti / ima dolžnost to storiti mora; imel je moč, da je to prebolel mogel je; ima pravico do lastne izbire sme sam izbirati
    5. d) s prislovnim določilom velikost, mero: ta ladja ima več tisoč ton nosilnosti; ima osemdeset let je star; krava ima tristo kilogramov tehta
      // izraža, da je pri osebku kaj kot oblačilo, oprava: ima copate (na nogah), klobuk (na glavi), siv plašč; otroci imajo slabe čevlje; na zabavi je imela novo obleko; ob boku ima sabljo / pog. ima očala nosi; vlomilec je imel orožje je bil oborožen
      // izraža, da se osebku kaj redno daje: imeti nizke, visoke dohodke; imeti podporo, pokojnino; imeti štiri tisoč dinarjev plače; kakšno štipendijo imaš
  6. 6. z oslabljenim pomenom, s povedkovim določilom izraža lastnost, značilnost, stanje stvari, ki obstaja pri osebku: lase ima dolge in skodrane; avto ima pokvarjen; stroj imam v popravilu; orodje ima v redu; elipt.: domačo nalogo že ima jo je že napisal; pog. vlomilca že imajo je že prijet, ujet
    // ima sina zdravnika
    // izraža osebkov odnos, razmerje do stvari, kot ga izraža določilo: imeti koga na hrani, stanovanju; imeti kaj v lasti, najemu; imeti deželo pod oblastjo
  7. 7. z oslabljenim pomenom, s povedkovim določilom, v zvezi z za izraža omejitev lastnosti, značilnosti na stališče osebka: imeti koga za bogatega, za poštenjaka; to trditev imam za resnično; imajo se za nekaj posebnega / imeti kaj za svoje / to imam za pomembno / publ. imeti za potrebno obsoditi kaj
  8. 8. z oslabljenim pomenom, v zvezi z za izraža
    1. a) z glagolskim samostalnikom da je kaj predmet dejavnosti, kot jo določa samostalnik: konja ima za jahanje; to vrv imam za obešanje perila; pog. kaj se imate za učiti kaj imate za učenje
      // ribe imamo za večerjo / peso imamo za krave za krmljenje krav
    2. b) namembnost, kot jo določa samostalnik: klop ima tudi za ležišče; telečje meso imamo za zrezke
      // izraža, da je osebek s kom v takem odnosu, kot ga določa samostalnik: ima jo za ljubico; koga imaš za moža, za profesorja / žarg., šol. koga imate za slovenščino kdo vas poučuje slovenščino
  9. 9. z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: imeti izpit, konferenco, pouk, predavanje, sejo; kosilo bomo imeli v hotelu ob dvanajstih; pog.: imeti govor; zmeraj ima kako pripombo kaj pripomni, ugovarja
    // to je imelo hude posledice; plavalec ima letos velike uspehe; publ.: dogodek je imel slab izid se je slabo končal; ima pomembno vlogo pri odločanju zelo vpliva na odločitev
  10. 10. z oslabljenim pomenom, z nedoločnikom izraža obstajanje česa pri osebku, kar omogoča dejanje, kot ga določa nedoločnik: nima česa, kaj jesti; ima se kam umakniti; nima kdaj to napraviti; ima kje spati; ekspr. ta pa ima s čim plačati ima veliko denarja
    // imate kaj za popravilo; imate kaj za žejo imate kaj, s čimer bi se mogel odžejati; pog. imeti kaj za nabrusiti
  11. 11. nav. ekspr., s prislovnim določilom izraža navzočnost v prostoru in času
    1. a) določenega stanja: že tri dni imamo dež; letos imamo lepo jesen; imamo mir, svobodo; tam imajo zdaj noč; v Jugoslaviji imamo socializem / na svetu imamo dobro in zlo je, obstaja
    2. b) stvari: takrat še ni bilo znano, da imamo v vodi toliko živih bitij; za to bolezen še nimamo zdravila / publ. na desni strani imamo hrib, na levi pa reko
      // izraža, da je stvar, ki je z osebkom v kaki zvezi, na določenem mestu: knjige ima na mizi; v naročju je imela otroka; država ima industrijo na severu / pog. starše ima pri sebi stanujejo, živijo pri njem
      // konj ima belo liso na čelu
  12. 12. pog. gojiti, rediti: pri sosedu imajo čebele, kokoši, prašiče; v Savinjski dolini imajo hmelj
  13. 13. v zvezi imeti rad ljubiti: rad ima sosedovo hčer / rad ima mater, očeta / ona ima rada glasbo, rože / vedeli so, da ima rad vino / rastline imajo rade sončno lego
  14. 14. dov. postati mati, oče: imela bosta otroka; ne more imeti potomcev / pog. prejšnji mesec je imela otroka rodila; mačka je imela pet mladičev skotila, povrgla
  15. 15. evfem. imeti spolni odnos, spolne odnose: jo je že imel / ona ima druge moške
  16. 16. pog. morati: njemu se imamo zahvaliti za pomoč / star. zdaj se imaš učiti / star. vlak ima vsak čas odpeljati bo odpeljal
    // moči: imaš (za) posoditi tisoč dinarjev / nimam ti česa očitati
  17. 17. nav. 3. os., pog., ekspr., s tožilnikom mikati, želeti si: ti čevlji me pa res imajo / ima me, da bi jo vprašal
  18. 18. pog., v medmetni rabi izraža nezadovoljstvo, razočaranje: zdaj pa imamo, ko smo tako odlašali
    // zadovoljstvo, privoščljivost: dolgo je nagajal, zdaj pa ima
    ●     ekspr. nekateri ljudje imajo so premožni, bogati; ekspr. o tem nimam besed od osuplosti nad tem ne morem nič reči; za brata nima lepe besede ni prijazen, dober z njim; pog., ekspr. ta človek nima dna ni mu nikoli dovolj jedi in pijače; ekspr. govoril je nekaj, kar ni imelo ne glave ne repa kar je govoril, je bilo brez logične povezave; ekspr. nima pojma o tem skoraj nič ne ve o tem; ekspr. ta človek nima srca je brezsrčen, neusmiljen; ekspr. besedo ima XY zdaj bo govoril, je na vrsti; imate besedo možnost, pravico do govorjenja; pog. ta dovtip ima že brado je star; pog. imaš kako cigareto ali mi daš cigareto; vsaka stvar ima svoj čas se pojavi ob določenem času; igralec je imel včeraj (dober) dan dobro je igral; ekspr. ta pa ima glas glasno govori; lepo poje; ekspr. ima (dobro) glavo se lahko uči, trdo glavo se težko uči; ekspr. ima ime in bogastvo je ugleden, priznan in bogat; pog., ekspr. zdaj ste tiho, potem boste imeli pa jezike boste kritizirali, opravljali; pog., ekspr. (jo) že imam sem se že domislil; ekspr. tu nimaš več kaj (iskati) pojdi; nisi zaželen; pog., ekspr. ima hranilno knjižico denarne prihranke vlaga v hranilnico; ekspr. ta ima pa debelo kožo neprizadeto prenaša žalitve, namigovanja; je žaljivo nevljuden; ekspr. pri vseh ljudeh ima kredit mu zaupajo, verjamejo; ekspr. načrt ima nekaj v sebi je dober, primeren; pog. ima (dober) nos bistro, pravilno predvideva; ekspr. le kje imaš oči ali nič ne vidiš, čutiš, da tako delaš, ravnaš; ekspr. imeti oči za kaj sposobnost za opazovanje, proučevanje; ekspr. imej pamet izraža opozorilo, opomin, ohrabritev; pog. pod seboj ima pet ljudi so mu podrejeni; evfem. imeti dolge prste krasti; ekspr. srce ima le zanjo ljubi samo njo; ekspr. imeti sušo v žepu biti brez denarja; evfem. bolnik ima vetrove v črevesju mu nastajajo plini; ekspr. to ima dolgo zgodovino se je dolgo razvijalo, pripravljalo; ekspr. imeti zveze biti poznan z ljudmi, ki lahko pri čem pomagajo; pog. kaj imate proti meni zaradi česa mi nasprotujete, zakaj me ne marate; star. delal se je, kakor da ga nima za mar se ne meni zanj; ekspr. niti za sol nimajo zelo so revni; ekspr. povej, kar imaš na duši kar (že dolgo) želiš povedati; pog., ekspr. na hrbtu jih imam že šestdeset star sem že šestdeset let; ekspr. ima že dušo na jeziku je tako slab, da bo kmalu umrl; ekspr. ima srce na jeziku hitro zaupa svoja čustva; ekspr. neprestano ga ima na očeh ga opazuje, nadzoruje; pog., ekspr. imeti koga na vajetih v vsem mu ukazovati; pog., ekspr. na vratu ima tri otroke skrbeti mora za tri otroke; star. otroka ima pri prsih doji ga; očeta imajo v velikih časteh, v časti zelo ga cenijo, spoštujejo; ekspr. imeti kaj v malem prstu dobro znati, poznati kaj; pog., ekspr. tega človeka imam v želodcu zaradi kakega svojega dejanja mi je zoprn, mi vzbuja odpor; ekspr. imata nekaj med seboj prepirata se; se imata rada; ekspr. imeti roko nad kom biti mu zaščitnik, varovati ga; žarg., med. bolnika imajo pod kisikom umetno mu dovajajo kisik; ekspr. imeti veliko pod palcem biti zelo bogat; ekspr. imeti kaj vedno pred očmi upoštevati pri svojem delovanju; ekspr. nič nimam z njim sem brez stikov z njim; pog. ima nekaj za bregom nekaj skriva, taji; pog. za seboj ima ves kolektiv ves kolektiv se strinja z njim in ga podpira pri delovanju; pog., ekspr. imeti jih za ušesi biti navihan, poreden, zvit; žarg. ta tovarišica ima pionirčke čez na skrbi; ekspr. imata me dosti, zadosti naveličala sta se me, odveč sem jima; nižje pog. letos ima drevje veliko gori je drevje dobro, zelo obrodilo; ekspr. povsod ima oči vse vidi, opazi; pog. imeti prav trditi, zastopati pravo mnenje; pog. imajo že precej kilometrov v nogah veliko so prehodili; pog., šalj. en kolešček v glavi ima premalo, preveč je nekoliko čudaški; danes imamo prosto nismo na delu, v šoli; ekspr. kaj imaš ti zraven izraža opozorilo, očitek; preg. kjer se prepirata dva, tretji dobiček ima spore izkoristijo navadno tisti, ki v njih niso udeleženi; preg. palica ima dva konca sovražno dejanje lahko škoduje tudi tistemu, ki tako dejanje stori; preg. kdor nima v glavi, ima v petah pozabljiv človek se mora večkrat vrniti; kdor nič nima, tudi nič dati ne more; čim več ima, več hoče imeti
    ♦     lov. pes ima dober apel je poslušen; šol. imeti nadzorstvo skrbeti za red in vedenje učencev, zlasti v odmorih
iskáti íščem nedov., íščite in iščíte (á í) 
  1. 1. prizadevati si priti do česa
    1. a) izgubljenega, manjkajočega: izgubil je denarnico in jo je ves dan iskal; ključ je iskal po vseh predalih; vso listnico je prebrskal in iskal račun, pa ga ni našel / iskati drobiž po žepih
    2. b) odsotnega: ne vem več, kje naj ga iščem; iščejo ga kot šivanko zelo, intenzivno
      // povejte, da se kmalu vrnem, če bi me kdo iskal spraševal po meni
      // klicali in iskali so dekle po vsej hiši
  2. 2. s širokim pomenskim obsegom prizadevati si doseči kaj, priti do česa
    1. a) če osebek tega nima: iskati delo, službo, stanovanje; iskati moža, ženina / iskati gobe, maline; iskati vodo; iskati zlato / iskati dovoljenje, nasvet; publ. iskati zdravniško pomoč iti k zdravniku; pren. iskati pravico, srečo
    2. b) če osebku to še ni znano: iščejo ustreznejše metode; iskati drugačen, hitrejši način dela / iskati izhod iz težavnega položaja; vzroke za neuspeh bo treba iskati drugje / iskal je primerno besedo, pa je ni našel / krivca še iščejo; povzročitelja bolezni še niso odkrili, ga še iščejo
  3. 3. prizadevati si ugotoviti, kje kdo, kaj je
    1. a) s povpraševanjem, poizvedovanjem: svojce ponesrečenca so iskali po časopisih in po radiu / dolgo so iskali pravo pot / pobegle zapornike še iščejo; pren., knjiž. njegova misel jo je iskala
    2. b) z gledanjem: stal je pri oknu in jo iskal med množico; ozira se okrog, kot bi koga iskala / iskati na zemljevidu, v slovarju
    3. c) s tipanjem: v temi je iskal posteljo; zdravnik je dolgo iskal bolnikovo žilo / knjiž. njuni roki sta se iskali
  4. 4. navadno z glagolskim samostalnikom želeti, hoteti, pričakovati: iskati pomoč, sočutje, tolažbo pri kom / ekspr.: vedno išče prepir; kar išče, da bi se sprl
  5. 5. v namenilniku, v zvezi s hoditi, iti izraža nakup, prevzem: kosilo hodijo iskat v menzo; šel je iskat kruh / greva skupaj v kino, pridi me iskat pridi pome
    ●     ekspr. iskati dlako v jajcu pretiravati v zahtevah po natančnosti; slabš. kaj spet iščeš tu? zakaj si prišel; kakšne namene imaš; ekspr. tu nimaš več kaj iskati pojdi; nisi zaželen; išče koristi želi jih imeti; ekspr. sreča te išče ne zamudi priložnosti, ki ti prinaša korist, uspeh; knjiž. otroci iščejo materi v obraz, kje je oče ji skušajo razbrati z obraza; ekspr. to je gospodar, da ga je treba z lučjo (pri belem dnevu) iskati je zelo dober, izreden; kar je iskal, to je dobil zaradi nepremišljenega, neprevidnega ravnanja je doživel kaj neprijetnega; preg. kdor išče, najde
kônec1 -nca m, mest. mn. stil. koncéh (ó) 
  1. 1. del, predel, prostorsko najbolj oddaljen od
    1. a) izhodišča, začetka: konec njive prerašča plevel / konci brkov so mu silili v usta; odgriznil si je konec jezika / konec knjige je zelo zanimiv / pes ima na koncu privihan rep; tudi na koncu travnika je treba pokositi; postavil se je v vrsto, čisto na koncu
    2. b) navadno s prilastkom središča: odžagati črvivi konec deske; zvezati oba konca vrvi / klop se s koncem dotika stene / zgornji in spodnji konec doline sta porasla s smrekami; sovražnik je zavzel spodnji konec mesta / naša hiša stoji na koncu vasi / ekspr.: na vse konce se je videlo na vse strani; samo v en konec smo hodili več ur samo v eno smer
      // navadno v povedni rabi izraža prenehanje določene prostorske razsežnosti: tu je konec travnika in začenja se gozd; kjer je bil konec tekmovalne proge, je bila postavljena vrvica / začetek in konec daljice sta označena / prišel je do konca parka / na koncu stavka stoji pika / moštvo je na tretjem mestu od zadnjega konca od zadaj
  2. 2. nav. ekspr., navadno s prilastkom večji ali manjši del površine, prostora: severni konec dežele je gorat / ta konec hiše, stanovanja še nima elektrike / na mariborskem koncu so volitve že končali; v našem koncu ga ljudje dobro poznajo pri nas
  3. 3. ekspr., navadno s prilastkom kos, del česa: en konec letala je priletel na streho bolnice / kakšen konec sveče, vrvi se bo že našel; od blaga so ostali sami konci odrezki, ostanki
  4. 4. kar je najbolj oddaljeno od izhodišča, začetka
    1. a) glede na čas: konec avgusta je bil sončen; uspešen konec sezone / ekspr. ne jezi se, saj še ni vseh dni konec stvar se bo dala še urediti, popraviti, povrniti
      // šele na koncu je bilo poletje lepo; že na koncu srednje šole se je zanimal za filozofijo
    2. b) glede na dogajanje: videl je le konec predstave, tekme; konec romana je zelo razvlečen / šele na koncu se mu je zdelo delo zanimivo
    3. c) glede na obstajanje: film prikazuje konec starega Rima; opisoval je konec meščanskega razreda
      // navadno v povedni rabi izraža prenehanje česa
    4. a) glede na čas: tudi veselega dneva je bilo kmalu konec; danes je konec šolskega leta; kmalu bo konec meseca / ob koncu leta se je zgodilo; s koncem aprila ti bo potekel dopust konec
      // ekspr. potrpi, saj je septembra tako že konec
    5. b) glede na dogajanje: prišel je, ko je bilo že konec filma; premirja je konec; veselice je konec in treba bo domov / ekspr.: pristanem, da bo konec prepira, prepiru da se ne bomo več prepirali; za danes naj bo konec branja ne beri več
      // ekspr. konec iskanja je bil, da so ga zaprli rezultat, posledica
      // gong je označil konec dvoboja / pub1. takoj po koncu tekme so ga prosili za izjavo po tekmi; odšel je že pred koncem predstave / ta zgodba nima jasnega, pravega konca razpleta, zaključka
      // ekspr. do konca življenja se boš kesal dokler boš živel
      // kot pojasnilo, opozorilo na koncu filma, romana konec
    6. c) glede na obstajanje: to bi pomenilo konec države, morale; napovedovati konec sveta, umetnosti / ekspr. napraviti konec revščini / ekspr. taka rana lahko stori konec človeškemu življenju lahko povzroči smrt
      // ekspr., v zvezi z iti izraža približevanje prenehanju obstajanja česa: zaloga gre h koncu / dela gredo počasi proti koncu se končujejo
      // s Hitlerjevo Nemčijo je šlo očitno h koncu bila je blizu poraza, propada
      // z njim gre h koncu umrl bo
  5. 5. evfem., navadno s prilastkom smrt: njen tragični konec je vse pretresel / iti svojemu koncu naproti
  6. 6. pog., ekspr., navadno v zvezi s storiti, vzeti umreti, poginiti, ubiti se: žival je v jami storila konec; v zaporu je od vsega hudega konec vzel / od lakote, strahu so že konec jemali umirali
    // na tem mestu je našel svoj konec komandantov spremljevalec je umrl, bil ustreljen
    // star. storiti hud konec umreti nasilne smrti
    // v povedni rabi: saj ga bo konec, ko ga tako mučite; od razburjenja, sreče ga je bilo skoraj konec; pren. ta obleka pa že jemlje konec
  7. 7. ekspr., z zanikanim glagolom izraža, da kaj traja sorazmerno dolgo: dela, tedna ni in ni konec; sprevodu ni hotelo biti konca / ali še ne bo konec teh stopnic / hvalil je, da ni bilo konca
  8. 8. v prislovni rabi, v zvezi na koncu izraža, da kaj je, se zgodi po vseh dejanjih iste celote: prvi si ti, potem pride on in na koncu še jaz; grozil je, da bo vsako uro ubil enega, na koncu pa še sebe
  9. 9. nav. ekspr., v prislovni rabi, v zvezi z do izraža najvišjo možno mero: do konca izčrpan se je vrnil domov; to je do konca osamljen, pokvarjen človek / zdaj sem do konca prepričan, da imam prav poplnoma, čisto
    // poudarja celotnost, polnost dejanja: ko je nalogo napisal, naredil do konca, jo je pokazal očetu; ali si prebral knjigo do konca / ne povej samo na pol, ampak do konca
  10. 10. ekspr., navadno v zvezi konec koncev končno, nazadnje: konec koncev se je le odpravil na potovanje / v medmetni rabi konec koncev, kaj to meni mar
  11. 11. star., v prislovni rabi od začetka, na začetku: od konca se je vsemu čudil, potem pa se je hitro privadil
  12. 12. publ., v zvezi srečen konec razplet zgodbe, ki se zadovoljivo, srečno konča za glavne osebe, zlasti v filmu: neprepričljiv srečen konec
  13. 13. v medmetni rabi, v zvezi z in, pa izraža odločnost, nepopustljivost: delal bo, pa konec; rada ga ima, pa konec / tako je prepričan, in konec / tako bo, kot pravim, pa konec besed
    // z zanikanim glagolom poudarja nemočnost, neustreznost: ne morem se privaditi, pa konec / stroj ne vzdrži, in konec
    ●     ekspr. konec me bo od garanja zelo, preveč delam; ekspr. zaradi sto dinarjev te še ne bo konec ne boš gospodarsko propadel; ekspr. z njo je bilo konec, ko sem te prvič zagledal nisem bil več njen prijatelj, nisem je več ljubil, občudoval; ekspr. nikdar mu ne prideš do konca ne da se prepričati; ekspr. biti na koncu z močmi, živci biti telesno, duševno izčrpan, onemogel; ekspr. še nisem pri koncu še nisem končal; ekspr. to ne bo imelo dobrega konca se ne bo dobro končalo; ekspr. tu je on potegnil krajši konec stvar se je zanj končala manj ugodno kot za druge; ekspr. na napačnem, pravem koncu se česa lotiti napačno, prav; pog., ekspr. fant ima glavo na pravem koncu zna pametno, premišljeno ravnati; pog. naredi, da bo na vse konce prav da bodo vsi zadovoljni; ekspr. tako bo, kot pravim, in konec besed, debate nočem, ne dovolim, da bi še govorili o stvari; star. pod konec svojih dni je precej trpel zadnja leta, mesece življenja; ekspr. brez konca isker se je razsulo po nebu veliko; ekspr. na koncu jezika imam, pa ne morem povedati poznam stvar, vem zanjo, vendar se trenutno ne morem spomniti njenega imena; ekspr. še s koncem očesa ga ni hotel pogledati sploh ga ni hotel pogledati; ekspr. niti na konec pameti mi ne pride, da bi kaj takega storil izraža močno zanikanje; ekspr. na konec sveta bi šel za njo zelo jo ima rad; ekspr. kaj bi jokala, saj ne greš na (drugi) konec sveta v zelo oddaljeno deželo, kraj; ekspr. ta kraj je na koncu sveta zelo daleč; ekspr. našel ga bom, pa če na koncu sveta gotovo ga bom našel; ekspr. to je začetek konca poraza, propada; ekspr. na več koncih si je izposodil pri več osebah, bankah; začetek in konec ekspr. zanj je Shakespeare začetek in konec dramatike samo Shakespearove drame ceni, občuduje; ekspr. to je začetek in konec temeljna, glavna stvar; konec ... kraj ekspr. to nima ne konca ne kraja zelo dolgo traja, je zelo dolgo, veliko; ekspr. prehodila sta ves svet od konca do kraja izraža podkrepitev trditve; ekspr. z vseh koncev in krajev so prihajali od povsod; ekspr. iskal sem te na vseh koncih in krajih povsod; konec dober, vse dobro; preg. palica ima dva konca sovražno dejanje lahko škoduje tudi tistemu, ki tako dejanje stori; prim. skonca
kràj krája m (ȁ á) 
  1. 1. del zemeljske površine, naseljen tako, da tvori zaključeno celoto: kraj ima veliko prebivalcev; preimenovati kraje; v tem kraju je več let služboval; odročen kraj; ekspr. prijazen kraj / bežal je iz kraja v kraj / domači, rodni kraj kjer je kdo doma, kjer se je kdo rodil
    // navesti kraj bivanja / ekspr. ves kraj je bil na nogah vsi prebivalci kraja
    // navadno s prilastkom ta del glede na določeno značilnost: ogled znamenitega partizanskega kraja / znan letoviški, zdraviliški kraj; seznaniti se s problematiko turističnih krajev
  2. 2. večji ali manjši del zemeljske površine: spoznal je veliko krajev; ta kraj je zasedel okupator / kraji so prenaseljeni / s kmetijstvom se ukvarjajo v mnogih krajih Jugoslavije / publ. nad naše kraje doteka hladen zrak / na nekaterih krajih je še sneg; ekspr. v vseh krajih je že bil povsod
    // navadno s prilastkom ta del
    1. a) glede na gospodarsko usmerjenost: znan industrijski kraj; vinorodni, žitorodni kraj / gospodarsko zelo pasiven, razvit kraj / kmetijski kraji v državi
    2. b) z oslabljenim pomenom glede na geografsko značilnost: gorski, nižinski kraj; ni se mogel privaditi na ravninski kraj / te rastline uspevajo samo v južnih krajih
    3. c) glede na podnebno značilnost: mrzel, senčen, sončen kraj; suh, vlažen kraj / te rastline uspevajo samo v toplih krajih
    4. č) glede na kakovost tal: ilovnat, peščen kraj / močvirnati kraji
      // v prislovni rabi, v zvezi z na izraža manjši del površine česa sploh: na enem kraju se madež še pozna; zofa je bila na več krajih raztrgana
  3. 3. navadno s prilastkom manjši del zemeljske površine sploh: poiskal je pripraven kraj in se skril; pokazal je kraj, kjer sta se srečala; težko dostopen kraj / zborni kraj je pred šolskim poslopjem; kraj (storitve) kaznivega dejanja; izpuščena sta bila čas in kraj dogajanja / ključe je spravil na varen kraj; na ta kraj bodo postavili spomenik; publ. priti na kraj nesreče; pren. sestanek ni primeren kraj za osebne obračune
    // v prislovni rabi, v zvezi na kraju samem tam, kjer se kaj zgodi, je: storilca so prijeli na kraju samem; skupina je gradivo zbirala na kraju samem
  4. 4. v prislovni rabi, s predlogom izraža največjo oddaljenost od
    1. a) središča: potegnil ga je h kraju; čisto pri kraju je hodil / na obeh krajih so bili ljudje / stal je na, ob kraju (ceste)
    2. b) izhodišča, začetka: prišel je do kraja (poti) / na kraju se soteska zoži / svetilka je na kraju mize / čisto na drugem kraju mesta / ekspr. na kraju svojih moči je bil
      // nav. ekspr., v zvezi z do izraža visoko stopnjo: do kraja sem se naveličal; to je do kraja hudoben človek; do kraja nesrečen, onemogel / dognati kaj do kraja; do kraja se moramo zmeniti / vse je do kraja razčiščeno
  5. 5. raba peša, v prislovni rabi, s predlogom izraža
    1. a) nastop dejanja; začetek: od kraja smo stanovali skupaj; od kraja se mu je čudno zdelo / začel je pripovedovati od kraja
    2. b) približevanje prenehanju dejanja; konec: avgust je šel h kraju / nevarnost je pri kraju / na kraju se je vse dobro izteklo / star. prišel je pod kraj dneva proti večeru
  6. 6. nav. mn., redko krajevec, krajec: gledal ga je izpod širokih krajev; klobuk z navzdol zavihanimi kraji
  7. 7. prva leta po 1945 najnižja upravna enota: kraji in mesta
    ●     ekspr. nikdar mu ne prideš do kraja ne da se prepričati; ekspr. delati, jesti vse od kraja izraža podkrepitev trditve; star. odriniti od kraja od brega; ekspr. z njim gre hitro h kraju umrl bo; ekspr. nisem še pri kraju še nisem končal; dati kaj v kraj vkraj; ekspr. na kraju svojih moči je je že skoraj brez moči; star. to je že v kraju pospravljeno, spravljeno; ekspr. zna postaviti stvari na pravi kraj zna poiskati ustrezno, primerno rešitev; ekspr. na vse kraje se je videlo na vse strani; zelo zarasla kraja ceste robova; ekspr. niti na kraj pameti mi ne pride, da bi kaj takega storil izraža močno zanikanje; ekspr. na kraj sveta bi šel za njo zelo jo ima rad; konec ... kraj ekspr. to nima ne konca ne kraja nikoli se ne konča; ekspr. govoril je brez konca in kraja zelo dolgo; ekspr. prehodila sta ves svet od konca do kraja izraža podkrepitev trditve; ekspr. z vseh koncev in krajev so prihajali od povsod; ekspr. iskal sem te na vseh koncih in krajih na mnogih krajih, povsod; preg. strah je na sredi votel, okrog kraja ga pa nič ni
    ♦     adm. namembni kraj v katerega je pošiljka namenjena; jur. izpolnitveni kraj v katerem se mora obveznost izpolniti; lingv. prislovno določilo kraja; rel. sveti kraji; prim. skraja
mórati -am nedov. (ọ̑) 
  1. 1. z nedoločnikom izraža nujnost, nujno posledico, da osebek uresniči dejanje
    1. a) zaradi določenih okoliščin: na starost je moral beračiti; morali so delati, če so hoteli živeti; krivec se mora zagovarjati pred sodiščem / delavec mora dobiti izdatno hrano
    2. b) zaradi lastne potrebe, dolžnosti: tega človeka moram še danes najti; moram jih videti / skrbeti mora za tri otroke / nav., ekspr.: moram priznati, da ste zelo pridni; ta časopis redno berem in moram reči, da mi je všeč
    3. c) ker kdo tako zahteva: ob štirih moraš biti tukaj; danes moram odpotovati / silil jo je, da mora redno obiskovati razstave / oče se razjezi in reče: Moraš
      // elipt., s prislovnim določilom izraža nujnost, nujno posledico, da osebek uresniči dejanje, kot ga nakazuje določilo: moral je (iti) od doma; v Zidanem mostu mora z vlaka; moral je v bolnico / čimprej moraš stran / ta resnica mora na dan
  2. 2. z nedoločnikom izraža nujnost, potrebnost, da osebek
    1. a) ima določeno lastnost, značilnost: zavora mora biti dobra; blago bi moralo biti drugačno; človek mora biti pošten / ti možje bi morali biti naš ponos
    2. b) je v določenem stanju: za tako dejanje nas mora biti več; moral bi biti srečen po tolikem času / moramo si biti na jasnem, kaj hočemo
    3. c) ima določeno obveznost: morate paziti na svoje zdravje; v podjetjih morajo imeti za to posebno službo / za to delo moram imeti poseben les potrebujem
  3. 3. nav. ekspr., z nedoločnikom izraža verjetnost, da osebek
    1. a) ima določeno lastnost: ta človek mora biti zelo dober; to mora biti velik lump, tepec; morata si biti velika prijatelja / ta s predpasnikom mora biti kuharica / to mora biti pomota
    2. b) je v določenem stanju: profesor mora biti bolan; pijan mora biti, ker se tako smeje; kako srečen mora biti ta človek / rano ima, pasti je moral verjetno je padel
      // mora imeti okoli petdeset let
      // s prislovnim določilom izraža verjetnost, da je osebek na mestu, kot ga nakazuje določilo: žena mora biti na njivi; keltske utrdbe so morale stati na tem hribu; tu so nekoč morala stati mestna vrata
  4. 4. ekspr., z nedoločnikom izraža podkrepitev trditve: povsod mora biti zadnji; pa ravno sedaj si moral priti / komu se mora plačati članarina
  5. 5. star. siliti, prisiljevati: birič ga je moral na tlako / mraz jih je moral, da so hitro delali
    ●     ekspr. zato bi ga morali zato bi moral biti tepen, kaznovan; ekspr. moraš h knjigi moraš se začeti učiti, začeti študirati; ekspr. naj se zgodi, kar se mora izraža vdanost, sprijaznjenje s čim; ekspr. še to ga je moralo doleteti poleg drugih težav je doživel še to; ekspr. njegova mora veljati ne dovoli, da bi obveljalo drugo mnenje; kdor noče zlepa, mora zgrda na vsak način mora narediti; hočeš, nočeš, moraš izraža podkrepitev nujnosti
od predl., z rodilnikom  
  1. 1. za izražanje premikanja iz položaja
    1. a) v neposrednem dotiku, stiku s kom ali čim: odbiti se od kamna; pahniti od sebe
    2. b) v bližini, okolici česa: čoln odrine od brega; vstati od mize; prihajam od očeta / vrača se od Lenarta / iti od doma; od hiše poditi / svatje gredo od poroke / doma je nekje od Kočevja; pren. govornik se je večkrat oddaljil od teme
      // za izražanje usmerjenosti iz takega položaja: oblaki se valijo od juga; ta gozd se razteza od Karavank; od sosedov se sliši petje; ekspr. stal je vse od Maribora / gledati od blizu; prihajajo od bogve kod; od drugod; od spodaj navzgor; od tam doli; od vsepovsod; pren. od te strani ga do danes še nisem poznala
      // za izražanje oddaljenosti: hiša je sto metrov, streljaj od ceste; drevesa stojijo deset metrov drugo od drugega; nedaleč od studenca; uro hoda od vasi
  2. 2. za izražanje časovne meje, ki je začetek dogajanja: od tistega časa me ne pogleda; nisva se videla od mladosti; od nesreče je minilo deset let / že od začetka mu nisem zaupal / od kdaj stanuješ v Ljubljani; od prej; od takrat; poznam ga že od zdavnaj; od pred kratkim / od nekdaj od zdavnaj, zelo dolgo
    // vino od letos; jed od včeraj / noč od petka na soboto / publ. dopis, uredba od 1. marca 1965 pri datiranju z dne 1. marca 1965
  3. 3. pri izrazih količine za izražanje začetne mere: desetice od dvajset naprej; dražiti od sto dinarjev navzgor
    // v zvezi z do za izražanje približne vmesne mere: takrat je imelo mesto od osem do deset tisoč prebivalcev
  4. 4. v zvezi z do za izražanje začetne in končne meje
    1. a) v prostoru: hoditi od enega do drugega; od Kranja do Ljubljane je petindvajset kilometrov; vlak vozi od Nove Gorice do Jesenic
    2. b) v času: vstopnice prodajajo od 11. do 13. ure; druga svetovna vojna je trajala od 1939 do 1945 / ekspr.: od konca do kraja; od zore do mraka
    3. c) pri količini: šteti od ene do deset; vrednosti od nič do neskončno; dnevne temperature bodo od pet do deset stopinj nad ničlo / ekspr.: sestanka so se udeležili zastopniki vseh kategorij, od kurirja in snažilk pa tja do direktorja; v trgovini imajo v zalogi vse od žebljev do pohištva
  5. 5. za izražanje ločevanja, odstranjevanja: ločiti rudo od jalovine, meso od kosti; s težavo so ga odtrgali od otrok / odvrniti nesrečo od hiše / izjema od pravila / redko očistiti njivo od kamna kamna
    // publ.: distancirati se od politike sile; odpraviti odtujenost od produkcijskih sredstev
    // za izražanje odvzemanja: od plače so mu odtegovali dva tisoč; vzeti od prihrankov / od honorarja mu ni ostalo nič / davek od osebnih dohodkov; včasih so pobirali desetino od žita
    // publ. za izražanje oprostitve, razveljavitve obveznosti: oprostitev od šolnine; oproščen od davkov oproščen davkov; razrešitev (od) dolžnosti
  6. 6. za izražanje izbora, odbiranja: eden od dijakov; kdo od vas bo to opravil / od perutnine najbolj ceni gos; ima deset hektarov zemlje, od tega pet gozda / najlepša od deklet; najboljši od sošolcev; ekspr. najslavnejši od vseh
  7. 7. za izražanje izhodišča, vira: prišlo je sporočilo od prijatelja; tako piše v tvojem pismu od strica / v pismih prejmite najlepše pozdrave od mene in moje družine; publ., kot podnaslov od našega rimskega dopisnika / otroci od prve žene; vznes. on je kri od naše krvi / obresti od glavnice; denar od prodane živine / pog. rad bi sliko od Jakopiča ki jo je naslikal Jakopič
    // za izražanje vira, izvora pridobljenega: dobiti, terjati kaj od koga; kaj hočeš od mene; od tujca ne vzemi ničesar / kupiti, prevzeti kaj od koga / izvedeti, pričakovati, slišati kaj od koga; od njega se marsikaj naučiš
    // star. za izražanje snovi, iz katere je kaj; iz: kučma od polhovih kožic; čaša od čistega zlata
  8. 8. za izražanje pripadnosti
    1. a) k funkcijski celoti: ključ od omare, od hišnih vrat; ročaj od kladiva; kolo od voza; škatlica od vžigalic
    2. b) k družbeni skupini, okolju: to mi je povedal nekdo od naših; pog.: tako mi je svetoval nekdo od radia; tovariši od vodstva tovarne; govoril je eden od upravnega odbora član, predstavnik
      // pog. za izražanje svojine, lastnine: čigava je zemlja, če ne od nas kmetov; vse je sinovo, samo njiva je od starega; torbica je od sestre sestrina
      // vzel je vdovo od brata po bratu
  9. 9. navadno s primernikom za izražanje primerjave glede neenakosti, različnosti: ni slabši od drugih; desno nogo ima krajšo od leve; moj brat je večji od tebe / letos je bolj vroče od lani kakor lani
    // to mesto se razlikuje od drugih po lepi legi; ta fant je drugačen od vrstnikov
  10. 10. za izražanje povzročitelja: rana od noža; ogenj od strele; dim od tobaka / opikan od čebel; zadet od kapi; od koz razjeden obraz; umrl je od nas vseh zapuščen; publ. vrh je bil v naskoku zavzet od naših so naši zavzeli
    // od njega imam samo škodo
  11. 11. za izražanje vzroka, zaradi katerega se kaj dogaja: umirati od lakote, od utrujenosti; drevo se šibi od sadja; od strahu je omedlela; bliska se od vročine; ekspr.: vse je črno od mravelj; ves iz sebe od razburjenja; kar skakal je od veselja
  12. 12. za izražanje načina, kako se kaj dogaja: plačevati od kosa; sam od sebe narediti / živeti od dela, od trgovine
    // nav. ekspr. za izražanje visoke stopnje, intenzivnosti: od sile lačen; ima od sile opravkov; od srca se nasmejati; od hudiča je vroče zelo
  13. 13. star. za izražanje vsebine, predmeta govornega, miselnega, pisnega obravnavanja; o: govori samo od svoje nesreče; menili so se od letine / povest od zlate ptičke
    ●     publ. ozdraveti od bolezni ozdraveti; star. vstati od bolezni po ozdravljenju zapustiti bolniško posteljo; nižje pog. kaj si je izmislila ta trapa od Janeza ta neumni Janez; pog. najrajši imam kaj od mesa kakšno mesno jed; ekspr. to ni od muh je pomembno, dobro; pog. ta ni od nas ni iz naših krajev; pog. trgovina je od rok precej oddaljena, na neprikladnem mestu; pog. delo gre od rok se opravlja hitro, uspešno; ekspr. kamen se mu odvali od srca človek se reši velike skrbi, nadloge; ekspr. nisem od danes sem izkušen; od a do ž od začetka do konca, vse; obišče nas od časa do časa v manjših časovnih presledkih; ekspr. lepota je od danes do jutri minljiva; ekspr. od leta do leta je manj pridelka vedno manj; vsako leto manj; ekspr. novica gre od ust do ust se širi (hitro) med ljudmi
    ♦     lingv. glagolnik od brati; mat. odšteti tri od pet; navt. obrniti jadro od vetra obrniti ga tako, da se veter le malo upira vanj; prim. oddaleč, oddavna(j), odkod, odspodaj, odtistihdob, odtod, odzdaj ipd.
poglèd -éda m (ȅ ẹ́) 
  1. 1. dejanje, dejavnost organa vida: pogled nanje ga je pretresel; opaziti, prestreči pogled; dolg, hiter, kratek pogled; pogleda vreden prizor; pren., ekspr. pogled v preteklost jih navdaja s ponosom
    // nav. ekspr. to dejanje glede na način, kot ga določa glagol: čutil je njen pogled na sebi / njihovi pogledi so počivali na domači hiši dalj časa so jo gledali; njuna pogleda sta se srečala spogledala sta se; pogled jim je uhajal skozi okno pogledovali so skozi okno; njen pogled se je ustavil na njem začela ga je gledati; očetov pogled se je zapičil vanj preiskujoče, ostro ga je pogledal, gledal; star. danes nima pogleda zanjo je ni pogledal, ni čutil potrebe po njeni družbi; ni mogel ločiti, odmakniti, odtrgati, odvrniti pogleda od nje neprestano jo je gledal; dvigniti pogled h komu pogledati ga; metati poglede za kom pogledovati, ogledovati ga; pasti pogled na čem dalj časa poželjivo gledati kaj; upreti pogled v koga začeti ga gledati; meriti s pogledom gledati, ogledovati; s pogledom je objel vse navzoče pogledal; ošiniti s pogledom nahitro pogledati; požirati koga s pogledi poželjivo ogledovati; prebadati koga s pogledom strogo, pozorno ga gledati; s pogledom so jo kar slačili poželjivo, pohotno ogledovali; vrtati v koga s pogledom pozorno ga gledati z namenom ugotoviti, odkriti resnico
    // z oslabljenim pomenom pogledati z jeznim, žalostnim pogledom jezno, žalostno
    // nav. ekspr., s prilastkom to dejanje glede na izražanje
    1. a) čustva, razpoloženja: boji se njegovih črnih pogledov; divji, hladen, jezen, prijazen pogled; preplašen, začuden pogled
    2. b) lastnosti, stanja: fant bistrega pogleda; mil, odsoten, oster, strog, trd pogled / kalen, moten pogled
  2. 2. kar je predmet zaznavanja z gledanjem: na vrhu se jim je odprl zelo lep pogled; opisati pogled s svojega okna / redko nudil se jim je nenavaden pogled prizor
  3. 3. s prilastkom kar se pojavi v zavesti kot rezultat
    1. a) gledanja, zaznavanja: pogled na mesto ga je prevzel; prišel je do trupla: strašen pogled; pogled v razmetano sobo mu je veliko povedal
    2. b) dojemanja, razumevanja: pogled po zbranem gradivu odkriva zanimive značilnosti
  4. 4. kar izraža odnos do kakega dejstva, pojava: o teh vprašanjih imajo različne poglede; kritizirati, razložiti poglede na kaj; njegov pogled na življenje je mračen; novi pogledi na umetnost; publ.: med pogovori so izmenjali, razčistili poglede o številnih problemih; zavzeti enotne poglede na kaj; predstava je bila sprejeta z deljenimi pogledi o njej so imeli različna mnenja
  5. 5. v prislovni rabi, s prilastkom, v zvezi z v izraža omejitev trditve na določeno: v tem pogledu ni prav nič boljši od njega; v marsikaterem pogledu mu je moral pritrditi v marsičem; v nobenem pogledu ga ne prekaša v ničemer
    // v estetskem pogledu je knjiga zanimivo delo; v nekem pogledu imaš prav deloma; to je v vsakem pogledu upravičeno popolnoma, čisto
  6. 6. nav. ekspr., v prislovni rabi, v zvezi na pogled izraža ocenitev, presojo
    1. a) s kratkotrajnim vidnim zaznavanjem: na pogled bi mu prisodil petdeset let; na pogled se zdi, da je ladja že blizu / na prvi pogled je precej nerodna
    2. b) z nekritičnim dojemanjem, mišljenjem: na pogled nerazumljivo dejanje; na pogled preprosta stvar
      // v zvezi na prvi pogled izraža, da se dejanje zgodi v kratkem času: vsem se je prikupil na prvi pogled / ljubezen na prvi pogled
  7. 7. star. vid: to slepcu ne bo vrnilo pogleda
    ●     od tu je lep pogled na mesto od tu se mesto lepo vidi; ekspr. kamor nese pogled, so sama žitna polja vsenaokrog; ekspr. bila je taka megla, da mu je pogled nesel le nekaj metrov da je videl le nekaj metrov daleč; ekspr. odpira se mu pogled v ozadje zadeve spoznava ozadje zadeve; star. moj pogled v mraku ne razločuje obrazov moje oči; star. ta človek je zelo kratkega pogleda ni sposoben pravilno oceniti, predvideti dogajanje; ekspr. želel se je skriti radovednim pogledom radovednim ljudem; ekspr. našemu kratkovidnemu pogledu se zdi taka prihodnost nemogoča naši majhni sposobnosti predvidevanja; ekspr. ona ima oster pogled, gotovo ga bo spregledala je sposobna kritično gledati, opazovati; pog. bilo mu je nerodno, da je izmaknil pogled pogledal vstran; pog. močna svetloba mu je jemala pogled ga je slepila; ekspr. dekle že obrača pogled po fantih kaže zanimanje zanje; ekspr. s svojo lepoto je vlekla vse poglede nase povzročala, da so jo vsi gledali; ekspr. kritik je skušal vreči pogled na njegovo celotno delo ga (na kratko) oceniti, ovrednotiti; ekspr. to mu je zameglilo pogled na prednosti predloženega načrta to je povzročilo, da jih je manj jasno videl, se jih zavedal; star. izginiti iz pogleda izpred oči; star. ne smemo izgubiti iz pogleda končnega cilja pozabiti; star. storilo se mu je črno pred pogledom pred očmi; ekspr. s pogledom se je prilepil nanjo neprestano jo je gledal; žarg., lov. dober pogled kot voščilo za uspešen lov; star. poznati koga samo na pogled navidez; zastar. to se ni zgodilo na pogled, temveč skrivaj vidno, očitno; ekspr. bil je grozljiv na pogled po videzu, zunanjosti
poglédati -am dov., pogléj in poglèj pogléjte, stil. poglédi poglédite (ẹ́ ẹ̑) 
  1. 1. upreti, usmeriti pogled kam: pogledal je proti hribom; pogledati na vse strani; pogledati skozi okno; pogledati v obraz, oči; od sramu je pogledal v tla; pogledal je za odhajajočimi; pogledati okoli sebe, stran; postrani pogledati; pren., ekspr. pogledati v preteklost
    // upreti, usmeriti pogled kam z namenom, da se kaj
    1. a) vidi, zazna: pogledal je sliko, pa mu ni bila všeč; pogledati kaj pod mikroskopom; pogledala se je v ogledalu
    2. b) ugotovi, spozna: pogledal je k sosedu, če je oče tam; pogledali so v klet in na podstrešje, pa ga ni bilo nikjer; pogledati v slovar, kaj pomeni kaka beseda
  2. 2. odpreti oči: dolgo so ga morali buditi, da je pogledal; zamižal je in spet pogledal
  3. 3. s prislovom s pogledom izraziti
    1. a) čustvo, razpoloženje: grdo, jezno, lepo, veselo, žalostno pogledati koga; zaljubljeno ga je pogledala
    2. b) lastnost, stanje: bistro, ostro, pozorno, strogo pogledati
  4. 4. nav. ekspr. izstopiti, biti za krajši čas potisnjen iz svoje okolice: krilo ji je pogledalo izpod plašča; žebelj je pogledal na drugi strani deske ven / zvončki so že pogledali iz zemlje rastoč prišli iz zemlje na površje
  5. 5. pog., s predlogom pokazati zanimanje za osebo drugega spola: rad pogleda kako dekle, za kakim dekletom / ne bo mogel biti dolgo sam, bo moral pogledati za kako žensko začeti iskati, poiskati
  6. 6. ekspr., navadno v nikalnih stavkih priti v določen, navadno odklonilen odnos z dejstvom, pojavom: po nesreči avtomobila dolgo ni pogledal; cigaret več ne pogleda; soseda je že dve leti niti ne pogleda je jezna nanjo, ne govori z njo
  7. 7. ekspr. ugotoviti, spoznati: pogledati moramo, kako je pravzaprav z njegovo boleznijo / če natančno pogledamo, njegov predlog niti ni tako slab če premislimo, preudarimo
  8. 8. v medmetni rabi izraža
    1. a) podkrepitev trditve: poglej, koliko težav nam delaš; poglej (no), saj te imamo radi
    2. b) začudenje, presenečenje: poglej (ga), kako zna, če hoče / poglejte, poglejte, še ugovarjal bi rad
    3. c) nejevoljo, nezadovoljstvo: poglej ga, bedaka, vse nam bo pokvaril
    4. č) prošnjo za razumevanje, upoštevanje: poglejte, kako naj vrnem, če nimam; poglej, prijatelj, tako se ne dela z ljudmi
      ●       ekspr. to bo (debelo) pogledal, ko bo izvedel bo zelo začuden, jezen; ekspr. tokrat ga je pogledala sreča je imel srečo; ekspr. knjige še pogledal ni se ni učil, ni bral; ekspr. on rad pogleda kak dober film ga gre rad gledat; pogledati stvari do dna spoznati, kar je zanjo najvažnejše in najznačilnejše; ekspr. moral je doživeti težke stvari, da je pogledal iz svoje kože da je postal objektiven, pravičen; ekspr. strah mu je pogledal iz oči po njegovih očeh se je videlo, da ga je strah; ekspr. ne boj se, ona bo že pogledala nanjo bo skrbela zanjo, bo pozorna do nje; ekspr. ko me ne bo, malo poglej na otroke malo popazi nanje; ekspr. v tem mestu sem pogledal na svet sem se rodil; pog., ekspr. v mesto sem šel samo na uro pogledat nisem opravil, kar sem se bil namenil; ekspr. pogledati komu pod kožo spregledati ga, spoznati, kakšen v resnici je; pog. pogledati komu skozi prste biti popustljiv, prizanesljiv do njegovih napak, pomanjkljivosti; pog. preveč jim je v karte pogledal, zato so ga odpustili iz službe preveč je spoznal njihove načrte, spletke; šalj. globoko je pogledal v kozarec opil se je; ekspr. v zvezi s tem lahko pogledam komurkoli v obraz se ne čutim krivega; nisem kriv; ekspr. pogledal je smrti v obraz, v oči bil je v smrtni nevarnosti; ekspr. dejstvom, resnici pogledati v oči sprejeti, priznati jih take, kot so; ekspr. pogledati komu v srce spoznati, kakšen v resnici je, kaj v resnici čuti; ekspr. poglej vase in mi odgovori, če je to pošteno presodi po vesti; ekspr. pogledati za kulise spoznati stvari, dogajanja, ki niso javna, vidna; ekspr. tudi po svetu je že malo pogledal je že malo bil, potoval; ekspr. bilo ga je veselje pogledati vzbujal je občudovanje zaradi lepote, postavnosti, zdravja; ekspr. ima njive, da jih je veselje pogledati zelo lepe; ekspr. sedel je za mizo in ni pogledal ne na levo ne na desno gledal je naravnost in se ni oziral okoli sebe; ekspr. kamorkoli pogledate, sama žitna polja vsenaokrog; star. stvar bo urejena, kakor bi kvišku pogledal zelo hitro; ekspr. malo lepše ga poglej, pa bo popustil bodi z njim malo bolj prijazen; ekspr. to je dekle, ki jo je vredno pogledati lepo, postavno; ekspr. zaradi tega se bomo še grdo pogledali se bomo še sprli; pog. pogledati mimo ne naravnost, ne v oči; ekspr. pisano ga je pogledala jezno, srepo
póln -a -o [u̯n] prid., pólnejši (ọ̑ ọ́) 
  1. 1. v katerem je toliko česa
    1. a) kolikor drži: sod je poln, nehaj vlivati; polna košara, vreča; do polovice poln; skoraj poln; zvrhano poln / v vrsti so stali kozarci, polni medu napolnjeni z medom
    2. b) kolikor lahko sprejme: polni avtobusi niso ustavljali na postajah; hoteli so v počitnicah polni; polna skladišča; ekspr. nastopili so pred nabito polno dvorano / zvezek bo kmalu poln
  2. 2. s širokim pomenskim obsegom v katerem je določena stvar
    1. a) v velikem številu, v veliki količini: hlevi so spet polni; ob praznikih so gostilne polne / poln klas, strok v katerem je dosti semen; češnje so letos polne imajo dosti sadov
      // nav., ekspr.: trg je bil poln ljudi na trgu je bilo dosti ljudi; biti poln načrtov, vtisov imeti dosti načrtov, vtisov; ceste, polne blata zelo blatne; knjiž.: leto, polno dogodkov; zvezd polno nebo
    2. b) sploh: vse vaze so polne, kam naj da rože; obe roki ima polni; ima polna usta / polna puška nabita; polna školjka v kateri je žival
      // ki ima določene lastnosti, značilnosti v veliki meri: poln glas; poln okus izrazit; polna, črna brada gosta
      // izrazno poln jezik; vsebinsko in zvočno poln verz / publ. ta starec je edina polna oseba romana prepričljiva, živa
      // ekspr., z rodilnikom ki ima kako lastnost v veliki meri: odšel je poln upanja; biti poln veselja, zdravja zelo vesel, zdrav; knjiž.: glas, poln hrepenenja; ljubezni poln pogled
  3. 3. ki predstavlja najvišjo stopnjo
    1. a) glede na določeno mero: popiti poln lonec mleka; dodati polno veliko žlico olja / publ.: plačati je moral polno vsoto celo; delati polno uro / polna pokojnina pokojnina, za katero so izpolnjeni vsi pogoji za največji dosegljivi znesek
    2. b) publ. glede na določene možnosti, sposobnosti: zaleteti se ob polni hitrosti; nasad je v polni rodovitnosti največji; stroj je dosegel polno število obratov največje mogoče
      // čas polnega razcveta baročne umetnosti
  4. 4. publ. ki obsega vse sestavne dele celote, enote; popoln: vojak v polni bojni opremi; književnost, ki ima razvito le poezijo, še ni polna književnost / zbora so se udeležili v polnem številu vsi
    // napiši njegov polni naslov ime, priimek in bivališče; podpisati se s polnim imenom z imenom in priimkom
    // ki ni z ničimer omejen, zmanjšan: biti pri polni zavesti / bojevati se za polno neodvisnost; prevzeti polno odgovornost za akcijo vso; to zahtevate s polno pravico popolnoma upravičeno
    // to je junaštvo v polnem pomenu besede pravo, resnično junaštvo
    // v prislovni rabi, v zvezi v polni meri, v polnem obsegu v celoti, popolnoma: prikazati stvar v polnem obsegu; tak odgovor ne zadovoljuje v polni meri / to nas v polni meri sili k smotrnejšemu gospodarjenju zelo, močno
  5. 5. ekspr. ki ima na telesu razmeroma precej tolšče, mesa: bila je polna, a ne debela / polne prsi, roke, ustnice / postati poln v obraz
  6. 6. ki ni votel, je iz celega: poln rog; polna in votla telesa / kolo s polnimi gumami brez zračnic; polna opeka opeka, ki nima votlin, votlinic
    // ki je cel pobarvan, izvezen: polni krožci; listi naj bodo polni, cveti pa le obrobljeni / polna luna luna, ko je vidna vsa njena površina
  7. 7. ekspr., z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: predenj je stresla poln predpasnik jabolk; polna stran opomb; prinesti polno naročje drv
    ●     ekspr. ona je v polnem cvetu zelo lepa, mlada; pog., ekspr. obljub imam že poln kovček ne maram, da mi še naprej samo obljubljate; nižje pog. zdaj te imam pa poln kufer naveličan sem te, odveč si mi; knjiž. skrinja iz polnega lesa iz masivnega lesa; ekspr. živeti ob, pri polnih loncih v izobilju; star. ni se ga upala pogledati s polnim pogledom naravnost; odkrito; pog. ne zanima ga drugo, kot da ima poln trebuh da je sit; ekspr. časopisi so polni hvale o njem zelo ga hvalijo; ekspr. on je poln muh, vseh muh poln je zelo zvit, prebrisan; ekspr. samega sebe poln človek samoljuben, domišljav; zastar. oba moža sta bila polna vina sta bila (od vina) pijana; ekspr. imeti polno denarnico veliko denarja; ekspr. imeti polno glavo skrbi zelo veliko; nizko on ima takoj polne hlače takoj se ustraši, izgubi pogum in zato popusti, odneha; ekspr. stoji pri polnih jaslih ima v obilju vse gmotne dobrine; pri polni mizi menda ne boš lačen pri mizi, obloženi s hrano; ekspr. delati s polno paro zelo hitro; ekspr. imeti polne roke dela biti zelo zaposlen; ekspr. imeti zmeraj polno torbo novic dosti, veliko; ne govori, kadar imaš polna usta kadar imaš v ustih hrano; ekspr. zdaj je mera polna ni mogoče, ne sme se več ostati neprizadet, pasiven; ekspr. da je bila mera polna, se je še urezal poleg, povrhu vseh nevšečnosti, težav; obe roki imam polni, primi ti v obeh rokah imam, držim nekaj; ekspr. vse misli so mu polne dekleta veliko misli nanjo; ekspr. vsa cesta ga je bila polna pijan se je opotekal po njej; ekspr. imeti hišo polno gostov imeti veliko gostov; ekspr. vsa hiša je polna tega otroka po celi hiši skače; ekspr. zakričati iz polnega grla, polnih pljuč zelo; ekspr. pluti s polnimi jadri k cilju hitro, brez obotavljanja se mu bližati; ekspr. zadihati s polnimi pljuči postati prost, svoboden; ekspr. tega imam že polna ušesa nočem več poslušati tega; ekspr. iz mesta se je vrnil s polnimi ušesi čenč v mestu je izvedel veliko čenč; ekspr. vsa usta so polna njene lepote vsi veliko govorijo o njeni lepoti; preg. česar polno je srce, o tem usta rada govore človek rad govori o svojih čustvih; včeraj je bil sosed po polnem trezen popolnem
    ♦     agr. polna zrelost semena zrelost semena, ki v ustreznih razmerah lahko vzkali; polno mleko mleko, ki ima vso maščobo; polno seme seme, ki v ustreznih razmerah lahko vzkali; avt. voziti s polnim plinom z največjim možnim dotokom goriva; geom. polni kot kot, ki meri 360°; polna črta črta, narisana brez vmesnih presledkov; gled. polna kulisa kulisa, ki je brez odprtin za okna, vrata; jur. polni delovni čas delovni čas, ki traja 42 ur na teden; les. polni meter kubični meter; lingv. polna prevojna stopnja prevojna stopnja s korenskim samoglasnikom o, e ali u; lit. polni stik rima; muz. polni ton ton, ki je izrazit, čist in ima dosti sozvenečih tonov; obrt. čevlji s polno peto s peto, ki se od sredine stopala postopoma veča; polno kitanje kitanje vse površine; tur. polni penzion s tremi obroki hrane; vrtn. polni cvet cvet, ki ima povečano število cvetnih listov v cvetu ali cvetov v socvetju
sprejémati -am nedov. (ẹ̑) 
  1. 1. z izražanjem svoje volje delati
    1. a) da preide k osebku, kar mu kdo daje, ponuja: sprejemati darila, denar, podkupnino / pismene prijave sprejemamo do petnajstega aprila / sprejemati različne funkcije
    2. b) da kdo (lahko) uresničuje, kar želi v določeni zvezi z osebkom uresničevati: sprejemati pomoč, povabila / sprejemati gostoljubje, prijateljstvo
    3. c) da postane kaj veljavno: sprejemati stave / sprejemati odloke, zakone
  2. 2. delati, da kdo (lahko) pride k osebku, navadno za krajši čas in z določenim namenom: sprejemati goste; gostoljubno, prijazno sprejemati / danes pacientov ne sprejemajo
  3. 3. navadno v zvezi s s, z delati, da je kdo ob svojem prihodu deležen tega, kar izraža dopolnilo: sprejemati koga s smehom, ekspr. z rožami
  4. 4. delati, da kdo, kaj kam pride, se kje vključi z določenim namenom
    1. a) navadno s prislovnim določilom: v tej organizaciji sprejemajo nove delavce; na šoli sprejemajo učence z dokončano osemletko / sprejemati na stanovanje
    2. b) z glagolskim samostalnikom: sprejemati obleke v čiščenje; sprejemati kaj v popravilo
  5. 5. delati, da pride kaj v zavest in postane njena sestavina: sprejemati nove ideje, teorije / sprejemati besede iz tujih jezikov
    // soglašati s čim, upoštevati kaj: sprejemam vaš predlog, zahtevo / sprejemati družbene norme / sprejemati rezultate ankete s pridržki
  6. 6. imeti, izražati pozitiven odnos do kakega (umetniškega) dela: nekateri so roman sprejemali, drugi odklanjali / gledalci so sprejemali njegove filme z navdušenjem
  7. 7. s svojimi lastnostmi, dejavnostjo omogočati
    1. a) da kaj prehaja k osebku: sprejemati energijo, toploto; sprejemati in oddajati / rastline sprejemajo hranilne snovi iz zemlje črpajo, dobivajo; les sprejema vlago vpija, vsrkava
    2. b) da kak pojav v stiku z osebkom povzroča določen drug pojav: antena, radijska postaja sprejema signale / celice sprejemajo dražljaje
  8. 8. z radijskimi, televizijskimi napravami delati, da kaj postane zaznavno: sprejemati obvestila / sprejemati televizijski program
    // ptt zapisovati sporočilo, posredovano na daljavo z Morzejevimi ali analognimi znaki: radiotelegrafist sprejema in oddaja sporočila / sprejemati Morzejeve znake spreminjati oddajane električne, svetlobne, zvočne signale v Morzejeve znake pri posredovanju sporočila na daljavo
    ♦     fiz. sprejemati elektrone; rad. sprejemati spreminjati električne signale, ki jih prenašajo elektromagnetni valovi, v zvok, sliko
sprejéti spréjmem dov., sprejmíte tudi spréjmite; sprejél; nam. sprejét in sprejèt (ẹ́ ẹ́) 
  1. 1. z izrazitvijo svoje volje narediti
    1. a) da preide k osebku, kar mu kdo daje, ponuja: sprejeti darilo, nagrado; od nje ni hotel sprejeti denarja; rad, z veseljem to sprejmem / sprejeti v dar / sprejeti delo, službo; sprejeti funkcijo predsednika / sprejmeš? Sprejmem / kot vljudnostna fraza sprejmite moje iskrene čestitke
    2. b) da kdo (lahko) uresniči, kar želi v določeni zvezi z osebkom uresničiti: sprejeti pomoč pri delu; sprejeti prijazno ponudbo, povabilo / sprejeti prijateljstvo / sprejeti boj, izziv, sodelovanje
      ♦       šah. sprejeti remi
    3. c) da postane kaj veljavno: sprejeti stavo / v skupščini so sprejeli nov zakon / sprejeti ustrezne ukrepe za nemoteno preskrbo
  2. 2. narediti, da kdo (lahko) pride k osebku, navadno za krajši čas in z določenim namenom: predsednik republike je sprejel veleposlanika; sprejeti goste, obiskovalce, stranke / sprejeti na obisk / sprejeti gosta na letališču, pri vratih pričakati
    // ekspr. na pragu jih je sprejel oster mraz so začutili
  3. 3. navadno v zvezi s s, z narediti, da je kdo ob svojem prihodu deležen tega, kar izraža dopolnilo: sprejeti koga s pesmijo, ekspr. z rožami
  4. 4. narediti, da kdo, kaj kam pride, se kje vključi z določenim namenom
    1. a) navadno s prislovnim določilom: sprejeti nove delavce v delovno organizacijo / šola je sprejela le najboljše učence / sprejeti koga med komuniste; sprejeti koga v svojo družbo / sprejeti koga na hrano in stanovanje; sprejeti koga pod streho nuditi mu prenočišče, hrano; sprejeti v službo / sprejeti pesem v zbirko uvrstiti
    2. b) z glagolskim samostalnikom: sprejeti čevlje v popravilo; sprejeti obleko v čiščenje
      // v zvezi z za narediti, da pride kdo z osebkom v kak odnos: sprejeti koga za zeta / sprejeti otroka za svojega posvojiti ga
  5. 5. narediti, da pride kaj v zavest in postane njena sestavina: sprejeti nove ideje, teorije / sprejeti resnico priznati jo; sprejeti krščansko vero postati kristjan
    // sprejeti tujo besedo
    ●     ekspr. sprejmem na znanje izraža informiranost o stvari, ki se obravnava
    // soglašati s čim, upoštevati kaj: sprejeti pojasnilo, ugovor, zahtevo; sprejeti opravičilo koga opravičiti mu
    // sprejeti družbene norme
  6. 6. ustvariti si, izraziti pozitiven odnos do kakega (umetniškega) dela: nekateri so knjigo sprejeli, drugi jo odklanjajo; gledalci so film lepo, zadržano sprejeli / občinstvo tega slikarja dolgo ni sprejelo
  7. 7. s svojimi lastnostmi, dejavnostjo omogočiti
    1. a) da kaj preide k osebku: sprejeti energijo, toploto; sprejeti in oddati / rastlina sprejme hranilne snovi iz zemlje vsrka, dobi; les sprejme vlago vpije, vsrka
    2. b) da kak pojav v stiku z osebkom povzroči določen drug pojav: antena teh signalov ne more sprejeti / organizem sprejme dražljaj
      // biti glede na prostornino tak, da lahko pride v osebek, kar izraža dopolnilo: avtobus sprejme petdeset potnikov; ladja sprejme še petsto ton tovora / dvorana bo sprejela prve gledalce že letos bo zgrajena, uporabljena
  8. 8. z radijskimi, televizijskimi napravami narediti, da kaj postane zaznavno: pilot je sprejel obvestilo po radiu
    // ptt zapisati sporočilo, posredovano na daljavo z Morzejevimi ali analognimi znaki: radiotelegrafist je obvestilo sprejel / sprejeti Morzejeve znake spremeniti oddane električne, svetlobne, zvočne signale v Morzejeve znake pri posredovanju sporočila na daljavo
stvár -í ž (ȃ) 
  1. 1. kar je, obstaja ali se misli, da je, obstaja, in se pojmuje kot enota: ednina zaznamuje eno stvar
  2. 2. kar je samó snovno in se pojmuje kot enota: ljudje, stvari in pojavi / ekspr. v taborišču je človek postal stvar
    // kar je táko in ni potrebno, mogoče natančneje poimenovati: stvar sem že našel in vrnil; to je dragocena, ukradena stvar / poštar je prinesel neko stvar, poglejte / nav., mn., s prilastkom, s širokim pomenskim obsegom: star je, vendar kakšno stvar še napiše; rad bere, gleda, posluša lažje stvari; pospravi njegove stvari; kovček z osebnimi stvarmi; ekspr. vse mogoče stvari prodaja
  3. 3. ekspr., s prilastkom bitje: tista drobna stvar je začela mahati s perutmi in čivkati; ne misli, da bo ta gosposka stvar kaj delala; gledali so me kot čudežno, nenavadno stvar / vsaka živa stvar bi razumela, samo on ne
  4. 4. kar je, se dogaja in ni potrebno, mogoče natančneje poimenovati: vsaka stvar ima svoj vzrok; niti ena stvar ni ušla njegovim očem; v marsikateri stvari nas prekašajo / ekspr. stvar sama na sebi niti ni tako huda; jemlji stvari take, kot so / stvari se moraš lotiti čimprej; vsako stvar opravi površno; z ujetniki so počenjali grde stvari / tudi tvoja stvar se bo uredila zadeva; za poslovne stvari ima velik smisel / stvari doma so se spremenile razmere, odnosi, položaj
    // kar je táko in je predmet
    1. a) govorjenja, pisanja: ne pripoveduj mi znanih stvari; pisati o vsakdanjih stvareh / zaupne stvari / toliko za uvod, zdaj pa k stvari / prepisati si vse bistvene stvari podatke, trditve
    2. b) mišljenja, čustvovanja: imeti glavo, srce polno drugih stvari
  5. 5. ed., nav. ekspr. kar je končni, najvišji cilj določenega prizadevanja: bojevati se za našo, skupno, slovensko stvar; braniti stvar delavstva; biti zvest stvari / publ., z oslabljenim pomenom, z rodilnikom: delati za stvar miru; biti privržen stvari socializma, svobode
  6. 6. nav. ekspr., v povedni rabi, s prilastkom izraža, da je osebek
    1. a) tak, kot ga določa prilastek: njegova žena je drobna, nežna stvar / glavna stvar je, da si ostal živ; to narediti ni lahka stvar; oblika je z vsebino tesno povezana stvar
    2. b) odvisen od tega, kar določa prilastek: to je stvar časa, dogovora, okusa; končna odločitev je stvar vas samih
  7. 7. ekspr., v povedni rabi, s prilastkom izraža, da se pristojnost za to, kar je določeno z osebkom, omejuje samo na osebo, ki jo določa prilastek: kako bom to naredil, je moja, ne vaša stvar / ocenjevanje pesmi ni stvar umetnika, ampak kritike naloga, opravilo
    // izraža popolno omejitev zanimanja, prizadetosti v zvezi s povedanim na osebo, ki jo določa prilastek: kdaj dela, je njegova stvar, mora pa čimprej narediti / nočem dalje. Tvoja stvar
  8. 8. ekspr., v medmetni rabi, s prilastkom izraža
    1. a) soglasje, pritrditev brez pridržka: jasna stvar, vroče mu je; za to ni navdušen, razumljiva stvar
    2. b) zadrego, zaskrbljenost, nejevoljo: nerodna stvar, kaj bomo pa zdaj; presneta stvar, spet me boli zob
      ●       ekspr. stvar je taka, da je človek najprej zato na svetu, da živi poudarja povedano kot temeljno dejstvo, resnico; knjiž. no, pa poglejmo, v čem je stvar kaj je bistvo vprašanja, problema; knjiž. ni stvar v tem, da svet spremenimo, ampak, da ga izboljšamo ni naš cilj, ni predvsem pomembno; ekspr. vsaka stvar ima svoje meje pri vsakem dejanju, ravnanju je treba upoštevati določene norme; evfem. dekle že ima svoje stvari (mesečno) perilo; ekspr. zna stvari postaviti na pravo mesto zna poiskati ustrezno, primerno rešitev; ekspr. vzeti stvari v svoje roke začeti sam, neposredno odločati o čem, urejati kaj; ekspr. ali vam je znano, kaj je na stvari če je res in koliko je res; ekspr. ustrezi ji, to vendar ni taka stvar to ni nič posebnega, težkega, hudega; ekspr. kje dobiti toliko ljudi, je seveda stvar zase je posebna naloga, težava
      ♦       filoz. stvar na sebi po Kantu stvar, kakršna je, neodvisno od spoznavanja
vrág -a m (ȃ) 
  1. 1. evfem. hudič: vrag se mu prikazuje; skleniti z vragom pogodbo za dušo; bati se koga kot živega vraga zelo; smrdeti kot tisoč vragov zelo; črn, grenek, hudoben kot vrag zelo
    // ali ga je vrag obsedel, da je tak / kot kletvica: o ti vrag ti; da bi te vrag; vrag te odnesi, vzemi; tristo vragov kosmatih, zelenih / naslikati vraga z rožički, repom in kopiti / iz škatle plane vrag figura na vzmeti, ki predstavlja hudiča
  2. 2. ekspr. zloben, hudoben človek: bodi previden, ta vrag je zmožen vsega / ta človek je pravi vrag
    // pog., z oslabljenim pomenom izraža negativen odnos do osebe ali stvari, ki jo določa navadno prilastek: niti en vrag ne kupi pri njem; ta vrag se ga večkrat napije / zmeraj dela, piše kakega vraga / vsega vraga najdeš, samo tistega ne, kar potrebuješ vse mogoče stvari
    // kot psovka: le čakajte, vragi; vrag ti pasji, ne boš več dolgo lajal
  3. 3. zastar. sovražnik: ujeti nekaj vragov / naša vojska je premagala vraga
  4. 4. pog., ekspr., navadno s prilastkom hrup, nemir: ne zganjajte vendar takega vraga zaradi te malenkosti / ta novica je naredila vraga in pol veliko vznemirjenje, zanimanje
  5. 5. pog., ekspr. neprijetnosti, težave: gospodar se je vrnil, zdaj bo pa vrag / da, to je tisti vrag, denarja nimamo; no, zdaj pa imamo vraga / boš že videl vraga / v povedni rabi carina, vojska je vrag
  6. 6. pog., ekspr., v povedno-prislovni rabi izraža
    1. a) neprijetnost, težavnost česa: vrag je stati dve uri na mrazu; vrag je, če ti gre vse narobe
    2. b) nezadovoljstvo nad čim: vrag je vse skupaj
  7. 7. pog., ekspr., v prislovni rabi izraža
    1. a) s predlogom visoko stopnjo: do vraga vse uniči; pot se od vraga vleče; od vraga hiter je
    2. b) močno zanikanje: vraga veš, kako bo čez pet let; saj je prinesel. Vraga je / vraga kosmatega so plačali, nič
    3. c) v zvezi z vedeti negotovost, nedoločnost: to je izgubil vrag ve kateri človek; kdaj pridejo? Vrag vedi / zdaj so vrag si ga vedi kje; vrag ti ga vedi, kako je bilo
  8. 8. pog., ekspr., v zvezi poslati koga, iti, pobrati se k vragu izraža jezno odklonitev prisotnosti koga, zveze s čim: če vam ni prav, se poberite k vragu / pojdi k vragu s svojo zahtevo / ko so mu to povedali, jih je poslal k vragu / elipt. k vragu še denar
  9. 9. pog., ekspr., v medmetni rabi izraža
    1. a) močno čustveno prizadetost: vrag (ga) vedi, kod hodi; kdo, za vraga, te je poslal tja
    2. b) močno zanikanje ali omalovaževanje: vrag, pa tako plačilo
    3. c) podkrepitev trditve: ni vrag, da pridejo; tristo vragov, da je res
    4. č) jezo, nejevoljo nad kom: vrag naj ga vzame; da bi te vrag; kako, za vraga, pa naj jaz to vem
      ●       pog., ekspr. podjetje jemlje, je vzel vrag propada, je propadlo; pog., ekspr. skril sem ga, da ga vrag ne najde prav nihče; pog., ekspr. ko sede za volan, ga obsede vrag postane nepremišljen, izzivalen, divji; pog., ekspr. živega vraga se ne boji prav nikogar; pog., ekspr. izpuliti vragu rep doseči, napraviti kaj navidez nemogočega; z drznim dejanjem napraviti kaj neškodljivo; pog., ekspr. doživeti, narediti vraga in pol zelo veliko; pog., ekspr. slikati vraga bolj črnega, kot je v resnici imeti kaj za bolj negativno, kot je v resnici; pog., ekspr. ta človek je od vraga doseže tudi kaj navidez nemogočega; je zelo hudoben; pog., ekspr. hiša, kupčija je šla k vragu je propadla; pog., ekspr. tega za vraga ne morem najti nikakor; pog., ekspr. če jih gre pet ali šest, je vendar isti vrag je vseeno; pog., ekspr. odšel je. Vrag z njim izraža jezo in nezadovoljstvo; pog., ekspr. jezditi, voziti kot vrag zelo hitro, dobro; preg. kadar ima vrag mlade, nima nikoli samo enega slabih posledic česa hudega, nezaželenega je navadno več
      ♦       rib. morski vrag manta; zool. morski vrag morska riba z velikimi usti, ki privablja plen z izrastkom na šibi podobni tvorbi hrbtne plavuti, Lophius piscatorius
začétek -tka m (ẹ̑) 
  1. 1. prvi trenutek obstajanja kakega
    1. a) dela, dejavnosti: vstopili so po začetku predvajanja filma; pot, ki jo opravi vozilo od začetka zaviranja; znak za začetek tekmovanja / obdobje pred začetkom šolanja; tekmovanje šahistov z začetkom ob osmi uri / pri tem delu smo šele na začetku smo ga šele začeli opravljati
    2. b) dogajanja: začetek predstave, zasedanja; do začetka prireditve manjka še deset minut
    3. c) procesa: ugotoviti začetek bolezni, nosečnosti; začetek propada
    4. č) omejenega trajanja: določiti začetek počitnic / praznovati začetek novega leta
      // temu trenutku najbližji del, obdobje obstajanja česa: neuspešen začetek šolanja / v začetku bolezni se pojavijo izpuščaji / sončen začetek avgusta; filozofska smer z začetka dvajsetega stoletja / priprave so trajale od začetka leta do srede marca
  2. 2. prvo dejanje, prva dejanja v zvezi s kakim delom, dejavnostjo: začetek izdelave novega modela se je zavlekel; slovesen začetek seje; po neuspešnih začetkih se je gospodarstvo razmahnilo / sonet spada med njegove pesniške začetke; zgodovina šolstva od začetkov do danes
  3. 3. kar je na prvem mestu v zaporedju delov
    1. a) kakega dogajanja: začetek filma mu ni všeč, konec pa še manj; dramatičen začetek pripovedi / raziskovati začetke človeške kulture
    2. b) kake celote: na pamet znati začetke pesmi; začetek stavka; začetek telovadne vrste; pesem spada na začetek zbirke / prebrati kaj od začetka do konca
  4. 4. točka, mesto, odkoder ima kaj prostorsko razsežnost: začetek mišice, vretenca / začetek in konec črte sta označena
    // del ob tej točki, tem mestu: v daljavi se je videl začetek gozda; na začetku je teren poledenel
  5. 5. v prislovni rabi, s predlogom izraža
    1. a) prvi trenutek, prvo obdobje obstajanja česa: od začetka je kazalo, da je trud zaman; že na začetku je bil tak; rana je bila v začetku videti hujša
    2. b) da je povedano glede na potek dogajanja na prvem mestu: od začetka se je udeleževal pogovora, nato pa je utihnil; za začetek so naročili pivo; na začetku se je zelo bal; v začetku se je vse treslo
      ●       redko začetek njegovega rodu je neznan izvor; redko miti o začetku sveta nastanku; začetek in konec ekspr. zanj je Shakespeare začetek in konec dramatike samo Shakespearove drame ceni, občuduje; ekspr. to je začetek in konec temeljna, glavna stvar; petek — slab začetek po ljudskem verovanju delo, stvar, ki se začne v petek, (rade) spremljajo težave, neprijetnosti
      ♦       muz. od začetka označba za ponovitev (začetnega) dela skladbe da capo
in vez.  
  1. I. med členi v stavku
    1. 1. za vezanje dveh istovrstnih členov: oče in sin sta zdoma; prinesi kruha in sira; pospravi krožnike in kar je še na mizi; ves moker in premražen; ravnaj počasi in previdno; duh po mesu in (po) žganju / elipt. ne ve, ali in kdaj naj pride; neprav., med predlogoma, ki se vežeta z različnima sklonoma pred in po uporabi pred uporabo in po njej
      // ekspr. ti si spletkar in nič drugega
      // pri naštevanju za vezanje predzadnjega in zadnjega člena: rdeče, modre in zelene barve
      // ekspr., v mnogovezju za stopnjevano poudarjanje členov: takrat smo bili še mladi in razposajeni in zaljubljeni
      // ekspr., redko, v zvezi in — in tako — kakor: ni čudno, če sem po takem delu in utrujena in razdražena
    2. 2. nav. ekspr. za vezanje dveh sorodnih pojmov v pomensko enoto: čast in slava mu; strah in trepet vse okolice; hrušč in trušč; zna brati in pisati; hiša brez oken in vrat / nikdar in nikoli ne bo boljši
    3. 3. nav. ekspr., pri ponavljanju iste besede za izražanje velike količine, visoke stopnje: tisoči in tisoči slavijo zmago; trajalo bo leta in leta; dnevi so daljši in daljši; vrača se spet in spet / ti si kruha sit in presit; tam je dolgčas in sam dolgčas / čez in čez čezinčez; krog in krog kroginkrog
    4. 4. za seštevanje, prištevanje: ena in tri je štiri [1+3 = 4] / stara je šestnajst let in pol / ekspr. tisoč in več
      // navadno okrepljen za dodajanje: lačna je in žejna tudi; pozabil ni nikogar in tudi tebe ne / čisti posodo, ploščice in podobno [ipd.] / prodaja fige, rožiče in tako dalje [itd.]; in tako naprej [itn.]
    5. 5. ekspr., navadno okrepljen za stopnjevanje: ta bolezen se pojavlja na rastlinah in celo na živalih; to ne briga nikogar in vas najmanj; pozdrav vsem in posebno tebi
    6. 6. navadno v zvezi ta in ta, tak in tak ki je znan, a se noče, ne more imenovati: pride ta in ta dan; človek s tako in tako preteklostjo; treba bo še toliko in toliko denarja / tovariš ta in ta
    7. 7. ekspr., z vejico ali pomišljajem za izražanje nepričakovanega nasprotja: mlad, in tako pokvarjen; jaz — in v pokoj, kaj še / tako blizu mi je, in (vendar) tako daleč
    8. 8. z vejico, v zvezi in sicer, in to za dopolnjevanje, pojasnjevanje prej povedanega: njegov poklic zahteva znanje, in sicer resnično znanje; večkrat se razjezi, in to ne brez vzroka
      ●       ekspr. noč in dan dela kar naprej, neprenehoma; ekspr. leto in dan je čakal zelo dolgo; približno eno leto; ekspr. prigovarjajo mu, on pa ne in ne trdovratno se upira, noče; ekspr. padel je, kakor je dolg in širok tako, da je bil ves na tleh
  2. II. v vezalnem priredju, navadno z izpuščanjem pomožnih besed v drugem stavku
    1. 1. za vezanje dveh stavkov, ki izražata sočasnost ali zaporednost: otroci se tiščijo peči in se grejejo; zvonovi zvonijo in sirene tulijo / vrglo ga je v jarek in tam je obležal; prišel je, da bi prevzel blago in organiziral prevoz; popil je in vstal; obrnila je obraz v blazino in (je) zaspala / sin je šel z doma in hči se je omožila v sosednjo vas / vprašal je, kdo je župan in če je doma / s podrednim veznikom vrinjenega stavka se pred in piše vejica nič mu ni odgovorila, in ker je vprašanje ponovil, je samo vzdihnila
      // pri naštevanju za vezanje predzadnjega in zadnjega stavka: stopil je k vratom, prisluhnil in potrkal
      // nav. ekspr., v mnogovezju za stopnjevano poudarjanje stavkov: fant hodi samo v kino in gleda televizijo in bere stripe
    2. 2. nav. ekspr. za vezanje dveh sorodnih povedkov v pomensko enoto: to ga grize in peče; pomagaj si, kakor veš in znaš
    3. 3. nav. ekspr., pri ponavljanju istega povedka, navadno okrepljen za izražanje intenzivnosti dejanja: on samo čaka in spet čaka; trkam in trkam, pa se ne odpre; ni in ni hotel odnehati; pog. otroci zapravljajo, ti pa kar daj, daj in daj kar naprej denarno podpiraj, plačuj; star. po taki družbi se ji bo tožilo in se ji bo
    4. 4. za izražanje namena: pojdi in zapri vrata; takoj se vrnem in bova doigrala tisto partijo
    5. 5. ekspr., z vejico, navadno okrepljen za izražanje nasprotja s prej povedanim; pa: samo tri dni je časa, in jaz sem čisto nepripravljen; ti odhajaš, in jaz ostanem sam
      // za izražanje nepričakovanega: obljubil je vse, in potem ni dal nič; ni minilo pol ure, in že se je mračilo
      // elipt. za omejevanje: to more ugotoviti samo zdravnik, in še ta težko
    6. 6. navadno z vejico za izražanje
      1. a) vzročno-posledičnega razmerja: lani se je ponesrečila in še zdaj ne hodi; žoga je padla v potok in voda jo je odnesla; ni plačal, in so ga rubili
      2. b) vzročno-sklepalnega razmerja: sonce zahaja in otroci morajo domov; to je zanimiv primer, in prav je, da si ga ogledamo
      3. c) nav. ekspr. pogojno-posledičnega razmerja: naj uprizorijo kaj domačega, in gledališče bo polno; odmakni opornik, in vse zgrmi na tla
    7. 7. ekspr., navadno okrepljen čeprav, četudi: trden ostani, in naj se svet podre; ne bo ti obveljala, in če se na glavo postaviš; takoj ga je spoznal, in videl ga je samo enkrat
  3. III. za piko ali podpičjem
    1. 1. z oslabljenim pomenom za izražanje pomenov kakor pod II, zlasti 4—7:
      1. a) ekspr.: bodite mirni. In nobenega šepetanja; vsakdo mora delati. In to velja tudi zate / v ljudski pripovedi In sirota je zbežala v gozd in je srečala zajčka in ga je pobožala / bibl. In rekel je: Hodi za menoj
      2. b) navadno okrepljen: rad se vozi s kolesom. In vendar mu ne dovolijo
      3. c) miličnik ga je ustavil. In je moral plačati kazen
    2. 2. nav. elipt. za navezovanje na prej povedano: jaz sem končal. In ti; In kako bo letos s tvojim dopustom? / No - in? je vprašal in zazehal
    3. 3. za opozoritev na prehod k drugi misli: In še to. Ali ne pogrešate sonca?
    4. 4. ekspr. za izražanje začudenja, presenečenja, nejevolje: In da se mi kaj takega ne ponovi več; In temu naj bi se reklo vestno delo; ozrl se je. In glej, tudi ona se je obrnila; izgovarja se, da nima denarja. In ti si mu to verjel
nè prisl., neposredno pred osebno glagolsko obliko ne (ȅ) 
  1. I. 
    1. 1. s povedkom zanika glagolsko dejanje: ne grem; ne bodo ga ujeli; ne vem; ekspr. take priložnosti nisem in ne bom imel več / o tem bi rajši ne govoril; ne bi ga rad srečal / pri zanikanih zaimkih in prislovih se nikalnica pred glagolom ponovi: nič ne pomaga tajiti; nas ne vpraša nihče; iz njega ne bo nikoli nič; nikoli več ga ne srečam / v zanikanem stavku je predmet neposredno prehodnega glagola v rodilniku: sosedovi še nimajo avtomobila; tu ne prodajajo zelenjave / nedoločnikov predmet je
      1. a) v rodilniku, če je povedek glagol nepolnega pomena: noče prodati posestva; ne mara delati nadlege; ne morem dobiti zveze; ne sme kaznovati otrok
      2. b) v rodilniku ali tožilniku, če je povedek glagol s polnim pomenom: ne bojim se povedati resnice in resnico / če je predmet pred zanikanim povedkom, je pogostejša raba rodilnika tega dela ne mislim prevzeti
      3. c) v tožilniku, če je nedoločnik v stavku osebek: ni naša naloga iskati krivce; napako obsojati ni težko / kadar izraža zanikani glagol biti nenavzočnost osebka v stvarnosti, je ta v rodilniku: očeta ni doma; danes me ne bo na večerjo; ekspr. vrnitve k staremu ni in ne more biti / tožilnik mere ostane tudi za zanikanim povedkom: ne meri niti dva metra; še eno leto ni vzdržal / ne upoštevaje dejstva; ne daleč od hiše nedaleč
        // z velelnim naklonom izraža prepoved: ne bodite malomarni; ne hodi po sredi ceste / v zanikanem velelniku se rabi nedovršnik namesto dovršnika tudi za enkratno prepoved zdaj ne hodi na sonce / raba peša od njega ne jemlji ničesar ne vzemi ničesar
        // pog., z nedoločnikom: le ne obupati; ne me strašiti
        // v zvezi z naj izraža omiljeno prepoved ali željo, da se kaj ne zgodi: naj se ne prenagli / oče želi, naj ne bi začeli, dokler sam ne pride
    2. 2. z drugim stavčnim členom izraža nasprotje, izključevanje: popustiti mora on, ne ona; ne meni, tebi bo žal; ti mikrobi povzročajo drugačno, ne alkoholno vrenje / vrnil se je še ne deset minut potem / to je izjema, ne pravilo / elipt. pametno ali ne, tako bom naredil
    3. 3. ekspr. poudarja nasprotni pomen: vaš otrok ni neumen, samo učiti se noče; ni slabo, kar si naredil / ne dosti vredno blago; ne nazadnje sem tudi jaz tukaj; obhajale so ga ne preveč prijetne misli; hitro ukrepa, pa ne nespametno zelo pametno
    4. 4. ekspr. izraža popravek: bil je nekakšen upravnik, ne upravnik, kdove kaj je bil; ura je pol devetih, ne, že skoraj devet / lahko spet prideš, samo ne jutri
      // izraža stopnjevanje z dodatno trditvijo: on mi je bil prijatelj, ne, oče; ne enkrat, desetkrat sem ti razložil
    5. 5. v vprašalnih stavkih izraža domnevo, ugibanje: ali ni tisti mož tvoj stric; pog. ga ne bi kozarček / recite, ali ne bi hoteli sodelovati; ekspr. pa reci, če ni lep
      // ekspr., v retoričnem vprašanju poudarja nasprotno trditev: kdo bi se ne jezil; ali vam nisem rekel, da se nanj ne zanašajte; kaj bi ne vedel, saj že vsi govorijo o tem / elipt. poznaš ga, kaj bi ga ne; saj še ni ura osem. O, kako da ne / si zadovoljen? Kako da ne da, seveda
      // ekspr. izraža ukaz, grajo: presneti otrok, ali ne boš jedel; kaj te ni sram, da se potepaš; ali ne boš tiho
      // ekspr. izraža nejevoljo, presenečenje: kaj še nisi napisal naloge; ravno sem hotel na sprehod, kaj ti ne pride obisk
      // elipt. izraža pričakovanje pritrditve: lepa stvar, ne; zdaj gremo pa domov, ali ne; to se ti je samo zareklo, ne res / pa ne, da iščeš mene menda iščeš mene
  2. II. elipt.
    1. 1. izraža zanikanje, zavrnitev, ant. da: si ti poklical? Ne; ali je knjiga tvoja? Ne, izposojena; si že truden? Še ne / ekspr., okrepljen: ali se ga kaj bojiš? Prav nič ne; nikakor ne, res ne, še malo ne / ekspr., s povzetjem: ne hodi tja, nikar ne; ne bom več pil, jaz že ne; ne vdamo se, za ves svet ne / ekspr., s povzetjem na začetku: ne, tega ne verjamem; oh ne, saj ni res
    2. 2. zanika trditev prejšnjega stavka: on zna govoriti, ti pa ne; še danes bo dež. Upam, da ne
      // ekspr. zanika ves stavek: moral bi delati, ne pa, da pohajaš; tega pa ne, da bi pomagal, še nagaja / ne, da ne bi hotel priti, ampak ne more
  3. III. 
    1. 1. ekspr., kot dodatna nikalnica krepi zanikanje s poudarjenim izključevanjem: ne popusti tudi za las ne / ne dam mu ne dinarja; ne kaplje ni polil; ne za hip se ni pomišljal; on ni ne mlad in tudi ne zdrav / o tem se mu še sanja ne niti ne sanja
      // pog.: ni ne bolan; ne laže pa ne
    2. 2. kot pleonastična nikalnica, v pripovednih odvisnih stavkih za izražanje osebne prizadetosti: ne maram ga v hišo, da mi nazadnje še česa ne ukrade; boji se, da bi mu brat ne umrl, da mu brat ne umre boji se, da bi brat umrl
      // malo je manjkalo, da ga ni povozil skoraj bi ga (bil) povozil
      // počakal bom, dokler ne pride tako dolgo, da pride
      // v zvezi razen če ne izraža izvzemanje: gremo v hribe, razen če se ne bojiš; pride, razen če se ne premisli pride, če se ne premisli; pride, razen če se premisli
  4. IV. v vezniški rabi
    1. 1. nav. ekspr., navadno v zvezi ne samo, ne le — ampak tudi za širjenje, stopnjevanje prej povedanega: ni le svetoval, ampak tudi pomagal / če je nikalnica pred povedkom in ločena od samo, le, se rabi tožilnik ali rodilnik: ne prodaja samo hišo ali hiše, ampak tudi vrt; nima samo brate ali bratov, temveč tudi sestre / če se nikalnica ne nanaša na povedek, se rabi samo tožilnik ljubi ne le delo, ampak tudi razvedrilo
    2. 2. v zvezi ne da bi za izražanje načina, kako poteka dejanje nadrednega stavka: planeš v sobo, ne da bi potrkal / predmet je v tožilniku odšel je, ne da bi bil spregovoril besedico
    3. 3. za izvzemanje
      1. a) v zvezi ne (drug) kakor: na hribu ni drugega kakor trnje / nič ni lepšega kakor zvestoba
      2. b) elipt., v zvezi če ne: tam upa najti, če ne sreče, pa vsaj mir; naletel je, če že ne na odpor, pa vsaj na zaničevanje / kaj sem hotel drugega, če ne molčati; ekspr. kdo drug, če ne on, bi si to upal samo on
        // stalo bo tisočak, če ne več / se bo že premislil. Pa če se ne
    4. 4. elipt., v zvezi če ne za izražanje grožnje: pridno se úči, če ne ...; tiho, če ne ...
  5. V. v medmetni rabi izraža začudenje, presenečenje: ne, to je pa res imenitno; ne, da je kaj takega sploh mogoče; ne, kaj vse ti ne veš; ne, se je začudil
    ●     ekspr. fant, ne bodi len, zgrabi za palico in zamahne brez obotavljanja, urno; ekspr. ne bodi, ne bodi, kdo ti bo verjel izraža začudenje, zavrnitev; ekspr. da te ni sram izraža začudenje, ogorčenje; ekspr. take zime pa še ne izraža močno začudenje; ekspr. lep ali ne, meni je všeč tak, kot je; sprašujete, ali se strinjam: da in ne delno se strinjam, delno pa ne; ekspr. vsi mu prigovarjajo, on pa ne in ne se trdovratno upira, noče; ekspr. če ne, pa ne izraža sprijaznjenje z nastalim položajem; ekspr. zaradi nje ti bo večkrat žal kot ne ti bo gotovo pogosto žal; elipt. hvala! Ni za kaj izraža vljudnostni odgovor pri zahvali; pog. to ravno ne izraža, da trditev sogovornika ni v celoti sprejemljiva; ekspr. le tega ne izraža svarilo, prepoved; ekspr. o tem ni da bi govoril ni potrebno, ni vredno govoriti; ekspr. da mi ne hodiš po travi izraža prepoved; ekspr. ne more pa ne more verjeti poudarja zanikanje; ekspr. da se je oženil? Kaj ne poveš izraža začudenje, presenečenje; ekspr. kaj vse ne pride na dan izraža začudenje, presenečenje; ni rekel ne da ne ne ni povedal svoje odločitve; ves dan sem dobre volje. Ne bi rekla zdi se mi, da nisi; pog. če se je vrnil? Ne da bi (jaz) vedel mogoče, ne vem; ekspr. verjemi ali ne, tako je bilo izraža odločno trditev; ekspr. ali me misliš tudi ti zapustiti? Veš da ne izraža odločno zanikanje, zavrnitev; sam.: omahovati med da in ne; odgovarja na kratko z da in ne; odločen ne; ekspr. izreči svoj ne odkloniti; prim. bi, biti, hoteti, imeti
ob predl.  
  1. I. s tožilnikom, v zvezi z enklitično obliko osebnega zaimka ób- (ọ̑)
    1. 1. za izražanje premikanja v položaj, da pride
      1. a) do dotika s čim ovirajočim: spotakniti se, zadeti ob kamen; udariti s pestjo ob mizo; zadeti ob podboj; treščiti, vreči ob zid / dež bije ob šipe / upreti se ob tla; pren. na hodniku je trčil obenj; ekspr. vsakdo se je obregnil obnjo
      2. b) do tesnega približanja: puško je položil obse; ob vrata so postavili stražo; položiti lestev ob zid
        // za izražanje premikanja v takem položaju: medved si drgne hrbet ob drevo; plošči se drgneta druga ob drugo
    2. 2. nav. ekspr. za izražanje izgube česa pozitivnega, vrednega: preproga je ob barvo, pog. je šla ob barvo; priti ob dobro ime; krava je ob mleko; ali si ob pamet; biti ob službo; če bo šlo tako naprej, bomo ob vse; njegov prihod nas je spravil ob zabavo
    3. 3. zastar. za izražanje časa, v katerem se kaj godi; čez: ob dan se sova skriva v duplu
  2. II. z mestnikom
    1. 1. za izražanje stanja v položaju, ko se kaj
      1. a) od strani dotika česa ali je v neposredni bližini česa: klobuk ima ob straneh zavihane krajce; meč mu visi ob boku; stojijo drug ob drugem, z glavo ob glavi / ob njem se počuti varno v njegovi bližini
        // sloneti ob oknu / znamenje ob cesti; svetilnik ob morju; Šentjakob ob Savi; pren. pomudimo se malo ob Trubarju
      2. b) nahaja vzdolž česa podolžnega: steza se vije ob potoku; železnica je speljana ob reki / ob stenah stojijo police s knjigami
      3. c) stika s čim v krožnici, spirali: slak se ovija ob deblu / pohod ob žici okupirane Ljubljane pohod po poteh partizanske Ljubljane
        // za izražanje premikanja v takem položaju: medved si drgne hrbet ob drevesu
    2. 2. za izražanje časa, v katerem se kaj dogaja: ob nedeljah hodi na sprehod; ob sredah imamo sestanek krožka
      // za izražanje časovne točke, v kateri se kaj zgodi: prišla sva ob istem času; ob koncu vojne, ob počitnicah, ob rojstvu, ob treh, ob sončnem zahodu; srečujem ga ob vsaki uri, tudi ob dveh ponoči
    3. 3. za izražanje primerjave: ob njem sem kakor pritlikavec
    4. 4. za izražanje okoliščin, ki spremljajo dogajanje: pogovarjati se ob kozarcu vina; peti ob spremljavi klavirja; ob lepem vremenu je vse mesto na ulicah; pozdrav ob prihodu gostov / še zdaj se zgrozim ob misli na to nesrečo
      // za izražanje vzroka, ki izhaja iz takih okoliščin: ob močnem poku lahko poči bobnič; ob taki vzgoji ne pričakujte uspehov
    5. 5. za izražanje sredstva, s katerim se opravlja dejanje: hoditi ob berglah, ob palici; učiti se ob napakah / prebijati se ob skromni plači; študiral je ob podpori sorodnikov
      // za izražanje dejstva, ki bi moglo ali moralo kaj preprečiti, pa ne prepreči; kljub, pri: ob vsem bogastvu je nesrečen / publ. nova vrsta žarnice daje ob manjši porabi toka več svetlobe
      // za izražanje načina, kako dejanje poteka: delati ob dogovorjeni mezdi; to se razume samo ob sebi; publ. ob pravilni rešitvi rebusa dobiš znan pregovor / publ. služba je dostopna vsakomur ob enakih pogojih
      ●       publ. stali so bok ob boku tesno skupaj; prišel je ob času pravočasno; publ. ob drugem so govorili tudi o delitvi dohodka med drugim; star. dejali so ga ob glavo obglavili so ga; star. to bom opravil ob kratkem v bližnji prihodnosti; star. da ob kratkem povem nakratko; obresti bo treba plačati ob letu čez eno leto; živeti ob njem z njim; publ. opombe ob robu dogodkov opombe k tekočim dogodkom; ekspr. vse je bob ob steno vse je zaman; pog. delavec dela ob svojem skrbi sam za hrano; ekspr. pritisnil, stisnil ga je ob zid spravil ga je v brezizhoden položaj; ekspr. stisnjen je ob tla nima nobene možnosti več za uspešen odpor, za samostojno delovanje
      ♦       šol. študij ob delu
pod predl.  
  1. I. s tožilnikom, v zvezi z enklitično obliko osebnega zaimka pód- (ọ̑)
    1. 1. za izražanje premikanja, usmerjenosti k spodnji strani česa ali dosege takega položaja
      1. a) ne da bi nastal neposreden dotik: zlezel je pod mizo; stopiti pod streho / poglej pod mizo / spustiti rokav pod komolec / v zvezi do pod se rabi rodilnik voda sega do pod kolena
      2. b) tako da nastane neposreden dotik: pod kozarec je podložil krožnik; postavi pručko pod noge; rokoborec je spravil nasprotnika podse / podstavek za pod vazo
      3. c) tako da ostane zgoraj samo površina: potopil se je globoko pod vodo / dati knjigo pod klop na polico klopi
      4. č) tako da tisto, kar ostane zgoraj, obdaja, ovija, pokriva: otroka je stisnila pod plašč; zlesti pod odejo / jopica za pod suknjič
        // za izražanje premikanja, usmerjenosti v nižji položaj v bližini česa ali dosege takega položaja: pot vodi pod vrh hriba / priti do pod klanca
    2. 2. za izražanje prikrivanja, posrednega predstavljanja: kdo se je skril pod ta psevdonim
      // publ. za izražanje mesta, na katero pride predmet pri sistematičnem nameščanju, razvrščanju: knjigo vpiši pod št. 2.500 / prestopek spada pod člen 8 obravnava ga člen 8; to vprašanje gre pod točko 2 naj se obravnava pri drugi točki
    3. 3. za izražanje nedosežene mere, stopnje: življenjski standard je padel pod minimum; tečaj dolarja je zdrknil pod doslej najnižjo vrednost; zjutraj je temperatura padla pod minus pet stopinj
    4. 4. za izražanje podreditve, prehoda v odvisnost: priti pod tujo oblast; polk je prišel pod poveljstvo sposobnega starešine; pog. Cezar je spravil podse pol Evrope je osvojil, si je podredil
      // publ. priti pod pritisk javnega mnenja, pod vpliv koga / postaviti straže pod strogo nadzorstvo / vzeti pod svoje varstvo
    5. 5. redko za izražanje približevanja časovni meji; proti: pod jesen se začnejo zbirati lastovke; pride pod večer / star. moderna je nastopila pod konec stoletja
  2. II. z orodnikom
    1. 1. za izražanje položaja na spodnji strani česa
      1. a) ne da bi obstajal neposreden dotik: vedriti pod drevesom; metla je pod mizo; letalo kroži pod oblaki; otrok se skriva pod posteljo / opomba pod črto / epicenter potresa je bil pod mestom
      2. b) tako da obstaja neposreden dotik: blazino ima pod glavo; knjiga leži pod zvezki / sneg škriplje pod nogami / svetilka visi pod stropom / podstavek pod vazo
      3. c) tako da ostane zgoraj samo površina: plavati pod vodo; krt rije pod zemljo / tisoč metrov pod morjem pod morsko gladino
        // knjige ima pod klopjo na polici klopi
      4. č) tako da tisto, kar ostane zgoraj, obdaja, ovija, pokriva: pod jopičem ima volneno srajco; ostati pod odejo; vas leži pod globokim snegom
        // za izražanje nižjega položaja v bližini česa: travnik leži pod cesto; stati pod oknom; počivati pod vrhom / vas pod hribom; boji pod Moskvo; potok pod vasjo / pod komolcem ima brazgotino / njiva pod mlinom nižje ob potoku
    2. 2. za izražanje prikrivanja, posrednega predstavljanja: kaj razumeš pod to besedo; potuje pod tujim imenom; ta proces je znan pod izrazom elektroliza; roman je izšel pod naslovom Jesen; objavlja pod psevdonimom / pod pretvezo naklonjenosti; pod videzom poštenosti / ekspr. izkoriščal ga je pod krinko prijateljstva / ladja plove pod tujo zastavo je vpisana v ladijski vpisnik tuje države
      // publ. za izražanje mesta, na katerem je predmet pri sistematičnem nameščanju, razvrščanju: brošuro najdeš pod signaturo A 22; ta slika je razstavljena pod št. 333 ima številko 333
      // pod točko dve so obravnavali delitev osebnih dohodkov pri drugi točki
    3. 3. za izražanje nedosežene mere, stopnje: ni vstopnic pod trideset dinarjev; otroci pod desetimi leti / stanje vode je pod normalo; letošnja januarska temperatura je pod dolgoletnim povprečjem / igrati pod svojimi zmožnostmi / pog. deset stopinj pod ničlo minus deset stopinj
    4. 4. za izražanje odvisnosti, podrejenosti: vojska je pod sposobnim poveljnikom; seja pod predsedstvom maršala Tita / pog. pod seboj ima deset delavcev vodi deset delavcev; publ. orkester pod taktirko znanega dirigenta / pod nadzorstvom učitelja; odpeljati pod stražo / pod vsestransko zaščito / pog. aparat je še pod garancijo
    5. 5. za izražanje razmer, časa, v katerem se kaj dogaja: tako je bilo pod Avstrijo; pod Napoleonom se je zelo okrepila narodna zavest južnih Slovanov; pod fašistično okupacijo je bilo hudo
    6. 6. za izražanje sredstva ali orodja, s katerim se opravlja dejanje: opazovati pod mikroskopom; ohladiti se pod prho / trava pada pod koso / star. končati pod mečem biti obglavljen
      // za izražanje (fizikalne) energije, ki omogoča delovanje sredstva, stroja: omrežje je pod napetostjo; lokomotiva je pod paro
    7. 7. za izražanje vzroka, zaradi katerega se kaj dogaja: opotekati se pod težkim bremenom; jez je popustil pod pritiskom vode; steklo se zdrobi pod udarcem / pod radovednimi pogledi sosedov je vsa zardela
      // za izražanje nagiba, razloga, zaradi katerega se kaj dogaja: ravnati pod vplivom družbe, mamil / publ.: aretiran je pod obtožbo; ukrepati pod silo razmer, pod vtisom dogodkov
    8. 8. za izražanje okoliščin, ki spremljajo dogajanje: delati pod slepečo svetlobo / kupovati pod ugodnimi pogoji; pod takimi pogoji ni mogoče gospodariti; dam ti knjigo pod pogojem, da jo kmalu vrneš / ekspr. četa se umika pod točo krogel
      // za izražanje merila, vodila: meriti pod pravim kotom; reflektorja sta nameščena pod različnimi koti / kajenje je pod kaznijo prepovedano; izpovedati pod prisego / publ. pod tem zornim kotom, vidikom
      // za izražanje načina, kako dejanje poteka: operirati pod narkozo; delati pod stalnim pritiskom
      ●       evfem. zelo je bolan, vse gre podenj malo in veliko potrebo opravlja v posteljo; ekspr. tako pod nič pa tudi ni brez vrednosti; pog. pod noge je še zmeraj lepa ima lepe noge; tukaj piha pod noge v noge; pod častjo mu je, da bi prosil preponosen je; opombe navaja pod črto na koncu strani pod tekstom; žarg., med. bolnika imajo pod kisikom umetno mu dovajajo kisik; ekspr. že dolgo je pod ključem je zaprt v ječi; ekspr. njegov članek je pod kritiko slab, nekvaliteten; ekspr. plaz ga je pokopal pod seboj zasul
      ♦       agr. saditi pod motiko seme ali sadiko dati v jamico, izkopano z motiko; šport., pri košarki skok pod košem; prim. podnoč, podvečer
vès vsà vsè [vəs] zaim., ed. m. vsèga tudi vsegà, vsèmu tudi vsemù, za neživo vès, za živo in v samostalniški rabi vsèga tudi vsegà, vsèm, vsèm; ž. vsè, vsèj stil. vsì, vsò, vsèj stil. vsì, vsò; s. vsèga tudi vsegà, vsèmu tudi vsemù, vsè, za živo tudi vsèga tudi vsegà, vsèm, vsèm; mn. m. vsì, vsèh, vsèm, vsè, vsèh, vsèmi; ž. vsè dalje kakor m.; s. vsà dalje kakor m., razen tož. vsà; dv. m. vsà, vsèh, vsèma, vsà, vsèh, vsèma; ž. vsì, vsèh, vsèma, vsì, vsèh, vsèma; s. kakor ž. (ə̏ ȁ ȅ) 
  1. I. v pridevniški rabi
    1. 1. ed. ki zajema polno količino, mero česa omejenega: presejati ves pesek; pohoditi vso travo / zbrati ves pogum; imeti vso oblast sam; vreden vsega spoštovanja
      // ki zajema polno vsoto sestavnih delov, enot česa: namazati ves obraz; po vsej deželi je suša / ves dan in vso noč; med vso vožnjo je spal; vse življenje ti bo žal / razdelil je vse svoje premoženje / ekspr. vsega Prešerna zna na pamet vse Prešernove pesmi
      // ki zajema največje mogoče število članov kake skupine, skupnosti: vsa družina je na dopustu; organizirati vse delavstvo v pokrajini / ekspr.: ves gozd prepeva vse ptice v gozdu; vse mesto govori o tem vsi prebivalci mesta
    2. 2. mn. izraža, da se iz določene skupine, množice ne izvzema
      1. a) nobeno bitje: hrana je všeč vsem gostom; vse ribe so zastrupljene / vseh deset je zbolelo; vsi drugi so odšli
      2. b) nobena stvar: prijaviti vse dohodke; govori vse slovanske jezike / ekspr. prihajajo iz vseh krajev sveta / vse drugo pustite tu
    3. 3. izraža odsotnost kakršnekoli omejitve: od vsega začetka sem to slutil
    4. 4. poudarja polno mero, stopnjo
      1. a) kake lastnosti, kakega stanja: biti ves bled, vesel; vsi razburjeni so se začeli prepirati; tako vsa mlada se je poročila; od vonja je vsa omamljena / bila je vsa v skrbeh zaradi otroka; ekspr.: otrok je ves iz sebe; biti ves v krvi / ekspr. malopridnež, ves, kar ga je
      2. b) kakega dejanja: ves se osredotočiti na problem; ekspr. vsa se je posvetila družini
    5. 5. ekspr., v zvezi ves mogoči številen in raznovrsten: prihajali so vsi mogoči ljudje / na vse mogoče načine se je izgovarjal zelo; delo je opravljal z vso mogočo spretnostjo z zelo veliko
    6. 6. v prislovni rabi, navadno v zvezi na vse štiri, po (vseh) štirih izraža položaj, ko je telo hkrati na rokah in nogah, kolenih: spustil se je na vse štiri in zlezel v rov / kobacati, plaziti se po vseh štirih
    7. 7. ekspr., v prislovni rabi, navadno v zvezi z vsemi štirimi zelo, močno: z vsemi štirimi se je branil iti domov; oklepati se grunta z vsemi štirimi
    8. 8. v prislovni rabi, v zvezi po vsej sili izraža prizadevanje uresničiti dejanje ne glede na nasprotovanje, ovire: po vsej sili hoče ven / rad bi po vsej sili uspel
  2. II. v samostalniški rabi
    1. 1. ed., s. vse stvari, vsa dejanja: vse se mu posreči; ne trudite se, tu je vse zaman; med njima je vsega konec; naj se zgodi karkoli, na vse sem pripravljen; biti zadovoljen z vsem / ostati brez vsega brez denarja, premoženja
      // dali so mu vse: službo, stanovanje, avtomobil / on je vse vedoč, odgovoril tudi na to vprašanje / vsega skupaj sto ton
    2. 2. ed., s. izraža množino bitij: vse se ga boji / ekspr.: prišlo je vse, kar leze in gre veliko ljudi; vse, kar nosi hlače, mora pod orožje vsi (odrasli) moški
    3. 3. mn. vsi člani, elementi določene skupine, množice: vsi so mu čestitali; dosti dreves je ohranil, vseh pa ne; posloviti se od vseh / mi vsi to vemo
  3. III. v prislovni rabi izraža polno količino, mero česa prej povedanega: žgancev je bilo veliko, pa so vse pojedli; koliko si naredil? Vse
    ●     na ves glas se smejati zelo glasno; pog. naredi, da bo na vse konce prav da bodo vsi zadovoljni; ekspr. razšli so se na vse štiri konce sveta na vse strani; ekspr. iskal sem te na vseh koncih in krajih povsod; ekspr. na vse kriplje se trudi zelo; pog., ekspr. vseh deset prstov si lahko oblizne, če jo dobi naj bo zelo zadovoljen; ves svet ekspr. misliš, da se bo ves svet sukal okoli tebe da bodo vsi skrbeli zate, stregli tebi; ekspr. ves svet ima odprt pred seboj lahko gre kamorkoli; ekspr. za ves svet tega ne bi storil nikakor ne; vsi svêti in vsi svéti v krščanskem okolju praznik vseh svetnikov 1. novembra; ekspr. ne moti ga, je ves v delu zelo vneto dela; ekspr. moštvo je odpovedalo na vsej črti popolnoma, v celoti; ekspr. na vso moč se truditi zelo, močno; iron. pojesti vso modrost z veliko žlico šteti se za zelo izobraženega, pametnega; ekspr. to je nadloga vseh nadlog zelo velika, huda; ekspr. na vse pretege hvaliti zelo; ekspr. na vso sapo hiteti zelo; elipt., pog. kadar je malo pijan, vse sorte govori nespametno, nepremišljeno; ekspr. moliti vse štiri od sebe ležati v sproščenem položaju, navadno z iztegnjenimi nogami, rokami; ekspr. ta človek je z vsemi štirimi na zemlji je realen, trezen; ekspr. iz vsega grla, na vse grlo klicati zelo glasno; zastar. vstal je na vse jutro navsezgodaj; ekspr. na vsa pljuča zavpiti zelo; ekspr. na vsa usta hvaliti zelo, navdušeno; ekspr. tekel je, da se je (vse) kadilo (za njim) zelo hitro; ekspr. vse na njej je kričalo bila je zelo nenavadno oblečena; ekspr. vse, kar je prav vsako ravnanje, dejanje je sprejemljivo, dopustno, če ne preseže določene meje; pog. saj je vse en hudir vseeno je; star. vse v (en) kup ti je vseeno; ekspr. vse črno jih je zelo veliko; ekspr. na travniku je vse rumeno zlatic zelo veliko; pog. vsega dvakrat je bil vprašan samo; pog. dati vse iz sebe, od sebe do skrajnosti se potruditi; ekspr. vse sta si rekla, samo človek ne z zelo grdimi izrazi sta se zmerjala; pog. ta denar ti brez vsega posodim rad, ne da bi se obotavljal; ekspr. igrati na vse ali nič pri igri s kartami igrati tako, da se dobi ali izgubi maksimalna količina denarja; ekspr. za vse nič ne grem nikakor ne, sploh ne; ekspr. čast domovine mu je nad vse bolj pomembna kot vse drugo; ekspr. vse pride, vse mine; preg. čez sedem let vse prav pride vsaka stvar se da kdaj s pridom uporabiti; prim. nadvse, vse, vseeno
z predl., pred nezvenečimi soglasniki s, v zvezi z osebnim zaimkom za 3. os. stil. ž 
  1. I. z rodilnikom
    1. 1. za izražanje usmerjenosti stran
      1. a) z zgornje strani, z zgornjega dela česa: veter mu je odnesel klobuk z glave; val je vse odplavil s krova; pasti z mize, s strehe; vzeti knjigo s police; skočiti z voza / sklatiti jabolko z drevesa; zlesti s konja; sneti puško z rame; zbrcati odejo s sebe
      2. b) od površine: umakniti se s ceste, poti; vstati z ležišča; letalo je poletelo z letališča / pot kaplja, teče s čela; vse je teklo z njega
      3. c) od kod sploh: oditi z doma; prišli so z vseh koncev, strani; s severa je pihala burja; ogenj se je širil s strehe na streho; goste so preselili z vrta v dvorano / pripotovati z Dunaja, s Koroške / z lova je prinesel zajca; poročati z razstave; vračati se s sprehoda; pren. odstaviti koga s položaja; odstraniti sporno točko z dnevnega reda
    2. 2. za izražanje izhodiščne časovne meje: zgodilo se je v noči s četrtka na petek / pismo, poročilo z dne 5. septembra
    3. 3. za izražanje ozira, omejitve: z večje časovne oddaljenosti ocenjevati stvari objektivneje / presojati kaj s stališča tehnike; gledati na kaj z ekonomskega stališča; z vidika stabilnosti gospodarstva so ti ukrepi koristni
    4. 4. za izražanje izvora: bolezen se prenaša z živali na človeka / obračati se z boka na bok
  2. II. z orodnikom
    1. 1. za izražanje sredstva, orodja, pripomočka, s katerim se dejanje opravlja: kopati s krampom; pokriti streho z opeko; pisati s svinčnikom; umiti se z mrzlo vodo; igrati se z žogo / okužiti se z bacili / kraj je obkrožen s hribi / kot vljudnostna fraza s čim vam lahko postrežem / vodnjak z v zemljo zabito cevjo
    2. 2. za izražanje načina poteka dejanja: brati, govoriti s hripavim glasom; voziti s preveliko hitrostjo; prodajati z izgubo; premagati nasprotnike z lahkoto; poslušati predavanje z veliko pozornostjo zelo pozorno; jesti s tekom / ogovarjati koga z gospodom, s tovarišem; poklicati koga z imenom / v pismih s spoštovanjem; kot vljudnostna fraza na koncu pisma z odličnim spoštovanjem
    3. 3. za izražanje medsebojnega odnosa, razmerja: dogovoriti se, prepirati se, primerjati se, strinjati se s kom; lepo so ravnali z njim; imeti potrpljenje z učenci; igrati se z vrstniki / bahati se z avtomobili; sprijazniti se z mislijo, da je vsega konec / pohiteti z nakupom; publ. končati, začeti z delom končati, začeti delati
      // spoznanje ga je navdalo z grozo / redko Slovenija meji z Avstrijo, s Hrvatsko na Avstrijo, Hrvatsko
      // imeti dobre odnose z mnogimi državami; živahna trgovina z Italijo
    4. 4. za izražanje druženja, spremstva: na obisk je prišel sin z družino; plesala je s fantom; peljati se s kom v dvigalu; šel je na sprehod z otroki / svinja s prašički; prodati kravo s teletom
    5. 5. za izražanje prisotnosti
      1. a) kakovosti, lastnosti: konj z dolgo grivo; deklica s črnimi kitami; fant s kuštravimi lasmi / ležati z angino; s slabim znanjem jezikov ne boš napredoval / trgovina z igračami / težave s stanovanjem
      2. b) vsebine: vreča z apnom; revija z ilustracijami; košarica s kruhom; rezervirati sobo z dvema posteljama; skleda z žganci
      3. c) dodatka: jesti hrenovko z gorčico; piti čaj z limono, rumom / stresti pšenico s plevami v vrečo / volk je požrl jagnje s kožo in dlako vred
    6. 6. za izražanje časa, v katerem se dejanje začenja ali poteka: z današnjim dnem veljajo novi predpisi; z nočjo se jih je spet lotil strah; brati se je naučila s petimi leti; delati bo začel s prvim marcem / s časom se je vse uredilo sčasoma; z leti, s starostjo je postajal prijaznejši
    7. 7. v brezosebnih stavkih za izražanje slovničnega osebka: zanimalo jih je, kako je z materjo; ne ve, kaj se bo zgodilo z mladino; s stricem je zelo hudo
      ●       ekspr. priti z dežja pod kap iz ene neprijetnosti v drugo, še hujšo; novica je prišla kot strela z jasnega popolnoma nepričakovano; te besede so mu šle težko z jezika nerad, težko je povedal; star. z mesta je odgovoril takoj, brez pomišljanja; vede se, kot bi padel z oblakov kot da ne bi prav ničesar vedel o tem; evfem. spraviti koga s sveta povzročiti njegovo smrt, umoriti ga; ekspr. spustiti koga z vajeti ne imeti ga več popolnoma v oblasti; ekspr. spreti se z (belim) kruhom zavrniti donosen položaj, službo; ekspr. nasprotniki ga obmetavajo z blatom sramotijo, obrekujejo; ekspr. največkrat me je za večerjo odpravila samo s čajem mi dala samo čaj; ekspr. hoditi, iti v korak s časom prilagajati se razmeram; biti napreden; ekspr. oditi z dolgim nosom osramočen; ne da bi kaj opravil; ekspr. za to sem z dušo in telesom popolnoma, brez pridržka; slabš. opletati z jezikom opravljati, obrekovati; ekspr. igrati z odprtimi kartami jasno, odkrito kazati svoje namene; ekspr. hoditi s kokošmi, kurami spat zelo zgodaj; držati korak s kom ne pustiti se komu prekositi, ne zaostajati za kom; ekspr. to je gospodar, da ga je treba z lučjo (pri belem dnevu) iskati je zelo dober, izreden; knjiž. boriti se z mlini na veter spopadati se z namišljeno nevarnostjo; publ. pomagal bom v skladu s svojimi možnostmi kolikor bo mogoče; te besede so bile, kot bi ga kdo polil z mrzlo vodo zelo so ga prizadele, razočarale; evfem. vse gre z njim ukrade, kar se da; ekspr. poslušati z očmi in ušesi zelo pazljivo; ekspr. igrati se z ognjem lahkomiselno, neprevidno izpostavljati se nevarnosti; ekspr. zatreti kaj z ognjem in mečem s silo, nasilno, z orožjem; ekspr. delati s polno, z vso paro zelo hitro; ekspr. obraz ji je pokril s poljubi večkrat zapovrstjo jo je poljubil; publ. boriti se z ramo ob rami skupaj, složno; ekspr. treba se bo soočiti z resnico sprejeti, priznati jo tako, kot je; ekspr. z vsemi štirimi se je branil iti domov zelo, močno; ekspr. na gostiji se je jedlo z veliko žlico dobro in obilno; kar je preveč, še s kruhom ni dobro če je v čem presežena prava mera, ni koristno; preg. enako se z enakim druži ljudje podobnih ali enakih lastnosti, nazorov so radi skupaj, se dobro razumejo
      ♦       biol. razmnoževanje z delitvijo; šah. igrati z belimi, črnimi figurami; šport. skok z mesta skok, narejen tako, da vsaj z eno nogo pred tem ni bil narejen korak; premagati nasprotnika z dvema goloma razlike
za predl., v zvezi z enklitično obliko osebnega zaimka v tožilniku zá- (ȃ) 
  1. I. z rodilnikom za izražanje časa, v katerem se dejanje dogaja: za časa Marije Terezije; domov je prišla še za dne podnevi; že za mladosti je težko živel v mladosti; od svoje iznajdbe ni imel za življenja prav nič
  2. II. s tožilnikom
    1. 1. za izražanje premikanja, usmerjenosti k drugi, zadnji strani česa, ne da bi nastal neposreden dotik, ali dosege takega položaja: skriti se za drevo, plot; sonce je zašlo za goro, oblake / sesti za mizo
      // za izražanje položaja na notranji strani česa: zatakniti revolver za pas; osa mu je zlezla za srajco / dati pero za klobuk
    2. 2. za izražanje smeri, cilja prevoznega sredstva: ladja za Dubrovnik bo odplula zjutraj; avtobus za Maribor je pravkar odpeljal / neprav. odpotoval je za Pariz v Pariz
    3. 3. za izražanje predmeta, na katerega se nanaša dejanje: ni se menil za njene besede; pes ga je zgrabil, ekspr. popadel za hlačnico; bati se za koga; vleči za lase; privezati konja za ograjo; izvedeti za novico, resnico; glasovati za predlog; stresla ga je za ramo; prijeti se za rob mize; potegniti, pog. pocukati za rokav; držati se za roke; zavzeti se za stvar / prizadevanje za kaj; zanimanje za koga
      // za izražanje predmeta, ki je cilj dejanja: igrati za denar; prositi za miloščino, podporo; bojevati se za oblast, svobodo; poskrbeti za red / prošnja za podporo
    4. 4. za izražanje funkcije, položaja: biti za botra, pričo; izvoliti, razglasiti za predsednika; hoteti, imeti koga za prijatelja; določiti, postaviti za razsodnika, varuha / izreči se, šteti se za Slovenca
    5. 5. za izražanje omejevanja dejanja na predmet: nobenih težav niso imeli za denar; za ta letni čas je razmeroma mrzlo; zelo razvajeni so za naše pojme / zame to ni vseeno; s tem zanj še ni konec težav
      // za izražanje omejevanja glede na lastnost, značilnost: biti slep za barve; len za hojo, pisanje; dovzeten za kaj; biti trden za svoja leta; občutljiv za mraz, svetlobo / sprejemljivost za vse novo
    6. 6. za izražanje omejitve lastnosti na stališče osebka: imeti koga za bogatega, neumnega; veljati za poštenjaka; izdaja se za zdravnika / tako ravnanje imam, štejem za napačno; razglasiti listino za neveljavno
    7. 7. za izražanje namena: imeti konja za jahanje; pripraviti meso za pečenje / iskati skladišče za blago; dobiti za darilo; klop ima tudi za ležišče; boj za obstanek; telica bo za pleme; krompir za seme; za večerjo speči kokoš / elipt. peso imamo za krave za krmljenje krav
      // komite za kulturo; svet za zdravstvo / iščemo delavca za k stroju; tak nisi za med ljudi za javnost, za v družbo; pripravljati se za na pot; knjige za na razstavo; ekspr. dobiti kaj za pod zob za hrano; zbuditi otroka za v šolo
    8. 8. za izražanje odnosa: ima jo za ljubico; vzeti koga za moža; najeti za pomočnico / žarg., šol. koga imate za slovenščino kdo vas poučuje slovenščino
    9. 9. za izražanje obstajanja česa pri osebku, kar omogoča dejanje, kot ga določa samostalnik ali nedoločnik: imate kaj za popravilo; imaš kaj za žejo imaš kaj, s čimer bi se mogel odžejati; pog. imeti kaj za nabrusiti, za obleči
    10. 10. za izražanje količine časa: dela ima za tri dni; odpotovali so za ves teden; najeti hišo za vse poletje / ekspr. to si bo zapomnil za vse večne čase, za vse življenje / ekspr. za čas nam je izginil izpred oči za kratek čas, za trenutek; za hip je izgubil razsodnost / to velja za danes, za dolgo, za naprej, za vselej, za zdaj; proračun za letos je večji kot lani / v osmrtnicah za vedno nas je zapustil naš ljubi mož, oče in ded / pridi za čez poletje k nam
      // za izražanje datumsko ali kako drugače določenega časa: obišče nas za novo leto; to vino pijejo za največje praznike / naročiti za osmo uro; zmenili smo se za zvečer / dogovoriti se za v soboto
      // star. za izražanje časa, po katerem se kaj zgodi; čez: solata bo za nekaj dni zunaj; za nekaj minut bom nazaj / za četrt ure bova tam
    11. 11. za izražanje lastnosti, vrste: občutek za čas, hitrost, mero; honorar za članek; zaboj za drva; prostor za kadilce; spored za nedeljo; kupiti lak za nohte; ukrepi za omejevanje uvoza; učbenik za osmi razred; rok za prijave je potekel / to je poglavje zase posebno poglavje
    12. 12. za izražanje načina, kako dejanje poteka: prodati za gotovino; bežati, teči kakor za stavo; nekaj je govoril sam zase potiho
      // ekspr. za silo razume nemško / krstili so ga za Janeza; star. piše se za Štefana Kovača / za gotovo vedeti zagotovo; naseliti se za stalno; za trdno skleniti zatrdno
      // za dobro vzeti
    13. 13. za izražanje vzroka, zaradi katerega se kaj dogaja: za tiste besede ti bo žal; nimaš se za kaj bati; jokati, razjeziti se za vsako malenkost, ekspr. za prazen nič; biti kaznovan za krajo; za to me je hotela tožiti; zaprli so ga za veleizdajo / za kazen je moral klečati
    14. 14. za izražanje mere: umakniti se za korak; biti za ped manjši; hiši sta oddaljeni za streljaj / ekspr. za las so ušli nesreči / do vrha je za dobro uro hoda; goriva, hrane imajo za mesec dni / poceniti za deset odstotkov; biti močen za dva; reka je narasla za dvajset centimetrov; zaostajati za pet točk / za koliko je zavarovan; imeti denar za sproti; povečati za štirikrat; ustavi vsaj za toliko, da nekaj spijemo
    15. 15. za izražanje zamenjave: bom jaz plačal za brata; prodajati šmarnico za cviček; zamenjati travnik za njivo; prodati kaj za vrednostne papirje / predsednika ni bilo. Zanj je podpisal tajnik
      ♦       zal. za založbo Peter Novak
    16. 16. za izražanje vrednosti česa: angleščino je znal za odlično; bankovec za sto dinarjev / ekspr. hiše ne proda za noben denar, za nič, za vse na svetu nikakor ne proda
    17. 17. za izražanje podkrepitve trditve: za božjo voljo, pazi na svoje besede; pog., ekspr. tega si za hudiča ni dal dopovedati nikakor; pog. zvečer bom za primoj prišel zagotovo; pog., ekspr. kaj, za vraga, naj vam še dam
  3. III. z orodnikom
    1. 1. za izražanje položaja
      1. a) na drugi, zadnji strani česa, ne da bi obstajal neposreden dotik: za hišo imajo lep vrt; postaviti se, teči za kom; otroci so stali v vrsti za materjo; riba se je pognala za mušico; izginiti za ovinkom; prisluškovati za vrati / dokumenti so bili zadaj za knjigami; zadaj za vasjo je igrišče
      2. b) na notranji strani česa: za srajco je imel skrit zvezek / nositi pištolo za pasom
      3. c) ob strani ali v neposredni bližini česa: za cesto je jarek; sedeti za mizo; za reko raste jelševje
    2. 2. za izražanje stvari, ki povzroča, da kaj ni neposredno razvidno: za cinizmom se skriva nežnost; za frazami je čutil obup / ekspr. kdo tiči za to spletko
    3. 3. za izražanje sledenja v času: za dnevom pride noč; za torkom je sreda / za pionirji so nastopili mladinci / najhujše je že za nami; za seboj je imel dolgo pot; zapreti vrata za seboj
    4. 4. nav. ekspr. za izražanje ponavljanja sledenja: tako je šlo dan za dnem, leto za letom, uro za uro; v boju je padel mož za možem; pila je počasi, požirek za požirkom; voz za vozom se je izgubljal v temi
    5. 5. za izražanje, da kdo ni prvi lastnik česa: podedovati za očetom; nositi obleko za sestro
    6. 6. za izražanje usmerjenosti duševne dejavnosti k predmetu
      1. a) ki naj se spozna, zazna; po: poizvedovati, povpraševati za kom; pogledati za vremenom kakšno je vreme
      2. b) ki je cilj čustvovanja, volje: obšla ga je želja za potovanjem / ekspr. koprni za njim
      3. c) ki je vir, izhodišče čustvovanja: žalovati za mladostjo, za sinom; hudo mu je za materjo
    7. 7. za izražanje namena ali cilja glagolskega dejanja: berač je stikal po smeteh za hrano / težiti za popolnostjo; ekspr. gnati se za zaslužkom / stopi ven in poglej za otrokom / ekspr. lov za bogastvom, srečo
    8. 8. za izražanje vzroka, zaradi katerega se kaj dogaja: zboleti za gripo; umreti za rakom, steklino / bolehati za mrzlico / živina je poginjala za lakoto
      ●       neprav. ne vem, kaj za ena ženska je bila katera, kakšna; bil je pametnejši in se je za časa umaknil začasa, pravočasno; ekspr. loviti se za vsako bilko prizadevati si najti kakršnokoli možnost za rešitev; ekspr. tega ne bo naredil za nobeno ceno pod nobenim pogojem, nikakor ne; ekspr. ne boš me imel za cunjo ne boš grdo, samovoljno ravnal z menoj; hudo je za denar težko ga je zaslužiti; denarja ni (dovolj); ekspr. za glavo se je prijel, ko je izvedel resnico bil je (neprijetno) presenečen, začuden; ekspr. dala mu je samo toliko, da je bilo za ime zelo malo; pog. delal bom, dokler bom še za kaj krepek, zmožen za delo; biti za nadlego s prisotnostjo, z zahtevami povzročati, da kdo ne more opravljati svojih nalog ali da jih opravlja težje, počasneje; ekspr. tu ne gre za nesrečo, ampak za malomarnost to ni nesreča, ampak malomarnost; ekspr. vedno se prepira za prazen nič brez vzroka; ekspr. za nohte nam gre znašli smo se v težkem položaju; ekspr. vleči, voditi koga za nos varati ga; ekspr. on je že zrel za odstrel ni več sposoben opravljati svoje funkcije; takrat je veljalo: oko za oko, zob za zob če je bila komu storjena krivica, naj se zanjo maščuje; ekspr. za pavliho ni hotel biti nikomur ni pustil, da bi se kdo norčeval iz njega; zgrabiti bika za roge odločno se lotiti težkega, zahtevnega dela; ekspr. jesti za tri zelo veliko; ekspr. spraviti koga za zapahe doseči, da ga zaprejo; moderna glasba zanj sploh ne obstaja ne prizna ji vrednosti; je ne pozna; ekspr. šlo je za življenje in smrt naroda narod je bil v nevarnosti, da bi bil popolnoma uničen; pog. imate kaj za jesti hrane, jedi (zame); pog. veliko dela je še za opraviti je treba, se mora; pog. imaš za posoditi tisoč dinarjev lahko posodiš; prepovedati komu enkrat za vselej dokončno, nepreklicno; slabš. ti si za v muzej tvoje ravnanje, govorjenje ne ustreza okoliščinam, času; pog. ima nekaj za bregom, plotom nekaj skriva, taji; nekaj skrivaj pripravlja, namerava storiti; ekspr. za fantom se je izgubila vsaka sled nihče ne ve, kje je; pog., ekspr. saj nisem tako za luno neumen, naiven; ekspr. vino prihaja za njim zaradi popitega vina postaja pijan; ekspr. ne boš dobil niti toliko, kolikor je za nohtom črnega prav nič; pog., ekspr. imeti jih za ušesi biti navihan, poreden, zvit; ekspr. držati jezik za zobmi ne povedati česa, molčati; ekspr. letati za ženskami prizadevati si pridobiti njihovo naklonjenost; preg. kdor za smolo prime, se osmoli; prim. začasa, zagotovo, zamlada, zatrdno ipd.
májhen -hna -o prid., mánjši (ȃ) 
  1. 1. ki dosega nizko stopnjo
    1. a) glede na razsežnost, ant. velik: majhen človek; majhen čoln, grozd, kamen, kos kruha, otoček, vrt; veliko je spravil na tako majhen prostor; majhna dolina, knjiga, miza, parcela, posoda, roka, soba, žival; majhno jabolko, okno, poslopje; imam majhno stanovanje; ekspr. mikroskopsko majhen zelo majhen; majhen kot makovo zrno / majhna vas / ekspr. majhen domek
    2. b) glede na merljivo količino: majhen del rudnega bogastva; ekspr. kupiti za majhen denar; majhen dvig prometa; majhen odstotek ljudi; majhna doza zdravil; zelo majhna količina česa; najti kaj v majhnih količinah, množinah; majhna mera česa; stroj majhne moči; majhna plača, pokojnina nizka; bil je majhne postave; majhna povečava, proizvodnja, razdalja, zamuda; prostor majhnih razsežnosti; bolje je, da udariš večkrat z manjšo silo; novec majhne vrednosti; majhna vsota denarja; majhna zmogljivost tovarne
    3. c) glede na število sestavnih enot: majhen kolektiv; zbrala se je majhna družba; majhna skupina / majhno število ljudi; število a je manjše od b
    4. č) glede na dolžino: dela majhne korake / majhna razdalja
    5. d) ekspr. glede na trajanje: majhna časovna oddaljenost
    6. e) glede na možni razpon: njegov talent ni majhen; majhna delavnost organizacij; že majhna neprevidnost lahko povzroči škodo / majhne želje / tu so majhne možnosti za delo; relativno majhne spremembe; to mu je prineslo majhno olajšanje
    7. f) glede na čas življenja: imata še majhne otroke; ko sem bil majhen, sem rad pasel živino / ekspr. majhno drevje mlado
    8. g) glede na svojo glavno, bistveno značilnost: majhen klanec, ovinek; teren z majhnim padcem; delati majhne vbode / imeti majhno izbiro / majhen napor
    9. h) nav. ekspr. glede na intenzivnost, učinek: majhen dež, veter / majhna bolečina / majhen up; majhna vera; tvoja ljubezen je majhna
    10. i) glede na razsežnost in delovanje ali dejavnost: majhen motor, studenec; majhen obrat, rudnik; iz majhnih delavnic so nastale velike tovarne; imeti majhno kmetijo
    11. j) glede na pomembnost: majhni opravki; majhna napaka, tatvina; ekspr. to ni majhno delo je veliko, pomembno
      // publ. z majhnimi izjemami so vsi enaki / kot vljudnostna fraza samo še majhno pripombo
  2. 2. ekspr. malo pomemben, nepomemben: sredi mesta sem se zdel tako majhen; doma sem čisto majhen; čudno majhne so bile vse njegove misli; navadil se je skromnega, majhnega življenja / majhne razmere ki ne omogočajo nič nadpovprečnega
    // majhni umetniki včasih popravljajo velike
    // slabš. slab, grd, ničvreden: tako majhen si
    ●     ekspr. ko je to slišal, je bil takoj majhen ni bil več samozavesten, ni več vztrajal pri svojih trditvah; publ. urejati kaj z majhnimi koraki počasi; ekspr. otrok gleda z majhnimi očmi zaspano gleda; kot vljudnostna fraza imam majhno prošnjo, ali jo boste izpolnili izraža omejevanje; ekspr. ni majhna stvar celo noč čuti težko je; ekspr. njegova delavnica je kar majhna tovarna izraža omejevanje; majhen piskrc hitro vzkipi človek šibke, nizke postave se hitro razjezi, razburi
    ♦     mat. neskončno majhen ki je poljubno blizu nič
réd -a m, sedmi in deseti pomen mn. redóvi in rédi; osmi in deveti pomen mn. redóvi (ẹ̑) 
  1. 1. stanje, ko je (vsaka) stvar na mestu, v položaju, kot mora biti, kot je koristno: red na mizi, v sobi je vzoren / dati, spraviti svoje stvari v red urediti, pospraviti jih; spraviti lase, obleko v red / hvala, stvar je že v redu je že urejena
    // kar je določeno z odnosi med določenimi stvarmi, dejstvi, ki se dajo izraziti s pravili: odkriti red v vesolju; kompozicijski, notranji red / brez reda razpostavljeni predmeti; govori brez reda neurejeno, zmedeno
    // stanje, ko se dela, ravna v skladu s pravili, zahtevami: v državi je, vlada red; obnoviti, vzpostaviti red; skrbeti za red na cesti, zabavi / narediti red v gospodarstvu / prisiliti koga k redu k ravnanju, vedenju v skladu s pravili, zahtevami
  2. 2. navadno s prilastkom kar je določeno s predpisi, pravili, ki določajo, kakšno ravnanje, stanje je pravilno, obvezno: prilagoditi se delovnemu redu; gospodarski, pravni red; odpor proti staremu moralnemu redu / prebrati hišni red pravila o pravicah in dolžnostih stanovalcev, navadno v večstanovanjski hiši
    // zastar. kazenski, šolski, tržni red zakon, predpis
  3. 3. navadno s prilastkom kar je določeno z gospodarskimi, političnimi, pravnimi odnosi v družbeni skupnosti; ureditev: obljubljati človeštvu nov red / fevdalni družbeni red; graditi socialistični družbeni red / osovraženi red se je držal na oblasti s pomočjo vojske predstavniki oblasti
  4. 4. kar je določeno s ponavljanjem dejstev, opravil v enakem vrstnem redu ob istem času v določeni časovni enoti: bolnik, otrok potrebuje red; živeti po ustaljenem redu / ekspr. čisto sem prišel iz reda
    // v zvezi dnevni red načrt za delo in počitek v štiriindvajsetih urah: napraviti si dnevni red za počitnice; privaditi se na dnevni red
    // v zvezi dnevni red glede na vrstni red vnaprej določene točke, vprašanja, o katerih se bo razpravljalo na sestanku, zboru: preiti na dnevni red; glasovati o dnevnem redu; tretja točka dnevnega reda / dnevni red konference vnaprej določen načrt za njen potek
  5. 5. navadno s prilastkom kar je določeno s sledenjem oseb, stvari, dejstev v času ali prostoru: urediti po abecednem, logičnem redu; vrstni red tekmovalcev; menjati red posevkov / besedni red s pravili določeno zaporedje besed
    // pog. odstopiti vrstni red za avtomobil mesto v vrsti prijavljenih, čakajočih kupcev
    // razvrstitev, razporeditev: določiti sedežni red učencev / bojni, pohodni red
  6. 6. v zvezi vozni red kar vnaprej in za daljše časovno obdobje določa čas prihoda, odhoda (javnih) prometnih sredstev: določiti, uskladiti vozne rede; promet teče po voznem redu; ladijski, železniški vozni red / kupiti, prebrati vozni red
  7. 7. star. vrsta: postaviti se v red / prvi red naj stopi korak naprej / v pogovoru so prišle na red tudi gospodarske zadeve
  8. 8. nar. gorenjsko red ž: raztrositi redove / pokositi zadnji red
  9. 9. verska skupnost ljudi, ki živijo po posebnih pravilih, navadno v skupini, skupinah: ustanoviti, voditi red; stopiti v red; katoliški, muslimanski redovi; moški, ženski redovi; član, predstojnik reda / frančiškanski, jezuitski red / samostanski, verski redovi
  10. 10. biol. sistematska kategorija rastlinstva ali živalstva, nižja od razreda: red zveri; družine, redovi in razredi
  11. 11. šol. ovrednotenje znanja, vedenja v šoli; ocena: iz biologije še nima reda; spraševati, učiti se za rede / negativni, pozitivni red; red odlično / dati, dobiti red
    // znamenje, označba za to ovrednotenje, navadno številka: vpisovati rede / zaključevati rede
  12. 12. visoko odlikovanje kot znamenje priznanja za državljanske, vojaške zasluge: podeliti, pripeti komu red; odlikovati koga z redom / red dela z rdečo zastavo visoko jugoslovansko odlikovanje, ki se podeli za posebne zasluge na področju gospodarstva, družbenih dejavnosti; red narodnega heroja visoko jugoslovansko odlikovanje, ki se podeli za izredno junaška dejanja v boju s sovražnikom
  13. 13. s prilastkom, s širokim pomenskim obsegom izraža, da je kaj glede na kakovost, pomembnost take stopnje, kot nakazuje prilastek: dogodek, dokument prvega reda / on je strokovnjak prvega reda / cesta prvega reda cesta, ki povezuje države, republike ali gospodarsko in turistično pomembna središča; zastar. vagon drugega reda drugega razreda
  14. 14. pog., s širokim pomenskim obsegom, v zvezi v redu ki ima določene dobre lastnosti, značilnosti v precejšnji meri: on je v redu človek; ta profesor je zelo v redu; biti v redu mati dobra, skrbna; poglej avto, ali ni v redu dober, lep
  15. 15. pog., v zvezi v redu ki je v takem stanju, kot se pričakuje, mora biti: avto je spet v redu, lahko se odpeljemo; dokumente ima v redu, lahko gre / kadar ni bil kaj v redu, je vzel zdravila se ni počutil dobro, zdravega
    // v prislovni rabi izraža, da dejanje poteka, je opravljeno tako, kot se pričakuje, mora biti: vse je v redu naredil; stvar ne teče čisto v redu
  16. 16. v medmetni rabi, v zvezi v redu izraža
    1. a) soglasje, privolitev: v redu, kupim / če hočeš, v redu, če ne — grem
    2. b) zadržano pritrjevanje: v redu, pa naj bo po tvojem
    3. c) nejevoljno sprijaznjenje s čim: če je že to naredil, v redu, toda zakaj se ne opraviči; v redu, je rekel jasno, grem pa drugam
      ●       samo zaradi reda se je opravičil ker je tak red, navada; nar. vzhodno večerja je k redu je pripravljena, na mizi; nar. vzhodno glej, da boš tam k redu da se boš prav vedel, obnašal; star. ni mu ga v red enakega, enakovrednega; nar. kar naprej sitnari, naj se že vendar dava v red poročiva; pog. v njegovi glavi že od rojstva ni vse v redu že od rojstva ni normalen; pog. z njim zadnje čase ni vse v redu nenavadno, čudaško ravna, se vede; publ. razvoj sam je spravil problem z dnevnega reda je razrešil problem; postaviti vprašanje na dnevni red začeti ga obravnavati; nesreče so na dnevnem redu se venomer ponavljajo; iti v gosjem redu drug za drugim; lože I. reda lože, razvrščene med parternimi in balkonskimi ložami; publ. za resničnost tega govorijo v prvem redu dejstva v prvi vrsti; star. potresni sunek srednjega reda srednje stopnje, jakosti; publ. sestaviti vozni red za turnejo moštva po Južni Ameriki program, načrt; ekspr. uniformirani čuvar reda miličnik; paznik; publ. organ javnega reda in miru miličnik, policist; publ. napadalci so zadeli na sile reda in se morali umakniti na vojaštvo; milico; red vlada svet
      ♦       gled. abonma red(a) B; jur. dedni red zakonski vrstni red, po katerem dedujejo zakonec in sorodniki, če ni oporoke; javni red ki ga zahtevajo zakoni in drugi predpisi državnih organov ali ukrepi pooblaščenih oseb teh organov; mat. prednostni red zapovrstnost, po kateri se morajo opraviti predpisane matematične operacije; red odvoda število, ki izraža, kolikokrat zaporedoma se je funkcija odvedla; ploskev 1. reda ploskev, katere enačba ima eksponent pri spremenljivkah enak 1; muz. prstni red določen vrstni red prstov pri igranju posameznih tonov; rel. (sveti) red do 1968 vsaka od osmih stopenj priprave za opravljanje duhovniške, škofovske službe; tretji red cerkvena organizacija pod vodstvom nekaterih samostanskih redov, katere člani opravljajo posebne molitve, verske vaje; malteški viteški red ki se ukvarja zlasti s strežbo bolnikov; nemški viteški red; šol. dobiti prvi red nekdaj najboljšo pozitivno oceno; um. stilni stebrni redi vrste, tipi stebrov glede na določene značilnosti, po katerih se imenujejo zlasti starogrški umetnostni slogi
vêlik -íka -o prid., véčji (é ȋ; sam. iz prislova ī) 
  1. 1. ki dosega visoko stopnjo
    1. a) glede na razsežnost, ant. majhen: velik človek; ima velik nos; velika ladja, soba; dvorišče zavzema veliko površino; srednje veliko stanovanje; velik kot gora / veliko mesto; vas ni velika; Amerika, njihova velika soseda
    2. b) glede na merljivo količino: velik del proizvodnje izvozijo; ekspr. dobiti kaj za velik denar; zelo velik dvig cen; velike količine hrane; priti z veliko zamudo / publ. to je v veliki meri njegova zasluga v glavnem, pretežno
    3. c) glede na število sestavnih enot: velik kolektiv; velika družba, skupina / bil je velik pogreb udeležilo se ga je veliko ljudi; veliko podjetje podjetje, ki ima večje število delavcev ali večjo vrednost sredstev
      // število a je večje od b
    4. č) glede na dolžino: dela velike korake / kamen v velikem loku zleti v vodo
    5. d) ekspr. glede na trajanje: velika časovna enota / dočakati veliko starost visoko
    6. e) glede na možni razpon: ima velike načrte; ima velik talent; jesti z velikim tekom; biti sprejet z velikimi častmi / pri delu je potrebna velika natančnost; med njimi so velike razlike / velike želje; možnosti niso velike / čutiti veliko olajšanje; imeti veliko zaupanje v koga
    7. f) glede na čas življenja: imata že velike otroke / kaj boš, ko boš velik
    8. g) glede na svojo glavno, bistveno značilnost: velik klanec; velika gneča / trgovina ima veliko izbiro / velik napor / ekspr.: je velik jedec; on je velik otrok otročji, naiven
    9. h) nav. ekspr. glede na intenzivnost, učinek: velik veter; velika rušilna moč / velika bolečina; velika vnema / veliki upi; njena ljubezen je velika; zgodila se ji je velika nesreča
    10. i) glede na razsežnost in delovanje ali dejavnost: velik rudnik; velika kmetija
    11. j) glede na pomembnost: velik dogodek; naredil je veliko napako; velika tatvina / ekspr. izreči velike besede / postati velik umetnik, znanstvenik
  2. 2. z izrazom količine ki izraža razsežnost: dva hektara velik travnik; za dlan velika površina
    ●     star. bil je že velik dan bilo je že zelo svetlo; ekspr. politik velikega stila sposoben, znan; ekspr. zabava v velikem stilu imenitna, razkošna; velika noč v krščanstvu praznik Kristusovega vstajenja; iron. pojesti vso modrost z veliko žlico šteti se za zelo izobraženega, pametnega; ekspr. za gledališče je bil ta igralec veliko odkritje proti pričakovanju zelo dober, uspešen; velike ribe male žro močnejši zatirajo slabotnejše; strah ima velike oči če se kdo česa boji, se mu zdi to še hujše, kot je v resnici; preg. velik v bahanju, majhen v dejanju
á m neskl., tudi sklonljivo, zlasti v izgovoru, á ája (ā) prva črka slovenske abecede: beseda se konča na a; mali a; veliki A; nečitljivi aji / kot nadomestilo za ime osebe A je dal B polovico zneska / A bomba atomska bomba
// samoglasnik, ki ga ta črka zaznamuje: dolgi a
● če si rekel a, reci tudi b nadaljuj; povej vse; od a do ž od začetka do konca, vse
♦ lit. rima aabb zaporedna rima; mat. 2a + 3b
ko vez.  
  1. I. v odvisnih stavkih
    1. 1. v časovnih odvisnih stavkih za izražanje
      1. a) da se dejanje odvisnega stavka godi istočasno z dejanjem nadrednega: ko sem se bližal domu, me je oče čakal pred vrati; ko se je prebudil, je stalo sonce že visoko / ekspr. so dnevi, ko ne more nič delati / s prislovom: medtem ko stopa po gozdu, poči strel; kmet zaloti zajca, ravno ko obira zelnato glavo
      2. b) da se dejanje odvisnega stavka zgodi pred dejanjem v nadrednem: ko prideš domov, napiši pismo; o tem se pogovoriva, ko se vrnem / s prislovom: brž ko se vreme izboljša, se odpravim na pot; potem ko so otroci odrasli, so se razkropili po svetu; pokliči me, takoj ko se vrneš
      3. c) nav. ekspr. da se dejanje odvisnega stavka zgodi po dejanju nadrednega: ne bo dolgo, ko bomo pod svojo streho / s prislovom za novico sem zvedel, še prej ko sem se vrnil preden
        // navadno v zvezi medtem ko za poudarjanje nasprotja, različnosti med dejanjem nadrednega in odvisnega stavka: medtem ko sem se jaz moral učiti, so hodili drugi v kino; oni imajo vino, medtem ko pijemo mi samo vodo / publ.: medtem ko naši prevozniki niso povišali cen, so tuji podvojili stroške prevoza; lani je imela industrija precej težav, medtem ko je položaj letos mnogo boljši letos pa
    2. 2. ekspr., v vzročnih odvisnih stavkih, navadno okrepljen za izražanje dejstva, da je vsebina odvisnega stavka vzrok dogajanju v nadrednem: zdaj pa imaš, ko si tako nerodna; kaj bi tajil, ko pa je res; ne more brati, ko pa nima očal pri sebi
    3. 3. knjiž., v pogojnih odvisnih stavkih, s pogojnim naklonom za izražanje pogoja, s katerim se uresniči dejanje nadrednega stavka; če: prav rad bi ti posodil, ko bi imel toliko / ko bi se bil fant vsaj malo učil, bi bil izdelal
      // ekspr., z oslabljenim pomenom za izražanje želje ali omiljenega ukaza: ko bi si le dal kaj dopovedati; ko bi ti vedela, kako je pri nas hudo; prosil bi vas, ko bi mi dali koga za spremstvo / kaj, ko bi poslali po zdravnika
    4. 4. knjiž., nav. ekspr., v dopustnih odvisnih stavkih, navadno okrepljen za izražanje dejstva, kljub kateremu se dejanje nadrednega stavka uresniči; čeprav: ko bi tudi imel, tebi ne bi dal; tudi v kuhinjo ni pogledala, ko je sicer rada stopila tja
    5. 5. knjiž., v primerjalnih odvisnih stavkih, s pogojnim naklonom ali v zvezi z da za izražanje približne, dozdevne podobnosti; kakor, kot: pregiba ustnice, ko da moli; odskočil je, ko da bi ga (bila) kača pičila
    6. 6. ekspr., v primerjalnih odvisnih stavkih, s primernikom za izražanje sorazmernosti z dejanjem nadrednega stavka: bolj ko vpije, manj ga poslušajo; dalj ko je bral, bolj ga je povest zanimala
  2. II. pog., med členi v stavku kakor, kot:
    1. a) dela ko v prejšnjih časih
    2. b) letošnja prireditev je lepša ko lanska / ni tako močen ko brat / ni mi pisal več ko enkrat
    3. c) vede se ko gospodar / drži se ga ko klop; krade ko sraka; molči ko grob; bled ko zid; lačen ko volk; star ko zemlja; tema je ko v rogu
    4. č) tega ne povej drugemu ko njemu
      ●       nar. zahodno ko hitro je stopil iz hiše, ga je zmrazilo kakor hitro; ekspr. naj pride prej ko mogoče ali prej ko prej kar se da hitro, kar najhitreje; prim. bržkobrž, prejkoprej, slejkoprej
nèmogòč tudi nèmogóč -óča -e prid. (ȅ-ȍ ȅ-ọ́; ȅ-ọ̄ ȅ-ọ́) 
  1. 1. ki ni mogoč: tu je dvom nemogoč; v tistih krajih je življenje skoraj nemogoče / doseči hoče nemogoče cilje; ponovna izdaja knjige je nemogoča; vrnitev je zdaj nemogoča
  2. 2. ekspr. ki zaradi svojega vedenja, ravnanja vzbuja nenaklonjenost, odpor: biti nemogoč mož in oče; ta človek je nemogoč; imeti nemogočo ženo
  3. 3. ekspr., s širokim pomenskim obsegom slab, neprimeren: ima nemogoč plašč / to je nemogoč izraz; njegovi prevodi so nemogoči; vozil sem po nemogočih cestah / imeti nemogočo pokojnino zelo nizko
    ●     ekspr. na vse mogoče in nemogoče načine se je trudil, da bi ga pridobil za svoj načrt zelo; ekspr. v tej obleki je nemogoča ta obleka ji ne pristoji
ujémati -am nedov. (ẹ̑) (uspešno) loviti: ujemati žoge / pajki ujemajo muhe / ekspr. uho ujema različne glasove
dvá -é -é štev., rod., mest. dvéh, daj., or. dvéma (ȃ ẹ̑) 
  1. 1. izraža število dve [2]
    1. a) v samostalniški rabi: ena in ena je dve; ni naju strah, saj sva dva; dve pa dve sta govorili med seboj / ura je dve; ob dveh ponoči; ob dveh (popoldne) 14h; star. pride proti dvema malo pred drugo uro
      // korakati po dva in dva tako, da sta dva v vrsti; ekspr. delati, jesti za dva zelo veliko; nav., slabš. stara dva že spita starši; hoditi po dveh po dveh nogah
    2. b) v prilastkovi rabi: dva brata; čez dva dni; roman v dveh delih; dva tisoč; dve uri hoda; dve leti in pol; pred dvema letoma, pog., neustalj. pred dvemi leti; elipt.: ekspr. ima jih dve manj kot osemdeset oseminsedemdeset let; star. mož jih ima že devetdeset brez dveh; pog.: spil je dva aperitiva dve čašici; dva čaja, prosim / poudarja dvojino: tu so vsi dežniki, zdaj pa povejte, katera dva sta vaša; pokažite mi tista dva vzorca / ta dva naj gresta tadva
    3. c) v medmetni rabi: otroci so korakali: leva, desna, ena, dve; daj, skoči: ena, dva, tri
      // neskl. izraža številko dve: hiša številka dve; napiši dve; tekma se je končala z dve ali dva proti ena / pog. v spričevalu ima same dve zadostne ocene
  2. 2. v zvezi s tri izraža približnost: že dva, tri tedne ga nisem videl; v dveh, treh letih si zemlja opomore
  3. 3. ekspr. izraža nedoločeno manjšo količino: do trgovine imam dva koraka; naredi dva požirka
    ●     je med dvema ognjema v položaju, ko ga ogrožata, delujeta nanj dve nasprotujoči si sili; obsedel je med dvema stoloma hotel je dvoje stvari hkrati, pa ni dosegel nobene; ekspr. še besedo, dve o tem še nekaj malega bi rad povedal o tem; ima dve bradi brado s podbradkom; držati se v dve gubé sključeno; ekspr. ubiti dve muhi na en mah z enim dejanjem hkrati opraviti dve stvari; star. biti na dve plati dvoličen; ekspr. imeti dve železi v ognju dva načrta hkrati za dosego kakega cilja; ekspr. ena dva tri, že ga ni več v trenutku; ekspr. ena dve bom tam zelo hitro, takoj; sprehodi v dveh sprehodi dveh oseb, navadno moškega in ženske; z eno (roko) daje, z dvema jemlje jemlje več, kot daje; preg. kjer se prepirata dva, tretji dobiček ima spore izkoristijo navadno tisti, ki v njih niso udeleženi; preg. palica ima dva konca vsako orožje se utegne obrniti proti tistemu, ki ga uporablja
    ♦     šah. lovec na b 2; šport. med dvema ognjema skupinska otroška igra z žogo
izgubíti -ím tudi zgubíti -ím dov., izgúbil tudi zgúbil (ī í) 
  1. 1. nehote, nepričakovano priti v položaj, ko se ne ve, kje določena stvar je: izgubiti denarnico, dokumente, uro; rokopis se je izgubil / ekspr. pri tebi se vse izgubi / izgubiti sled v snegu; pren., ekspr. izgubil sem ključ do njenega srca
  2. 2. priti v položaj, ko kdo koga nima več, navadno zaradi njegove smrti: izgubiti brata, svojce v vojni; že v mladosti je izgubil starše so mu umrli
    // v šestem mesecu nosečnosti je izgubila otroka je imela splav
    // knjiž. z njegovo smrtjo smo izgubili najboljšega prijatelja / v osmrtnicah izgubili smo našo dobro mamo
  3. 3. s širokim pomenskim obsegom postati revnejši, siromašnejši
    1. a) za kako stvar: izgubiti dlako, lase; izgubiti imetje; država je izgubila z vojno precej ozemlja / četa je izgubila v napadu pet borcev; krave so izgubile mleko; studenec izgubi poleti vodo presahne
      // zaradi objave tega članka je list izgubil precej naročnikov
    2. b) za kako lastnost: izgubiti barvo, lesk, vonj; izgubiti ceno, čast, ugled, vrednost; jed je zaradi dolgotrajnega kuhanja izgubila okus; igra je izgubila privlačnost, neprav. na privlačnosti / izgubiti pogum, veselje do dela; sčasoma je izgubil strah pred javnim nastopanjem; izgubili so upanje, da bi ponesrečence še rešili / beseda je izgubila izvirni pomen; sonce je že izgubilo moč
    3. c) za kak telesni organ ali njegovo delovanje: izgubiti nogo, roko; izgubiti spomin / bolnik je izgubil veliko krvi / izgubil je ravnotežje in padel; izgubiti sposobnost orientacije / publ.: izgubiti oči, vid oslepeti; izgubiti sluh oglušeti; izgubiti zavest omedleti; izgubiti življenje v prometni nesreči umreti
    4. č) za kaj, s čimer kdo razpolaga: izgubiti čas s čakanjem; s tem delom sem izgubil celo leto / zaradi prestopka je izgubil vozniško dovoljenje / izgubiti državljanstvo, volilno pravico; izgubiti oblast / izgubiti čin
      // s prislovom postati manj vreden, manj popoln: nova izdaja knjige je zaradi izpuščenih skic in slik precej izgubila
      // ne biti več deležen kakega stanja: izgubiti mir, prostost, svobodo
  4. 4. z oslabljenim pomenom z neuspehom končati določen proces, v katerem nastopata navadno dve nasprotni strani: izgubiti bitko, igro, stavo, vojno / elipt. izgubil si! Pet litrov boš plačal izgubil si stavo
  5. 5. redko imeti izgubo, škodo: pri prodaji je izgubil dva milijona dinarjev
    ●     ekspr. za fantom se je izgubila vsaka sled nihče ne ve, kje je; ekspr. glej, da ne boš izgubil glave da boš ostal priseben; ekspr. kaj si jezik izgubil, da ne odgovoriš zakaj ne odgovoriš; žarg. učenec je izgubil leto ni izdelal (v šoli); ekspr. izgubiti oblast nad seboj ne moči se obvladati; ekspr. zaboga, ali si pamet izgubil zakaj govoriš, ravnaš tako neumno; ekspr. izgubiti srce zaljubiti se; ekspr. izgubiti tla pod nogami ne biti več prepričan o pravilnosti svojega ravnanja; imeti ogrožen (družbeni) položaj; ekspr. niti trenutka ne smemo izgubiti takoj moramo ukrepati; žarg. letalo je izgubilo višino leteč se je hitro približalo zemlji; ekspr. izgubiti živce razburiti se; ekspr. drug drugega smo izgubili iz oči se nismo videli; ekspr. popolnoma ga je izgubil iz spomina se ga ne more spomniti; publ. vzgoje ne smemo izgubiti iz vida prezreti, zanemariti; publ. izgubiti skrb za delavce izpred oči ne skrbeti zanje, pozabiti nanje; ekspr. v mojih očeh si vse izgubil ne cenim, ne spoštujem te več; preg. kjer nič ni, še cesar pravico izgubi
    ♦     šport. izgubiti plošček, žogo dopustiti, da pride plošček, žoga k nasprotnemu moštvu
izgúbljati -am tudi zgúbljati -am nedov. (ú) 
  1. 1. nehote, nepričakovano prihajati v položaj, ko se ne ve, kje določena stvar je: otroci izgubljajo kape, rokavice / izgubljati sled
  2. 2. s širokim pomenskim obsegom postajati revnejši za
    1. a) kako stvar: izgubljati dlako, lase, perje / med izgublja med zorenjem odvečno vodo
    2. b) kako lastnost: izgubljati bistrost, lesk, ostrino, popolnost; izgubljati moč, pomen, veljavo; kosti starega človeka izgubljajo prožnost; denar izgublja vrednost, neprav. na vrednosti / izgubljati veselje do dela / sonce že izgublja svojo moč; običaji izgubljajo prvotni značaj
    3. c) kak telesni organ ali njegovo delovanje: izgubljati vid; izgubljati kri krvaveti
      // izgubljati telesno težo hujšati; izgubljati zavest
    4. č) kaj, s čimer kdo razpolaga: izgubljati čas s čakanjem / izgubljati oblast
  3. 3. z oslabljenim pomenom z neuspehom končevati določene procese, v katerih nastopata navadno dve nasprotni strani: naši igralci izgubljajo; jezi ga, da vedno izgublja; izgubljati na dirkah, pri igri; pren., publ. premog izgublja bitko z nafto
    ●     ekspr. zadnje čase samo še izgubljam moje delo ni cenjeno; nimam več ugleda; ekspr. ne izgubljajva več besed o tem ne govoriva več o tem; ekspr. s tem ne bom izgubljal časa se ne bom ukvarjal; ekspr. nikar ne izgubljaj glave ostani priseben; žarg., šport. naše moštvo izgublja korak z vodečim moštvom zaostaja za njim; ekspr. ne izgubljaj poguma bodi, ostani pogumen; ekspr. izgubljati tla pod nogami ne biti več prepričan o pravilnosti svojega ravnanja; imeti ogrožen (družbeni) položaj; žarg. letalo izgublja višino leteč se hitro približuje zemlji; ekspr. za vsako malenkost izgublja živce se razburja; publ. izgubljati iz vida pravo poslanstvo kulture ne upoštevati, zanemarjati; publ. ljudje izgubljajo izpred oči tisto, kar je bistveno ne mislijo, pozabljajo
lép -a -o tudi -ó prid., lépši (ẹ̑ ẹ́) 
  1. 1. ki ima v estetskem pogledu pozitivne lastnosti, ant. grd: lep človek; lep obraz; ima lepe noge; mlada in zelo lepa ženska; mnogo lepši je od nje; lepa kot sonce / lepe, čitljive črke; lepa obleka, slika / lep glas; lepa hoja / lepa kombinacija barv / bila je lepa v telo, v glavo pa ne imela je lepo telo; ekspr. zelo rada je lepa rada se lepo oblači, neguje
    // nav. ekspr. čist, snažen: učenci imajo lepe zvezke; vaš avto je zmeraj lep / ima lepo delo
  2. 2. ki kaže, izraža pozitivne lastnosti, zlasti v moralnem pogledu: lepi nauki; še lepši zgled mu je dajal oče / lepo ravnanje z ujetniki / ima zelo lepe navade / pravila lepega vedenja
  3. 3. s širokim pomenskim obsegom ki se pojavlja v taki obliki, da vzbuja ugodje: to je najlepši letni čas / lepi kraji; lepa pokrajina / poslušala je lepo glasbo; pripovedovala je lepe pravljice / imeli so lepo vožnjo prijetno, zanimivo
    // ki prinaša veselje, zadovoljstvo: na vse mu je ostal le lep spomin; odnesli so najlepše vtise / ekspr.: to so bili nepozabno lepi dnevi; najlepše ure svojega življenja je preživel tu / čaka ga lepa prihodnost
  4. 4. nav. ekspr., s širokim pomenskim obsegom ki ima zaželene lastnosti zlasti glede na zunanjo podobo v precejšnji meri: letos ima lep krompir; lepa moka; kruh ima lepo skorjo; spomladi ceste niso lepe / piše lep jezik pravilen in izrazno bogat
    // naredil se je lep dan sončen, jasen; lepa jesen sončna, z malo dežja
  5. 5. nav. ekspr. ki po obsegu, količini presega povprečje: ima kar lepe dohodke; odšteti je moral lepo doto; to je lepa plača / lep obisk razstave / ima lepo kmetijo; lepo posestvo
    // z izrazom količine precej velik, precejšen: lep del govora je zamudil; spremil ga je lep kos poti / za to je plačal lepo vsoto / že lepo vrsto let sta skupaj
  6. 6. nav. ekspr. izraža visoko stopnjo pozitivnega: športniki so dosegli lepe rezultate; roman je doživel lep uspeh / lepo celjenje rane / pošiljam vam lepe pozdrave / doživel je lepo starost / kot izraz hvaležnosti: hvala lepa, najlepša hvala za pomoč; »Izvolite!« »Hvala lepa«
  7. 7. iron., s širokim pomenskim obsegom izraža
    1. a) negativnost česa: imaš pa res lepo pisavo / lep zgled ji daje; v lepo družbo zahajaš; lepe stvari sem slišal o tebi
    2. b) vsebinsko zanikanje samostalnika, na katerega se veže: ti si pa lep poštenjak, prijatelj / lepe možnosti so to; lepo presenečenje si mi pripravil
  8. 8. nav. ekspr., z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: živita v lepi harmoniji; to so lepe perspektive; imel je lepo priložnost / iron. ti si mi pa lepa neroda
    ●     ekspr. že lep čas ga čakam precej dolgo; ekspr. to so bili lepi časi lepo je bilo; lepega dne se je vrnil nenadoma, nepričakovano; vznes. gledal bom lepše dni doživel bom čas, ko bom srečnejši; knjiž. lepi spol ženske; za brata nima lepe besede ni prijazen, dober z njim; z dobro, lepo besedo pri njem nič ne opraviš s prijazno izraženo željo, zahtevo; ekspr. lepo godljo si nam skuhal povzročil, da smo v neprijetnem, zapletenem položaju; iron. hvala lepa za tako pomoč če mi ne moreš, nočeš drugače, izdatnejše pomagati, mi tudi tako ni treba; ekspr. na lepe oči posoja denar brez zagotovila, da mu bo kdaj vrnjen; ekspr. lepa reč, kaj naj storim izraža zadrego; ekspr. ta je pa lepa česa takega nisem pričakoval; ekspr. človek v najlepših letih od 30. do 50. leta; preg. lepa beseda lepo mesto najde na vljudno vprašanje se dobi navadno vljuden, ugoden odgovor
    ♦     bot. lepi čeveljc zaščitena gozdna kukavica, Cypripedium calceolus; lepi jeglič prijetno dišeča, trobentici podobna gorska rastlina z rumenimi cveti, Primula auricula; lepa kislica rastlina z majhnimi pritličnimi listi in do vrha olistanim socvetjem, Rumex pulcher
odpovédati -povém dov. (ẹ́) 
  1. 1. narediti, povzročiti, da za koga preneha obstajati določeno (pravno) razmerje: zaradi spora sem odpovedal službo; odpovedati komu službo, stanovanje
    // izjaviti, da osebek
    1. a) ne priznava več veljavnosti česa: odpovedati pogodbo, sporazum
    2. b) česa naročenega ne želi več: odpovedati časopis / odpovedati naročeno kosilo
  2. 2. izjaviti, sporočiti, da napovedanega, obljubljenega dejanja ne bo: zaradi bolezni v ansamblu so predstavo odpovedali
  3. 3. z oslabljenim pomenom narediti, da kdo ni več deležen česa pozitivnega od osebka: odpovedati komu gostoljubje; odpovedati staršem pokorščino ne biti več pokoren, ubogljiv
  4. 4. nav. 3. os. prenehati (zadovoljivo) opravljati svojo funkcijo: ko sem to slišal, so mi odpovedale noge; včasih mu odpove spomin / odpovedale so mu moči; ob tem problemu je tudi njegovo znanje odpovedalo / v drugem polčasu je moštvo odpovedalo / po eni uri dela je stroj odpovedal; če bi odpovedala strojnica, so imeli pripravljene granate / publ. slabši material v takih razmerah odpove postane neprimeren, se pokvari
    ●     od presenečenja mu je odpovedal glas, jezik ni mogel (spre)govoriti; ekspr. koruza je letos odpovedala slabo obrodila; za taka merjenja klasična metoda odpove postane neuporabna, neprimerna; ekspr. ob takih izgubah razum odpove take izgube se ne dajo razumsko opravičiti; ekspr. toliko časa so ga nadlegovali, da so mu odpovedali živci da je prenehal biti miren, zadržan, previden; odpovedati tujemu novinarju gostoljubje prepovedati nadaljnje bivanje v državi
    ♦     fin. odpovedati (na odpovedni rok vezano) hranilno vlogo izjaviti, da osebek želi vezano vlogo po preteku odpovednega roka dvigniti
odpovedováti -újem nedov. (á ȗ) 
  1. 1. (večkrat) delati, povzročati, da za koga preneha obstajati določeno (pravno) razmerje: odpovedovati stanovanja najemnikom
    // izjavljati, da osebek
    1. a) ne priznava več veljavnosti česa: to podjetje rado odpoveduje pogodbe
    2. b) česa naročenega ne želi več: naročniki odpovedujejo časopis
  2. 2. (večkrat) izjavljati, sporočati, da napovedanega, obljubljenega dejanja ne bo: gledališča drugo za drugim odpovedujejo predstave
  3. 3. z oslabljenim pomenom (večkrat) delati, da kdo ni več deležen česa pozitivnega od osebka: vojaki množično odpovedujejo pokorščino; privrženci mu odpovedujejo zvestobo mu niso več zvesti
  4. 4. nav. 3. os. prenehavati (zadovoljivo) opravljati svojo funkcijo: jetra, noge mu odpovedujejo / moči mu odpovedujejo / proti koncu študija je začel odpovedovati / stroj je že izrabljen in odpoveduje; zavore pogosto odpovedujejo
  5. 5. dov., v izjavah izraža prenehanje tega, kar določa samostalnik: z današnjim dnem odpovedujem sodelovanje / zaradi tega dogodka odpovedujemo sporazum / odpovedujem revijo
pokloníti -klónim dov. (ī ọ́) 
  1. 1. nav. ekspr. dati komu kaj
    1. a) v last brez plačila: poklonil mi je sliko; pokloniti komu kaj za rojstni dan / v osmrtnicah zahvaljujemo se vsem, ki ste mu poklonili vence in cvetje / vso svojo ljubezen je poklonila otrokom
    2. b) ne da bi zaslužil: profesor mu je dobro oceno poklonil
  2. 2. knjiž. dati, nameniti: temu opravilu je poklonil le malo časa
    ●     knjiž. nikdar ji ni poklonila prijazne besede bila je osorna z njo; knjiž. svoje delo je poklonil spominu pokojnega prijatelja posvetil; knjiž. poklonila mu je prijazen nasmeh prijazno se mu je nasmehnila; knjiž. žena mu je poklonila otroka rodila; knjiž. pokloniti komu srce dati
posében -bna -o prid. (ẹ̑) 
  1. 1. ki se po kaki lastnosti, značilnosti razlikuje od drugih: to so posebni sadeži; mladiče hranijo s posebno krmo; listi so prepojeni s posebno snovjo; v prodaji so posebne znamke / roža posebnega vonja; posebna oblika česa / poseben odtenek te teorije; prihajam k vam s posebno prošnjo, željo
    // ki ima lastnosti, značilnosti, po katerih se razlikuje od drugih ljudi: težko je razumeti tako poseben značaj; spoznati je hotel tudi njegove posebne lastnosti / ima posebno držo, hojo / on je zelo poseben človek / posebnih znamenj nima
  2. 2. ki se glede na svojo vrsto pojavlja
    1. a) drugače: obravnavati tudi posebne primere; to je posebna problematika / posebne okoliščine, razmere / posebno stanje domišljije / posebna raba besede nenavadna, neobičajna
    2. b) razmeroma redko: uporabiti poseben izraz namesto splošnega; označil jih je s posebnimi imeni / obleka za posebne priložnosti
  3. 3. ki je samo za določen namen: odprli so poseben kinematograf; v ta namen so ustanovili poseben sklad; poslali so mu posebnega sla; vprašanje rešuje posebna komisija; posebna soba za goste / za mleko ima poseben lonec / posebni dopisnik dopisnik, poslan kam z določeno nalogo in za določen čas; imenovan je za posebnega svetovalca predsednika; prispel je posebni vlak
  4. 4. ki ni sestavni del česa drugega: poseben dodatek k plači; predavanja bodo izšla v posebni knjigi; skleniti posebno pogodbo; za gradnjo mora imeti posebno dovoljenje / uvedli so posebno štetje / posebna zgodovina / to je njihova posebna pravica / posebni mir mir, ki ga sklene vojskujoča se država ne glede na zaveznike; posebna izdaja časopisa
    // ki se glede na odnos koga razlikuje od drugih svoje vrste: pri tem ima on posebne interese; prišli so s posebnim namenom; za to ima svoje posebne vzroke / publ. v naši literaturi zavzema ta pisatelj posebno mesto / publ. raziskave s posebnim ozirom na praktično uporabnost
  5. 5. nav. ekspr. ki se pojavlja v visoki stopnji, v močni obliki: ima poseben dar za petje; do glasbe ima posebno strast / dajati čemu poseben poudarek; užival je poseben ugled; izkazati komu posebno čast; posvetiti posebno pozornost, skrb čemu; posebno priznanje, zaupanje / predstava je bila zanj posebno doživetje veliko, lepo
  6. 6. v nikalnih stavkih izraža omejevanje: tam posebne izbire ni bilo / ni ravno poseben lovec, pevec / z vremenom nismo imeli posebne sreče vreme ni bilo ugodno, lepo
    // poudarja zanikanje: za delo nima posebne volje; sin mu ni delal posebnega veselja
    ♦     gastr. posebna salama salama manjšega premera s podobnim nadevom kot hrenovka; jur. splošni in posebni del zakona; mat. posebno število število, ki se piše s številko; zal. posebni odtis posebej vezan sestavek, ki izide v knjigi, reviji
skŕčiti -im dov. (ŕ ȓ) 
  1. 1. spraviti v položaj, ko sosednji deli med seboj tvorijo kot: skrčiti prst, roko; skrčiti nogo v kolenu / skrčiti roko v pest; skrčiti noge podse; mišice se skrčijo in raztegnejo
  2. 2. narediti, povzročiti, da postane kaj manjše
    1. a) glede na količino: tovarna je skrčila proizvodnjo; skrčiti stroške; ekspr. skrčiti porabo do minimuma, na minimum; investicije so se skrčile
    2. b) glede na možni razpon: skrčiti delovni čas; trgovinska menjava se je skrčila / število udeležencev se je skrčilo / pomen te dejavnosti se je v zadnjem času skrčil
    3. c) glede na obseg, področje: skrčiti dnevni red od deset točk na osem; besedilo je tako skrčil, da je postalo skoraj nerazumljivo; osvobojeno ozemlje se je po tej ofenzivi nekoliko skrčilo / skrčiti komu pravice
  3. 3. v zvezi z na narediti, da kako dejanje, dejavnost obsega samo to, kar nakazuje določilo: skrčiti aktivnost mladine na kulturno-zabavno delovanje; ves odpor se je skrčil na poulične demonstracije / ekspr. vsa njegova razmišljanja so se skrčila na skrb za preživetje
správiti -im dov. (á ȃ) 
  1. 1. s prislovnim določilom, s širokim pomenskim obsegom navadno s prizadevanjem narediti, doseči, da kdo ali kaj
    1. a) pride s kakega mesta, na kako mesto: spraviti lisico iz luknje; spraviti zamašek iz steklenice; komaj so spravili omaro skozi vrata; kroglica je šla lahko ven, nazaj je pa dolgo ni mogel spraviti; spravili so se na vrh drevesa in kričali splezali, zlezli
      // spraviti les iz gozda zvleči, zvoziti; spraviti letake mimo straže pretihotapiti jih; ekspr. spraviti čevlje na noge s prizadevanjem jih obuti; z enim udarcem ga je spravil na tla podrl, prevrnil
      // odvetniku je uspelo spraviti ga iz zapora / od doma, od hiše spraviti koga pregnati, odpoditi, izriniti; spraviti oviro s poti odstraniti jo; spraviti luske z ribe ostrgati jih
      // spraviti madež s tkanine očistiti jo
      // spraviti lakoto s sveta odpraviti jo
    2. b) gre, pride kam z določenim namenom: nisem ga mogel spraviti k zdravniku / spraviti otroke v posteljo
    3. c) pride iz kakega položaja, v kak položaj: spraviti listje, zemljo na kup; spraviti kazalec naprave v navpičen položaj; spraviti se hitro pokonci vstati
      // ekspr. spraviti pijanca na noge doseči, da vstane; ekspr. spraviti vso hišo pokonci vse zbuditi, sklicati
      // spraviti podatke v medsebojno zvezo (miselno) jih povezati
    4. č) pride iz kakega stanja, v kako stanje: spraviti kaj iz ravnotežja / spraviti stvari v red urediti jih; spraviti stvari v sklad uskladiti jih
      // spraviti koga k zavesti, ekspr. k pameti; spraviti koga v bes, obup, zadrego; spraviti koga v nesrečo onesrečiti ga
    5. d) pride s kakega družbeno določenega položaja, v kak družbeno določen položaj: spraviti koga na boljše delovno mesto / spraviti koga iz organizacije; spraviti koga k vojakom, v šolo / spraviti ljudi pod svojo oblast podrediti si jih; pog. ta vladar je spravil podse velik del polotoka je osvojil, si je podredil
  2. 2. z glagolskim samostalnikom navadno s prizadevanjem narediti, doseči, da začne kdo ali kaj delati, kar izraža dopolnilo: spraviti konja v dir; spraviti napravo v gibanje / spraviti koga v jok, smeh / spraviti koga na drugačne misli
  3. 3. ekspr., v zvezi z ob narediti, doseči, da kdo kaj izgubi: spraviti koga ob denar, premoženje / spraviti koga ob čast, ob živce; spraviti koga ob glavo
  4. 4. narediti, da pride kaj s polja na določeno mesto: spraviti poljske pridelke, seno
  5. 5. dati kaj nazaj na določeno mesto: spravi igrače, danes se ne bomo igrali / spraviti meče v nožnice
  6. 6. dati kaj kam z namenom, da se tam lahko spet dobi, vzame: spraviti dokumente, slike; spraviti ključ pod predpražnik; spraviti na skritem, varnem kraju; dobro, skrbno spraviti / ekspr. kar spravi denar (v žep) sprejmi, vzemi ga; vzemi ga nazaj, ne sprejmem ga; spraviti si kaj za spomin
  7. 7. s svojim delovanjem, vplivom doseči, da kdo nima, ne kaže več odklonilnega odnosa do koga: spraviti sprte sosede; spraviti se med seboj; spraviti se s sovražnikom
    ●     pog., ekspr. s težavo je spravil iz nje kako besedo s težavo jo je pripravil do tega, da je kaj povedala; ekspr. spraviti koga spoti ubiti, umoriti ga; onemogočiti ga; evfem. spraviti koga s sveta povzročiti njegovo smrt, umoriti ga; ničesar ni mogel spraviti z jezika reči, povedati; ekspr. spraviti si koga z vratu znebiti se, otresti se ga; ekspr. spraviti koga h kruhu doseči, da ima delo, zaposlitev; pog. spraviti koga k sebi doseči, da se zave; doseči, da si opomore; ekspr. spraviti koga na boben povzročiti prisilno dražbo, gospodarski propad; pog., ekspr. spraviti koga na hladno aretirati, zapreti ga; ekspr. spraviti koga na kolena pokoriti, premagati ga; spraviti koga na led prevarati, ukaniti ga; spraviti na noge ekspr. kopeli so ga spravile na noge ozdravile, okrepile; ekspr. spraviti podjetje na noge narediti, da postane uspešno; ekspr. dogodek je spravil vso policijo na noge policija je začela akcijo; ekspr. spraviti dramo na oder doseči, da se uprizori, začne uprizarjati; spraviti koga na beraško palico povzročiti, da izgubi vse premoženje; ekspr. spraviti kaj na papir napisati; ekspr. spraviti koga na pravo pot prepričati ga, da pošteno živi; ekspr. na svet je spravila tri zdrave otroke rodila; evfem. spraviti koga na oni svet povzročiti njegovo smrt, umoriti ga; ekspr. spraviti komu policijo na vrat pripeljati, privesti; ekspr. pijača ga je spravila pod mizo tako se je napil, da ni mogel več sedeti, stati; ekspr. ta bolezen ga je spravila pod rušo, pod zemljo zaradi nje je umrl; spraviti pod streho ekspr. deset cmokov spraviti pod streho pojesti; ekspr. spraviti hišo pod streho dograditi, dozidati; pokriti s streho; ekspr. otroke je že spravil pod streho preskrbel jim je stanovanje, zaposlitev; ekspr. spraviti prireditev pod streho uspešno jo izvesti; ekspr. spraviti koga pred puške povzročiti, da je ustreljen; pog. spraviti v denar prodati; ekspr. spraviti koga v grob povzročiti njegovo smrt; spraviti zadevo v javnost obvestiti o njej javnost; ekspr. urednik je pesmi spravil v predal jih ni objavil; ekspr. njega ni mogoče spraviti v noben predal zaradi individualnih značilnosti ga ni mogoče uvrstiti v kako skupino; pog. spraviti v promet stare zaloge prodati, porabiti jih; ekspr. spraviti koga v kozji rog premagati ga, biti boljši kot on; pog. spraviti vase skledo solate pojesti; ekspr. spraviti koga za zapahe doseči, da ga zaprejo; pog. jedi ne spravi dol ne more zaužiti; žarg., igr. spraviti vse kralje domov dobiti, vzeti vse kralje; pog. pet otrok je spravila pokonci vzredila, vzgojila; spraviti skup, skupaj pog. ta izpit boš pa že spravil skupaj naredil, opravil; pog. ona ju je spravila skupaj seznanila; pomagala, da sta se zbližala; pog. ne morem spraviti skupaj toliko denarja zbrati, privarčevati; star. pismo skup spraviti s težavo napisati; pog. lepo prireditev ste spravili skupaj pripravili, organizirali
správljati -am nedov., stil. spravljájte; stil. spravljála (á) 
  1. 1. s prislovnim določilom, s širokim pomenskim obsegom navadno s prizadevanjem delati, da kdo ali kaj
    1. a) pride s kakega mesta, na kako mesto: spravljati zamašek iz steklenice; otroci so se spravljali na vrhove dreves plezali, lezli
      // spravljati les iz gozda vlačiti, voziti; spravljati izdelke na tržišče / pog. spravljati ljudi čez mejo delati, da pridejo ilegalno v tujino; spravljati ljudi pred sodišče / spravljati ovire s poti odstranjevati jih; spravljati madeže s preproge čistiti jo
    2. b) gre kam z določenim namenom: spravljati koga k zdravniku / spravljati otroke v šolo
    3. c) pride iz kakega položaja, v kak položaj: spravljati zemljo na kup; spravljati seno v kopice; spravljati napravo v vodoraven položaj / ekspr. spravljati onemogle na noge prizadevati si, da vstanejo
      // spravljati kaj v zvezo s kom (miselno) povezovati kaj s kom
    4. č) pride iz kakega stanja, v kako stanje: spravljati iz ravnotežja / spravljati stvari v red urejati jih
      // ekspr. spravljati koga k pameti; spravljati koga v nevarnost; tako ravnanje me spravlja v obup, zadrego
    5. d) pride s kakega družbeno določenega položaja, v kak družbeno določen položaj: spravljati svoje ljudi na boljša delovna mesta / spravljati koga iz odbora / spravljati ljudi pod svojo oblast podrejati si jih
  2. 2. z glagolskim samostalnikom navadno s prizadevanjem delati, da začenja kdo ali kaj delati, kar izraža dopolnilo: spravljati kaj v gibanje, nihanje / spravljati ljudi v smeh
  3. 3. ekspr., v zvezi z ob delati, da kdo kaj izgublja: spravljati koga ob denar / spravljati koga ob dober glas, ob dobro ime; spravljati koga ob živce
  4. 4. delati, da pride kaj s polja na določeno mesto: spravljati poljske pridelke
  5. 5. dajati kaj kam z namenom, da se tam lahko spet dobi, vzame: spravljati listine, plačane račune
  6. 6. s svojim delovanjem, vplivom si prizadevati, da kdo preneha imeti, kazati odklonilen odnos do koga: spravljati sprte prijatelje
    ●     ekspr. s težavo je spravljal besede iz grla govoril; ekspr. spravljati sovražnike s poti ubijati, moriti; ekspr. spravljati kmete na boben povzročati prisilno dražbo, gospodarski propad; ekspr. spravljati otroke na svet rojevati; pog. spravljati v denar prodajati; ekspr. denar spravlja v nogavico ga hrani doma; varčuje; pog. spravljati skupaj denar zbirati, varčevati
umakníti in umákniti -em dov. (ī á) 
  1. 1. narediti, da pride kaj z določenega mesta, položaja
    1. a) da ni več v napoto: umakniti avtomobil s pločnika, vazo z mize; umakni se, zaslanjaš mi svetlobo
    2. b) v večjo oddaljenost od česa: umakniti čoln od obale; umakniti se od okna
      // s premikom narediti, da česa na določenem mestu, v določenem položaju ni več: umakniti roko; pravočasno je umaknil glavo
  2. 2. narediti, da kaj preneha opravljati svojo funkcijo: umakniti star denar iz prometa; umakniti letalo zaradi dotrajanosti / vlada je umaknila svoje diplomate / umakniti predstavo z gledališkega sporeda
  3. 3. narediti, da kdo zapusti kak kraj, prostor, da ne bi bil deležen česa neprijetnega, hudega: umakniti otroka s prepiha; zaradi močnega obstreljevanja se je vojska umaknila; pred dežjem se umakniti pod streho
    // narediti, da kdo zapusti kak kraj, prostor sploh: sklenili so umakniti svoje čete
  4. 4. narediti, da to, kar izraža določilo, ne zahteva več izpolnitve, pravnih posledic: umakniti obtožbo, prijavo; umakniti predlog za spremembo zakona / umakniti povabilo za obisk / umakniti kandidaturo, odstop
    ●     ekspr. ni umaknil oči, pogleda z nje ni je prenehal gledati
umíkati -am nedov. (ī ȋ) 
  1. 1. delati, da pride kaj z določenega mesta, položaja
    1. a) da ni več v napoto: umikati mize, stole; umikali so polomljene veje, da so lahko hodili
    2. b) v večjo oddaljenost od česa: umikati omare od sten; počasi se je umikal od mize; umikati se korak za korakom
      // s premiki delati, da česa na določenem mestu, v določenem položaju ni več: umikati roko; spretno je umikal glavo pred udarci
  2. 2. delati, da kaj preneha opravljati svojo funkcijo: začeli so umikati manjše bankovce iz prometa / umikati svoje diplomate / umikati neprimerne predstave s sporeda
  3. 3. delati, da kdo zapusti kak kraj, prostor, da ne bi bil deležen česa neprijetnega, hudega: umikati ranjence na varno; umikati stvari pred poplavo; umikati se pred napadalci
    // delati, da kdo zapusti kak kraj, prostor sploh: po dogovoru že umikajo svoje čete
  4. 4. delati, da to, kar izraža določilo, ne zahteva več izpolnitve, pravnih posledic: umikati obtožbo; umikati vprašanje / umikati besedo
    ●     ekspr. umikal je oči, pogled ni gledal (naravnost) v oči
zanímati -am nedov. (ȋ) 
  1. 1. vzbujati pri kom hotenje, željo
    1. a) vedeti, izvedeti kaj: novica ga ni zanimala; bolj ko so mu resnico prikrivali, bolj ga je zanimala / zanima me mnenje drugih o tem; zanima me, o čem sta se pogovarjala / kaj pa je hotel? Zanimalo ga je, kje je oče vprašal je
    2. b) spoznati kaj, ukvarjati se s čim: zanima ga glasba, šah; študiral bo matematiko, ker ga zelo zanima / ta pojav, problem strokovnjake že dolgo zanima / otroka zelo zanimajo pravljice rad jih bere, posluša; zanimajo ga živali / samotar je, drugi ljudje ga ne zanimajo ne vzbujajo v njem želje imeti stike z njimi; ekspr. ženske ga ne zanimajo preveč ne vzbujajo v njem potrebe po njihovi družbi, po ljubezenskih odnosih z njimi
    3. c) dobiti, imeti kaj: zanima ga ta hiša, parcela / sporoči, če te ta služba še zanima / nobene druge ne mara, samo tisto dekle ga zanima
  2. 2. ekspr., navadno z nikalnico izraža popolno nezanimanje, neprizadetost: tvoji razlogi me ne zanimajo; to me nič, niti malo ne zanima; ne zanima me, kaj govorijo ljudje
  3. 3. publ. tikati se česa, zadevati kaj: gradnja nove bolnišnice zanima vse prebivalce; ti problemi zanimajo nas vse; državnika sta se pogovarjala o vprašanjih, ki zanimajo obe državi
zavalíti -ím dov., zaválil (ī í) 
  1. 1. premakniti predmet po podlagi tako, da se vrti okoli svoje osi: zavaliti kamen, sod; zavaliti kaj po stopnicah, strmini
    // povzročiti, da kaj tako premikajoč se pride
    1. a) kam: zavaliti hlod k zidu; zavaliti skale v jamo
    2. b) od kod: zavaliti sod z voza
  2. 2. zagraditi, zapreti kaj s čim, zavaljenim na določeno mesto: zavaliti predor s kamenjem
zvéčati -am dov. (ẹ̑) 
  1. 1. narediti kaj (bolj) veliko: zvečati vrt
  2. 2. narediti, da doseže kaj višjo stopnjo
    1. a) glede na količino: zvečati davke / zvečati merilo
    2. b) glede na možni razpon: zvečati učinkovitost dela
    3. c) glede na intenzivnost: pohvala je zvečala njihovo zadovoljstvo
àli in ali vez. (ȁ) 
  1. 1. v ločnem priredju za vezanje stavkov ali stavčnih členov
    1. a) ki se vsebinsko izključujejo: vaščani so se poskrili po kleteh ali pobegnili v gozd; ranjena zver pobegne v goščavo, da tam ozdravi ali pogine; jaz ali ti, eden mora odnehati; recite da ali ne / ali ne more ali noče, uči se ne; bodisi star ali mlad, vsak se boji umreti; včasih okrepljen ali ubogaj ali boš pa tepen v nasprotnem primeru
    2. b) ki kažejo na možnost izbire: naročiti se na vso zbirko ali na posamezne knjige; naj pride v šolo ali oče ali mati ali kdo drug; pisar. nastop službe takoj ali po dogovoru / srbski ali hrvatski jezik; marec ali sušec; nekdaj, v naslovih knjig Veseli dan ali Matiček se ženi
      // za popravek ali dopolnitev prej povedanega: upanja je zelo malo ali pa nič; vrne se čez dve uri ali še prej; za vasjo je ribnik ali, bolje rečeno, mlaka; poslušaj, ti Janez, ali kako ti je že ime!
      ●       pog. leto dni ali kaj je od tega približno; ekspr. prej ali slej bomo tudi z njim obračunali nekoč gotovo; ekspr. čemu opomini, saj jih tako ali tako ne posluša sploh ne; ekspr. rada ali nerada, vrnila se bo tudi proti svoji volji; ekspr. naj bo tako ali drugače, jaz ostanem kakorkoli
  2. 2. raba peša, v protivnem priredju za izražanje
    1. a) nasprotja s prej povedanim; pa, a, toda: bil je velik čudak, ali otroci se ga niso bali; stopil je za njo, ali ker se ni ozrla, se je obrnil; ekspr. denar ima, ali kaj (mu pomaga), ko pa ne ve, kam z njim / včasih okrepljen odpustil je, ali krivice vendar ni mogel pozabiti
    2. b) nepričakovane posledice: konjički so majhni, ali neverjetno žilavi
  3. 3. v vprašalnih odvisnih stavkih za uvajanje vprašanja: še enkrat te vprašam, ali boš šel / kaj pravite, ali bi šli ali pa bi še malo posedeli
    // za izražanje domneve, negotovosti: ne vem, ali je še živ; ali tekma sploh bo, še ni prav nič gotovo
  4. 4. ekspr., v prislovni rabi za izražanje zahteve po odločitvi za eno od dveh možnosti: moraš se odločiti: ali — ali
če vez.  
  1. 1. v pogojnih odvisnih stavkih za izražanje pogoja, s katerim se uresniči dejanje nadrednega stavka
    1. a) s povednim naklonom: nič se ti ne bo zgodilo, če boš pameten; če si lačen, ti dam kruha; če je hotel živeti, je moral delati
    2. b) s pogojnim naklonom: če bi to korenino presekali, bi se drevo posušilo; če bi globoko kopali, bi prišli do vode / če bi ne imela gub, bi bila videti mlada; nikoli se ne bi bila omožila, če bi ji bili starši branili
      // nav. ekspr., z oslabljenim pomenom za izražanje
    3. a) skromnega mnenja, vljudnega pridržka: zakaj tako, če smem vprašati; zmotil sem se, če naj bom odkrit; plačam, če ni drugače / užaljen je, če se ne motim; če kaj vem, bo kmalu svatba
    4. b) ugibanja, domneve: le kje je nož? Če ni v kuhinji? lepe jagode, če le niso predrage? / v litru če je bilo četrt vina, več ne; komaj če sta spregovorila deset besed
    5. c) želje ali omiljenega ukaza: oh, če bi nam že dali mir! oče so rekli, če bi rajši prišli jutri / kaj, če bi malo stopili v hišo
    6. č) stopnjevanja z dodatno trditvijo: stvar je nepotrebna, če ni celo nevarna; to vsoto lahko podvoji, če ne celo potroji / elipt.: če kje, pri njem se dobi; kdo, če ne on? čemu mi bodo smučke, če ne, da se bom smučal; prekliči, če ne ... / v vzkliku: če bi vi vedeli! pa če ti rečem, da ga ni doma! če ti nisi prismojen! prav gotovo si
      ●       ekspr. to je moj sorodnik ali, če hočete, moj nečak natančneje povedano; pog., ekspr. če si ti (kakšen) gospodar, sem jaz papež! sploh nisi gospodar
  2. 2. v časovnih odvisnih stavkih, s povednim naklonom za izražanje dejstva, da se dejanje nadrednega stavka ponovi, kadarkoli se izpolni pogoj: jezna sem, če kdo joka; dobro mu je delo, če ga je kdo hvalil
  3. 3. nav. ekspr., v dopustnih odvisnih stavkih, navadno okrepljen za izražanje dejstva, kljub kateremu se dejanje nadrednega stavka uresniči: če se na glavo postaviš, ti ne dam; če je še tako pameten, vsega ne zna; če bi tudi hotel, ne sme; ne grem, pa če me na kolenih prosite / njegove misli, če so še tako dobre, odklanjajo
    // navadno z nikalnico za izvzemanje: tam upa najti, če ne sreče, pa vsaj mir; jabolko je vsaj lepo, če že ni okusno
  4. 4. v vzročnih odvisnih stavkih, navadno okrepljen za izražanje dejstva, da je vsebina odvisnega stavka vzrok dogajanju v nadrednem: moral sem priti, če sem obljubil; kako bi me slišal, če pa dremlješ / ekspr.: čisto tako je bilo, če že hočete vedeti; pij, če ti rečem!
  5. 5. v primerjalnih odvisnih stavkih za izražanje primerjave ali sorazmernosti dejanja v nadrednem in odvisnem stavku: s tem ga bolj žališ, kot če bi ga udaril; če je bolj jezen, bolj pije; prej če začnemo, prej bo opravljeno
  6. 6. v pripovednih odvisnih stavkih za izražanje, da je trditev v nadrednem stavku resnična, kolikor je resnična trditev v odvisnem: sramota je, če jo pretepa; nimam rad, če se prepiraš; učitelj ni kriv, če otrok nič ne zna / ekspr. gotovo se vrne, še bog če bo smel
  7. 7. v odvisnih vprašalnih stavkih za uvajanje vprašanja: vprašal sem ga, če je res
    // za izražanje domneve, negotovosti: ne vem, če ga poznaš; vseeno mi je, če ostane ali odide; sam.: nehaj že s svojim večnim če!
čez predl., s tožilnikom, v zvezi z enklitično obliko osebnega zaimka čéz- (ẹ̑) 
  1. 1. za izražanje gibanja ali smeri na drugo stran
    1. a) nad čim: skočiti čez jarek; oblaki se pode čez gore; sklonil se je čezenj; potaknil je sadike in čeznje nametal zemljo; pren. pomagati začetniku čez prve težave
    2. b) povprek po čem: steči čez cesto; odpraviti se čez morje; iti čez most; dal je levo nogo čez desno; iti z roko čez oči / reka se vali čez jez; pomesti čez prag / obesiti puško čez ramo; potegniti krilo čez koleno
    3. c) po površini: smeh se razlije čez obraz
    4. č) skozi kaj: voz pelje čez vas; potovati v Zagreb čez Novo mesto; pog.: dihati čez nos; gledati čez okno skozi
      // čez pol preklati; čez sredo prerezati
    5. d) okoli česa: tanka čez pas; koliko meri čez prsi?
      // za izražanje stanja: nositi srajco čez hlače; veja visi čez potok; most čez reko / stanuje tam čez cesto
  2. 2. za izražanje časa
    1. a) po katerem se kaj godi: čez nekaj časa ga boš spet videl; vrnem se čez deset minut / ura je dve čez polnoč
    2. b) v katerem se kaj godi: sova se čez dan skriva; prihaja samo ob nedeljah, čez teden ga ni / jabolk bo dovolj za čez vso zimo
  3. 3. za izražanje presežene mere: meri čez dva metra; nekaj čez sto dinarjev; delo čez uro / čez mero vesel; voda mu sega čez pas; ne piši čez rob; čez vse drag
    // star. za izražanje nadrejenosti: imeti oblast čez deželo; postavljen čez vse druge
  4. 4. za izražanje nejevolje, nasprotovanja: pritoževati se čez draginjo; zabavljati čez vino / ali si mu rekel kaj čez čast; pog. vsi so čezme proti meni
    ●     ekspr. drug čez drugega vpijejo vsevprek; eden bolj kot drug; pog. fant je očetu čez glavo zrasel se ga ne boji več, se ne zmeni za njegove opomine; ekspr. ima dela čez glavo zelo veliko; pog. dobiti jih čez hrbet biti tepen; ekspr. napraviti križ čez kaj odpovedati se čemu; obupati nad čim; pog. dati otroka čez koleno natepsti; pog., ekspr. biti čez les čudaški, neumen; star. čez leto in dan približno čez eno leto; pog. čez mejo jo je popihal odšel je ilegalno v tujino; pog. imeti koga čez noč prenočiti; ekspr. čez noč je zaslovel naenkrat, nepričakovano; publ. drama je šla čez oder je bila uprizorjena; čez ramo gledati z nazaj obrnjeno glavo; žarg., šol. izprašati čez vso snov iz vse snovi, vso snov; vino se toči čez ulico za pitje zunaj lokala; pog., ekspr. čez to vino ga ni ni boljšega vina; star. čez zobe vleči opravljati, obrekovati; zastar. usmilite se čezme usmilite se me; preg. čez sedem let vse prav pride vsaka stvar se da kdaj s pridom uporabiti; preg. ti očeta do praga, sin tebe čez prag slabo ravnanje s starši se zelo maščuje
    ♦     šport. tek čez drn in strn
da vez.  
  1. 1. v pripovednih odvisnih stavkih za uvajanje stavka, ki dopolnjuje nadrednega
    1. a) glede na osebek: prav je, da si prišel; škoda, da zapraviš toliko časa
    2. b) glede na prilastek: nima navade, da bi se pritoževal; ni dvoma, da imaš prav; rada ga ima neglede na to, da je včasih poreden / publ. dejstvo, da je proizvodnja padla, kaže na resen položaj v tovarni
    3. c) glede na predmet: bojim se, da je prepozno; omogočila mu je, da je končal študij; že vidim, da nimam sreče; pravim, da ga sploh ne poznam / z velelnim ali želelnim naklonom: saj sem ti rekel, da rajši počakaj; prosi, (da) naj mu dajo mir / raba peša, v vprašalnih odvisnih stavkih vsakega je vprašal, kaj da je in kam da gre
      // navadno z veznikom ali prislovom za uvajanje subjektivno podanega govora ali misli: odsvetoval je pot skozi gozd, češ da ni varno; posojilo da vrne v kratkem, pravi, zdaj pa da še ne more, ker da premalo zasluži; napadli so tudi radio, ki da oddaja dekadentno glasbo
  2. 2. v vzročnih odvisnih stavkih, za glagoli čustvovanja za izražanje dejstva, da je vsebina odvisnega stavka vzrok dogajanju v nadrednem: kesa se, da je tako ravnal; žal mu je, da se je spozabil
  3. 3. v namernih odvisnih stavkih, včasih v zvezi z zato za izražanje namena, ki ga ima dejanje nadrednega stavka: dala je otroku igračo, da bi ne jokal; sedel je, (zato) da bi se odpočil; prišel sem, da se pritožim; povedal sem ti zato, da se boš vedel ravnati
    // s preteklim ali nedovršnim sedanjim časom za izražanje doseženega namena: ima delavce, da mu kopljejo temelje; najel je domačine, da so mu nosili živila
  4. 4. v načinovnih odvisnih stavkih, navadno z nikalnico za izražanje načina, kako poteka dejanje nadrednega stavka: nihče ga ne omeni, da se ne bi zraven nasmehnil; planeš v sobo, ne da bi potrkal / pomagaj rajši, namesto da gledaš; pol ure jima je minilo, da nista vedela kdaj
  5. 5. v primerjalnih odvisnih stavkih, v zvezi s kakor, kot, ko za izražanje primerjave z dejanjem v nadrednem stavku: smeje se, kakor da se ni nič zgodilo / prime za kljuko, kot (da) bi hotel iti; noge ko da niso njegove
  6. 6. v posledičnih odvisnih stavkih, včasih v zvezi s tako, toliko za izražanje posledice, ki jo ima dejanje nadrednega stavka: menda sem se ti kaj zameril, da greš brez pozdrava mimo; zavriskal je, da je odmevalo od bregov; tako ga je udaril, da se je kar opotekel; toliko se je učil, da je zbolel / ekspr.: opekel se boš, da bo joj; v hribih je snega, da je kaj
  7. 7. knjiž., v pogojnih odvisnih stavkih za izražanje pogoja, s katerim se uresniči dejanje nadrednega stavka; če bi: vse bi bilo lahko drugače, da nisem bila tako lahkomiselna / star., s pogojnim naklonom vse bi zapravil, da mu ne bi branila žena
  8. 8. knjiž., redko, v dopustnih odvisnih stavkih, včasih okrepljen za izražanje dejstva, kljub kateremu se dejanje nadrednega stavka uresniči; čeprav: trepeče, da sam ne ve zakaj
  9. 9. raba peša, v časovnih odvisnih stavkih za izražanje, v kakšnem časovnem zaporedju sta dejanji nadrednega in odvisnega stavka: počakal sem, da se je odkašljal; gledala je za njim, da je izginil med drevjem dokler ni izginil
    // minila so leta, da nisem bil doma (od)kar
    // ne bo dolgo, da bomo pod svojo streho ko bomo
  10. 10. nav. elipt., ekspr. za izražanje
    1. a) ukaza, želje: da mi pri priči izgineš; da ste mi zdravi / da bi te strela
    2. b) ugibanja, domneve: pa ne, da si bolan; fant, čigav si? Da nisi Jerajev
    3. c) začudenja, ogorčenja: da te vendar, kako si nališpana; pa ta da bi nas učil; da te ni sram; pa ti da greš in me pustiš na cedilu
    4. č) poudarjanja, pojasnjevanja: ne maram zanj, da boš vedel; da smo si na jasnem: tega ne trpim več; da ne pozabim, pošta je zate
    5. d) stopnjevanja z dodatno trditvijo: živela sta zadovoljno, da ne rečem srečno; nad tem so se zgražali celo prijatelji, da ne govorim o sovražnikih
  11. 11. v zvezi z le, samo za omejevanje prej povedanega: tudi v naših tovarnah imamo iznajditelje, le da premalo; takoj pridem, samo da se oblečem
  12. 12. z oslabljenim pomenom, s prislovom za poudarjanje: baje da pride; odzdravlja milostno, komaj da skloni glavo; nemara da ga ne bo
    ●     kako da si to naredil? zakaj; zastar. »kaj meniš, da je hudobija v krvi?« »To je da!« vpije Krjavelj (J. Jurčič) seveda; pog. če mi je všeč? Pa ja da seveda; ekspr. si zadovoljen? Kako da ne da, seveda; pog. če se je vrnil? Ne da bi jaz vedel mogoče, ne vem; ekspr. o tem ni da bi govoril ni potrebno, ni vredno govoriti; star. žanjejo ves dan, dokler da zaide sonce dokler ne; elipt. predsednik težko da pride na sejo verjetno ne pride; pog. vino je toliko da ne zastonj skoraj zastonj; pog. toliko da je spregovoril, že so udarili po njem komaj je spregovoril; pog. pri nas je ostal vem da dve uri gotovo; vsaj
do predl., z rodilnikom  
  1. 1. za izražanje meje v prostoru
    1. a) do katere sega dejanje: priteči do cilja; ne morem do njih; voda sega do pasa; do roba poln kozarec / kako daleč je do tja / z drugim predlogom: v vodi do nad kolen; zapet je do pod brade; do pod vrh hriba je še dobro uro; pren. priti do prepričanja; pomagati do uspeha; ključ do spoznanja
    2. b) redko proti kateri je dejanje usmerjeno: imam prošnjo do vas; obrni se do župana na župana
  2. 2. za izražanje meje v času, do katere sega dejanje: do tega časa, trenutka se še ni vrnil; bedeti do jutra; vztrajati do konca; bil je pri zavesti do zadnjega (trenutka); koliko (dni) je še do praznikov; ura je pet (minut) do dvanajstih 1155
    // do takrat bo vse drugače; do včeraj je bil še zdrav; do nedavna je bilo podjetje še močno donedavna
    // otroci do petega leta starosti; čas do počitnic / s prislovno predložno zvezo: cesta bo asfaltirana do pod konec jeseni; do pred tremi dnevi se še ni vedelo; do pred kratkim je delal v tovarni
  3. 3. za izražanje količine: tehtnica je do tisočinke grama natančna; zapor do treh dni
    // z nesklonljivim izrazom količine za izražanje
    1. a) dosežene mere: našteti do deset
    2. b) skrajne dosegljive mere: za ta prekršek je določena kazen do pet tisoč dinarjev / gorovje se vzpenja do tri tisoč metrov; vinograd daje do deset hektolitrov
    3. c) približne mere: drevesa so do trideset korakov vsaksebi
  4. 4. v zvezi z od za izražanje začetne in končne meje: vlak vozi od Ljubljane do Beograda / dela od šestih do dveh; prodaja vstopnic od 9. do 11. ure; odprto (od) 7-20 / nočne temperature se gibljejo od minus dve do plus tri
    // včasih v zvezi z od za izražanje približne, vmesne mere: takrat je imelo mesto od osem do deset tisoč prebivalcev; ležal bo pet do deset dni / publ. jutri bo rahlo do pretežno oblačno
  5. 5. za izražanje načina, posledice dejanja: dež jih je do kože premočil; smejati se do solz; urezati se do krvi
    // za izražanje visoke stopnje, intenzivnosti: odkrit do brezobzirnosti; do dobrega se seznaniti s problemi; do grdega sta se sprla zelo, hudo
    // dogodek ga je do dna pretresel popolnoma, čisto
  6. 6. za izražanje razmerja, navadno čustvenega: dekletu ni dosti do plesa; veliko nam je do tega, da pridete; ljubezen do domovine; ima veselje do glasbe; usmiljen do trpečih / obveznosti do družbe; pravica do pokojnine
    ●     ekspr. sestradan do brezumja popolnoma, čisto; ekspr. ni vse do črke tako, kot so te učili popolnoma, čisto; ekspr. vsi do enega so prišli prav vsi; ekspr. težav ne premagaš od danes do jutri kmalu, hitro; ekspr. do kraja naveličan popolnoma; ekspr. zna do malega vse vse; skoraj vse; knjiž., redko stali so mož do moža tesno skupaj; publ. cesta bo do nadaljnjega zaprta dokler ne bo odlok preklican; ekspr. do skrajnosti površen zelo; ekspr. do vraga je vroče zelo, silno; preg. zrno do zrna pogača, kamen do kamna palača iz vztrajnega drobnega dela nastanejo velike stvari
dobíti -ím dov., tudi dóbil; stil. dobóm (ī í, ọ̑) 
  1. 1. postati imetnik česa neposredno danega ali poslanega: povsod kaj dobi; dobiti kos kruha, kozarec vina; si že dobil plačo za ta mesec; dobiti brzojavko, pismo / dokumente je dobil nazaj / dobiti vznemirljive novice s fronte; dosti so dobili za domačo nalogo / v kateri trgovini si to dobil kupil; pren. dobiti možnost, priložnost za kaj
  2. 2. s širokim pomenskim obsegom postati bogatejši
    1. a) za kako stvar: kmetje so dobili zemljo v dar; dobiti svoj delež; za rojstni dan ni dobil ničesar; dobiti na pósodo, za doto; dobiti za denar, za gotovino, zastonj / dobiti otroka, sina / mačka je dobila mlade povrgla, skotila; po starših je dobil kmetijo podedoval
    2. b) za kako lastnost: jed je dobila zaradi dodatkov prijeten okus; njegov obraz je spet dobil barvo; stvar je dobila visoko ceno; zbiralna akcija je dobila širok obseg / dobiti veselje do dela / dobiti sive lase osiveti; dobiti pogum opogumiti se
      // postati deležen
    3. a) kakega stanja, navadno neprijetnega: dobiti bolezen, jetiko, vročino; dobiti kašelj, živčni napad; ob eksploziji je dobil hude opekline; pri padcu je dobil pretres možganov; dobiti prehlad prehladiti se
    4. b) kakega pojava, navadno vremenskega: dobili smo dež, sneg; po dolgem času smo dobili lepo vreme
  3. 3. sprejeti denar kot nadomestilo za kaj prodanega ali storjenega: koliko si dobil za avto, delo, garanje; za hišo je dobil premalo / za to nisem dobil ničesar / samo posmeh je dobil za zvestobo
  4. 4. s širokim pomenskim obsegom biti uspešen v prizadevanju, da bi se doseglo kaj, prišlo do česa: nikjer nisem mogla dobiti solate; delo zaostaja, ker ne dobimo delavcev; dobiti delo v tovarni; še ob pravem času so dobili dokumente; dobiti kredit za zidanje šole, lokacijo za gradnjo hiše; dobiti konju par; dobiti prostor v avtobusu / v zakon je dobil zdravo kmečko dekle; dobila je bogatega moža / dobiti neodvisnost, samostojnost, svobodo / žensko so dobili otrokom za varuha najeli
    // najti koga, naleteti na koga: gospodarja ni dobil doma; dobila ga je mrtvega; dobil jih je v živahnem pogovoru / gob je bilo malo, vendar jih je nekaj le dobila / če pohitite, boste vlak še dobili
    // z uspehom končati določen proces, v katerem nastopata navadno dve nasprotni strani: dobiti bitko, igro, pravdo, stavo, vojno
  5. 5. s širokim pomenskim obsegom priti do koga, biti uspešen v iskanju koga, ki se tega izogiba: kurirja je dobila sovražnikova patrulja; če te dobijo, te bodo zaprli; vlomilca so kmalu dobili; ko te dobim, boš tepen / pog.: dež me je dobil; nevihta ga je dobila v gorah; brezoseb. dobilo jih je sredi polja bili so tam, ko je začelo deževati, snežiti
  6. 6. napraviti, da kdo kam pride: trudili so se, da bi ga dobili iz ječe; dobiti smet iz očesa; ekspr. komaj so ga dobili iz postelje / dobiti koga na svojo stran; niso ga mogli dobiti v svojo družbo
    // knjiž. napraviti, da pride kaj iz česa kot rezultat določenega postopka: če delimo dvajset s štiri, dobimo pet; žveplo, ki ga dobimo iz spojin; podatki, ki jih dobimo v analizi
  7. 7. izraža, da je kaj kje na razpolago: delavcev ni mogoče dobiti; vstopnice dobite pri blagajni; v trgovini se dobi tudi tobak / dobiš me lahko vsako popoldne
  8. 8. z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža, da je kdo deležen dejanja, ki ga določa samostalnik: dobiti odgovor, odlikovanje, opomin, plačilo, pohvalo, pomoč, priznanje, soglasje; dobiti nagrado biti nagrajen; dobiti oceno biti ocenjen
    // dobiti gol; dobiti obisk / dobiti ime Peter / dobiti dobro, prijazno besedo / dobiti klofuto, udarec; dobiti jih s palico; pog. dobil je eno okrog ušes / dobiti vtis, da so otroci nedisciplinirani; dobiti vpogled v stvar
    ●     žarg., trg. prosim, že dobite? vam že strežejo; pog. med njimi se dobijo tudi pošteni ljudje med njimi je tudi nekaj poštenih ljudi; pog. dobiti košarico biti zavrnjen ob ponudbi za ples; biti zavrnjen sploh; ekspr. dobiti kroglo v glavo biti ustreljen; biti ranjen v glavo; pog., ekspr. tu dobi vsaka stvar noge vsaka stvar se tu izgubi, izgine; pog. dobiti pet let, mesecev (zapora) biti obsojen na pet let, mesecev (zapora); pog. končno je nesramnež dobil svoje bil je ostro zavrnjen, kaznovan; pog. prosim, bi lahko dobil tajnika bi lahko govoril z njim; ekspr. pošteno jih je dobil pod nos zavrnili so ga, spravili so ga v zadrego zaradi njegove napake; ekspr. pazi se, če te dobim pred oči če prideš v bližino; pog. precej ga je dobil v glavo precej je vinjen; ta ženska ga je popolnoma dobila v svojo oblast popolnoma se podreja njeni volji, njenim zahtevam; pog. dobiti koga v pest, v roke ujeti in kaznovati ga; pog. v vas smo dobili vojake v našo vas so prišli vojaki; pog. dobiti kaj toplega v želodec pojesti kako toplo jed; pog., ekspr. rad bi dobil kaj za pod zob rad bi kaj pojedel; ekspr. če še toliko govoriš, ga ne boš dobil za stvar ga ne boš pregovoril, pridobil; pog. dobiti koga na laži ugotoviti, da se je kdo zlagal; pog., ekspr. dobiti jih po glavi biti ostro grajan; biti tepen; biti premagan; pog., ekspr. dobiti jih po grbi biti tepen; biti premagan; ekspr. dobiti po nosu biti deležen zbadljivega, odklonilnega ravnanja; brezoseb., pog. v rudniku ga je dobilo se je ponesrečil; kar je iskal, to je dobil zaradi nepremišljenega, neprevidnega ravnanja je doživel kaj neprijetnega; preg. kdor dolgo izbira, izbirek dobi
    ♦     navt. dobiti veter v jadra; rel. dobiti odvezo; šport. dobiti točko zmagati
drugáče prisl. (ȃ) 
  1. 1. izraža
    1. a) drugačen, različen način dejanja: drugače drži pero, pa bo pisalo; dosti drugače govorijo kot mi; zdaj vse drugače živijo kot včasih; elipt. naredite, kar hočete, ne morem drugače ravnati, delati
    2. b) v povedni rabi razmere ali stanje, ki se razlikujejo od določenih: pri vas pa je zdaj vse drugače kot pri nas; včasih je bilo drugače / po bolezni je z njim drugače / to je čisto drugače, kot si ti misliš / pog., kot vljudnostna fraza pa drugače, kako vam gre
    3. c) z nikalnico omejenost na določeno, navedeno: nikoli ga ni klical drugače kot stric; nič drugače ni šlo, kot da sem se zadolžil / kot podkrepitev: ubogal boš, ni drugače; tako je in nič drugače
  2. 2. nav. ekspr. izraža visoko stopnjo: še vse drugače mu je hudo za materjo, kot mu je bilo za sestro
  3. 3. v vezniški rabi, v vzročnem priredju za izražanje
    1. a) dejanja, stanja ob drugih, drugačnih priložnostih: zdaj uboga, drugače pa dela po svoje; danes je slabe volje, drugače je pa prijeten, vesel / ne mudi se mu, drugače bi že odšel
    2. b) ekspr. podkrepitve zahteve, ukaza: pojdi, drugače jih boš dobil
      ●       z njim je drugače, njega ne marajo njegov položaj je drugačen, slabši; pa pojdi, če (že) ne gre drugače če misliš, da moraš oditi; mislil je oditi po svetu, naključje pa je hotelo drugače vendar se je nepričakovano zgodilo nekaj drugega; drugače misli kakor mi ima druge nazore, mnenje; ekspr. le počakaj, midva se bova drugače pomenila s teboj bom ravnal, obračunal strožje; publ. drugače povedano isto na drugačen način povedano; ekspr. to boš plačal tako ali drugače na ta ali drug način
gláva -e stil. -é ž, rod. mn. gláv (á) 
  1. 1. del človeškega ali živalskega telesa, v katerem so osrednji živčni centri in nekatera čutila: glava ga boli; glava mu je klonila, omahnila na prsi; dvigne glavo in ga bistro pogleda; z dlanmi podpreti glavo; sneti klobuk z glave; čez glavo se odeti; dati ruto na glavo; poln jerbas je zadela na glavo; pod glavo si je položil blazino; udariti koga po glavi; debela, plešasta glava; človek z dolgo, ozko glavo; deli, kosti glave; oblika glave; poškodba glave; bolečina v glavi / ptica s črno glavo / kupiti svinjsko, telečjo glavo / risati glavo; glava iz mavca / obrniti glavo nazaj ozreti se; skočiti v vodo na glavo z glavo naprej; kri ji je silila v glavo; zavrtelo, zvrtelo se mu je v glavi začutil je omotico
    // njegova siva glava je vzbujala spoštovanje njegovi sivi lasje kot znamenje starosti; umivati glavo lase; del glave, ki ga pokrivajo lasje
    // bil je za glavo višji od drugih za višino glave
    // kot klic za dajanje poguma glavo pokonci / pri izražanju
    1. a) žalosti, zadrege: nagniti glavo; povesiti, skloniti glavo
    2. b) nesoglasja, zanikanja: odmajati z glavo
    3. c) neprijetnega začudenja, dvoma: presenečeno je majal z glavo; zmajati z glavo
    4. č) strahu: potegniti, stisniti glavo med ramena
    5. d) nestrpnosti, odpora: stresti, stresati z glavo; pren. dohodek na glavo (prebivalca); koliko glav (živine) imaš v hlevu?
      // ta del človeškega telesa, katerega izguba ali hujša poškodba pomeni izgubo življenja: ni se bal za svojo glavo, za otroka ga je skrbelo / kot podkrepitev: glavo dam, stavim, da je tako; glavo stran, če lažem / pog., ekspr. odnesti celo glavo nepoškodovan priti iz tepeža, boja; vzeti komu glavo obglaviti ga; na njegovo glavo je razpisana nagrada kdor bo omogočil, da bo iskani aretiran, bo dobil nagrado; star. deli so ga ob glavo obglavili so ga; ekspr. pognal si je kroglo v glavo naredil je samomor z ustrelitvijo; pog. med vojno ji je šlo za glavo bila je v nevarnosti, da jo usmrtijo; ekspr. svojo neprevidnost je plačal z glavo zaradi svoje neprevidnosti je umrl
  2. 2. nav. ekspr. ta del pri človeku kot središče njegovega razumskega in zavestnega življenja: imeti glavo polno domislekov; to mi že dolgo blodi, hodi, roji po glavi; obdržati, nositi v glavi / glej, da ne boš izgubil glave da boš ostal priseben; pog. zmešati glavo dekletu vzbuditi ljubezen; vedno bolj je brez glave zmeden, raztresen; to žensko si moraš kar iz glave izbiti pozabiti jo; novica mu ni hotela, ni šla v glavo ni mogel verjeti, da je resnična; pog. poštevanka mu ne gre v glavo ne more si je zapomniti; kaj neki ti je stopilo, šinilo, udarilo v glavo; pog. stvar si je vtepla v glavo; misel se ji je zapičila v glavo; delati po svoji glavi ne oziraje se na mnenje, nasvete drugih; učencu se je posvetilo v glavi doumel, razumel je; delati z glavo opravljati umsko delo; biti pri delu zbran; misliti s svojo glavo imeti samostojno mišljenje; fant je bistre, dobre, pog. odprte glave; pog. bolj počasne glave je; ima (dobro) glavo se lahko uči, trdo glavo se težko uči; pog. preveč je svoje glave trmast, svojeglaven
    // s prilastkom človek, zlasti glede na svoje značilnosti, umske sposobnosti: bil je bistra glava; izrazita filozofska glava; modra, prebrisana, učena glava / kronana glava vladar; navzoče so bile vse visoke glave / domačija je brez moške, ženske glave
  3. 3. z rodilnikom najpomembnejši, vodilni človek v kaki organizaciji, skupini, gibanju: bil je glava opozicijskega gibanja, stranke / glava družine
  4. 4. rabi se samostojno ali s prilastkom glavi podoben del česa
    1. a) po mestu: ladja se je potopila z glavo naprej; skalne glave gor; glava lesenega pomola / glava kolone
    2. b) po obliki: glave žebljev; vijaki brez glav; ponvica za glavo stegnenice
    3. c) po pomembnosti: plužna glava; glava šivalnega stroja
      // okroglast in glede na uporabnost najpomembnejši del nekaterih rastlin: solata ima velike glave; zelnata glava / zelje dela glave, gre v glave med rastjo se oblikuje v glave
      // daj mi glavo čebule (eno) čebulo
      // knjiž. roža je nagnila glavo cvet
  5. 5. naslovni del knjige, revije, časopisa ali sestavka: podlistek nima glave; glava Ljubljanskega zvona
    // kar je napisano na zgornjem, uvodnem delu listine, pisma: glava zgodovinske listine / pismo je imelo v glavi naslov
    ●     ekspr. zaradi tega jih bo še zelo glava bolela bodo imeli velike skrbi; občutili bodo neprijetne posledice; ekspr. ne ve, kje se ga glava drži zaradi preobilice dela, skrbi je popolnoma zmeden; ekspr. govoril je nekaj, kar ni imelo ne glave ne repa kar je govoril, je bilo brez logične povezave; ekspr. s tem si ni ubijal glave delal skrbi; strokovnjaki si že dolgo belijo glavo s tem vprašanjem veliko razmišljajo o vprašanju; ekspr. spet so začeli dvigati glave postajati uporni, predrzni; ekspr. imeti prazno glavo zelo malo ali nič vedeti; ekspr. imeti polno glavo skrbi zelo veliko; pog., ekspr. fant ima glavo na pravem koncu zna pametno, premišljeno ravnati; pog., ekspr. nositi glavo naprodaj izpostavljati se smrtnim nevarnostim; nositi glavo pokonci biti ponosen, samozavesten; pog., ekspr. nositi glavo v torbi biti v neprestani življenjski nevarnosti; vznes. nima, kamor bi glavo položil nima kje stanovati, prespati; ekspr. ves večer so stikali glave si šepetali; ekspr. tišči glavo v pesek (kot noj) noče videti neprijetne resnice, sprijazniti se z njo; pog. vedeti, znati iz glave na pamet; pog., ekspr. zaradi tega ti ne bo krona z glave padla se ne bo zmanjšal tvoj ugled; ekspr. imel sem dela čez glavo zelo veliko; pog. vreči skrbi čez glavo ne ukvarjati se z njimi; ekspr. čez glavo se je zadolžil zelo; pog. dekleti sta ji čez glavo zrasli se je ne bojita več, se ne zmenita za njene opomine; pog., ekspr. nakopati si kaj na glavo prevzeti nase neprijetno skrb za kaj; ekspr. radi bi svet na glavo obrnili, postavili spremenili trdna, ustaljena načela, spoznanja; pog., ekspr. saj nisem na glavo padel, da bi hodil tja nikakor ne bom šel tja, ker bi bilo to zame slabo; ekspr. postaviti resnico, ugotovitev na glavo prikazati jo v nasprotnem smislu; ekspr. ne grem, pa če se vsi na glavo postavite nikakor ne, sploh ne; ekspr. zadeti žebelj na glavo opozoriti na bistvo, priti do bistva stvari; pog. pohvala mu je stopila v glavo postal je domišljav, prevzeten; šalj. pijača mu je zlezla v glavo opil se je; ekspr. za glavo se je prijel, ko je zvedel resnico bil je (neprijetno) presenečen, začuden; pog. tudi on ima maslo na glavi tudi on je napravil prekrške, prestopke; pog., ekspr. vso organizacijo izleta sem imel na glavi za vso organizacijo sem moral skrbeti; ekspr. ne bom dovolil, da bi mi po glavi hodili da bi samovoljno, brezobzirno ravnali z menoj; ekspr. na trgu je bila glava pri glavi veliko ljudi skupaj; zgrabiva zadevo pri glavi začniva z bistvom stvari; iron. v njegovi glavi je nekaj narobe njegove misli in dejanja so nekoliko čudaške; iron. ta ima pa slamo v glavi nič ne ve, ne zna; pog., ekspr. malo ga je imel v glavi bil je nekoliko vinjen; pog., šalj. manjka mu eno kolesce v glavi je nekoliko čudaški; ekspr. hiša nam še ne gori nad glavo ne mudi se nam še tako zelo; ekspr. nima niti strehe nad glavo doma, stanovanja; ekspr. hotel je z glavo skozi zid izsiliti, doseči nemogoče; ekspr. biti nov od nog do glave, od glave do peta biti oblečen v nova oblačila; ekspr. glavo za glavo če je kdo zakrivil človekovo smrt, naj se kaznuje s smrtjo; ekspr. več ima v mezincu kot ti v glavi neprimerno več ve kot ti; tvoja glava, tvoj svet stori, odloči se po svojem preudarku; več glav več ve; preg. po slabi družbi rada glava boli; preg. riba pri glavi smrdi če je kaka skupnost, družba slaba, je treba krivdo iskati med vodilnimi, odgovornimi ljudmi; preg. kdor nima v glavi, ima v petah pozabljiv človek se mora večkrat vrniti
    ♦     adm. glava začetni del uradnega dopisa, ki vsebuje podatke o pošiljatelju, številko dopisa, datum, ali ti podatki na ovojnici; alp. jeklena glava cepina scela skovan zgornji del; anat. mišična glava trupu bližji ali zgornji del mišice; elektr. magnetna zvočna glava priprava, ki spreminja električne signale v magnetni zapis na trak in narobe; magnetofonska glava magnetna zvočna glava pri magnetofonu; etn. lov na glave pri primitivnih ljudstvih zbiranje človeških glav pri napadu na sovražna plemena, da bi bile za trofeje; film. filmska glava začetni del filmskega traku s podatki o filmu; gozd. glava sekire debelejši del sekire; grad. glava pilota topi zgornji konec pilota; les. glava del orodja ali strojne naprave, na katerega se namestijo noži ali drugačna rezila; strojn. cilindrska glava ali glava motorja del motorja, ki zapira cilinder na nasprotni strani kakor bat; frezalna glava; vrtalna glava del vrtalnega stroja, v katerega se vpne sveder ali kako drugo vrtalno orodje; teh. ojnična glava ali glava ojnice večji konec ojnice; sklepna glava kovice razširjeni konec, ki nastane, ko se kovica zakuje; glava risbe najvažnejši podatki o tehnični risbi na risbi sami; žel. tirnična glava zgornji, odebeljeni del tirnice
hodíti hódim nedov., hójen (ī ọ́) 
  1. 1. premikati se s korakanjem: hodi že brez bergel; ljudje so brezbrižno hodili mimo bogate izložbe; dve dobri uri sem hodil od doma do mesta; hodil je okrog hiše in gledal v razsvetljena okna; hoditi skozi gozd; hoditi ob berglah, ob palici, z berglami, s palico, pog. po berglah; hoditi po blatu, po cesti; si že kdaj hodil po tej poti; hoditi po napeti vrvi; hoditi s hitrimi, s kratkimi, z drobnimi, s težkimi koraki; gosi hodijo druga za drugo; drobno, lepo, nerodno, počasi, ritensko hoditi; jezno, ponosno hoditi; gugaje se hoditi; komaj je hodil, tako je bil slab; hoditi navkreber; hoditi sem ter tja po sobi; hodi kakor po jajcih s previdnim, mehkim stopanjem; hodi ko polž zelo počasi
    // akrobat hodi po rokah / ekspr. ves dan so mimo hodili koraki / naša mala že hodi zna hoditi
    // cele dneve brez cilja hodi okrog / hoditi po dveh, po štirih (nogah); hoditi po prstih / brezoseb. po tem delu parka se hodi, zato je brez trave in rož / z notranjim predmetom to pot sem že velikokrat hodil; pren. kod so takrat hodile tvoje misli
    // opravljati določeno pot, potovati: koliko časa si hodil do nas; človek, ki hodi po svetu, se marsičesa nauči; danes si pa dolgo hodil iz šole; srečno hodi / hoditi iz kraja v kraj / tod doslej še nisem hodil tu doslej še nisem bil; pren. pismo je hodilo tri dni
  2. 2. večkrat opraviti kako pot: pogosto hodi čez mejo; ob nedeljah hodi na izlete; na Krko hodi ribe lovit; skozi vrata hodijo ven in noter; vsako jutro hodi v cerkev; vsako pomlad je hodil po svetu za delom; hoditi z avtobusom, z vlakom, peš v službo; vsak večer mu prinaša hrano, da mu ni treba hoditi domov; nar. hoditi k nogam hoditi peš
    // z oslabljenim pomenom izraža, da se osebek ukvarja z delom, dejavnostjo, ki jo nakazuje določilo
    1. a) zlasti z glagolskim samostalnikom: hoditi na sezonsko delo, na plese, na božjo pot, na predavanja, na sestanke, na sprehode, na tlako; redno hodi na zdravniške preglede; hoditi v službo, v šolo; hoditi po plesih, po veselicah / hoditi k ljubici; hoditi na zajce; hoditi v cerkev, v gledališče / nar. hoditi za krompirjem nakupovat krompir; hoditi po gobe, po mleko
    2. b) z namenilnikom: hodi gledat vse filme / hoditi pod lipo se hladit; hoditi kosit, ribe lovit, pomagat obirati hmelj; hoditi pozno spat
  3. 3. pog., navadno z orodnikom biti v ljubezenskem odnosu: že tri leta hodi z njo; hodita skupaj / dolgo sta hodila, ne da bi se poročila / že hodi s fanti
  4. 4. pog., v zvezi z za prizadevati si pridobiti ljubezensko naklonjenost koga: ona hodi za drugim; že dolgo hodi za njo / že hodi za dekleti
  5. 5. ekspr., z oslabljenim pomenom, s predložnim povedkovim določilom izraža, da je osebek oblečen, obut, kot nakazuje določilo: pri nas ni navade, da bi pozimi ženske hodile brez pokrivala; poleti hodi brez srajce; hodi v hlačah, v razcapanih oblekah; hodi lepo oblečen / hoditi v črnem v črni, žalni obleki; hoditi v svili
    // ekspr., z oslabljenim pomenom, s povedkovim določilom izraža, da je osebek v stanju, razpoloženju, kot ga nakazuje določilo: hoditi bos, razoglav; hodi zamišljen, žalosten
  6. 6. ekspr., v zvezi s pot in prilastkom ravnati, delovati tako, kot nakazuje določilo: hoditi po čudnih, po krivih, po napačnih potih; hoditi po izhojeni, po samostojni, po srednji poti / knjiž., z notranjim predmetom: hoditi nova pota; mož zna hoditi svojo lastno pot; hodi svoja pota ni pretirano dovzeten za vplive
  7. 7. iti
    1. a) v zanikanem velelniku: ne hodi blizu psa; v mraku naj otroci ne hodijo sami iz hiše; ne hodi nocoj od doma, z doma, proč / mladost, ne hodi iz srca
    2. b) ekspr., z modalnim izrazom: ne kaže mi hoditi tja; kaj bi hodil tjakaj; kam bosta hodila, saj dežuje kot iz škafa / še na pamet mu ni hodilo kaj takega prišlo
    3. c) nar., kot velelnik: s poti mi hodi; hodimo spat pojdimo; hodi sem pridi
      // nar., v medmetni rabi izraža začudenje, zavrnitev: hodi, hodi, neumnež
      ●       pog. vsak mesec mi hodi premalo denarja zmanjkuje mi ga, imam ga premalo; na starost je hodil od hiše do hiše, ekspr. od praga do praga beračil; star. hoditi od Poncija do Pilata poskušati urediti kako stvar v najrazličnejših uradih, pri najrazličnejših odgovornih ljudeh; pog. hoditi okrog dekleta prizadevati si pridobiti njeno naklonjenost; pog. hoditi okrog njega prizadevati si vplivati nanj; prizadevati si dobiti kako korist od njega; pog. k njemu hodimo na posodo pri njem si izposojamo; star. v caker hoditi imeti opravka s kom, s čim; hoditi v vas h komu v kmečkem okolju obiskovati koga, hoditi na obiske h komu; šalj. hoditi mu v zelje dvoriti njegovi ženi ali dekletu; vtikati se v zadeve, kjer ima že on svoje načrte, namene; ekspr. to mi že dolgo hodi po glavi o tem že dolgo premišljam; velikokrat se mi vsiljuje misel na to; ekspr. ne bom dovolil, da bi mi po glavi hodili da bi samovoljno, brezobzirno ravnali z menoj; ekspr. za druge hoditi po kostanj v žerjavico opravljati nevarna dela, od katerih imajo drugi koristi; ekspr. kaj bi hodil po ovinkih, kar naravnost povej ne pripoveduj tako, da se da le sklepati, kaj je glavni namen povedanega, govorjenja; vznes. bratje smo, kar nas po svetu hodi biva, živi; hodili so v gosjem redu, v gosji vrsti drug za drugim; hoditi s časom prilagajati se razmeram; biti napreden; ekspr. hodi s kokošmi spat zelo zgodaj; po svetu hoditi z odprtimi očmi dobro opažati, spoznavati stvari, pojave okrog sebe; star. hoditi za kom posnemati ga, zlasti v literaturi; ekspr. kod pa tako dolgo hodi kje je, kje se mudi, zadržuje; pog. vse mi hodi narobe, navzkriž povzroča težave; umrli hodi nazaj po ljudskem verovanju po smrti se pojavlja kot duh; naši in sosedovi otroci radi hodijo skupaj se družijo; hodi kakor mačka okrog vrele kaše ne upa se lotiti jedra problema; hodi kakor v sanjah je zamišljen, duševno odsoten; je domišljav, ošaben; preg. povej mi, s kom hodiš, in povem ti, kdo si človek je tak kot njegova družba
hotéti hóčem nedov., hôti hotíte; hôtel hotéla; stil. čèm [tudi čəm] čèš [tudi čəš] čè čêmo čête čêjo, tudi čmò čtè čjò; nikalno nóčem stil. nêčem (ẹ́ ọ́ nọ́čem néčem) 
  1. 1. izraža voljo, željo osebka
    1. a) z nedoločnikom da sam uresniči dejanje: dokler živim, hočem biti gospodar v hiši; z njim noče imeti nobenega opravka; oče mu noče izročiti posestva; ni me hotel spoznati; on hoče storiti to; otrok se noče učiti / s poskusom so hoteli dognati, če je teorija pravilna; ravnokar vam je hotel telefonirati / že večkrat smo vam hoteli kaj dati; spet bi hotel biti srečen želel
      // elipt., v glavnem stavku človek marsikaj hoče, a ne more vsega uresničiti; saj veš, zakaj hočem (iti) v tujino; v odvisnem stavku: lahko daš, kar sam hočeš (dati); ne gre, da bi hodil, kadar in kamor bi hotel; ni se mogel upijaniti, četudi je hotel / pa pojdi, če hočeš; udaril sem te, ne da bi hotel; pren. odprl sem knjigo, kjer se je sama hotela; pesn. srce, kam hočeš
    2. b) z odvisnim stavkom da kdo drug uresniči dejanje: hočejo, da bi bil jaz gospodar; po vsej sili so hoteli, da bi jim izdal tovariše; tako bo, kot jaz hočem / ali hočeš, da ga pokličem / elipt.: če hočeš, ti preberem kako pesem; pomagala jim je, dokler so hoteli; ubogati jo boš moral, kadar bo hotela
      // ekspr. izraža možnost uresničitve česa, navadno nezaželenega: glej ga, vse mi hoče pojesti; ali res hočeš, da plačava kazen zaradi tvoje lahkomiselnosti
      // ekspr., v zvezi z bi izraža omiljeno zapoved, prošnjo: bi mi hotel dati vode; ali bi se hotel malo lepše obnašati
  2. 2. imeti voljo, željo, zahtevo po čem: hoče več prostega časa; otrok hoče kruha; hoče novo obleko; ali hočeš večerjati, večerjo / v vljudnostnem vprašanju »hočete še malo vina?« »Prosim.« / hočejo ga za predsednika; njo hoče za ženo / za to delo hoče preveliko plačilo zahteva; pog. koliko hočeš za hišo koliko jo ceniš; pren. vojna hoče žrtev
    // ekspr., z dajalnikom, navadno v zvezi s kaj, nič delati, prizadejati, navadno kaj slabega: kaj se jeziš, kdo ti pa kaj hoče; pustite človeka, če vam nič noče / hoče mu samo dobro prizadeva si za njegovo korist
  3. 3. nav. ekspr., navadno v nikalni obliki, z nedoločnikom izraža, da dejanje kljub zaželenosti (razmeroma dolgo časa) ne nastopi: dežja noče biti; te noči noče in noče biti konec; jed se noče ohladiti; otroci se niso in niso hoteli prebuditi; ko bi sonce že hotelo zaiti; brezoseb. noče se zdaniti / mokra drva nočejo goreti; otrok noče rasti
  4. 4. ekspr., z nedoločnikom izraža nastopanje dejanja: prestregel sem ga, ko se je hotel zrušiti s konja; elipt. odpravili smo se, ko je sonce že hotelo za goro / obleka se hoče že trgati; čeprav se mu je že hotelo dremati, je pogovor slišal; brezoseb., pog. slabo mi če biti / hoteli so popokati od smeha; od strahu ji je hotela zastati kri v žilah
  5. 5. pog., v vprašalnem stavku, z nedoločnikom izraža možnost, negotovost, nujnost: kaj č(e)mo mu pa dati kaj (naj) mu pa damo, kaj bi mu pa dali; ali č(e)mo iti; kako ti čem pomagati; ne vem, če jim čem sporočiti / elipt. molčal sem, kaj sem pa hotel
    // ekspr., z vprašalnim prislovom izraža nemožnost, nepotrebnost: kako čem iti, saj nimam čevljev kako naj grem; kaj mi češ denar pošiljati, ko ga še sam nimaš kaj bi mi denar pošiljal; kako ti čem pomagati, če sam nič nimam
  6. 6. pog., ekspr., z dajalnikom, v zvezi s kaj pomagati, koristiti: kaj mi če zdaj denar, prej bi ga potreboval; kaj mi (ho)če hiša, če ne morem stanovati v njej; kaj ti če to
  7. 7. v zvezi z reči uvaja
    1. a) povzetek bistvene vsebine povedanega: hočem reči, da to ni res; ti torej hočeš reči, da nič ne delamo / kaj hočeš reči s temi besedami
    2. b) natančnejšo določitev, dopolnitev povedanega: bilo je dobro, hočem reči, zelo dobro; ljudje, hočem reči, nekaj znancev, mi pravi Anton
  8. 8. v medmetni rabi, v zvezi s kaj izraža sprijaznjenje z danim dejstvom: ukaz je, kaj hočemo; res je, kaj pa hočem, ko je res; kaj se hoče, star sem že; to je žalostno, a kaj se hoče
  9. 9. v prislovni rabi, v tretji osebi, z oziralnim zaimkom ali prislovom izraža nedoločnost, poljubnost, posplošenost: kakor pač hoče, naj bo, meni je vseeno; naj stori, kakor hoče kakorkoli; naj se zgodi, kar se hoče; naj stane, kolikor hoče kolikorkoli
    // piše se tudi brez vejice naj stane kar hoče
    ●     ekspr. nesreča je hotela drugače po nesreči se je zgodilo drugače; ekspr. usoda je hotela, da je tisto noč umrl moralo se je zgoditi; zgodilo se je; ta človek ve, kaj hoče načrtno deluje, da bi dosegel svoj cilj; pog., ekspr. »vzemi njega za pomoč.« »Kaj če on!« v tej zadevi mi ne more nič pomagati, koristiti; pog., ekspr. spodletelo nam je, kaj č(e)mo zdaj kaj naj ukrenemo, kako naj si pomagamo; ekspr. o tem noče nič slišati o tem noče z nikomer razpravljati; tega ne dopusti, ne dovoli; ekspr. noge ga niso hotele nositi ni mogel hoditi; star. nekateri sosedje so hoteli vedeti, da ni bil vojak so pravili, pripovedovali; ekspr. novica mu ni hotela v glavo ni mogel verjeti, da je resnična; ekspr. hotel je z glavo skozi zid izsiliti, doseči nemogoče; ima denarja, kolikor (ga) hoče zelo veliko; pog., ekspr. če tu nismo varni, pa nič nočem prepričan sem; živim, kot drugi hočejo ne morem uveljavljati svojih želj, svoje volje; zastar. bog hotel, da bi tako ne bilo bog daj; star. še to bi se hotelo, da zapade sneg, pa nam res ni pomoči še tega bi se manjkalo, še tega bi bilo treba; največji slepec je tisti, ki noče videti; čim več človek ima, več hoče človek ni z doseženim nikdar zadovoljen; kdor noče zlepa, mora zgrda na vsak način mora (narediti); če hočete, če hočeš ekspr. to je moj sorodnik ali, če hočete, moj nečak natančneje povedano; ekspr. da, na te stvari gledamo, če hočete, predvsem praktično uvaja dodatno trditev, ki popušča sobesedniku; hočeš nočeš to moraš napraviti hočeš nočeš izraža podkrepitev nujnosti; hočeš nočeš moraš; hotel ne hotel knjiž. hotel (ali) ne hotel, moral se je umakniti
iz predl., z rodilnikom  
  1. 1. za izražanje premikanja iz notranjosti predmeta ali prostora navzven: skočiti iz grmovja; stopiti iz hiše; piti iz kozarca; prenos iz gledališča; ropot iz kuhinje / priti iz Kranja, Nemčije; priti iz Gorenjske z Gorenjskega
    // iz megle je rosilo; priti iz vode / z drugimi predlogi peljati se iz mesta na deželo, pod Gorjance, v vas / izgnati iz dežele; izpustiti iz rok; pren. rešiti se iz nevarnosti; buditi iz spanja
    // za izražanje usmerjenosti, izstopanja: kamen štrli iz tal; pogled iz sobe
  2. 2. za izražanje
    1. a) izhodišča, izvora: izhajati iz kmečkega rodu; sin iz drugega zakona / drobiž iz stotaka / streli iz puške / iz njenega govorjenja je dognal resnico
    2. b) pripadnosti, okolja: kava iz Brazilije; žuželka iz družine murnov; publ. blago iz uvoza uvoženo blago
      // arija iz opere; odlomek iz Cankarja iz Cankarjevih del
      // publ., v naslovih iz listnice uredništva
  3. 3. za izražanje prehajanja, spreminjanja: iz teh celic so nastale krvničke; iz otroka zraste mož; kaj boš naredil iz tega? / navadno v zvezi z v: napredovati iz asistenta v docenta; iz kmetice se je spremenila v gospo; prevajati iz nemščine v slovenščino
  4. 4. s pomožnim glagolom za izražanje stanja zunaj česa: moštvo je precej iz forme / ta obleka je že iz mode ni več moderna; pog.: že teden dni ni bila iz hiše je ni zapustila; fant je že iz šole je končal šolanje
    // bolnik je že iz nevarnosti
  5. 5. za izražanje časovnega izhodišča: poznam ga iz šolskih let; spomini iz mladosti; utopija iz leta dva tisoč / kmeta pozna iz službovanja na deželi / redko iz mladega od mladega, od mladih let
  6. 6. za izražanje
    1. a) iz katere snovi je kaj: izdelati kipec iz brona; izrezati iz lesa; zid iz rezanega kamna; rjuha iz domačega platna / trnek iz bucike / naloga iz geometrije; izpit iz matematike
    2. b) iz katerih enot kaj sestoji: priprava je iz več delov; moštvo je sestavljeno iz igralcev treh klubov
  7. 7. za izražanje nagiba ali vzroka, zaradi katerega se kaj dogaja: storiti kaj iz nagajivosti, strahu, usmiljenja; oditi iz protesta; vprašati iz radovednosti / tat iz navade / odkloniti iz več vzrokov
    // za izražanje odnosa do koga: briti norce iz njega / norčevati se iz njegove revščine
  8. 8. za izražanje načina, kako se kaj dogaja: prerokovati iz kart; pogled iz ptičje perspektive; ekspr.: iz dna duše hvaležen; iz srca rad / cev iz celega ki ni varjena
    ●     ekspr. živi iz dneva v dan brez cilja, brezskrbno; bolnik je iz dneva v dan slabši vedno slabši; zastar. doma je iz Lahov iz Italije; iz rok dati prepustiti, izročiti; ekspr. otrok je ves iz sebe zmeden, prestrašen; zastar. priti iz vojakov od
jemáti jêmljem nedov., jemljíte; jemál (á é) 
  1. 1. delati, da prehaja kaj k osebku zlasti s prijemom z roko: delavci so jemali orodje in odhajali; jemali so ji jabolka iz rok in jedli; pazljivo je jemala denar od kupca; garderoberka je z eno roko jemala obleko, z drugo pa dajala listke / jemati kri z brizgalko; jemati vzorce kamnin / jemati zrnje v dlani prijemati, zajemati; jemati otroka v naročje, pribor v roke / jemati denar na posodo; jemati zemljo v zakup
    // delati, da je kdo, kaj kje skupaj z osebkom, pri osebku: na pot jemlje le najnujnejše; otrok ne smete jemati v gostilno / na potovanja jemlje s seboj tudi družino / ne jemlji dežnika, saj bo sonce
    // prevzemati, dvigati: kupci so jemali blago pri posebnem okencu; med njegovo odsotnostjo je jemala plačo zanj / dopust navadno jemlje za mesec avgust
  2. 2. delati, da prehaja kaj k osebku navadno v posest
    1. a) kar se mu da, ponudi: dajati je bolje kot jemati; jemati darila, podkupnino; nerad je jemal podporo od staršev
    2. b) kar je na razpolago: jemal je le dobro blago; za tako nalogo je jemal le najpogumnejše / pog. spet jemljejo borovnice odkupujejo
      // turisti jemljejo najraje sobe ob morju najemajo; jemati na vlaku drugi razred
    3. c) kar se ne da: okupator je v zasedenih deželah jemal dragocenosti; mlinarji so jemali preveliko merico; če jim niso dajali, so jemali s silo; jemati si vedno več pravic, svobode / kot grožnja otrokom poredne otroke jemljejo cigani / jemati davke, obresti zahtevati
      // evfem. še kot otrok se je naučil jemati krasti
      // star. jemali so trdnjavo za trdnjavo zavzemali, osvajali
    4. č) zaradi pravil igre: pri kvartanju je zmeraj jemal / jemati s kraljico kmete izločati jih iz igre
  3. 3. navadno z dajalnikom delati, da kdo česa nima več proti svoji volji: pred poukom je jemala otrokom igrače, da bi pazili; s silo so jim jemali orožje iz rok / jemati staršem otroke / jemali so jim čine, naslove, pravice / jemati ljudem delo, zaslužek
    // povzročati, delati, da ima kdo, kaj česa manj ali nima več: jemali so bogatim in dajali revnim; kri so mu jemali, ne pa dajali / družabno življenje jim jemlje dosti časa; jemati komu pogum, ugled, voljo / sosednja hiša nam jemlje svetlobo; plevel jemlje zemlji hranilne snovi / ekspr. povodnji so jim jemale pridelke
  4. 4. povzročati, delati, da je česa manj ali ni več: jemati od celote; jemal je in dodajal, dolker ni bila mera točna / na enem koncu vrta je prst jemal in jo nosil na drugega; pomladansko sonce jemlje sneg tali; na tem bregu voda material jemlje odnaša
    // ekspr. pomladi in jeseni so jemale bolne ljudi spomladi in jeseni so navadno umirali
    // ekspr. delati, povzročati, da kdo postaja bolj suh, manj krepek: bolezen ga je vidno jemala; brezoseb. nisem mu mogel pomagati, čeprav sem videl, kako ga jemlje
  5. 5. delati, da kdo, kaj kam pride, se kje vključi z določenim namenom; sprejemati
    1. a) navadno s prislovnim določilom: v podjetju spet jemljejo nove delavce; na tej šoli bodo jemali le odlične učence / takih fantov ne jemljejo v svojo družbo / jemati abonente na hrano in stanovanje; jemati absolvente v službo
    2. b) z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom: po prvem bodo spet jemali v čiščenje; jemati čevlje v popravilo / jemati kaj v obravnavo, pretres obravnavati kaj; jemati okoliščine v poštev upoštevati jih, računati z njimi
      // delati, da pride kdo z osebkom v kak odnos: pogostoma so jo jemali za botro; bajtarske sinove so takrat jemali za hlapce / knjiž. jemati koga v zakon poročati se s kom; jemali so jih za žene se poročali z njimi
  6. 6. s prislovnim določilom delati, da pride kaj z določenega mesta: jemati z loparjem kruh iz peči; jemati opeko s strehe, verižico z vratu / spomladi jemljejo repo iz jame
    // delati, da pride kaj od kod, kjer je bilo z določenim namenom: zaradi revščine so morali jemati otroke iz šol / jemati obleko iz čiščenja, prtljago iz garderobe / jemati denar iz obtoka; zaradi poostrene cenzure so začeli jemati s programa najboljša dela
  7. 7. s prislovnim določilom oskrbovati se iz kakega vira: denar za plače so jemali iz dotacij; jemati izraze iz živega govora; rastlina jemlje hranilne snovi iz zemlje črpa, dobiva; ekspr. le kje bo jemal, da bo vse vrnil; odkod jemlje dobro voljo, da se zmeraj smeje / celo leto je jemal zelenjavo pri nas, pa je še ni plačal; pog.: knjige jemlje v knjižnici si izposoja; kavo jemlje zmeraj v isti trgovini kupuje, nabavlja
  8. 8. pog., z oslabljenim pomenom delati kaj za predmet dela: pri čiščenju je jemala preveč tal, da bi delo temeljito opravila; kosci so jemali vsakič po četrt travnika / tekla je po stopnicah in jemala po dve hkrati preskakovala
    // v zvezi z za uporabljati, imeti: za osnovo jemlje grob material; za svoje slike jemlje vedno le motive iz narave
    // predelovati (pri pouku), obravnavati: pri zgodovini jemljejo preseljevanje narodov; tega še niso jemali / žarg., šol. jemati naprej obravnavati novo snov
  9. 9. s prislovnim določilom načina imeti določen odnos do česa: tega opozorila ne smete jemati za šalo; ekspr. njegove besede jemljejo za čisto resnico; jemati kaj resno, tragično; jemati njegovo odločitev kot nespremenljivo dejstvo / jemati pravo kot skupek predpisov / jemati koga za zgled
  10. 10. delati, da pride kaj v telo: jemlje tablete proti glavobolu; zdravilo jemljite v predpisani količini; jemati kapljice uživati jih
    // jemati kapljice za oči kapati si jih v oči
  11. 11. z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: jemati mero za zavese; star. jemati slovo (od koga, česa) poslavljati se
    ●     pog., ekspr. vse jemlje hudič, vrag vse propada; ekspr. nenavadna lepota jim je jemala dih zaradi nenavadne lepote so bili zelo prevzeti; pog., ekspr. stroji so jemali konec na dežju se kvarili, uničevali; pog., ekspr. čisto sam konec jemlje umira; pog. avtobus jemlje potnike na vseh postajah se ustavlja, da potniki vstopijo; to drevo jemlje preveč prostora zavzema; žarg. jemal je ure iz angleščine privatno se je je učil; pog. močna svetloba mu je jemala vid ga je slepila; besede mi je jemal z jezika, iz ust govoril je prav to, kar sem hotel govoriti jaz; ekspr. njenega imena ne smeš jemati na jezik omenjati, izgovarjati; ekspr. jemati koga na muho, na piko imeti ga za predmet napadov, obtožb, šal, zanimanja; ekspr. jemati krivdo, odgovornost nase biti pripravljen sprejeti (vse) posledice svoje ali tuje krivde; ekspr. jemljem na znanje izraža informiranost o stvari, ki se obravnava; star. delal se je, kakor da ga ne jemlje v mar se ne meni zanj; ekspr. očeta je redkokdaj jemal v misel ga omenjal, se ga spominjal; to knjigo je večkrat jemal v roke jo prebiral, bral; ekspr. z žalostjo jemljem pero v roke začenjam pisati, pišem; jemati koga v varstvo, zaščito (pred kom, čim) braniti ga, varovati ga; ekspr. jemlje resnico v zakup misli, da jo samo on pozna; jemati rezultate ankete s pridržkom ne upoštevati jih, ne zaupati jim popolnoma; v službi ima toliko dela, da ga jemlje tudi domov da dela za službo tudi doma; nižje pog. jaz bom pel naprej, ti boš pa jemal čez z višjim glasom spremljal melodijo; žarg. jemati (zanke) dol snemati; pog. jemati besedo nazaj preklicevati obljubo, sklep, izjavo; pog. kupljenih stvari v tej trgovini ne jemljejo nazaj ne zamenjavajo, ne sprejemajo; žarg. previsoko jemlješ poješ, igraš previsoke tone; zastar. sod je jemal dobrih petdeset litrov meril, držal; knjiž. jemati si ženske imeti z njimi spolne odnose; pog. to si preveč jemlje k srcu zaradi tega se preveč žalosti, vznemirja
kóža -e ž (ọ́) 
  1. 1. tanjša prevleka, sestavljena iz več plasti, na telesu
    1. a) človeka: odrgniti, opraskati si kožo; ekspr. vrv mu je posnela kožo z roke; prerezal si je samo kožo; zlomljena kost mu štrli iz kože; izsušena, uvela, ekspr. utrujena koža; ima zelo mehko, nežno kožo; poraščena koža; plast, površina kože; ohraniti prožnost kože; ima kožo kot breskev / ima zelo grdo, lepo kožo polt; nega kože / bela koža bela barva kože; porjavela, zagorela koža; svetla, temna barva kože / začela se mu je luščiti koža zgornja plast kože; koža po rokah mu je razpokala; mazati kožo / bolezni kože; vnetje kože / človeška koža
    2. b) živali: potegniti kožo z ribe; debela koža slona; dlakava, gola koža; s perjem poraščena koža / ekspr. mačka je požrla miš s kožo in kostmi vred vso
      // ekspr. ta prevleka človeškega telesa, katere hujša poškodba pomeni izgubo življenja: braniti (svojo) kožo; skušal je rešiti vsaj kožo; za kožo mu gre; izdajstvo je moral plačati s kožo / pog.: ves čas je nosil kožo naprodaj izpostavljal se je smrtnim nevarnostim; odnesti celo kožo nepoškodovan priti iz tepeža, boja
      // temu so pošteno ustrojili kožo pretepli so ga; naredili so ga pohlevnega
  2. 2. ta prevleka, odstranjena s telesa živali: kupovati, prodajati kože; sušiti kožo; goveja, svinjska koža; skladišče kož / pred posteljo ima ovčjo kožo krzno
    // živalske kože
    // pog., navadno s prilastkom usnje: čevlji iz kačje, krokodilje kože / torbica iz prave kože / čistila je okna z jelenovo kožo s krpo iz jelenovine
  3. 3. tanjša, navadno čvrsta prevleka nekaterih
    1. a) sadežev: odstraniti kožo papriki, paradižniku; tanka koža / jabolko ima trdo kožo lupino
    2. b) mesnih izdelkov: olupiti kožo klobase; debela koža salame
      // strjena plast, navadno na površini tekočih, redkejših snovi: posneti kožo z marmelade / ekspr. na mleku se je naredila debela koža smetana
      ●       ekspr. sama kost in koža ga je zelo je suh; mraz mu ježi kožo povzroča kurjo polt, srh; ekspr. še kožo bi mi odrl brezobzirno me izkorišča; dati prašiča iz kože odstraniti zaklanemu prašiču kožo; ekspr. iz kože te bom dal izraža veliko jezo, nezadovoljstvo, ogorčenje; kriči, kot bi ga iz kože dajali zelo, močno; ekspr. od jeze, veselja bi iz kože skočil zelo sem jezen, vesel; ekspr. ne more iz svoje kože ne more ravnati drugače, kot je navajen; publ. vloga je napisana igralcu na kožo dramski tekst je tak, da ustreza igralskim sposobnostim, značaju določenega igralca; šalj. grem pod kožo gledat spat; ekspr. ta pisatelj zna zlesti pod kožo zna spoznati, predstaviti bistvo človeške narave; ekspr. mraz mu je rezal v kožo zelo ga je zeblo; ekspr. doživeti, občutiti kaj na lastni koži na sebi, sam; ekspr. ne bi bil rad v njegovi koži v njegovem položaju, na njegovem mestu; ekspr. ima debelo, trdo kožo neprizadeto prenaša žalitve, namigovanja; je žaljivo nevljuden; pog. je v dobri, slabi koži čuti se zdravega, bolnega; je zdrav, bolan; je dobro, slabo razpoložen; ekspr. biti krvav pod kožo nagnjen k strastem, materialnim užitkom; ekspr. to je volk v ovčji koži slab človek, ki se dela, kaže dobrega, plemenitega
      ♦       kozm. mastna koža ki izloča veliko maščobe; suha koža ki izloča malo maščobe; med. ribja koža kožna bolezen s čezmernim luščenjem povrhnjice; teh. egalizirati kože dati jim enakomerno debelino; tur. skok čez kožo tradicionalna prireditev na praznik rudarjev, združena z obrednim sprejemanjem novih članov med rudarje; usnj. strojiti kožo obdelovati surovo živalsko kožo s strojili; konzervirana koža odrta živalska koža, pripravljena tako, da je obstojna do strojenja; surova koža ki še ni strojena; zool. letalna koža letalna mrena; plavalna koža med prsti živali, ki omogoča, pospešuje plavanje
krí krví ž (ȋ) 
  1. 1. rdeča tekočina v organizmu človeka in nekaterih višje razvitih živali: kri brizga iz rane; iz nosa, ust mu teče kri; ekspr. kri mu je lila po roki; vsa kri mu je odtekla; kri se mu je curkoma ulila; v mišice mu doteka vedno manj krvi; izgubil je veliko krvi; dati, odvzeti kri za preiskavo; izkašljati, pljuniti kri; s krvjo oblit obraz; strjena kri; kaplja krvi; sladek okus krvi; sestavine krvi; ugotavljanje alkohola, sladkorja v krvi; rdeča kot kri; lica kakor mleko in kri bela in rdeča
    // človeška, živalska kri / kri kroži (po telesu); poganjati kri po žilah; toplota krvi / bolezen krvi; izločanje krvi s sečem / poskušal je ustaviti kri odtekanje krvi
    // brisati kri madeže od krvi; biti oškropljen s krvjo / čevelj ga je ožulil do krvi / komarji pijejo, sesajo kri / ekspr. s krvjo zalite oči / dajalec, darovalec krvi; zaloga (človeške) krvi / ekspr.: žejen krvi; krvi žejen / nadev iz riža in krvi
    // nav. ekspr. ta tekočina človeškega organizma, katere izguba pomeni izgubo življenja: darovati, dati, žrtvovati kri (za svobodo); povsod so puščali svojo kri / na bojišču je lila kri v potokih bilo je mnogo mrtvih in ranjenih; tudi v tej deželi teče kri ljudje se borijo in umirajo; dežela je plavala v krvi zelo veliko je bilo ubitih, ranjenih; s krvjo so si priborili svobodo s človeškimi žrtvami; do zadnje kaplje krvi se bomo borili dokler bo še kdo živ; preprečiti prelivanje krvi bojevanje, ubijanje
  2. 2. nav. ekspr. ta tekočina pri človeku kot nosilec
    1. a) vitalnosti, temperamenta: skušal je krotiti svojo kri / čisto brez krvi je / z oslabljenim pomenom: bil je burne in nagle krvi; hladne, hude krvi je; po naravi je mirne, nemirne krvi / vroča kri ga je spravila iz ravnotežja / osebe v romanu imajo premalo krvi niso prepričljive
    2. b) čustvenega stanja, vznemirjenosti: kri mu je prekipela, vrela, zavrela; vino mu je razvnelo kri / z oslabljenim pomenom: takšna dejanja povzročajo hudo kri; ohranite mirno kri
    3. c) spolnosti, spolnega nagona: kri ga blodi, meša, mu ne da miru; kri se mu je umirila / z oslabljenim pomenom je mrzle, vroče krvi
    4. č) nekaterih značajskih lastnosti, posebnosti: tako ravnanje mu je v krvi / očetova kri se je začela buditi v njem / z oslabljenim pomenom: potepuške krvi ni mogel zatajiti; nekaj vojaške krvi ima / neukrotljiva lovska kri
  3. 3. nav. ekspr., s prilastkom izraža
    1. a) narodno, sorodstveno pripadnost: ima nekaj arabske, ciganske krvi v sebi; iste krvi sva; ta človek je naše krvi / je mešane krvi njegovi starši, predniki so različnih narodnosti, ras
      // zatajil je lastno kri svojega otroka; vznes. kri njene krvi njen otrok
    2. b) socialno, poklicno pripadnost: gosposke, plebejske, plemenite krvi je / modra kri se ji pretaka po žilah je plemiškega rodu
      ●       ekspr. kri je kri sorodstvena povezanost je trdna, močna; ekspr. kri ni voda s človekovim temperamentom, z njegovimi sorodstvenimi vezmi je treba računati; ekspr. kri mu je planila, udarila v glavo zelo je zardel; ekspr. tako dejanje opere le kri dejanje je odpuščeno le, če je kdo od storilcev ubit, umorjen; ekspr. kri mu je šla, silila, stopila v glavo, lica zardel je; ekspr. (nedolžna) kri vpije po maščevanju (po nedolžnem) umorjene(ga) je treba maščevati; ekspr. kri ji je zastala, zledenela (v žilah) zelo se je prestrašila; ekspr. to je postalo meso in kri se je uresničilo; pog., ekspr. ta človek mi pije kri me brezobzirno izkorišča; me zelo muči, trpinči; pog., ekspr. kri mu bom puščal, ko pride izraža zelo visoko stopnjo jeze; ekspr. tako ravnanje mu je prešlo v meso in kri tako ravnanje je postalo njegova navada; ekspr. globoko je brodil po krvi umoril je mnogo ljudi; biti (ležati) v krvi biti (ležati) ranjen in krvav; ekspr. v krvi, s krvjo zatrt upor z velikimi človeškimi žrtvami; vznes. ta zgodovina je napisana s krvjo v času, kraju, na katerega se nanaša ta zgodovina, je bilo mnogo ubitih, mrtvih; ekspr. ima ribjo kri se sploh ne razburi; publ. po naftovodih teče rjava kri nafta
      ♦       anat. arterialna kri iz arterije; venozna kri iz vene; med. konzervirana kri v hladilniku hranjena kri, ki so ji dodane snovi proti strjevanju in glukoza; naval krvi pojav, da se ožilje kakega dela telesa prenapolni z arterialno krvjo; kongestija; transfuzija (krvi)
lovíti -ím nedov. (ī í) 
  1. 1. teči za kom, ki se hitro oddaljuje, z namenom prijeti ga, priti do njega: loviti bežečega; gospodinja lovi splašeno kokoš; pes me lovi; otroci se lovijo po dvorišču / udaril jo je in zavpil: ti loviš; pren., ekspr. megle se lovijo po pobočju; po zraku se lovijo snežinke
  2. 2. prizadevati si prijeti, zgrabiti kaj
    1. a) kar se odmika: lovil je klobuk, ki ga je odnesel veter; zaman je lovil knjige, ki so padale s police
    2. b) kar se približuje: lovili so češnje, ki jih je metal z drevesa; hodil je k reki in lovil les; loviti žogo / žarg. ta vratar slabo lovi žogo
      // delati, da se kaj tekočega, premikajočega se kje zbira: loviti curek v dlani; loviti vodo v škaf / ekspr. loviti solze v robec / ta priprava lovi dim, saje prestreza, zaustavlja
      // ekspr. okrasni predmeti na polici lovijo prah nanje se prah useda, na njih se nabira
  3. 3. prizadevati si z roko priti do česa, kar se premika, giblje: otrok lovi visečo igračko / deklica je lovila mater za krilo / dojenček lovi dudo z usti; lovil je vejo, da bi ne padel grabil; lovil je žebelj s kleščami prizadeval si ga je dobiti med čeljusti klešč
    // ekspr. prizadevati si zajeti (kak predmet v tekočini): loviti v juhi koščke mesa; sklonil se je nad lonec in z žlico lovil fižol
    // ekspr. zbirati, nabirati: vsepovsod lovi podatke za svojo razpravo / mati je lovila delo po hišah, da so se lahko preživljali iskala
  4. 4. iskati, zasledovati divjad z namenom, da se ustreli: lovci so šli lovit medveda; loviti v tujem lovišču; rad je lovil in ribaril / loviti s psi
    // iskati, zasledovati živali z namenom
    1. a) da se dobijo zaradi koristi: loviti polhe; hodila sta rake, star. rakov lovit; ribič lovi ribe / loviti na trnek, z mrežami; pren., ekspr. ta ženska te lovi v svoje mreže
    2. b) da se dobijo sploh: lovil je kobilice in jih metal ribam; loviti kresnice; otrok lovi metulje / mačka lovi miši
      // ekspr. iskati, zasledovati koga z namenom odvzeti mu svobodo: takrat so lovili mlade fante za (na) vojsko; lovijo me, kam naj se skrijem / loviti tihotapce mamil / če ga le za trenutek pustim samega, izgine od doma in kje naj ga potem lovim iščem
  5. 5. ekspr. prizadevati si kaj videti ali slišati: lovila je vsako njegovo besedo, vsak gib; nastavljal je daljnogled in lovil plezalca v steni; otrok lovi pogovor odraslih / lovil je na ušesa, kaj govorijo; pren. antena lovi glasove z vsega sveta
    // naravnavati ustrezno pripravo, da bi se kaj slišalo: sedel je pred radijskim aparatom in lovil poročila; loviti signale z umetnih satelitov / med vojno so ljudje lovili tuje postaje
  6. 6. ekspr. prizadevati si priti v stik s kom, sestati se s kom: mati je hodila pred šolo in lovila profesorje; loviti zdravnika zaradi informacij
    // prizadevati si pridobiti koga za moža: bil je postaven in vsa dekleta so ga lovila; tako dolgo ga je lovila, da ga je ujela / loviti ženina
  7. 7. ekspr. izraža, da bo stanje, kot ga določa samostalnik, glede na koga razmeroma hitro nastopilo: hitijo grabiti, da jih ne bi dež lovil; le pojdi, da te ne bo noč lovila / pog. videti je tak, kot da ga kap lovi da ga bo zadela kap; spanec me lovi postajam zaspan
  8. 8. v zvezi loviti sapo, zrak težko, sunkovito dihati: ves zasopel je lovil sapo; ekspr. kar sapo je lovil od razburjenja; pren., ekspr. stara harmonika je lovila sapo
    ●     nar. babica danes lovi v sosednji vasi pomaga pri porodu; ker so dela prepozno začeli, jih bo lovil čas bodo morali hiteti; žarg., šol. ta profesor je bil znan po tem, da lovi vpraša dijaka takrat, ko ta ne pričakuje; ekspr. smrt me lovi (za vrat) kmalu bom umrl; ekspr. govornik je jecljal in lovil besede iskal primernih izrazov; ekspr. dan je treba zjutraj loviti izkoristiti za delo; žarg., šol. izpraševalec je kandidata lovil si prizadeval vprašati ga kaj, česar ne bi znal; loviti korak s časom prizadevati si prilagajati se razmeram; prizadevati si biti napreden; ekspr. vsa zmedena je lovila misli si prizadevala, da bi se zbrala; ekspr. tvoja hči in on sta malo slepe miši lovila ljubimkala; ekspr. truden je lovil stopinje za njim šel, hodil; ekspr. lovil je dekleta na sladke besede prizadeval si je pridobiti njihovo ljubezensko naklonjenost; ekspr. loviti koga za besedo izkoriščajoč sobesednikove izjave nenaklonjeno pripisovati mu določeno mnenje, pojmovanje; ekspr. lovilo nas bo za priprave na slavnost imeli bomo premalo časa zanje; publ. turisti lovijo zanimive prizore v objektive jih fotografirajo; publ. slikar lovi motiv v skicirko ga skicira, riše; lahko je s tujo roko kače loviti narediti, da kdo drug opravi kako nevarno delo; preg. bolje drži ga kot lovi ga bolje se je zadovoljiti s slabšo, a gotovo možnostjo; preg. kar mačka rodi, miši lovi otroci so navadno taki kakor starši
    ♦     etn. loviti se otroška igra, pri kateri z izštevalnico določeni udeleženec začne loviti druge; navt. loviti veter v jadro naravnavati jadro tako, da se vanj upre veter; rib. loviti na črva, muho
márati -am nedov. (ȃ) navadno z nikalnico  
  1. 1. izraža voljo, željo osebka
    1. a) z nedoločnikom da sam uresniči dejanje; hoteti: ne bi maral biti gospodar v tej hiši; danes ne mara jesti; nasledniki jih niso marali posnemati / ni maral veliko govoriti o tem / »ali ga hočeš videti?« »Ne, ne maram«
    2. b) z odvisnim stavkom da kdo drug uresniči dejanje: ne maram, da odideš tako zgodaj; oče ni maral, da bi šel sin študirat / ni maral, da se veliko govori o tem / ne maram ga v svoji hiši; ni ga marala za sodelavca ni hotela, da bi bil njen sodelavec
      // elipt., s prislovnim določilom kraja izraža voljo, željo osebka, da uresniči dejanje, kot ga nakazuje določilo: nikoli ni maral (iti) k njej; ne mara na delo; danes ne mara v šolo
  2. 2. nav. ekspr., z nedoločnikom izraža, da dejanje kljub zaželenosti (razmeroma dolgo časa) ne nastopi: otrok se ne mara in ne mara prebuditi / mokra drva ne marajo goreti
  3. 3. nav. ekspr. biti pripravljen sprejeti, kar je ponudeno: ne maram tvojega plačila / od tebe ne maram sočutja / vse mi je ponujal nazaj, jaz pa nisem maral nič vzeti
  4. 4. nav. ekspr. čutiti naklonjenost
    1. a) do koga: tega človeka ne maram; Janez in Tone se ne marata / ne maram čemernih ljudi / nikoli ni maral družbe
    2. b) do osebe drugega spola: tega fanta ne mara; govorili so, da ga ni nikoli posebno marala / zaman hodi za njo, ne mara ga
      // imeti naklonjenost, veselje do česa: drugega dela ne mara; ne mara glasbe / ne maram praznega govorjenja / ni maral mesnih, mlečnih jedi ni jih (rad) jedel
  5. 5. ekspr., v zvezi z za zanimati se, meniti se: nobeden ni maral za njegove ideje / ne maram za njene lepe besede; ne mara za vreme / ne maraj, še boš imel priložnost
  6. 6. ekspr. izraža popolno nezanimanje, neprizadetost: maram te! maram za vse to kot za lanski sneg / maram zate
    ●     star. greh je več ne mara ni več privlačna, zapeljiva; ni maral kavarn nerad je hodil v kavarne; pog. ne mara otroka noče zanositi, roditi; nar. kaj maraš, ker imaš vsega zadosti blagor ti; ekspr. (nič) ne maraj, vsak začetek je težek izraža tolažbo, spodbudo
mísel -sli [əu̯] ž (ȋ) 
  1. 1. najvišja umska dejavnost kot izraz človekove zavesti: misel opredeljuje človeka; hiter kot misel
  2. 2. nav. mn., v glagolniški rabi izraža najvišjo umsko dejavnost: iz globokih misli ga je prebudilo lajanje; zatopiti se v misli / ekspr. skušal je odgnati misli in zaspati / ležal je brez misli
    // izraža usmerjenost najvišje umske dejavnosti: misli so se mu osredotočile samo na rešitev / ekspr. misli so se mu sukale samo okrog nje / ekspr. vdajal se je svojim mislim
  3. 3. nav. mn., navadno s prilastkom mnenje, mišljenje: to so le moje misli, morda ni tako / po naših mislih so dogodki potekali takole / povej tudi ti svoje misli o predstavi / o tem problemu nisva istih misli; nikomur nočem vsiljevati svojih misli
  4. 4. z oslabljenim pomenom, navadno s prilastkom najvišja umska dejavnost kot nosilec
    1. a) določenega razpoloženja, počutja: ni se mogel otresti mračnih, žalostnih misli; predal se je prijetni misli / ekspr. obhajale so ga črne misli / ekspr. skušal si je izbiti take misli iz glave / ta človek je čisto romantičnih misli je romantičen
    2. b) določene, navadno čustvene reakcije: hudobna, maščevalna misel mu je šinila v glavo; to so zelo sebične misli
  5. 5. navadno s prilastkom prisotnost česa v zavesti kot posledica najvišje umske dejavnosti: misel, da bi odšel, mu je vedno bolj dozorevala; hrabri me misel, da je zdrav; zadrževala jih je misel, da ne ravnajo prav / ekspr. ta misel mu ne da miru, mu ne gre iz glave / vsiljuje se mu misel o nacionalni zatiranosti
    // navadno v zvezi z na trajnejša, intenzivnejša prisotnost česa v zavesti: misel na ljubezen, boljšo prihodnost mu daje pogum; misel nanjo ga je dvigala; misel na smrt ji hromi voljo
  6. 6. rezultat najvišje umske dejavnosti, ki nakazuje uresničitev, izvedbo česa: dobra, originalna misel; misel o izdaji zbranih del slovenskih klasikov je bila vsestransko podprta; tedaj se mu je porodila misel o ustanovitvi stranke; dal je misel za reorganizacijo podjetja / ekspr. preblisnila, prešinila ga je misel, kako rešiti problem / hvaležen sem ti za vsako dobro misel
  7. 7. navadno s prilastkom izraženi rezultat najvišje umske dejavnosti: delo vsebuje veliko globokih misli; podobne misli sem že nekje slišal / izrekel je zanimivo misel
  8. 8. ed., navadno s prilastkom rezultat najvišje umske dejavnosti, ki se kaže kot bistvo, smisel
    1. a) umetniškega ali znanstvenega dela: seznanil se je z mislijo njegove razprave; osnovna misel drame / vodilna misel Prešernovih poezij
    2. b) knjiž. različnih znanstvenih, umetniških smeri: razvoj marksistične misli; seznaniti se z mislijo kubizma / Platonova filozofska misel
    3. c) knjiž. različnih področij človekove družbene dejavnosti: seznaniti se z antifašistično mislijo; politična misel stranke / univerza kot žarišče napredne misli / spoznati misel razrednega boja
      // knjiž., z oslabljenim pomenom najvišja umska dejavnost, značilna za določeno strokovno področje: nastanek pedagoške misli na Slovenskem / razvoj znanstvene misli
  9. 9. mn., z oslabljenim pomenom, navadno s prilastkom kar izraža vsebino, dejavnost, kot jo določa prilastek: komunistične misli so preplavile Evropo; ni bilo mogoče zavreti revolucionarne misli / spremljal je vse nove politične misli
  10. 10. v prislovni rabi, v zvezi v mislih izraža omejevanje glagolskega dejanja na miselno področje: ves čas je v mislih ponavljal izpitno vprašanje / v mislih sem z vami / samo v mislih je bil pogumen
    ●     ekspr. njegove misli se nikdar ne dvignejo nad osebno korist on misli samo na osebno korist; ekspr. moja prva misel je bila namenjena njej najprej sem pomislil nanjo; ni mogel zbrati svojih misli ni se mogel zbrati, koncentrirati; brati misli komu ugotavljati, kaj misli, kaj si želi; publ. izmenjavati misli sporočati, pripovedovati svoje mnenje, mišljenje drug drugemu; ekspr. pustil ga je že iz misli pozabil je nanj; ekspr. to mi ne pride nikoli na misel tega se nikoli ne spomnim; nikoli ne pomislim na to; ekspr. še na misel mi ne pride, da bi to storil izraža močno zanikanje; njega imam pogosto v mislih pogosto se ga spominjam; ekspr. očeta je redkokdaj jemal v misel ga omenjal, se ga spominjal; zlasti imam v mislih njegovo slabo vedenje poudariti želim zlasti njegovo slabo vedenje; ekspr. prišel je na čudovito misel spomnil se je nečesa čudovitega; predlagal je nekaj čudovitega; ekspr. bili so vsi ene misli z njim vsi so mislili kot on; ekspr. nimam nobenih skritih misli ničesar ne prikrivam, skrivam
    ♦     bot. dobra misel zdravilna rastlina z drobnimi škrlatnimi cveti, Origanum vulgare; muz. glasbena misel smiselno urejena, formalno nedoločena skupina tonov; rel. grešiti v mislih; soc. družbena misel človekovo mnenje, mišljenje o njegovem odnosu do sočloveka, družbe
môči mórem nedov., mógel môgla (ó ọ́) 
  1. 1. z nedoločnikom izraža sposobnost osebka, da uresniči dejanje zaradi svojih
    1. a) telesnih lastnosti: ne morem več delati, teči; ni mogel ganiti z roko; ne morem več jesti; ptič ni mogel leteti / ne more se odkašljati / redko nisem mogel, da bi dolgo hodil nisem mogel dolgo hoditi
      // delal bom, če bom mogel; hiti, kolikor more; če ne moreš teči, pa hitro hodi
    2. b) duševnih, čustvenih lastnosti: tega ne morem dojeti, razumeti; nikoli je nisem mogel ljubiti / ne morem delati, kakor drugi hočejo / ni si mogel misliti večje sreče
    3. c) določenih, navadno značajskih lastnosti: ta človek ne more molčati; ne more se obvladati / nikoli ne morem hitro zaspati / nobeden ga ni mogel oponašati
    4. č) objektivnih, zlasti materialnih možnosti: takih kreditov ne bom mogel odplačevati / ekspr. veliko ne bom mogel dati od hiše / skladi ne morejo kriti vseh izgub
  2. 2. z nedoločnikom izraža sposobnost osebka, da uresniči dejanje zaradi določenih okoliščin: ni mogel čakati, ker se mu je preveč mudilo; ni mogel igrati košarke zaradi poškodb; danes ga ne morem obiskati; ni se mogel rešiti / ne moremo ga pustiti samega ne smemo
    // zaradi poplav ne moremo na delo / takoj nato bi že mogel oditi bi lahko odšel; mogli bi ga prijeti, če bi hoteli lahko bi ga prijeli
    // prišel bom, če bom mogel; doma bom, kakor hitro bom mogel; zagovarjal ga je, kjerkoli je mogel
  3. 3. elipt., s prislovnim določilom izraža sposobnost osebka, da uresniči dejanje, kot ga nakazuje določilo: ni mogel (priti) do nje; nisem mogel prej z doma; ne more v hribe; tak ne more domov; ne morem stran, zraven / mimo tega ne morem / ni mogel do besede
  4. 4. nav. ekspr., z nedoločnikom izraža razpoloženje, odnos osebka do
    1. a) opravljanega dejanja: ni mogel gledati njene zadrege; ne morem poslušati te glasbe / ne morem ga videti
    2. b) elipt. kake osebe: otrok, tujcev, žensk ni mogel; nikdar ga ni mogel; ta dva človeka se ne moreta / vzame te na piko in te ne more
  5. 5. nav. 3. os., z nedoločnikom, navadno v pogojnem naklonu izraža domnevo, verjetnost: to bi moglo biti res; mogla bi biti stara petnajst let; jutri bi mogel biti dež / kje more biti ta človek kje bi lahko bil
  6. 6. elipt., z dajalnikom, navadno v zvezi s kaj, nič izraža možnost, da se naredi komu kaj slabega: nihče ji nič ne more; kdo ti kaj more; živa duša ji nič ne more / nič ne morete taki ljubezni, kakršna je moja
  7. 7. ekspr., navadno v zvezi z za izraža zanikanje odgovornosti, krivde za kaj: ne morem za to, da nerazločno govorim; ne morem za to, če me pozdravlja; kaj morem jaz, če so naju spodili / otroci so šli po svoje. Kaj si mogel
    ●     ekspr. saj nič ne more, tako je pijan zelo je pijan; ekspr. ni mu mogel do živega izraža nesposobnost osebka, da bi koga bistveno prizadel; ekspr. to ne more biti on izraža omiljeno zanikanje; ekspr. našel sem tako stanovanje, da si ne morem misliti lepšega našel sem zelo lepo stanovanje; ekspr. ni se mogla potolažiti ni nehala jokati, žalovati; nar. ni mogel vsemu kaj vsega narediti, opraviti
mogóče prisl. (ọ́) 
  1. 1. v povedni rabi, z nedoločnikom izraža možnost
    1. a) uresničitve: ni nam bilo mogoče počistiti sobe; ne vem, če bo mogoče priti pravočasno / elipt., ekspr. brž, prej, takoj ko bo mogoče, bom prišel
    2. b) da se s predmetom kaj godi, zgodi: tega ni mogoče brati; to snov je mogoče predelati; stvar bi bilo mogoče bolje urediti / z njo ni mogoče živeti
  2. 2. izraža ne popolno prepričanost o čem: mogoče bi kaj dosegli, če bi bili složni; mogoče bo pa on popravil; mogoče pa on to ve; mogoče še živi v tistem kraju / mogoče pa ni on kriv; mogoče je pa res
    // izraža približnost povedanega: dosti ni popil, mogoče kozarec ali dva; do tja je mogoče tri ure / pridelal je pet hektolitrov vina, mogoče pa tudi več
  3. 3. v zvezi z bi izraža obzirno željo, zapoved: mogoče bi se pomaknili nekoliko naprej; mogoče bi stvar še nekoliko popravili; mogoče bi še soseda vprašali za nasvet
  4. 4. v vprašalnem stavku izraža vljudnostno obzirnost vprašanja, prošnjo: ali bi mi mogoče lahko posodili malo denarja; ali mogoče želite še kaj drugega; elipt. bi mogoče še malo torte
  5. 5. v medmetni rabi izraža
    1. a) zadržano pritrjevanje: boš prišel jutri? Mogoče; premalo znaš. Že mogoče, tovariš
    2. b) v zvezi ni mogoče presenečenje, začudenje: nabral je celo košaro gob. Ni mogoče
  6. 6. v retoričnem vprašanju poudarja nasprotno trditev: kdo me bo strahoval, mogoče ti, ki te nič ni
načín -a m (ȋ) 
  1. 1. navadno s prilastkom kar opredeljuje, označuje delanje, ravnanje, mišljenje glede na potek, uresničevanje: to je najboljši način za rešitev tega problema; ima poseben način govorjenja, pisanja; izbrati primeren način za kaj; izpopolniti način dela, raziskovanja, zdravljenja; prizadeval si je najti način, da bi ga pregovoril; igralci so nasprotnemu moštvu vsilili svoj način igre / od načina sedenja je odvisen pravilen razvoj hrbtenice; hoja je eden od načinov gibanja / analitični, znanstveni način mišljenja; uvajati industrijski način gradnje; kapitalistični način proizvodnje; ročni, strojni način izdelave / evropski, ameriški, nomadski način življenja / knjiž. oboje je pomembno, vsebina in način oblika
    // publ. slikati v realističnem načinu slogu
    // z oslabljenim pomenom: raziskovati način delitve celic; spoznal ga je po načinu govorjenja / v prislovni rabi: pripraviti jed na drug, drugačen način; delati kaj na enak način kot drugi; bomo že uredili na kak način kako; zaslužiti na lahek način; dogodek je opisoval na miren, stvaren način; bojevali so se na partizanski način po partizansko; zadevo lahko rešimo na več načinov
  2. 2. ekspr., v prislovni rabi, v zvezi na noben način poudarja
    1. a) zanikano trditev, ugotovitev: na noben način ni slab človek; na noben način noče iti z nami; na noben način ne morem razumeti, zakaj sta se razšla / tega ti ne dovolim, na noben način ne
    2. b) prepričanost o čem: ne vem, koliko hoče za hišo, toda na noben način ne malo / ne more biti doma, na noben način ne, saj sem ga pravkar srečal v mestu
      // v zvezi na vsak način poudarja
    3. a) zahtevo, željo: na vsak način hočejo, da grem z njimi / delo je treba končati do roka, na vsak način
    4. b) prepričanost o čem: na vsak način je nekaj narobe, ko tako tekajo in kričijo; tega denarja je parcela na vsak način vredna
      ●       pog., ekspr. to ni (noben) način tako se ne dela, ne ravna; ekspr. to je edini način, da se rešimo samo tako se lahko rešimo; ekspr. na svoj način ima prav če gleda na stvar s svojega stališča, glede na svoje razmere; ekspr. na ta način ne bo nikoli končal študija če bo tako malo študiral; ekspr. na vse (mogoče in nemogoče) načine se je trudil, da bi ga pridobil za svoj načrt zelo
      ♦       gastr. špageti na milanski način špageti z milansko omako; lingv. (glagolski) način slovnična kategorija za izražanje odnosa govorečega do glagolskega dejanja, stanja; trpni, tvorni način; prislovno določilo načina; muz. tonovski način razporeditev tonov v skladbi v intervalih, značilnih za določen tip lestvice; durov, molov tonovski način
nájti nájdem dov., nášel nášla, stil. nájdel nájdla (á) 
  1. 1. nehote, navadno nepričakovano priti do česa: najti denarnico na cesti; na obleki je našla krvave madeže / v leksikonu je našel več napak / v gostilni je našla moža z neko mlado žensko / star. v sodniku najde svojega nekdanjega sošolca spozna
    // hote, načrtno priti do česa izgubljenega, odsotnega: skrijem se ti, da me ne najdeš; najti izgubljeno stvar; hišni ključ je nazadnje našel v žepu / pes je našel sled izvohal
    // najti prehod čez gorovje; elipt. živina najde sama domov
  2. 2. s širokim pomenskim obsegom biti uspešen v prizadevanju, da bi se doseglo kaj, prišlo do česa
    1. a) če osebek tega nima: najti delo, stanovanje; divjad ne najde hrane v visokem snegu / nav., ekspr.: za to opravilo težko najdem primerne ljudi dobim; našla (si) je moža / najti gobe, jagode; najti nafto, premog, železno rudo; pren. bojevali se bomo, dokler ne najdemo pravice, resnice
    2. b) če osebku to še ni znano: najti ustreznejšo metodo; našli so način, kako naj delo hitreje napreduje; pojavu je treba najti vzrok / najti formulo, pravilo, zakonitost / na obrazih ljudi je našel odgovor / pog. če najdem, da kdo lenari, ga bom kaznoval doženem, ugotovim
  3. 3. biti uspešen v ugotavljanju, kje kdo, kaj je
    1. a) s povpraševanjem, poizvedovanjem: Rdeči križ ji je pomagal najti sina / ljudje so sami našli požigalca; našli so voznika, ki je po nesreči pobegnil / knjiž. njena slutnja je našla pravega človeka
    2. b) z gledanjem: v množici na trgu je našel svojega prijatelja / najti besedo v slovarju; najti točko A v načrtu / pri pregledu so našli raka na dvanajsterniku
    3. c) s tipanjem: v temi je s težavo našel vrata; ne najdem žile
  4. 4. navadno s prislovnim določilom izraža navzočnost v prostoru ali času: lišaje najdemo celo v krajih, kjer se zdi življenje nemogoče; naslednje leto najdemo pesnika spet v tujini; v članku najdemo nekatere neresnične trditve / publ.: malo narodov je najti, ki bi bili izpostavljeni takemu raznarodovalnemu pritisku malo narodov je; tu bi našli še plemena prerijskih Indijancev tu so plemena
    // nav. 2. os. izraža, da je kaj kje na razpolago: vedno me najdeš doma med peto in šesto uro; metlo najdete za vrati / pog. v tej trgovini najdete vse lahko kupite
    // ekspr. tudi zate bi se kaj našlo
  5. 5. z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža, da je kdo deležen dejanja, kot ga določa samostalnik: najti milost, pomoč, sočutje, tolažbo pri kom; najti rešitev rešiti (se); v kajenju najde užitek uživa
    // publ.: članek je našel precej odmeva med bralci o njem so govorili, razpravljali; predlog zakona ni našel soglasja med poslanci vsi se niso strinjali z njim; oba pesnika sta našla mesto v reprezentativni izdaji njuna dela so bila tam objavljena
    ●     ekspr. vedno se najde kdo, ki godrnja vedno kdo izraža nejevoljo, nesoglasje; ekspr. ob tem ne najdem besed od osuplosti nad tem ne morem nič reči; ekspr. fant, da mu ne najdeš para dober; postaven; ekspr. večjih pijancev ne najdeš ni; vznes. v tujini je našel zadnji dom, grob je umrl; najti isti, skupni jezik, publ. skupni imenovalec imeti, doseči enako mnenje o kaki stvari, vprašanju; ekspr. le kaj najde na njem izraža začudenje nad tem, da ji je všeč, da mu je naklonjena; star. v knjigah je našel, da je našo deželo nekoč prekrival led je izvedel, se poučil; preg. lepa beseda lepo mesto najde; preg. kdor išče, najde; preg. tudi slepa kura včasih zrno najde tudi človeku z manjšimi sposobnostmi se včasih kaj posreči
nameníti in naméniti -im dov. (ī ẹ́) 
  1. 1. izraža namen osebka
    1. a) da kdo kaj dobi: darilo sem namenil prijatelju / oče je domačijo namenil najstarejšemu sinu / prav njega so ji namenili za moža
    2. b) navadno v zvezi z za da kdo kaj postane: doma so ga namenili za zdravnika / ekspr. prepričan je bil, da ga je usoda namenila za kaj večjega / star. oče ga je namenil vojaški karieri
  2. 2. skleniti, odločiti
    1. a) da se komu kaj da: založba je namenila domačim avtorjem pomemben delež; občina je namenila podjetju velike kredite / osnutek je namenil organizaciji drugačno vlogo
    2. b) navadno v zvezi z za da se kaj uporabi za kaj: za rekreacijo so namenili tisoč dinarjev / poslopje so prvotno namenili za urad / jutrišnji dan smo namenili počitku
    3. c) da bo kdo česa deležen: upornikom je namenil izgon, smrt / zmagovalcu so namenili desetdnevni izlet / ekspr.: ne vem, koliko let mi je namenila usoda; usoda mu je namenila težko življenje
  3. 3. nav. ekspr., z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža, da osebek uresniči dejanje, kot ga določa samostalnik: namenil mu je nekaj spodbudnih besed in odšel; nameniti komu pomilovalen pogled / vse, za kar je namenil svoje življenje, je propadlo
    ●     knjiž. nameni mi vsaj pol ure, da se pogovoriva pogovarjaj se z menoj vsaj pol ure
narásel -sla -o tudi narástel -tla -o [əu̯] prid. (ā á) 
  1. 1. ki je večji kot prej po
    1. a) obsegu: narasli potok je preplavil brv; narasla masa; šumenje narasle reke
    2. b) številu: naraslo prebivalstvo
  2. 2. ki je višje stopnje kot prej
    1. a) glede na intenzivnost, jakost: narasli hrup
    2. b) glede na količino: narasli dolgovi
    3. c) glede na možni razpon: med tako naraslim številom umetnikov je težko najti velike; prim. narasti
narásti -rástem tudi -rásem dov., narásel in narástel; naráščen (á) 
  1. 1. postati večji po
    1. a) obsegu: matici je zadek zelo narasel / jajca in sladkor umešamo, da vse skupaj naraste; testo je lepo naraslo / zaradi deževja je reka narasla / publ. roman je narasel na štiri knjige ima, obsega
    2. b) številu: nesreče, vlomi naraščajo; mestno prebivalstvo naraste za več tisoč na leto
  2. 2. doseči višjo stopnjo
    1. a) glede na intenzivnost, jakost: napetost, sovražnost med njimi je narasla; pritisk in temperatura v posodi sta narasla; ob tekmovanjih zanimanje za šport naraste / veter je proti večeru narasel / ekspr. glas mu je preteče narasel začel je glasneje govoriti
      // šum je narasel v hrup
    2. b) glede na količino: njegovi dolgovi so narasli; tabela kaže, za koliko je proizvodnja narasla
    3. c) glede na možni razpon: cene so čez mero narasle; vrednost zlata je narasla / število zaposlenih je naraslo
  3. 3. zrasti: mladičem je perje že naraslo; raku so namesto polomljenih klešč narasle nove / odkar ga ni videla, mu je brada zelo narasla / zastar. narasel je velik fant
    ●     zaradi deževja je gladina jezera narasla se je dvignila; ekspr. odkar je v tej službi, ji je greben zelo narasel postala je domišljava, prevzetna; prim. narasel
naráščati -am nedov. (á) 
  1. 1. postajati večji po
    1. a) obsegu: oteklina narašča / mesta naraščajo, vasi pa se praznijo
    2. b) številu: prometne nesreče naraščajo; prebivalstvo na svetu naglo narašča / mladinsko prestopništvo narašča iz leta v leto
  2. 2. dosegati višjo stopnjo
    1. a) glede na intenzivnost, jakost: pritisk v kotlu že narašča; temperatura narašča / hrup, šum je naraščal in upadal / svetloba za grebenom je naraščala / napetost, negotovost, strah narašča; naš ugled v svetu narašča; zanimanje za pridelovanje sadja zadnja leta narašča / oblačnost narašča
    2. b) glede na količino: dohodki, dolgovi naraščajo; proizvodnja narašča
    3. c) glede na možni razpon: kvaliteta narašča; vrednost nepremičnin narašča / število zamujenih ur narašča
      ♦       lingv. raba besede narašča beseda se uporablja glede na kak sinonim čedalje pogosteje; mat. funkcija narašča z večanjem neodvisne spremenljivke se veča tudi odvisna spremenljivka
nastáviti -im dov. (á ȃ) 
  1. 1. dati, postaviti kaj v položaj
    1. a) za prestrezanje, zadrževanje česa: nastavi dlan, pa ti bom dal ves drobiž; nastaviti kozarec pod pipo; nastavi predpasnik, da ti vržem jabolka / nastaviti ustnice za poljub / nastavil je roko in prestregel udarec / nastavil je kozarec (na usta) in začel piti / ekspr. ustavila se je in nastavila uho prisluhnila
    2. b) za lovljenje (živali): nastaviti pasti, zanke / nastaviti kaj za vabo; pren., ekspr. nastavil ji je past
    3. c) da se hitro, dobro vidi: knjigo mu je nastavil na mizo / na sredo sobe je nastavila stvari, pa jih ni videl dala, postavila
      // podstaviti, podtakniti: nastaviti bombo / nastaviti različne ovire, zapreke
  2. 2. teh. narediti s pomočjo priprave za regulacijo, da
    1. a) kaj pravilno, ustrezno deluje: nastaviti zavore, žaromete
    2. b) se kaj pojavlja v primerni, ustrezni količini: nastaviti dotok plina, vode; nastaviti gretje avtomobila / nastaviti svetlobo z gumbom
  3. 3. nav. ekspr. narediti zarodek, zasnovo, navadno cveta: žito je nastavilo klase; nastaviti popke, semena / grozdje je slabo nastavilo / rastlina je nastavila veliko cvetov
  4. 4. pog. zaposliti: nastaviti novega profesorja za matematiko; nastaviti več strokovnjakov / nastavili so jo za strojepisko
  5. 5. zastar. nadaljevati: pogovor sta nastavila drugi dan / nastaviti pot
    ●     vulg. nastavila mu je privolila v spolno občevanje z njim; nastaviti budilko na šesto uro postaviti njen mehanizem tako, da bo zvonila ob šesti uri; ekspr. nastaviti ceno določiti; ekspr. nastaviti komu nogo spotakniti ga; ekspr. nastaviti nov sod namestiti pipo na poln sod
    ♦     mat. nastaviti enačbo
nastávljati -am nedov., stil. nastavljájte; stil. nastavljála (á) 
  1. 1. dajati, postavljati kaj v položaj
    1. a) za prestrezanje, zadrževanje česa: nastavljati čeber pod kap; nastavljati dlan, roko / ko je nastavljal kozarec k ustom, so ga vsi opazovali / ekspr. nastavljal je uho, da bi slišal njun pogovor prisluškoval je
    2. b) za lovljenje (živali): nastavljati mreže, pasti / nastavljati lisicam, zajcem; pren., ekspr. nastavljati limanice
    3. c) da se hitro, dobro vidi: vse je nastavljal predenj
      // podstavljati, podtikati: nastavljati bombe, mine / nastavljati zapreke
  2. 2. teh. delati s pomočjo priprave za regulacijo, da
    1. a) kaj pravilno, ustrezno deluje: nastavljati žaromete / nastavljati ostrino slike
    2. b) se kaj pojavlja v primerni, ustrezni količini: nastavljati dotok plina / nastavljati gumb za glasnost
  3. 3. nav. ekspr. delati zarodek, zasnovo, navadno cveta: trava nastavlja semena / češnja že nastavlja prve cvetove
  4. 4. pog. zaposlovati: nastavljati mlade strokovnjake; nastavljajo predvsem ženske
    ●     ekspr. nastavljati komu nož na grlo skušati prisiliti koga k čemu; ekspr. žena mu nastavlja roge ima spolne odnose z drugimi moškimi; ekspr. jelen že nastavlja rogove začenjajo mu rasti, poganjati
nêsti nêsem nedov., tudi nesó; nésel nêsla (é) 
  1. 1. držati kaj navadno težjega tako, da prehaja vsa teža na osebek, in hoditi: nesti kovček; nesti naročje drv; nesti zastavo na čelu sprevoda; ker otrok ni mogel hoditi, ga je oče nesel; nesti na glavi, hrbtu; nesti na nosilih, v košu; daleč, hitro, težko nesti / lisica je nesla v gobcu kokoš
    // dov. in nedov. tako držati kaj in iti kam z določenim namenom: nesi jim malico; nesi mu podpisat; nesti otroka k zdravniku; nesti na trg; nesti aparat v popravilo; pog. nesti denar na banko v banko
    // pog. knjigo moraš nesti nazaj vrniti
  2. 2. navadno s prislovnim določilom povzročati
    1. a) da se kaj premika zlasti po vodi, zraku: tok ga je nesel v vrtinec; valovi so nesli čoln proti skalam; veter nese pesek tudi po več sto kilometrov daleč; ekspr. množica ga je kar nesla po trgu; pesn. kam te, lastovka, nesejo peruti kam letiš
      // knjiž. veter je nesel glasove po gozdu
    2. b) da kaj prihaja kam: veter jim je nesel prah v oči; brezoseb. vso pot ji je neslo dež v obraz / ekspr. letalo jih je neslo v domovino
  3. 3. nav. ekspr. iti h komu z namenom
    1. a) povedati mu kaj: nesem mu veselo novico, da se je vrnil sin; nesti komu sporočilo / nesi mu pozdrave
    2. b) dati mu kaj: dala mu je poljub in mu rekla, naj ga nese sinu / vznes. partizani nesejo prostost še neosvobojenim bratom
  4. 4. ekspr., s prislovnim določilom povzročati, da kdo kam gre: sama kljubovalnost ga je nesla v takem vremenu v planine; nemir ga je nesel v svet; le kaj ga nese k sosedu / brezoseb.: že večkrat ga je neslo v tujino; kam te je pa neslo tako hitro kam si šel, hitel
  5. 5. dov. in nedov., s prislovnim določilom narediti, da pride kaj na določeno mesto: nesti kozarec k ustom; nesti žlico v usta; nesti si tobak pod nos / knjiž. nesla si je roke pred oči in zajokala
  6. 6. s prislovnim določilom, s širokim pomenskim obsegom izraža, da je delovanje česa tako, kot nakazuje določilo: puška, top nese daleč, previsoko / njegov daljnogled malo nese / žarg., šport. ta skakalnica dobro nese omogoča dolge, varne skoke
  7. 7. pog., navadno s prislovnim določilom biti boljši, sposobnejši: kot govornik nese vsakega advokata; pri delu nese vsakogar / ni več mlada, vendar nese vsako dekle je lepša, privlačnejša
    // Kolumba so za pet stoletij nesli Vikingi prehiteli
  8. 8. pog. dajati, prinašati korist: gostilna, obrt dobro nese; brezoseb. ni mu dovolj neslo, pa je pustil / to nese lepe dobičke
  9. 9. pri perutnini izločati jajca: jarčke so začele nesti / nesti debela jajca
    ●     redko leseni most bo težko nesel tako težo vzdržal; ekspr. moral je popustiti, sicer bi ga nasprotniki nesli premagali; spravili v neugoden, slab položaj; noge nesejo ekspr. noge ga več ne nesejo ne more več hoditi; ekspr. naj gre, kamor ga noge nesejo kamor hoče; ekspr. šel je, kamor so ga noge nesle brez naprej določenega cilja; ekspr. teci, kolikor te noge nesejo kolikor hitro moreš; ekspr. kamor oči nesejo, so sama polja vse naokrog; star. pesmi bodo nesle tvojo lepoto po deželi razširjale, razglašale; jahali so, kot bi jih nesel veter zelo hitro; ekspr. to te bo neslo ne boš uspel; ne boš utegnil opraviti dela; pog., ekspr. spet neseš glavo, kožo naprodaj se izpostavljaš smrtnim nevarnostim; pog., ekspr. slišal je kričanje, pa je nesel nos k oknu je pogledal skozi okno; ekspr. problem sem nesel s seboj na počitnice mislil sem nanj tudi na počitnicah; žarg., šport. nesti tekmece za šest točk premagati s šestimi točkami; pog. lepo doto je nesla od hiše dobila; vznes. jutri ga bodo nesli k večnemu počitku ga bodo pokopali; ekspr. nesti komu kaj na nos povedati, kar se ne bi smelo; vznes. skrivnost je nesel s seboj v grob nikomur je ni povedal; pog. kar sliši, nese naprej pove drugim; ovadi; pog. če ga bo celo noč tako neslo, nas bo do jutra zametlo če bo tako snežilo; pog., ekspr. dosti ga nese spiti more mnogo alkoholne pijače, ne da bi se upijanil; ekspr. pojdi že, bog te nesi izraža nejevoljo, nestrpnost
o predl., z mestnikom  
  1. 1. za izražanje vsebine predmeta govornega, miselnega, pisnega obravnavanja
    1. a) pri glagolih: govoriti, poročati, pričati, razpravljati o kom ali čem; o tem dogodku je vztrajno molčal; pela je o ljubezni; si kaj slišal o bratu / dvomiti o uspehu; kaj misliš o včerajšnji predstavi; premišljati, sanjati, soditi o čem; o zadevi smo si na jasnem / pisati o nesreči; telegrafiral je domov o nenadni bolezni
    2. b) pri samostalnikih, zlasti glagolskih: še besedo o naši kulturi; govor o nujnih ukrepih; oddaja o naših pomorščakih; pomenek, posvet o čem / članek, pogodba, sporazum, zakon o čem; film o delovnih brigadah; knjiga o lepem vedenju; roman o življenju na kmetih / popačena slika o položaju slika položaja; vprašanje o odnosih med tozdi vprašanje odnosov
    3. c) elipt., kot naslov: o dvojezičnem šolstvu / kot napoved nadaljevanja o tem prihodnjič
  2. 2. za izražanje časa, v katerem se kaj dogaja; ob
    1. a) z imeni (cerkvenih) praznikov: o binkoštih, božiču, pustu, veliki noči; o svetem Martinu; šalj. o svetem nikoli in Nikoli / star.: o dežju; o žetvi ob
    2. b) raba peša, pred besedo, ki se začenja z ustničnim soglasnikom: o mraku; o počitnicah; o pol treh; o pravem času; o priliki / star.: o belem dnevu; o hudi uri; o lepem vremenu
      ●       zastar. vojaki so obupali o zmagi nad zmago; preg. o kresi se dan obesi po 24. juniju se začnejo dnevi krajšati
o... predpona  
  1. 1. v glagolskih sestavljenkah za izražanje
    1. a) usmerjenosti dejanja okrog česa, na kaj: obrizgati, ogrniti, osuti
    2. b) nastopa stanja, pridobitve lastnosti: oboleti, oglušeti / ocvetličiti, oglušiti
    3. c) izgube, odstranitve česa: oklatiti, oskubsti
    4. č) nepopolnosti dejanja: odrgniti, ogoreti
    5. d) same dovršnosti (včasih brez pomenskega odtenka): obriti, očistiti
  2. 2. v imenskih sestavljenkah glagolskega izvora za izražanje pomena, kot ga določa ustrezni glagol: obarvanost, odrgnina, osip
  3. 3. v imenskih sestavljenkah za izražanje
    1. a) enote iz več delov, elementov: ocevje, ožilje
    2. b) zunanjega dela česa: ohišje, okrovje
obdržáti -ím dov. (á í) 
  1. 1. narediti, da kaj ne gre iz prijema, se ne oddalji: ujel je konja za povodec in ga obdržal; obdržal ga je, čeprav se mu je z vso silo trgal iz rok; obdržati z rokami, zobmi / pajčevina je muho komaj obdržala / hotel mu je izbiti palico iz rok, vendar jo je obdržal
    // ne prenehati držati oprijeto z roko ali s kakim delom telesa: med govorom je obdržal kozarec (v roki) / nahrbtnik je obdržal na rami; sedla je in obdržala košaro v naročju
    // ne odložiti, ne sleči: klobuk je obdržal na glavi; v sobi je bilo hladno, zato je plašč kar obdržala ostala oblečena v plašč
  2. 2. narediti, da kaj ne preneha biti v določenem položaju, na določenem mestu, kljub delovanju nasprotne sile: komaj ga je obdržal, da se ni zgrudil; z vsemi močmi so voz le obdržali / podpore so obdržale drevo pokonci / obdržati vozilo na cesti narediti, da ne zdrkne s ceste; obdržati čoln na vodi narediti, da se ne prevrne, potopi; obdržati se na površini
    // narediti, da kaj ne preneha biti v določenem položaju, na določenem mestu sploh: dvignil je puško nad glavo in jo tako obdržal / obdržati roke na hrbtu, nogo na pedalu / med plavanjem obdržati glavo nad vodo; obdržati roko iztegnjeno
  3. 3. narediti, da kaj ne preide k drugemu, drugam: eno lopato je obdržal, drugo pa dal drugemu; prtljago je oddal v garderobo, plašč pa obdržal / obdržati sliko za spomin / kužka, ki so ga našli, so obdržali / zaradi revščine niso mogli vseh otrok obdržati doma niso mogli vsi otroci živeti, bivati doma
    // narediti, da kaj ne preide v last drugega: posestvo je zapustil sinu, le sadovnjak je obdržal / po mirovni pogodbi so obdržali velik del ozemlja
    // ne prenehati razpolagati s čim: obdržati funkcijo; obdržati pravico do odškodnine; obdržati službo
  4. 4. s svojo voljo, vplivom narediti, da kdo ne preneha biti
    1. a) na določenem mestu: obdržali so ga v bolnici, zaporu; ni ga mogla več obdržati doma, preveč ga je mikala gostilna; ekspr.: tujina ga ni mogla obdržati; tu me ne bi obdržali niti na vrvi
    2. b) v določenem odnosu: obdržati moža, prijatelje; obdržati (si) naročnike, odjemalce
  5. 5. ne prenehati
    1. a) opravljati kako dejavnost: obdržati gostilno, obrt
    2. b) uporabljati: obdržati stare ladje v prometu; obdržati latinico / obdržati predpise ne jih odpraviti
      // obdržati družinske navade
    3. c) gojiti: obdržati le nekatere vrste hrušk
  6. 6. rešiti, obvarovati (pred propadom): posestva v spremenjenih gospodarskih razmerah ni mogel obdržati; podjetje se je kljub krizi obdržalo; kot kovač se ni mogel obdržati; obdržati se brez tuje pomoči
    // ne prepustiti nasprotniku, sovražniku: obdržati postojanko; mesto se je kljub dolgotrajnemu obleganju obdržalo
    ♦     šah. obdržati figuro
  7. 7. narediti, da kaj ostane nespremenjeno: obdržati prvotni vrstni red, začetni tempo
    // z oslabljenim pomenom s svojo dejavnostjo narediti, da kaj ne preneha biti v določenem stanju: obdržati koga pri volji; obdržati moštvo v kondiciji; obdržati živino zdravo
    // z oslabljenim pomenom izraža, da lastnost, značilnost, kot jo določa samostalnik, ne preneha biti, obstajati: obdržati barvo; obdržati ravnotežje; obdržati vitkost
  8. 8. ekspr., v zvezi obdržati v glavi, v spominu zapomniti si: vseh telefonskih številk ne more obdržati v glavi; ta dogodek sem obdržal v spominu
  9. 9. v zvezi obdržati zase, v sebi ne povedati, ne zaupati drugemu: obdržati novico, poslovne skrivnosti zase; ni mogel obdržati v sebi, kar je čutil
    ●     obdržati kontrolo nad čim ne prenehati kontrolirati kaj; obdržati korak s kom ne zaostati za njim; ekspr. ti svoje nasvete kar zase obdrži nočem tvojih nasvetov; pog. nobene stvari ne more več obdržati v sebi vse izbruha; ekspr. obdržati vajeti v svojih rokah ne izgubiti možnosti za odločanje o čem, za vodenje česa
obràz -áza m (ȁ á) 
  1. 1. prednja stran glave: namazati, natreti obraz s kremo; skrbno si je obrisal obraz; pokriti obraz z dlanmi, rokami; skriti, ekspr. zakopati obraz v dlani; potegnil si je z roko čez obraz; padel je na obraz; udariti koga v obraz; pot mu je lil po obrazu; ves umazan je po obrazu; bled obraz; brazgotinast, kozav, mozoljast obraz; izredno fotogeničen obraz; grd, lep obraz; ljubek otroški obraz; okrogel, ozek, širok, podolgovat obraz; od bolečin spačen obraz; obraz je imel rdeč od jeze, zagorel, zaripel; slabš. človek s konjskim obrazom; imenovati dele obraza; gube obraza so se ji poglobile; skrbeti za nego obraza; značilne poteze obraza; vesel, žalosten izraz na obrazu; krema za obraz / klobuk mu ne pristaja k obrazu / postaral si se v obraz; ostala je mladega obraza; videti je bil siv, voščen v obraz / ekspr. obraz se mu je razlezel v nasmeh nasmehnil se je
    // nav. ekspr., navadno s prilastkom z mimiko
    1. a) izraženo razpoloženje, stanje: z boječim, plahim obrazom je vprašal; prestrašil se je njegovega hudega, jeznega obraza; sprejel ga je s kislim obrazom nerazpoložen, nejevoljen; odhajal je z nesrečnim, začudenim, zadovoljnim obrazom; s pogumnim obrazom je stopil predenj; sijoči, veseli obrazi; sedeli so zapetih obrazov nesproščeni, brezizrazni
      // obraz se mu je v trenutku zresnil
    2. b) izražena lastnost: gledal je v njegov dobri, pošteni obraz; imel je zelo inteligenten obraz; deško predrzen obraz; presenetil ga je strog profesorski obraz; obraz ima še kar človeški
  2. 2. ekspr., navadno s prilastkom človek: ta obraz mi je znan iz avtobusa; zbralo se je veliko neznanih obrazov; v množici sem iskal njen obraz; na dopustu bi rad spoznal nove obraze / srečujem vedno ene in iste obraze / publ. najlepši obraz jugoslovanskega filma
  3. 3. ekspr., navadno s prilastkom oblika pojavljanja
    1. a) glede na zunanjost, videz: ti ljudje so dali kraju dokončen obraz; zemlja spreminja svoj obraz; spremeniti obraz časopisa; mesto ima veliko obrazov / sonce je skrilo obraz / obraz našega časa, dobe / vloga z nešteto obrazi z veliko možnostmi izražanja
    2. b) glede na vsebino, bistveno značilnost: ugotoviti obraz oblasti; spoznati vse obraze življenja / njegov duhovni obraz / literatura si prizadeva najti nov obraz / z oslabljenim pomenom prikrival je obraz preteklosti preteklost
  4. 4. lit., zlasti v drugi polovici 19. stoletja kratko literarno besedilo, v katerem se avtorjevo trenutno razpoloženje primerja, izenačuje z motivom iz narave: pisati obraze / Jenkovi Obrazi
    ●     ekspr. ob tej novici se mu je obraz podaljšal ostre, podolgovate poteze na obrazu so pokazale njegovo razočaranje, neprijetno presenečenje; ekspr. obraz se mu je razjasnil z mimiko je izrazil, da ni več v negotovosti, strahu; ekspr. obraz se ji je omehčal z mimiko je izrazila pripravljenost popustiti v čem, storiti kaj; ekspr. obraz se mu je zmračil z mimiko je izrazil nejevoljo, jezo; ekspr. kakšne obraze je delal od presenečenja, začudenja se je zelo spakoval; ekspr. kaj bi delal kisel obraz kazal nejevoljo; ekspr. pokazal je svoj pravi obraz storil je kaj, navadno kaj slabega, kar kaže, izraža njegov značaj; ekspr. v obraz mi laže predrzno, nesramno; ekspr. tega mi ne boš metal v obraz tega mi ne boš brez obzirov pravil, očital; nizko lahko mu pljuneš v obraz zelo ga lahko preziraš; ekspr. nikomur ne more pogledati v obraz čuti se krivega; je kriv; ekspr. v obraz povedati komu izraziti, navadno ogorčenje, jezo, neposredno povzročitelju; ekspr. v obraz se mu je smejal ni prikrival posmeha, smeha; ekspr. kri mu je udarila v obraz zelo je zardel; knjiž. večkrat je že zrl smrti v obraz večkrat je bil v smrtni nevarnosti; ekspr. ne smeš soditi ljudi po obrazu ne smeš presojati njihovega značaja po videzu; ekspr. človek z dvema obrazoma ki se kaže drugačnega, kot je
odvíjati -am nedov. (í) 
  1. 1. z vrtenjem v določeno smer
    1. a) odstranjevati: odvijati pokrovčke; odvijati s ključem / odvijati steklenico / odvijati vijake izvijati
    2. b) delati, da kaj preneha pritiskati kaj, biti trdno nameščeno: odvijati in privijati matice; odvijal je žarnice, da niso mogli ponoči brati / odvijati preše
      // z vrtenjem dajati del priprave v tak položaj, da ima kaj prosto pot: kar naprej odvija pipo in toči vodo
  2. 2. delati, da kaj preneha biti
    1. a) zavito: odvijati pošiljke; počasi je odvijal zavitek
    2. b) ovito: odvijati obvezo; odvijati papir
    3. c) navito: odvijati volno, vrvico / odvijati klobčič
  3. 3. nar. koroško odkimavati: ob njegovih besedah je odvijal z glavo
    ●     knjiž. filmsko zgodbo je odvijal, kakor se je je spominjal junak razpletal; zastar. noče mu pomagati, celo odvija mu ga ovira, mu nagaja; ekspr. klobčič se je končno začel odvijati potek dogodka je postajal jasen, znan
odvíti -víjem dov. (í) 
  1. 1. z vrtenjem v določeno smer
    1. a) odstraniti: odviti matico; odviti pokrovček; odviti žarnico; odviti s ključem, z roko / odviti steklenico / odviti kolo pri avtomobilu sneti ga z odstranitvijo matic, ki ga pritrjujejo; odviti tirnice
      ♦       voj. odviti bombo odstraniti ji pokrovček nad vžigalnikom
    2. b) narediti, da kaj preneha pritiskati kaj, biti trdno nameščeno: odviti vreteno pri preši; odviti varovalke; odviti in priviti / odviti za en obrat
      // z vrtenjem dati del priprave v tak položaj, da ima kaj prosto pot: odvil je pipo in voda je silovito pritekla; odviti ventil
  2. 2. narediti, da kaj preneha biti
    1. a) zavito: odviti bonbon, paket; počasi je odvila darilo / odviti šolske knjige
    2. b) ovito: odviti obvezo; odviti papir; odviti šal / nalahno je odvil bratovo roko, ki ga je objemala v spanju odmaknil
      // zjutraj si je boleče noge povila, zvečer pa odvila
    3. c) navito: odviti nit, sukanec / odviti klobčič
    4. č) zvito: odviti listek; list se odvije / odviti kito
  3. 3. nar. koroško odkimati: Dva kupca sta se medtem zanimala za naš par. Eden je samo pobrcal s palico po stegnih in nato odvil z glavo ter brez besede izginil (Prežihov)
oprávek -vka m (ȃ) 
  1. 1. kar kdo opravlja
    1. a) glede na okoliščine: imeti opravek na sodišču; opravki v zvezi s prodajo hiše; imam dosti opravkov / biti v mestu po opravku; hoditi, iti, priti po opravkih; šli so vsak po svojem opravku; moram še po opravkih; poslati koga po važnem opravku
    2. b) nav. mn., s prilastkom glede na poklic, položaj, mesto: nalagali so mu kurirske opravke; blagajniški, poklicni, poslovni opravki; opravki tovarniškega čuvaja
  2. 2. nav. ekspr., v zvezi imeti opravka s, z izraža, da
    1. a) je kdo s kom, s čim v odnosu, zvezi: s tem dogodkom nimam nobenega opravka; z njim nočem imeti opravka; imeti opravka s policijo; opozoriti na previdnost tiste, ki imajo opravka z orožjem; v tistem pretepu sem imel tudi jaz opravka sem se ga udeležil; publ. vse kaže, da imamo opravka s tatvino da gre za tatvino; zver, s katero smo imeli opravka, se še zmenila ni za naše udarce smo se spopadali
    2. b) kdo kaj dela: ima veliko opravka s čiščenjem, kuho; imeti opravka z vrtom
      // izraža vzročno odvisnost, povezanost: nesrečo je zakrivil sam, dež pri tem nima nobenega opravka; ima to kaj opravka z mojo izjavo; medicina ima opravka z boleznimi se ukvarja
  3. 3. nav. ed., star. kar se uresničuje z delanjem; delo: lotiti se opravka; doma danes nimam posebnega opravka; zdaj je žetev in je dosti opravka / pretakanje vina je važen opravek
  4. 4. zastar. obleka, oblačilo: ali ti je moj opravek všeč / biti v ponošenem opravku
    ●     kuhanje je njen glavni opravek naloga, dolžnost; ekspr. dajati si opravka z vrtom ukvarjati se; dati opravka ekspr. ta fant ti bo še dal opravka povzročil neprijetnosti, težave; ekspr. štor mu je dal dosti opravka težko ga je izruval; težko ga je razsekal; star. ni mu bilo všeč, da si hči da opravka s tem fantom mu izkazuje ljubezensko naklonjenost; star. dobil je opravek, naj jetnike odpelje nalogo; ekspr. vidim, da ne veš, s kom imaš opravka kakšen človek je to; ekspr. pustite ga, sicer boste imeli opravka z menoj vas bom kaznoval
opráviti -im dov. (á ȃ) 
  1. 1. uspešno končati
    1. a) kako delo, opravilo: opraviti izpit, tečaj; vse je opravil sam / mizarska dela je že opravil; opraviti poljska dela / opravil je vse potrebne formalnosti
    2. b) kaj zahtevanega, pričakovanega: opraviti svojo dolžnost; opraviti pomembno nalogo; ali si natančno opravil naročilo / svojo vlogo je igralec dobro opravil jo je dobro odigral
      // mladinci so opravili tisoč prostovoljnih delovnih ur
  2. 2. z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža konec dejanja, kot ga določa samostalnik: opraviti nakupe, poizvedbe; opraviti polet, pot; voznik je opravil tri vožnje; preiskava se je že opravila / poroko so opravili v drugem kraju / opraviti analizo; zdravnik je že opravil operacijo / opraviti eksplozijo jedrske bombe / publ.: opraviti vse preglede biti popolnoma zdravniško pregledan; popolnoma zdravniško pregledati; opraviti prevzem blaga prevzeti blago
    // opraviti malo, veliko potrebo; elipt. počepnil je za grm in opravil
  3. 3. nepreh., s prislovnim določilom biti uspešen pri kakem prizadevanju: če bom šel sam tja, ne bom dosti opravil; ali si kaj opravil pri direktorju; s tako sekirico ne boš nič opravil; ti govori z njim, boš več opravila / s solzami ne boste nič opravili / kot voščilo pa dobro opravi
  4. 4. ekspr., z orodnikom prenehati imeti zvezo s kom, s čim: s svojo prejšnjo družbo je opravil; z njim sem opravila / ta filozof je opravil s pojmom vzročnosti; odločno so opravili s predsodki zavrgli, odklonili jih
    // s predlogom so nakratko opravili, češ da ni sprejemljiv so ga zavrnili
    // publ. premagati: boksar je hitro opravil z nasprotnikom; s tako peščico boš že opravil / domača igralka je igraje opravila z gostjo veliko bolje je igrala
    // revolucija je opravila s tem družbenim razredom / s sušo so opravili tako, da so uredili namakalni sistem
  5. 5. nepreh., ekspr., navadno s prislovnim določilom izraža prenehanje določenega razmerja, dejavnosti: tu ima delavsko knjižico, pri nas je opravila; pri njej si opravil; kot govornik si opravil / če pisatelj neha opazovati, je opravil
  6. 6. nedov., nav. ekspr., v zvezi imeti opraviti s, z izraža, da
    1. a) je kdo s kom, s čim v odnosu, zvezi: v tej službi boš imel opraviti z ljudmi; učitelj ima opraviti z otroki / z njim nimam rad opraviti; še šef se jih je bal, kadar je imel opraviti z njimi / publ. vse kaže, da imamo opraviti s tatvino da gre za tatvino
    2. b) kdo kaj dela: imeti opraviti s kuho, šivanjem; dovolj ima opraviti z vrtom / veliko ima opraviti z menoj
      // izraža vzročno odvisnost, povezanost: ali ima najin pogovor kaj opraviti s tem; to nima nič opraviti s tvojim vprašanjem / nesrečo je zakrivil sam, slaba cesta ni imela pri tem nič opraviti
  7. 7. star. obleči: opraviti otroka; hitro se opravi / opraviti se v berača
  8. 8. nar. prebiti, shajati: odrasel človek še opravi brez mleka, otrok pa težko; takih prtičkov nima, pa bo že brez njih opravil
    ●     ekspr. če nas odkrijejo, smo opravili nas bodo zelo kaznovali; nas bodo ubili; star. trdil je, da imajo v gradu opraviti strahovi da so v gradu strahovi; ekspr. dejal je, da delavec opravi svojih osem ur in gre dela; zastar. opraviti nove šolske prostore opremiti; s tem avtomobilom je opravil sto tisoč kilometrov prevozil; opraviti svoje ekspr. bolezen in zgaranost sta opravili svoje povzročili onemoglost, nezmožnost za delo; povzročili smrt; ekspr. dolgo je žaloval, a čas je opravil svoje sčasoma je žalost postala manjša, je minila; evfem. zvabil jo je v gozd in opravil svoje jo posilil; ekspr. južni veter je opravil svoje je stalil sneg, led; ekspr. žganje je kmalu opravilo svoje ga je upijanilo; povzročilo bolezen, smrt; nar. opraviti živino nakrmiti, napojiti jo in ji nastlati; ekspr. za pusta malokatera družina opravi brez krofov skoraj v vsaki družini jedo krofe; star. sin je po materi vse opravil poskrbel za pogreb in za vse, kar je v zvezi z njim; ekspr. posumil je, da ima opraviti z blaznim človekom da je to blazen človek; publ. odpelji ga in opravi z njim ubij ga, usmrti ga; ekspr. dajati si, dati si opraviti s šivanko šivati; ekspr. do takrat še ni imel opraviti z žensko še ni imel spolnih odnosov; star. v mestu imam dosti opraviti opravkov; star. mnogo je imela opraviti, da ju je pomirila s težavo ju je pomirila; zgrda pri tem otroku nič ne opraviš če si z njim strog, noče narediti, kar se od njega zahteva; star. pozimi ni toliko opraviti ni toliko dela; dati opraviti dojenček da dosti opraviti z njim je dosti dela; ekspr. ta fant ti bo dal še opraviti povzročil neprijetnosti, težave; ekspr. sovražnik je dal četi precej opraviti težko ga je premagala
    ♦     alp. opraviti ponovitev smeri; fiz. delo, ki ga opravi stroj; mat. opraviti računsko operacijo; rel. opraviti spoved; strojn. mehanizem opravi pot
osében -bna -o prid. (ẹ̑) 
  1. 1. nanašajoč se na oseba 1: osebna privlačnost; osebne značilnosti / osebni dohodek vsota, ki jo zaposleni na določena razdobja prejme za svoje delo; zahtevati od koga osebne podatke; osebna izkaznica izkaznica, ki dokazuje istovetnost osebe
  2. 2. ki izhaja iz posameznika, ki je posamezniku lasten: osebni slog pisanja; publ. dati čemu osebno noto / ekspr. to je zelo osebna pripomba
    // ki ga posameznik opravi sam: osebna propaganda / osebna udeležba pri volitvah
  3. 3. nanašajoč se na posameznika kot na zasebnika: to je osebno pismo
    // usmerjen, naravnan k posamezniku: biti osebni prijatelj koga; to je imel za osebno žalitev; osebno spremstvo spremstvo, ki skrbi za visokega državnika na njegovem potovanju; vabilo je osebno velja samo za osebo, za katero je izdano
  4. 4. nanašajoč se na posameznika in ne na družbeno skupnost:
    1. a) pripisovati komu osebne motive; osebni in družbeni standard; podrejati osebne koristi javnim; osebne pravice; pesnik je izrazil osebno in narodovo trpljenje; publ. izražam najboljše želje za vašo osebno srečo
    2. b) osebna morala; osebno in javno mnenje
  5. 5. nanašajoč se na zaposlene v določeni delovni organizaciji; personalen: osebne spremembe v ustanovi; reševanje osebnih zadev
  6. 6. namenjen uporabi za posameznike:
    1. a) jamarjeva osebna oprema / osebna prtljaga; osebno in posteljno perilo / osebna higiena
    2. b) osebni avtomobil; osebni vlak; osebna tehtnica; osebno dvigalo / osebni in tovorni promet
  7. 7. ki zadeva človekovo doživljanje, čustvovanje: umakniti se v svoj osebni svet / imeti do česa osebni odnos
    // ki izraža, izpoveduje tako doživljanje, čustvovanje: roman je avtorjeva osebna izpoved; njegova lirika ni osebna / osebna umetnost
  8. 8. ki vsebuje, izraža negativen, neobjektiven odnos do česa: njegova kritika je bila osebna / v polemiki je postal nenavadno oseben
  9. 9. nav. ekspr. poudarja pomen svojilnega zaimka, svojilnega pridevnika, pri katerem stoji: to ponižuje moje osebno dostojanstvo; opraviti kaj pod osebnim ravnateljevim nadzorstvom
    ♦     biol. osebni razvoj organizma spreminjanje organizma od oplojene jajčne celice do smrti; ekon. minimalni osebni dohodek najnižji osebni dohodek, ki se zagotavlja z družbenimi sredstvi vsakemu zaposlenemu; zajamčeni osebni dohodek najnižji osebni dohodek, ki ga zagotavlja delovna organizacija vsakemu zaposlenemu glede na posamezne kategorije delavcev; osebno delo samostojno poklicno delo z lastnimi sredstvi; jur. osebna odgovornost; osebna pokojnina pokojnina, ki jo dobiva zavarovanec iz lastnega zavarovanja; osebna svoboda duhovna in telesna svoboda, ki jo ima človek v določenem družbenem redu; osebno jamstvo jamstvo s svojo osebo ali s celotnim premoženjem; osebno pravo pravo, ki ureja osebnostne pravice fizičnih in pravnih oseb; lingv. osebni zaimek zaimek, ki izraža govorečega, ogovorjenega ali neudeleženega v pogovoru; osebna glagolska oblika oblika, ki zaznamuje osebo, spol, število, naklon in način; osebno ime lastno ime človeka; rel. vera v osebnega boga v boga kot osebno bitje; soc. osebna lastnina lastninska pravica posameznika do stvari, ki niso proizvajalna sredstva; šport. izboljšati osebni rekord; osebna napaka pri košarki nedovoljeno oviranje, odrivanje nasprotnega igralca
ostájati -am nedov. (ā) 
  1. 1. še naprej biti, se nahajati na določenem prostoru, v določenem kraju: drugi so zgodaj odhajali, on pa je ostajal / ob večerih ostaja doma; po cele popoldneve ostaja pri njih / mladina ne ostaja rada na kmetih / zaradi dobre postrežbe so gostje ostajali po več dni
  2. 2. s prislovnim določilom večkrat biti puščen kje, večkrat ne biti (po)spravljen z določenega mesta: posoda je ostajala na mizi; avtomobil je ostajal pred hišo / žito je ostajalo na polju
  3. 3. s prislovnim določilom še naprej biti, se nahajati v določenem položaju: ostajati na koncu vrste; zmeraj je ostajal v njeni bližini
    // nav. ekspr. prihajati glede na premikajočega se v določen položaj: gore so ostajale v daljavi; za njimi je ostajala domača vas / brat je ostajal za njim zaostajal
  4. 4. (večkrat) biti še
    1. a) neporabljen, nerazdeljen: ostaja mu dovolj časa za šport
    2. b) neopravljen, nenarejen: gospodinjska dela ji ostajajo
    3. c) nav. ekspr. edino mogoč, primeren: ostaja le še vdaja, za boj mu manjka moči; ne ostaja mu drugega, kot da ga sprejme v hišo
      // presegati potrebno mero, količino: hrane dobi toliko, da ostaja
  5. 5. z oslabljenim pomenom, s povedkovim določilom izraža, da lastnost ali stanje osebka
    1. a) še naprej obstaja: le težko je ostajala budna; kako se je to zgodilo, ostaja skrivnost / sodobniki so ostajali ravnodušni do teh vprašanj ta vprašanja jih niso vznemirjala
      // ostajati pokonci / ostajati brez kruha; ostajati v ležečem položaju; publ. ostajati v mejah možnosti
    2. b) začenja nastopati: spoznal je, da ostaja v svojih prizadevanjih sam
      ●       izkupiček od živine je ostajal njemu ga je dobival on; publ. pogovori so ostajali pri likovnih temah pogovarjali so se (samo) o njih; ekspr. dosledno ostaja pri svoji trditvi vztraja; v učenju ni hotela ostajati za drugimi zaostajati, biti slabša; preg. kdor zgodaj vstaja, mu kruha ostaja kdor je delaven, prizadeven, dobro živi
pádati -am nedov. (ā ȃ) 
  1. 1. zaradi izgube ravnotežja, opore prihajati
    1. a) iz pokončnega položaja na tla zlasti v ležeči položaj: opotekal se je in padal; padati na obraz, naprej, vznak / drevesa so padala z velikim truščem; brazde so pri oranju lepo padale
    2. b) z višjega mesta: pri hoji po vrvi so sprva padali; ptice so zaradi mraza padale z vej / zavitki so mu padali iz naročja
      // večkrat prenehati biti nameščen kje: stekelce pri očalih mu pada iz okvira; naramnica mu pada z rame / listje že pada z drevja odpada
  2. 2. premikati se v smeri navzdol zaradi lastne teže: v sanjah se mu je zdelo, da pada; podoba pastirja, ki pada v prepad; gledal je snežinke, kako se v vetru dvigajo in padajo; padati z veliko hitrostjo
    // premikajoč se po zraku, zlasti v smeri navzdol zaradi lastne teže
    1. a) pojavljati se: preden se je ulila ploha, so padale le debele kaplje; na tem mestu pada kamenje; vulkanski prah pada včasih tako na gosto, da se zmrači / v tem letnem času pogosto pada toča; sodra pada; dopoldne je padal dež je deževalo; v hribih bo padal sneg bo snežilo
      // brezoseb. kaže, da bo padalo deževalo
    2. b) prihajati kam: jabolka padajo na cesto in se obtolčejo; na mesto so padale bombe; seme pada na preorano zemljo / ekspr. čebele so težko obložene padale na brado so sedale, se spuščale; saje padajo na tla se usedajo
      // udarjati, zadevati: kaplje so padale po dežniku; ekspr. če bi solze padale po trdi skali, bi se omehčala / ekspr.: palica je padala po njegovem hrbtu; trde pesti so padale po njem; brezoseb. padalo je po glavi, hrbtu, rokah; pren., ekspr. težko padajo njegove besede
  3. 3. pojavljati se, nastopati na površini: svetloba pada na mizo; njegova senca je padala na pesek / zavese so bile spuščene, da sonce ne bi padalo v sobo sijalo
    // ponoči pada rosa
    // z oslabljenim pomenom izraža nastopanje stanja, kot ga določa samostalnik: v tem času že začne padati slana; ekspr. na zemljo pada noč noči se
  4. 4. pog. nepričakovano, nenapovedano prihajati: v sobo so padali drug za drugim kakor brez uma / pisma s fronte so le poredkoma padala v našo hišo
  5. 5. biti v položaju v smeri navzdol: črni brki mu padajo čez ustnice; dolgi lasje so ji padali na ramena
    // navadno s prislovnim določilom biti tak, da se lepo prilega, ne dela počeznih gub: svilene tkanine lepo padajo; narediti zavesi dvojni rob, da lepše pada
  6. 6. biti čedalje nižji v določeni smeri: pot je začela padati; planota proti jugu rahlo pada / ekspr. strmo pobočje pada v sotesko
  7. 7. manjšati se, zniževati se, navadno v precejšnji meri: zračni pritisk pada; njegov vpliv pada; zanimanje za knjigo je začelo padati / cene padajo; kvaliteta izdelkov pada / obisk pada / publ. dinar pada vrednost dinarja se manjša
    // publ. kulturno padati postajati manj kulturen
    // prihajati na nižji ton, manjšo glasnost: pesem je padala in naraščala; glas ji je postopoma padal
    // s prislovnim določilom prihajati v moralnem pogledu na nižjo stopnjo: padal je čedalje globlje; sovražniki naše države so padali vse nižje in nižje
  8. 8. biti drug za drugim osvojen, vdajati se: mesta so padala skoraj brez odpora / zaradi izdaj so padale tudi javke
    // publ. izgubljati vpliv, veljavo, položaj: stare teorije padajo in nastajajo nove / rekordi padajo jih presegajo
    // politična nasprotja padajo izginjajo
  9. 9. biti drug za drugim ubit v boju: na fronti so padali možje in fantje / publ. v Gramozni jami so padali talci so streljali talce
    // ekspr. ljudje so padali od neke čudne bolezni umirali; zaradi insekticidov so čebele padale v rojih; padali so kot muhe
  10. 10. ekspr., navadno v zvezi s po ostro, grobo, žaljivo nastopati proti komu: ni mogel do besede, kar naprej so padali po njem / sovražniki so padali po naši deželi si jo prisvajali, jo napadali
  11. 11. publ., z oslabljenim pomenom, navadno z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: padajo očitki, da so ljudje premalo obveščeni; med streljanjem so glasno padali ukazi; padala so vprašanja vpraševali so
    // žarg., šol. padali so ukori dani so bili
  12. 12. nav. ekspr., z oslabljenim pomenom, s povedkovim določilom, v zvezi z v izraža nastopanje stanja, kot ga nakazuje določilo: padati v apatijo; padal je v hude duševne krize; pog. zdelo se mu je, da pada v nezavest omedleva; publ.: padati v obup postajati obupan; iz dneva v dan pada v večjo odvisnost postaja bolj odvisen
    // publ. padati v napako delati napako
  13. 13. pog. večkrat priti na, biti na: državni prazniki padajo na različne dneve v tednu / njegovo bivanje v Franciji pada v čas okupacije v Franciji je bival med okupacijo
    ●     pog. v prepirih so padale ostre besede bile izrečene; ekspr. za to bodo še glave padale bodo ljudi ubijali; ekspr. če ne boš ubogal, bo padalo boš tepen; ekspr. padati iz hajke v hajko doživljati pogostne hajke; ekspr. zadovoljiti se z drobtinami, ki padajo z bogatinove mize z dobrinami, ugodnostmi, ki so za tega, ki jih da, nekaj nepomembnega, odvečnega; pog. prišel bo, pa če bi ošpičene prekle padale z neba gotovo, zagotovo; vznes. fantje so padali v prerane grobove prezgodaj umirali; ekspr. te besede so mu padale v srce so ga prizadevale; pog. težke veke mu same od sebe padajo vkup postaja zelo zaspan
    ♦     mat. funkcija pada z večanjem neodvisne spremenljivke se odvisna spremenljivka zmanjšuje
pásti pádem dov., stil. pàl pála (á ā) 
  1. 1. zaradi izgube ravnotežja, opore priti
    1. a) iz pokončnega položaja na tla zlasti v ležeči položaj: spotaknil se je in padel; pasti naprej, vznak, zviška; padel je kot pokošen / dobro prisloni lestev, da ne bo padla; drevo se mora prav zasekati, da pade v želeno smer / pasti po stopnicah / zadeta žival je padla se je zgrudila; konj je padel pod njim / ekspr.: zaradi dolgov je moral gozd pasti so ga morali posekati; pšenica je v dveh dneh padla bila požeta; od utrujenosti je kar padel na stol se brez moči usedel; padel je pred njim na obraz vrgel se je
    2. b) z višjega mesta: veja se je odlomila in je padel; pasti s konja; pasti z ladje v morje; knjiga je padla s police; pasti v brezno, za omaro / milo mu je padlo iz rok; otrok ji je padel iz naročja
      // prenehati biti nameščen kje: kamenček je padel iz prstana; jermen je padel s kolesa se snel; petlje so padle s pletilke; ekspr. od presenečenja so mu oči skoraj padle iz jamic zelo je izbuljil oči
      // listje je že padlo z drevja odpadlo
  2. 2. premikajoč se po zraku, zlasti v smeri navzdol, zaradi lastne teže priti kam: bomba je padla na hišo; jabolko mu je padlo na glavo / ogrizek je padel zraven koša; gošča je padla na dno se usedla; smet mu je padla v oko; žoga je padla v koš / ekspr.: race padejo na vodo zlasti zvečer priletijo, se spustijo; jed je kar padla vanj zelo hitro jo je pojedel; neka roka mu je trdo padla na ramo začutil je močen prijem na rami
    // v zvezi z na pri premikanju po zraku, zlasti v smeri navzdol, zaradi lastne teže udariti, priti z določenim delom na podlago: skakalec se je v zraku obrnil in srečno padel na bok; lahko bi padel na glavo in se ubil; maček pade na noge
  3. 3. s prislovnim določilom pojaviti se, nastopiti na površini: mesečina je padla v sobo; svetloba mu je padla na obraz / njena senca je padla na steno / megla je padla na polje; spraviti seno v kopice, preden pade rosa / padlo je le nekaj kapelj le malo je deževalo
    // z oslabljenim pomenom izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik: zgodaj je padel mrak; padla je rosa; bojijo se, da bo padla slana; ekspr. noč je padla na zemljo znočilo se je
  4. 4. pog. nepričakovano, nenapovedano priti: padel je k njemu ravno ob kosilu; ni pisal, kar padel je v hišo / v podjetje je padel inšpektor
    // nehote, po naključju priti: iskal sem izhod, pa sem padel v stanovanje / padel je med veseljake; pasti v slabo družbo / padel je v to delo in ga mora končati nehote, po naključju ga je dobil; naložili so mu ga
  5. 5. spremeniti položaj v smeri navzdol: ko je odpela lase, so ji padli po hrbtu / glava mu je padla na prsi se mu povesila
    // navadno s prislovnim določilom biti tak, da se lepo prilega, ne dela počeznih gub: svilene tkanine lepo padejo
  6. 6. zmanjšati se, znižati se, navadno v precejšnji meri: hitrost vožnje je v drugem krogu padla; pritisk in temperatura sta padla / cena nekaterih izdelkov je padla / število obiskovalcev je padlo pod lansko povprečje / disciplina je padla se je poslabšala; publ. njihova morala je padla
    // priti na nižji ton, manjšo glasnost: pasti z glasom ob zaključku misli; ekspr. glas sirene je v žalostnem tonu padel in izzvenel
    // s prislovnim določilom priti v moralnem pogledu na nižjo stopnjo: tako daleč je padla, da je začela vohuniti; globoko ste padli, odkar ste brez varstva; nižje je padel, kot smo mislili / glede okusa smo zelo padli
  7. 7. biti osvojen, vdati se: okoliščine, v katerih je mesto padlo; po večdnevnem obleganju je trdnjava padla / publ. v tem času je padel najvišji vrh so prišli nanj
    // publ. izgubiti vpliv, veljavo, položaj: realizem je padel, na njegovo mesto je stopila nova romantika / rekord bo padel bo presežen; vojaška vlada je padla morala odstopiti
    // publ. biti odstranjen, izginiti: s tem je padla zadnja ovira za razvoj; pregraje med ljudmi so padle / padel je tudi ta dvom
  8. 8. biti ubit v boju: padel je na fronti; pasti v napadu na sovražnikovo postojanko; padel je med vojno kot partizan / pasti za domovino, svobodo; pasti junaške smrti
  9. 9. ekspr., navadno v zvezi s po napasti: letala so padla po nas; padel je z veliko vojsko po njih / padli so po njih s palicami
    // ostro, grobo, žaljivo nastopiti proti komu: ko je povedal svoje mnenje, so vsi padli po njem / padli so po njegovi knjigi
    // začeti hlastno jemati, si prisvajati: pasti po plenu / tujci so padli po naši zemlji / pasti po jedi in pijači začeti hlastno, obilno jesti, piti; pren. kar padel je po knjigi
  10. 10. nav. ekspr., v zvezi z na, s izraža, da kaj neprijetnega začne ali preneha
    1. a) biti obveznost za koga: dajatve so padle na ljudstvo; skrb za otroka je padla na stare starše / pog.: njeno delo je padlo nanj je moral opravljati on; odgovornost za nesrečo pade tudi na vas tudi vi ste odgovorni zanjo; sum bo padel na vse vsi bodo osumljeni; očetova jeza je padla tudi nanj tudi njega je oče kaznoval
    2. b) prizadevati koga: težko breme mu je padlo s pleč; hudo gorje mu je padlo na glavo / utrujenost je padla z njega; ko smo to izvedeli, je padla na nas težka mora
      // pog. priti v posest koga, postati last koga: po materini smrti je hiša padla na sina / nanj je padlo premalo dediščine prišlo, je dobil
      // nekaj njegove slave je padlo tudi na druge tudi drugi so je bili deležni
  11. 11. publ., z oslabljenim pomenom, navadno z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: odločitev o tem še ni padla; padlo je povelje za naskok; padlo je nekaj predlogov nekaj stvari je bilo predlaganih; padlo je vprašanje, kje dobiti sredstva vprašali so
    // padlo je nekaj strelov; v prvem polčasu sta padla dva gola bila dosežena
  12. 12. nav. ekspr., z oslabljenim pomenom, v zvezi z v izraža nastop stanja, kot ga nakazuje določilo: pasti v duševno krizo; padla je v apatijo, obup postala je apatična, obupana; pasti v dvome začeti dvomiti; pazi, da ne padeš v nesrečo ne boš nesrečen; pog. pasti v nezavest omedleti
  13. 13. ne izdelati v šoli, pri izpitu: v prvem letniku je padel in ponavljal / pasti iz matematike / pasti pri izpitu, maturi
  14. 14. ekspr. narediti moralno slabo, neprimerno dejanje: v takih okoliščinah marsikdo pade; vsak lahko pade
  15. 15. pog. priti na, biti na: državni praznik pade na nedeljo; novo leto je padlo na petek / ti dogodki padejo v zadnje leto vojne so se zgodili v zadnjem letu vojne
    ●     pog. tu in tam pade kaka kletev je izrečena; ekspr. kocka je padla ob pomembni odločitvi z negotovim izidom odločeno je; ekspr. krinka je padla pokazalo se je pravo, resnično bistvo, podoba česa; ekspr. z njim stvar stoji in pade on je odločilnega pomena za stvar; pog. upal je, da bo tudi njemu kaj padlo (v žep) da bo tudi on kaj dobil; pog. vse letnice so mu padle iz glave je pozabil; publ. sklepni prizori so padli iz okvira niso bili v skladu s celoto; žarg., gled. pasti iz vloge prenehati igrati skladno z vlogo; pog. pasti komu okrog vratu objeti ga; pog., ekspr. tega mi ne pravi, saj nisem s hruške padel saj nisem tako neizkušen, naiven; pog. čakal je tisti, ki je s hruške padel ne bom te počakal; pog., ekspr. zaradi tega ti ne bo krona z glave padla se ne bo zmanjšal tvoj ugled; pog., ekspr. mi tudi nismo z lune padli nismo nespametni, naivni; ekspr. ali si z lune padel slabo si obveščen o aktualnih dogodkih; nihče ne pade učen z neba vsak si mora pridobiti znanje z učenjem, trudom; pojavil se je, kakor bi padel z neba nepričakovano, nenadoma; ekspr. šele takrat mu je padla mrena z oči šele takrat je zagledal, spoznal stvar, kakršna je dejansko bila; pog., ekspr. saj nisem na glavo padel, da bi hodil tja nikakor ne bom šel tja, ker bi bilo to zame slabo; bibl. beseda je padla na kamen nauk, nasvet ni imel zaželenega uspeha; ekspr. pasti na kolena poklekniti; biti premagan, vdati se; ekspr. pasti na kolena pred kom kleče ga prositi; ekspr. hiša je padla na kup se je podrla, je razpadla; ekspr. to mi ni padlo na misel, na pamet tega se nisem spomnil; na to nisem pomislil; star. nate je padla izbira ti si izbran; ekspr. oko mu je padlo nanjo pogledal jo je; vzbudila je njegovo zanimanje; je kot maček, vedno pade na noge v vsakem položaju, stanju se znajde; bibl. seme je padlo na rodovitna tla nauk, nasvet je imel zaželeni uspeh; publ. društvo je padlo pod zakon je moralo podrediti svoje delovanje zakonu; pog. pasti komu v besedo prekiniti ga pri govorjenju; pasti občini v breme živeti na stroške občine; pog. dela, kar mu v glavo pade kar se mu ljubi; pog. le kaj ti je spet padlo v glavo česa si se domislil; pog., ekspr. ti je srce v hlače padlo? si se zbal, izgubil pogum; pog. sovražnik jim je padel v hrbet napadel jih je od zadaj; zahrbtno napadel; ekspr. sekira mu je padla v med življenjske razmere so se mu nenadoma zelo izboljšale; ekspr. padel je policiji v mrežo, zanke policija ga je odkrila, ujela; ekspr. čakal je, da mu bo padla v naročje pristala na ljubezenski odnos z njim; to mu je padlo v naročje kot zrela hruška to je dobil brez prizadevanja, truda; pog., ekspr. padel sem v nemilost pri njem zameril sem se mu, ni mi več naklonjen, ne zaupa mi več; pog. to je tako, da pade v oči zelo opazno; pog. to mi je takoj padlo v oči udarilo; ekspr. v njenih očeh je padel začela ga je manj ceniti, spoštovati; vznes. pasti v prah pred kom zelo se ponižati; ekspr. načrt je padel v vodo se ni uresničil; žarg., lov. na lovu je padlo več srn bilo uplenjenih, ustreljenih; pog. tepel ga je, ne da bi pazil, kam pade po katerem delu; nižje pog. voz je bil ves zvezan, da ne bi padel narazen razpadel; nižje pog. pasti noter priti v neprijeten, kočljiv položaj; nižje pog. od slabosti okoli pasti omedleti; nižje pog. oči so mu padle skupaj zaspal je, zadremal je; preg. jabolko ne pade daleč od drevesa otrok je tak kot starši; preg. če slepec slepca vodi, oba v jamo padeta iskanje nasveta, opore pri enako neizkušenem človeku je pogubno; preg. kdor drugim jamo koplje, sam vanjo pade nesreča, ki jo kdo pripravlja drugim, navadno zadene njega samega; preg. kdor visoko leta, nizko pade kdor ima pretirano dobro mnenje o svoji družbeni pomembnosti in pretirane zahteve po družabnem uspehu, ugledu, doživi pogosto neuspeh
    ♦     fin. tečaj dolarja je padel; šah. figura je padla nasprotnik jo je odstranil s svojo potezo iz igre; šport. pri doskoku je padel
plávati -am nedov. (ȃ) 
  1. 1. premikati se po vodi z gibanjem, premikanjem nog, rok, telesa: labodi, ribe plavajo; kopalci so plavali čez preliv; učiti se plavati / plava samo s plavalnim obročem / podlasica tudi plava; te živali plavajo z repom / plavati pod vodo
    // gojiti plavanje, ukvarjati se s plavanjem: plavati je začela pred tremi leti; plavati in drsati
  2. 2. premikati se
    1. a) po vodi sploh: po morju plavajo ladje; v daljavi plava jadrnica / ledene gore so plavale proti jugu
    2. b) po zraku: po nebu plavajo beli oblaki; hodi, kakor bi plavala / ekspr. mesec je mirno plaval skozi oblake / ekspr. nad travnikom so plavali metulji; pren. pogled mu željno plava po vrhovih
      // nav. ekspr. širiti se, razširjati se: vonj akacij plava v zraku; ubrano zvonjenje plava čez dolino / samo njuna glasova sta plavala v temi
  3. 3. z oslabljenim pomenom biti, nahajati se prosto
    1. a) v vodi, na vodni površini: na gladini plavajo veliki oljni madeži / zavese morajo pri pranju v vodi plavati; prosto plavati / les na vodi plava ne potone
    2. b) kje sploh: rumenjak plava na vrhu beljaka / nad travniki plava rahla megla / ekspr. na njenem obrazu plava smehljaj; pren. njena podoba mu vedno plava pred očmi
  4. 4. ekspr. biti deležen visoke stopnje stanja, kot ga določa samostalnik: plavati v blaženosti, veselju / plava samo v svojih spominih / plavati v denarju, izobilju / krompir kar plava v maščobi je zelo zabeljen
    // njene oči še vedno plavajo v solzah
  5. 5. žarg. ne biti trden, gotov v kakem delu, kaki dejavnosti: sredi dejanja se je igralec zmedel in začel plavati; vi ne boste plavali, saj imate besedilo napisano / v tej stroki že dolgo plavajo
    ●     žarg., avt. avtomobil plava ne vozi stabilno zaradi tanke plasti vode med kolesi in površino ceste; ekspr. dežela je plavala v krvi zelo veliko je bilo ubitih, ranjenih; ekspr. plavati mrtvaka mirno ležati na hrbtu na vodni površini; ekspr. plavati proti toku ne misliti, ravnati tako, kakor misli, ravna večina, vodilni ljudje; publ. stranka plava v desničarskih vodah je desničarsko usmerjena; ekspr. od sreče plavati v oblakih biti zelo srečen; ekspr. večkrat plava v oblakih se ukvarja s stvarmi, premišlja o stvareh, ki so neizvedljive, zelo odmaknjene od stvarnega, konkretnega življenja; plavati po pasje tako, da se z nogami in skrčenimi rokami udarja po vodi
    ♦     šport. plavati kravl, metuljčka; plavati 400 m mešano
pod... ali pòd... predpona (ȍ) 
  1. 1. v glagolskih sestavljenkah za izražanje
    1. a) usmerjenosti dejanja pod kaj, na spodnjo stran česa: podčrtati, podložiti, podpreti
    2. b) spravljanja pod kaj z določenim dejanjem: podbranati, podkopati, podorati, podsuti
  2. 2. v imenskih sestavljenkah za izražanje
    1. a) pomena, kot ga določa predložna zveza: podcesten, podglaven, podnožnik, podpalubje, podpritličje
    2. b) doseganja nižjega družbenega, službenega položaja: podnajemnik, podoficir, podpredsednik
    3. c) doseganja nižje mere, intenzivnosti, kvalitete: podčlovek, podpovprečen, podpritisk, podzvočen
    4. č) podrejenosti v okviru kake delitve: poddružina, podpomen, podskupina, podvprašanje
pogledováti -újem nedov. (á ȗ) 
  1. 1. večkrat pogledati: v zadregi je pogledoval v tla; pogledovati za odhajajočimi; pogleduje kvišku in nekaj mrmra; pogledovati na vse strani, okoli sebe; pogledoval je zdaj enega, zdaj drugega
    // večkrat pogledati kam z namenom, da se kaj
    1. a) vidi, zazna: skrivaj je pogledovala goste / pogledovala je sliko od vseh strani ogledovala; pogledovati se v ogledalu
    2. b) ugotovi, spozna: nestrpno pogleduje na uro; pogledovala je skozi okno, če se sin že vrača; kar naprej mora pogledovati v slovar
  2. 2. večkrat odpreti oči: nekaj časa je pogledoval, pa spet zamižal
  3. 3. s prislovom večkrat izraziti s pogledom
    1. a) čustvo, razpoloženje: grdo, jezno, lepo, veselo, žalostno pogledovati; zaljubljeno ga pogleduje
    2. b) lastnost, stanje: ostro, pozorno, strogo pogledovati koga
  4. 4. nav. ekspr. večkrat izstopiti, biti za krajši čas potisnjen iz svoje okolice: pri hoji ji krilo pogleduje izpod plašča
    // biti viden, kazati se: mesec pogleduje izza oblakov; tu in tam pogleduje kamenje izpod snega
  5. 5. pog., s predlogom večkrat pokazati zanimanje za osebo drugega spola: že dalj časa pogleduje za njo
    ●     pogledoval ga je izpod čela plašno, skrivaj; zastar. ljudje se pogledujejo nad njegovim početjem se zgražajo; star. pomenljivo se pogledovati s kom se spogledovati
pognáti -žênem dov., stil. poženó (á é) 
  1. 1. narediti, povzročiti, da kaj začne
    1. a) gibati se, premikati se: poženi konje, voz vendar ne more stati sredi ceste; pognati živino iz hleva, na pašnik / žarg. šofer je ravno hotel pognati, ko je pritekel še en potnik
    2. b) delati, delovati: pognati elektromotor, stroj / po eni minuti lahko poženete stroj s polno hitrostjo / publ. ob prazniku je predsednik skupščine pognal novo hidrocentralo / predica je spet pognala kolovrat; ekspr. kosci so že zgodaj pognali kose začeli kositi
  2. 2. narediti, povzročiti, da se kaj začne bolj hitro gibati, premikati: voznik je od časa do časa pognal konje / pognati konje v dir, drnec / žarg. pognati avtomobil čez sto petdeset kilometrov na uro; pren., ekspr. poženite zadevo, saj čakamo na odločbo že dve leti
  3. 3. narediti, povzročiti
    1. a) da kaj kam gre, pride: srce bolnega človeka požene trikrat manj krvi po telesu kot srce zdravega / črpalka požene pet litrov vode na sekundo
    2. b) da kdo zapusti določen kraj, prostor: pomanjkanje jih je pognalo iz vasi / pustolovstvo ga je pognalo v svet / ekspr. silen hrup ga je pognal iz sobe
  4. 4. nav. ekspr. narediti, povzročiti, da pride kdo v določeno stanje: lakota ga je pognala v obup; pognati koga v smrt / to bi pognalo svet v vojno / z glagolskim samostalnikom pognati koga v beg, upor
  5. 5. ekspr. nagnati, napoditi: oče ga je pognal od doma / armada je pognala sovražnika nazaj / pognati otroke spat
  6. 6. ekspr. vreči, zagnati: palico je pognal v kot; v obraz mu je pognal tisti drobiž / pognal je čevlje vstran in bos stekel naprej / pognati puščico v sredino tarče zadeti z njo sredino
  7. 7. ekspr. zapraviti, lahkomiselno porabiti: ukradeni denar je hitro pognal / pognal je hišo in posestvo / več let je pognal za to delo
  8. 8. narediti poganjke: vrtnice so že pognale
    // narediti, povzročiti, da iz česa kaj nastane: rastlina je pognala korenine; seme požene kal / veje so pognale liste / solata je pognala v cvet razvila cvet; pren. to gibanje pri nas ni pognalo korenin
    // začeti rasti: na vrtu je pognal plevel; dojenčku so pognali zobje; pren., ekspr. v njegovem srcu je pognalo novo upanje
    // ekspr. zrasti: krompir je že precej pognal; trava je letos visoko pognala; pren. ob obali je pognalo na stotine počitniških hišic
    ●     žarg. drugo dejanje je režiser pognal hitro čez oder je bilo zrežirano tako, da so se dogodki na odru hitro vrstili; ekspr. boš že kako pognal te dni preživel; pog. kislo mleko ga je pognalo zaradi njega si je moral izprazniti črevesje; pognati korenine ekspr. v mestu ni nikoli pognal korenin se ni vživel, počutil doma; stal je tam, kot bi pognal korenine dolgo časa, vztrajno; ekspr. to mu je pognalo kri v glavo, lica zardel je; ekspr. to mu je pognalo kri po žilah ga je poživilo, razburilo; ekspr. pognal si je kroglo v glavo naredil je samomor z ustrelitvijo; ekspr. pognati komu meč v srce usmrtiti ga z mečem; ekspr. marsikatero noč je pognal s prijatelji preživel v popivanju, veseljačenju; pog. te tablete so mu hitro pognale krvni pritisk povišale, zvišale; ekspr. to mu bo pognalo strah v kosti prestrašilo ga, vznemirilo; pog. z enim udarcem je pognal žebelj v desko ga zabil; ekspr. pognati koga na boben narediti, povzročiti, da pride njegovo premoženje na prisilno dražbo, da gospodarsko propade; ekspr. pognati na cesto dati koga iz službe ali iz stanovanja; ekspr. visoka odkupnina je marsikaterega kmeta pognala v roke oderuhov ga je naredila denarno, gospodarsko odvisnega od njih; ekspr. pognati hišo, most v zrak razstreliti; ekspr. vse je pognal po grlu zapravil s pijačo, zapil; ekspr. le kaj ga je pognalo, da je to storil spodbudilo, bilo vzrok; pojavil se je pred nami, kot bi pognal iz tal nenadoma, nepričakovano
poiskáti -íščem dov., poíščite in poiščíte (á í) 
  1. 1. hote, načrtno priti do česa skritega, izgubljenega, odsotnega: skrijem se, ti me pa poišči; poišči knjigo in mi jo vrni; poiskati otroka / poiskal je ključ v žepu in odklenil vzel ga je iz žepa; v jerbasu je poiskala tri debela jabolka in mu jih dala izbrala
  2. 2. s širokim pomenskim obsegom biti uspešen v prizadevanju doseči kaj, priti do česa, če
    1. a) osebek tega nima: poiskati prenočišče, stanovanje komu; poiskati si delo / poiskati si družbo / poiskati (si) dekle
    2. b) osebku to še ni znano: poiskati nove metode dela / poiskati boljši izraz / treba bo poiskati drugo rešitev
  3. 3. ugotoviti, kje kdo, kaj je
    1. a) s povpraševanjem, poizvedovanjem: Rdeči križ mu je pomagal poiskati sina; ekspr. poiščem te, pa če se v zemljo udereš / poiskati pisateljevo rojstno hišo
    2. b) z gledanjem: poiskati kraj na zemljevidu; poiskati letalo z daljnogledom; poiskati napako
  4. 4. priti h komu (zaradi srečanja): poiskal te bom pozneje doma; jutri te poiščem, da malo poklepetava
    ●     ekspr. varuj se, da te ne poišče krogla zadene; ekspr. malo še poišči, pa boš našel krajši čas išči
pól [pou̯] prisl. (ọ̑) 
  1. 1. izraža enega od obeh enakih delov
    1. a) merske enote: pol kilograma mesa; pol litra vina; tri metre in pol blaga; do pol metra visok grm; elipt., pog. boš dal za pol pol litra vina
    2. b) časovne enote: preteklo je pol ure; ima pet let in pol; do vasi je uro in pol hoda; redko dela osem in pol ur ali ure na dan / vsake pol ure / v pol ure, redko uri bom doma; pred pol leta sem ga zadnjič videl
    3. c) celote: pol jabolka, klobase, štruce; pol obraza ji zakriva ruta / zmešaj pol kisa, pol vode; blago je iz pol sintetike, pol volne / vzemi vsakega pol / postregli so mu s pol hlebom kruha in s pol klobase; s pol štruce prebije ves dan / prišel je pred dobrega pol leta ali pred dobrim pol letom; posoda drži dobrega pol litra; v slabe pol ure, redko v slabi pol uri bo vse končano / ustaviti se na pol poti
      // s predlogom izraža mesto, glede na katero se deli celota na dva enaka dela: prerezati limono čez pol / preganiti polo na pol tako, da se obe polovici natančno prekrivata
      // povedati resnico samo do pol / stroške si bova delila na pol, pol na pol tako, da jih bo imel vsak polovico
  2. 2. izraža približno polovično
    1. a) nav. ekspr. mero, količino: pri raciji so zaprli pol mesta; zbralo se je pol vasi
    2. b) stopnjo: to ni vredno pol toliko, kot si plačal / pridelka je pol manj kot lani; pol manjši, večji; za pol manjši / pol dremaje ga je poslušal; pol v spanju je upihnila luč / redko: ima pol nov klobuk napol nov, polnov; vlak je bil pol prazen napol prazen, polprazen
      // hiša je pol lesena, pol zidana; ekspr.: to je rekel pol za šalo, pol zares; pol živ, pol mrtev
  3. 3. ekspr., v zvezi in pol izraža zelo veliko stopnjo (pozitivnih) lastnosti: bila je močna, zdrava, živa, res dekle in pol; njegov oče je bil možak in pol; Matevž je bil partizan in pol
    ●     pog., ekspr. pojedel je hudiča in pol zelo veliko; pog., ekspr. to ni vredno pol hudiča nič; nar. pol tič pol miš netopir; nar. (ura) je pol osme pol osmih; ekspr. študira že pol večnosti zelo dolgo; iti na pol razklati se, razpasti na dva (enaka) dela; spustiti zastavo na pol droga obesiti jo na sredino droga v znamenje žalovanja; ekspr. reforma je ostala na pol poti ni bila izvedena v celoti; pog. posluša samo na pol, s pol ušesa nepazljivo; dobro spanje je pol zdravja
    ♦     voj. pol na desno, na levo izraža povelje za obrat 45° na desno ali levo; prim. napol
položáj -a m (ȃ) 
  1. 1. način, kako je kaj nameščeno
    1. a) glede na svojo daljšo os in določeno ravnino: ostati v določenem položaju; navpičen, poševen položaj palice; veja se je znebila snega in se vrnila v prejšnji položaj
    2. b) glede na druge dele celote: opisati položaj nog telovadca med skokom; spremeniti položaj koles; položaj kazalca, ročice / ležal je v neudobnem položaju, vendar se je bal premakniti / položaj dlani glede na boke / opisati položaj jezika, ustnic pri izgovoru glasu; začetni položaj pri plesu
    3. c) sploh: vzletni položaj; biti v položaju za skok / streljati iz klečečega, ležečega položaja kleče, leže
      // železniški signal je v položaju Stoj
  2. 2. navadno s prilastkom kar izraža prostorski odnos česa do česa drugega: določiti, vrisati položaj hiše; iz načrta je dobro razviden položaj nove stavbe glede na meje parcele / ko je predmet v takem položaju, pravimo, da je nad čim / redko mesto ima slikovit položaj lego; na vetrovnem položaju so krošnje dreves nepravilne in enostransko razvite / normalni položaj besede v stavku; v takem položaju soglasnik izgubi zven
  3. 3. mesto, prostor, na katerem je posameznik ali enota pri obrambi ali v napadu: določiti borcem položaje; obstreljevati sovražnikove položaje; četa se je premaknila na drug položaj; ostati na položajih po odbitem napadu / zavzeti strateško pomemben položaj / kot povelje na položaje
    // mesto, kjer kdo je ali naj bi bil pri uresničitvi kakega namena, dejanja: deček si je izbral tak položaj, da je lahko videl daleč po okolici
  4. 4. navadno s prilastkom dela in naloge, združene s posebnimi pristojnostmi, pravicami v določeni delovni, družbeni, politični skupnosti: imeti odgovoren, visok politični položaj; bil je več let na vodilnih položajih v gospodarstvu; ukiniti položaj podpredsednika društva; odpovedati se položaju predsednika; direktor je član odbora po položaju / odstaviti koga s položaja; pog. ljudje na položajih s položajem
    // njegov cilj je direktorski položaj delovno mesto direktorja, postati direktor
  5. 5. kar je opredeljeno s pravicami, obveznostmi, ugledom v določeni družbi: razpravljati o položaju kmeta, pisatelja v socialistični družbi; položaj žensk se je v zgodovini spreminjal / tako je manufakturni obrtnik prišel v položaj mezdnega delavca / položaj zmagovalca mu dovoljuje tako ravnanje / urediti pravni položaj organizacije, revije
    // možnosti delovanja, uresničevanja določenih hotenj v kaki delovni, družbeni, politični skupnosti: opisati svoj položaj v podjetju; poslabšati si položaj v kolektivu; njegov položaj v organizaciji je trden / publ. na zborovanju so proučili položaj knjige možnosti za izdajanje knjig in zanimanje zanje
    // kar je opredeljeno z določenim razmerjem česa do drugega, s primerjavo z njim: tvoj nadrejeni položaj ti pri tem nič ne pomaga; s tem bi spravili organizacijo v neenakopraven, odvisen položaj / z oslabljenim pomenom: podjetje ima na domačem trgu monopolni položaj; ta tovarna ima v avtomobilski industriji vodilni položaj je vodilna
    // položaj na lestvici se je spremenil mesto
  6. 6. kar je opredeljeno z določenimi dejstvi in more vplivati na
    1. a) določeno prizadevanje, uresničitev česa: s sprejetjem tega zakona je nastal nov položaj; biti kos položaju; prenehal je streljati in ocenjeval položaj; položaj pred golom je bil kritičen / znašel se je v položaju, ko se je moral odločiti / poročati o položaju na fronti, v državi; položaj v kmetijstvu se izboljšuje stanje, razmere
    2. b) možnosti koga za življenje, obstajanje, delovanje: položaj na poplavljenem področju se normalizira / analizirati ekonomski, finančni položaj podjetja; njegov materialni položaj je slab
      ●       publ. na sestanku so razčistili položaj naredili, da so postala določena dejstva in odnosi med njimi jasna, urejena; publ. zamrzniti položaj z določenim sklepom, ukrepom narediti, da ostanejo določena dejstva in odnosi med njimi nespremenjeni; publ. s tem se je jezik dvignil na položaj uradnega jezika je dejansko postal uradni jezik; publ. preiti na položaje revolucionarnega demokratizma sprejeti načela revolucionarnega demokratizma; začeti delovati po takih načelih; pisar. nismo v položaju, da bi našli rešitev ne moremo, nismo sposobni najti rešitve; ekspr. grem v vodoravni položaj ležat, spat
      ♦       aer. določiti položaj letala ugotoviti zemljepisno dolžino in širino točke, nad katero je letalo, in njegovo višino glede na morsko gladino; lingv. govorni položaj kar je določeno z udeleženci, vsebino, namenom, obliko jezikovnega sporočanja in kar vpliva na izbiro jezikovnih sredstev; krepki položaj polglasnika nahajanje polglasnika neposredno pred zlogom s polglasnikom v praslovanščini; lit. pripovedni položaj kar je določeno, opredeljeno z ubeseditvijo motiva, pripovedi glede na osebo, ki motiv, pripoved jezikovno uresničuje; navt. določiti položaj ladje ugotoviti zemljepisno dolžino in širino točke, na kateri je ladja; voj. položaj mirno v katerem se stoji vzravnano, z rokami, iztegnjenimi navzdol in pritisnjenimi k bokom
polzéti -ím [u̯z] nedov. (ẹ́ í) 
  1. 1. počasi se premikati, teči po nagnjeni ali navpični, navadno gladki površini: deževne kaplje polzijo po šipah; solze mu polzijo po licih / snežna, zemeljska plast polzi po pobočju / ustreljeni gams je začel polzeti proti prepadu / knjiž. reka polzi po dolini
  2. 2. ekspr. počasi se premikati
    1. a) po gladki površini: jadrnica polzi proti obali / njeni prsti so mu polzeli po obrazu
    2. b) po površini sploh: megla polzi po dolini / sonce polzi proti obzorju / pogled mu je polzel po gorah
  3. 3. v zvezi polzeti iz rok, med prsti uhajati iz prijema zaradi
    1. a) gladkosti, vlažnosti: jegulje, ribe polzijo iz rok
    2. b) drobnosti, sipkosti: mivka, pesek polzi med prsti; pren. čutil je, da mu sreča polzi iz rok
  4. 4. knjiž. počasi minevati: minute so mu polzele kot dnevi / čas je polzel zelo počasi
    ●     knjiž. oblast jim vedno bolj polzi iz rok jo vedno bolj izgubljajo; ekspr. besede so mu enakomerno polzele iz ust počasi je govoril; knjiž. na poledeneli cesti polzi drsi
pomágati -am, in pomágati in pomagáti -am nedov. in dov. (á; á á á) 
  1. 1. opravljati delo, del dela namesto drugega: fant rad pomaga; nikomur noče pomagati; pomagati materi, sosedom; otroci mu že pomagajo; pomagati kuhati, pospravljati; pomagati na polju, pri košnji, v kuhinji; lepo je, če pomagate drug drugemu; vedno si pomagajo; ekspr. s tem človekom si ne moreš dosti pomagati je slab, nesposoben delavec
    // pri učenju mu morajo pomagati; pomagaj mi rešiti ta problem / izkušnje so mu pomagale pri delu / kot vljudnostna fraza ali ti lahko pomagam
  2. 2. delati, da kdo lažje kam ali odkod pride: pomagal ji je stopiti iz avtomobila; pomagali so jim pobegniti iz ječe / elipt. moram mu pomagati domov
  3. 3. delati, prizadevati si, da kdo pride iz neugodnega položaja: pomagati človeku v stiski; pomagal mu je iz dolgov; pomagati z denarjem, dobrim nasvetom; temu človeku je treba, ni mogoče pomagati; naj si pomaga, kakor si more / elipt. pomagal ji je iz družbe nadležnega spremljevalca / vsi izgovori mu niso pomagali / kot vzklik pomagajte, pomagajte; star., kot vljudnostna fraza pri kihanju bog pomagaj
  4. 4. delati, povzročati, da se komu izboljša
    1. a) zdravstveno stanje: zdravnik mu lahko pomaga; bolni kravi so pomagali z zelišči / dieta je pomagala proti mozoljavosti; domača zdravila mu niso pomagala
    2. b) družbeni, socialni položaj: pomagali so mu do oblasti, službe; znal si je pomagati do vodilnega mesta; pog. pomagati si navzgor na višji službeni ali družbeni položaj
  5. 5. v medmetni rabi, navadno v zvezi bog pomagaj izraža
    1. a) nejevoljo, nestrpnost: nazaj si prišel tak, da bog pomagaj
    2. b) strah, vznemirjenost: če bodo oni zmagali, potem bog pomagaj
    3. c) podkrepitev trditve: govoril bom resnico, tako mi bog pomagaj
      ●       igralci so pomagali delu do uspeha zaradi dobre igre igralcev je delo uspelo; ekspr. pri njem ne pomagata ne palica ne jok ne huda kazen ne žalost, prizadetost drugih; ekspr. pojdi sam, da ti ne bom jaz pomagal čez prag te s silo spravil stran, ven; ekspr. kopeli so mu pomagale na noge ga ozdravile, okrepile; pog. mnogim otrokom je pomagala na svet je bila, je sodelovala pri njihovem rojstvu; evfem. pomagati komu v jamo biti kriv, sokriv njegove smrti; ekspr. tu ne pomaga več nobena maža izraža položaj, stanje, ki se ne da spremeniti, izboljšati; kaj pomaga vse bogastvo, če ni zdravja zdravje je za človeka najpomembnejše; nič ne pomaga, vstati bo treba izraža položaj, stanje, ki se ne da spremeniti; ekspr. nemščino je govoril, da bog pomagaj zelo slabo; ekspr. nabralo se je cunj, da bog pomagaj zelo veliko; preg. komur ni svetovati, temu ni pomagati ne da se pomagati človeku, ki noče poslušati nasvetov; preg. (dobra) mera in vaga v nebesa pomaga pri tehtanju, merjenju blaga je potrebna pravičnost
postáviti -im dov. (á ȃ) 
  1. 1. narediti, da pride kaj
    1. a) kam v pokončnem stanju: postaviti knjige na polico, steklenice v shrambo; postavila je svetilko na mizo / postaviti pokonci; lopato je postavil ob steno naslonil, prislonil
    2. b) kam sploh: postaviti kovček na tla; lončnice je postavila na dež; postaviti mizo k oknu, stol k mizi; spomenik so postavili sredi parka / avtomobil je postavil k ograji zapeljal
    3. c) kam z določenim namenom: postaviti mejnike; postavili so nove prometne znake / postaviti kaj naprodaj, na ogled / postaviti piko, vejico
    4. č) iz ležečega v pokončni položaj: pobral je palico in jo postavil v kot / pijanca je dvignil in ga postavil k zidu; s težavo se je postavil pokonci
  2. 2. narediti, da pride kdo
    1. a) v določeno držo, določen položaj: učence so postavili v vrsto; ujetnike so postavili s hrbtom proti steni; pogumno se je postavil prednje; postaviti se pred vrata / konj se je postavil na zadnje noge
    2. b) kam z določenim namenom: postaviti stražo, zasedo / za kazen so ga postavili v kot / postavil se je na čelo kolone
  3. 3. zgraditi, sezidati: postaviti bolnico, hišo, most, stolpnico; okoli tovarne so postavili betonsko ograjo / postaviti pesniku spomenik / postaviti šotor sestaviti ogrodje in nanj napeti šotorsko krilo
  4. 4. nav. ekspr. določiti, izbrati koga za določeno delo, funkcijo: za ta primer so postavili posebno komisijo; postaviti koga za razsodnika, varuha, zapisnikarja / postavili so ga na odgovorno mesto / postavili so mu ga za zgled
    // z ocenitvijo vrednosti, značilnosti uvrstiti: učenec ni vedel, v katero dobo naj postavi pesnika / tega prijatelja je postavil visoko nad druge / postaviti svoja dognanja ob tuja primerjati
  5. 5. z oslabljenim pomenom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: postaviti predlog, trditev, zahtevo; učitelj mu je postavil tri vprašanja / postaviti diagnozo / postavili so ga pred odločitev
  6. 6. uprizoriti, izvesti: postaviti novo dramsko delo / igralec je postavil trden odrski lik izoblikoval, ustvaril
  7. 7. nav. ekspr. določiti, predpisati: postaviti visoke norme; postaviti izpitni rok, termin / postaviti nove cene izdelkom
  8. 8. nav. ekspr. ponuditi, postreči: te vrste jed posolite šele, preden jo postavite na mizo; brez besed je postavila večerjo predenj / gostilničar je postavil pred goste liter vina
    ●     ekspr. ni vedel, kako naj postavi besedo, da bo prav kaj naj reče; star. postaviti dobro besedo za koga priporočiti ga, zavzeti se zanj; star. postaviti (svojega) moža izkazati se, uveljaviti se; ekspr. zna ob pravem času postaviti piko končati, nehati; ekspr. postaviti piko na i z majhnim, a pomembnim dejanjem zadevo končati; publ. postaviti razstavo prirediti, pripraviti; pisatelj je postavil zgodbo na Primorsko jo prikazal, kot da se je godila na Primorskem; ekspr. postaviti koga čez prag, na cesto, pred vrata dati koga iz službe ali iz stanovanja; ekspr. otroci so postavili celo hišo na glavo v hiši, v stanovanju so povzročili velik nered; ekspr. postaviti resnico, ugotovitev na glavo prikazati jo v nasprotnem smislu; ekspr. radi bi svet na glavo postavili spremenili trdna, ustaljena načela, spoznanja; ekspr. ne grem, pa če se vsi na glavo postavite nikakor ne, sploh ne; postaviti roman na indeks prepovedati ga brati in razširjati; ekspr. postavili te bomo na zatožno klop za svoje dejanje, ravnanje se boš moral zagovarjati; postaviti prihodnost na kocko tvegati ob pomembni odločitvi; pog. postaviti koga na laž dokazati komu, da je lagal; trditi, da je lagal; pog. postaviti trditev na laž dokazati, da ne vsebuje resnice; ekspr. zna stvari postaviti na pravo mesto zna poiskati ustrezno, primerno rešitev; pog. postaviti se na lastne noge osamosvojiti se; ekspr. kopeli so ga postavile na noge ozdravile, okrepile; ekspr. postaviti podjetje na noge narediti, da postane uspešno; knjiž., ekspr. postaviti koga na Olimp dati komu najvišji, najuglednejši položaj; star. ne zna postaviti na papir, kar ima na jeziku napisati, sestaviti; postaviti vprašanje na dnevni red začeti ga obravnavati; ekspr. postaviti koga na stranski tir odvzeti mu vodilno vlogo, mesto; ekspr. pijanca so postavili na hladno, pod kap s silo so ga spravili ven; pog., ekspr. pazite se, da vas ne bodo postavili na hladno aretirali, zaprli; lahko ga postavimo ob bok najboljšim režiserjem ga enačimo, vzporejamo z njimi; postaviti koga pred (izvršeno) dejstvo seznaniti s stvarmi, ko so že odločene, izvršene; ekspr. postaviti koga pred zid obsoditi na smrt z ustrelitvijo; publ. postaviti problem v novo luč prikazati nova, nepoznana dejstva v zvezi z njim; ekspr. postaviti koga v slabo luč povedati (neupravičeno) kaj negativnega, slabega o njem; star. delo je postavil v slovenščino naš znani pisatelj prevedel; šalj. duša se ji je postavila počez kljub starosti še ne bo kmalu umrla; ekspr. kmetje so se postavili pokonci so se uprli
    ♦     jur. postaviti koga izven zakona odtegniti mu varstvo zakona; razglasiti, da ga bo zadela kazen, takoj ko bo prijet; lingv. postaviti pridevnik v ženski spol; šport. postavil je dober, rekorden čas dosegel dober, rekorden rezultat pri hitrostnem športu; postaviti nov svetovni rekord; tisk. postaviti sestaviti črke v besede
postávljati -am nedov., stil. postavljájte; stil. postavljála (á) 
  1. 1. delati, da pride kaj
    1. a) kam v pokončnem stanju: postavljati knjige na polico, steklenice v shrambo / pri hoji je postavljal palico daleč predse
    2. b) kam sploh: kadar je deževalo, je postavljala lončnice ven / postavljati ovire za tek
    3. c) kam z določenim namenom: postavljati mejnike, prometne znake / postavljati naprodaj, na ogled / ločil ne zna postavljati
    4. č) iz ležečega v pokončni položaj: vsak dan je hodil za nekaj ur postavljat keglje; bolnik se je s težavo postavljal na noge
  2. 2. delati, da pride kdo
    1. a) v določeno držo, določen položaj: učence so postavljali v vrsto; rad se je postavljal pred vrata in ogledoval mimoidoče / konj se je postavljal na zadnje noge
    2. b) kam z določenim namenom: postavljati straže, zasedo / učitelj je otroke za kazen postavljal v kot
  3. 3. graditi, zidati: v prostem času je pomagal sosedu postavljati hišo; postavljati ograjo / postavljati spomenike narodnim herojem / postavljati šotore sestavljati ogrodje in nanj napenjati šotorsko krilo
  4. 4. nav. ekspr. določati, izbirati koga za določeno delo, funkcijo: radi so ga postavljali za razsodnika v sporih / postavljali so ga na odgovorna mesta / postavljati koga za zgled
    // z ocenitvijo vrednosti, značilnosti uvrščati: tega prijatelja postavlja visoko nad druge / postavljati svoja dognanja ob tuja primerjati
  5. 5. z oslabljenim pomenom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: postavljati predloge, zahteve; otrok neprenehoma postavlja vprašanja / postavljati diagnozo
  6. 6. publ. uprizarjati, izvajati: to delo so postavljali že v mnogih gledališčih
  7. 7. nav. ekspr. določati, predpisovati: postavljati norme, pravila, roke / postavljali so cene novim izdelkom
  8. 8. nav. ekspr. ponujati, streči: postavljati jedi na mizo / pijačo so postavljali pred goste v sobi pred jedilnico
    ●     ekspr. postavljati prihodnost, ugled, življenje na kocko tvegati ob pomembni odločitvi; pog. postavljati koga na laž dokazovati komu, da je lagal; trditi, da je lagal; ekspr. začeli so postavljati na noge novo vojaško organizacijo ustanavljati; to vprašanje so že večkrat postavljali na dnevni red začeli obravnavati; publ. postavljati pod vprašaj celotno delovanje organizacije dvomiti o kvaliteti njenega delovanja; ekspr. to ga postavlja v slabo luč razkriva njegove negativne, slabe lastnosti
    ♦     šport. postavljal je dobre, rekordne čase dosegal dobre, rekordne rezultate pri hitrostnem športu; na prvenstvih postavljajo nove svetovne rekorde dosegajo; tisk. postavljati sestavljati črke v besede
postráni in po stráni prisl. (á) 
  1. 1. izraža položaj predmeta, ki je od navpične smeri nagnjen
    1. a) v desno ali levo stran: dal si je klobuk postrani; postrani držati glavo; ležeče črke so oblikovane postrani / drži se postrani
    2. b) v katerokoli stran: stene bajte so postrani; stolp v Pisi stoji postrani; plameni švigajo kvišku in postrani; pren. vse je videl krivo in postrani
  2. 2. izraža odmik od vodoravne črte, smeri
    1. a) v desno ali levo stran: tok žene čoln postrani / nos ima postrani
    2. b) navzdol ali navzgor: usta ima postrani; nasmehnil se je postrani, le v kotu ustnic / pog. ima oči postrani poševne oči
      // izraža položaj pri premikanju z ožjo stranjo naprej: postrani se je preril skozi gnečo; spraviti omaro postrani skozi vrata / ležati postrani na boku
  3. 3. navadno v zvezi s pogledati izraža odmik od ravne črte v desno ali levo stran: postrani je pogledala moža; otroci se pogledujejo postrani in nasmihajo; ozrl se je postrani na soseda
    // ekspr., v zvezi z gledati izraža neprijaznost, sovražnost: čutil je, da ga v tovarni gledajo postrani; postrani me gleda ne mara me
  4. 4. star. ne naravnost, prikrito: postrani so mi namignili, da se nekaj pripravlja; postrani omeniti, spraševati
  5. 5. nav. ekspr. izraža pridobivanje dohodka s postransko dejavnostjo: mehanik je in v prostem času veliko postrani zasluži / tuintam dobi kak tisočak postrani
    ●     pog. dobiti, imeti otroka postrani nezakonskega otroka; star. izmika se, drži se postrani ob strani; pog. bil je ribič le bolj postrani, sicer pa kmet samo priložnostno; neskl. pril.: postrani čepica, klobuk; postrani oči; ker ima nizko plačo, mu postrani zaslužek prav pride; prim. stran
posvéčati -am nedov. (ẹ́) 
  1. 1. izražati čustveni odnos
    1. a) z vsebino lastnega umetniškega, navadno literarnega dela: vse pesmi je posvečal njej / delo je posvečal spominu svojega učitelja
    2. b) z zapisom v lastnem umetniškem, znanstvenem delu: knjige je posvečal navadno materi
      // obravnavati v besedilu, knjigi: večino svojih razprav posveča vprašanju manjšin
  2. 2. nav. ekspr. delati, da je kdo deležen česa: svoj čas je posvečala otrokom; vse svoje moči je posvečal izobraževanju
    // z oslabljenim pomenom, navadno z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: posveča ji dosti ljubezni; temu problemu posvečajo premalo skrbi
  3. 3. rel. z obredom določati svetnika za zaščitnika: kapelice so posvečali raznim svetnikom
    // z obredom, pri katerem se uporablja krizma, določati
    1. a) koga za cerkveno službo: škof je posvečal
    2. b) kaj za cerkveno rabo: posvečati cerkve, oltarje
      ●       knjiž. samo njega posveča v svoje težave mu jih razkriva, zaupa
posvetíti -ím dov., posvéti; posvétil (ī í) 
  1. 1. izraziti čustveni odnos
    1. a) z vsebino lastnega umetniškega, navadno literarnega dela: posvetil ji je pesem / roman je posvetil revoluciji / delo je posvetil spominu padlih
    2. b) z zapisom v lastnem umetniškem, znanstvenem delu: knjigo je posvetil materi / zbirko je posvetil takoj pod naslovom jo opremil s posvetilom
      // predstaviti v besedilu, knjigi: prvo poglavje je posvetil preprečevanju bolezni / problemu šolstva je v knjigi posvetil posebno mesto
  2. 2. nav. ekspr. narediti, da je kdo deležen česa: ves čas je posvetil otrokom; vse svoje moči je posvetil študiju / časopisi so posvetili dogodku veliko pozornost veliko se je pisalo o dogodku
    // z oslabljenim pomenom, navadno z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: posvetil mu je veliko skrbi; vse življenje je posvetil raziskovanju; takemu delu se ni mogel posvetiti / posvetil se je filozofiji
  3. 3. rel. z obredom določiti svetnika za zaščitnika: kapelo so posvetili istemu svetniku kot cerkev
    // z obredom, pri katerem se uporablja krizma, določiti
    1. a) koga za cerkveno službo: posvetiti duhovnika
    2. b) kaj za cerkveno rabo: posvetiti cerkev / posvetiti hostijo
      ●       knjiž. samo njega je posvetil v svojo skrivnost mu jo razkril, zaupal
pót -í ž, daj., mest. ed. póti, or. ed. v prislovni predložni zvezi tudi pótjo; mn. stil. póta s, rod. mn. potí stil. pótov; dv. stil. póti s; deveti pomen mn. póta s in potí ž, rod. mn. pótov in potí, dv. póti s in potí ž (ọ̄; pọ̑ta) 
  1. 1. ozek pas zemljišča, pripravljen za hojo ali vožnjo: kam drži, pelje ta pot; pot se cepi; pot se vzpenja; krčiti, narediti pot; popravljati pot; to pot dobro poznam; prečkati pot; v temi so zgrešili pot; umaknil se je avtomobilu, in stopil s poti; iti čez pot; deblo leži čez pot; stati na poti, ob poti; iti, peljati se po poti; s potjo, ki so jo obnovili, so bili ljudje zadovoljni; blatna, ovinkasta, strma, široka pot; krajša in daljša pot do mesta; pot je prehodna, prevozna / dovozna pot ki veže industrijske, gradbene objekte z večjo javno cesto; gozdna pot; javna, zasebna pot; kolovozna pot kolovoz; peš pot pešpot; planinska pot; sprehajalna pot / najprej sta hodila skupaj, nato pa je vsak odšel svojo pot po svoji poti
  2. 2. del ozemlja, prostora, po katerem ali skozi katerega je mogoče premikanje iz enega kraja v drugega: določiti, poiskati pot do morja; puščice so označevale pot do vrha gore; vrisati pot na zemljevid; prometne poti / voda si je izdolbla pot; utrli so si pot skozi džunglo / ženska jim je kazala pot jih je vodila, usmerjala; prijatelji so mu naredili pot skozi množico / zagraditi, zapreti pot komu onemogočiti mu prehod; prepovedana pot prepovedan prehod; ta vozila imajo prosto pot prost prehod
    // s prilastkom ta del ozemlja, prostora
    1. a) glede na način, značilnosti premikanja: pomorska, rečna pot; vodna pot / plovne poti; prevoz po zračni poti po zraku, z letalom
    2. b) glede na namen, cilj premikanja: kurirska pot; oskrbovalna pot; tihotapska pot; trgovske poti / jantarska pot po kateri so nekoč prenašali jantar iz baltskih dežel v južno Evropo
      // Pohod po poteh partizanske Ljubljane množična politično-športna prireditev v spomin na zmago nad fašizmom 9. maja 1945
      // možnost za premikanje iz enega kraja v drugega: tu ni več nobene poti
  3. 3. s prilastkom razdalja, ki jo je treba preiti do namembnega kraja: ladja potrebuje za to pot več dni; več kilometrov dolga pot; pot do tja je kratka; zadnjo četrtino poti se je peljal / srečala sta se na pol poti do doma
  4. 4. gibanje, premikanje iz enega kraja v drugega ali od enega mesta, točke do drugega
    1. a) z določenim namenom, ciljem: pot je trajala več dni; opraviti pot v pol ure; iti, odpraviti se na pot; med potjo so prepevali; službena pot; pot nazaj; dnevnik poti; hrana za na pot / pot jim je hitro minevala zdelo se jim je, da traja malo časa; ekspr. pot se jim vleče zdi se jim, da traja veliko časa
      // ima neko pot na sodišče; nalagati si nepotrebne poti / vso pot sta molčala; odposlanci so že na poti; zmeraj je na poti / pot ga je ogrela hoja
      // po poti jesti med potjo
      // kot vljudnostna fraza: kam vas pelje pot; srečno pot
    2. b) v določeni smeri, črti: satelit se je utiril na pot okoli zemlje; navidezna pot sonca
      // navidezna črta, smer, ki se opiše s takim gibanjem, premikanjem: pot, ki jo naredi telo pri takem gibanju, je krivulja; krogu podobna pot; pot v obliki loka / sklenjena pot, po kateri teče električni tok
  5. 5. fiz. razdalja, ki jo preide gibajoče se telo: pot, ki jo opravi mehanizem, preden začne delovati; izračunati pot jadrnice med dvema obratoma; gibanje po najkrajši poti / pot impulza; razmerje med časom in dolžino poti
  6. 6. nav. ekspr., navadno s prilastkom proces, delovanje, ki omogoča nastop, uveljavljanje ali dosego česa: samostojna pot v socializem; pot do uspeha je dolga; pot od prve pobude do uprizoritve ni bila lahka; pot za kruhom ga je vodila po svetu / knjiž. pokazal je narodu pot k svobodi; preprosta miselna pot / razvojna pot besede razvoj
  7. 7. v zvezi odpreti, utreti pot omogočiti komu, da lahko kam gre, pride: ta poraz je odprl sovražniku pot v zaledje; s prekopom se je ladjam odprla nova pot na morje / ta uspeh mu je utrl pot v svet
    // publ. omogočiti nastop, uveljavitev: odpreti pot naprednim idejam; novi način dela si je utrl pot / gledališče je že v prvi sezoni odprlo pot klasiki je začelo uprizarjati klasična dela; utreti pot marksizmu
  8. 8. nav. ekspr. način, sredstvo za dosego česa: ne vidim druge poti za reševanje tega problema; predlagal je dve poti za pomiritev sprtih strank / hitro je našel pot iz zadrege / druge poti ni možnosti
    // v prislovni rabi: rešiti spor po diplomatski poti; po kakšni poti si to izvedel kako; priti do česa po nepošteni poti; po tej poti ne boste nič dosegli tako, na tak način; publ. doseči sporazum po poti dolgotrajnih pogajanj z dolgotrajnimi pogajanji
  9. 9. ekspr., s prilastkom delovanje, udejstvovanje: svojo umetniško pot je začel v majhnem podeželskem gledališču; odločil se je za uporniško pot / prizadeval si je spraviti ga na pošteno, pravo pot / to so nedoumljiva pota usode usoda
  10. 10. ed., v prislovni rabi, s števnikom ali izrazom količine izraža število ponovitev, kot jih nakazuje števnik ali izraz količine: to pot mu je uspelo; še nikoli niso bili tako prijazni kakor to pot; star.: pridem drugo pot drugič, drugikrat; vsako pot vsakič, vsakokrat; zadnjo pot ti rečem zadnjič, zadnjikrat
    ●     ekspr. v mladosti so bili nerazdružljivi, potem pa so šle njihove poti narazen niso več živeli skupaj; niso bili več v prijateljskih odnosih; ekspr. njegova pot gre navzgor ima prihodnost pred seboj; obeta se mu življenjski uspeh; ekspr. ne bom ti gradil poti ne bom te oviral pri tvojem delu, prizadevanju, hotenju; ekspr. z bičem mu je pokazal pot ga je napodil, nagnal; nar. vzhodno posoditi komu pot spremiti ga; iti za njegovim pogrebom; knjiž., ekspr. ubrati, vzeti pot pod noge začeti iti, hoditi; ekspr. ne bom ti več hodil na pot ne bom te več oviral pri tvoji dejavnosti, delu; ekspr. nastavlja se mu na pot ovira ga pri kaki dejavnosti, delu; ekspr. poročila sta se, ker je bil otrok že na poti ker je bila ona noseča; ekspr. stvar je na dobri poti, da uspe veliko možnosti je; ekspr. kot dramatik ni hodil po izhojenih potih ni pisal tako, kot je bilo do takrat v navadi; ekspr. hoditi po krivih potih ravnati, delati nepravilno, moralno oporečno; tam je slavna božja pot romarska cerkev; iti na božjo pot romanje; ekspr. vse gre rakovo pot nazaduje, propada; ekspr. stvari gredo svojo pot se razvijajo, potekajo normalno, mirno; knjiž. hodi svoja pota ni dovzeten za vplive; vznes. odšel je na zadnjo pot umrl je; vznes. včeraj smo ga pospremili na njegovi zadnji poti šli smo za njegovim pogrebom; življenjska pot ekspr. njegova življenjska pot je bila dolga življenje; ekspr. njegova življenjska pot ni bila posuta s cvetlicami njegovo življenje ni bilo lahko, prijetno; vznes. dokončal je svojo življenjsko pot umrl je; ekspr. včeraj sta nastopila skupno življenjsko pot sta se poročila; ekspr. ostati na pol poti ne dokončati, ne opraviti začetega; ekspr. preden je kaj dosegel, je imel veliko poti je moral urejati stvar v najrazličnejših uradih, pri najrazličnejših ljudeh; ekspr. s to zadevo imam sama pota z urejanjem te zadeve imam veliko opravkov, dela; preg. vse poti vodijo v Rim isti cilj, namen se lahko doseže na različne načine; preg. srednja pot najboljša pot najbolj priporočljiva je zmernost, umerjenost v vsem
    ♦     aer. zračna pot del zračnega prostora, določen z višino, širino in smerjo, v katerem se giblje letalo med dvema letališčema; alp. nezavarovana pot brez klinov in žičnih vrvi; anat. dihalne poti deli dihal, po katerih prihaja zrak v pljuča; limfne poti limfne žile, mezgovnice; živčna pot živčna vlakna, po katerih prehaja vzburjenje; avt. zavorna pot razdalja, ki jo prevozi vozilo od začetka zaviranja do takrat, ko se ustavi; šah. izsiliti kmetu prosto pot; prim. napoti, spoti, spotjo
povédati povém dov. (ẹ́) 
  1. 1. narediti, da kdo kaj izve, se s čim seznani
    1. a) z govorjenjem: povedati ceno, ime, svoje mnenje, novico; povedati komu za pot; odkrito povedati; povedati po angleško / povem ti, če ne boš tega povedal drugim; očetu bomo povedali, da se potepaš; povedali vam bomo, kdaj pridite sporočili vam bomo, obvestili vas bomo; povedal sem vam, da ne grem rekel; tega niste povedali dovolj jasno izrazili
      // povejte račun, prosim
    2. b) z jezikovnimi sredstvi: v članku je povedal dosti novega / kako je do tega prišlo, pove knjiga / kot smo že zgoraj povedali, proizvodnja narašča
    3. c) s čim sploh: z gibi, očmi komu kaj povedati; gluhonemi je to povedal s prsti / če je slika dobra, pove vse in ne potrebuje besedila / ekspr. ogledalo mu je povedalo, da se je postaral pokazalo; ta kazalec pove, kdaj doseže temperatura kritično točko; te številke povejo, koliko smo zaslužili izražajo, kažejo
      // izgovoriti, izreči: bolnik je povedal nekaj besed / prvi stavek je povedal šepetaje
      // izraziti, posredovati določeno besedilo: pravljico jim je večkrat povedala; povedati pesem na pamet
  2. 2. dati osnovo za kako misel, sklep: bledica na njenem obrazu mu je povedala, da je bolna; nered v sobi jim je povedal, da so bili v njej tatovi; tvoje bele roke so mi povedale, da nisi kmet / markacija, znak pove, kje moraš zaviti
  3. 3. v medmetni rabi, v zvezi povem ti, vam izraža
    1. a) trdno prepričanost: službo bo kmalu pustil, povem ti
    2. b) opozorilo, svarilo: povem ti, pazi se, kaj govoriš; da vam povem, z njim se ni šaliti
      // poudarja povedano: povem ti, bilo je zelo nevarno; junak je bil, povem vam, da malo takih
      // v zvezi česa, kaj ne poveš izraža presenečenje, dvom: kaj ne poveš: da si denar izgubil / on je bil tukaj. Česa ne poveš
      ●       ekspr. to ime mi ne pove nič osebe s tem imenom ne poznam; v zvezi z določeno stvarjo ne vem o osebi s tem imenom nič; ekspr. nos mu je povedal, kaj mora ukreniti začutil je; ekspr. o tem bi se dalo še marsikaj povedati je znanega še marsikaj; o tem vejo ljudje veliko povedati ljudje veliko pripovedujejo o tem; star. ona zna povedati prihodnost, srečo napovedati; ekspr. kaj boste dobrega povedali kakšne novice prinašate; ekspr. povedal ji je nekaj gorkih zelo jo je oštel; ekspr. naj le pride, da mu povem svoje da ga oštejem, mu izrazim nezadovoljstvo; ekspr. bilo je lepo, da se ne da povedati zelo; ekspr. v obraz povedati komu izraziti, navadno ogorčenje, jezo, neposredno povzročitelju; ekspr. bilo je, kako bi povedal, res malo nerodno kako bi z besedami primerno izrazil; pog. komu kaj nazaj povedati odgovoriti mu, ugovarjati; greh se pove, grešnik pa ne dejanje se razkrije, storilec pa zamolči; preg. povej mi, s kom hodiš, in povem ti, kdo si človek je tak kot njegova družba
právi -a -o prid. (ȃ) 
  1. 1. ki ima potrebne, zaželene lastnosti, značilnosti: vijaki, ki si jih prinesel, niso pravi, pog. ta pravi; kip je šele na vrtu dobil pravo mesto / to so pravi čevlji za mokre jesenske dni / pravi človek je za to nalogo, saj je pogumen in iznajdljiv; ta družba ni prava za otroke / to je prava beseda zanj: sanjač; ekspr. nobena prava misel mu ni prišla na pamet
    // ki glede na okoliščine omogoča uresničitev določenega dejanja, namena: izbrali so si pravi trenutek: nikogar ni bilo v hiši / čas, ki si si ga izbral za delo, ni pravi / prišel si ravno na pravi dan, da boš pomagal pri žetvi / vse boste izvedeli ob pravem času, zastar. v pravi čas
  2. 2. ki je v skladu
    1. a) z resničnostjo, dejstvi: ne vem, če je to pravi naslov; podatke je sporočil prave; informacijo imaš pravo / razlika med pravo in približno vrednostjo
    2. b) z določenim ciljem, položajem: povleči pravo potezo; ta smer ni prava, morate se vrniti; pravi in napačen / ni sedel na pravi vlak
    3. c) z določenimi predstavami, normami: biti deležen prave vzgoje; njegova politična smer je prava / predstava o tem vprašanju ni prava
      // ki je tak, kot je v resnici: te besede, ta dejanja kažejo tebe pravega; spoznati pravo naravo, podobo koga / ta podpis ni pravi, ni njegov pristen, izviren
  3. 3. ki je isti z mišljenim, zahtevanim: nisi mi prinesel pravih čevljev, poglej še enkrat v omaro / ni vedel, če je mož pravi, zato ga je vprašal
  4. 4. ki ima vse bistvene lastnosti, značilnosti: šele tedaj je nastala prava država; ljudske pesmi v tem kraju so prave / pravih dokazov ni bilo, zato so ga izpustili / v njegovih pesmih je malo prave umetnosti / pravi in častni člani; v vasi so le še trije pravi kmetje / pravi element tega pesnika je luč bistven, tipičen
  5. 5. ki ima bistvene lastnosti, značilnosti
    1. a) glede na nastanek, izvor: povlekel ga je za brado, da bi videl, če je prava; pravi in umeten / rad pije pravi čaj čaj iz listov čajevca; prava kava / pog. boste kozarec cvička, je ta pravi naraven, pristen
    2. b) glede na starše, kraj rojstva ali bivanja: on je pravi Ljubljančan / po starših je pravi Čeh
    3. c) glede na krvno sorodnost: pravega očeta ni nikoli poznal; prava mati in mačeha / to je njegov pravi brat
      // pog., v povedni rabi, z nikalnico izraža normalno telesno, duševno stanje: po prometni nesreči dolgo časa ni bil pravi / noga še ni prava, le počivajte / on nikoli ni bil čisto pravi duševno zdrav, uravnovešen
  6. 6. ekspr., z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: v nesreči spoznaš pravega prijatelja; pravi sosed ne bi tako ravnal / za pravega alpinista to plezanje ni težavno / bilo je bolj ljubimkanje kot prava ljubezen / on je pravo nasprotje svojega brata / vse, kar je dobil, je njegova prava last / v dar je dobil kolo, pravo (pravcato) kolo / postati narod v pravem pomenu (besede) / ves dan so hodili po mestu brez pravega cilja; pravega dežja že nekaj časa ni bilo obilnega; hiše so stale brez pravega reda; on pri hiši nima prave besede odločilne
    // omejuje pomen samostalnika, na katerega se veže: ta otrok je že pravi mehanik; saj si že pravi umetnik / pravi mož si postal
    // izraža podkrepitev trditve: življenje je postalo zanj pravi pekel / to je prava blamaža, katastrofa / njegova soba je pravi hlev / postal je prava gorila
  7. 7. pog. izraža omalovaževanje: prava figa bi bila, če bi morali iti peš na postajo / elipt.: prava figa, prava reč, če ima avtomobil; razbil se mi je vrč. Prava škoda
    ●     ekspr. tale fant ima glavo na pravem mestu zna pametno, premišljeno ravnati; ekspr. lotiti se česa na pravem koncu prav; ekspr. zna postaviti stvari na pravi kraj, na pravo mesto zna poiskati ustrezno, primerno rešitev; ekspr. obrnil si se na pravi naslov v tej zadevi ti bom pomagal, ustregel; pog. mož, ta ti je šele ta pravi, ta je še bolj zvit, predrzen, slab, neroden; pog. ona je prava hči svoje matere ima določene, zlasti slabe lastnosti matere v enaki ali še večji meri; ekspr. imej pravo mero bodi zmeren, v ničemer ne pretiravaj; ekspr. spraviti koga na pravo pot prepričati ga, da pošteno živi; ekspr. ves teden ni bil za pravo rabo se ni dobro počutil, ni dosti koristnega naredil; nar. vzhodnoštajersko prava roka desna roka; iron. prava sila ti je bilo to narediti ni ti bilo treba tega narediti; prava stran blaga, usnja stran, ki ima bolj izdelan, lepši videz kot druga stran; prava stran bankovca, kovanca prednja stran; ljubi enega samega iz srca (ta) pravega v ljudskih pesmih iskreno, zelo ga ljubi; ekspr. kjer so pravi ljudje, gre vse prav kjer so pošteni, dobri ljudje; ekspr. znal je poiskati pravo besedo ob pravem času znal je ustrezno, primerno posredovati
    ♦     anat. prava rebra prvih sedem parov reber, ki se stikajo s prsnico; bot. prava cipresa; prava glavica iz več kot dveh plodnih listov nastali mnogosemenski suhi plod; geom. pravi kot kot, ki meri 90°; prava premica, ravnina premica, ravnina, na kateri so končne, dostopne točke; mat. pravi ulomek ulomek, ki ima števec manjši od imenovalca; tekst. prava svila svila iz kokonov udomačene sviloprejke; zool. prave čebele čebele, ki živijo v velikih organiziranih skupinah, Apidae; prava kareta morska želva z oklepom iz dragocene prosojne roževine, Erethmochelys imbricata; prave uši uši, ki pijejo, sesajo kri sesalcev skozi kožo, Siphunculata; sam.: pog. ni srečala pravega srečala, spoznala moškega, ki bi jo čustveno prevzel, s katerim bi se poročila; toliko časa je čakal, da je nazadnje pričakal pravega; ekspr. hotel ga je ogoljufati, pa ni naletel na pravega ni se mu posrečilo; star. udariti je treba, če ne uboga. Da, prava je ta izraža strinjanje, odobravanje; ekspr. če misliš, da je tvoja prava, naredi po svoje da je prav, kar misliš, trdiš ti; pog. ni pri pravi ne dela pametno, razsodno; ni normalen, duševno zdrav; ekspr. uganil, zadel je pravo; zastar. ali se je za pravo ponesrečil zares, v resnici; zastar. on za pravo ve, da je bilo drugače trdno, dobro; zastar. najditelju po pravem nekaj pripada upravičeno; po običaju, zakonu; star. nekaj se mu ni zdelo po pravem prav, normalno; prim. pravši
precéj in precèj prisl. (ẹ̑; ȅ) 
  1. 1. izraža veliko količino, mero
    1. a) s samostalnikom: precej časa bo treba čakati; denarja bo še precej ostalo; zbralo se je precej ljudi; zadeve se je lotil s precej poguma; imam precej upanja na uspeh; elipt.: do tja je še precej dolga pot; precej je priženil večje premoženje
      // s samostalniško rabljenim pridevnikom sinova imata precej skupnega
    2. b) z glagolom: danes je precej govoril; kar precej je pojedel; tvoj nasvet mi je precej pomagal
    3. c) s prislovom: do doma je precej daleč; hiša stoji precej visoko
  2. 2. izraža
    1. a) visoko stopnjo: položaj je precej jasen; precej redka žival; navada je precej ukoreninjena / prihaja precej zgodaj / danes je precej mraz / delo so ji precej olajšali; položaj se je precej spremenil / pri primerniku: precej lažji, večji; precej bolj divji / v njem je precej fantasta
    2. b) rahlo omejitev: kraj se mi zdi precej znan
      ●       pog. v botaniki je precej doma se razume nanjo, jo pozna; ta bolezen je tam precej doma je razširjena; pog. možakar je precej pri denarju ga ima dosti; pog. ali si vse te knjige prebral? Precej vse skoraj vse
pred... ali prèd... predpona (ȅ) 
  1. 1. v imenskih sestavljenkah in sestavljenih prislovih za izražanje
    1. a) lege, položaja pred čim: predalpski, preddverje, predleča, predmesten
    2. b) nastopanja, pojavljanja česa pred čim: predjesenski, predkongresen, predpoldne, predvčerajšnjim
    3. c) prednosti, večje pomembnosti: preddelavec, predtelovadec
  2. 2. v glagolskih sestavljenkah za izražanje
    1. a) usmerjenosti dejanja naprej: predkloniti, predročiti
    2. b) predhodnosti, vnaprejšnjosti dejanja: prednaročiti / predložiti, predpisati
    3. c) odnosa do dejanja, stanja, ki se bo zgodilo, nastopilo: predvidevati
  3. 3. v imenskih sestavljenkah glagolskega izvora za izražanje pomena, kot ga določa ustrezni glagol: predklon, predložitev, prednaročniški / predgretje
prenéhati -am dov. (ẹ̑) 
  1. 1. izraža konec dejavnosti, aktivnosti
    1. a) z nedoločnikom: prehehati govoriti, peti; po zdravnikovem nasvetu je prenehal kaditi; pozneje je celo prenehala študirati / podjetje je prenehalo obratovati / s tem dnevom preneha veljati zakon; brezoseb. že včeraj je prenehalo deževati / v osmrtnicah prenehalo je biti srce naše mame umrla je
    2. b) publ., z orodnikom: prenehati z delom; prenehati z izdajanjem časopisa prenehati izdajati časopis
    3. c) elipt.: nato so tudi pisma prenehala / dež je prenehal; brezoseb. poglej, če je že prenehalo prenehalo deževati, snežiti
  2. 2. izraža prekinitev dejavnosti, aktivnosti
    1. a) z nedoločnikom: prenehal je govoriti, da bi presodil vtis na poslušalce; zdaj pa zdaj je prenehal žvižgati in poslušal
    2. b) publ., z orodnikom: včasih je treba za pol ure prenehati s kopanjem; za nekaj mesecev je prenehal s študijem je prenehal študirati
    3. c) elipt.: govornik je za trenutek prenehal in pogledal po ljudeh
  3. 3. izraža konec obstajanja: bolečine so prenehale; ljubezen do njega je prenehala; mandat mu bo prenehal; ploha je prenehala; potreba po igri je prenehala; zvečer vročina preneha / grmenje je prenehalo
    ♦     jur. pravica preneha
preplêsti -plêtem dov., preplêtel in preplétel preplêtla, stil. preplèl preplêla (é) 
  1. 1. narediti, da pride kaka podolgovata upogljiva stvar večkrat
    1. a) čez drugo tako stvar: preplesti trakove, vlakna; mrežasto preplesti; vrvi so se prepletle / preplesti prste
    2. b) na več mestih skozi kaj drugega: preplesti butaro zelenja s pisanimi trakovi; preplesti ograjo z bodečo žico
  2. 2. s pletenjem popraviti: z vitrami preplesti dno košare
  3. 3. rastoč (mrežasto)
    1. a) prekriti površino: zidove je prepletel bršljan
    2. b) se razširiti v čem: gozdna tla so prepletle korenine / žilice so prepletle meso
  4. 4. narediti, da se dvoje, več stvari pojavlja, nastopa skupaj tako, da so opazni včasih bolj elementi ene, včasih druge: avtor preplete dve zgodbi; industrijska kriza se je prepletla z agrarno; pren. njegovo življenje se je čudno prepletlo z njenim
    // narediti, da se kaj pojavi večkrat, na več mestih: snov je avtor prepletel z nazornimi prispodobami; svoje pripovedovanje je prepletel s spomini
    ●     pajki so prepletli grme s pajčevinami prepredli
preplétati -am nedov. (ẹ̑) 
  1. 1. delati, da pride kaka podolgovata upogljiva stvar večkrat
    1. a) čez drugo tako stvar: začel je prepletati niti in delati vozle; mrežasto, rahlo prepletati; prepletati in odpletati / vznemirjeno je prepletala prste
    2. b) na več mestih skozi kaj drugega: prepletati butare zelenja s pisanimi trakovi / prepletati sobo z girlandami cvetja
  2. 2. rastoč (mrežasto)
    1. a) prekrivati površino: zidove prepletajo ovijalke; rečno dno gosto prepletajo rastline
    2. b) se razširjati v čem: zemljo prepletajo korenine; žile prepletajo mišice
  3. 3. delati, da se dvoje, več stvari pojavlja, nastopa skupaj tako, da so opazni včasih bolj elementi ene, včasih druge: pisatelj prepleta zgodbe; razlaganje se prepleta s pogovorom; resničnost se prepleta z domišljijo / njuna glasova se prijetno prepletata
    // delati, da se kaj pojavi večkrat, na več mestih: svojo pripoved prepleta s humorjem
  4. 4. ekspr. ponavljajoč se pojavljati, nastopati kje: vso starejšo zgodovino prepletajo boji s plemiči / spomine na njihove prednike prepletajo pesmi in pravljice
prepréči -préžem dov., preprézi preprézite in preprezíte; preprégel preprégla; nam. prepréč in preprèč (ẹ́) 
  1. 1. narediti, da je kaj mrežasto razporejeno na površini: prepreči ploskev z ornamenti / prepreči s pajčevino
    // ekspr. narediti, da je kaj načrtno razporejeno na kakem področju: dolino so prepregli z daljnovodi
  2. 2. ekspr. nastopiti, pojaviti se
    1. a) načrtno razporejen na kakem področju: jarki so prepregli polja
    2. b) na kaki površini: gube, žilice preprežejo obraz; lise so prepregle les; nebo so prepregli temni oblaki; sence so prepregle pot / knjiž. mesečina je prepregla polje; pren. dušo mu je prepregla tema
  3. 3. rastoč (mrežasto)
    1. a) prekriti: bršljan je prepregel zidove; plevel prepreže peščene steze
    2. b) se razširiti v čem: zemljo so globoko prepregle korenine; vodne rastline preprežejo ribnik
  4. 4. menjati, zamenjati vprežno žival: ustavili so se le toliko, da so prepregli; prepreči konje / prepreči konja v kočijo
  5. 5. star. namestiti napravo, ki onemogoča, ovira prehod; pregraditi: prepregel je cesto, da niso mogli naprej
    ●     ekspr. otožnost, smehljaj prepreže obraz postane opazen, viden na obrazu
preprégati -am nedov. (ẹ̄) 
  1. 1. delati, da je kaj mrežasto razporejeno na površini: prepregati z nitmi
  2. 2. ekspr. biti, obstajati
    1. a) načrtno razporejen na kakem področju: takrat električno omrežje še ni prepregalo dežele
    2. b) na kaki površini: oblaki prepregajo nebo / knjiž. mesečina preprega polje
  3. 3. rastoč (mrežasto)
    1. a) prekrivati: divja trta preprega zidovje
    2. b) se širiti v čem: korenine vedno globlje prepregajo zemljo
      ●       ekspr. lase ji že prepregajo srebrne niti začenja siveti
  4. 4. menjavati, zamenjavati vprežno žival: hlapci so prepregali in kričali; prepregati konje
preprêsti -prêdem in preprésti -prédem dov., stil. preprèl preprêla in prepréla (é; ẹ́) 
  1. 1. narediti, da je kaj mrežasto razporejeno na površini: vrtnar je gredo prepredel s trakovi / pajek preprede vse kote s pajčevino
    // ekspr. narediti, da je kaj načrtno razporejeno na kakem področju: polje so prepredli z jarki
  2. 2. ekspr. nastopiti, pojaviti se
    1. a) načrtno razporejen na kakem področju: po vojni so našo dolino prepredli daljnovodi / vso državo so prepredle zadruge
    2. b) na kaki površini: proti večeru so oblaki prepredli nebo / njen obraz so že prepredle gube njen obraz je že gubast
  3. 3. rastoč (mrežasto)
    1. a) prekriti: robida je prepredla zid; srobot preprede grm
    2. b) se razširiti v čem: zemljo so globoko prepredle korenine; deteljo je prepredel plevel
      ●       ekspr. lase so ji prepredle srebrne niti začela je siveti; ekspr. svojo novo skladbo je prepredel z motivi ljudske glasbe vanjo je vnesel motive iz ljudske glasbe
      ♦       tekst. prepresti volno spresti volno iz prediva, ki se dobi s trganjem odpadkov preje, tkanin in pletenin
preprézati -am nedov. (ẹ̄) 
  1. 1. delati, da je kaj mrežasto razporejeno na površini: preprezati z žicami
  2. 2. ekspr. biti, obstajati
    1. a) načrtno razporejen na kakem področju: močvirje preprezajo jarki
    2. b) na kaki površini: pajčevine preprezajo strop; voda se že prepreza z ledeno skorjo; pren. veriga nasprotij prepreza svet
  3. 3. rastoč (mrežasto)
    1. a) prekrivati: trta prepreza zidanico
    2. b) se širiti v čem: korenine vedno globlje preprezajo zemljo
pritegníti in pritégniti -em dov. (ī ẹ́) 
  1. 1. s sunkovitim gibom spraviti
    1. a) bližje k sebi: pritegnil je stol in sedel; pritegnila je otroka in ga objela / legel je na tla in pritegnil noge k sebi skrčil
    2. b) v večjo bližino česa: pritegniti ladjo k obali; pritegnil je eno smučko k drugi / magnetizem jih je pritegnil
  2. 2. s potegom, potegi narediti
    1. a) da je kaj bolj napeto: pritegniti pas na hlačah; pritegniti vajeti; pritegniti vrv, žico
    2. b) da je kaj bolj ravno, gladko, brez gub: pritegniti odejo na postelji; pritegniti ponjavo na tovornjaku
    3. c) da kaj močneje pritiska na kaj: pritegniti zavoro / pritegniti vijak priviti
  3. 3. narediti, da kdo pride s kom, čim v določen odnos: delovna organizacija je pritegnila več strokovnjakov; pritegniti koga v komisijo / prizadevajo si pritegniti tuji kapital v svojo industrijo
    // vzbuditi pri kom pripravljenost za kaj: pritegniti koga k delu, zapisovanju ljudskih pesmi
  4. 4. narediti, da se kaj kje upošteva: v raziskavo pritegniti nove vire; če pritegnemo k povedanemu še druga dejstva, se položaj pokaže popolnoma drugačen
  5. 5. vzbuditi pri kom zanimanje: pogovor ga je močno pritegnil; igra otrok ni pritegnila
    // vzbuditi pri kom pozitiven, naklonjen odnos: vprašala ga je, kaj ga je na njej še posebej pritegnilo; pritegnila ga je lepota trga
  6. 6. z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: dekle je pritegnilo njegov pogled; skušal je pritegniti njihovo pozornost; stvar je pritegnila njihovo zanimanje
  7. 7. začeti navadno za kom peti: zapela je, a nihče ji ni pritegnil; nekaj časa so poslušali, nato pa še sami pritegnili
  8. 8. knjiž. pritrditi komu, strinjati se s kom: v srcu jim je pritegnil / pritegnili so njegovi sodbi / res storimo tako, so pritegnili drugi
  9. 9. pog. udariti: pritegni ga, če ne bo on tebe; pritegnil je konja z bičem
pritegováti -újem nedov. (á ȗ) 
  1. 1. s sunkovitimi gibi spravljati
    1. a) bližje k sebi: pritegovali so stole in sedali nanje
    2. b) v večjo bližino česa: pritegovati ladjo k obali / pritegoval jih je magnetizem
  2. 2. s potegom, potegi delati
    1. a) da je kaj bolj napeto: pritegovati in popuščati vrv
    2. b) da je kaj bolj ravno, gladko, brez gub: pritegovati odejo na postelji
    3. c) da kaj močneje pritiska na kaj: pritegovati zavoro
  3. 3. delati, da kdo prihaja s kom, čim v določen odnos: pritegovati sodelavce; pritegovati nove člane v društvo
    // vzbujati pri kom pripravljenost za kaj: pritegovati študente k raziskovalnemu delu
  4. 4. delati, da se kaj kje upošteva: pritegovati v besedilo dokumente
  5. 5. vzbujati pri kom zanimanje: taki pogovori me ne pritegujejo
    // vzbujati pri kom pozitiven, naklonjen odnos: dekle ga je vse bolj pritegovalo; priteguje jih lepota mesta in njegove okolice
  6. 6. z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: razstavljene slike so pritegovale občudovanje; njegovo delo priteguje pozornost kritikov
  7. 7. začenjati navadno za kom peti: zapel je, drugi pa so mu polagoma pritegovali
  8. 8. knjiž. pritrjevati komu, strinjati se s kom: pritegovati javnemu mnenju
príti prídem dov., prišèl prišlà prišlò tudi prišló, stil. príšel príšla (í) 
  1. 1. premikajoč se v določeno smer začeti biti
    1. a) na določeni točki poti: ko je prišel do mostu, je počil strel; komaj je prišel skozi vrata, so ga že klicali nazaj / čoln je prišel v vrtinec in se potopil / prišel je mimo hiš, ne da bi vzbudil pozornost; ko je prišel z njim vštric, ga je pozdravil / prvi dan sta prišla do Beograda / s Kredarice na Triglav je prišel v eni uri pot od Kredarice na Triglav je prehodil
    2. b) na cilju poti: le dva člana odprave sta prišla na vrh; iz Ljubljane so odšli ob osmih, v Zagreb pa so prišli ob desetih / vlak je kljub okvari prišel pravočasno / po tej poti pridemo, se pride na Šmarno goro ta pot vodi, je speljana
    3. c) na drugi strani česa: težko so prišli čez ovire; priti čez reko, skozi predor
      // premikajoč se v določeno smer začeti biti bližje komu: pridi k meni; pridite k tabli / pridite bližje, naprej, sem / ekspr. prišel je na doseg roke približal se je
  2. 2. s premikanjem začeti biti na določenem mestu: vprašal ga je, kdo je prišel; počakali so, da pride še predsednik; iz hiše je prišla gospodinja; na oder je prišel pevski zbor; večkrat je prišel pod njeno okno; pridi ven, če si upaš; priti z zamudo; priti peš / prišel mu je odpret; priti h komu na obisk; priti na ples; prišel mu je na pomoč; priti po slovo / priti k vaji udeležiti se je
    // piščanec je prišel iz jajca se je izvalil; rastlina je že prišla iz zemlje priklila; na okno je prišla sinička priletela; v pristanišče je prišlo več ladij priplulo
    // ekspr. na mizo je prišla skleda žgancev so prinesli skledo žgancev; v čevelj mu je prišel kamen; v vodo so prišle smeti / kot vljudnostna fraza lepo, da ste prišli; kot povabilo pa še kaj pridite
    // po opravljeni poti začeti biti v prvotnem kraju: mati je že prišla iz mesta; priti iz tujine domov; priti pozno z dela; zjutraj gre, zvečer pride / priti od vojakov / priti nazaj vrniti se
    // s preselitvijo začeti prebivati, živeti kje: če ne boste mogli biti pri njih, pridite k nam; pred nekaj leti je prišel v našo vas / po vojni je prišlo v Ameriko mnogo Evropejcev / fant je prišel iz mesta in se tukaj še ne znajde je prej živel v mestu; ta rastlina je prišla k nam od drugod je bila prinesena
  3. 3. postati član kake skupnosti: k pevskemu zboru je prišlo več dobrih pevcev / v tovarno je prišlo več mladih strokovnjakov; pog. rad bi prišel k železnici dobil zaposlitev pri železniškem podjetju
    // zakaj ne pridete med nas, v našo družbo se nam ne pridružite; kadar je prišel med vrstnike, so ga bili veseli se je srečal z njimi
  4. 4. s prevozom, prenosom začeti biti pri naslovljencu, v naslovnem kraju: od doma je prišla brzojavka, pošiljka; pismo še ni prišlo / na njen naslov je prišel paket; pog. honorar je že prišel na žiro račun je že na žiro računu
    // prišlo je sporočilo, da so vsi zdravi
  5. 5. v zvezi z do pri širjenju, napredovanju začeti nahajati se kje, do kod: nevihta ni prišla do nas; smrad iz tovarne ne pride do naselja / priti s kleščami do zoba; pog. z roko ne pride do tja ne doseže
    // pog. biti, nahajati se v prostoru do kod; segati: gozd pride ponekod do doline; lasje ji pridejo do srede hrbta; obleka ji pride do kolen / cesta pride le do žičnice je speljana
  6. 6. začeti biti na kaki stopnji: napetost je prišla do viška / proizvodnja je prišla do stopnje, ko je ni več mogoče povečati / priprave so prišle v novo fazo / pri izkopu premoga so prišli na milijon ton letno
    // pri kakem ravnanju, opravilu začeti biti kje: ko je pri deklamiranju prišla do zadnje kitice, se je zmedla; s pletenjem je prišla skoraj do konca; prišel je le do prvih poskusov naredil je le prve poskuse
  7. 7. nav. 3. os. izraža začetek obstajanja, bivanja česa pri kom, kje: na obraz ji je prišel čuden izraz; solze so ji prišle v oči / prišla je odjuga, povodenj, vročina nastopila je; prišla je toča / prišla je kriza, revolucija, vojna / prišel je čas setve, za setev; prišla je pomlad / prišla je pomoč; prišel bo poraz, uspeh; prišla bo starost in z njo bolezen / brezoseb.: v mednarodnih odnosih je prišlo do napetosti; prišlo je do odpoklica čet; bali so se, da bi prišlo do prepira; pazi, da ne pride do nesreče se ne zgodi nesreča
    // pog. jecljanje je prišlo od strahu je povzročil strah; ekspr. če kaj pride, me pokličite se zgodi; pog. ne vem, kaj bo prišlo iz tega nastalo, se razvilo
    // brezoseb. izraža obstoj določenih okoliščin, zaradi katerih nastopi dejanje, stanje: prišlo je, da je bil sam doma; spi na postelji ali na tleh, kakor pride; ekspr. če je ravno tako prišlo, je šel spat
  8. 8. izraža, da je kaj navadno na določenem mestu: kazalo pride na konec knjige; na podlago pride debela plast peska; slika pride nad posteljo bo obešena
    // pog. med koruzo naj pride fižol naj se sadi
    // izraža, da je kaj kje upoštevano: ti avtorji bi lahko prišli v berilo / priti na seznam; vaša izjava bo prišla v zapisnik
    // začeti biti kam uvrščen pri razvrstitvi: pevska točka pride za recitacijo; to pride pod točko dve / prvi maj pride letos na nedeljo bo
  9. 9. v zvezi z do postati uspešen v prizadevanju, da se lahko s čim razpolaga: nihče ni vedel, kako so ujetniki prišli do orožja; s tožbo je prišel do parcele / niso prišli do svojih pravic niso si jih pridobili
    // z računanjem priti do pravilnega rezultata; priti do sklepov po dolgi razpravi / z oslabljenim pomenom: prišel je do prepričanja, da ne more pomagati prepričal se je; priti do spoznanja, ugotovitve
    // pog., z glagolskim samostalnikom ali odvisnim stavkom izraža nastop opravljanja dela, kot ga določa samostalnik: odkar imajo televizijo, redko pridejo do branja; ne pride do pospravljanja / ne pride do tega, da bi se oženil
  10. 10. pog., v zvezi z ob izgubiti: pazi, da ne prideš ob čevlje; v vojni je prišel ob nogo / blago je prišlo ob barvo; krave so prišle ob mleko / žita so sejali samo toliko, da niso prišli ob seme le za seme
  11. 11. pog., v zvezi z na izraža, da je kdo deležen česa pri razdelitvi: na eno vzgojiteljico je prišlo dvajset otrok / koliko ti pride na uro dobiš, zaslužiš
    // izraža, da kaj začne biti obveznost za koga: vsa hlevska dela so prišla nanj; stroški so prišli nanjo morala jih je povrniti, plačati
  12. 12. pog., v zvezi s pod začeti biti v območju česa: ta kraj je prišel pod občino Grosuplje / velik del slovenskega ozemlja je po prvi svetovni vojni prišel pod Italijo bil priključen Italiji
  13. 13. pog. začeti obravnavati kaj: radi bi se zabavali, ti pa prideš s takimi resnimi stvarmi; spet je prišel s to temo / treba je priti s stvarnejšimi dokazi navesti stvarnejše dokaze
    // z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža nastop dejanja, kot ga določa samostalnik: ravno pravi čas ste prišli s sporočilom; kar čakal je, kdaj bo prišel s tem vprašanjem bo to vprašal
  14. 14. pog., z izrazom količine stati, veljati: zidar te pride tristo dinarjev na uro; koliko ti pride hrana / z oslabljenim pomenom to ga pride še enkrat toliko stati, kot če kupi ga stane
    // znesti: če sto delimo s pet, pride dvajset; ne pride mi toliko kot vam
  15. 15. z oslabljenim pomenom, s povedkovim določilom izraža lastnost ali stanje osebka
    1. a) s predložno zvezo: obleka je prišla iz mode; vozilo je prišlo iz ravnotežja; priti v nesrečo, nevarnost; priti v težaven položaj / publ. priti do izraza postati bolj opazen, viden, jasen; ekspr. sčasoma bo že prišel k pameti bo začel bolj premišljeno, razsodno ravnati; pog. ponesrečenec je prišel k zavesti se je zavedel; priti na oblast dobiti pravico odločati, ukazovati v organizirani družbeni skupnosti
      // priti iz rabe prenehati se rabiti; domačija je prišla na dražbo; prišel je pod njegov vpliv on je začel nanj vplivati; kot dediči pridejo v poštev vsi otroci kot dediče je treba upoštevati
      // pog. rad bi prišel do profesorja postal profesor; pitje kave je prišlo v navado postalo navada
    2. b) s smiselnim osebkom v dajalniku, s prislovno rabljenim izrazom: pog. prišlo mu je slabo postalo; star. kar vroče mu je prišlo, ko je to slišal
    3. c) nedov., pog., s pridevnikom: koruza pride predraga za krmljenje je; ta stvar pride pretežka, če je iz železa
      ●       pog. ko pridejo leta, boš težje delal ko se boš postaral; ekspr. kadar ni ubogal, je prišla palica na pomoč kadar je bilo opominjanje brez uspeha, je bil tepen; pog. skozi luknjo pride vtaknjena železna palica je; se vtakne; ekspr. tako mi je prišlo, pa sem ga udaril izraža nastop določenega stanja, zaradi katerega pride do dejanja; pog. vse je naredil zate, ti pa prideš in mu očitaš malomarnost poudarja dejanje v sledečem stavku; ekspr. zdaj je prišla njegova ura uresničile so se mu želje; zdaj lahko uresniči svoje namere; evfem. prišla je njegova zadnja ura umira; tudi nanj pride vrsta tudi on bo moral to pretrpeti; tudi on bo moral umreti; ko so drugi utihnili, je on prišel do besede začel govoriti; ekspr. priti stvarem do dna, knjiž. do jedra popolnoma jih spoznati; publ. na posvetovanju niso prišli do skupnega jezika niso dosegli enakega mnenja o kaki stvari; ekspr. nikdar mu ne prideš do konca ne da se prepričati; ekspr. otroci so že prišli do (svojega) kruha se sami preživljajo, vzdržujejo; priti do sape ustavil se je, da bi prišel do sape začel lažje dihati; publ. gospodarstvo ne pride do sape v gospodarstvu ne morejo začeti normalno delati, poslovati; ekspr. ni prišla do sape od presenečenja zelo je bila presenečena; ekspr. ko je nevarnost minila, so spet prišli do sape so se sprostili; pog. sam ne bi prišel do tega, na to, kar ste mi povedali ne bi spoznal, odkril, ugotovil tega; pog. kako pa pridete do tega, da si kar sami jemljete niste upravičeni; pog. nista prišla do ti nista se začela tikati; ekspr. ni mu mogel priti do živega izraža nesposobnost osebka, da bi koga bistveno prizadel; ekspr. to mu je prišlo prav iz srca je rekel zelo iskreno, prizadeto; veliko izobražencev je prišlo iz njihove šole je vzgojila, dala njihova šola; ekspr. iz njegovih ust je prišla obsodba on je izrekel obsodbo; ekspr. ni vse za natis, kar pride izpod peresa kar kdo napiše; ekspr. poskrbi, da mi pride izpred oči da bo odšel; da ga ne bom več videl; pog. slabost je prišla od slabega zraka povzročil jo je slab zrak; ekspr. ni še prišel dosti od tal ni še dosti zrasel; pog. bil je še začetnik, komaj je prišel z univerze jo je končal; pog. k hiši je prišla nova gospodinja dobili so novo gospodinjo; priti k sebi pog. čelo so mu zmočili z mrzlo vodo, da bi prišel k sebi se zavedel; pog. ko so ji dali jesti, je prišla k sebi si je opomogla; pog. odkar ga ni videla, je prišel precej k sebi si je izboljšal gospodarski položaj; se je precej zredil; priti med ljudi star. slovnica je prišla med ljudi leta 1584 je izšla; stvar je že prišla med ljudi se je razvedela, postala splošno znana; priti na čisto v tej stvari sta prišla na čisto sta poravnala vse medsebojne obveznosti; prišel je na čisto sam s seboj spoznal je, kakšen je; priti na dan ekspr. knjiga je že prišla na dan je izšla; ti predmeti so prišli na dan pri izkopavanju so bili odkriti; vse pride na dan vse se izve, pojasni; ekspr. pridi z besedo na dan povej, kaj misliš; ekspr. po večletnem skrivanju je prišel na dan se je pokazal, se nehal skrivati; star. prišel je njemu na rame on mora skrbeti zanj; star. nadloge so prišle nadenj, nanj so ga prizadele; ekspr. prišla je na grmado sežgali so jo na grmadi; ekspr. prišel je na čudovito idejo, misel spomnil se je nečesa čudovitega; predlagal je nekaj čudovitega; glede njega, z njim je hotel priti na jasno izvedeti, spoznati, kakšen je v resnici, kaj namerava; priti na jezik govori, kar mu pride na jezik nič ne pretehta, ne premisli, kar govori; zapiše besedo, kakor mu na jezik pride se je slučajno spomni; kletev mu je nehote prišla na jezik nehote jo je izgovoril; pog. priti na kant, na nič obubožati, gospodarsko propasti; ekspr. priti na konja uspeti, doseči cilj; ekspr. tudi vi boste prišli na tapeto tudi o vas bodo kritično govorili; ekspr. še na misel, na pamet mi ne pride, da bi to storil izraža močno zanikanje; ekspr. to mi ne pride nikoli na misel, na pamet tega se nikoli ne spomnim; nikoli ne pomislim na to; pog. meso je prišlo na mizo le ob največjih praznikih meso so jedli le ob največjih praznikih; pog. tudi ti boš prišel na moje boš v takih razmerah, stanju, kot sem jaz; pog. torej je prišlo na moje je tako, kot sem jaz trdil; ekspr. drama ne bo nikoli prišla na oder ne bo nikoli uprizorjena; ekspr. priti na okus pri kaki stvari začutiti zadovoljstvo ob njej; priti na beraško palico popolnoma obubožati; priti na pot ekspr. pazi, da mu ne prideš na pot da ga ne začneš ovirati pri njegovi dejavnosti, delu; da te ne dobi, odkrije; ekspr. upala je, da bo prišel na pravo pot da bo začel živeti pošteno; priti na površje na površje so prišle napredne družbene sile so se uveljavile; na površje so prišle nekatere doslej neznane stvari so postale znane, javne; priti na svoj račun ekspr. misli, da bo prišel na svoj račun bo imel korist; ekspr. smučarji so prišli na svoj račun so se lahko dosti smučali; vprašanje je prišlo na dnevni red se je začelo obravnavati; po njegovi smrti je posestvo prišlo na sina postalo sinova last; pazi, da ne prideš na slabše da se ti ne bo godilo slabše; ekspr. v tem kraju je prišel na svet se je rodil; na uho mu je prišlo rahlo brnenje zaslišal je; ekspr. pazil je, da to ne bi prišlo komu na uho, ušesa da tega ne bi kdo izvedel; ekspr. priti na zeleno vejo gmotno si opomoči; priti na vrsto ta stvar še ni prišla na vrsto se še ne more obravnavati, uresničiti, opraviti; zdaj pridete vi na vrsto za plačilo boste morali vi plačati; ekspr. pazi, da ne prideš ob glavo da te ne ubijejo; ekspr. zaradi te nesreče je prišel čisto ob pamet ni sposoben premišljeno, razsodno ravnati; ekspr. ukrade, kar mu pride pod roko kar more; priti pred koga ekspr. zaradi laži se mu ne upa priti pred oči čuti se krivega, boji se ga; ekspr. razbil je vse, kar mu je prišlo pred oči kar je videl, dosegel; stvar bo prišla pred sodišče bo obravnavana na sodišču; stvar je prišla v javnost se je razvedela, postala splošno znana; ekspr. priti v konflikt s kom ne soglašati s kom, nasprotovati mu; ekspr. priti v konflikt s predpisi ravnati v nasprotju z njimi; evfem. prišel je že v leta postaral se je; ekspr. tako ravnanje mu je prišlo v meso in kri je postalo njegova navada; prišel je popolnoma v njeno oblast popolnoma se je podredil njeni volji, njenim zahtevam; publ. problem manjšin je spet prišel v ospredje postal pomemben, pereč; knjiž. njegov pogum je prišel v pregovor je postal splošno znan; te znamke so že prišle v promet se že prodajajo, uporabljajo; priti v roke prebere vsako knjigo, ki mu pride v roke jo dobi, najde; pog. če mu bo prišel v roke, bo tepen če ga bo dobil, ujel; ekspr. ne bi rad njemu prišel v roke bil njemu podrejen; posestvo je prišlo v tuje roke je prenehalo biti last določene družine; priti v stik z drugimi deželami videti, spoznati jih; to mu še ni prišlo v zavest tega se še ne zaveda; pog. prišel je ljudem v zobe opravljajo ga; priti za kom ekspr. vino je prišlo za njim ga je upijanilo šele nekaj časa po pitju; ekspr. prišlo je za njim, kaj je hotela šele kasneje je doumel; ekspr. vse to stradanje bo prišlo za teboj kasneje boš čutil posledice stradanja; evfem. kmalu bom prišel za teboj bom umrl; priti blizu sprl se je z nami, pa ne pride več blizu ne prihaja več k nam; ekspr. z ničimer mu ne prideš blizu zelo je nedostopen; ni ga mogoče prizadeti; priti daleč iron. daleč si prišel moralno, gospodarsko si zelo propadel; brez znanja ne prideš daleč ne boš imel uspehov; nar. testo je že prišlo gor je vzhajano; priti kam ekspr. kam pa pridemo, če bo vsak delal po svoje izraža odklonitev; ekspr. kam smo prišli, zmeraj slabše je izraža nezadovoljstvo s stanjem; ekspr. vidite, kam je prišel s pijančevanjem kako zelo je moralno in gmotno propadel zaradi njega; priti naokrog pog. leto hitro pride naokrog mine; pog. novica je prišla naokrog se je razvedela; pog. prišla sem malo naokrog na obisk; priti naprej nar. dostikrat mi naprej pride, kako smo živeli včasih se spomnim, pomislim; pog. prišel je naprej od njegovih pojmovanj njegova pojmovanja je razvil, dopolnil; pog. v kmetijstvu niso prišli dosti naprej niso dosti napredovali, se razvili; pog. v službi je prišel naprej dobil boljši položaj; pog. z zidanjem so prišli le malo naprej le malo so sezidali; pog. počasi je le prišel naprej si je gmotno opomogel; priti naproti knjiž. rad pride vsakemu naproti mu skuša ustreči; ekspr. pobotal bi se z njim, če bi mu le prišel malo naproti če bi mu pri tem malo pomagal; ne priti nikamor ekspr. pogajanja o ustavitvi bojev niso prišla nikamor niso bila uspešna; pog. s svojo trmo ne boš nikamor prišel ne boš nič dosegel; odtod pride tudi ime kraja izvira; priti prav pog. če nisem prav prišel, lahko grem če nisem dobrodošel; pog. vsaka beseda mu prav pride vsako besedo zna spretno porabiti v šali, pogovoru; pog. to bi mi prav prišlo bi mi koristilo, pomagalo; priti proč nižje pog. prašiči so mu proč prišli poginili; nižje pog. pri nas nobena reč proč ne pride se ne pokvari, uniči; priti skozi nižje pog. avto zaradi okvar pri kontroli ni prišel skozi so ga izvrgli, zavrnili; nižje pog. s tem denarjem ne pridemo skozi ne moremo shajati; nižje pog. poceni je prišel skozi ni bil huje poškodovan, kaznovan; ni imel dosti stroškov; priti skupaj pog. glede otrokovega imena nista prišla skupaj se nista zedinila; pog. tu prideta cesti skupaj se združita; pog. ta dva ne bosta prišla skupaj se ne bosta poročila; se ne bosta sporazumela; pog. kadar prideta skupaj, se prepirata se srečata; pog. mladina bo zvečer prišla skupaj se bo zbrala; pog. prišel bo, če ne bo prišlo kaj vmes če ne bo tega kaj preprečilo; priti zraven pog. preveč ima oboževalcev, on ne pride zraven nima možnosti, da bi si pridobil njeno naklonjenost; pog. imamo prijetno družbo, še ti pridi zraven se pridruži; pog. zaradi prehude konkurence ne boš prišel zraven uspel v potegovanju za kaj; pog. stvar se je razvijala, kakor je prišlo nenačrtno; pride pa mine nobena stvar ne traja neskončno dolgo; nič ne pride samo od sebe za vsako stvar se je treba truditi; ekspr. vse pride, vse mine izraža pomirjenje s čim; preg. kdor prej pride, prej melje prvi ima prednost; preg. nesreča ne pride nikoli sama slabi, neprijetni dogodki se pogosto vrstijo drug za drugim; preg. čez sedem let vse prav pride vsaka stvar se da kdaj s pridom uporabiti
      ♦       rel. priti v nebesa doseči posmrtno osrečujoče stanje zveličanih; šport. naše moštvo je prišlo v finale
prosíti prósim nedov., próšen (ī ọ́) 
  1. 1. izražati komu željo
    1. a) da kaj da, naredi: prositi koga za časopis, denar, voz; lepo prositi; pismeno prositi; kot boga te prosim / bolnik prosi malo vode / prositi za delo, nasvet, pomoč; soseda prosi, da bi prišel kdo pomagat / ekspr.: na kolenih te prosim; pri najinem prijateljstvu te prosim: ne hodi tja; prositi s solzami v očeh / na stara leta je prosil od hiše do hiše / kot vljudnostna fraza: prosim za besedo; vljudno prosim za odgovor; smem prositi za ples
    2. b) da kdo postane deležen česa: prositi koga ljubezni, za ljubezen; mati ga je prosila odpuščanja za sina / v osmrtnicah prosimo tihega sožalja; kot vljudnostna fraza prosimo za razumevanje
  2. 2. v medmetni rabi izraža vljudnost pri nagovoru:
    1. a) prosim, odprite okno; prosim, oprostite, kje pa stanuje NN / elipt., pog.: prosim dve kavi; vozne listke, prosim; žarg., trg. prosim, že dobite / kot vljudnostni odgovor pri zahvali hvala. »Prosim.«; kot vprašanje po nerazumljeni trditvi: prosim? Nisem dobro razumel; kako, prosim
    2. b) prosim, tukaj imate; mi posodiš pero? Prosim; »Ančka!« »Prosim.«; smem vstopiti? Prosim, kar naprej
  3. 3. ekspr., v prislovni rabi poudarja povedano: prosim, ali se tako dela; imajo stanovanje, hišo in, prosim (vas) lepo, celo jahto
    ●     ekspr. prositi za roko sosedove hčere zasnubiti jo; pog. ne daj se toliko prositi daj, naredi, kar se te prosi, brez pregovarjanja, moledovanja; pes zna prositi se zna postaviti v položaj, da ima prednji nogi dvignjeni; star. tako je trpel, da si je sam smrti prosil zelo, neznosno je trpel; preg. dokler prosi, zlata usta nosi
rásti rástem tudi rásem nedov., stil. rastó; rástel in rásel (á) 
  1. 1. postajati večji, višji zaradi naravnega, življenjskega razvoja: človek raste približno dve desetletji; drevo, žival lepo raste; lasje, nohti hitro rastejo; raste kot konoplja hitro
    // rasti v dolžino, višino; rasti krivo, naravnost
    // nastajati, kazati se zaradi takega razvoja: fantu že raste brada; gobe rastejo najbolj po dežju; ptiču raste novo perje; otroku so začeli rasti zobje
    // v zvezi z v zaradi takega razvoja se razvijati v to, kar izraža dopolnilo: grm že raste v drevo; dekle raste v močno, postavno žensko / rasti iz fanta v moža
    // ekspr. postajati starejši, zrelejši: fant hitro raste, kmalu bo cel mož
  2. 2. s prislovnim določilom preživljati čas rasti, zorenja: rastla je brez staršev, pri babici, v mestu; rastli so med vojno; ti otroci rastejo kot koprive za plotom brez varstva, vzgoje
    // rasti v revščini
  3. 3. s prislovnim določilom biti kje, nahajati se v stanju, značilnem za živo rastlino: lišaji rastejo navadno na severni strani dreves; na njivi raste pšenica / ekspr. v teh krajih raste dobro vino trta, katere grozdje daje dobro vino
    // pri nas palme ne rastejo ne uspevajo
  4. 4. nav. ekspr. postajati večji
    1. a) po obsegu: trebuh mu raste; pleša mu je rastla daleč proti tilniku / mesto raste na vse strani se širi; zaradi močnega deževja je reka rastla naraščala; testo je lepo rastlo vzhajalo; knjiž. dan se je nagibal in sence so rastle se daljšale
      // dan raste postaja daljši
    2. b) po številu: naša družina je iz leta v leto rastla; mestno prebivalstvo raste hitreje kot vaško narašča
  5. 5. dosegati višjo stopnjo
    1. a) glede na intenzivnost, jakost: hrup okoli njega je vse bolj rastel; temperatura raste / od jeze mu je glas vedno bolj rastel / ekspr.: njena ljubezen do glasbe je rastla; upanje, žalost raste; v njem raste prepričanje, da bo ozdravel
    2. b) glede na količino: dohodki, dolgovi rastejo; proizvodnja, promet raste narašča
    3. c) glede na možni razpon: cene rastejo; nasilje v mestih raste / nesnost pri kokoših je začela rasti se je začela večati
      // prihajati na višji ton, večjo glasnost: glas harmonike je rastel in padal; melodija je rastla / mrmranje je rastlo v godrnjanje
      // ekspr. razvijati se, napredovati: ta slikar raste od razstave do razstave / gospodarsko, umetniško rasti / rasti v razumnosti / rasti v dobrega nogometaša
  6. 6. ekspr. v vedno večji meri nastajati, kazati se kot posledica dela: izpod noža mu je iz kosa lesa rastla figurica / v okolici rastejo nove hiše; zidovi so rastli kar pred njihovimi očmi / ob pripovedovanju je pred nami rastla podoba domovine
  7. 7. nav. ekspr. postajati viden, opazen v vedno večjem obsegu: iz megle, mraka so rastle hiše / luna raste
  8. 8. ekspr. z naraščanjem glasu, odločnejšim vedenjem kazati jezo, razburjenje: ker mu sin ni odgovarjal, je oče vedno bolj rastel / kam spet gresta, je rastel
    // navadno s prislovnim določilom postajati bolj samozavesten, ponosen: od sreče, ob pohvalah je kar rastel
    ●     ekspr. greben mu raste postaja domišljav, prevzeten; ekspr. kupček mu raste premoženje, zlasti količina denarja se mu veča; ekspr. minute so rastle v ure, njega pa še ni bilo minilo, preteklo je že več ur, veliko časa; knjiž. vsa ta spoznanja rastejo iz pisateljevega notranjega življenja izvirajo; ekspr. videti travo rasti in slišati planke žvižgati videti in slišati stvari, ki jih v resnici ni; pog. čez glavo mu raste prenehava se ga bati, meniti se za njegove opomine; ekspr. raste v njenih očeh vedno bolj ga ceni, spoštuje; ekspr. delo mu kar raste pod rokami vedno več ga ima; ekspr. tak človek ne raste za vsakim plotom težko je srečati, spoznati takega človeka; preg. iz malega raste veliko
razbíti -bíjem dov., razbìl (í ȋ) 
  1. 1. z udarcem, udarci narediti iz česa majhne, drobne dele: razbiti kamen, skalo; s kladivom razbiti / razbiti oreh; ekspr. razbiti na drobne koščke čisto, popolnoma
    // razbiti na veliko drobcev; udaril je in led se je razbil; pren., ekspr. razbiti temelje družbenega reda
    // nasilno zelo poškodovati: demonstranti so razbili poslopje, spomenik; s sekiro razbiti vrata / granata je razbila bunker
    // narediti, povzročiti, da kaj zaradi udarca, padca
    1. a) razpade na majhne, drobne dele: vse kozarce je že razbila; s fračo je razbil šipo; zrcalo je padlo na tla in se razbilo / vsa jajca so se razbila
    2. b) se zelo poškoduje, uniči: otrok bo igrače hitro razbil; razbiti avtomobil; čoln se je razbil ob čereh; razbiti si koleno / v pretepu mu je razbil nos
  2. 2. nav. ekspr. narediti, povzročiti, da kaka celota preide v dele: razbiti veliko posestvo; prostor razbijemo s primerno namestitvijo pohištva; z nastankom nove države se je ozemlje razbilo / razbiti vojaško enoto; skupino bo treba razbiti zaradi negativnih vplivov na druge učence / razbiti razred v dva manjša
    // narediti, povzročiti, da kaj preneha
    1. a) obstajati: s svojim vmešavanjem je razbila prijateljevo družino; njuno prijateljstvo se je razbilo / razbiti stari družbeni red / razbiti enotnost / tujčev prihod je razbil dobro razpoloženje / razbiti upanje
    2. b) delovati: aretacije so razbile organizacijo, stranko
    3. c) biti, potekati: policija je razbila demonstracije; nasprotna skupina si bo prizadevala razbiti sestanek
  3. 3. ekspr. vzeti pomen, veljavo, vrednost: razbiti ideale; razbiti teorijo; v trenutku so se razbile vse iluzije / razbiti predsodke odpraviti
    ●     ekspr. ta dogodek mu je razbil vse načrte preprečil, onemogočil; ekspr. glavo ti bom razbil, če ne umolkneš kaznoval te bom; tepen boš
    ♦     fiz. razbiti atom; šah. razbiti obrambo doseči, da kralj nasprotnega igralca zaradi premaknitve ali izgube figure ni več zavarovan
rázen -zna -o prid. (ā) 
  1. 1. mn. ki izraža večje število
    1. a) nedoločenih oseb ali stvari iz določene vrste: prišli so ljudje iz raznih krajev domovine; glasba raznih narodov; sodelujejo tekmovalci iz raznih evropskih držav; to je značilno za razna zgodovinska obdobja
    2. b) oseb ali stvari, ki so znane, a se nočejo, ne morejo imenovati: to so mi povedali razni ljudje; o njem govorijo razne stvari
      // ki izraža večje število oseb ali stvari
    3. a) ki niso iste vrste: prodaja razne predmete; opravlja razna dela / razne vrste sadja
    4. b) ki niso enake: trakovi raznih barv; pecivo raznih oblik
  2. 2. star. različen: besedi imata razen pomen / vračala sta se po raznih poteh
razpírati -am nedov. (ī ȋ) 
  1. 1. delati, da sosednji deli pridejo v položaj
    1. a) ko tvorijo med seboj določen kot: razpirati in upogibati veje
    2. b) ko niso več drug ob drugem: razpirati opornike v rudniku; razpirati z zagozdami
  2. 2. delati, da prilegajoči se deli česa pridejo v položaj
    1. a) ko tvorijo med seboj določen kot: razpirati klešče
    2. b) ko so najbolj oddaljeni drug od drugega: komaj je še razpiral veke / široko razpirati oči
    3. c) ko niso več drug ob drugem sploh: rože že razpirajo cvete; plodovi so se začeli razpirati / pav je počasi razpiral rep
      ●       knjiž. razpiral mu je nove vidike prikazoval, predstavljal; knjiž. vprašanja so se razpirala pred njo drugo za drugim pojavljala, nastopala
      ♦       tisk. večati presledke med črkami v okviru besede
razpréti -prèm dov., razpŕl (ẹ́ ȅ) 
  1. 1. narediti, da sosednji deli pridejo v položaj
    1. a) ko tvorijo med seboj določen kot: preklal je palico in dele razprl; razpreti veje sadnega drevja / razpreti roke v objem razširiti
    2. b) ko niso več drug ob drugem: razpreti opornike v rudniku; razpreti s klinom, z zagozdo
  2. 2. narediti, da prilegajoči se deli česa pridejo v položaj
    1. a) ko tvorijo med seboj določen kot: razpreti klešče; razpreti pahljačo
    2. b) ko so najbolj oddaljeni drug od drugega: kača je razprla gobec; razpreti veke / razpreti dlan, pest / oči je široko razprla
    3. c) ko niso več drug ob drugem sploh: roža razpre cvet; zrel strok se je razprl / pav je razprl rep
  3. 3. star. spreti: razpreti sosede; razpreti se s prijateljem
    ●     knjiž. razprl se mu je smisel tega trpljenja spoznal je
    ♦     tisk. povečati presledke med črkami v okviru besede
razvléči -vléčem dov., razvléci razvlécite in razvlecíte; razvlékel razvlékla (ẹ́) 
  1. 1. z vlečenjem povzročiti, da doseže kaj
    1. a) večjo površino: razvleči testo; usnje je moral malo razvleči / razvleči kapljico na steklu / razvleči obraz, usta raztegniti
    2. b) večjo, največjo dolžino: razvleči elastično vrvico; razvleči žico s kolobarja
  2. 2. narediti, da kaj ni več skupaj, na enem mestu: razvleči veje / z grabljami je razvlekel pesek po dvorišču
    // ekspr. spraviti v nered: otroci so razvlekli igrače; pospravi za seboj, kar si razvlekel
  3. 3. ekspr. z dodajanjem novih, navadno manj pomembnih elementov, podrobnosti narediti
    1. a) da traja kaj dalj časa: razvleči govor; diskusija se je razvlekla
    2. b) da je preveč obširno: na nekaterih mestih je avtor zgodbo zelo razvlekel
      ●       ekspr. teden se je razvlekel v neskončnost zdel se je zelo dolg; ekspr. ustnice so se mu razvlekle v zloben nasmeh zlobno se je nasmehnil
réč -í ž, daj., mest. ed. réči (ẹ̑) 
  1. 1. kar je, obstaja ali se misli, da je, obstaja, in se pojmuje kot enota: za vsako reč ne obstaja beseda
  2. 2. kar je samó snovno in se pojmuje kot enota: reči, pojavi in pojmi
    // kar je táko in ni potrebno, mogoče natančneje poimenovati: na cesti je ležala čudna reč; zavreči neuporabne stare reči; pripeljali so sladkor, moko in take reči; naštej nekaj reči, ki jih vidiš od tu / nav., mn., s prilastkom, s širokim pomenskim obsegom: rad bere, gleda humoristične reči; kakšno reč še napiše, dosti pa ne; gradijo same moderne reči; odvzeti komu osebne reči; pobrati svoje reči in oditi
  3. 3. ekspr., s prilastkom bitje: tista drobna reč je začela mahati s perutmi in čivkati / vsaj dvema spremembama nobena živa reč ne uide: rojstvu in smrti
  4. 4. kar je, se dogaja in ni potrebno, mogoče natančneje poimenovati: vsaka reč ima svoj vzrok; on si to reč razlaga drugače / vsako reč opravi hitro / pog. najprej uredimo uradne reči, potem pride vse drugo uradne zadeve
    // kakšna reč je že bila danes zjutraj doma; nima smisla, da delaš zaradi tega tako reč
    // kar je táko in je predmet
    1. a) govorjenja, pisanja: govoril mu je prav hude reči; iron. lepe reči sem bral o tebi
    2. b) mišljenja, čustvovanja: imeti glavo, srce polno drugih reči
  5. 5. ed., star. kar je končni, najvišji cilj določenega prizadevanja; stvar: biti vnet za narodno reč
  6. 6. nav. ekspr., v povedni rabi, s prilastkom izraža, da je osebek tak, kot določa prilastek: njegova žena je krhka, majhna reč / letalo je čudovita reč; gotovo ni glavna reč, kakšen nos ima človek; oditi iz domovine ni majhna reč; umetniku je človek prva reč
  7. 7. ekspr., v medmetni rabi, s prilastkom izraža
    1. a) omiljevanje, neprizadetost: nismo še končali. Prava reč
    2. b) omalovaževanje: prava reč, če ima avto
    3. c) zadrego, zaskrbljenost, nejevoljo: lepa reč, zdaj ga pa ni doma; ti presneta reč, le kako bi prišli tja; tudi ključa ni. Ti reč ti
      // izraža soglasje, pritrditev brez pridržka: jasna, razumljiva reč, vroče mu je
  8. 8. ekspr., v povedni rabi, s prilastkom izraža, da se pristojnost za to, kar je določeno z osebkom, omejuje samo na osebo, ki jo določa prilastek: kako bom to naredil, je moja reč / kaj je fant delal? Fantova reč
    // izraža popolno omejitev zanimanja, prizadetosti v zvezi s povedanim na osebo, ki jo določa prilastek: vse sem naredil. Tvoja reč
    ●     evfem. dekle že ima svoje reči (mesečno) perilo; ekspr. štiri dni ni taka reč ni (tako) dolgo; ekspr. ustrezi ji no, to vendar ni taka reč to ni kaj posebnega, težkega, hudega; ekspr. ve, kako se taki reči streže zna pravilno, ustrezno ravnati; evfem. zalotili so ju, ko sta počenjala tiste reči spolno občevala; ekspr. nasekal je celo reč drv zelo veliko; prisiljena reč ni dobra če mora kdo kaj storiti proti svoji volji, ima to navadno slabe posledice; ekspr. vsaka reč ima svoje meje pri vsakem dejanju, ravnanju je treba upoštevati določene norme; ekspr. vsaka reč le nekaj časa traja vse se spremeni, nič ni večno
    ♦     rel. poslednje reči smrt, sodba, pogubljenje, zveličanje
sèm [səm in sem] prisl. (ə̏; ȅ) 
  1. 1. izraža premikanje ali usmerjenost
    1. a) h govorečemu, ant. tja: napotili, peljali so se sem; obrni se, poglej, pridi, stopi sem; poslal je dva kurirja, enega sem, drugega tja / spremili so me do sem
    2. b) s prislovnim določilom v njegovo bližino: pridi sem k meni; sedi sem v naslanjač; splezaj sem gor; pripeljali so se tu sem; star. pojdi le-sem sem(le)
      // elipt. fant, takoj sem / kot ukaz psu sem
    3. c) k čemu sploh: to ne spada sem; do sem soglašam z njim / imajo novo kopališče, sem se zgrinja množica ljudi tja
      // v medmetni rabi izraža zahtevo po izročitvi govorečemu: otroci, denar sem; natakar, sem s pijačo
  2. 2. star., s prislovnim določilom poudarja premikanje ali usmerjenost od izhodišča h govorečemu: prišel je od hleva sem; od tovarne sem se je valil zadušljiv dim / sem z zahoda je pihal močen veter od zahoda
    // od okna sem se sliši trkanje
    // poudarja usmerjenost iz preteklosti v sedanjost: že nekaj časa sem ima težave z zdravjem; bil je slabe volje že od jutra sem; od novega leta do pusta sem prav do pusta
  3. 3. navadno v zvezi s tja izraža
    1. a) premikanje ali usmerjenost od izhodišča in nazaj: nihati sem in tja; poslal jih je najprej tja, potem pa spet sem / kupil je vozovnico za sem in tja; imel je dovolj denarja za vožnjo z ladjo sem in tja
    2. b) premikanje v različne smeri: podila sta jih sem in tja; star. potovali so sem pa tam
      // redko semintja, kdaj pa kdaj: sem pa tam so se zbrale v kavarni; sem ter tam je zakričal
  4. 4. ekspr., v zvezi sem — tja izraža pozornost, skrb za koga: vsi so se vrteli okrog nje: gospodična sem, gospodična tja; teta pa ves dan: sinček sem, sinček tja
    ●     ekspr. beseda sem, beseda tja, in prišlo je do pretepa zaradi prerekanja je prišlo do pretepa; ekspr. jeza sem, jeza tja, to bi ji moral povedati kljub jezi bi ji to moral povedati; ekspr. tovarištvo sem ali tja, moral boš oditi ne morem ti ustreči, čeprav sva tovariša; star. sem pa tam je stalo kako drevo tu pa tam; sam.: ekspr. po dolgem sem tja je končno umaknil pritožbo po dolgem omahovanju, pomišljanju; prim. semintja, sempatja, semtertja
skózi tudi skóz predl., s tožilnikom, v zvezi z enklitično obliko osebnega zaimka skóz- (ọ̑) 
  1. 1. za izražanje premikanja ali usmerjenosti z ene strani na drugo
    1. a) glede na širino, globino česa: izvrtati predor skozi led, steno; ličinka se pregrize skozi ovoj / preriniti se skozi gnečo, množico; skozi meglo so videli obrise stolpnic; skozi zavese je prihajalo dovolj svetlobe / čistiti tekočino skozi filter; gledati skozi ključavnico; skočiti, vreči skozi okno; presejati skozi sito; oditi skozi zadnja vrata; šipe so bile umazane, da se je komaj videlo skoznje / ostanki hrane se izločajo skozi črevo; dihati skozi nos / skozi obleko je začutila hlad; skozi stene se vse sliši; pren. misel mu je šinila skozi možgane; prebiti se skozi težave
      ♦       geom. premica gre skozi točko P
    2. b) glede na omejeno, zoženo površino: iti po bližnjici skozi gozd; voziti skozi mesto; potovati skozi Slovenijo; ekspr. reka se pregrize skozi sotesko; peljati se v Zagreb skozi Zidani most / iti skozi vse sobe
  2. 2. za izražanje časa, v katerem se
    1. a) kaj godi; čez: skozi poletje živi ob morju, pozimi doma; opravil je vse, kar se mu je nabralo skozi teden; tako konzervirana hrana se skozi (vso) zimo ne pokvari / ekspr. skozi vse življenje je imel srečo
    2. b) z oslabljenim pomenom kaj godi nepretrgano: skozi tri stoletja so se upirali turškim napadom tri stoletja; varčevati skozi ves mesec
      // za izražanje okoliščin, ki spremljajo dogajanje: odgovoriti skozi kašelj, smeh; ekspr. tu me boli, je izdavila skozi jok
  3. 3. za izražanje načina, kako dejanje poteka: govori razločno in ne skozi nos; žvižgati skozi zobe
    // publ. za izražanje merila, vodila: gledati napredek skozi proizvodnjo in večjo produktivnost dela / naši gostinci gledajo goste samo skozi dinar mislijo samo na denar, zaslužek; ocenjevati kaj skozi prizmo današnjega okusa po današnjem okusu
    // za izražanje sredstva, posrednika: opazovati okolico skozi daljnogled; ekspr. življenje gleda skozi rožnata očala / publ.: čuti dolžnost, da širi to zavest skozi svojo umetniško izpoved z umetniško izpovedjo; ustvariti moreče vzdušje skozi groteskne podobe / publ. govoriti, izpovedovati se skozi značaje svojih junakov
  4. 4. neustalj. za izražanje vzroka, zaradi katerega se kaj dogaja; zaradi: ta organizacija je postala pomembnejša skozi kritike nasprotnikov; dobiti večje dohodke tudi skozi slabe delovne pogoje
  5. 5. nav. ekspr., s širokim pomenskim obsegom, navadno v zvezi z iti za izražanje, da je kdo omejen čas deležen tega, kar določa sobesedilo: ti ljudje so šli skozi narodnoosvobodilni boj; pred vojno je šel skozi številne ječe je bil pogosto zaprt; elipt. kdor hoče uspeti, mora skozi šolo truda in znoja; šel je skozi veliko trpljenje / skozi njegove roke je šlo že dosti učencev poučeval je že dosti učencev
    // publ.: ta predlog mora iti še skozi samoupravne organe morajo ga obravnavati samoupravni organi; zazidalni načrt mora skozi zbore občanov
  6. 6. za izražanje natančnejše določitve, razvrstitve v okviru celote: stanuje v Rožni dolini, Cesta dve skozi dvaindvajset; poštni predal pet skozi ena [5/1]
    ●     pog. ne vem, če bo šel spis skozi cenzuro če ga bo cenzura odobrila; ekspr. prebiti se skozi knjigo, podatke s težavo prebrati, preštudirati; pog. peljati skozi rdečo luč skozi križišče, ko je na semaforju prižgana rdeča luč; ekspr. lačen je bil, da se je skozenj videlo zelo lačen, sestradan
spolzéti -ím [u̯z] dov. (ẹ́ í) 
  1. 1. počasi se premakniti, steči po nagnjeni ali navpični, navadno gladki površini: deževne kaplje spolzijo po šipi; solze so ji spolzele po licih / snežna plast spolzi po pobočju
  2. 2. ekspr. počasi se premakniti
    1. a) po gladki površini: čoln spolzi v pristanišče / tiho je spolzela mimo njega
    2. b) po površini sploh: sonce je spolzelo v zaton / pogled mu je spolzel z dekletovega obraza do bokov
  3. 3. v zvezi spolzeti iz rok, med prsti uiti iz prijema zaradi
    1. a) gladkosti, vlažnosti: milo mu je spolzelo iz rok; spolzeti iz rok kot riba
    2. b) drobnosti, sipkosti: pesek spolzi med prsti; pren. avtorju je spolzela med prsti hvaležna tema
spoznáti -znám dov. (á ȃ) 
  1. 1. na osnovi zaznav, podatkov in umske dejavnosti priti do
    1. a) poznavanja česa: spoznati delovanje organa, telesa; spoznati lastnosti snovi
    2. b) védenja: spoznati resnico, zmoto; spoznal je, kaj pomeni njeno molčanje / ob tem delu je spoznal otrokovo nadarjenost / napenjal je oči, pa ni mogel spoznati, kaj je v jami ugotoviti
  2. 2. priti do poznavanja pravih, resničnih lastnosti koga, česa na osnovi dejstev, izkušenj: spoznati človeka po dejanjih / spoznati v kom iskrenega prijatelja
    // priti do poznavanja koga ali česa
    1. a) na osnovi neposrednega stika, srečanja: na potovanju spoznati nove kraje, ljudi
    2. b) na osnovi doživljanja: spoznati lakoto, trpljenje, udobje
  3. 3. ugotoviti, da je kdo isti, kot se misli: spoznati koga že od daleč; spoznati koga po glasu, hoji; ni se jim dal spoznati / spoznati obleko, pisavo koga
  4. 4. publ. seznaniti: spoznati koga s kom; osebno se spoznati s kom / spoznati delavce z njihovimi pravicami in dolžnostmi / spoznati se z novim delom
    ●     zastar. spoznali so mu premajhno plačo priznali, določili; publ. sodišče ga je spoznalo za krivega je odločilo, da je kriv; prijatelja spoznaš v nesreči; preg. da se resnica prav spozna, treba je čuti dva, oba zvona
spoznávati -am nedov. (ȃ) 
  1. 1. na osnovi zaznav, podatkov in umske dejavnosti prihajati do
    1. a) poznavanja česa: človek vse bolj spoznava naravo; spoznavati, kako deluje celica / v šoli spoznavati prve črke; spoznavati računalništvo
    2. b) védenja: spoznavati lastne zmote; vse bolj je spoznaval, da tako ne more več živeti / spoznavati otrokovo nadarjenost
  2. 2. prihajati do poznavanja pravih, resničnih lastnosti koga, česa na osnovi dejstev, izkušenj: spoznavati lastnosti tkanin po otipu; spoznavati ljudi po dejanjih; po njeni smrti je spoznaval, kaj mu je pomenila / v sosedu spoznavati plemenitega človeka
    // prihajati do poznavanja koga ali česa
    1. a) na osnovi neposrednega stika, srečanja: na potovanju spoznavati nove kraje, ljudi; spoznavati se med seboj
    2. b) na osnovi doživljanja: spoznavati lakoto, samoto, trpljenje
  3. 3. ugotavljati, da je kdo isti, kot se misli: spoznavati ponesrečence
  4. 4. publ. seznanjati: spoznavati koga s svojimi sodelavci / spoznavati ljudi s problemi proizvodnje / spoznavati se z novimi kraji
šíbek stil. šibák šíbka -o stil. -ó prid., šibkéjši (í ȃ í) 
  1. 1. ki ima majhno telesno moč, odpornost: šibek, onemogel človek; šibek otrok, starec; ozdravel je, toda bil je zelo šibek / v noge, v nogah je še šibek
    // ki ima majhno sposobnost prenašati duševne napore: moralno šibek človek; v sebi je dvomeč in šibek / šibek značaj
  2. 2. ki po splošni (telesni) razvitosti ne dosega navadne stopnje: šibek prsni koš; sesalec s šibkim zobovjem / biti šibke postave, rasti / šibke veje
  3. 3. ki dosega nizko stopnjo
    1. a) glede na delovanje ali dejavnost: šibek grelec, motor; šibka žarnica
    2. b) glede na učinek, posledico: šibek ogenj; šibek veter; sonce je še šibko
    3. c) glede na čutno zaznavnost: šibek glas; šibka svetloba
    4. č) glede na intenzivnost: šibka narodna zavest; šibko upanje / šibke možnosti za uspeh majhne; šibka volja
    5. d) glede na izrazne sposobnosti: šibek roman; šibek talent / izpovedno šibek
  4. 4. ki ne dosega zadovoljive stopnje
    1. a) glede na določen razpon: številčno šibek zbor; biti šibkega zdravja; šibko znanje / šibka vidljivost majhna; šibka zasedenost dvorane slaba
    2. b) glede na kak kriterij, normo, zahtevo: socialno šibki sloji; biti šibek v angleščini, matematiki
  5. 5. ki ima majhno mero lastnosti, potrebnih za opravljanje svoje funkcije: šibka država; šibka vojska / šibek vladar; šibka industrija
  6. 6. v katerem osnovna sestavina nastopa v majhni meri: rad pije šibek čaj; šibka kava; šibko vino
  7. 7. elektr., v zvezi šibki tok uporaba električne energije za prenos informacij in izdelava naprav, elementov, ki to omogočajo: tehnika šibkega toka / strokovnjak za šibki tok
    ●     ekspr. šibki spol ženske; ekspr. vsa stvar stoji na šibkih nogah ni trdna, zanesljiva, ni dobro utemeljena; ekspr. to je njegova šibka točka slabost, napaka, ki jo nasprotnik lahko izkoristi; redko do vasi je šibko uro hodá slabo
    ♦     lit. šibka cezura cezura za nepoudarjenim zlogom
škóditi -im nedov. in dov. (ọ̄ ọ̑) 
  1. 1. povzročati, delati, da je kdo deležen
    1. a) česa telesno, zdravstveno slabega, neugodnega: boji se, da bi mu jed škodila; vročina mi škodi; ta zdravila bolj škodijo kot koristijo / škoditi zdravju
    2. b) česa slabega, neugodnega sploh: on ti ne more škoditi; s to odločitvijo si je samo škodil / ekspr. tako je pameten, da mu kar škodi / taki ukrepi škodijo gospodarstvu / škoditi slovesu, ugledu koga
  2. 2. ekspr., v tretji osebi, z nikalnico, v zvezi z bi izraža
    1. a) spodbudo, poziv: ne bi ti škodilo, če bi se malo učil
    2. b) zadržano privolitev: pojdimo jest, pit. Ne bi škodilo
    3. c) primernost, koristnost česa: ne bi (mu) škodilo, če bi malo delal, shujšal
škodováti -újem tudi škódovati -ujem nedov. in dov. (á ȗ; ọ̄) 
  1. 1. povzročati, delati, da je kdo deležen
    1. a) česa telesno, zdravstveno slabega, neugodnega: alkohol, mraz, vročina mu škoduje / zajedavci rastlini zelo škodujejo / kajenje škoduje zdravju
    2. b) česa slabega, neugodnega sploh: on je na takem položaju, da ti lahko škoduje; s takim vedenjem škoduješ sebi in družini / to mu bo moralno, politično škodovalo / šalj. jeza škoduje lepoti; škodovati ugledu koga
  2. 2. ekspr., v tretji osebi, z nikalnico, v zvezi z bi izraža
    1. a) spodbudo, poziv: ne bi ti škodovalo, če bi bolj pridno delal
    2. b) zadržano privolitev: kaj, če bi šla nekaj popit? Ne bi škodovalo
    3. c) primernost, koristnost česa: ne bi (mu) škodovalo, če bi malo shujšal
telésnost -i ž (ẹ̑) 
  1. 1. lastnost, značilnost telesnega
    1. a) glede na snov: poveličevati življenje v njegovi telesnosti
    2. b) glede na način obstajanja v prostoru: telesnost bitij, predmetov je slikar zabrisal / ogromna telesnost velikana
    3. c) glede na čute, spolnost: moške je privlačevala njena poudarjena ženska telesnost
  2. 2. kar je telesno
    1. a) glede na snov: živci so vez med duševnostjo in telesnostjo
    2. b) glede na način obstajanja v prostoru: predmeti so plastične telesnosti
    3. c) glede na čute, spolnost: telesnost je bila dolgo časa prikrivana; premagovati telesnost
teptáti -ám [tudi təp] nedov. (á ȃ) 
  1. 1. s hojo, udarci nog
    1. a) delati kaj trdo, sprijeto: teptati ilovico, sneg / teptati s smučmi
    2. b) delati, urejati: teptati pot, smučišče
    3. c) tlačiti, stiskati: teptati repo, zelje / teptati grozdje v kadi / teptati proso meti
  2. 2. s hojo, udarci nog
    1. a) pritiskati k tlom, navzdol in pri tem poškodovati ali uničiti: teptati rože, travo; konji so teptali žito
    2. b) povzročati komu (hude) telesne poškodbe, smrt: konji so teptali ranjene vojake / ekspr. vojaki na konjih so teptali pešce v tla
  3. 3. ekspr. delati, da je kdo v zelo neprijetnem, težavnem položaju: nikoli nas ne bodo več teptali tujci / teptati domovino
  4. 4. ekspr. povzročati, da kaj za koga nima več prejšnje vrednosti, veljave: teptati srečo, ljubezen koga / teptati človeško dostojanstvo
    // kršiti, prelamljati: teptati obljube, zakone
    ●     evfem. ne bo več dolgo trave teptal ne bo več dolgo živel; ekspr. od jeze teptati z nogami z nogami tolči, udarjati ob tla
tóčka -e ž (ọ̑) 
  1. 1. manjše mesto na površini česa, določeno s svojo funkcijo, lastnostjo: določiti točko, v kateri bo kaj obešeno, podprto; lističi te rastline izhajajo vsi iz ene točke; izhodiščna točka na merilni lestvici; oporne točke pri plezanju; razdalja med skrajnima točkama
    // majhno, navadno okroglo mesto na površini česa, narejeno s pritiskom, z dotikom česa ostrega: narisati, vtisniti točko; potegniti črto od točke do točke; označiti vzorec s točkami / napaka leče, da upodobi črtico kot točko; sliko je sestavil iz samih barvnih točk
  2. 2. geom. osnovni element premic, daljic, ravnin: točka leži na premici; razdalja od točke A do točke B; točka grafa; točka, v kateri se sekata premici; izračunati vrednost funkcije v kaki točki na intervalu; določiti lego točke v ravnini / diametralni točki ki ležita na nasprotnih krajiščih istega premera; prebodna točka v kateri premica seka ravnino ali črto; realna točka katere koordinate so izrazljive z realnimi števili; robna, stična točka; niz točk množica točk na črti
  3. 3. manjši del prostora, mesto v prostoru, določeno s svojo funkcijo, lastnostjo: dosegli so točko, od koder se je videlo mesto; s tem orožjem lahko dosežejo vsako točko na zemlji; zazrl se je v točko pred seboj; premikati se proti določeni točki; zemljepisna širina in dolžina točke, na kateri je ladja
    // navadno s prilastkom kraj, prostor, za katerega je značilno določeno dogajanje, dejstvo: vas je na dobri točki; izhodiščna točka za vzpon na goro; izletniška, razgledna, turistična točka / bombe so vrgli na najbolj občutljive sovražnikove točke na kraje, kjer so mu prizadeli največ škode
  4. 4. navadno s prilastkom del potekanja, trajanja kakega pojava, dogajanja, ko to doseže stanje, vrednost, kot ju nakazuje določilo: prišli so do točke, ko se temu vprašanju niso mogli več ogniti; naraščanje reke je doseglo kritično točko / točka vrenja vrelišče
    // publ., v zvezi mrtva točka stanje, ko kaj ne napreduje, se ne razvija: priti pri delu do mrtve točke; vprašanje razorožitve se ne gane, se ne premakne z mrtve točke; gradnja objektov je na mrtvi točki / žarg., šport. mrtva točka stanje, ki nastopi, če je organizem dalj časa maksimalno obremenjen; kriza
  5. 5. navadno s prilastkom dejstvo, ki določa, opredeljuje kak pojav, kako celoto tako, kot nakazuje določilo: bistvene, temeljne točke v strukturi izobraževanja; oporna točka domneve; knjiž. odkriti točke, ob katerih se dogajanje drame lomi
    // v zvezi stična točka mišljenje, stališče, interes, skupen dvema ali več osebkom: iskati, najti stične točke; to je edina stična točka med njimi; stične točke v nazorih, pojmovanju skupne značilnosti
    // publ., v zvezi boleča točka pojav, ki povzroča skrb, terja rešitev: razmere v zdravstvu so naša boleča točka; pogostni izostanki so glavna boleča točka v kolektivu
  6. 6. vsak od vsebinsko zaključenih delov
    1. a) kakega besedila, označen navadno s številko: točka 3 potrebuje razlago; išči pod točko c / sestaviti resolucijo po točkah; dopolnilo k točki 2 zakona
    2. b) dnevnega reda sestanka, zborovanja: določili so točke, o katerih bodo razpravljali na zboru; prva točka dnevnega reda / preiti k točki razno k zadnji točki dnevnega reda, pri kateri se obravnavajo manj pomembna vprašanja; publ. to vprašanje gre pod točko 2 naj se obravnava pri drugi točki
    3. c) sporeda kake prireditve: napovedati točke na prireditvi; akrobati so naštudirali novo točko; pevska, plesna, solistična točka
  7. 7. s številko izražena enota za merjenje, vrednotenje dosežkov na kakem področju: tekmec je dobil točko več; boriti se za točke; ocenjevati s točkami; na natečaju je dosegel devetdeset od stotih mogočih točk; za pozitivno oceno se zahteva določeno število točk / pri tej igri štejeta dama in kralj dvajset točk
    // s številko izražena enota za vrednotenje del in nalog v kaki delovni organizaciji: posebne naloge se vrednotijo z dodatnim številom točk / pog. zvišati točko povečati vrednost točke
  8. 8. zlasti v vojnem času enota na (živilski) nakaznici: odrezati od nakaznice pet točk / kupovati blago, živila na točke z (živilskimi) nakaznicami
    ●     publ. šahista sta si razdelila točko partija se je končala z remijem; publ. sodnik je pokazal na belo točko prisodil enajstmetrovko, sedemmetrovko; knjiž. Arhimedova točka izhodišče, opora; publ. iskati mehke točke družbe, obrambe iskati njene slabosti, napake; publ. svoje življenje je spet začenjal na ničelni točki na izhodiščni, začetni točki; na hierarhično, socialno najnižji točki; ekspr. to je njegova šibka točka slabost, napaka, ki jo lahko kdo izkoristi
    ♦     alp. obveščevalna točka kraj, mesto, kjer se lahko prijavijo nesreče v gorah; astr. južna točka na obzornici, ki leži nasproti severišču; bot. vegetacijska točka korenine embrionalne celice, ki omogočajo rast korenine; elektr. nevtralna točka v simetričnem večfaznem sistemu, ki ima potencial nič; fiz. ničelna točka izhodiščna točka na merilni lestvici, kjer je vrednost merjene količine enaka nič; geod. poligonska točka stalna izbrana točka na zemljišču za izmero zemljišča, zakoličitev objekta; triangulacijska točka s triangulacijo določena stalna točka na zemeljskem površju; znamenje, ki označuje tako točko; višinska točka stalna točka na zemeljskem površju z označeno nadmorsko višino; med. bolečinska točka mesto, kjer je bolečina pri določeni bolezni najizrazitejša; psih. absolutna ničelna točka umskega razvoja začetek pojavljanja umskih, duševnih pojavov pri človekovem zarodku; šport. zmagati po točkah premagati nasprotnika samo zaradi večjega števila dobljenih točk; kazenska točka pri nekaterih športih ki se zaradi napake, prekrška odšteje od seštevka točk; tekst. vezna točka mesto, kjer se križata dve niti; voj. ničelna točka na zemeljski površini pod središčem jedrske eksplozije ali nad njim
ubíti ubíjem dov., ubìl (í ȋ) 
  1. 1. z udarcem, s silo povzročiti smrt
    1. a) človeka: napadalec je potnika ubil; namerno, nehote ubiti koga / ubiti koga s kamnom, z nožem, s puško / ubiti koga s plinom
    2. b) živali: ubiti kačo, muho / lovec je medveda ubil šele s tretjim strelom / ubiti prašiča z električnim tokom / ekspr. dobil je udarec, ki bi vola ubil zelo močen udarec
      // s silo svojega gibanja, padca povzročiti smrt koga: v gozdu ga je ubilo drevo / druga krogla ga je ubila
      // s svojo silo, z delovanjem sploh povzročiti smrt: ubila ga je eksplozija, strela / brezoseb. ubilo ga je v rudniku / novica o sinovi smrti je mater skoraj ubila
  2. 2. z udarcem, s silo povzročiti, da kaj poči, se poškoduje: ubiti šipo / star. glavo ti ubijem, če te še enkrat zalotim razbijem
    // v zvezi ubiti jajce na tak način narediti, da se odstrani jajčna lupina: ubil je jajce in ga spekel / ubiti jajce v juho / pog. za zajtrk si je ubil dve jajci pripravil, spekel
  3. 3. ekspr. povzročiti, da kdo izgubi svojo telesno, duševno moč: pregovarjanje ga je čisto ubilo; vročina me hitro ubije
  4. 4. ekspr. povzročiti izgubo česa duševnega: ta človek mi je ubil veselje, voljo do dela / teh načel čas ne bo ubil razveljavil
    // povzročiti, da kdo česa ne čuti, se česa ne zaveda več: s pijačo ubiti občutek sramu; ubiti v kom usmiljenje, vest / da bi ubil duševno praznoto, je veliko bral
  5. 5. ekspr. narediti, da kaj praznega, neprijetnega glede na zavedanje hitreje mine: ubiti čakanje, čas z branjem
  6. 6. ekspr. povzročiti, da kaj izgubi svojo izrazitost, intenzivnost: z dodatkom ubiti barvo; ubiti in poživiti / ubiti glas, odmev / ubiti ritem / te besede so ubile do takrat živahno razpravo
  7. 7. v medmetni rabi izraža podkrepitev
    1. a) trditve: naj me bog, strela ubije, če lažem
    2. b) zanikanja: ne morem, ne znam, pa če me ubiješ
      ●       ekspr. če izve oče, me bo ubil zelo pretepel, kaznoval; ekspr. koliko časa ubije za prazne stvari porabi; ta človek še muhe ne bi ubil je zelo miren, miroljuben; ekspr. ubiti dve muhi na en mah z enim dejanjem hkrati opraviti dve stvari; žarg., igr. imeti karte za vola ubiti zelo dobre karte
ublaževáti -újem nedov. (á ȗ) 
  1. 1. delati kaj manj
    1. a) neprijetno, hudo: ublaževati bolečine
    2. b) neprijetno, boleče: ublaževati udarce
    3. c) ostro, negativno: ublaževati kritiko
  2. 2. delati, da se kaj pojavlja
    1. a) v manj izraziti obliki: ublaževati klance, strmine / ublaževati nasprotja
    2. b) v manj visoki stopnji: ublaževati vročino
  3. 3. knjiž. delati kaj blago, milo: sreča mu ublažuje poteze na obrazu
ublažíti -ím dov., ublážil (ī í) 
  1. 1. narediti kaj manj
    1. a) neprijetno, hudo: z obkladki ublažiti bolečine / ublažiti posledice / ublažiti kazen
    2. b) neprijetno, boleče: ublažiti padec, udarec
    3. c) ostro, negativno: ublažiti kritiko, stališče
  2. 2. narediti, da se kaj pojavlja
    1. a) v manj izraziti obliki: ublažiti pritisk / ublažiti ovinek
    2. b) v manj visoki stopnji: ublažiti jezo, žejo / ublažiti učinek kisline
  3. 3. knjiž. narediti kaj blago, milo: sreča mu je ublažila obraz
uničeváti -újem nedov. (á ȗ) 
  1. 1. delati, povzročati, da kaj preneha obstajati: uničevati plevel, škodljivce; toplota uničuje vitamine / pisma sproti uničuje / ogenj je uničeval hiše
  2. 2. škoditi čemu tako, da propade: mraz uničuje drevje; plesen uničuje povrtnino; les se na dežju uničuje / z nepravilno nego si uničevati kožo, lase
  3. 3. delati, povzročati, da kaj postane neuporabno
    1. a) z nepravilnim, malomarnim ravnanjem: z vožnjo po slabih cestah se avtomobil uničuje
    2. b) s svojim delovanjem, učinkovanjem na to: molji uničujejo volnene izdelke; pogosti nalivi uničujejo cesto; vlaga uničuje pohištvo
    3. c) s strelnim orožjem, razstrelivom: uničevati mostove in proge; uničevati nasprotnikove tanke
  4. 4. delati, povzročati, da pride kaj v zelo slabo stanje: neprimerna svetloba uničuje oči; hrup uničuje živce / slabe delovne razmere jim uničujejo zdravje / bolezen, skrb ga uničuje; s pijačo se vse bolj uničuje
  5. 5. z določenim dejanjem, ravnanjem v škodo koga povzročati, da ne more več opravljati svojega dela, dejavnosti: uničevati nasprotnike; s takimi ukrepi so kmete počasi uničevali / konkurenca uničuje podjetja
    // povzročati, da kdo več ne obstaja, živi: epidemije in naravne katastrofe uničujejo ljudi; plemena se še vedno uničujejo med seboj
  6. 6. s prislovnim določilom delati, povzročati, da pride kdo v skrajno neugoden položaj glede tega, kar izraža določilo: finančno uničevati koga; moralno se uničevati
    // delati, povzročati, da pride kdo v skrajno neugoden položaj sploh: s pijančevanjem uničuje sebe in svojo družino
  7. 7. navadno z dajalnikom s svojim delovanjem povzročati
    1. a) da kdo česa ne doseže, ne izpolni: uničevati komu kariero / uničevati otrokom mladost; uničevati si življenje
    2. b) da kaj pri kom preneha obstajati, trajati: uničevati komu upanje, veselje; ne uničuj nam dobre volje
uníčiti -im dov. (í ȋ) 
  1. 1. narediti, povzročiti, da kaj preneha obstajati: uničiti mrčes, plevel; uničiti škodljivce s kemičnimi sredstvi; toplota uniči vitamine; z razkuževanjem se bacili uničijo / uničiti dokumente; v jezi je uničila njegova pisma / ogenj je uničil gospodarsko poslopje; mesto je uničil potres / uničiti zalogo orožja
  2. 2. poškodovati kaj tako, da propade: plesen je uničila krompir, trte; slana je uničila ajdo; suša, toča je uničila ves pridelek; voluhar je uničil sadno drevje; z nepravilnim zalivanjem je uničila rože / s preparati si je uničila lase
  3. 3. narediti, povzročiti, da kaj postane neuporabno
    1. a) z nepravilnim, malomarnim ravnanjem: kolo, stroj je kmalu uničil; delno, popolnoma uničiti; s prenašanjem sem in tja so se knjige uničile / ekspr. kar prime v roko, uniči / čevlje uniči v eni sezoni ponosi, izrabi
    2. b) s svojim delovanjem, učinkovanjem na to: kislina mu je uničila obleko; molji so ji uničili plašč; neurje je uničilo del ceste; vlaga je v nekaj letih uničila pohištvo
    3. c) s strelnim orožjem, razstrelivom: sovražnik je uničil most; uničiti nasprotnikove tanke; sovražno letalo so uničili sestrelili, razstrelili
      // narediti, povzročiti, da postane kaj neveljavno, navadno zaradi napake: uničil je že dva čeka
  4. 4. narediti, povzročiti, da pride kaj v zelo slabo stanje: branje ob slabi svetlobi mu je uničilo oči; hrup ji je uničil živce / prenaporno delo ji je uničilo zdravje / bolezen, skrb ga je zelo uničila
  5. 5. z določenim dejanjem, ravnanjem v škodo koga povzročiti, da ne more več opravljati svojega dela, dejavnosti: uničiti ilegalce; kmeta so s temi ukrepi uničili; tako bo uničil samega sebe / davki jih bodo uničili; uničiti organizacijo; konkurenca je uničila podjetje / uničiti sovražni bataljon
    // povzročiti, da kdo več ne obstaja, živi: to pleme je uničila epidemija; človeštvo se bo uničilo samo
  6. 6. s prislovnim določilom narediti, povzročiti, da pride kdo v skrajno neugoden položaj glede tega, kar izraža določilo: finančno, gospodarsko uničiti koga; to ga bo uničilo telesno in duševno; moralno se je popolnoma uničil
    // narediti, povzročiti, da pride kdo v skrajno neugoden položaj sploh: s pijančevanjem je uničil svojo družino
  7. 7. navadno z dajalnikom s svojim delovanjem povzročiti
    1. a) da kdo česa ne doseže, ne izpolni: uničiti komu kariero; uničil ji je mladost / ekspr. ne uniči ji življenja
    2. b) da kaj pri kom preneha obstajati, trajati: uničiti komu upanje, veselje; uničiti dobro voljo; uničiti si delovne zmožnosti
      ●       ekspr. ti trije dnevi so ga uničili zelo izčrpali, utrudili; ekspr. življenje jo je uničilo ni bila kos življenjskim težavam, problemom; šalj. uničila sta že dva litra vina popila, spila; šalj. uničil je osem omlet pojedel
urézati uréžem dov. (ẹ́ ẹ̑) 
  1. 1. pri rezanju raniti, poškodovati: malo je manjkalo, pa bi ga urezal; urezati v prst; pazi, da se ne urežeš; urezati se z nožem; do krvi se urezati
  2. 2. z rezanjem dobiti, priti do česa: urezati šibo v grmu / urezati (si) palico
    // star. odrezati: urezati kos kruha; urezati si mesa
  3. 3. z rezanjem izoblikovati kaj
    1. a) glede na mero, obliko: urezati šipo / urezati gosje pero za pisanje / urezati desko / urezati zibelko iz lipovine
    2. b) navadno po kroju: urezati čevlje, hlače / iz istega kosa urezati pas, žep / urezati blago
  4. 4. ekspr. udariti, navadno hitro, sunkovito: urezati koga čez hrbet; urezati s palico / urezati s pestjo po mizi / spet je urezala strela
  5. 5. ekspr. povzročiti rezko, močno bolečino: beseda jo je urezala; brezoseb. ne vzdiguj, da te spet ne ureže v hrbtu
    // povzročiti rezek občutek pri pitju: pijača je močna, zato pošteno ureže po grlu / mošt že ureže je že postal rezen, rezkega okusa
  6. 6. ekspr. nenadoma zveneče, močno
    1. a) zaigrati (na glasbilo): godba ureže koračnico, polko / pred vrati je urezala harmonika
    2. b) zapeti: urezati borbeno pesem
  7. 7. ekspr. začeti rezko, močno streljati: urezati s strojnico po napadalcih
  8. 8. pog., ekspr., navadno v zvezi z jo hitro iti, oditi: urezati jo proti domu
    ●     ekspr. spet je urezala burja močno zapihala; ekspr. urezati prvo brazdo izorati; ekspr. urezati ravnodušen, sladek obraz z mimiko na obrazu izraziti ravnodušnost, pretirano prijaznost
vèč prisl. (ȅ) 
  1. 1. izraža večjo količino ali mero, ant. manj
    1. a) s samostalnikom: imeti več časa; zahtevati več denarja kot drugi; govoriti z več ljudmi; imeti več škode kot koristi; srečati se po več kot desetih letih / podražiti za več kot sto odstotkov
    2. b) z glagolom: več vedeti; zaslužiti sto dinarjev, za sto dinarjev več; plačal jim je več, kot so zahtevali; še pred nekaj leti je bilo sedanje mesto komaj kaj več kot vas / kot klic pri dražbi kdo da več; ekspr. hoče več in več zmeraj več
      // elipt. sod drži dvesto litrov, rajši več
  2. 2. izraža nedoločeno večje število, količino, mero: izgubiti več kosov; v nalogi je več napak / več stokrat; stavka več tisoč delavcev
  3. 3. ekspr., v zvezi s kot izraža
    1. a) presežno stopnjo kake količine, mere: denarja ima več kot dovolj, več kot preveč
    2. b) visoko stopnjo kake lastnosti: to je več kot neprijetno, zanimivo; razmere so več kot ugodne
  4. 4. izraža sorazmernost dejanja v nadrednem in odvisnem stavku: čim več vzameš ti, toliko manj ostane drugim / elipt. koliko naj prinesem? Čim več, tem bolje / kolikor bolje naredijo, toliko več denarja zahtevajo; več jih je, slabše delajo
  5. 5. v zvezi več ali manj izraža nedoločeno, ne preveliko mero ali stopnjo: v teh govoricah je več ali manj resnice; učenci so z več ali manj uspeha rešili naloge / neustalj. škoda, da je ta tema v knjigi več ali manj naključno bolj ali manj
  6. 6. v nikalnih stavkih izraža prenehanje dejanja ali stanja: ne čakajte več, pojdite; zahvalil se je, da pomoči več ne potrebuje / tega ne smete več storiti / nikoli več se niso vrnili
    ●     nar. nisem več sama (s seboj) sem noseča; ekspr. niti besedice več nočem, ne dovolim, da bi še govorili o tem; žarg. imate karto več pri kupovanju, preprodajanju zunaj blagajne imate vstopnico, ki je ne potrebujete, ki jo lahko prodaste; to je razlog več, da ne odlašamo še en razlog; star. več potov se ozreti večkrat; ekspr. nič ne bo izvedela, še več, niti podvomila ne bo izraža dopolnjevanje, stopnjevanje povedanega; star. tam je bil pred več in več leti pred mnogo leti; neprav. o tem sem govoril z večimi ljudmi z več; stalo bo tisoč dinarjev, nekaj več ali manj približno; imamo samo še vrečo moke, nič več in nič manj natanko toliko; ekspr. to je pa že več kot preveč izraža nejevoljo, zavrnitev; pog. zna več kot hruške peč(i) ima velike sposobnosti, se spozna na marsikaj; več glav več ve; več oči več vidi; sam.: biti lačen po več; prim. največ, veliko
védeti vém nedov. (ẹ́) 
  1. 1. imeti kaj v zavesti
    1. a) na osnovi zaznav, obveščenosti: ljudje marsikaj vedo; vedeti novico, resnico; vem, da si bil doma; vedeti za ime, naslov; dosti, za trdno vedeti; takoj sem vedel, kdo je; vedeti iz izkušenj, pripovedovanja; vedeti od prijatelja; ne ve se, kdo je to naredil / elipt. odšel je in ne vedo kam / ne ve se še, kje je bil center potresa; kolikor (jaz) vem, je bilo drugače; kje si bil, je hotela vedeti žena; in koliko stane, če smem vedeti; to je vaša dolžnost, če prav vem / že veš zaradi denarja? Vem; več bodo vedeli o tem sosedje; vedeti po soncu, koliko je ura; ali veš za kakega dobrega obrtnika / ekspr. za cigarete tak otrok še vedeti ne bi smel
    2. b) na osnovi učenja, študija: strokovnjak mora marsikaj vedeti; ali veš, koliko je sedem krat pet
    3. c) na osnovi spominjanja: ime vem, naslova pa ne več; ali še veš, kako lepo je bilo
    4. č) na osnovi sklepa, odločitve: ne vem še, za kaj se bom odločil; vnaprej vem, kaj bo / elipt. ne vem, kaj bi / zanj vem, da bo zmogel
    5. d) glede na posledice, odgovornost: saj ne vedo, kaj delajo; vedi, kaj govoriš; vedeti moramo, da je vsako pretiravanje škodljivo zavedati se
  2. 2. imeti v zavesti bistvene značilnosti česa na osnovi lastnih izkušenj: to dobro vedo poklicni šoferji; ljudje v teh krajih ne vedo več, kaj je lakota / ekspr. kraj pred zajezitvijo reke ni vedel, kaj je megla v njem ni bilo megle
  3. 3. navadno z nedoločnikom na osnovi podatkov v zavesti, spominu moči, biti sposoben uresničiti kako dejanje: vedeti pripovedovati spomine po cele ure; bil je zmeden, da ni vedel kaj reči / elipt.: tema nastane in nikamor ne vedo; žal ti ne vem sveta; ekspr. vse ve, zna pa nič / ekspr. noga dobro ve kam / ekspr.: ne ve z besedo ne kod ne kam; od zadrege ni vedel kam z očmi, rokami; pridelka je toliko, da ne vedo, kam z njim
    // star. moči, biti sposoben: ne vedo se potolažiti; kaj veš svetovati
  4. 4. star. znati: ali še veš to pesem; vedeti pismo na pamet / vedeti tuje jezike / ni si vedel pomagati
  5. 5. star. poznati: umetnika, ki je sliko naredil, ne vemo / vedeti napake koga / vedeti živalim navade
  6. 6. ekspr. navajati, vsebovati kak podatek: zgodovina ne ve nič o tem; ljudska pripoved ve, da je bilo tam nekdaj jezero / poročila so vedela povedati, da se sovražnik umika
  7. 7. ekspr., v prislovni rabi, z oslabljenim pomenom, v sedanjiku, v zvezi z zaimki ali prislovi, navadno v zvezah kaj vem, kaj se ve za izražanje
    1. a) nedoločnosti, neznanosti: kaj vem kaj ga je prineslo mimo; knjige sem posodil kaj vem komu; iz kaj se ve kakšnih razlogov ni prišel; odšel je kdo ve kam neznano
      // to bom naredil ne vem kako
    2. b) precejšnje množine: imajo kaj vem kaj vse; zbira znamke, star denar in kaj vem kaj še in še marsikaj
      // iskal sem ga ne vem kje vse marsikje
      // o tem sem ne vem kolikokrat premišljeval mnogokrat
    3. c) stopnje: ni kdo ve kako pameten
    4. č) v zvezi ne vem poljubnosti: naj naredim ne vem kaj, jim ne bo všeč; poslali bi lahko ne vem koga, pa jih ne bi pregovorili kogarkoli; ne vem kam ga lahko pošljete, pa se povsod znajde kamorkoli
  8. 8. ekspr., v prislovni rabi, v sedanjiku, v zvezi z da gotovo: nekega dne vem da pride tudi on / prinesem ti, veš da ti prinesem; v takem vremenu veste da ne bo šel nikamor / pri nas je ostal vem da tri dni / mi boš kmalu vrnil? Veš da bom; ste šli na dopust? Veste da smo šli
    // z oslabljenim pomenom, v drugi osebi poudarja presenetljivost česa: bilo je malo kupcev, pa veste da smo prodali; vse ima, pa veš da ni zadovoljen; veste da ga nismo našli, čeprav ni majhen
    // v medmetni rabi izraža samoumevno pritrditev: hočeš požirek vina. Veš da, kar prinesi ga; ali je zmagal? Veste da
  9. 9. v medmetni rabi, v prvi osebi izraža potrditev, zavedanje: vem, hudo je, vem; pregovorili so vas, vemo; ustrašil si se, vem vem / obljubil si mi. Vem; dobro je bilo. O, vem (da)
    // z nikalnico izraža neodločenost glede pritrditve ali zanikanja: greš zraven? Ne vem / boš kupil? Kaj vem, menda ne; bo šlo? Kaj pa vem
  10. 10. v medmetni rabi, v drugi osebi izraža obračanje na ogovorjenega: veste, stric, tole sem vam prinesel; kupila sem blago, veš, čisto svilo / veste kaj vam povem, čimprej odidite; vedi, tu sem jaz gospodar
    // izraža opozorilo na povedano: jaz sem kovač, veste; veste, lačen sem bil, pa sem omagal; tiho bodi, oče je bolan, veš
    // poudarja trditev: nesramen si, veš; vedi, to je izmišljeno; vedimo, taka pot ni zastonj / zmotil si se, da veš
    ●     ekspr. tako se je zgodilo, bog že ve zakaj v krščanskem okolju izraža vdanost v božjo voljo, usodo; iron. desnica ne ve, kaj dela levica delo je neenotno, neskladno; ekspr. te gore vedo za marsikatero smrt v teh gorah je marsikdo umrl; ekspr. oče je umrl, preden sem jaz vedel zase ko sem bil še zelo majhen; bibl. naj ne ve levica, kaj dela desnica ne hvali se z dobrimi deli; ekspr. to ve vsak otrok je splošno znano; je zelo lahko, preprosto; ekspr. za njene solze so vedele le stene jokala je v sobi, ne da bi jo kdo videl; ekspr. znanost ve to že sto let to je v znanosti znano že sto let; star. ko boš starejši, mi boš vedel hvalo mi boš hvaležen; ekspr. dežja še ne bo, če kaj vem tako mislim, sklepam; ekspr. moramo končati, pa če ne vem kaj na vsak način; ekspr. zbolel je in nenadoma ni vedel kam s časom imel je veliko prostega časa; ekspr. imajo sadja, da ne vedo kam z njim veliko; ekspr. na, da boš vedel tožariti pri udarcu da drugič zaradi slabe izkušnje ne boš več tožaril; dati vedeti pog. dejstva dajejo vedeti, da stvari niso tako preproste iz njih se vidi, je jasno; pog. domačim je že dal vedeti, kako se je v tujini znašel posredno, prikrito sporočil; pog. dal ji je vedeti, da si obiskov ne želi očitno pokazal; ekspr. klepetulje so hotele vedeti, da jo mož vara so to trdile, pravile bolj na osnovi hotenja, domnev kot na osnovi dejstev; ekspr. ne vem več za prosti čas, počitek nimam več prostega časa, počitka; kaznuj ga, da bo vedel za drugič da ne bo še drugič kaj takega delal, storil; ekspr. po tistem dogodku noče nihče več vedeti za nas imeti zveze z nami, nam pomagati; ekspr. ne želim več vedeti zanj ne želim imeti kakršnekoli zveze z njim, ne želim, da se omenja; ekspr. napije se, da ne ve zase zelo; ekspr. izgine, da sam ne veš kdaj neopazno, nenadoma; ekspr. hudič (ga) vedi, kdaj bo konec tega ni znano; ekspr. čas mineva, da sam ne veš kako neopazno, hitro; ekspr. ne veste, kako sem vesel zelo sem vesel; ekspr. tako bom naredil. Kakor veš izraža prepustitev presoje povedanega govorečemu; ekspr. ne ve ne kod ne kam je v položaju brez izhoda; ta človek ve, kaj hoče načrtno deluje, da bi dosegel svoj cilj; ekspr. že dolgo ne vem, kakšno je vino že dolgo nisem okusil, pil vina; ekspr. vem, kar vem izraža ugovor proti nasprotnikovi neutemeljeni trditvi; ekspr. vem, kje ga čevelj žuli poznam njegove težave ali napake; ekspr. ne ve, kje se ga glava drži zaradi preobilice dela, skrbi je popolnoma zmeden; iron. to se ve, krivi so premagani izraža samoumevnost trditve; ekspr. obljubili ste mi. Ne da bi vedel izraža obzirno zavrnitev; ekspr. mu boš dal? Saj veš kako izraža močno zavrnitev; ekspr. ali misliš tudi ti oditi? Veš da ne izraža zavrnitev; ekspr. sosedova hči vendar ni noseča. Brez ciganke se nič ne ve izraža možnost, domnevo; ekspr. ni se vedelo, kdo pije in kdo plača gospodarjenje je bilo zelo neurejeno; gospodaril je, kakor je vedel in znal po svojih zmožnostih; pomagaj si, kakor veš in znaš izraža neprizadetost, nepripravljenost za pomoč; stori, kot veš in znaš po svojem preudarku; izraža nezanimanje; ima jo rad kot ne vem kaj zelo; drži se kot bi bil ne vem kdo zelo ponosno; več glav več ve; vsi ljudje vse vedo; ekspr. mislim, da je zelo drago. Misliti se pravi nič vedeti
vézati in vezáti véžem nedov. (ẹ́ á ẹ́) 
  1. 1. z namestitvijo vrvi, traku, verige okrog česa delati, da to je, ostane skupaj: vezati lase; žrtvam so vezali noge in roke; vezati smuči z jermeni / vezati koruzne storže; vezati dračje v butaro; vezati pšenico v snope / vezati lončeno posodo za zaščito, trdnost jo obdajati z žico
    // vezati trte h kolom privezovati; vezati čoln, ladjo v pristanišču / vezati konce niti zavezovati; dolgo si je vezal kravato / vezati vozel
    // na tak način delati, izdelovati: vezati metle, šopke; v mladosti je vezal splave
  2. 2. delati, da je kaj
    1. a) skupaj, združeno: hodnik veže stanovanjske prostore / korenine vežejo zemljo; sila, ki veže sonce in planete
    2. b) dostopno: cesta, pot veže tovarno z javno cesto; most veže otok s kopnim
      // delati, da kaj postane celota, eno: vezati glasove v besede / ljubezen ju veže v veselju in trpljenju; ekspr. otroci so ju trdno vezali
  3. 3. teh. na določen način, z določenimi pripravami delati, da je kaj tako skupaj, da tvori celoto: vezati kovinske, lesene dele; vezati ostrešje; vezati električne vodnike; vezati z lesenimi klini, kovicami
  4. 4. obrt. šivati, lepiti (natisnjene) pole in jih spajati s platnicami in hrbti: vezati knjigo / vezati v platno, usnje
  5. 5. delati, da ima kdo s kom kaj skupnega: veže jih jezik, kultura; vežejo jih sorodstvene vezi so sorodniki
    // vežejo ju nekdanji skupni nastopi; z njim ga je vezalo enako mišljenje / veže ju prijateljstvo
  6. 6. delati, povzročati, da se kdo ne more svobodno premikati: spone so ga trdno vezale / obleka veže / ekspr. nemoč mu veže korake
  7. 7. delati, povzročati, da kdo mora ravnati v skladu z dogovorjenim, sklenjenim: veže ga dolžnost, obljuba, prisega, ekspr. beseda; pogodba, zakon jih ne veže
    // delati, da je kdo dolžen
    1. a) ravnati se po čem: pri izbiri zaves so jo vezale barve sten in pohištva
    2. b) izpolniti svoje dolžnosti: družina, služba ga veže; ne prisegaj, nočem te vezati; vezal se je za eno leto v gledališču
  8. 8. nedov. in dov., v zvezi z na delati, povzročati, da je kdo odvisen od koga, povezan s kom: trgovino so vezali na enega samega dobavitelja / s prijaznostjo jih je vezal nase; nanjo ga ne veže nič več; začel se je vezati na novo družbo in okolje / vezati se na tradicijo; vezati se na zemljo / spomin ga veže na rojstni kraj
    // delati, povzročati, da ima kdo do koga pozitivna čustva; navezovati: vse bolj ga je vezala nase; počasi sta se vezala drug na drugega
  9. 9. z orodnikom delati, da je kaj v kaki zvezi, odvisnosti: vezati študij psihologije s pedagogiko; stensko slikarstvo se veže z arhitekturo / njegovo delo se veže s slovenskim gledališčem / vezati prodajo otrobov s prodajo moke
  10. 10. nedov. in dov., v zvezi z na delati, da je uresničitev, veljavnost česa odvisna od uresničitve, izpolnjevanja česa drugega: prenos posesti sta vezala na preskrbo starih staršev / vezati pogodbo na pogoje, rok
  11. 11. nedov. in dov., ptt delati, da kdo dobi telefonsko zvezo z drugim telefonskim priključkom: centrala, telefonist veže; takoj so jo vezali z njegovo novo številko; direktno vezati
  12. 12. nedov. in dov., fin. s pogodbo določati rok, pred katerim vlagatelj ne more razpolagati z vloženim denarjem: vezati hranilno vlogo / podjetje je vezalo sredstva na tri leta / vezati denar v banki
    // omejevati razpolaganje z vrednostnim papirjem na pogoj, naveden na njem; vinkulirati: vezati hranilno knjižico
  13. 13. delati, povzročati, da kaj postane sestavni del tega, v čemer se nahaja: krvno barvilo veže kisik; snov, ki veže nafto; kemično vezati
    // nepreh. imeti vezalno lastnost, moč: apno, cement, mavec veže; lepilo veže po nekaj urah
    ●     star. stala sta pred hišo in vezala besede se pogovarjala; vezati birmo biti za botra; ekspr. otrobe vezati vsebinsko prazno govoriti; knjiž. spanec ji je začel vezati oči postala je zaspana; publ. vezati začetke te ideologije na romantiko povezovati jih z romantiko; premlad si še, da bi se že vezal se poročil; ekspr. ni si pustil vezati rok hotel je svobodno odločati
    ♦     elektr. vzporedno, zaporedno vezati; fin. vezati valuto na vrednost marke; gastr. vezati dodati juhi, omaki mešanico rumenjaka in smetane, da se maščoba enakomerno porazdeli in jed izboljša; kem. vezati spojine z vodo v hidrate; atom kisika se veže z dvema atomoma vodika; les. vezati (deske) na pero in utor; lingv. predlog pri se veže z mestnikom ima poleg sebe samostalnik v mestniku; voj. vezati sovražnikove sile s svojo navzočnostjo zadrževati jih na določenem področju
vléči vléčem nedov., vléci vlécite in vlecíte; vlékel vlékla (ẹ́) 
  1. 1. s silo, usmerjeno proti sebi
    1. a) povzročati premikanje česa za seboj, k sebi: ena lokomotiva vleče, druga potiska; vol vleče plug; konj dobro vleče / z avtomobilom vleči prikolico / vleči plezalca navzgor
    2. b) z določenim namenom delovati na kaj: otrok vleče mater za krilo; vleči vrv zvonca
  2. 2. s silo, usmerjeno proti sebi, premikati kaj tako, da se stalno dotika podlage: lažje zavoje je nosil, težje pa vlekel / za seboj je vlekel dolgo ogrinjalo
  3. 3. premikati kaj po površini: vleči čopič po platnu / vlekel je s prstom po mizi in pisal črko t
  4. 4. s črtanjem delati: vleči črto od pike do pike
  5. 5. spravljati kaj iz česa, s česa, navadno s silo: vleči trsko iz prsta; vleči zamašek iz steklenice; vleči prt z mize / ekspr. vlekel je stvari iz torbe jemal
  6. 6. s prislovnim določilom s sunkovitimi gibi spravljati kaj na drugo mesto, v drug položaj: vleči zavese narazen; vlekel si je kapuco na glavo / ekspr. vleči obleko nase hitro se oblačiti
    // kot opozorilo na vratih vleci
  7. 7. z delovanjem sil v nasprotnih smereh povzročati, da kaj doseže
    1. a) večjo, največjo dolžino: vleči gumijasto cev
    2. b) večjo, največjo površino: vleči tkanino / vleči testo
  8. 8. ekspr. s težavo nositi: prijela je kovček in ostalo prtljago in vse skupaj vlekla v sobo
    // z oslabljenim pomenom, s prislovnim določilom izraža, da je pri osebku kaj, s čimer razpolaga; nositi: kaj vse vleče na počitnice: medveda, punčko, pajaca
  9. 9. navadno z močnimi vdihi zajemati in spravljati vase: vleči dim iz cigarete / vleči cigareto, cigaro, pipo / ekspr. vleči sapo vase globoko vdihavati
  10. 10. ekspr. sesati: mladič je zadovoljen vlekel / vleči dudo
  11. 11. ekspr. piti (alkoholne pijače): steklenica je šla iz rok v roke in vsak je dolgo vlekel / pog. rad ga vleče
  12. 12. nav. 3. os. gibati, premikati se z enega področja na drugo zaradi razlik v zračnem pritisku, temperaturi; pihati: hladno vleče; zunaj precej vleče / ves dan je vlekel veter / zapri vrata, pod noge mi vleče čutim hlad, premikanje hladnega zraka okrog nog
  13. 13. odvajati dim: ko so prvič zakurili, dimnik ni vlekel; peč je le začela vleči
  14. 14. nav. ekspr. povzročati, da traja kaj dalj časa: poročanje o dogodku je zelo vlekel / godbeniki so nekoliko vlekli prepočasi igrali
  15. 15. ekspr., s prislovnim določilom spravljati koga kam, navadno brez njegove privolitve: vlekel je otroka z igrišča v hišo / navezanost na dom ga vleče stran; nekaj me je vleklo k potoku / brezoseb. zelo ga vleče v planine / ni postal pravnik, srce ga je vleklo h glasbi
  16. 16. ekspr. zavajati v zmoto, varati: zdaj me boš še ti vlekel; pošteno ga je vlekel
  17. 17. ekspr. vzbujati pri kom zanimanje: grad vleče turiste; morsko dno ga najbolj vleče
    // vzbujati pri kom pozitiven, naklonjen odnos: tako branje me vleče
  18. 18. pog. dobivati, prejemati: za to delo vleče lepo plačo / pri sodelovanju vleče dobiček
  19. 19. ekspr., v zvezi z na imeti zelo majhno mero lastnosti, ki jo izraža dopolnilo: papir vleče na rumeno; vino vleče na kislo
  20. 20. ekspr. težko živeti, prebijati se: kako živite? Vlečemo; nekako še vlečemo
  21. 21. metal. s spravljanjem skozi votlico zmanjševati presek: vleči palico, žico / vleči aluminij, jeklo
    ●     ekspr. z njegovim prihodom je začel vleči drug veter razmere so se spremenile; ekspr. vsako besedo so morali vleči iz njega ker je bil molčeč, so ga morali vsako stvar posebej vprašati; ekspr. spet vleče nekdanje doživljaje na dan se jih spominja, pripoveduje o njih; ekspr. dreto vleči smrčati; ekspr. vleči harmoniko igrati na harmoniko; star. vleči koga skozi zobe, po zobeh opravljati, obrekovati; ekspr. vleči koga za nos varati ga; pog. ker se ne moremo dogovoriti, kdo naj gre, bomo vlekli listke žrebali z listki; ekspr. komaj vleče noge za seboj od utrujenosti, slabosti zelo težko hodi; ekspr. nihče te ne bo za lase vlekel tja te spravljal proti tvoji volji, zelo silil; star. nezrelo sadje vleče usta skupaj povzroča trpek okus; ekspr. vleči vodo na svoj mlin govoriti, delati v svojo korist; ekspr. od jutra do noči je vlekel žago žagal; ekspr. vleči na uho, ušesa prisluškovati; ekspr. eni vlečejo za tri, drugi postopajo brez dela zelo delajo, se trudijo; ekspr. v teh krajih vlečejo po dolenjsko govorijo, izgovarjajo; žarg. motor dobro vleče deluje; preg. besede mičejo, zgledi vlečejo
    ♦     etn. vleči ploh šega, da mora tisti, zlasti dekle, ki se je nameraval poročiti, a se ni, na pepelnično sredo vleči ploh skozi vas; obrt. šiv vleče povzroča gubanje tkanine
vodíti vódim nedov. (ī ọ́) 
  1. 1. iti pred kom ali s kom z namenom, da pride na določeno mesto: strežniki vodijo bolnike na preglede; voditi goste v hotelske sobe; voditi kaznjence na zaslišanje; učitelj je otroke previdno vodil proti vrhu / voditi živino na pašo, v hlev goniti
    // iti s kom z namenom, da se mu kaj pokaže, razkaže: voditi obiskovalce po razstavi; voditi turiste po mestu
  2. 2. držeč koga delati, da se giblje v določeni smeri: voditi slepega človeka / voditi koga za roko, pod roko / voditi konja za uzdo
    // držeč koga delati, da pride na določeno mesto: voditi koga čez trg; voditi otroka na drugo stran ceste / bolnika pogosto vodijo na sprehod
  3. 3. delati, povzročati, da kdo kam pride: otroci so pogosto vodili domov svoje prijatelje / ekspr.: radovednost ga je vodila k njim iz radovednosti je prihajal; poštarja vodi služba v vse hiše poštar ima tako službo, da prihaja v vse hiše
    // otroka ne vodijo več v vrtec nimajo ga več v vrtcu
  4. 4. iti v premikajoči se skupini pred drugimi: sprevod je vodil zastavonoša / kolono je vodil gasilski avtomobil
  5. 5. delati, da se kaj premika, giblje v določeno smer, ima določen položaj: kapitan je sam vodil ladjo; voditi čoln mimo čeri; voditi raketo z zemlje / dobro voditi koso, žago; spretno voditi smuči / z magnetom voditi opilke
    // delati, da kaj deluje, poteka na določen način: voditi napravo; daljinsko voditi / voditi proizvodnjo z računalnikom; strokovno voditi delo
  6. 6. biti na najvišjem mestu pri usmerjanju dejavnosti
    1. a) kake skupine, skupnosti, organizacije: voditi stranko; umetniško voditi zbor / voditi državo / delegacijo vodi znan politik / samec vodi čredo
    2. b) kake delovne enote: voditi podjetje, šolo, tovarno / voditi prodajni oddelek
      // biti na najvišjem mestu pri odločanju o poteku česa: predsednik vodi delo, priprave / sodnik vodi preiskavo / žena vodi gospodinjstvo / voditi sejo, tečaj / voditi televizijsko oddajo / voditi izlet
  7. 7. z zgledom, nasveti delati, povzročati, da kdo ravna na določen način: voditi mladino; voditi otroke tako, da se razvijejo njihove sposobnosti; duhovno, moralno voditi
  8. 8. delati, da kdo ravna v skladu z določenim ciljem: vodila ga je skrb za otroka
  9. 9. biti v določenem prostoru in imeti določeno smer: cesta vodi mimo šole; steza vodi na hrib, po slemenu; stopnice vodijo navzdol / vrata vodijo v spalnico / čez reko vodi most je; pot nas je vodila mimo starega gradu šli smo
    // omogočati, da kdo
    1. a) kam pride: cesta vodi do hribovskih kmetij; pren., ekspr. pot, ki vodi v lepše življenje
    2. b) kaj spozna, se s čim seznani: pisec vodi bralca skozi zgodovino teh krajev / sledovi vodijo daleč nazaj
  10. 10. s prislovnim določilom delati, povzročati, da se doseže to, kar izraža določilo: vztrajno delo vodi do uspeha; pravičen boj vodi k zmagi
    // delati, povzročati, da pride do tega, kar izraža določilo: žalitve vodijo v prepir / tako gospodarjenje vodi v propad
  11. 11. opravljati kako dejavnost, s katero se spremljajo določeni dogodki, spreminjanje stanja: voditi evidenco o prebivalstvu / voditi poslovne knjige
  12. 12. publ. teči, voziti pred drugimi tekmovalci: vodi mlajši kolesar; tekač je nekaj časa vodil, potem ga je nekdo prehitel
    // biti glede na rezultat, točke pred drugimi tekmovalci: naši skakalci vodijo; vodi Francija pred Sovjetsko zvezo; voditi z dvema točkama
    // biti glede na kaj sploh pred drugimi: vodi kandidat nasprotne stranke / voditi z večino glasov
  13. 13. publ., z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: voditi s kom pogajanja; pisec je že vodil podobno polemiko sodeloval v njej; voditi zapisnik pisati
    ●     pisar. ne vodijo dovolj računa o družbeni pomembnosti teh pojavov ne upoštevajo jih dovolj; ekspr. voditi koga za nos varati ga; publ. v modi vodita Francija in Italija sta najpomembnejši, najboljši; ekspr. tako ravnanje, to nikamor ne vodi izraža odklonilen odnos; preg. če slepec slepca vodi, oba v jamo padeta iskanje nasveta, opore pri enako neizkušenem človeku je pogubno; preg. vse poti vodijo v Rim isti cilj, namen se lahko doseže na različne načine
    ♦     aer. kontrola letenja vodi letalo daje z zemlje pilotu navodila za krmarjenje; alp. voditi navezo; gled. voditi lutko premikati jo in s tem ustvarjati videz, da je živa; kor. pri plesu vodi moški določa držo in ritem ter usmerja korake, obrate; rad. voditi oddajo neposredno sodelovati pri realizaciji radijske, televizijske oddaje; skrbeti, da oddaja poteka po določenem načrtu; najavljati in komentirati program na prireditvi; šport. voditi žogo premikati jo v določeni smeri z metanjem ob tla ali rahlimi sunki z nogami
vréden -dna -o prid., vrédnejši (ẹ́ ẹ̄) 
  1. 1. z izrazom količine izraža značilnost česa glede na
    1. a) količino denarja, ki se dobi zanj: koliko je vredna hiša; točka je vredna osem dinarjev; njegovo premoženje je vredno pet milijonov; zemljišče je vredno več, kot ga cenijo; biti malo, veliko vreden
    2. b) kako količino, mero sploh: as je vreden deset točk
      ♦       šah. figura je vredna tri kmete
  2. 2. z izrazom količine izraža značilnost česa
    1. a) glede na zadovoljevanje določenih potreb: ta peč ni dosti vredna, slabo greje; čeprav je majhno, je to stanovanje za nas veliko vredno / ta prstan je zame veliko vreden mi veliko pomeni
    2. b) glede na mero ustrezanja določenim merilom: s tega stališča razprava ni veliko vredna; gradivo dokumentarno ni dosti vredno / ekspr. te pesmi niso nič vredne
    3. c) glede na (možni) vpliv, posledice, delovanje: premišljeno ravnanje je v takem primeru največ vredno
  3. 3. z rodilnikom ki zaradi svojih lastnosti, navadno dobrih, pozitivnih, zasluži kaj: pomilovanja, sočutja vreden človek; biti vreden ljubezni, spoštovanja, zaupanja; ni vreden, da zanj tako skrbiš / ekspr. občudovanja vreden pogum; posnemanja vreden zgled; film je vreden ogleda; živi v obžalovanja vrednih razmerah; ekspr. stvar ni niti omembe vredna; dejanje, vredno priznanja
    // ki je v skladu s čim, ki čemu ustreza: človeka vredno življenje; to je poštenjaka vredno dejanje, ravnanje
  4. 4. ekspr. ki ima dobre, pozitivne lastnosti v veliki meri: igrati vredna glasbena dela / estetsko vredni izdelki; moralno vredno dejanje / vreden človek; vredne lastnosti / vreden nakit dragocen; to je eden vrednejših sodobnih pesnikov pomembnejših
    ●     ekspr. hiša ni vredna počenega groša zelo malo, nič; ekspr. prizor je vreden čopiča velikega umetnika da bi ga upodobil, naslikal velik umetnik; iron. ta ti je svojega denarja vreden je slab, pokvarjen človek; slabš. drug drugega sta vredna oba sta enako slaba; vsak človek je sebe vreden vsak človek zasluži spoštovanje; ekspr. dal mu je zlata vreden nasvet zelo dober, koristen; ekspr. ta človek je vreden (suhega) zlata je zelo dober, pošten; je zelo sposoben; ekspr. ni vreden, da ga sonce obseva slab, ničvreden je; ekspr. nisem vreden, da mu čevelj zavežem on je veliko boljši, več vreden od mene; ekspr. vredna je greha, poželenja je privlačna, zapeljiva; to blago je vredno svojega denarja njegova cena ustreza vrednosti; bibl. delavec je vreden svojega plačila; preg. kdor z malim ni zadovoljen, velikega vreden ni
vrédnost -i ž (ẹ́) 
  1. 1. značilnost česa
    1. a) glede na količino denarja, ki se dobi zanj: vrednost zemljišča pada, se veča; določiti, oceniti vrednost hiše; nakit ima majhno, veliko vrednost; merilo vrednosti; neskladnost med ceno in vrednostjo / prodati blago v vrednosti več milijonov / denarna vrednost
    2. b) glede na kako količino, mero sploh: vrednost asa, karte / kalorična vrednost hrane
  2. 2. navadno s prilastkom značilnost česa
    1. a) glede na zadovoljevanje določenih potreb: preizkusiti vrednost kake naprave; ti prostori imajo zanje majhno vrednost / biološka vrednost beljakovin; hranilna vrednost sadja; praktična, uporabna vrednost predmeta
    2. b) glede na mero ustrezanja določenim merilom: dokumentarna vrednost gradiva; estetska vrednost izdelka; moralna vrednost dejanja; stilna vrednost izraza
    3. c) glede na (možni) vpliv, posledice, delovanje: razmišljati o vrednosti kakega odkritja; razpravljati o vrednosti odločitve, predloga / informacijska vrednost / to znamenje ima že vrednost simbola
      // pozitivne lastnosti, značilnosti česa: ceniti vrednost ljubezni, prijateljstva; poznati vrednost trpljenja; verjeti v vrednost življenja
  3. 3. kar je vredno priznanja, hvale: zavedati se, v čem je človekova prava vrednost / ekspr. roman nima nobene vrednosti je slab
    // zlato, dragulji in druge vrednosti dragocenosti
    // knjiž. vrednota: zemlja je zanj največja vrednost; dobrota, lepota in druge vrednosti / družbene, kulturne vrednosti; lestvica vrednosti
  4. 4. ekon. značilnost česa glede na vloženo delo ali v razmerju do drugega blaga: definirati pojem vrednosti v ekonomiji / blagovna vrednost družbeno priznana količina dela, ki je vložena v blago; menjalna vrednost določena s količinskim odnosom med danim in dobljenim blagom; presežna vrednost ki jo ustvari delavec s presežnim delom; uporabna vrednost ki jo ima blago, stvar glede na zadovoljevanje potreb; lastnost blaga, stvari, da zadovoljuje potrebe
  5. 5. značilnost česa glede na število merskih enot ali enot sploh: vrednost temperature, tlaka je normalna, previsoka / vrednost trajanja note
    ●     žarg., teh. oktanska vrednost bencina oktansko število bencina
    ♦     filoz. logična ali resničnostna vrednost kvantitativno izražena stopnja resničnosti stavka; fin. nominalna vrednost v denarni enoti izražena vrednost, navedena na denarju, vrednostnih papirjih; lingv. glasovna vrednost črke značilnost črke, da zaznamuje en fonem ali več fonemov oziroma njihovih variant; mat. absolutna vrednost vrednost števila neglede na predznak; funkcijska vrednost; mestna vrednost vrednost znaka, določena z njegovim mestom v številki; srednja vrednost ki se dobi z deljenjem vsote dveh ali več istovrstnih količin z njihovim številom; številčna vrednost kake številke na določenem mestu v številu; muz. notna vrednost vrednost trajanja note; ped. izobraževalna vrednost pouka; šah. vrednost dame; teh. kurilna ali toplotna vrednost goriva količina toplote, ki jo odda gorivo pri gorenju
vŕh -a stil. -á m, mn. vrhóvi stil. vŕhi, tož. mn. stil. vrhé, mest. mn. stil. vrhéh, or. mn. stil. vrhmí (ȓ) 
  1. 1. vsaka od vzpetin, v katere se gorovje v višjem delu razcepi: veter buči okoli vrhov; priti na najvišji vrh Himalaje / svet med vrhovi gorami
    // Mali vrh
    // vsak od delov z vejami, v katere se drevo, rastlina razrašča v smeri navzgor: jablana ima dva vrhova; pustiti drevesu več vrhov / odrezati roži šibko rastoče vrhove; utrgati vrh rožmarina vršiček, vejico; potaknjenec je pognal več vrhov poganjkov
  2. 2. zgornji, navadno zoženi del
    1. a) gore, vzpetine: ob potresu se je gori odtrgal vrh; v daljavi se bleščijo zasneženi vrhovi hribov; letalo se je zaletelo v vrh gore; kopast, stožčast vrh; skalnat vrh
    2. b) drevesa: drevesu se je odlomil, se suši vrh; veter upogiba vrhove borov / uporabljati vrhove za drva
      // zgornji del česa sploh: vrh jambora; okrašen vrh stebra; iznad hiš se dviga vrh zvonika
  3. 3. najvišja točka, najvišji del
    1. a) gore, vzpetine: zaznamovati vrh gore; razgledovati se z vrha; povzpeti se na vrh grebena; ustaviti se na vrhu klanca; razdalja od vznožja do vrha
    2. b) česa sploh: mlaj je bil tolikšen, da se je komaj videl njegov vrh; izmeriti razdaljo od tal do vrha zvonika / pasti z vrha stopnic; dimnik na vrhu strehe na slemenu
      // z oslabljenim pomenom sedi na vrhu peči na peči
      // od izhodišča najoddaljenejša točka, del česa: vrh jezika; vrh mlinske lopate
  4. 4. v prislovni rabi, s predlogom izraža površino, gladino: na vrhu kisa se je naredila tanka kožica / speljati napeljavo po vrhu stene / zajemati vodo z vrha z dela ob površini; potopil se je in kmalu priplaval na vrh
    // izraža položaj, ko je kaj glede na drugo najvišje: zloži stvari v kovček tako, da bodo srajce na vrhu / ta del okenskega krila mora biti na vrhu zgoraj; vzemite list in na vrh napišite naslov na del ob robu, kjer se začne pisati
  5. 5. v prislovni rabi, v zvezi z do izraža skrajni zgornji del ob odprtini: naliti kozarec do vrha; do vrha napolniti vrče / lava je v ognjeniku prikipela do vrha / do vrha polna posoda do roba
    // v zvezi do vrha popolnoma, zelo: do vrha natovorjena ladja / ekspr. do vrha se najesti
  6. 6. najboljši dosežek, predstavnik česa: ta drama je vrh realistične dramatike / uvrščajo se med vrhove našega pesništva / ekspr. naši tekmovalci so se prebili v smučarski vrh
    // publ. najvišji, vodilni organ: kritizirati državni vrh; stiki z vojaškimi vrhovi; spori v vrhovih organizacije
  7. 7. publ. najvišje mesto, položaj v kaki organizaciji: čakati na smernice z vrha; spremembe na vrhu
  8. 8. razvojna stopnja največje kakovosti, uspešnosti: gibanje je doseglo svoj vrh v dvajsetih letih; vsaka dejavnost ima svoj vrh / biti na vrhu pesniškega ustvarjanja / bližati se vrhu življenja najuspešnejšemu življenjskemu obdobju
    // stopnja največje intenzivnosti: kriza je dosegla vrh / število premikov na minuto je doseglo vrh bilo največje
  9. 9. publ. najboljše mesto, najvišja uvrstitev: z zadnjo zmago je moštvo na vrhu; ta klub lahko seže po vrhu / uvrstiti se pod sam vrh
  10. 10. publ. sestanek voditeljev držav: sklicati vrh / afriški vrh / konferenca, sestanek na vrhu
  11. 11. nar. vzhodno vinograd (v gričevnatem svetu): skopati vrh / iti v vrh po vino / vinski vrh
    ●     nar. še ni vrha dorasel še ni odrastel, postal mož; od vrha do tal ekspr. biti nov od vrha do tal biti oblečen v nova oblačila; ekspr. ogledal si jo je od vrha do tal od glave do nog; ekspr. hiša je pogorela od vrha do tal popolnoma; ekspr. bil je gospod od vrha do tal popoln; fotografirati z vrha od zgoraj; star. spustiti se v jašek z vrha zvrha; pog. nasprotna stranka je prišla na vrh na oblast; žarg. jemati mamila iz želje po vrhu največji omami; nar. otroke imata pod vrhom njuni otroci so že skoraj odrasli; star. ima vsega z vrhom veliko, dosti; star. natresti pšenice v mernik z vrhom zvrhano; ekspr. otresti se pritiska, ko je mera do vrha polna ko ga ni več mogoče prenašati; star. z vrhom polna mera česa zvrhoma; pog. do vrha glave te imam zelo mi presedaš; publ. ta knjiga je na vrhu najbolj branih knjig je najbolj brana; stanovanja na vrhu so najbolj hladna v najvišji etaži, na podstrešju; ekspr. strele udarjajo v visoke vrhove pomembni ljudje so najbolj izpostavljeni kritiki
    ♦     alp. vrh del gore, ki leži najvišje in se od drugih delov loči kot posebna celota; anat. pljučni vrh koničasti, zgornji del pljučnega krila; etn. vrh del avbe nad čelnikom, oblikovan iz lepenke in prevlečen z nabrano tkanino; fiz. valovni vrh točka v valu, v kateri je odmik navzgor največji; geom. vrh piramide skupna točka stranskih ploskev piramide; vrh stožca točka, v katero se zoži plašč stožca; lit. vrh del literarnega dela, v katerem se zgodba, dogajanje stopnjuje do največje napetosti; prim. povrhu
vzéti vzámem dov., vzêmi vzemíte; vzél; nam. vzét in vzèt (ẹ́ á) 
  1. 1. narediti, da pride kaj k osebku zlasti s prijemom z roko: vzel je košaro in odšel po sadje; vzemi (si) žlico in jej; vzeti komu prtljago iz rok; vzela je denar od kupca in ga preštela / vzeti bolniku kri z brizgalko; vzeti vzorce kamnin / vzeti kamen v roko; vzeti otroka v naročje / kot povabilo vzemite, prosim, še kakšen piškot
    // narediti, da je kdo, kaj kje skupaj z osebkom, pri osebku: vzeti na pot najnujnejše stvari / vzemite s seboj dovolj denarja; vzeti koga s seboj na potovanje / vzel je starše k sebi naredil, da živijo pri njem
    // prevzeti, dvigniti: plačano blago lahko vzamete pri prodajalcu; ker je bil bolan, je njegovo plačo vzela žena / vzeti dopust poleti
  2. 2. narediti, da pride kaj k osebku navadno v posest
    1. a) kar se mu da, ponudi: vzeti darilo, podkupnino; nerad je vzel denar od staršev; vzemi, če ti je kaj všeč; z veseljem, hvaležno vzeti kaj
    2. b) kar je na razpolago: vzel je obleko, ki je bila pripravljena / pog.: vzeti kruh pri peku kupiti; za tako ceno bo avtomobil vzel; vzeti kuhinjo na kredit / ekspr. kje naj vzamem toliko denarja dobim
    3. c) kar se ne da: vlomilec je vzel samo denar; s silo vzeti / kot grožnja otrokom če ne boš priden, te bo vzel bavbav / evfem. v gneči je vzel denarnico ukradel
      // star. vzeti mesto, trdnjavo z obleganjem zavzeti, osvojiti
    4. č) zaradi pravil igre: vzeti z višjo karto
      // najeti: če bo že pozno, vzemi taksi; vzeti sobo za en mesec / vzeti posojilo / vzeti odvetnika, zagovornika; morala bo vzeti koga za pomoč
  3. 3. navadno z dajalnikom narediti, da kdo česa nima več proti svoji volji: vse so mu vzeli, kar je imel; ker je prepisoval, mu je učiteljica vzela zvezek / vzeti komu vozniško dovoljenje / vzeti komu čin, naslov / vzeti komu pravico do uporabe česa / vzeti komu delo, prostost, svobodo / vzeti komu čast, ugled / neuspeh mu je vzel veselje do risanja; vzeti komu voljo do dela; ekspr. vzeti dekletu nedolžnost / ekspr.: priprave so jim vzele dosti časa za priprave so porabili; prehlad mu je vzel glas zaradi prehlada ni mogel glasno govoriti; vzeti komu življenje ubiti ga
  4. 4. povzročiti, narediti, da je česa manj ali ni več: vzel je še eno pest in mera je bila točna; vzeti od celote / vzeti gnilo sadje proč odstraniti
    // narasla voda je vzela most odnesla; otr. ni, ni, muca je vzela / suša je vzela ves pridelek uničila; sonce je vzelo sneg stalilo; ekspr. griža je vzela dosti otrok zaradi griže je umrlo
    // kot kletvica: vrag te vzemi; hudič naj vzame vse skupaj
    // ekspr. narediti, povzročiti, da kdo postane bolj suh, manj krepek: bolezen ga je vzela; brezoseb. od lani jo je precej vzelo
  5. 5. s prislovnim določilom narediti, da kdo, kaj kam pride z določenim namenom: vzeti jed na krožnik / vzeti koga v avtomobil / koklja je vzela piščanca pod perut / spomladi so vzeli šiviljo na dom / vzel je pesem v revijo jo v njej objavil
  6. 6. narediti, da kdo, kaj kam pride, se kje vključi z določenim namenom; sprejeti
    1. a) navadno s prislovnim določilom: v podjetju so vzeli več novih delavcev; v šolo so vzeli le učence z odličnim uspehom / zaradi bolezni ga niso vzeli k vojakom; vzeli so jo med redovnice / vzeti koga v svojo družbo / vzeti koga na stanovanje; vzeti začetnika v službo / elipt. glede na vaše izkušnje vas bomo vzeli sprejeli v službo
    2. b) z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom: vzeti bolnika v oskrbo; vzeti obleko v popravilo; vzeti otroka v rejo / vzeti v obravnavo začeti obravnavati; vzeti okoliščine v poštev upoštevati jih, računati z njimi
      // v zvezi z za narediti, da pride kdo z osebkom v kak odnos: vzeti za botro; vzeti koga za družabnika, hlapca / vzeti koga za svojega posvojiti ga; vzeti za moža omožiti se, poročiti se s kom
      // poročiti se s kom: vzel je lepo vdovo; vzela ga je, čeprav je precej starejši od nje; pred pustom se bosta vzela / knjiž. vzeti v zakon
  7. 7. s prislovnim določilom narediti, da pride kaj z določenega mesta: vzeti denar iz denarnice, knjigo s police / vzeti roke iz žepa / vzeti dol, ven; pog. vzeti potico ven iz pečice
    // narediti, da pride kaj od kod, kjer je bilo z določenim namenom: vzeti repo iz zasipnice; vzeti denar iz banke / vzeti avtomobil iz popravila; vzeti obleko iz čiščenja / vzeti film s programa prenehati ga predvajati; vzeti revijo iz prodaje prenehati jo prodajati
    // narediti, da kdo ni več kje vključen: zaradi slabega uspeha so ga vzeli iz šole; zaradi bolezni vzeti otroka iz vrtca
  8. 8. s prislovnim določilom oskrbeti se s čim iz kakega vira: obleke so vzeli iz vojaških skladišč / pog. v knjižnici bom vzel nove knjige si jih izposodil
    // pisatelj je vzel izraze iz kmečkega govora; vzeti primere iz vsakdanjega življenja / ekspr. le od kod vzame toliko moči za življenje dobi
  9. 9. pog. narediti kaj za predmet dela: pri čiščenju je vzela dve stopnici naenkrat
    // v zvezi z za uporabiti: za pripravo jedi vzeti uležano meso / za merilo je zmeraj vzel ceno kruha
    // predelati (pri pouku): pri zgodovini so vzeli preseljevanje narodov; v šoli tega še nismo vzeli / žarg., šol. vzeti naprej seznaniti učence z novo snovjo
  10. 10. narediti, da pride kaj v telo: vzeti sirup proti kašlju; zjutraj in zvečer vzeti tableto / vzeti kapljice za oči nakapati si jih v oči
  11. 11. s prislovnim določilom načina pokazati, občutiti določen odnos do česa: vse vzame s smešne strani; ne vzemi navodila preveč dobesedno; vzeti ponudbo resno / če vzamemo v celoti, se je stanje izboljšalo / če tako vzamem, mi je kar dobro izraža pridržek, omejitev trditve; življenje je, če se tako vzame, podobno loteriji; ga dobro poznate? Kakor se vzame
    // z oslabljenim pomenom, s povedkovim določilom izraža omejitev lastnosti, značilnosti na stališče osebka: vzeti kaj za resnico; vzeti trditev za sporno; vzeti stvari take, kot so; to ravnanje je vzel kot nehvaležnost
  12. 12. sprejeti mnenje, trditev v danem primeru za izhodišče neglede na resničnost: če vzamemo, da je hitrost avtomobila sto kilometrov na uro, je potrebna tolikšna zavorna razdalja / vzemimo, da bodo prišli vsi / no, vzemimo, da imaš prav izraža omejitev prepričanosti o čem
    // v velelniku izraža, da je kaka stvar, enota navedena z namenom neposredno pokazati, ponazoriti kak širši, splošnejši pojem: vse panoge so v težkem položaju, vzemite gradbeništvo / zakaj se ne ukvarja s športom, vzemimo na primer s kolesarjenjem
  13. 13. z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: vzel je zalet in skočil; star. vzeti slovo (od koga, česa) posloviti se
  14. 14. v zvezi z nase narediti kaj za svoje z vsemi posledicami: vzeti nase krivdo, sramoto
    // narediti, da je osebek deležen česa: vzeti nase tudi bridkost in trpljenje / vzeti nase odgovornost za dober potek del
  15. 15. ekspr., v zvezi vzeti v roke izraža nastop dejanja, kot ga določa sobesedilo: pri tej hiši bi bilo dobro, da bi kdaj vzeli metlo v roke; rada vzame pletenje v roke / čevlje je takoj vzel v roke jih začel popravljati; šele zvečer je lahko vzel knjige v roke začel brati, se učiti
    // preden ga je vzel v roke inštruktor, ni znal voziti ga je začel učiti
    // izraža, da kdo vodi kaj, odloča o čem: predsednik je zadevo sam vzel v roke / vzeti usodo v svoje roke
    ●     nizko če bo še dolgo tako pil, ga bo kmalu hudič vzel bo umrl; pog., ekspr. podjetje je vzel hudič podjetje je propadlo; ekspr. ribiča je vzelo morje utonil je v morju; pog., ekspr. noč ga je vzela ponoči je skrivaj odšel; evfem. kdor se je upiral, ga je vzela noč so ga ponoči skrivaj odpeljali, zaprli, ubili; ekspr. vzeti koga iz naftalina narediti, da kdo spet nastopa, se omenja v javnosti; pokvarjeno blago so vzeli iz prometa so nehali prodajati; on je tak, kot bi ga vzel iz škatlice brezhibno, lepo oblečen, urejen; besedo mi je vzel iz ust, z jezika rekel je prav to, kar sem hotel reči jaz; vznes. Bog ga je vzel k sebi v krščanskem okolju umrl je; star. vzeti otroka k prsim podojiti ga; ekspr. strah mu je vzel besedo od strahu ni mogel govoriti; ekspr. nenavadna lepota jim je vzela dih, sapo zaradi nenavadne lepote so bili zelo prevzeti; vzeti komu glavo obglaviti ga; pog., ekspr. vzeti konec umreti, poginiti, ubiti se; pog. vzeti mero ugotoviti, določiti razsežnost delov telesa, predmeta za izdelavo česa; pog. močna svetloba mu je vzela oči, vid ga je oslepila; evfem. vzel jo je imel je z njo spolne odnose (brez njene privolitve); ekspr. vzeti koga na muho, piko imeti ga za predmet napadov, obtožb, šal, zanimanja; žarg., lov. to žival moramo čimprej vzeti na muho odstreliti; pog. vzeti petsto dinarjev na račun vzeti del plačila vnaprej; pog. v trgovini vzeti na račun tako, da se dolžni znesek zapiše ter plača pozneje; ekspr. vzeti na znanje izraža informiranost o stvari, ki se obravnava; ekspr. vzeti problem pod drobnogled natančno in vsestransko ga proučiti; ekspr. vzeti pot pod noge začeti iti, hoditi; vzeti koga pod roko in se sprehajati dati svojo roko pod njegovo, navadno v višini komolca; vzeti koga pod streho dati mu prenočišče, hrano; publ. pri tej stvari je treba vzeti v obzir vse okoliščine upoštevati; ekspr. vzeti koga v precep spraviti ga v položaj, ko samostojno ukrepanje, odločanje ni mogoče; pog. vzeti staro pohištvo v račun upoštevati ga kot del plačila; vzeti v roke ekspr. oče ga je vzel v roke ostro opomnil, oštel; ekspr. ne ve, kako naj se stvari loti, ker nima česa vzeti v roke nima na razpolago ustreznih pripomočkov, sredstev; ekspr. vzeti pamet v roke začeti premišljeno ravnati; ekspr. (vzemi) pamet v roke izraža opozorilo, opomin, ohrabritev; star. od takrat sina ni vzela več v spomin ga ni več omenjala, ni govorila o njem; star. vzeti koga v strah zagroziti komu s kaznijo, kaznovati ga, da ne bi delal več česa nezaželenega, negativnega; vzeti koga v svojo šolo učiti ga; dajati, sporočati mu svoje izkušnje, navade; pog. on vse za dobro vzame ne pripisuje slabega namena ravnanju, dejanjem ljudi, čeprav so zanj neugodna; ekspr. včasih besed ne more vzeti za (čisto, suho) zlato ne verjame jim popolnoma; pog. tega mi ne smete vzeti za zlo zameriti; knjiž. te podatke je treba vzeti z rezervo ne upoštevati jih, ne zaupati jim popolnoma; pog. vzeti besedo nazaj preklicati obljubo, sklep, izjavo; vzeti naposodo izposoditi si; pog. vzeti obleko noter zožiti; Bog je dal, Bog je tudi vzel v krščanskem okolju izraža sprijaznjenje z izgubo; preg. kjer nič ni, tudi vojska ne vzame kjer nič ni, ni kaj vzeti
    ♦     ekon. vzeti bankovec iz obtoka; igr. vzeti z mondom; jur. vzeti prstni odtis; mat. vzeti popravo zvišati zadnjo pridržano decimalko za eno; med. vzeti bris; šah. vzeti figuro izločiti jo iz igre
zaigráti -ám dov. (á ȃ) 
  1. 1. poustvariti, navadno z umetniškim hotenjem
    1. a) dramski tekst: otroci so zaigrali lutkovno igrico / odlično je zaigral ljubimca; zaigrati glavno vlogo / v nadaljevanki so zaigrali skoraj vsi znani igralci
    2. b) glasbeno delo: zaigrati koračnico, skladbo
  2. 2. z igranjem uresničiti: zadnjo tekmo so zaigrali brez napake / igralec je zaigral dobro in se visoko uvrstil / zaigrati na prvenstvu, turnirju; že desetič je zaigral v državni reprezentanci nastopil
  3. 3. začeti igrati: ravno ko so zaigrali zadnje dejanje, je izbruhnil ogenj / opolnoči naj zaigra godba / proti koncu tekme so zaigrali še bolj borbeno
  4. 4. povzročiti glasbo z glasbilom: zaigrati (na) harmoniko, klavir / zaigrati po notah; zaigrati štiriročno
  5. 5. z igranjem, igro zapraviti: zaigrati denar, posestvo / zaigrati v igralnici, na stavah
    // ekspr. z nepremišljenim vedenjem ali ravnanjem zapraviti: zaigrati možnost za uspeh; zaigrati ugled, zaupanje; zaigrati svojo prihodnost, srečo
  6. 6. ekspr. s svojim vedenjem, govorjenjem namerno ustvariti videz koga ali česa: zaigrati damo, zmagovalca; nataknil si je očala in zaigral slepca / zaigrati slabost, zadrego
  7. 7. ekspr., z dajalnikom povzročiti težave z neprimernim vedenjem ali ravnanjem: oni bi ti utegnili marsikatero zaigrati / pog. pazite, nekega dne vam jo bo pošteno zaigral
  8. 8. ekspr., z dajalnikom narediti nehotene majhne gibe, premike za izražanje, kazanje
    1. a) močnega razburjenja: mišice na licih so ji zaigrale; od napora so mu zaigrale žile na sencih
    2. b) prijetnega vznemirjenja, veselosti: ob novici je ostala mirna, le obraz ji je zaigral / srce mu zaigra, ko to sliši
  9. 9. ekspr., s prislovnim določilom spreminjajoč se postati viden, opazen: na licih mu je zaigral čuden nasmeh; v očeh ji je zaigrala jeza / pred menoj so zaigrale žive barve
zakríti -kríjem dov., zakrìl tudi zakríl (í ȋ) 
  1. 1. z namestitvijo, postavitvijo kakega neprozornega predmeta, telesa tako, da je kaj glede na mesto gledanja za njim, narediti
    1. a) nevidno: z dlanjo zakriti del slike; zakriti vhod z omaro; zakriti si obraz s tančico / zakriti obraz v blazino skriti
    2. b) za kaj nedostopno: govornik je z dlanjo zakril mikrofon in najbližje stoječemu nekaj šepnil; zaradi prahu, smradu si zakriti nos in usta z robcem / zaradi mraza zakriti rože z vrečami pokriti
      // s svojim neprozornim telesom narediti, povzročiti, da postane kaj, kar je glede na mesto gledanja za njim, nevidno: lasje ji zakrijejo obraz; avtomobil za trenutek zakrije pešca; oblak zakrije sonce / lava je zakrila obe mesti; znova so ga zakrili morski valovi
      // ekspr. z lastnostjo, ki onemogoča, omejuje videnje, narediti, povzročiti, da postane kaj nevidno, slabo vidno: mrak, noč zakrije polje, zemljo
  2. 2. narediti, da kdo česa, kar pride glede na pozornost za kaj drugega, ne more
    1. a) opaziti: zakriti zadrego z vzklikom; zakriti umik
    2. b) izvedeti, odkriti: zakriti komu nesrečo, resnico / ekspr. to doživetje je zakrilo spomin nanj
zakrívati -am nedov. (í) 
  1. 1. z namestitvijo, postavitvijo kakega neprozornega predmeta, telesa tako, da je kaj glede na mesto gledanja za njim, delati
    1. a) nevidno: z zaveso zakrivati vhod; z rokami si zakriva obraz in joka / s prtljago zakrivati komu pogled na reko / zakrivati obraz v blazino skrivati
    2. b) za kaj nedostopno: zaradi smradu zakrivati nos, usta z robcem / zakrivati si oči pred bleščečo svetlobo
      // s svojim neprozornim telesom delati, povzročati, da je kaj, kar je glede na mesto gledanja za njim, nevidno: ruta ji zakriva čelo; oblaki zakrivajo sonce / ohlapna obleka zakriva njeno nosečnost; hiša nam zakriva razgled / kaj zakriva globina reke skriva
      // ekspr. z lastnostjo, ki onemogoča, omejuje videnje, delati, povzročati, da je kaj nevidno, slabo vidno: mrak, noč zakriva pokrajino
  2. 2. delati, da kdo česa, kar prihaja glede na pozornost za kaj drugega, ne more
    1. a) opaziti: z norčevanjem zakrivati nejevoljo
    2. b) izvedeti, odkriti: zakrivati komu namero, resnično stanje / članek ne zakriva, da je stanje težko / zakrivati prekupčevalca skrivati
      ●       ekspr. bučne orgle zakrivajo pevca delajo, povzročajo, da ga ni (dovolj) slišati; ekspr. dosti znancev že zakriva zemlja je že mrtvih (in pokopanih); ekspr. zakrivati si oči pred resnico ne hoteti spoznati, priznati jo
zmôči zmórem dov., zmógel zmôgla (ó ọ́) 
  1. 1. izraža sposobnost osebka
    1. a) uresničiti, opraviti kaj: delo, nalogo bom zmogel; pokaži, kaj in koliko zmoreš; ko je dobil posojilo, je nakup zmogel; velikega napora ne zmorem več / naporno pot še zmeraj zmorem; ali zmoreš sto korakov / od strahu ni zmogel niti besede / ljubezen zmore vse
    2. b) doseči kaj: ladja zmore precejšnjo hitrost; letalo zmore višino deset kilometrov
    3. c) plačati, poravnati kaj: dajatve, stroške komaj zmoremo / kdo le bo zmogel toliko denarja / dal mu je stotak, ker več ni zmogel
    4. č) imeti kaj: imeli smo par volov, ker dveh parov kmetija ni zmogla / ekspr. oko več ne zmore solz / ekspr. kraj ne zmore niti ene dobre gostilne nima
      // z nedoločnikom izraža sposobnost osebka, da uresniči dejanje zaradi
    5. a) svojih lastnosti: vsega tega ne zmorem pojesti; zmore se prilagajati okolju / tako zmore ljubiti samo mati; tega ne zmorem razumeti / ta človek ne zmore molčati
    6. b) objektivnih, zlasti materialnih možnosti: vsi skupaj bomo že zmogli to kupiti; dolgov ne zmore odplačevati
  2. 2. uspeti uresničiti: lani je gledališče zmoglo pet premier; ker je nadarjen, bo zmogel študij v treh letih / pot so zmogli v dveh dneh / zmogel je še toliko moči, da se je privlekel do hiše; zmogel je pogum in vprašal; malokdo bo zmogel zadosti potrpežljivosti, da prebere do konca
  3. 3. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik: zmogla ga je lakota, ekspr. skušnjava in je vzel / brezoseb. zmoglo jo je in je zajokala / zmogel ga je smeh, spanec
  4. 4. star. premagati: trije so bili, pa so ga komaj zmogli
znák -a m (ȃ) 
  1. 1. dogovorjen lik, ki ima določen pomen: ta znak pomeni bolnišnico, letališče; napisati, narisati znak; razpoznavati, uporabljati znake; dogovorjeni, ustaljeni znaki; grafični, pisni znaki; znak iz več črk in številk; znak za deljenje; znaki na načrtu, zemljevidu; oblika, pomen znaka; črke, simboli in drugi znaki / jezikovni, korekturni, prometni znaki; znaki na igralnih kartah
    // lik, ki označuje, pomeni določeno osebo, organizacijo: izdelovalec je na zadnji strani kipa vklesal svoj znak; klubski znaki na oblačilih športnikov; znak društva, organizacije
    // predmet z dogovorjeno obliko, lastnostjo, ki ima določen pomen: znaki oficirskega čina / krona in drugi vladarski znaki / postaviti prometne znake
  2. 2. gib, zvok, s katerim se
    1. a) kaj sporoča: sporazumevati se z znaki / dati komu znak z glavo, roko / žvižg je znak za napad, odhod
    2. b) na kaj opozarja: svetlobni, zvočni znaki / opozorilni, signalni znak; znak za nevarnost
  3. 3. kar omogoča sklepanje na
    1. a) nastop, pojavitev česa v (bližnji) prihodnosti: nekateri znaki kažejo, da se bo kmalu vrnil; dobri, slabi znaki / to je gotovo znak nesreče znamenje
    2. b) obstoj česa: soditi po vidnih, zunanjih znakih; dihanje, prehranjevanje, rast in drugi življenjski znaki; umetniško delo kot znak umetnikove ustvarjalne moči
  4. 4. navadno z rodilnikom kar kaže na obstoj tega, kar izraža samostalnik: kazati znake napetosti, živčnosti; opaziti znak olajšanja, zaskrbljenosti na obrazu; vidni znaki staranja, utrujenosti / bolezenski znak sprememba, ki kaže na določeno bolezen ali je značilna zanjo
    // nadaljevati stavko v znak nestrinjanja, protesta
  5. 5. navadno s prilastkom lastnost, sestavina, ki označuje, določa kaj: ugotavljati skupne znake pri opazovanih pojavih / bistveni znaki kakega pojma
    ●     knjiž. astrološki znaki zodiakalna znamenja; knjiž. biti rojen v znaku bika v znamenju bika
    ♦     adm. nemi znak stenografski znak, ki se ne izgovarja; avt. znak stop in stop znak v križišču, pred katerim mora voznik vozilo ustaviti; znak ustavi; znaki za obvestila za opozarjanje na bližino objektov, kjer so na razpolago določene storitve; biol. spolni znaki znaki, pojavi, po katerih se razlikujejo med seboj pripadniki iste vrste glede na spol; primarni spolni znaki spolni organi, spolne žleze; jur. blagovni znak zaščiten grafični, črkovni, številčni znak za razlikovanje istovrstnega blaga; storitveni znak zaščiten grafični, črkovni, številčni znak za razlikovanje istovrstnih storitev v gospodarskem prometu; znak kakovosti ki dokazuje, da kakovost blaga, izdelka ustreza določenim predpisanim zahtevam; lingv. diakritični znak ki pri črkah zaznamuje poseben izgovor; mehki znak trideseta črka ruske ali ustrezna črka nekaterih drugih azbuk; trdi znak osemindvajseta črka ruske ali ustrezna črka nekaterih drugih azbuk; lov. strelni znak značilni gib, reakcija zadete živali glede na mesto zadetka; mat. znak minus, plus; muz. prestavni znak za znižanje ali zvišanje tona za polton ali dva poltona ali za vračanje na prvotno višino; predznak; num. emisijski znak na kovancu ali bankovcu, značilen za določeno izdajo; papir. vodni znak v mokro papirno snov vtisnjen znak na bankovcu, pisalnem papirju, viden pri presvetlitvi; ptt klicni znak zvočni ali svetlobni znak, s katerim se kdo kliče k telefonskemu, telegrafskemu aparatu, napravi; tisk. tiskarski znaki za črke, ločila in druga znamenja; zal. bralni znak vložen znak za zaznamovanje strani; tiskovni znak črka, znak v rokopisu ali natisnjenem besedilu, po katerem se izračunavata obseg in plačilo izdaje
známenje -a s (á) 
  1. 1. kar omogoča sklepanje na
    1. a) nastop, pojavitev česa v (bližnji) prihodnosti: vsa znamenja kažejo, da bo delo kmalu končano; dobro, slabo, varljivo, zanesljivo znamenje; po nekaterih znamenjih sodeč, se napoveduje dobra letina
    2. b) obstoj česa: znamenje dobre volje; moški so prišli v prazničnih oblačilih, kar je znamenje, da so snubci; po nekaterih znamenjih sodeč, ni govoril resnice; razsvetljena okna stanovanja imam za znamenje, da se je že vrnil
  2. 2. po ljudskem verovanju nenavaden pojav, navadno v naravi, ki napoveduje za človeka usoden dogodek, dogajanje: vsa znamenja so neugodna; to znamenje napoveduje nesrečo; opaziti znamenje na nebu; razlagati si znamenja / nebesna, preroška znamenja
  3. 3. z rodilnikom kar kaže na obstoj tega, kar izraža samostalnik: opaziti znamenja ljubezni, utrujenosti; to so prva znamenja starosti / v znamenje sprave mu je podal roko
  4. 4. gib, zvok, s katerim se
    1. a) kaj sporoča: mahal je z rokami, a njegovih znamenj niso razumeli; naučiti gluhoneme sporazumevati se z znamenji / dajati komu znamenja z glavo; narediti znamenje križa; raketa, žvižg je znamenje za napad
    2. b) na kaj opozarja: znamenja s hupo, sireno / avtomobilist daje svetlobna znamenja / signalna znamenja
  5. 5. dogovorjen lik, ki ima določen pomen: narisati znamenje; grafično, pisno znamenje; mednarodna znamenja; znamenje na zemljevidu / jezikovna, notna znamenja
    // lik, ki označuje, pomeni določeno dejstvo: vžgati živali znamenje / avtorsko znamenje; znamenja na cestišču oznake
    // predmet z dogovorjeno obliko, lastnostjo, ki ima določen pomen: prapori in druga društvena znamenja; krona in žezlo kot znamenje kraljevske oblasti / izveski in znamenja nad vrati obrtnih delavnic / postavljati mejna, orientacijska znamenja; prometna znamenja prometni znaki
  6. 6. tvorba, oblika na koži, po kateri se osebek razlikuje od istovrstnih osebkov: imela je znamenje na licu; prepoznati konja po znamenju na čelu; znamenje od udarca; bradavice in druga znamenja / pridobljeno, prirojeno znamenje
  7. 7. um. različno oblikovano likovno ali manjše arhitekturno delo navadno v spomin na določen dogodek: v spomin na ta dogodek so postavili znamenje; kamnito, leseno, stebrasto znamenje; znamenja in kapele / kužno znamenje postavljeno v spomin na kugo
  8. 8. ed., publ., v prislovni rabi, v zvezi z v izraža, da kaj zelo vpliva na kako dogajanje, obstajanje: mesto je živelo v znamenju priprav na kongres; pogovori so potekali v znamenju sprave / naš kraj je bil ves v znamenju premogovnika
    ●     knjiž. ti ljudje nosijo na sebi Kajnovo znamenje so morilci; publ. on je dal dobi neizbrisno znamenje značilnosti, posebnosti; ekspr. v nalogi je vse polno rdečih znamenj učiteljevih popravkov, narejenih z rdečim svinčnikom; podaril ji je obesek z rojstnim znamenjem z znamenjem ozvezdja živalskega kroga, v katerem je rojena; ekspr. na polju ni bilo znamenja o čem živem ni bilo opaziti ljudi, živali; biti rojen v znamenju bika v času od 21. aprila do 21. maja; star. druga knjiga je za znamenje boljša za spoznanje
    ♦     astr. zodiakalna znamenja; geod. triangulacijska znamenja; lingv. naglasno znamenje za označevanje naglasa; med. bolezensko znamenje bolezenska sprememba, ki kaže na določeno bolezen ali je značilna zanjo; materino znamenje prirojena, omejena, navadno pigmentirana sprememba na koži
zrásti zrástem in zrásem dov., zrásel in zrástel (á) 
  1. 1. postati večji, višji zaradi naravnega, življenjskega razvoja: v tem letu je otrok zelo zrasel; zrasla je za pet centimetrov višje kot mati; zrasti v dolžino, višino / star. velik je zrasel postal je velik
    // v zvezi z v zaradi takega razvoja se razviti v to, kar izraža dopolnilo: zrasla je v lepo dekle; zrasel je iz otroka v moža / otroci so zrasli v delovne ljudi
    // z rastjo dobiti dokončno podobo: ta drevesa hitro zrastejo; mladič zraste v enem letu / kaj bi bil rad, ko zrasteš ko boš odrasel; šalj. bom kar stal, bom prej zrasel / setev je zrasla in šla v klasje; jedo to, kar zraste na njivi
  2. 2. zaradi naravnega, življenjskega razvoja nastati, pokazati se: fantu so že zrasle brčice; zrasli so novi listi; zrasel mu je prvi zob; iz groba je zrasla vrtnica; po dežju je zraslo veliko gob / treba je počakati, da zraste nova generacija
  3. 3. s prislovnim določilom preživeti čas rasti, zorenja: zrasel je na vasi, pri starih starših / zrasli so v izobilju, revščini
  4. 4. nav. ekspr. postati večji
    1. a) po obsegu: trebuh mu je zrasel; oteklina je čez noč zrasla; mesto je zelo zraslo
    2. b) po številu: na vsakih sto metrov globine zraste temperatura za tri stopinje / število zaposlenih je zraslo
  5. 5. doseči višjo stopnjo
    1. a) glede na intenzivnost, jakost: hrup je še zrasel; pritisk je zelo zrasel narasel
      // od jeze, razburjenja mu je glas zrasel / brundanje je zraslo v glasno petje / pogum, ponos mu je zrasel; ugled ustanove je zelo zrasel
    2. b) glede na količino: dohodki so malo zrasli; potrebe po energiji so zrasle za dvajset odstotkov; promet je v tem obdobju zelo zrasel
    3. c) glede na možni razpon: cene so zrasle; kvaliteta je zrasla
      // razviti se, postati boljši, kvalitetnejši: igralec je v zadnjem obdobju zelo zrasel; moralno, umetniško zrasti / zrasti v dobro pevko
  6. 6. ekspr. nastati, pokazati se kot posledica dela: pod njenimi prsti je hitro zrasel papirnat okrasek / tu bodo zrasli stanovanjski bloki; zrasla so nova naselja / vsak dan zraste kako novo podjetje se ustanovi
  7. 7. nav. ekspr. postati viden, opazen: po dolgi hoji zraste pred nami koča; iz teme je zrasla postava / na nebu je zrasla luna vzšla
  8. 8. ekspr. nastati, razviti se kot posledica česa: čuden upor je zrasel v njem; med njima je kmalu zraslo zaupanje / ta spoznanja so zrasla iz pisateljevega notranjega življenja / ta glasba je zrasla iz ljudskega izročila
  9. 9. postati s čim skladna celota: nova cesta je zrasla z okolico / sosednji naselji sta že zrasli v celoto
  10. 10. ekspr. z naraščanjem glasu, odločnejšim vedenjem pokazati jezo, razburjenje: oče je ukazovalno zrasel / zrasti v jezi / tako ne boš govoril z menoj, je zrasel
    // navadno s prislovnim določilom postati bolj samozavesten, ponosen: od sreče je zrasel do neba; ob taki pohvali je kar zrasel
    ●     ekspr. pri tem delu ti bo zrasla brada zelo dolgo boš to delal; ekspr. greben mu je zrasel postal je domišljav, prevzeten; ekspr. spet so jim zrasle peruti spet so postali (preveč) samozavestni, aktivni; ekspr. to ni zraslo na njegovem zelniku tega ni sam dognal; to ni njegov domislek; pog. čez glavo mu je zrasel se ga ne boji več, se ne zmeni za njegove opomine; ekspr. s tem dejanjem je zrasel v njenih očeh ga je začela bolj ceniti, spoštovati; ekspr. prodaj mu tisti les, saj ti ni na srcu zrasel saj ni potrebno, da si tako navezan nanj
želéti -ím nedov., žêlel (ẹ́ í) 
  1. 1. čutiti v sebi željo, da je kdo deležen česa: vsem ljudem želi dobro, srečo; nikomur ne želi nič hudega; starši želijo otrokom srečno prihodnost; lepšega življenja mu ne more želeti, kot ga ima; želi mu, da bi bil zdrav
    // izražati komu kako željo ob kaki priložnosti: pri slovesu jim je želel srečno pot; ob izročitvi diplom jim je želel mnogo uspehov v življenju; želeli so si lahko noč in šli spat / kot pozdrav dober dan želim; kot voščilo pri jedi dober tek želim; kot voščilo ob kakem dogodku, prazniku: vse najboljše za rojstni dan vam želimo; želim vam srečno novo leto
  2. 2. izražati hotenje
    1. a) da osebek kaj dobi: v tej zadevi želijo dodatno pojasnilo; s pogajanji so dosegli le del tega, kar so sprva želeli / gost želi sobo v prvem nadstropju; prinesel mu je, kar je želel / v vljudnostnem vprašanju: želite še malo vina; dober dan, želite prosim
    2. b) da kdo kaj naredi: želel je, da njegove stvari dostavijo na dom; želi, da ga ne motite; direktor želi, da mu redno poročajo / brezoseb. želeti bi bilo, da delo nadaljujete
    3. c) da je kaj omogočeno: ponoči želijo v vseh prostorih red in mir; državljani želijo spremembo razmer
      // z nedoločnikom izraža hotenje osebka, da uresniči kako dejanje: sporočite tajnici, da šef želi govoriti z njo; želim izvedeti, kdo je poškodoval stavbo hočem
  3. 3. imeti, izražati pripravljenost za
    1. a) sprejem koga: podjetje ne želi novih delavcev; za to pot želi le izkušene tovariše
    2. b) uresničitev česa: nasprotniki ne želijo pogajanj; mnogi ne želijo sprave; nadzor nad silami, ki želijo vojno
      // z nedoločnikom izraža voljo, pripravljenost za kako dejanje: želijo odpraviti nepravilnosti v gospodarstvu; ne želi jim pomagati; želijo zmanjšati oborožitev; ne želijo se vmešavati v njihove notranje zadeve / ekspr. ne razume, kaj mu želi slika povedati / s tem dejanjem želi popraviti krivico / elipt. ni dosegel tega, kar je želel
življênje -a s (é) 
  1. 1. pojav, ki se izraža s sposobnostjo presnavljanja, rasti, razmnoževanja: začetek življenja na zemlji; zakoni življenja / življenje na kopnem, v morju
    // kar se izraža s sposobnostjo presnavljanja, rasti, razmnoževanja: življenje v zastrupljenih rekah odmira; življenju nevarne snovi / usedline s sledovi življenja / ekspr. jama ni bila brez življenja živih bitij
  2. 2. stanje živega bitja: biti, ostati pri življenju; znamenja življenja / volja do življenja je premagala smrt; biti sposoben za življenje / greniti si življenje z ljubosumjem; tvegati življenje; ekspr.: rešiti si golo življenje; streči po življenju; igrati se z življenjem / izgubiti življenje umreti; ekspr. življenje se mu izteka kmalu bo umrl
    // pesn. mirno naj ti plove čolnič življenja
    // s prilastkom, v različnih religijah nadaljevanje kakega stanja po smrti v s čutom nezaznavni stvarnosti: posmrtno življenje / v krščanstvu: nadnaravno življenje; večno življenje
  3. 3. s prilastkom bivanje, obstajanje človeka
    1. a) glede na njegovo biološko danost: čustveno, duševno, intelektualno življenje / fantovsko življenje / spolno, telesno življenje / družinsko, zakonsko življenje; samsko življenje; skupno življenje moškega in ženske
    2. b) glede na njegovo ravnanje: garaško, ekspr. grešno življenje; začeti novo življenje / ekspr. sladko življenje prijetno, zlasti spolno
      // ekspr. ženska dvomljivega življenja
    3. c) glede na njegovo dejavnost, udejstvovanje na določenem področju: begunsko, vojaško življenje / družabno, privatno življenje
    4. č) glede na njegovo materialno stanje: skromno, udobno življenje
    5. d) glede na pestrost dogajanja: mirno, pusto življenje človeka
    6. e) glede na vrednost, ki je odraz določenih življenjskih prizadevanj, razmer: brezskrbno, lahko življenje; ekspr. pasje življenje brezdomcev / ekspr. življenje iz dneva v dan brezciljno, brezskrbno
      // bivanje, obstajanje človeka sploh: smisel življenja; pravica, veselje do življenja; njegovi pogledi na življenje in smrt / življenje vaše matere je v nevarnosti
  4. 4. doba bivanja, obstajanja človeka od rojstva do smrti: življenje se podaljšuje; bolezen mu je skrajšala življenje; v svojem dolgem življenju je marsikaj doživel / za vse življenje si je dogodek vtisnil v spomin; v svojem življenju še ni imel takega stanovanja / vse življenje je še pred teboj / raba peša od iznajdbe ni imel za življenja prav nič v času življenja
    // ekspr.: pomlad življenja mladost; jesen življenja starost
  5. 5. ekspr., v povedni rabi kar daje bivanju, obstajanju človeka smisel, vrednost: delo, kariera, otroci so njegovo življenje / brez tebe ni življenja; ti si življenje mojega življenja
  6. 6. ekspr. moč, živahnost, zdravje: življenje je kar kipelo iz nje; mladi so polni življenja / roke so ji brez življenja visele ob telesu brez sposobnosti gibanja, čutenja
  7. 7. publ. človek, oseba, zlasti kot udeleženec nesreče, vojnega spopada: življenja padajo v vsaki vojni / rešili so pet otroških življenj otrok
  8. 8. s prilastkom način obstajanja živega, stvarnega in duhovnega sveta določenega področja kot celota: navade mestnega življenja; spremembe življenja na vasi; življenje v zaporih; ekspr. čutiti utrip sodobnega življenja / nomadsko, poljedelsko življenje nekaterih narodov / ekspr.: pomensko življenje jezika; življenje besed
  9. 9. celota dogajanja
    1. a) zlasti družbenega, medčloveških odnosov, stikov: izhajati iz življenja; biti sredi, publ. v areni življenja; tako je v vsakdanjem življenju; ekspr.: polnost življenja; viharji, vrvež življenja / gojenci so v zavodu izolirani od življenja / zdaj šele vstopaš v življenje; publ. utirati si pot v življenje / ekspr. film želi prikazati živo življenje; pesnik je bil zvest življenju / povezanost šole z življenjem; ekspr. stati z obema nogama v življenju / življenje teče dalje / v povedni rabi: nazadnje pa ostaneš sam, tako je (pač) življenje izraža sprijaznjenost, vdanost; pog., ekspr. to ni življenje, to je hudič; jaz vem, kaj je življenje imam veliko raznovrstnih, zlasti neprijetnih življenjskih izkušenj
    2. b) ekspr. glede na nemir, gibanje, (hitro) se spreminjajoče življenjske okoliščine: opazovati življenje glavne ulice / v hišah ni bilo opaziti življenja / mesta so polna življenja / jate lastovk dajejo ruševinam nekaj življenja
    3. c) ekspr. glede na različne možnosti zabave, preživljanja prostega časa: naužiti se življenja; privoščiti si življenje; lakota po življenju / nočno življenje mesta / kjer je on v družbi, tam je življenje je veselo, zabavno
  10. 10. življenjske razmere, življenjsko okolje: po končanem šolanju se vračajo v prejšnje življenje; privajati se na življenje v kolektivu / življenje se normalizira, ker vode upadajo; ekspr. življenje ga tepe; urediti si življenje po svoje; čutiti težo življenja / ekspr.: življenje ga je skovalo v moža; življenje jo je uničilo
  11. 11. ekspr., s prilastkom dejavnost, delovanje: poživiti društveno, kulturno, versko življenje; razgibano družbeno življenje
  12. 12. skupek pomembnih podatkov o obstajanju, delovanju koga: odlomek iz življenja pisatelja
  13. 13. ekspr. prepričljivost, verjetnost: šele oder da besedilu življenje; pisatelj je gradivu vdihnil življenje
  14. 14. ekspr. izražanje izrazitih potez, čustev, razpoloženj, podobnih kot v resničnosti: podobe na stenah so brez življenja / v prej tope oči je šinilo nekaj življenja
  15. 15. ekspr. kar se rabi za zadovoljevanje zlasti telesnih potreb: življenje je drago; zasluži komaj za življenje; sredstva za življenje
    ●     ekspr. molči, če ti je življenje drago, ljubo če si hočeš ohraniti življenje; če nočeš doživeti kaj neprijetnega, hudega; knjiž. njeno življenje se je dopolnilo umrla je; ekspr. življenje ga je za to dejanje, odkritje bogato nagradilo to dejanje, odkritje mu je prineslo veliko zadovoljstva, koristi; ekspr. življenje jo je povozilo ni bila kos življenjskim težavam, problemom; ekspr. njegovo življenje visi na lasu, na niti je zelo ogroženo; je zelo bolan; knjiž., ekspr. v mladi ženi vzkali življenje mlada žena zanosi; ekspr. veseliti se življenja rad živeti; publ. ta avtomobilska guma nima dolgega življenja dolge dobe trajanja; knjiž. dala je otroku življenje rodila ga je; ekspr. dali so življenje za domovino umrli zanjo, zlasti v boju; knjiž. podariti obsojencu življenje ne usmrtiti ga; ekspr. postavljati življenje na kocko tvegati ob pomembni odločitvi; ekspr. skleniti svoje življenje umreti; ekspr. sam si je skrajšal, vzel življenje naredil je samomor; ekspr. žena mu spreminja življenje v pekel mu povzroča neprijetnosti, veliko trpljenje; ekspr. vzeti komu življenje usmrtiti ga; ekspr. biti ob življenje umreti; priklicati v življenje ekspr. ponesrečenca niso mogli priklicati v življenje oživiti; ekspr. to leto je priklicalo v življenje številne reforme v tem letu so nastale; ekspr. priklicati v življenje novo revijo začeti jo izdajati; ekspr. spremeniti sklepe v življenje uresničiti jih; ekspr. svojo neprevidnost je plačal z življenjem zaradi svoje neprevidnosti je umrl; ekspr. rešil ga bom, čeprav za ceno življenja tudi, če bi umrl; vznes. biti v cvetu življenja mlad; ekspr. prestriči, pretrgati nit življenja povzročiti smrt; ekspr. to ti naj bo šola za življenje zaradi tega boš postal zrelejši, pametnejši; ekspr. bojevati se na življenje in smrt zelo, močno; teči kot za življenje zelo hitro; kakršno življenje, taka smrt
    ♦     anat. drevo življenja podolžni prerez malih možganov, ki je po razvejeni strukturi podoben krošnji drevesa; biol. latentno ali prikrito življenje organizmov v katerem je presnavljanje skoraj ustavljeno; jur. nadomestilo za ločeno življenje znesek, ki ga dobi zakonec, če zaradi opravljanja službe, funkcije dalj časa ne stanuje v istem kraju kot drugi zakonec; um. drevo življenja mitološki motiv drevesa kot simbola življenja in življenjske moči
končáti -ám dov. (á ȃ) 
  1. 1. z glagolskim samostalnikom izraža prenehanje opravljanja
    1. a) dela, opravila: za danes je končal delo na vrtu; likanja še ni končala; to izigravanje se mora končati / ekspr. končajte ta nesrečni prepir nehajte se prepirati
      // nar., z nedoločnikom: končaj že predavati nehaj; zidati so končali še pred mrakom nehali
      // elipt. ko je predsednik končal, je spregovoril še tajnik
    2. b) dejavnosti, aktivnosti: žetev smo končali; publ. končati s poizvedbami; dvoboj se je že končal; zabava se konča šele proti jutru / današnjo sejo bomo končali ob šestih / govor je moral hitro končati dokončati
      // neustalj. predstava konča ob desetih se konča
      // s prislovnim določilom izraža dejanje, ki se kot zadnje vključuje v kako celoto: ciklus oddaj bomo končali z analizo Cankarjeve drame; uvod je končal z opisom glavnih pojavov / delo so končali s pesmijo
  2. 2. s širokim pomenskim obsegom izraža celotnost, polnost dejanja: jopico je hitro končala; si že končal nalogo; kdaj boš končal sliko / šahist partije ni hotel končati / končal je pomembno delo
  3. 3. ekspr., s prislovnim določilom izraža posledico delovanja, udejstvovanja: vse kaže, da bo končal v predsedstvu; aktivistka je končala pri gestapu; končal je v ječi; fant je dobro končal; če boš tako živel, boš slabo končal / prepir so končali na sodišču / ta bo še v umobolnici končal / publ. žoga je končala v mreži
    // umreti: končal je na vislicah; mnogi so končali kar ob cestah; pren. knjiga je končala na smetišču
  4. 4. star. ubiti, usmrtiti: obsojenca so kmalu končali; nobene živali ne konča brez potrebe; hotel se je končati narediti samomor
    // odpelji ju in končaj z njima
    // uničiti, ugonobiti: konje je čisto končal; pijača ga je končala do kraja / če bo tako vozil, bo avto kmalu končal
    ●     ekspr. z njo je že davno končal ni več njen prijatelj, ne ljubi je več
pokázati tudi pokazáti -kážem dov. (á á á) 
  1. 1. narediti tako, da kdo lahko kaj vidi, pogleda: pokazati kupcu blago; pokaži, kaj si prinesel / pokazati pismo prijateljici / pokažite dokumente, potne liste / pokazati komu mesto, stanovanje razkazati
    // ekspr. pokaži mi človeka, ki to zmore povej mi zanj
  2. 2. navadno s prislovnim določilom usmeriti pozornost k čemu, navadno s prstom, roko: izdajalec je pokazal zadnjega v vrsti; pokazati proti hiši, na spečega; pokazati kaj z očmi, z roko / kot ukaz psu pokaži
    // usmeriti koga kam z določenim namenom, zahtevo, navadno z roko: pokazal mu je k naslanjaču; molče mu je pokazal naprej v drugo sobo / sédi, mi je prijazno pokazal stol / pokazati tujcu bližnjico, pot; pren., knjiž. pokazati narodu pot k svobodi
  3. 3. dati podatek, informacijo o čem glede na določen položaj, lego: brzinomer je pokazal 180 km; tehtnica je pokazala več, kot je pričakoval
  4. 4. nav. ekspr. narediti, da postane kaj vidno, opazno: ko se je usedla, je pokazala kolena; kadar se zasmeje, pokaže svoje lepe zobe
  5. 5. z določenim dejanjem narediti, da kdo lahko kaj vidi, spozna: pokazati uporabnost česa; pokazal mi je, kako se to naredi, pa sem pozabil / s prsti jim je pokazal, da je ura tri; s tem dejanjem ste mi pokazali, kaj je moja naloga / črke mu je pokazal brat, drugo se je naučil sam / pokazati komu svojo moč, oblast / kolektiv že lahko pokaže prve uspehe / publ., z oslabljenim pomenom igralci so pokazali lepo igro so igrali lepo
    // z določenimi sredstvi, na določen način narediti, da kdo lahko kaj spozna, izve: v članku, govoru je jasno pokazal, kdo je kriv / pisatelj je v romanu pokazal življenje kaznjenk opisal, prikazal; publ. tu želim samo na kratko pokazati na nekatere napake opozoriti, omeniti
    // to dejstvo jim je pokazalo sled za ugrabljenim
  6. 6. postati izraz, posledica določenega stanja, pojava: bilanca je pokazala izgubo; poznejši dogodki so pokazali, da so bili pomisleki neupravičeni; se bo že pokazalo, kdo ima prav / ta teza se je pokazala za napačno
  7. 7. narediti vidno, opazno
    1. a) razpoloženje, stanje: pokazati jezo, naklonjenost; ni pokazal, da je presenečen / publ. zdaj moramo pokazati budnost biti budni, pazljivi
      // svojih čustev na zunaj ni pokazal
    2. b) lastnost, značilnost: pokazati hrabrost, strpnost / pokazati lastnosti dobre gospodinje / ekspr. ta igralec je pokazal največ je bil najboljši, je igral najboljše; pokazati se hvaležnega; pokazati se junaka, upornika
    3. c) razmerje, odnos: pokazati nadarjenost za glasbo; pokazati veliko vnemo, dobro voljo; ni pokazal želje, da bi odšel
      ●       pog. mož mi že tri mesece ni dinarja pokazal ni dal nič denarja; ekspr. reka je na več mestih pokazala dno je suha, brez vode; pokazati figo, fige pog. če boš tak, ti bo dekle pokazalo figo, fige te bo dekle (za)pustilo; ne bo ustreglo tvoji želji, zahtevi; pog. ko me je prosil za denar, sem mu pokazal figo sem naredil figo kot znamenje zavrnitve; pog. tokrat mu je sreča pokazala figo ni imel sreče; pokazati hrbet pokazal jim je hrbet obrnil se je tako, da so videli njegovo hrbtno stran; pog. pokazati komu hrbet ne več hoteti imeti opravka z njim; zapustiti ga, navadno v neprijetnem položaju; ekspr. po tem dogodku je vasi za zmeraj pokazal hrbet jo je za zmeraj zapustil, se odselil iz nje; pog., ekspr. ti bo že pokazal (hudiča) povzročil ti bo neprijetnosti, težave; prisilil te bo k poslušnosti, ubogljivosti; pokazati komu jezik pomoliti jezik iz ust, zlasti v znamenje omalovaževanja, nasprotovanja; pog. najprej sami kaj pokažite, potem bo tudi občina pomagala naredite, ustvarite; ekspr. pokazati (svoje) karte povedati, izdati svoje namene; ekspr. kmalu je pokazal svoje kremplje svojo predrznost, hudobnost; ekspr. bezeg je že pokazal liste pognal; ekspr. pokazati komu osla, osle razpreti prste obeh rok tik pred nosom in pri tem iz ust pomoliti jezik; ekspr. ob prvih strelih bo pokazal pete, podplate zbežal; ekspr. pokazati šefu roge upreti se mu; publ. gora je alpinistom pokazala roge, zobe (na gori) so nastale neugodne okoliščine, zlasti vremenske; elipt. jim bom že pokazal skopuha zaradi očitka, da sem skopuh, jim bom naredil, povzročil kaj zelo neprijetnega; ekspr. pokazati komu vrata narediti, povzročiti, navadno z ostrimi besedami, grobim ravnanjem, da kdo zapusti določen kraj, prostor; pokazati zobe ekspr. molči, je spet pokazal zobe je jezno, grozeče rekel; ekspr. zet je kmalu pokazal zobe se uprl, postal odločnejši, samozavestnejši; publ. zima je spet pokazala zobe je postala bolj mrzla, ostra; ekspr. ti že pokažem žival mučiti ker mučiš žival, ti bom naredil, povzročil kaj zelo neprijetnega; publ. sodnik je pokazal na sredino igrišča priznal gol in odločil nadaljevanje igre s sredine igrišča, na belo točko dosodil enajstmetrovko, sedemmetrovko; namignil je proti njemu in pokazal s prstom na čelo si usmeril, dal prst na čelo kot znamenje njegove neumnosti, duševne omejenosti; ekspr. v članku je s prstom pokazal na krivce jasno, odkrito povedal, kdo so; ekspr. zvečer mu je oče pokazal, kaj se pravi materi odgovarjati ga je natepel, nabil; ekspr. jim bom že pokazal, kako trde so moje pesti napadel, pretepel jih bom; redko breskve so lepo pokazale, toda pozneje jim je škodila slana so od začetka lepo kazale; ekspr. to dekle ima kaj pokazati je bogata, premožna; je postavna, lepa
presnét -a -o prid. (ẹ̑) ekspr. ki izraža
  1. a) nekoliko negativen odnos do osebe, stvari: ali se ta presneti fant še ni vrnil / pusti to presneto reč pri miru; presneta veselica, koliko sem zapravil / kot psovka presneta neroda, kaj si spet razbil
  2. b) občudovanje: presneto dekle, le kdaj je postalo tako čedno
    // v medmetni rabi, v zvezi presneta reč, stvar izraža zaskrbljenost, nejevoljo: ti presneta reč, kako bi neki prišel tja; presneta stvar, spet se me loteva prehlad / presneta reč, teh ljudi pa tudi ni nikoli doma
začénjati -am nedov. (ẹ̑) 
  1. 1. v presledkih, še ne v celoti opravljati kako delo, dejavnost
    1. a) z nedoločnikom: začenjati govoriti, pisati; začenjati se razburjati / brezoseb. počasi začenja snežiti
    2. b) z glagolskim samostalnikom: začenjati delo; začenjati pogovor / publ., z orodnikom: začenjati s treningom; začenjati z zidavo / neustalj. predstave začenjajo ob osmih se začenjajo
    3. c) elipt.: pojdimo, ker začenja dež; vedno znova začenja o vremenu / danes začenjamo tam, kjer smo včeraj nehali
  2. 2. delati prva dejanja v zvezi s kakim delom, dejavnostjo: začenjati oborožen upor / sliko začenja vedno znova
    // izraža, da kaj nastopa kot prvo v kaki celoti: oddajo začenja znana melodija; gledališko sezono začenjajo z domačim delom
začéti -čnèm dov., začél; nam. začét in začèt (ẹ́ ȅ) 
  1. 1. izraža začetek opravljanja kakega dela, kake dejavnosti
    1. a) z nedoločnikom: začeti delati, govoriti, peti; začeti korakati, plesati; preštevati so jih začeli od leve proti desni / začeti hoditi v šolo; začela se je oblačiti v črno; v gledališču so začeli uprizarjati domača dela / tovarna je začela obratovati / začela ga je boleti glava; začela je pihati burja; rastlina je začela rasti; brezoseb. začelo je deževati
    2. b) z glagolskim samostalnikom: začeti izplačevanje dolga; začeti pogovor / začeti študij / publ., z orodnikom začeti z delom, s poukom / neustalj. predstava začne ob osmih se začne
    3. c) elipt.: hišo so začeli že pred leti, pa še ni dokončana; začeti zdravniško prakso; začeti novo vrsto pri pletenju / začeli bomo tam, kjer smo včeraj nehali
  2. 2. narediti prvo dejanje, prva dejanja v zvezi s kakim delom, kako dejavnostjo: komaj je začel popravljati stroj, je že našel napako / sejo, zborovanje začne predsednik s kratkim nagovorom; začeti sodno obravnavo z zaprisego prič / sliko je začel, ni je pa končal; pomembno je, kako boste stvar začeli / elipt.: pa zapojmo. Kdo bo začel; radi bi se pogovorili, pa si nihče ne upa začeti
    // izraža, da kaj nastopa kot prvo v kaki celoti: govor je začel s spodbudnimi besedami; gledališko sezono so začeli z domačim delom / začeti stavek z veliko začetnico napisati prvo besedo v stavku z veliko začetnico; toliko je dela, da ne vem, kje bi začel katero delo bi opravil najprej
    // kam potujete, je začel pogovor; elipt. nekoč je živel kralj, je začel / direktor je začel kot vajenec je bil najprej vajenec
  3. 3. star. delati, početi: niso vedeli, kaj bi z vsem tem začeli
    ●     ekspr. enkrat je treba začeti ne sme se več odlašati; stvar se mora začeti reševati; pog. začeti (obrt) na svojo roko postati samostojen obrtnik; ekspr. v novem okolju so morali začeti znova so si morali znova ustvariti materialno osnovo za življenje
kàkor vez. (ȁ) 
  1. I. med členi v stavku
    1. 1. za izražanje primerjave glede enakosti: sin je tako velik kakor oče; toplo je kakor poleti / igralci so isti kakor lani / program je trajal toliko časa kakor včeraj; dohodkov je toliko kakor izdatkov kolikor
    2. 2. navadno s primernikom za izražanje primerjave glede neenakosti, različnosti: sin je že večji kakor oče; premer cevi je manjši kakor meter / ni tako priden kakor sestra / blago nima več tolikšne cene kakor prej
    3. 3. za izražanje podobnosti: ukazuje kakor diktator; povsod se vede kakor doma / bled kakor zid; naglo kakor blisk; podobna sta si kakor jajce jajcu zelo
    4. 4. za izražanje približne, dozdevne podobnosti: srečala sta se kakor po naključju; fanta imajo kakor za svojega / mož se je kakor prebudil; redko zdaj se mu kakor ne ljubi delati nekako, nekam
    5. 5. ekspr., z nikalnico, v zvezi z drug, drugače za izražanje omejenosti na določeno, navedeno: ne kaže drugega kakor molčati; nobeden ji ni rekel drugače kakor mati / kdo drug je kriv nesreče kakor ti
    6. 6. ekspr., navadno v zvezi s tako za združevanje, vezanje sorodnih pojmov glede na povedano: film je vzbudil zanimanje tako pri občinstvu kakor pri kritiki; enako je oblečen pozimi kakor poleti / kakor v hvali pretirava tudi v graji; publ. predložiti je treba spričevala kakor tudi delavsko knjižico in
    7. 7. star. za izražanje funkcije, položaja, ki ga ima ustrezna oseba ali stvar; kot: jaz kakor dekletov varuh ne morem privoliti v poroko; kakor praktičen človek bo zmeraj gledal na korist
  2. II. v odvisnih stavkih
    1. 1. v primerjalnih odvisnih stavkih za izražanje pomenov kakor pod I., 1—6:
      1. a) fant je navihan, kakor sem bil jaz v njegovih letih; ona dela tako, kakor delajo druge / pogoji za reelekcijo so skoraj isti, kakor so bili za namestitev / predstava je trajala toliko časa, kakor sem mislil; izdali smo prav toliko, kakor smo si namenili kolikor
      2. b) imela bo manjšo doto, kakor se misli / ni vse tako, kakor je bilo / plačal je več, kakor sem zahteval
      3. c) s pogojnim naklonom ali v zvezi z da: maha z rokami, kakor bi orehe klatil; zdi se, kakor da ni rešitve; dela se, kakor da me ne bi poznal
      4. č) ne kaže drugega, kakor da potrpimo; v vrt ne prideš drugače, kakor če preplezaš zid
      5. d) kakor je skrbela za domače, tako tudi revežev ni pozabila
        // z oslabljenim pomenom za izražanje primerjave sploh: kakor kažejo zardele oči, je vso noč prejokala; vstopajo, kakor kdo pride; publ. kakor poročajo listi, je prišlo do nemirov / s širokim pomenskim obsegom: kakor daleč sega oko, povsod sama ravnina; kakor se dolina širi, tako je bolj naseljena / vdal se je, kakor je bil sploh popustljiv ker, saj; pošten kakor je, ni zahteval potrdila
        // nav. ekspr. za izražanje odnosa osebka do povedanega: ostani ali pojdi, kakor že hočeš; kakor je videti, še ne bo miru; uspel bo ali pa tudi ne, kakor se vzame / kakor sem rekel: ne dam pa ne dam; kakor gotovo tukaj stojim, tega ne dovolim / »ostal boš doma!« »Kakor ukazujete«
    2. 2. ekspr., v časovnih odvisnih stavkih, navadno v zvezi kakor hitro za izražanje, da se dejanje v nadrednem stavku zgodi neposredno za dejanjem v odvisnem stavku: kakor hitro je za silo okreval, se je odpravil na pot; vprašam ga, kakor hitro se vrne; kakor je ura devet, že sedi v krčmi
    3. 3. ekspr., v pogojnih odvisnih stavkih za izražanje pogoja, s katerim se uresniči dejanje nadrednega stavka: kakor mi ne boš pri priči tiho, te spodim iz sobe; kakor (hitro) mi dolga ne vrne, ga bom tožil
    4. 4. ekspr., v dopustnih odvisnih stavkih za izražanje dejstva, kljub kateremu se dejanje nadrednega stavka uresniči: kakor je (tudi) pogumen, tega se je ustrašil; kakor ga ima rad, njegovih napak ne mara zamolčati če ga ima še tako rad
      // star. hotel sem napisati pismo, kakor se mi je roka tresla čeprav
    5. 5. nav. elipt. za naštevanje zgledov za prej povedano: ptice, kakor orli, jastrebi in sove, so ujede; človek ni brez nagonov, kakor so na primer potreba po jedi, samoobramba, spolni nagon itd.
    6. 6. nav. elipt., pog., z nedoločnim zaimkom ali prislovom za izražanje različnosti stanja, dejanja glede na okoliščine: »kako se kaj delavke razumete?« »Kar gre. Kakor je kakšna«; hrana po gostilnah ni najboljša, kakor kje; bili so večinoma delavci, oblečeni kakor kdo vsak po svoje
      ●       pog. kaj mu očitaš! Kakor bi bil ti kaj boljši saj nisi nič boljši; to je kakor enkrat ena, da bomo zmagali samoumevno, gotovo; pog. monter je obljubil, da pride kakor drugo jutro drugo jutro; ekspr. otrok je trmast kakor le kaj zelo; »ne bom se uklonil.« »Kakor misliš« izraža obzirno zavrnitev povedanega; pog. dosegel je toliko kakor nič prav nič; star. vrnil se je Tinček, tisti, kakor je lani v Ameriko šel ki je šel
kot vez.  
  1. I. med členi v stavku
    1. 1. za izražanje primerjave glede enakosti: prav tako pridna je kot njena mati; razumeta se kot brata; za to delo je kot ustvarjen / otroci so bili iz iste ulice kot ona / letos je zaslužil toliko kot lani; dobička je toliko kot stroškov kolikor
    2. 2. navadno s primernikom za izražanje primerjave glede neenakosti, različnosti: njegov avto je dražji kot sosedov; proizvodnja je za desetino večja kot lani; vlak ne stoji več kot minuto; ekspr. to utegne napredek prej zavreti kot pospešiti / odbojka ni priljubljena kot nogomet / ne gre mu toliko za denar kot za čast
    3. 3. za izražanje podobnosti: vede se kot gospodar / bel kot sneg; otrok je tiho kot miška; dela kot črna živina
    4. 4. za izražanje približne, dozdevne podobnosti: sprejeli so ga medse kot brata; obšlo ga je nekaj kot kesanje; strop je bil kot posut z zvezdicami; počutim se kot prerojen; odgovarja kot v zadregi
    5. 5. ekspr., z nikalnico, v zvezi z drug, drugače za izražanje omejenosti na določeno, navedeno: to mi je povedal nihče drug kot direktor; z otrokom nima drugega kot skrbi; predenj si ne upa drugače kot s sklonjeno glavo / kje drugje kot pri nas bi se mu godilo bolje?
    6. 6. ekspr., navadno v zvezi s tako za združevanje, vezanje sorodnih pojmov glede na povedano: s filmom so bili zadovoljni tako gledalci kot kritiki; znanstvenika visoko cenijo doma kot v tujini / razdrobljenost je škodljiva kot v gospodarskem tako v družbenem pogledu; publ. prošnji je treba priložiti osebno izkaznico kot tudi potrdilo o nekaznovanju in
    7. 7. za izražanje funkcije, položaja, ki ga ima ustrezna oseba ali stvar: vsi ga poznajo kot odličnega govornika; pusti pijačo, to ti svetujem kot prijatelj; publ. delavski razred kot vodilna družbena sila; bil je zdravnik in kot tak je služil v mornarici; kot gost nastopa slaven tenorist; že kot otrok, star. otrok je ljubil samoto / neustalj.: to sliko sem dobil od kolektiva kot dar v dar; postavljajo ga kot zgled za zgled
  2. II. v odvisnih stavkih
    1. 1. v primerjalnih odvisnih stavkih za izražanje pomenov kakor pod I., 1—6:
      1. a) zgodilo se bo tako, kot si naročil; obnašaj se, kot se spodobi; ekspr. taki, kot si ti, nimajo besede / film na televiziji je isti, kot sem ga videl pred leti / podjetje je imelo toliko stroškov, kot so računali kolikor
      2. b) pridelek je slabši, kot smo pričakovali / zgodba se je končala drugače, kot je nakazoval začetek; ni tako močen, kot sem mislil / izdal je več, kot je namenil
      3. c) s pogojnim naklonom ali v zvezi z da: vede se, kot da je on gospodar; govori, kot da ne bi bil pri pameti
      4. č) ni dosegel drugega, kot da so se mu vsi smejali; odgovora ne dobiš drugače, kot če ga izsiliš
      5. d) kot se virusi ločijo po obliki, tako se razlikujejo tudi po zgradbi
        // z oslabljenim pomenom za izražanje primerjave sploh: kot kaže spričevalo, si se pošteno trudil; delajo, kot se komu zljubi; publ. kot poročajo listi, je upor zadušen / takoj se je spustil v prepir, kot je bil sploh hitre jeze; skopuh kot je, ni popustil niti za dinar
        // nav. ekspr. za izražanje odnosa osebka do povedanega: pridi jutri ali pojutrišnjem, kot hočeš; kot se zdi, bodo naši zmagali / skrajnosti so, kot je znano, zmeraj škodljive / kot sem rekel: ne dam
    2. 2. nav. elipt. za naštevanje zgledov za prej povedano: na voljo so jim pripomočki, kot so predavanja, tečaji in seminarji; glagoli, kot skakati, letati, sedati, se imenujejo ponavljalni
      ●       star. to je, kot bi dejal, zastonj takorekoč; ekspr. za delo je pripraven kot le kaj zelo; ekspr. poznam tisto dekle, lahkomiselna je kot le katera zelo; ekspr. delo je več kot lahko zelo; pog. opomin je zalegel toliko kot nič prav nič; ekspr. to je pa že več kot preveč izraža nejevoljo, zavrnitev; ekspr. denarja ima več kot preveč zelo veliko; ekspr. tam ljudje malo manj kot stradajo skoraj
letéti -ím nedov., lêtel (ẹ́ í) 
  1. 1. premikati se po zraku z letalnimi organi, zlasti s perutmi, krili: čebela, ptič leti; ranjeni golob ne more več leteti; lastovka leti nad dvoriščem; leteti mirno, visoko / žerjavi letijo na jug; divje gosi letijo v klinu so med letenjem razporejene v obliki ostrokotnega trikotnika z ostrim kotom na čelu; pren., ekspr. misli letijo v domači kraj
    ♦     igr. leti, leti družabna igra, pri kateri igralci udarjajo s kazalci po mizi in ob navedbi leteče živali, stvari dvignejo prste, roke
  2. 2. premikati se po zraku, v vesolju s tehničnim pogonom: vesoljska ladja leti proti luni; letalo leti nad puščavo; bombniki letijo zelo visoko / balon leti pod oblaki / žarg. letala morajo kar največ leteti, da so rentabilna letati
    // voditi letalo, pilotirati: letalec je letel z najmodernejšim letalom / žarg.: pilot leti vsak teden na progi Beograd—Pariz; pilot je letel že nad 5.000 km ima nad 5.000 km vožnje
    // publ. peljati se z letalom: delegacija bo letela na zasedanje
  3. 3. premikati se po zraku zlasti zaradi sunka, odriva, udarca: izpod kladiva letijo iskre; puščica leti mimo glave; krogle letijo od vseh strani; kamenje je letelo proti njemu; iskre letijo po zraku; skakalec se je odgnal in lepo leti; pri sekanju letijo naokrog trske / po zraku leti listje / letaki letijo na tla padajo; kamen je dolgo letel, preden je dosegel dno / pog. čez pet minut je most že letel v zrak zletel
  4. 4. ekspr. zelo hitro se premikati: čolnič že leti od brega; jadrnica leti po valovih kot ptica; pren. pogled mu leti po ljudeh
    // pog. teči, hiteti: pograbil je kapo in letel iz sobe; letel sem v knjigarno po knjigo
  5. 5. ekspr. zelo hitro minevati: čas leti; ure z njo so naglo letele
  6. 6. dov. in nedov., pog. biti izključen, odpuščen (iz službe): namignili so mu, da bo letel; dijak je letel iz šole; ob krizi so kar leteli iz služb / če bo šlo tako naprej, bo letel iz hiše
  7. 7. preh., navadno v zvezi z na izraža, da se dejanje, ki ga izraža osebek, nanaša na določeno osebo, stvar: očitki letijo name; kam leti ta kritika; pritožbe kupcev letijo na slabo postrežbo; satira leti na kulturo; šale neprestano letijo nanj / sum leti nanj osumljen je on
    ●     ekspr. na sestanku so letele tudi ostre besede so se prepirali, so si očitali; ekspr. pokrajina leti mimo oken se navidezno zelo hitro premika; ekspr. kadar je razburjena, ji vse leti iz rok vse izpusti iz rok, razbije, prevrne; ekspr. nabili jih bomo, da bodo kar trske letele od njih zelo; ekspr. ko se je približal, so vsi klobuki leteli z glav so se vsi hitro odkrili; ekspr. denar mu kar leti na kup, v žep, skupaj ga na lahek način zasluži; pog. vse že leti na kup se podira, propada; pog. nekaj krivde leti tudi na organizacijo nekaj je kriva tudi organizacija; nar. žvižgal je, da je kar skozi ušesa letelo šlo; ekspr. pero mu kar leti po papirju zelo hitro piše; ekspr. misliš, da ti bodo tam pečena piščeta v usta letela da se ti bo brez truda zelo dobro godilo; pog. drevju listje že dol, proč leti odpada; nar. pripeljal se je z vozom, ki je že narazen letel z zelo slabim, razmajanim; pog., ekspr. vpila je, da je vse skupaj letelo zelo je vpila; pog. omet že stran leti odpada; šale so letele vsevprek zelo so se šalili; enaki ptiči skupaj letijo ljudje s podobnimi nazori se radi družijo
na predl.  
  1. I. s tožilnikom, v zvezi z enklitično obliko osebnega zaimka ná- (ȃ)
    1. 1. za izražanje premikanja k zgornji strani česa, tako da nastane neposreden dotik, ali dosege takega položaja: na glavo dati; iti, priti na goro; bombe padajo na mesto; sesti na stol; vreči na tla / natakniti na kol; nabosti na vile / zadeti na oviro; pren. priti na misel; knjiž. skrb lega na dušo
      // za izražanje takega premikanja, usmerjenega k površini sploh: obesiti na steno, strop; trkati na vrata / neprav. vstopiti na zadnja vrata pri zadnjih vratih
      // opirati se na palico; naslanjati se na steber / poklekniti na eno koleno; skočiti na noge
    2. 2. za izražanje cilja, h kateremu je usmerjeno premikanje: oditi na deželo, na prosto, na zrak; hiteti na vlak; blago gre na Gorenjsko; izvažati na Zahod / iti na pot / obrniti se na levo / gledati na cesto / vrata na balkon; okno na vrt / z oslabljenim pomenom iti na koncert; pren. obrniti se na župana; pismo na moj naslov
      // za izražanje premikanja, usmerjenosti s (sovražnim) namenom: streljati na sovražnika; elipt. s puško hoče nanj; pes laja na tujca; iti na medveda; pog. iti na gobe; Napoleonov pohod na Moskvo
    3. 3. za izražanje prehoda, prenosa v drug položaj, drugačno stanje: ptič skače z veje na vejo / bolezen se prenaša z živali na človeka / obrača se mu na bolje; prenesti odgovornost na druge; v pogovoru sta prešla na drugo temo / prepisati posestvo na brata / prebarvati mizo na rjavo / star. prevesti na slovensko v slovenščino
      // za izražanje delitve, razdeljevanja: razdeliti na pet delov; presekati na dvoje, na pol / na kilogram sadja dodaj pol kilograma sladkorja; stroškov je sto dinarjev na osebo; voziti sto kilometrov na uro
    4. 4. za izražanje končne meje, natančne mere: približati se na deset korakov; temperatura pade na ničlo / zadeti na sto metrov / na koliko ceniš avto
      // ekspr. za izražanje velike količine: blaga je na cente; bilo jih je na tisoče; na tone sadja gre v izgubo
      // ekspr. za izražanje dodajanja, kopičenja: vžiga se blisk na blisk; direktor ima sestanek na sestanek
    5. 5. za izražanje usmerjenosti duševne dejavnosti: spozna se na glasbo; opozoriti na napake; paziti na otroka; misliti na prihodnost; spomin na prijatelja / jezen na soseda / čakati na avtobus; naročiti se na dnevnik / ekspr. nor na ženske / oceniti delo glede na njegovo umetniško vrednost
    6. 6. za izražanje časovne določitve, opredelitve: na današnji dan se je začela vojna; na pustno nedeljo sta se spoznala / vidim ga enkrat na leto; na vsake tri tedne ga obišče / državni praznik bo prišel na nedeljo; knjiž. na hipe, trenutke v majhnih časovnih presledkih
      // za izražanje dolžine trajanja: obsoditi na pet let zapora / ekspr. spor se je zavlekel na leta
      // za izražanje približevanja časovni meji: ura gre na polnoč; tri četrt na osem / na večer se gre sprehajat / noč od petka na soboto / vrnil se bo na jesen ob koncu poletja ali v začetku jeseni
    7. 7. za izražanje načina, kako dejanje poteka: časopis je na dolgo pisal o tem; na kratko ostrižen; na pamet znati; ekspr. smejati se na vsa usta / na vsak način / noge na iks po obliki podobne črki X
      // za izražanje sredstva ali orodja
      1. a) s katerim se opravlja dejanje: igrati na klavir; delan na roko, na stroj / videti na lastne oči / motor na bencin; mlin na veter
      2. b) ki služi za podlago dejanju: slikati na platno / cepiti vrtnico na šipek
        // za izražanje omejevanja glede na lastnost: hrom na obe nogi; slep na eno oko / prijeten na pogled
    8. 8. za izražanje vzroka, zaradi katerega nastopi dejanje: na njegov krik se je ozrl; na trkanje se je oglasil; na pobudo, na poziv, na željo / ekspr. na vso jezo se ga je napil / uboga na (prvo) besedo takoj
      // molčati na očitke; odgovoriti na vprašanje
    9. 9. navadno z glagolskim samostalnikom za izražanje namena, s katerim se izvrši dejanje: iti na delo, na lov; ekspr. priti na kavo; odšel je na sprehod; delati na to, da se načrt uresniči / priti na izpit k izpitu; blago je na prodaj naprodaj; dati na posodo naposodo
      // čevlji za na ples; žarg. igrati na zmago; star. zanemarjen park mestu ni na lepoto v okras
      // kot voščilo, zlasti pri pitju na zdravje
  2. II. z mestnikom
    1. 1. za izražanje stanja v položaju, ko se kaj neposredno dotika zgornje strani česa: na cesti je gost promet; na mizi stoji kozarec; sedi na pragu; imeti plašč na sebi; na strehi gnezdijo štorklje; na vrhu gore je sneg / klobuk na glavi; bradavica na nosu; stol na treh nogah
      // za izražanje površine, kjer se dogaja dejanje: na polju zori žito; na kopnem, na morju / na levi, na prostem, na svetu, na zahodu / na Bledu, na Gorenjskem
      // za izražanje stanja v položaju, ko se kaj dotika površine sploh: slika visi na steni; svetilka na stropu / na oknu sloni dekle; na vratih se prikaže poštar pri
      // kleči na levem kolenu / kopati se na Savi
    2. 2. z glagolskim samostalnikom za izražanje dejavnosti, kot jo nakazuje določilo: biti na lovu, na plesu, na pogrebu, na straži; na seji je rad razpravljal; pri nas je na hrani in stanovanju ima prostor za bivanje in dobiva redne dnevne obroke hrane
      // ponesrečil se je na delu, na smučanju pri
      // je na delu v Nemčiji ima stalno zaposlitev
      // zaposlen na pošti; študira na univerzi; pog. nastopa na televiziji
    3. 3. s prislovnim določilom za izražanje splošnega stanja, kot ga nakazuje določilo: biti na boljšem, na gorkem; hiša stoji na samem; ležati na suhem / imeti na skrbi, na sumu
    4. 4. za izražanje omejevanja glede na lastnost: na enem očesu slep; bolan na pljučih; ekspr. zdrav je na duši in telesu
    5. 5. za izražanje vzroka, zaradi katerega nastopi dejanje: umreti na porodu; neustalj. umreti na jetiki za jetiko
    6. 6. za izražanje sredstva ali orodja, s katerim se opravlja dejanje: kuhati na olju / igrati na klavirju na klavir; pripeljati se na kolesu s kolesom
      // učiti se na napakah
      ●       ekspr. na mojo čast res je tako; s tem si nisem na čistem tega ne razumem popolnoma; ekspr. na daleč se ga je ognil nikakor ga ni hotel srečati; star. ta hiša je na glasu je znana, slovi po čem; ekspr. ta človek da veliko nase ima zelo ugodno mnenje o sebi; ekspr. vsa skrb leži na mojih ramah za vse moram skrbeti jaz; neustalj. zelo je zainteresiran na rešitvi tega vprašanja za rešitev; ekspr. na tebi je, kako bo stvar potekala od tebe je odvisno
      ♦       lingv. glagoli na -ati -am glagoli, ki se končujejo v nedoločniku na -ati in v prvi osebi ednine na -am; poudarek na osnovi; samostalnikovo deblo se končuje na soglasnik njegov zadnji glas pred končnico je soglasnik; mat. a na (potenco) n [an]; a na kvadrat [a2]; med. alergija na beljakovine preobčutljivost organizma za beljakovine; šah. igralec je na potezi mora napraviti potezo; teh. pogon na sprednji kolesi pogon, pri katerem (pogonska) gred prenaša vrtenje na sprednji kolesi; prim. naglas, nanovo, naprodaj, nasvidenje, navidez, primer ipd.
dríblati -am nedov. (ȋ) žarg., šport. voditi žogo z rahlimi sunki mimo nasprotnega igralca; preigravati: žogo ima A, dá jo B, ki dribla, dribla, vzame mu jo C
drúg -a -o prid. (ȗ) 
  1. 1. ki ni tisti, na katerega se misli, iz katerega se izhaja: vstopil je drug človek, kot sem ga pričakoval; vsako leto gre v drug kraj na počitnice; zmeraj navede kak drug vzrok / takrat me ne bo doma, pridi raje drug dan; o tem spregovorim na drugem mestu / druge izbire ni; zaenkrat nimam drugega dela
    // ki se po lastnostih razlikuje od določenega: poizkusiti na drug način; to ga kaže v docela drugi luči; ponekod je šel razvoj popolnoma drugo pot / po nesreči je bil čisto drug
  2. 2. nav. mn. ki v kaki skupini ali celoti obstaja poleg navedenega in se od tega razlikuje: dolina je ločena od drugega sveta; šole in drugi vzgojni zavodi; ona pa ni kakor so druge ženske; razstavljajo volnene in svilene izdelke ter drugo blago
  3. 3. pog. ki ni domač, tuj: na starost je moral živeti pri drugih ljudeh; posestvo je v drugih rokah
    ●     ekspr. s palico po njem, saj ne razume drugega jezika dopovedati mu je mogoče le na oster način; pog. žena je v drugem stanu noseča; ekspr. drug veter je zapihal razmere so se spremenile; elipt., knjiž. z drugimi besedami isto na drugačen način povedano; kmalu bo drugih misli bo spremenil svoje mnenje; pog., ekspr. to je pa druga pesem stvar je drugačna, kakor je kazalo; drugi kraji, druge navade
kásen -sna -o tudi -ó prid., kasnéjši (á) raba peša  
  1. 1. navadno v povedni rabi ki ima do določenega časa, roka malo, premalo časa; pozen: bil je kasen, ker se je pokvaril avtobus; kasni ste za v gledališče / ekspr. malo kasni ste z opravičilom že prej bi se morali opravičiti
    // kasni potniki so hiteli na avtobus potniki, ki so bili pozni
  2. 2. z glagolskim samostalnikom ki je, se pojavi ob koncu predvidenega časa ali (nekoliko) po njem: kasen izid knjige; kasen prihod vlaka / ni se mogel zadovoljiti s tako kasnim uspehom zapoznelim
    // kasna setev; danes imamo kasno kosilo pozno kosimo; letos je sadje zelo kasno pozno dozorelo
    // ki je, se pojavi ob koncu dneva, večera: njegov kasni prihod me je zmotil; kasno branje jo utruja / ekspr. danes bom kasen bom pozno prišel (domov)
  3. 3. v zvezi z večer, popoldne od začetka trajanja zelo oddaljen: bil je že kasen večer, ko smo se razšli; kasno popoldne / prišel je v kasnih (večernih) urah pozno zvečer
    // kasni srednji vek zadnje obdobje
  4. 4. v primerniku ki se zgodi, opravi v času, ki sledi določenemu: tedanja konferenca niti kasnejši pogovori med državniki niso pripeljali do sporazuma; delo je napisal zelo zgodaj, kasnejši popravki ga niso dosti spremenili / odkloni v kasnejšem razvoju; ta in tudi kasnejše operacije so bile neuspešne / kot opozorilo: prijavite se do prvega junija, kasnejših prijav ne bomo sprejemali; preštejte denar, kasnejših reklamacij ne upoštevamo
  5. 5. zastar. počasen, zamuden: kasna in težavna vožnja
kategoríja -e ž (ȋ) 
  1. 1. navadno s prilastkom kar ima v okviru kake razporeditve, razdelitve enake, podobne značilnosti; skupina, vrsta, razred: beseda pripada določeni pojmovni kategoriji; velikostne kategorije lesnih obratov; pomembnost kategorije delovnega mesta za velikost pokojnine / deliti probleme na kategorije / publ., z oslabljenim pomenom uvrščati se v kategorijo malih narodov med male narode
    // publ. organizacija združuje napredne elemente iz vseh socialnih kategorij plasti
    // ceste iste kategorije
  2. 2. knjiž., s prilastkom osnovni pojem na kakem področju: pravo je družbena kategorija; proučevati literarne kategorije; prodajna cena proizvoda kot ekonomska kategorija / publ.: nacionalna in državna pripadnost nista enakovredni kategoriji pojma; stare kategorije mišljenja načini
  3. 3. filoz. pojem, ki izraža najsplošnejšo lastnost vse stvarnosti: sistem kategorij / Aristotelove kategorije
    ●     publ. postali so narod druge kategorije nepomemben, nevpliven narod; publ. pesnik tretje kategorije slab, nepomemben; publ. on je človek zunaj vsake kategorije čustev popolnoma brez čustev
    ♦     avt. kategorija razvrstitev motornih vozil in delovnih strojev glede na skupno dovoljeno težo; vozniško dovoljenje za motorna vozila B kategorije za osebne avtomobile, delovne stroje z lastnim motorjem in tovorna motorna vozila z največjo dovoljeno težo 3.500 kg; biol. sistematska kategorija rastlinstva in živalstva enota v sistemu rastlinstva in živalstva glede na določeno lastnost ali razvojno stopnjo; gost. kategorija mesto v razvrstitvi objektov glede na kakovost in obseg storitev; lingv. kategorija oblikovna, skladenjska in pomenska določenost jezikovnega gradiva; šah. kategorija mesto v razvrstitvi nemojstrov glede na dosežene rezultate na prvenstvenih tekmovanjih; šport. kategorija razvrstitev motornih koles in osebnih avtomobilov glede na delovno prostornino motorja; mesto v razvrstitvi težkoatletov glede na telesno težo; lahka kategorija
kmèt kméta m, im. mn. kmétje stil. kméti (ȅ ẹ́) 
  1. 1. kdor ima zemljo in jo obdeluje ter se s tem preživlja: kmetje so zemljo že zorali; siromašni kmetje / ekspr. kmet je kralj / po poklicu je bil kmet / mali kmet ki ima navadno do 5 ha zemlje; srednji kmet ki ima navadno od 5 do 10 ha zemlje; veliki kmet ki ima navadno nad 10 ha zemlje
    // do odprave tlačanstva: podložni, svobodni kmetje; kmet tlačan; upori kmetov / po rodu je kmet pripadnik kmečkega sloja
  2. 2. slabš. neroden, neuglajen človek: ne bodi tak kmet / kmet je kmet; dopovej mu, ko pa je tak kmet neumen, omejen človek
  3. 3. mn., nav. ekspr., s predlogom dežela, podeželje: prišel je s kmetov; iti na kmete; na kmetih, po kmetih je teh imen še dosti
  4. 4. šah. šahovska figura, ki se giblje v pravokotni smeri naravnost: dobiti, izgubiti, žrtvovati kmeta / blokirati kmeta zapreti mu pot; fiksirati kmeta preprečiti mu napredovanje; forsirati kmeta izsiliti kmetu prosto pot; izolirati kmeta ločiti ga od ostalih kmetov iste barve; dvojni kmet dva kmeta iste barve na isti liniji; gambitni kmet; prosti kmet; kmet na b-liniji v drugi navpični vrsti z leve strani; dobitek kmeta osvojitev nasprotnikovega kmeta
láhek tudi lahák -hka -o tudi -ó prid., lážji (á ȃ á) 
  1. 1. ki ima razmeroma majhno težo: lahek kamen; lahek kovček, tovor; vzdigni otroka, saj je lahek; olje je lažje od vode; lahek kot pena, pero / lahek pomladanski plašč; lahke zavese; ta obleka je lahka in hladna / še v mrazu nosi lahko obleko premalo toplo
    // lahki kamen lehnjak
    // ki je iz tankih, drobnih sestavnih delov: lahek čoln; lahek lok; po cesti drdrajo lahki vozovi / lahki oboki stavbe / lahka artilerija; opremiti sobo z lahkim pohištvom / lahek dim se dviga proti nebu prosojen, redek; lahki oblački; lahka meglica
  2. 2. za katerega ni potreben velik trud, spretnost: lahek zaslužek; odgovor na to vprašanje je lahek; lahka naloga, služba; lahka tura; lahka telovadna vaja; lahka zmaga; opravljati lahko delo / lahek jezik preprost, nezapleten; lahka knjiga / lahka topljivost
  3. 3. ki ne izraža, kaže telesnega napora: lahek dir; njena hoja je lahka; lahke kretnje / knjiž. ptica lahkih kril ki hitro, lahkotno leta; star. stopati lahkih nog / biti lahek pri plesu znati se prilagoditi soplesalcu
  4. 4. ki se ne pojavlja v visoki stopnji, v močni obliki: lahka bolezen; dobiti lahke telesne poškodbe / lahek bolnik; lahki in težki kaznjenci / lahki udarci lahni
    // lahek potres
    // v katerem osnovna sestavina nastopa v majhni meri: lahek strup; te cigarete so lahke / jesti sme le lahko salamo; piti lahko vino
    // lahko prebavljiv: bolnik mora imeti lahko hrano / lahka večerja
  5. 5. ki ne prinaša (dosti) težav, neprijetnosti: lahek porod; njegova smrt je bila lahka; lahko slovo / tam imajo lahko življenje / lahke sanje / kot pozdrav lahko noč! ob spominu na umrle naj mu bo lahka domača zemlja
  6. 6. nav. ekspr., navadno v povedni rabi ki se duševno in telesno dobro počuti: odšel je potolažen in lahek; kako lahkega sem se počutil; ljudje so se mu zdeli lahki, svobodni, brezskrbni / srce mu je bilo lahko in veselo / tako sem lahek, da bi kar zletel
  7. 7. ekspr. lahkomiseln, neresen: taki lahki ljudje nimajo duševnih bojev; saj ni napačen človek, le preveč lahek je
    // ki moralno ni neoporečen: zdelo se mu je, da je lahka / lahka ženska / pog. biti lahke sorte
  8. 8. nav. ekspr. umetniško nezahteven: lahka literatura; lahko čtivo / lahka glasba instrumentalna zabavna glasba; vsebinsko manj zahtevna glasba
    ●     pog. biti pri lahkem kruhu imeti ne naporno in dobro plačano službo; lahka industrija industrija, ki proizvaja manjše stroje, instrumente, orodje, potrošne predmete; ekspr. kraj, kjer ti lisica lahko noč vošči samoten, odmaknjen kraj, zlasti blizu gozda; ne drgnite močno, ampak delajte z lahko roko nalahko; pog. zobozdravnik ima lahko roko delo opravlja tako, da pacienta čim manj boli; to storim z lahko vestjo brez pomislekov, skrbi; ekspr. z lahkim srcem se bom ločila od njih ne da bi čutila žalost, skrb
    ♦     agr. lahka prst, zemlja prst, zemlja z več peska in organskih snovi in manj glinenih primesi; grad. lahki beton beton, izdelan iz votličastega agregata; metal. lahke kovine kovine z majhno specifično težo; obrt. lahka konfekcija perilo, ženske obleke, drobni oblačilni predmeti; lahka obutev nizka moška, ženska in otroška obutev; strojn. lahko olje redko tekoče olje za mazanje strojev; šah. lahka figura lovec ali skakač; šport. lahka kategorija kategorija (težkoatletov) telesne teže med 57 in 68 kg; teh. lahki bencin bencin z majhno specifično težo; voj. lahka artilerija artilerija s kalibrom cevi do približno 100 mm; lahka strojnica orožje z zložljivima nogama, ki strelja s puškinimi naboji posamezno ali v rafalih
lineáren -rna -o prid. (ȃ) 
  1. 1. knjiž. ki poteka v eni smeri, enosmeren: linearno krčenje blaga / nasad drevja je linearen
    // razvit samo v eni smeri: značaj glavnega junaka je linearen; linearna, preprosta vera v svet
  2. 2. knjiž. ki ima eno dimenzijo, razsežnost: črta je linearna tvorba
  3. 3. knjiž. ki se mu med trajanjem hitrost, intenzivnost ne spreminja; enakomeren: rast proizvodnje je linearna
  4. 4. mat. nanašajoč se na prvo potenco: linearna enačba; linearna funkcija funkcija s spremenljivkami v prvi potenci; linearna interpolacija interpolacija z linearno funkcijo
    ♦     arheol. linearna pisava B zlogovna pisava, uporabljana v Grčiji v času kretsko-mikenske kulture; ekon. linearno obdavčenje, povečanje osebnih dohodkov obdavčenje, povečanje za isti znesek, isti odstotek; fiz. linearni pospeševalnik naprava za pospeševanje gibanja elektronov v ravni črti; linearna lestvica lestvica z enako velikimi razdelki; linearna temperaturna razteznost temperaturna razteznost trdnega telesa v določeni smeri; geom. linearna perspektiva perspektiva, pri kateri premica originala ustreza premici slike; lit. linearni liki liki s preprostim, ne spreminjajočim se značajem; linearna kompozicija kompozicija, v kateri poteka dejanje v logičnem in kronološkem redu; muz. linearna zasnova zasnova, pri kateri so glasovi melodično enakovredno, samostojno oblikovani; um. linearni ornament ornament s poudarkom na črti in ravni ploskvi
línija -e ž (í) 
  1. 1. nepretrgana vrsta točk; črta: potegniti linijo; ravna linija / knjiž. njegove risbe označuje nemirna, včasih pretrgana linija
    // kar je temu podobno: dolga linija letečih ptic / tekli so v vijugasti liniji in streljali; pren., publ. socialistična izgradnja se ne razvija po ravni liniji
  2. 2. kar ločuje, razmejuje; črta: prekoračiti linijo; mejna linija
  3. 3. navadno s prilastkom redna prometna povezava med določenimi kraji, proga: otvoritev nove linije / avtobusna linija Ježica—Vič; ladijska linija; letalska linija Beograd—Dubrovnik; mednarodne linije; redne in občasne linije; linija v Južno Ameriko
  4. 4. sistem vodov skupaj z opremo za prenos informacij s pomočjo električne energije: graditi novo linijo; sovražnik je uničil linijo; vzdrževati linije / kabelska ali podzemna linija; nadzemna linija; telefonska, telegrafska linija
    // kar ta omogoča: motnje na liniji / medkrajevne, mednarodne linije / žarg.: linija je prekinjena, zasedena zveza; za poročanje s svetovnega prvenstva bo na voljo osemdeset linij zvez; ostanite na liniji ne prekinite zveze, ostanite pri telefonskem aparatu
  5. 5. teh. sistem naprav, strojev, ki omogoča popolnoma avtomatiziran delovni postopek: montirati linijo za polnjenje in zapiranje steklenic; proizvodnja pekovskih linij / proizvodna linija
  6. 6. voj. prvi, najbolj izpostavljeni del položaja: napasti sovražnikovo linijo / obrambna linija / boriti se v prvi liniji; pren. v takratnem položaju je bil vsakdo bojevnik v prvi liniji
  7. 7. navadno s prilastkom oblika, podoba, videz: aerodinamične linije letala; elegantna linija avtomobila; moderna linija frizure; klasične linije kostima / pog. linija oblek je oprijeta obleke so oprijete
    // to je najbolj značilna linija v fiziognomiji njegove duševnosti poteza, črta
    // obris, kontura: linija profila, nosu
    // pog. vitko telo, postava: ima linijo; v teh letih ženske navadno že izgubijo linijo / zelo pazi na linijo trudi se, da se ne zredi
    // vitka linija
  8. 8. publ. smer, usmeritev, zlasti kake dejavnosti, politike: linija se je zdaj spremenila; določiti politično linijo; idejna, partijska, uradna linija; kreatorji nakažejo samo linijo mode za novo sezono; boj med dvema linijama v kulturnem gibanju / z oslabljenim pomenom: programska linija založbe se ne spreminja program
    // žarg., polit. biti na liniji v skladu z veljavno politično smerjo
  9. 9. knjiž., navadno s prilastkom tok, potek: linija dejanja v drami; razstava kaže linijo slikarjevega razvoja / kompozicijska linija romana
  10. 10. potomstvo v zaporednih generacijah: španska linija rodu / moška linija moški potomci; potomci moškega; ravna linija osebe, ki po rojstvu neposredno ali posredno izhajajo drug od drugega; stranska linija osebe, ki po rojstvu izhajajo od skupnega prednika
    // po materini liniji je Slovenec njegova mati je Slovenka
    ●     žarg., polit. iti na linijo odločnega odpravljanja napak začeti odločno odpravljati napake; ekspr. podpreti, premagati koga na vsej liniji popolnoma, v celoti; žarg., polit. vztrajati na liniji oportunizma v oportunizmu; publ. znajti se na isti liniji imeti skupni cilj; po liniji pog. naloge po partijski liniji partijske; pog. delati po politični liniji politično, v politiki; pog. iti na potovanje po privatni liniji privatno, ne službeno; pog. dobiti vstopnice po sindikalni liniji s posredovanjem sindikata; publ. ta boj v skrajni liniji koristi tudi mednarodnemu delavskemu gibanju nazadnje, končno; pog. narediti kaj po liniji najmanjšega odpora tako, da se porabi čim manjši trud ali vzbuja čim manjši odpor pri drugih
    ♦     jur. demarkacijska linija začasna meja med državami ali armadami, navadno po sklenitvi premirja; muz. melodična, pevska linija potek melodije, petja; navt. tovorna linija črta na boku ladje, ki kaže, koliko natovorjena ladja sme biti ugreznjena; obl. takrat je bila moderna A linija so bile moderne obleke, katerih zunanji obris je podoben črki A; H linija v modi vrečaste obleke; šah. linija vsaka od navpičnih vrst polj na šahovnici; kmet na b-liniji; šport. igra na liniji pri tenisu in badmintonu igra, pri kateri odbija igralec žogo z osnovne črte; vet. linija skupina živali določene vrste, ki ima moškega ali ženskega prednika izbranih genskih lastnosti
meníti in méniti -im, tudi méniti -im nedov. (ī ẹ́; ẹ́) 
  1. 1. knjiž., z odvisnim stavkom imeti povedano glede na svoje védenje, poznavanje za resnično: menijo, da je bila stavba zgrajena v desetem stoletju; menila sva, da bova kmalu na cilju, pa sva bila šele na pol poti; strokovnjaki menijo, da to ni bila samo nesreča / menim, da bo deževalo zelo verjetno bo deževalo
    // izraža omejitev povedanega na osebni odnos; misliti: menijo, da bi bilo potrebno spremeniti predpise; za ta problem, o tem problemu so menili, da ni dobro rešen; osebno menim, da ravna prav / ekspr. časopis meni, da se bodo razmere uredile / kaj menite vi o tem človeku sodite
  2. 2. knjiž., z nedoločnikom imeti namen, nameravati: menil sem iti tja, toda zdaj je že prepozno; menil ga je pohvaliti, posvariti / nisem te menil prizadeti, žaliti; elipt. s tem nisem menil nič hudega; še dolgo menim ostati med vami
  3. 3. knjiž. izraža točno, konkretno določitev predmeta; misliti: koga menite? Očeta menim, ne tebe; to je kraj, ki ga je menil brodnik; s temi besedami meni njega / ko govori o uspehu, meni sosedove / odšel boš nazaj. Kako to meniš
  4. 4. knjiž., v medmetni rabi, v zvezi z ali, kaj izraža začudenje, nejevoljo; misliti: kje se le mudiš, ali meniš, da čas kradem; kaj meniš, da tega nisem vedel
    // v zvezi s kaj izraža podkrepitev trditve: to so res velike reči, kaj meniš / kaj menite, tega ne bo nikoli pozabil
  5. 5. knjiž. reči, dejati: to ni lepo in prav, meni oče; lahko greste, meni zaničljivo, toda prej plačajte
nadaljeváti -újem nedov. (á ȗ) 
  1. 1. navadno z glagolskim samostalnikom delati, da traja kaj dalje, navadno po začasnem, vmesnem prenehanju: delo je nadaljeval na drugem področju; pot, potovanje so nadaljevali drugi dan; zaradi okvare na avtomobilu so nadaljevali vožnjo z vlakom / začel je dobro, vendar je slabo nadaljeval in igro izgubil / po njegovi smrti je obrt nadaljeval sin; ne ve se, ali bo avtor roman še nadaljeval; danes bodo nadaljevali temo prejšnjega predavanja / publ.: nadaljevati z napori za ureditev razmer; uspešno, vztrajno nadaljevati z raziskovanjem / elipt. po premolku je nadaljeval: Jutri bodo odšli
    ●     če boš tako nadaljeval, boš kmalu obubožal delal, živel, zapravljal
    // delati, da traja kaj dalje kljub težavam, nasprotovanju: boj, delo so le nadaljevali; napad so nadaljevali in celo stopnjevali / nadaljevati polet kljub okvari; čeprav so ljudje jezno mrmrali, je nadaljeval pripovedovanje / publ. kljub težavam je nadaljeval s poskusi / nadaljevati s starimi metodami
    // delati, da traja kaj dalje na drugačni, novi stopnji: po maturi se je odločil, da bo nadaljeval šolanje; nadaljevati študij na filozofski fakulteti / ta smer nadaljuje romantiko; nadaljevati tradicijo velikih stilistov
  2. 2. nav. ekspr., v zvezi s s, z izraža, da kaj sledi čemu: začeli so s šalami, nadaljevali s prepirom in končali s pretepom
nagíbati -am in -ljem nedov. (ī) 
  1. 1. spravljati kaj iz navpične, pokončne lege v poševno: veter je nagibal čoln zdaj na eno, zdaj na drugo stran; steber se nagiba v levo; ob vsakem zamahu sekire se je drevo bolj nagibalo / nagibala je posodo, dokler ni vsa tekočina odtekla
    // spravljati kaj iz vodoravne lege v poševno: nagibal je mizo, da so svinčniki zdrseli na tla; zaradi dodane uteži se tehtnica nagiba / težki sneg je nagibal veje do tal upogibal
    // ekspr. hrast nagiba veje na vse strani širi, razprostira
  2. 2. knjiž. biti vzrok za kako dejanje, ravnanje: ta dejstva me nujno nagibajo, da ga obsodim; motivi, vzroki, ki nagibajo človeka k reševanju problemov / ljubezen ga nagiba k dobremu
    // nagovarjati, prigovarjati: prijatelji so ga nagibali, naj se poroči / voditelji so z vsemi sredstvi nagibali volivce na svojo stran so jih skušali pridobiti
    ●     ekspr. pridno nagibajo kozarce pijejo, navadno vino; ekspr. tehtnica se nagiba v njihovo korist imajo boljši, ugodnejši položaj
nagníti in nágniti -em, tudi nágniti -em dov. (ī á; á) 
  1. 1. spraviti kaj iz navpične, pokončne lege v poševno: veter je nevarno nagnil ladjo; izpodžagano drevo se je zelo nagnilo / nagniti na bok, naprej, nazaj / mož je nagnil kozarec in pil; v zadregi je nagnila glavo sklonila
    // spraviti kaj iz vodoravne lege v poševno: nagnil je mizo tako, da so se kozarci prevrnili; zaradi dodane uteži se je tehtnica nagnila / pod težo snega so se veje nagnile upognile
  2. 2. biti vzrok za kako dejanje, ravnanje: kaj te je nagnilo k tej odločitvi; take misli so me nagnile, da sem se lotil pisanja; sočutje ga je nagnilo, da je poskrbel za sirote
    // knjiž. nagovoriti, pregovoriti: nagni svojega prijatelja, da vabilo sprejme
neváren -rna -o prid., nevárnejši (á ā) 
  1. 1. ki lahko povzroči nesrečo, škodo ali kaj slabega, neprijetnega sploh: nevarni poskusi z razstrelivom; ta plin je nevaren; škarje so za otroke nevarne / nevaren ovinek; narasla reka postaja nevarna; na tem odseku je cesta smrtno nevarna / družbi, za družbo nevarni pojavi; biti v nevarnem položaju; zdravju nevarno delo škodljivo
    // to je nevaren človek / nevarna žival ki rada napada
  2. 2. o katerem se domneva, da bo imel za koga slabe, hude posledice: nevarna bolezen, poškodba; rana je smrtno nevarna; nevarno prehitevanje; plezanje po skalah je pozimi nevarno / nevarne grožnje / pogovor se je zasukal v nevarno smer
    ♦     med. nevarna novotvorba
  3. 3. ekspr. o katerega dobrem, pozitivnem uspehu za prizadetega se dvomi: ta tvoj načrt, poskus je nevaren
  4. 4. ekspr. ljubezensko, spolno zelo privlačen: to je nevarna ženska; biti nevaren za žensko srce / njemu ni nobena ženska nevarna
    ●     ekspr. fant je zdaj v nevarnih letih v puberteti
nèverjéten -tna -o prid. (ȅ-ẹ́ ȅ-ẹ̄) 
  1. 1. ki se ne da verjeti: neverjeten izgovor, vzrok; neverjetna novica; pripovedovati neverjetne stvari; zgodba se jim je zdela zelo neverjetna
  2. 2. star. ki (česa) ne verjame; neveren: ne bo vam verjel, je preveč neverjeten / neverjetni Tomaž
  3. 3. ekspr. nenavaden, poseben: to je res neverjeten primer; opazoval je ribice neverjetnih barv in oblik
    // ki se pojavlja v visoki stopnji, v močni obliki: pokazal je neverjeten pogum; ima neverjetno energijo; med njima je neverjetna podobnost / pripravili so si neverjetne zaloge zelo velike
níti in niti vez. (ȋ) v vezalnem priredju za vezanje zanikanih, navadno pojmovno sorodnih
  1. a) stavčnih členov: nima ne brata niti sestre / ne spominja se rad mladosti niti doma; ne skrbi ga nejevolja staršev niti ne celega sveta / po tej poti ni mogel niti smel; pes ga ni opazil niti zavohal
  2. b) stavkov: nihče ga ne vpraša niti ne pogleda
    // ekspr., v zvezi niti — niti za poudarjeno izključevanje pri vezanju takih
  3. a) stavčnih členov: ne pogreša niti jedi niti pijače; tega ne dočakamo niti mi niti naši otroci
  4. b) stavkov: pomilovanja niti ne potrebuje niti ne želi; od žalosti niti ne spi niti ne je; niti se ne zgane gladina niti ne zapiha veter / spal ni, niti jedel niti pil niti govoril / pri naštevanju se piše tudi z vejico ta kip ne kaže niti okusa, ne sloga, niti oblike
odrêči -rêčem dov., odrêci odrecíte; odrékel odrêkla (é) navadno z dajalnikom  
  1. 1. meniti, trditi, da kdo ni upravičen do tega, kar nakazuje določilo: odrekli so mu pravico do nastopa / kritika mu je odrekla umetniški talent
  2. 2. ne narediti, kar se pričakuje: odreči plačilo stroškov; očetu ne morem nič odreči; ni mogla odreči, da bi šla z njim / odreči komu azil
    // z oslabljenim pomenom narediti, da kdo ne postane, ni več deležen česa pozitivnega od osebka: odreči komu gostoljubje, pomoč, zaupanje / odreči pokorščino ne biti več pokoren, ubogljiv
  3. 3. nav. 3. os., knjiž. prenehati (zadovoljivo) opravljati svojo funkcijo; odpovedati: od dolge hoje so mu skoraj noge odrekle; oči so mu že odrekle / za hip so mu odrekle moči / nekateri igralci so popolnoma odrekli / malo pred ciljem mu je odrekel motor
    ●     od presenečenja mu je odrekel glas ni mogel (spre)govoriti; star. pridelali so dosti koruze, repa pa je odrekla slabo obrodila; star. vsaka mu odreče, če jo pride snubit ga zavrne; te prošnje mi gotovo ne boš odrekel gotovo boš naredil, kar te prosim
odrékati -am nedov. (ẹ̑) navadno z dajalnikom  
  1. 1. meniti, trditi, da kdo ni upravičen do tega, kar nakazuje določilo: odrekati komu čast; odrekati narodom pravico do samoodločbe; odrekali so mu umetniški talent / odrekati latinščini vrednost za nadaljnje izobraževanje
  2. 2. z oslabljenim pomenom delati, da kdo ni deležen česa pozitivnega od osebka: odrekati komu ljubezen, pomoč / odrekati staršem pokorščino ne biti jim pokoren, ne ubogati jih
oklépati -am nedov. (ẹ̑) 
  1. 1. močno, trdno prijemati, stiskati: stal je za njim in ga oklepal; s koščenimi prsti mu je oklepal vrat
  2. 2. biti, stati okrog česa: obzidje je oklepalo velik prostor; trg so na treh straneh oklepale hiše
  3. 3. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža visoko stopnjo stanja, kot ga določa samostalnik: vse telo mu oklepa mraz; obup mu oklepa dušo; utrujenost ga je oklepala in hromila
    ♦     geom. stranici oklepata kot 90° ležita, postavljeni sta tako, da oblikujeta kot 90°
podvréči -vŕžem dov., podvŕzi podvŕzite in podvrzíte; podvŕgel podvŕgla (ẹ́ ȓ) 
  1. 1. narediti, da je kdo v takem odnosu do koga, da mora upoštevati njegovo voljo, zahteve; podrediti: prav kmalu ga je dokončno podvrgel; podvreči se vodstvu / tega človeka je težko podvreči / podvrgel se je njegovi volji
    // navadno z dajalnikom narediti, da je kdo gospodarsko, politično odvisen: vse sosednje pokrajine je podvrgel svoji deželi; podvrgel si je velik del ozemlja / podvreči si nezavedno ljudstvo
  2. 2. navadno z dajalnikom narediti, da je kaj v odnosu do česa drugega manj pomembno; podrediti: umetnik je znal podvreči sredstva obliki / podvreči odločitev svojim načelom
  3. 3. publ., z oslabljenim pomenom izraža dejanje, stanje, kot ga določa samostalnik: podvreči delo kritiki, oceni; le neradi so se podvrgli kritiki / podvrgel se je operaciji, preiskavi operirali, preiskali so ga
  4. 4. star. pripisati, prisoditi kaj neresničnega; podtakniti: podvrgli so mu krivdo, da bi ga spravili v nesrečo
pojémati -am stil. -ljem nedov. (ẹ̑) izraža približevanje koncu
  1. a) obstajanja: dež je že pojemal; hrup na cesti pojema; vročina bo vsak čas začela pojemati / bolečina proti jutru pojema / epidemija gripe že pojema / ogenj, sveča pojema ugaša
  2. b) stanja, razpoloženja: bojevitost je že pojemala; njegova jeza še ne pojema
    // biti v vedno manjši
  3. a) količini: premoženje pojema; pojemala so živila in denar / množina blaga pojema / dnevi so začeli pojemati se krajšati
  4. b) stopnji: moči so mu pojemale / glas ji pojema / hitrost pojema enakomerno
    ●     ekspr. kar pojema od žalosti hira
postáti -stánem dov. (á ȃ) z oslabljenim pomenom, s povedkovim določilom izraža, da lastnost ali stanje osebka nastopi
  1. a) s pregibno besedo: postati domišljav, grd, lačen, nemiren, pijan, razigran, žalosten; postati polnoleten, popularen, slaven; nenadoma je postal bled, jezen je prebledel, se ujezil
    // gneča postane hujša; država je postala neodvisna, samostojna; podjetje je postalo nerentabilno; problem postane zelo pereč; stvar je postala vprašljiva; po gnojenju je listje postalo temno zeleno / postal je bogataš, poštenjak, samotar; iz dečka je postal lep fant; postal je dober strelec / postala sta prijatelja, zaveznika; po tem pogovoru sta si postala bližja, domača; postali so pozorni nanj / posestvo je postalo last drugega; tako ravnanje je postalo njegova navada; postati ovira za kaj
  2. b) z nepregibno besedo: čutil je, da je postal odveč; obleka ji je postala prav; postala mu je všeč / s smiselnim osebkom: postalo mu je dolgčas; postalo ji je neprijetno, slabo; postalo ga je groza, strah; postalo ju je sram; žal mu ga je postalo; brezoseb.: zvečer postane hladno; postalo je jasno, očitno, kako je z njo; postalo je mraz; zunaj je postalo temno kot v rogu
    ●     bibl. beseda je meso postala kar je bilo govorjeno, se je uresničilo; zamisel je postala dejstvo se je uresničila; že tretjič je postal oče dobil je tretjega otroka; knjiž., ekspr. postala je lahek plen spretnega goljufa brez težav, hitro jo je ogoljufal; ekspr. postal je tarča njihovih napadov začeli so ga zelo napadati; zastar. spet je postal strašen molk nastal
    // izraža dosego
  3. a) določenega poklica: postal je krojač; rada bi postala zdravnica / sam ne ve, kaj bi hotel postati
  4. b) določenega položaja, funkcije: postal je general, ravnatelj / postal je član društva; postal je tabornik član taborniške organizacije
potopíti -ím dov., potópil (ī í) 
  1. 1. narediti, da pride kaj pod (vodno) gladino: potopiti vedro v vodnjak / labod je potopil glavo / potopiti ladjo / zbirno jezero je potopilo del doline zalilo, poplavilo
  2. 2. utopiti: potopiti mladega mačka / potopiti v vinu svojo žalost
pôzen -zna -o prid., peti pomen poznéjši (ó ō) 
  1. 1. navadno v povedni rabi ki ima do določenega časa, roka malo, premalo časa: zaspal je, zato je pozen; pozni ste za gledališče / ekspr. pozen si z opravičilom že prej bi se moral opravičiti
    // pozni potniki so hiteli na avtobus potniki, ki so bili pozni
  2. 2. z glagolskim samostalnikom ki je, se pojavi ob koncu predvidenega časa ali (nekoliko) po njem: pozen izid knjige; pozen prihod vlaka / ni se mogel zadovoljiti s tako poznim uspehom zapoznelim
    // pozna setev; danes imamo pozno kosilo pozno kosimo; letos je sadje zelo pozno pozno dozorelo
    // ki je, se pojavi ob koncu dneva, večera: njegov pozni prihod nas je zmotil; pozno branje jo utruja / ekspr. danes bom pozen bom pozno prišel (domov)
  3. 3. od začetka trajanja zelo oddaljen: bil je že pozen večer, ko so se razšli; pozna jesen, pomlad; šiva do pozne noči; pozno popoldne / prišel je v poznih (večernih) urah pozno zvečer; ekspr. ura je že pozna pozno je že
    // dočakal je pozno starost visoko
    // pozni srednji vek zadnje obdobje; pozna antika
    ●     ekspr. občudovali ga bodo še pozni rodovi še dolgo bo slaven, občudovan
  4. 4. ki doraste, dozori v razmeroma daljšem času: pozni krompir; cveteli so pozni nageljni; pozne češnje; pozne in zgodnje sorte
  5. 5. v primerniku ki se zgodi, opravi v času, ki sledi določenemu: tedanja konferenca niti poznejši pogovori med državniki niso pripeljali do sporazuma; delo je napisal zelo zgodaj, poznejši popravki ga niso dosti spremenili / odkloni v poznejšem razvoju; tudi poznejše operacije niso uspele / kot opozorilo: prijavite se do prvega junija, poznejših prijav ne bomo sprejemali; preštejte denar, poznejših reklamacij ne upoštevamo
    // nanašajoč se na osebo, ki bo v kakem stanu, poklicu, funkciji, zdaj pa še ni: poznejši minister; njegov poznejši sodelavec
    ♦     gozd. pozni les gostejša plast lesa v letnici; um. pozni barok; pozna gotika; vrtn. pozna čremsa parkovno drevo s pokončnimi cvetnimi grozdi, po izvoru iz Severne Amerike, Prunus serotina
razprédati -am nedov. (ẹ̄) 
  1. 1. delati, da je kaj mrežasto razporejeno na površini: razpredati žične ovire pred bunkerjem / pajek razpreda pajčevino
    // ekspr. delati, da je kaj načrtno razporejeno na kakem področju: razpredati električno omrežje po državi
  2. 2. ekspr. premišljevati: dolgo je razpredal sam pri sebi, kaj naj stori / razpredati misel
  3. 3. ekspr. govoriti, pripovedovati: na dolgo in široko so razpredali o tem
razprêsti -prêdem in razprésti -prédem dov., stil. razprèl razprêla in razpréla (é; ẹ́) narediti, da je kaj mrežasto razporejeno na površini: razpresti žične ovire pred bunkerjem / pajek je razpredel mreže po vseh kotih
// ekspr. narediti, da je kaj načrtno razporejeno na kakem področju: razpresti gosto železniško omrežje po deželi / razpresti obveščevalno mrežo po vsem mestu
slàb slába -o tudi -ó prid., slábši (ȁ á) 
  1. 1. ki ima negativne lastnosti, zlasti v moralnem pogledu: slab človek; v slabi družbi je začel popivati / imajo slabe namene; daje jim slab zgled; ima mnogo slabih lastnosti; ekspr. biti na slabi poti
    // ki ima negativne lastnosti v odnosu do ljudi: slab sosed / biti v slabih odnosih
  2. 2. s širokim pomenskim obsegom ki zaželene lastnosti, kakovosti nima v zadostni meri: slab okus nezrelega sadeža; slab zrak; težko je vozil po slabih gorskih poteh; ti čevlji so iz slabega usnja; slabo vino / slaba literatura / slab spomin / imel je slab dan bil je neuspešen, neučinkovit; nerazpoložen; piše v slabem jeziku nepravilnem, izrazno pomanjkljivem; pog. ima slabe živce je živčen; slaba hrana brez okusa; v majhni količini, premalo izdatna; ima zelo slabo srce bolno; slabo vreme deževno, mrzlo
    // ki dolžnosti ali delovnih zahtev ne izpolnjuje v zadostni meri: je slab čevljar; bil je slab oče / slab pesnik; te ptice so slabe letalke / slabi prevodniki toplote; slaba nosilnost tal / imeti slabe oči biti slaboviden
    // glede na določene zahteve neuspešen, neučinkovit: imeli so slab delovni načrt; njihov način obdelovanja zemlje je slab; slaba politika / slab začetek
  3. 3. ki glede na možni razpon ne dosega zadovoljive stopnje: ima slab čut za barve; slab položaj delovne organizacije; dosegli so slabe rezultate; napravil je slab vtis; slaba ocena; slaba vidljivost na cesti; dekle je bolj slabega zdravja
    // po količini, vrednosti majhen: ima slabe dohodke; slaba letina / slab obisk poletnih prireditev
  4. 4. ki prinaša neprijetnosti, težave: slabi časi so nastopili; slab poklic si je izbral; imela je same slabe novice; vsaka stvar ima dobre in slabe strani; to je slabo znamenje / živeti v slabih razmerah; imeti slabo življenje / pri tej odločitvi je imel slab občutek
    // ki ne prinaša gmotnih koristi: to je bila slaba kupčija; imeti slabo službo
  5. 5. navadno v povedni rabi ki glede na kak kriterij, normo, zahtevo ne ustreza, ne zadovoljuje: ima slab tek; naloga je slaba; učenka je v slovenščini bolj slaba
  6. 6. v povedni rabi ki ne vpliva ugodno, ne koristi: daljša prekinitev dela je slaba / pretirana strogost je slaba
  7. 7. z izrazom količine ki ne dosega točne mere: do glavnega mesta je slabih sto kilometrov; steklenica je bila za slabe tri prste odpita; v slabi uri bo delo končano
  8. 8. navadno v povedni rabi ki je brez moči, onemogel zlasti zaradi bolezni: bolnik je še slab; bil je tako slab, da se je že pri vratih zgrudil; mati je že zelo slaba
    // redko slaboten, nebogljen: slab otrok mirno spi; slab sem kot kaplja na veji
  9. 9. ki glede na intenzivnost ne zadošča, ne ustreza: na tako slabem ognju ni mogoče kuhati; bolijo te oči, ker bereš pri slabi luči; svetloba je bila slaba, da ni ničesar razločil
    // ki dosega nizko stopnjo glede na učinek, posledico: kuhaj pet minut na slabem ognju; pihal je slab veter / spregovoril je s slabim glasom slabotnim
  10. 10. ekspr. izraža vsebinsko zanikanje samostalnika, na katerega se veže: ti si mi slab prijatelj; to je zanj slaba tolažba; s tem si mi naredil slabo uslugo
  11. 11. ekspr., z nikalnico ki ima določene pozitivne lastnosti v precejšnji meri: po svoji naravi ni slab človek; to ni slab predlog; petje ni bilo slabo
    ●     poznam ga kot slab denar zelo dobro, zlasti po slabih lastnostih; prišel je na slab glas ljudje so dobili negativno mnenje o njem; petek, slab začetek po ljudskem verovanju delo, stvar, ki se začne v petek, (rade) spremljajo težave, neprijetnosti; ekspr. ima slabo glavo se težko uči; pog. je v slabi koži čuti se bolnega; je bolan; je slabo razpoložen; pog. ima slabo kri je slabokrven; ekspr. vsa stvar stoji na slabih nogah ni trdna, zanesljiva, ni dobro utemeljena; ekspr. imeti slabo vest neugoden občutek zaradi zavesti krivde; biti slabe volje nezadovoljen, žalosten; bibl. duh je sicer voljan, ali meso je slabo človek si prizadeva za dobro, toda njegove slabe lastnosti ga pri tem ovirajo; preg. po slabi družbi rada glava boli
sledíti -ím nedov., slédi in slêdi (ī í) 
  1. 1. iti za kom po sledi: pes sledi divjadi, zajcu; sledil jima je po razliti barvi; lovec sledi obstreljeno srno po kapljah krvi / iskalci so sledili njene stopinje v snegu
    // neopazno, skrivaj iti za kom z določenim namenom: detektiv mu je sledil; sledil ji je v primerni razdalji / oče mu neprestano sledi ga nadzoruje
  2. 2. gledati kaj, kar se giblje, premika: gledalci so napeto sledili igralčevim kretnjam; sledil jo je s pogledom; sledil je ptico z očmi, dokler ni izginila med drevjem
  3. 3. hoditi, iti za kom: oče je hodil spredaj, otroci so mu sledili / otrok je sledil materi za petami / odšel je v Ameriko, žena pa mu je sledila čez dve leti
  4. 4. knjiž. hoditi, iti po čem, v čem: sledili so ozki poti skozi grmovje; sledili smo rov in prišli v večjo jamo / slediti reki iti ob njej; pren. sledil je toku svojih misli
  5. 5. prihajati, biti glede na prostor, čas, vrstni red neposredno po čem drugem: ozkemu hodniku je sledilo nekaj stopnic; poročilu je sledila razprava; romantiki sledi realizem; veselju sledi žalost; dogodki so si hitro sledili / mrzli noči je sledilo sončno jutro / kot pojasnilo, opozorilo na koncu objavljenega dela teksta nadaljevanje sledi
    // dov. in nedov. neposredno po kom drugem prevzeti njegov položaj, funkcijo: po dveh letih mu je sledil mlajši predsednik; vladarju je sledil njegov sin
  6. 6. biti posledica česa: prestopku je sledila kazen / nemirom so sledili ostri ukrepi
  7. 7. publ. ravnati se po kom, posnemati: v tem je sledil svojemu vzorniku / slediti tujemu zgledu / slediti modi oblačiti se po najnovejši modi; v novejšem času sledi ljudski pesmi piše ljudskim pesmim podobne pesmi
    // upoštevati pri svojem ravnanju: za našo varnost je zelo pomembno, da sledite mojim nasvetom, navodilom; ljudstvo je sledilo pozivu k uporu; slediti ukazu ubogati ga
    // žival sledi nagonu
  8. 8. z gledanjem, poslušanjem dojemati, zaznavati vsebino česa: slediti filmu, koncertu, pouku; pogovoru so lahko sledili tudi drugi / predavatelju je lahko sledil, ker je govoril preprosto / pozorno slediti razlagi jo poslušati; publ. gledališki predstavi je sledil po televiziji jo gledal
    // sproti se seznanjati s čim: slediti dogodkom, gospodarski problematiki, razvoju tehnike
  9. 9. nav. 3. os., publ. biti jasno viden, kazati se: iz razprave sledi, da je treba storilnost povečati / kaj sledi iz tega se lahko sklepa
    // kakšen nauk sledi iz te zgodbe kakšen je nauk te zgodbe
    ●     ekspr. blisk je sledil blisku bliskalo se je v zelo kratkih presledkih; publ. uspeh je hitro sledil je bil viden, se je pokazal; narekoval je hitro in mu nisem mogel slediti sproti zapisovati besedilo; star. tod sledimo hiše iz kamna so hiše iz kamna; star. stezo smo težko sledili steza je bila zelo slabo vidna, opazna; star. sledil je za prijateljem v sobo šel; star. slediti za zlatom iskati ga; pisar. besedilo prvega člena se dopolni, kot sledi z besedilom, ki se neposredno navaja; sledi mu kot senca je vedno v njegovi družbi; neopazno, tiho hodi za njim
    ♦     mat. iz obeh formul sledi, da je a večji kot b sklep, zaključek obeh formul je; mont. slediti sloj, žilo z delanjem prečnikov iskati sloj premoga, žilo rude, ugotavljati lego, količino premoga, rude
svobôden -dna -o prid., svobôdnejši (ó ō) 
  1. 1. podrejen samo zakonom in ne neomejeni, samovoljni oblasti koga: vsak človek se rodi svoboden / osebno svoboden človek
    // zgod. ki ni last koga: tlačan se je odkupil in postal svoboden; svobodni ljudje in sužnji
  2. 2. ki ni podrejen neomejeni, samovoljni oblasti ali kaki tuji državi: mnogi afriški narodi še niso bili svobodni; svobodna domovina, država / svobodno ozemlje med narodnoosvobodilnim bojem ozemlje, ki ga ne nadzoruje sovražnik; Svobodno tržaško ozemlje od 1947 do 1954 ozemlje med Jugoslavijo in Italijo, razdeljeno na cono A pod anglo-ameriško in cono B pod jugoslovansko vojaško upravo
  3. 3. ki lahko izbira, se odloča po lastni volji: svoboden si, naredi po svoje / svoboden pri izbiri, odločitvi
    // ki je izraz volje, odločitve osebka samega: svobodno dejanje; svoboden in prisiljen / svobodna volja
  4. 4. ki mu kdo s silo, prisilo ne omejuje gibanja: ujetniku, zaporniku so sporočili, da je svoboden / dobiti dovoljenje za svobodno gibanje
  5. 5. knjiž. ki je brez obveznosti in lahko sam razpolaga s svojim časom; prost: danes ni nikogar doma, svoboden sem / prvo svobodno popoldne te obiščem
  6. 6. ki ni omejen s posebnimi predpisi, pravicami koga: svoboden razvoj gospodarstva; svobodno oblikovanje cen / v obdobju diktature tudi znanost ni svobodna
  7. 7. ki ni omejen, vezan s predpisanimi, urejenimi pravili, obrazci: svobodne pesniške oblike; svobodne skladbe; oblikovno svoboden
  8. 8. ki svojemu mišljenju, kritičnosti ne postavlja mej, omejitev: svoboden duh; vzgajati svobodne osebnosti / notranje svoboden človek
  9. 9. ekspr. ki ravna, presoja po svojem spoznanju, potrebah in ne v skladu s splošnimi pravili, zlasti moralnimi: svobodna ženska / v oblačenju je precej svobodna; zgodba je na nekaterih mestih zelo svobodna / evfem. svobodna ljubezen skupno življenje moškega in ženske brez zakonske zveze
  10. 10. ki se popolnoma ne ujema s predlogo, originalom: svoboden prevod; umetnikov opis tega dogodka je precej svoboden
  11. 11. zastar., z rodilnikom osvobojen, prost, rešen česa: biti svoboden strasti, od strasti / dajatev svobodno posestvo posestvo brez obveznosti dajatev
    ●     svobodni književnik književnik, ki se poklicno ukvarja s pisanjem literarnih del umetniške vrednosti; svobodni poklic poklic, ki ga opravlja oseba kot glavno dejavnost, ne da bi bila v rednem delovnem razmerju; ekspr. po petih letih zapora spet diha svoboden zrak je spet svoboden, na prostosti; ekspr. fant je še svoboden neporočen; ekspr. pusti mu svobodno pot da ravna po svojem preudarku; ekspr. pri tem je imel svobodne roke je lahko ravnal po svojem preudarku; sedem svobodnih umetnosti v srednjem veku sedem temeljnih učnih predmetov elementarne, začetne šole; publ. svobodno morje morje, z istimi pravicami dostopno vsem državam
    ♦     ekon. svobodna carinska cona prosta carinska cona; svobodna konkurenca konkurenca brez kakršnihkoli omejitev glede ponudbe in povpraševanja; svobodna menjava dela s samoupravnimi sporazumi določena menjava storitev ali proizvodov zlasti negospodarskih dejavnosti; jur. svobodni preudarek pravica javnega organa, sodišča, da iz več pravno mogočih rešitev izbere tisto rešitev, ki je v javnem interesu; lit. svobodni ritem, verz; navt. svobodna luka prosta luka; ped. svobodni razgovor učna metoda, pri kateri učenci pod učiteljevim vodstvom pripovedujejo o izkustvih z določenega področja; šol. svobodne aktivnosti, dejavnosti organizirano izvenšolsko udejstvovanje mladine
šíriti -im nedov. (ī ȋ) 
  1. 1. delati kaj (bolj) široko: širiti cesto; širiti odprtino; pri slabi svetlobi se zenica širi / prsni koš širijo in ožijo medrebrne mišice / širiti obleko
    // delati, povzročati, da je kaj videti širše: svetle obleke širijo postavo; modri barvni odtenki širijo prostor
  2. 2. delati, da prilegajoči se deli česa pridejo v položaj, ko so (najbolj) oddaljeni drug od drugega: širila je roke, da bi objela otroka / širiti nosnice
  3. 3. delati, da pride kaj na večjo površino: širiti naselje; mesto se širi proti jugu / širiti preizkušene vrste krompirja / stara kultura je širila svoj vpliv na sosednje ozemlje
  4. 4. delati, da se s čim seznani, da kaj spozna veliko ljudi: širiti revolucionarne ideje; širili so laži in obrekovanja / bral je ilegalne časopise in jih širil
  5. 5. delati, povzročati, da postaja kaj večje glede na obseg, količino: širiti dnevni red seje / podjetje širi svojo dejavnost / širiti krog sodelavcev / širiti svoje znanje; širiti si obzorje
  6. 6. biti izvor tega, kar prehaja v okolico: cvetje širi prijeten vonj; svečnik je širil medlo svetlobo
trdnjáva -e ž (ȃ) 
  1. 1. utrjeno naselje z vojaško posadko za obrambo: braniti, napasti, porušiti, zavzeti trdnjavo; obleganje trdnjave; obzidje trdnjave; pren. to mesto je bilo trdnjava liberalizma
    ●     leteča trdnjava med drugo svetovno vojno štirimotorni ameriški bombnik, zlasti B-17
  2. 2. šah. šahovska figura, ki se giblje po vrstah in linijah: igralca sta zamenjala trdnjavi / damina trdnjava
upírati -am nedov. (ī ȋ) 
  1. 1. postavljati kaj tako, da pri delovanju kake sile ostane na določenem mestu, v določenem položaju: upirati podpore v tla in strop / sedel je in upiral komolce v kolena; upirati roke v boke
    // imeti v takem položaju, da močno pritiska na kaj: upiral je veslo v pomol, da čoln ne bi butnil obenj / upiral je nogo v vrata in jih skušal odriniti
  2. 2. redko usmerjati, namerjati: upirati revolver v koga / upirati komu luč v obraz svetiti mu
    ●     ekspr. upiral je svoje oči, poglede vanj gledal ga je; publ. vse oči se upirajo na Bližnji vzhod vsi se zanimajo za dogajanje na Bližnjem vzhodu; publ. okupirane dežele so upirale oči k zaveznikom pričakovale pomoči od njih
upréti uprèm dov., upŕl (ẹ́ ȅ) 
  1. 1. postaviti kaj tako, da pri delovanju kake sile ostane na določenem mestu, v določenem položaju: upreti kol ob skalo / upreti kolena v naslonjalo prednjega sedeža; upreti roke v boke
    // dati v tak položaj, da močno pritiska na kaj: uprl je drog v čoln in ga odrinil / upreti hrbet v tram in ga privzdigniti; z vso silo je uprl nogo v vrata
  2. 2. redko usmeriti, nameriti: upreti topovske cevi proti trdnjavi / upreti obraz v sonce
    ●     ekspr. upreti oči, pogled v koga začeti ga gledati
védnost -i ž (ẹ́) 
  1. 1. dejstvo, da kdo kaj ve: vednost nalaga človeku tudi odgovornost; vednost, da še ni prepozno, ga pomirja; vednost o duševnih procesih / narediti brez vednosti, z vednostjo koga / pisar. v vednost: a) predsedniku b) članom
  2. 2. kar kdo ve: dlje pa naša vednost ne sega; po moji vednosti sosed nima več avtomobila / to trdim iz lastne vednosti
    // kar se ve sploh: sodobna vednost ne daje opore za tako razlago; vednost o družbi se širi, poglablja
  3. 3. zastar. znanje: potrebna je dobra vednost nemškega jezika
  4. 4. zastar. veda, znanost: ukvarjati se z geologijo in drugimi vednostmi; odkritja vednosti; umetnost in vednost / vremenska vednost vremenoslovje
víti1 víjem nedov. (í) 
  1. 1. delovati s silo na kaj prožnega, podolgovatega na dveh koncih in v nasprotni smeri krožno okrog vzdolžne osi: viti mokro brisačo; viti srobot, vrbovo šibo / viti pramen prediva sukati
    // viti prejo presti
    // od zadrege je vila prste
  2. 2. zvijati: viti papir / začel si je viti cigareto; viti piščal iz muževnega lubja / sedi pri peči in vije štrene; viti vrv v osmico / viti nit na tulec navijati
    // dajati, polagati okrog česa; ovijati: viti vence okrog stebrov; viti si šal okrog glave
  3. 3. delati, povzročati, da deli česa pridejo v nenaravne položaje: veter vije veje, vrhove dreves / ptič vije glavo / ženske so vile roke in jokale / vili so ga krči; božjast ga je vila imel je božjastni napad
    // brezoseb., ekspr. vilo ga je od smeha zvijal, pripogibal se je
    // kriviti: viti palice za obroče / ekspr. revmatizem mu vije prste
  4. 4. knjiž. plesti, spletati: dekleta vijejo vence / lastovke vijejo gnezda
  5. 5. ekspr. povzročati bolečine, težave: bolezen ga je hudo vila; protin ga vije / brezoseb. po trebuhu, v trebuhu ga vije
    // povzročati težave pri opravljanju, premagovanju česa: delo ga vije; služba ga je prve dni hudo vila
    // z oslabljenim pomenom izraža stanje, kot ga določa samostalnik: jeza, strah ga vije; skrbi ga vijejo
  6. 6. redko močno pihati: burja vije čez skale; brezoseb. vihar ni ponehal, še huje je vilo
  7. 7. nar. dolenjsko hiteti s čim: vil je z zidanjem / viti z delom pozno v noč
    ●     star. sušec zmeraj vije, če ne z glavo, pa z repom v začetku ali ob koncu marca je navadno viharno, slabo vreme; nar. «Ne jutri, še danes je zdravnik potreben,» je deseti brat vil svojo (I. Zorec) vztrajal pri svojem mnenju; knjiž., ekspr. pesniku so vili lovorove vence so ga slavili
    ♦     etn. kačo viti otroška igra, pri kateri udeleženci, držeč se za roke, tekajo v vijugah
zakleníti -klénem dov. (ī ẹ́) dati mehanizem ključavnice v tak položaj
  1. a) da se kaj ne da odpreti: zaklenil je in spravil ključ; zakleniti s ključem; ključavnica se sama zaklene / dvakrat zakleniti / zakleniti lisice, vrata
  2. b) da kaj ne more več delovati: zakleniti kolo, volan
    // s takim dejanjem narediti
  3. a) da notranjost česa ni dostopna: zakleniti omaro, sobo / cerkev čez opoldne zaklenejo zaprejo; pren., ekspr. zakleniti svoje srce
  4. b) da tisto, kar je v čem, ni dostopno: zakleniti denar v blagajno; zakleniti slaščice v shrambo; pren., ekspr. zakleniti bolečino vase
  5. c) da se komu onemogoči dostop do česa: vino mu zmeraj zaklene / pred njim je treba vse zakleniti
  6. č) da kdo mora ostati, kjer je: zakleniti otroka v sobo / zaklenil jo je ven
    ●     z odgovorom zakleniti komu usta zapreti
zaklépati -am nedov. (ẹ̑) dajati mehanizem ključavnice v tak položaj
  1. a) da se kaj ne da odpreti: ko je zaklepal, je zlomil ključ / zakaj ne zaklepaš vrat
  2. b) da kaj ne more več delovati: zaklepati volan
    // s takim dejanjem delati
  3. a) da notranjost česa ni dostopna: zaklepati predale / trgovine čez opoldne zaklepajo zapirajo
  4. b) da tisto, kar je v čem, ni dostopno: zaklepati denar v omaro
  5. c) da se komu onemogoči dostop do česa: kruh ji zaklepajo / pred njim so morali vse zaklepati; pren., ekspr. zaklepati skrivnost pred ljudmi
  6. č) da kdo mora ostati, kjer je: otroka zaklepajo v sobo
    ●     knjiž., ekspr. njegova usta zaklepa molk molči
zakopáti -kópljem tudi -ám dov., zakôplji zakopljíte tudi zakôpaj zakopájte; zakôpal (á ọ́, ȃ) 
  1. 1. dati, položiti v izkopano vdolbino, jamo in zasuti: samica zakoplje jajca v tla, zemljo / zakopati poginule živali / ekspr. danes leto smo ga zakopali pokopali
    // dati, položiti kaj v izkopano vdolbino, jamo in zasuti, da se skrije, prikrije: zakopati denar, orožje, zaklad / zakopati mine
  2. 2. ekspr. dati, potisniti kak del telesa v položaj, da se skrije: zakopati glavo v blazino; zakopati si obraz v dlani / zakopati (si) roko v lase
    // dati, potisniti kak del telesa globoko v notranjost česa: zakopati roke v žepe
  3. 3. ekspr., v zvezi z v narediti, da kaj duševnega, zavestnega na zunaj ni več opazno: zakopati čustvo, trpljenje vase, v dušo; zakopati kaj globoko v sebi, v svojem srcu
  4. 4. ekspr. narediti, povzročiti, da pride kdo v stanje, iz katerega težko pride, se reši: zakopati koga v nesrečo, revščino; zakopati se v velike stroške
    ●     žarg., avt. avto je zakopal in izpeljal njegova kolesa so naredila zaradi vrtenja na mestu vdolbino; ekspr. konj je zakopal in potegnil s kopiti se tako močno uprl v tla, da je nastala vdolbina; ekspr. zakopati bojno sekiro končati boj; ekspr. zakopati svoj talent narediti, povzročiti, da se ne uresniči; ekspr. zakopati upe potisniti jih v globlje, težje opazne plasti duševnosti, zavesti; opustiti jih; ekspr. zakopati svoje življenje v hribovsko vas živeti proti svoji volji v neugodnih razmerah
zamakníti in zamákniti -em dov. (ī á) 
  1. 1. narediti, da je del, element kake celote za črto, linijo, v kateri so drugi deli, elementi: zamakniti vsak tretji stol v vrsti; precej, stopničasto zamakniti / arhitekt je spalne prostore hiše zamaknil za pol etaže
  2. 2. knjiž. popolnoma prevzeti, pritegniti: glasba ga je zamaknila; lepota gor ga je tako zamaknila, da je pozabil na vse
    ●     knjiž. zamakniti naslon sedeža tako, da se ta spremeni v ležišče pomakniti nazaj; publ. zamakniti začetek delovnega časa s sedme ure na osmo prestaviti, premakniti
zapísati in zapisáti -píšem dov., zapíšite (í á í) 
  1. 1. s pisanjem dati čemu tako obliko, da se lahko ohrani: kdo je prvi zapisal to besedo; zapisati izjavo, misli koga; zapisati podatke v beležnico; vse si je skrbno, sproti zapisal / zapisal je dosti ljudskih pesmi zbral v pisni obliki
    // zdravnik mu je zapisal dieto predpisal; pod besedilo je zapisal svoje ime se je podpisal; zapisati zvok na magnetofonski trak posneti
    // napisati: zapiši veliki B; zapisati število z besedo, s številko; zapisati opombo na rob / zapisati s kredo, svinčnikom / vse to sem ti zapisal v pismu / zapisati oceno knjige
    // prikazati s črtami, pikami: zapisati potresni sunek; z aparatom zapisati utripanje srca
  2. 2. napisati kam ime, osebne podatke koga s kakim namenom: policist ga je ustavil in zapisal; zapisati voznika
  3. 3. navadno z dajalnikom v oporoki določiti koga za dediča: zapisati komu hišo, zemljišče / v kmečkem okolju zapisati komu kot v hiši izgovoriti; premoženje je zapisal nanjo prepisal
    // v oporoki mu je zapisal posestvo
  4. 4. star. vpisati, včlaniti: zapisati koga k planincem; zapisati otroka v šolo / zapisati se med protestante postati protestant; prostovoljno se zapisati na vojsko, v vojake prijaviti
  5. 5. knjiž. vstaviti, vnesti: zapisati kaj v seznam / učenca so zapisali v posebno skupino uvrstili
  6. 6. ekspr. narediti, odločiti, da je kdo deležen česa neprijetnega, hudega: zapisati koga pomanjkanju, pozabi, uničenju / zapisati koga smrti
    ●     ekspr. čas vselej zapiše pravično sodbo po daljšem času se pokaže resnična vrednost česa; ekspr. svoje življenje je zapisal glasbi posvetil; ekspr. to zapiši na svoj račun tega si sam kriv; ekspr. to si zapiši v spomin, srce si zapomni; ekspr. to si zapiši za uho, ušesa dobro si zapomni; iron. to si lahko zapišete s (črno) kredo v dimnik ne bo upoštevano, se bo hitro pozabilo; nižje pog. kam pa je to za zapisati izraža začudenje, presenečenje nad čim
    ♦     lingv. zapisati prislov narazen, skupaj; šah. zapisati potezo; šol. zapisati učenca v dnevnik
a vez., knjiž.  
  1. 1. v protivnem priredju za izražanje
    1. a) nasprotja s prej povedanim; pa, toda, vendar: prej so ga radi imeli, a zdaj zabavljajo čezenj; to so besede, a ne dejanja; drugod umetnike slavijo. A pri nas? sicer je miren, a kadar se napije, zdivja / včasih okrepljen bilo ji je malo nerodno, a vendar tako lepo pri srcu
    2. b) nepričakovane posledice: tipal je po temni veži, a vrat ni našel; postarala se je, a ni ovenela
      // za omejevanje: to more ugotoviti samo zdravnik, a še ta težko; bral je, a samo kriminalke
      // na začetku novega (od)stavka za opozoritev na prehod k drugi misli: A vrnimo se k stvari! A dopustimo možnost, da se motimo
  2. 2. redko, v vezalnem priredju za navezovanje na prej povedano; in, pa: sin je šel z doma, a hči se je omožila v sosednjo vas / nevesta se sramežljivo smehlja, a rdečica ji zaliva lice
anti... ali ánti... predpona v sestavljenkah (ȃ) 
  1. 1. za izražanje
    1. a) nasprotovanja, odpora: antiabsolutističen, antialkoholen, antifašist
    2. b) nasprotnega delovanja, učinkovanja: antifebrin, antitoksin
    3. c) nasprotnega položaja, gibanja v nasprotno smer: anticiklon, antipod, antipasat
    4. č) kontrasta, nasprotja: antihistoričen, antilogaritem, antitalent
  2. 2. za označevanje predhodnosti v času ali prostoru: antidatirati
béljenje1 -a s (ẹ́) 
  1. 1. glagolnik od beliti1:
    1. a) beljenje stanovanja
    2. b) beljenje las, platna; beljenje tkanine s klorom
    3. c) beljenje hlodov
  2. 2. redko belež: beljenje odpada s sten
beráški -a -o prid. (á) 
  1. 1. nanašajoč se na berače:
    1. a) beraška malha
      ●       priti na beraško palico popolnoma obubožati; spravil jih je na beraško palico povzročil je, da so izgubili vse premoženje
    2. b) bogatin ni maral v hišo beraške neveste / beraški pogreb
      ♦       rel. beraški red samostanski red, ki se odpoveduje vsakemu premoženju
  2. 2. ekspr. po materialni vrednosti nezadosten: garal jim je za beraško plačo / taka beraška večerja
biciklíst -a m (ȋ) 
  1. 1. kdor se vozi s kolesom; kolesar: polna cesta biciklistov in pešcev / po drugi etapi so biciklisti počivali
  2. 2. pog., slabš. kdor je ponižen pred nadrejenimi in priganjaški do podrejenih: »Biciklist« pravijo na terenu tovarišu, ki »upogne hrbet navzgor, navzdol pa pritiska« (B. Kidrič)
blagoslòv -óva m (ȍ ọ̄) 
  1. 1. rel. prošnja za božjo naklonjenost, včasih z obredno kretnjo: dati, dobiti blagoslov; dvigniti roke k blagoslovu; materin blagoslov / apostolski blagoslov papežev
    // v krščanstvu obred z znamenjem križa: blagoslov z monštranco / zvoniti k blagoslovu k popoldanskemu cerkvenemu opravilu
    // blagoslov oljk blagoslovitev
  2. 2. vznes. kar povzroča srečo, korist: ta človek je blagoslov za hišo / na tej hiši počiva božji blagoslov; klicati blagoslov na polje srečo, obilje; občutiti blagoslov dela; Vse blagoslove tebi, Ljubljana! (I. Cankar)
    ●     vznes. zakonski blagoslov otroci
  3. 3. nav. iron. privoljenje, potrditev: dati blagoslov za kaj; Kar se je dotlej godilo več ali manj prikrito, je dobilo najvišji blagoslov (B. Ziherl)
    ♦     etn. hišni blagoslov podoba z nabožnim besedilom
blízu prisl., blížje in blíže (í) 
  1. 1. izraža majhno razdaljo, ant. daleč:
    1. a) pri mirovanju: ljudje so blizu; hiše stojijo zelo blizu skupaj; tu blizu ni nikogar; od blizu pogledati; redko mož iz vasi blizu / biti resnici najbližje; ne poznam ga (od) bližje natančneje
    2. b) pri premikanju: priti blizu; stopiti bližje k oknu; najbližje ima do Kranja / prihaja bližje in bližje; čedalje, malo, še bližje
      ●       prišli so od blizu in daleč od vsepovsod; sprl se je z nami, pa ga ni več blizu ne prihaja k nam; ne dá nikomur blizu je nedostopen; nihče mu ne more blizu je na takem položaju, da mu nihče ne more škodovati s svojo kritiko
  2. 2. izraža majhno časovno oddaljenost: poldne, pomlad je blizu; čas odločitve je blizu / predramil se je blizu pred polnočjo
  3. 3. s čustvenim dajalnikom izraža prijazno razmerje, duhovno sorodnost: te države so nam zelo blizu in prijateljske; mati mu je bolj blizu kot oče; umetnini sta si notranje blizu / publ. to poroča tisk, ki je blizu vladi
  4. 4. izraža precejšnje približevanje določeni polni meri; skoraj: hodila sta skupaj blizu dve leti; mesto ima blizu sto tisoč prebivalcev; tehta blizu dve kili / rod je blizu na tem, da izumre; redko govoril je blizu takole nekako; prim. bližji
bódisi vez. (ọ̄) knjiž.  
  1. 1. v ločnem priredju, v zvezi z bodi(si), ali za vezanje stavkov ali stavčnih členov
    1. a) ki se vsebinsko izključujejo; ali: prebivalci so se bodisi poskrili bodisi razbežali / s podrednim veznikom bodisi da ga je spekla vest, bodisi da ga je obšlo usmiljenje, otrokom je prizanesel
    2. b) ki kažejo na možnost izbire: ptice si delajo gnezdo bodisi v grmovju bodisi v vejah; službo lahko nastopi bodisi takoj bodisi čez pol leta; naj pride bodisi jutri bodisi v torek ali sredo
      ●       ekspr. bodisi staro ali mlado, vse ga ima rado stari in mladi
  2. 2. v dopustnih odvisnih stavkih, navadno okrepljen za izražanje dejstva, kljub kateremu se dejanje nadrednega stavka uresniči; čeprav, če: njegove opombe, bodisi še tako pametne, odklanjajo / bodisi pozimi ali poleti, nikoli ni nosil suknje
    // za omejevanje: spanje, bodisi (tudi) kratko, poživi človeka
bóg -á m, daj. ed. stil. bogú; mn. bogóvi; im., tož. dv. bogóva in bogá (ọ̑) 
  1. 1. ed., v enoboštvu nadnaravno bitje, ki je ustvarilo svet in ki posega v njegov razvoj: častiti, moliti boga; klicati boga na pomoč; prositi boga za zdravje; verovati v boga; prisegati pred bogom; kot boga te prosim / v krščanstvu pravični, večni, vsemogočni Bog; gospod Bog; Bog oče; vznes. Bog ga je poklical, vzel k sebi umrl je; pred smrtjo se je spravil z Bogom prejel je zakrament za umirajoče
    // v mnogoboštvu vsako od človeku nadrejenih bitij: Homerjevi bogovi in junaki; Perun, bog starih Slovanov; sončni bog; bog vojske; bogovi na Olimpu; živi ko mali bog zelo dobro, v izobilju
    // ekspr. to ti je bil prizor za bogove imeniten, čudovit, zabaven
  2. 2. v medmetni rabi, z oslabljenim pomenom izraža
    1. a) začudenje, navdušenje: bog, koliko lepote je okoli nas! ljubi bog, ali je to mogoče
    2. b) nejevoljo, nestrpnost: kaj pa govoriš, bog te je dal; pojdi že, bog te nesi; ali boš kar naprej počival, bog te nima rad; bog nebeški, kaj sem jaz kriv; kod si hodil tako dolgo, za bóga milega; pustite me pri miru, za bóga svetega
    3. c) strah, vznemirjenje, obup: o bog, kaj bo iz tega; moj bog, kako smo nesrečni; o ti moj bog, saj ne bom zdržal
    4. č) dvom, negotovost, upanje: sam bog ve, če je res; bog vedi, kod hodi; če bog da, se bomo kmalu videli
    5. d) svarilo, prepoved, opozorilo: bog ne daj, samo tega ne; bog varuj, da bi kaj takega storil; bog ne zadeni, da bi pozabil na nas
    6. e) hvaležnost, zadovoljstvo: dobro smo opravili, hvala bogu; bog plačaj za dar hvala; elipt. vzemi ga, še bog če te mara; še bog da je prišel / boga zahvali, da se je tako zgodilo
    7. f) najboljšo željo, naklonjenost: bog daj srečo, zdravje; bog daj, da bi bilo res; bog (te) živi! / ob spominu na umrle Bog ji daj dobro, nebesa
    8. g) zlasti v kmečkem okolju pozdrav: dober večer bog daj; »Dober večer!« »Bog daj! ali Bog ga daj!«; vznes., ob slovesu bog s tabo
    9. h) podkrepitev trditve: govoril bom resnico, tako mi bog pomagaj; o njej ne vem nič slabega, bog varuj; bog mi je priča, da ne lažem; pod milim bogom za nobeno rabo nisi prav za nobeno; to je gotovo kakor bog v nebesih
  3. 3. ekspr. človek, ki ima veliko veljavo: ta otrok je bog v družini; v vasi je bil mali bog / imela ga je za boga zelo ga je občudovala, oboževala
    // najvišji vzor, ideal: njegov bog je denar
    ●     ekspr. najljubša ji je kava, no, bog ji jo blagoslovi privoščim ji; šalj. ustavili se bomo, kjer bog roko ven molí v gostilni; bog ga tepe nesreče ga zadevajo; naj gre, bog z njim ni mi žal; bibl. dajte cesarju, kar je cesarjevega, in bogu, kar je božjega vsakemu svoje; živeti bogu za hrbtom v oddaljenem, zakotnem kraju; ekspr. bogu čas krasti lenariti; drži se ko lipov bog je neroden, molčeč; to je pa narejeno, da se bog usmili, star. da se bogu smili zelo slabo; preg. človek obrača, bog obrne človekova pričakovanja se ne uresničijo zmeraj; preg. bog je sam sebi najprej brado ustvaril vsak poskrbi najprej zase
bók -a in bòk bôka m (ọ̑ ọ̄; ȍ ó) 
  1. 1. spodnji stranski del trupa: upreti roke v boke; meč mu je visel ob boku; ženska širokih bokov; riba s progami na bokih; zibanje v bokih / kot povelje roke v bok!
    // nav. ed. stran telesa: ležati na boku; obrnil se je z boka na bok; levi, desni bok
  2. 2. stranski, vzdolžni del
    1. a) predmeta, stvari, zlasti prevoznega sredstva: avto se je prevrnil na bok / ladja se je nagnila na bok; voda se peni ob bokih
      ♦       navt. desni, levi bok ladje gledano od krme proti premcu
    2. b) skupine ljudi, živali: napasti bok kolone; vpasti sovražniku v bok / udariti na nasprotnika z boka
      ●       lahko ga postavimo ob bok najboljšim režiserjem ga enačimo, vzporejamo z njimi; publ. stali so bok ob boku tesno skupaj
bôlj prisl., nàjbolj (ȍ) 
  1. 1. stopnjuje
    1. a) pridevnike, ki nimajo primernika z obrazilom, in iz njih izpeljane prislove: bolj zelen; bolj goreč, oddaljen, razvit; bolj moški; bolj domač, zdrav; najbolj gozdnati kraji; bolj divje gleda / tako se stopnjujejo, posebno kadar je poudarek očiten, tudi tisti pridevniki in prislovi, ki imajo sicer primernik z obrazilom: bolj pametno govori, kakor smo pričakovali; to je najbolj pohleven človek / zagotovljena je kar najbolj izdatna podpora
    2. b) nepridevniške prislove: premakniti bolj naprej; stal je bolj zadaj kakor jaz; bolj natanko pogledati; to mi je bolj prav / to vprašanje je danes bolj kot kdajkoli pereče; ogiba se ga bolj ko mogoče kolikor se le da
  2. 2. izraža večjo mero glagolskega dejanja ali stanja: eden je bolj molčal kakor drug; ono drugo blago mi je bolj po volji; izkazal se je bolj moža, kot bi si mislil; naraven je, da bolj ne more biti; telesna moč ga ne mika manj od duševne, če ne celo bolj; doma je najbolj brez skrbi / čedalje, še, veliko, vse, zmerom bolj me skrbi; poleti ni bral, tem bolj pa pozimi
    ●     bolj in bolj mu je všeč čedalje bolj, zmerom bolj; stvar je bolj ali manj jasna kolikor toliko, približno
  3. 3. izraža sorazmernost dejanja v nadrednem in odvisnem stavku: kolikor bolj so jih tlačili, toliko bolj so se upirali; čim nižje greš, tem bolj je zeleno; bolj ko se ga otepaš, bolj sili vate; Kmet če je bolj jezen, bolj pije (F. Detela) ; Bolj psa dražiš, huje laja (I. Koprivec)
bôžji -a -e prid. (ó) 
  1. 1. rel. ki izhaja od boga, bogu lasten: božja kazen ga je zadela; božja ljubezen, pravičnost; prositi za božjo milost; z božjo pomočjo smo se rešili; naj bo, kakor je božja volja / vznes. zaželel jim je božjega blagoslova srečo, uspeh; star. Ferdinand, po milosti božji cesar Avstrije / Sin božji Kristus; vznes. poslušati božjo besedo evangelij, pridigo; Mati božja Kristusova mati; božja previdnost ga je vodila Bog; deset božjih zapovedi / božji rop oskrumba, onečaščenje česa svetega ali posvečenega
    // namenjen bogu: božja čast / star. služabnik božji duhovnik; knjiž. hiša božja, star. božji hram cerkev; služba božja maša
    // božji grob vidni spomin Kristusovega groba po cerkvah za velikonočne praznike
  2. 2. v medmetni rabi, včasih kot zapostavljeni prilastek, z oslabljenim pomenom, v zvezi z nekaterimi besedami izraža
    1. a) začudenje, presenečenje: križ božji, ali je to mogoče
    2. b) nejevoljo, nestrpnost: za božji čas, kakšno javkanje; miruj že, strela božja
    3. c) svarilo, opozorilo: ne govori tako, za božjo voljo
    4. č) podkrepitev, poudarek: človek božji, kaj govoriš! že ves božji dan sedi; na pomoč, ljudje božji; nikjer nimaš božjega miru; na vsem božjem svetu, pod božjim soncem ji ne najdeš enake
      ●       božji mir v srednjem veku od cerkvene oblasti zaukazana prepoved bojevanja ob določenem času, na določenem ozemlju, proti določenim osebam ali nasploh; vznes. ta dogodek je bil očiten prst božji svarilo, opomin, kazen; star. živeti v strahu božjem čednostno, pošteno; iron. ne bodi tak božji volek pohleven, mevžast; ekspr. če si božji, si sit dovolj si jedel; star. božja dekla smrt; pog., šalj. božja kapljica vino; star. v kotu je visela božja martra križ s podobo Kristusa; vznes. božja njiva pokopališče; iti na božjo pot romanje; tam je slavna božja pot romarska cerkev; star. izid bolezni je še v božjih rokah neznan, nejasen; božja sodba v srednjem veku postopek v sodstvu, pri katerem je moral osumljenec za dokaz svoje nekrivde prebiti krute, smrtno nevarne preizkuse; star. stopiti pred božjo sodbo umreti; star. šiba božja velika nesreča, nadloga; ekspr. za božjo voljo jih je prosila, naj ji pomagajo zelo; vznes. pesnik po božji volji velik, nadarjen; naj gredo v božjem imenu ne branim jim; šalj. potrpljenje je božja mast, samo revež je, kdor se z njo maže; preg. ljudski glas, božji glas ljudsko mnenje je navadno pravilno, odločujoče; preg. božji mlini meljejo počasi, pa gotovo sčasoma je vsak kaznovan za svoja slaba dejanja
      ♦       bot. božji les ali božje drevce zimzelen grm s trnato nazobčanimi listi, Ilex aquifolium; božja milost zdravilna rastlina, ki raste na vlažnih bregovih in močvirnih travnikih, Gratiola officinalis; vrtn. božje drevo parkovno ali gozdno drevo z velikimi pernato razdeljenimi listi; pajesen; prisl.: častiti po božje; sam.: kdo si, božji? star. nima božjega v žepu denarja
bránje -a s (ā) 
  1. 1. glagolnik od brati:
    1. a) učiti se branja in pisanja; logično branje / ocene iz branja
    2. b) knjiga je vredna branja; že pri prvem branju je pesem razumel
    3. c) branje zemljevida
    4. č) šel je k sosedovim v branje
  2. 2. raba peša kar je namenjeno za branje; čtivo: zabavno branje
cvŕk -a m (ȓ) 
  1. 1. redko cvrčanje, cvrkut: cvrk ptičjih mladičev
  2. 2. nar., ekspr. klofuta, zaušnica: Tisti njen dober dan — kakor cvrk na njegovem licu (B. Pahor)
čàs čása m (ȁ á) 
  1. 1. neomejeno trajanje: prostor in čas; čas teče; ekspr. čas beži, se vleče; meriti čas; enota časa / v teku časa / s časom se bo marsikaj spremenilo sčasom
  2. 2. navadno s prilastkom omejeno trajanje kot del neomejenega trajanja: zdaj ni časa za take stvari; za kratek čas je skočil k sosedu; gradnja je odložena za nedoločen čas; ves čas je stal; že dalj, dolgo časa ni bilo dežja; že nekaj časa ga čakam; čez nekaj, nekoliko časa sem ga zopet srečal; pog. vsake toliko časa je treba stroj očistiti od časa do časa; imeli smo toliko časa, da smo si ogledali najnujnejše; narediti kaj v doglednem, rekordnem času; delo je opravil v istem času kot drugi; veliko časa je porabil za učenje; med tem časom, ko ga ni bilo doma, se je marsikaj spremenilo / star. ta čas tajnik zdaj, sedaj
    // čez čas je spet spregovoril čez nekaj časa; določen čas ga ne bo nekaj časa; pog.: en čas bom čakal, dolgo pa ne nekaj, malo časa; čez en čas se je spet oglasil čez nekaj časa
    // pred časom so bili še vsi njegovega mnenja do nedavnega, ni dolgo od tega
    // od časa do časa je drget prešinil zemljo v manjših časovnih presledkih; ves čas, odkar je prišla, samo klepeta kar naprej, neprestano
    // za čas nam je izginil izpred oči za kratek čas, za trenutek; umakniti se za časa začasa
    // točka v neomejenem trajanju: objavili so datum, čas in kraj prireditve, odhoda / napovedovalec v radiu je povedal točen čas koliko je ura
    // od tistega časa ni več govoril
  3. 3. omejeno trajanje
    1. a) s katerim človek razpolaga: pridem, če bo čas; nima časa za razvedrilo; s pridom izrablja svoj čas; nočem vam krasti dragocenega časa; ekspr. po gostilnah trati, ubija, zapravlja čas; zmeraj najde čas za branje; pog. utrgala, vzela si je čas za vzgojo otrok; takrat ni bilo časa za pogajanje dovolj časa
      // ker ni v službi, ima dosti časa prostega časa; izgubljen, zapravljen čas nekoristno porabljen
      // prosti čas s katerim človek po opravljenem poklicnem delu lahko sam razpolaga
    2. b) s prilastkom ki je dogovorjeno ali določeno za kaj: čas za povračilo dolga je pretekel; opravil je vse v prej določenem času; za prijavo je že skrajni čas; zadnji čas je, da to storiš; dali so mu čas za premislek; ni še čas za kosilo / obratovalni čas / vrnil se je o pravem času, ob času pravočasno
      // trgali so pred časom, zato je grozdje kislo predčasno; zaradi nezadostne hrane umre dosti ljudi pred časom prekmalu, prezgodaj
      // delovni čas uradno določeno trajanje (dnevne ali tedenske) zaposlitve; deljen, izmeničen delovni čas; osemurni delovni čas
    3. c) s prilastkom ki je ugodno, primerno za kaj: bo že prišel čas, ko bova obračunala; spregovoril je ob nepravem času, v ugodnem času; do koče smo prišli ravno pravi čas, potem se je ulila ploha; to ni primeren čas za obiske, učenje; takrat ni bil čas za pogajanje pravi čas
      // naš čas še ni prišel; njegov čas je minil / ekspr. čas je že, da poveste svoje pripombe potrebno, nujno je; čas je pozabiti stare razprtije
    4. č) s prilastkom v teku dneva, leta: vsak dan odhaja ob istem času; čas košnje, čas največjega dela; v času glavne sezone; v času od zgodnje jeseni do začetka zime; poletni, zimski čas; predpustni čas; zdravnik mora k bolniku ob vsakem času kadarkoli
      // vsak čas se lahko vrne kmalu, vsak hip
      // pomlad je najlepši letni čas / z oslabljenim pomenom: v večernem času se je zrak prijetno ohladil zvečer; v času počitnic med počitnicami, o počitnicah
    5. d) s prilastkom v življenju, bivanju: čas mladosti, staranja; v času zorenja
  4. 4. tudi mn., navadno s prilastkom omejeno trajanje z razmerami, okoliščinami, stvarnostjo vred: ta čas mi bo ostal za vedno v spominu; to je bil za narod usoden, odločilen čas; poznata se iz partizanskih časov; razvoj gospodarstva v povojnem času; v prejšnjih, davnih, starih časih; bil je eden največjih umetnikov vseh časov; v času okupacije, turških vpadov / to je nenavadno za naš čas sedanjost; tu je vse tako kot prejšnje čase nekdaj, v preteklosti
    // za časa Rimljanov / v zadnjem času, zadnje čase si se zelo spremenil; prve čase je imela še nekaj upanja sprva; svoj čas svojčas, svoje čase je bil velik gospod nekoč, prej
    // razmere, okoliščine, stvarnost v omejenem trajanju: danes niso časi za tako brezskrbno življenje; ni se mogel prilagoditi novemu času; za tiste čase so bile njegove ideje napredne; v teh časih tak človek ne more najti razumevanja; današnji, dobri, stari časi; težki, žalostni časi; pesn. grenki časi; ekspr. obetajo se mu zlati časi / gledališče je ogledalo časa; delo je napisano v duhu časa; odnesel ga je tok časa / ekspr. to so bili časi! dobri, imenitni
    ●     odločite se, še je čas ni še prepozno; prišel bom, če mi bo čas dopuščal če bom imel čas; ker so dela prepozno začeli, jih bo lovil čas bodo morali hiteti; stavbo je že načel čas, ekspr. zob časa zaradi starosti začenja razpadati; pri delu ga je čas prehitel dela ni utegnil dokončati; ekspr. s tem ne bom izgubljal časa se ne bom ukvarjal; s petjem si krajša čas se zabava, odganja občutek praznote; ekspr. bogu čas krasti lenariti; s klepetanjem si preganja čas se kratkočasi, se zabava; presti čas z igro prstov kratkočasiti se, zabavati se; vidita se na redke, ekspr. svete čase malokdaj, poredkoma; ekspr. na, za (vse) večne čase se mu je zameril za zmeraj; publ. pridobiti na času storiti kaj prej kot v določenem času; imeti časovno prednost pred kom; iti, hoditi s časom prilagajati se razmeram; biti napreden; ekspr. že lep čas nismo videli dobrega filma precej dolgo; dolg čas dolg čas mu je dolgčas; ekspr. dolg čas prodajati dolgočasiti se; iz dolgega časa si žvižga iz dolgočasja; od dolgega časa je ves bolan od dolgočasja; kratek čas delati komu kratek čas kratkočasiti, zabavati ga; slikanje mu je le za kratek čas za razvedrilo, v zabavo; ekspr. ima pisan, zlat, židan čas veliko prostega časa; star. bliža se ji njen čas porod; redko svoj čas je preživel mirno svoje življenje; star. bolnik ima svoje čase obdobja, ko ga bolezen napade; vsako delo potrebuje svoj čas se ne da opraviti v prekratkem roku; njegovo delo v svojem času ni našlo razumevanja ob nastanku; bilo je ob tistem času, ko se mu je rodil otrok tedaj; toliko časa je delal, pa nima svojega kotička dolgo, daljši čas; ekspr. dober, lep del časa je zapravil v gostilni večino časa; kolo časa se ne more obrniti nazaj preteklost se ne vrne; knjiž., ekspr. bil je pravi otrok svojega časa človek s tipičnimi značilnostmi časa, razmer, v katerih je živel, ustvarjal; ekspr. je na tesnem s časom ima zelo malo časa (za kaj); ekspr. za božji čas! izraža nejevoljo, nestrpnost; čas celi rane; čas prinese svoje po daljšem trajanju se stvari omilijo; pustimo času čas pustimo, da se stvari normalno razvijajo; vse ob svojem času; vsaka reč le nekaj časa traja vse se spremeni, nič ni večno; njegov odstop je samo še vprašanje časa moral bo odstopiti, samo ne ve se še, kdaj; preg. čas je zlato
    ♦     astr. sončni čas po Soncu merjeno trajanje; krajevni ali lokalni čas po krajevnem poldnevniku merjeno trajanje; fiz. nihajni čas čas, ki ga porabi nihajoče telo za pot od ene skrajne lege do druge in nazaj; fot. čas osvetlitve trajanje osvetlitve filma pri fotografiranju; aparat z več časi z napravami za uravnavanje trajanja osvetlitve; geogr. greenwiški čas; jur. čakalni čas; čas zastaranja; kem. razpolovni čas čas, v katerem razpade polovica atomov radioaktivne snovi; lingv. čas gramatična kategorija za izražanje sedanjosti, preteklosti in prihodnosti glagolskega dejanja; sedanji, pretekli, prihodnji čas; prislovno določilo časa; tvorba časov; šol. učni čas trajanje pouka; šport. dosegel je dober, rekorden čas rezultat pri hitrostnem športu
čêlo -a s (é) 
  1. 1. del obraza nad očmi: gubati, gubančiti, nabrati, nagubančiti čelo; poljubil jo je na čelo; pot mu stopi na čelo; zdaj se spomnim, je rekel in se udaril po čelu; nizko, visoko čelo; briše si potno čelo / kot povelje s čelom levo! / pesn. jasno, mračno čelo obraz, obličje
  2. 2. sprednji, začetni del
    1. a) skupine ljudi, živali: čelo kolone, sovražnikove vojske; čelo sprevoda / biti, hoditi na čelu pred skupino
    2. b) predmeta, stvari: posadijo ga na čelo mize; veter piha v čelo ladje; čelo zibelke / hiša je obrnjena s čelom proti ulici s pročeljem; zastar. na čelu knjige je bilo zapisano: za prosto ljudstvo
  3. 3. manjša, končna ravna ploskev podolgovatega orodja: čelo kladiva, sekire, zagozde
  4. 4. navadno v zvezi z biti, postaviti se, stopiti na prvo, vodilno mesto ali položaj: postaviti se, stopiti na čelo delavskega gibanja; stati na čelu organizacije; delavski razred s komunistično partijo na čelu
    ●     gleda ga izpod čela grdo, jezno; pogledoval ga je izpod čela plašno, skrivaj; med tekmovanjem je bil ves čas na čelu prvi; star. saj nima na čelu zapisano, kaj misli na zunaj se ne vidi
    ♦     arhit. čelo trikotni vrh stene pod streho; geogr. čelo ledenika spodnji konec; čelo strmo se dvigajoči del pobočja gore ali stene; les. čelo čelna ploskev lesa ali lesnih izdelkov; mont. čelo stena odkopnega prostora, iz katere se koplje ruda; um. nadvratno čelo ploskev med preklado in lokom nad portalom; timpanon
četŕt prisl. (ȓ) 
  1. 1. izraža del na štiri enake dele razdeljene
    1. a) merske enote: naročil je četrt litra vina, spil ga je le četrtino; kupiti tri četrt metra blaga; elipt., pog. četrt kruha, prosim
    2. b) časovne enote: čaka že kake tri četrt ure; avtobus odpelje vsake četrt ure; pri napovedovanju časa se ura izpušča: osem in četrt 815; četrt (manjka) do petih 445; četrt čez deset(o) 1015; četrt čez šest, četrt na sedem 615; tri četrt na sedem 645
  2. 2. izraža del na štiri enake dele razdeljene celote: dogradili so tri četrt hiše; minilo je četrt stoletja; dobre tri četrt prebivalstva se je odselilo
čéz prisl. (ẹ̑) 
  1. 1. izraža
    1. a) gibanje od enega kraja do drugega, na drugo stran: čez priti; tam je most, čez vozi vlak; stoji pred zidom in gleda čez / oblaki se valijo od planin sem čez
    2. b) stanje na drugi strani, onkraj: smo že čez; tam čez leži vas
  2. 2. izraža preseženo mero: snega je do kolen in čez; ura je poldne ali malo čez; možu je šestdeset let in še čez / tram gleda na eni strani pet centimetrov čez / voda je čez in čez preplavila bregove čezinčez
    ●     pog. sinu posestvo čez dati izročiti, prepisati; pog. čez dati, vreči izbruhati, izbruhniti; žarg. ta tovarišica ima pionirčke čez na skrbi; pog. mleko gre čez kipi in gre čez rob; pog. iti, spraviti čez ilegalno v tujino; pog. čez peti z višjim glasom spremljati melodijo; pog. prevzeti delo na čez načez
človéški -a -o prid. (ẹ́) 
  1. 1. nanašajoč se na človek 1—2:
    1. a) človeška kri; zgradba človeškega telesa; človeška narava, zavest / karikature niso imele človeške podobe / zgodovina človeškega rodu; član človeške družbe / v drami je ustvaril vrsto človeških likov; človeških žrtev ni bilo; tragična usoda neznanega človeškega bitja
    2. b) človeška dobrota, objestnost; upoštevati človeško dostojanstvo / to so pač človeške potrebe
  2. 2. ki kaže v odnosu do okolja pozitivne moralne lastnosti: paznik je bil s kaznjenci človeški; človeško ravnanje z živalmi / postal je bolj človeški / zanjo nima človeške besede
    // knjiž. ki združuje v sebi vse, kar je pozitivnega v človeku: spoznal si njegovo človeško vrednost; v zaporu sta se razkrivala tovariški duh in človeška vsebina posameznika / presenetila ga je pisateljeva človeška toplina
  3. 3. ki ima za človeka značilne lastnosti: bil je čisto človeški, vsakdanji / če gledamo nanj s človeškimi očmi, mu marsikaj lahko oprostimo
  4. 4. ekspr. ki ustreza osnovnim zahtevam, potrebam človeka: dobil je čisto človeško sobo; rad bi živel človeško življenje
    ●     ekspr. v ta gozd še ni stopila človeška noga človek, ljudje; preg. motiti se je človeško
    ♦     zool. človeška ribica repata dvoživka, ki živi v podzemeljskih jamah Krasa, Proteus anguineus
dajáti dájem, tudi dájati in dajáti -em, stil. dajáti -èm nedov., dajàj dajájte tudi dájaj dájajte; dajál tudi dájal (á á; á á á; á ȅ) 
  1. 1. delati, da prehaja kaj k drugemu: denar za kino mu je dajal oče / dajati jesti, piti / dekla je dajala svinjam krmila svinje
    // dajal mu je nove in nove naloge / dajati na kredit, star. na kredo prodajati; dajati na upanje; hišo dajejo v najem / pog. zakaj mi to daješ nazaj vračaš
    // podarjati, poklanjati: dajati za spomin / dajati darove, miloščino
    // delati, da prehaja kaj drugemu v uporabo: ne dajaj knjig, peresa drugim
    // delati, da lahko kdo kaj dela, s čim razpolaga: dajejo jim na izbiro / otrokom dajejo čudna imena
  2. 2. delati, da česa, kar je kdo prej imel, nima več: vse življenje moram samo dajati; krvodajalci dajejo kri
  3. 3. delati, ustvarjati čemu kako lastnost: obleka ji daje gosposkost / delo daje zadovoljstvo
  4. 4. s širokim pomenskim obsegom delati, da prihaja kaj kam z določenim namenom
    1. a) s prislovnim določilom: otroke so dajali v šole / založba daje na trg cenene knjige / ker so bili revni, so dajali otroke za pastirje in dekle
    2. b) z namenilnikom: obleke je dajala delat boljšim šiviljam; otroke so dajali študirat pošiljali
      // z nedoločnikom delati, povzročati, da se s čim kaj dogaja: to mi daje misliti / na nastopih se je dajal slaviti
  5. 5. pog. plačevati: dajal je za pijačo, za vino / koliko ti je kupec dajal za avto? je bil pripravljen plačati, je ponujal
  6. 6. ustvarjati kaj kot rezultat svoje sposobnosti, dejavnosti: krave mu dajejo malo mleka; plantažni nasad bo dajal sto vagonov jabolk; ovca daje volno / drevo daje vrtu senco; zvezde so dajale bledo svetlobo / pog. kinematograf daje štiri predstave na dan; kaj dajejo danes v gledališču / pog. preživlja se s tem, da daje ure iz matematike poučuje izven šole, inštruira
    // pohištvo daje sobi poseben pečat, ton; dajati povod, upanje, videz, vtis, zgled
    // povzročati, da kdo kaj dobi, ima: dajati potuho, pravico, priložnost; šola daje izobrazbo izobražuje
  7. 7. z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: dajati bolnikom injekcije; dajati nauke, odgovore; dajati pohujšanje pohujševati; dajati pomoč pomagati; dajati ukaze ukazovati; star. dajati hvalo
  8. 8. delati, da prihaja kaj na določeno mesto: dajati obleke v omaro; ves čas je dajal drva na ogenj
  9. 9. navadno z nikalnico delati, da se kaj more goditi: skrbi mu ne dajejo spati; tega mi duša, srce, vest ne daje
  10. 10. ekspr., v zvezi z na prisojati komu vrednote; ceniti: vsak, kdor kaj daje nase, bo prišel
  11. 11. nav. 3. os., pog., ekspr. povzročati bolečine; boleti: želodec ga daje / mrzlica, naduha, revmatizem jo daje; hoja v hrib me je dajala / brezoseb.: v križu me daje; spet me daje, je zastokal / bolečine so ga dajale / lakota jih daje
    ●     ekspr. v pesmih daje duška svoji žalosti sproščeno izraža svojo žalost; daje se samo tistemu, ki ji je všeč ima ljubezenske, spolne odnose z njim; daje prednost udobni obleki pred lepo obleko raje se odloča za udobno obleko kot za lepo obleko; to nerad dajem iz rok prepuščam v last drugemu, v vodstvo drugemu; pog. delavci dajejo vse od sebe, da bi delo končali do skrajnosti se trudijo; pog. v nič dajati omalovaževati, podcenjevati; pog. sosedom se v zobe daje povzroča, omogoča, da ga opravljajo; ekspr. z obema rokama daje je radodaren, velikodušen; ekspr. dajati si opraviti, opravka z vrtom ukvarjati se
dáleč prisl. (á) 
  1. 1. izraža veliko razdaljo, ant. blizu:
    1. a) pri mirovanju: postaja je daleč; najbolj daleč; daleč naokoli najbogatejši; knjigo drži daleč od sebe; daleč po svetu znan; ekspr. daleč daleč spredaj; kmetije so daleč vsaksebi; tam daleč za drevjem; vidi le na daleč / ne daleč od hiše nedaleč; od daleč gledati, pozdravljati oddaleč
      // po mišljenju sva si daleč narazen; biti daleč od družbenega dogajanja, od resnice; v tehniki so daleč pred nami; ostal je daleč za časom
    2. b) pri premikanju: domov nima daleč; nocoj ne prideš daleč; premakniti mejo daleč naprej; spremil ga je daleč iz mesta; prevažati blago na daleč / od daleč se ga bom ognil oddaleč
      // izraža razdaljo sploh: izmeril je, kako daleč je skočil; do vode je uro daleč; kakor daleč seže oko, je sama ravnina; on stanuje bolj daleč kot jaz
  2. 2. izraža veliko časovno oddaljenost: konec leta je še daleč; daleč nazaj najpomembnejši dogodek; pameten je in vidi daleč vnaprej, v prihodnji razvoj
  3. 3. ekspr. izraža veliko mero: daleč presega vrstnike; tako daleč se spozabi, da ga udari / daleč močnejši nasprotnik; daleč najhitrejši; cena je daleč previsoka
    ●     z zidavo hiše so že daleč precej hiše so že sezidali; brez znanja ne prideš daleč ne boš imel uspehov; iron. daleč si prišel moralno, gospodarsko si zelo propadel; pripravila ga je celo tako daleč, da se je smejal dosegla je; ekspr. daleč sem od tega, da bi vse zanikal nikakor nočem vsega zanikati; ekspr. še (od) daleč mu ni podoben sploh ne; preg. jabolko ne pade daleč od drevesa otrok je tak kot starši; preg. počasi se daleč pride premišljena vztrajnost je koristnejša kot naglica; prim. dalj, dalje, dlje
de... predpona v sestavljenkah  
  1. 1. za izražanje nasprotnosti tega
    1. a) kar je pomen osnovne besede: dehumanizacija, demilitarizacija; denacionalizirati
    2. b) kar pomeni beseda z drugačno predpono: defenziva, degresija
  2. 2. za izražanje odstranjevanja, smeri proč, stran: depilacija, deratizacija; degažirati
dejáti1 déjem dov., tudi dém; 2. mn. déjete tudi déste, 3. mn. tudi dejó; déj in dèj; dejál (á ẹ̑) navadno kot deležnik na -l  
  1. 1. izraziti z besedami, reči: tako je dejal govornik v svojem govoru; dejala je, da pride jutri domov; saj ni tako hudo, je dejal nežno, priliznjeno; star. krasen dan, deje sam pri sebi reče, pravi
    // po vsem tistem, kar smo dejali o njegovem delu, vidimo, koliko je storil povedali
  2. 2. nedov. in dov. biti kakega mnenja; misliti, meniti: ljudje so dejali, da je prav ravnal; oče je dejal, da se je hči pomirila; starši so dejali, da se morajo otroci navaditi skromnosti / kaj boš dejala na to? kaj bi dejal, ko bi to vedel / o tebi smo dejali, da si lenuh in postopač
    // z oslabljenim pomenom, v zvezi z bi izraža
    1. a) omejitev na samo osebni odnos do česa: človek bi dejal, da to ni mogoče; dejal bi, da ni res, kar praviš; star. saj mu ni, da bi dejal, nič do žensk
    2. b) stopnjevanje z dodatno trditvijo: z dopusta sem se vrnil svež in spočit, dejal bi, prerojen
  3. 3. nedov. imenovati, reči: dejali so mu Peter; pri hiši se je dejalo pri Ribičevih
    ●     nekaj mu je dejalo, da naj ostane čutil je, zdelo se mu je, da je prav, če ostane; če bi to storil, bi lahko kdo kaj dejal imel kako neugodno pripombo, mnenje
desét desêtih štev. (ẹ̑ é) 
  1. 1. izraža število deset
    1. a) v samostalniški rabi: pet in pet je deset; kaj more eden proti desetim / ura je deset; ob desetih dopoldne; pridem ob desetih (zvečer) 22h; nar. proti desetém deseti uri
    2. b) v prilastkovi rabi: deset prstov; tudi neskl.: knjiga v deset(ih) zvezkih; z nekaj deset možmi; stane okoli deset dinarjev
      ♦       rel. deset božjih zapovedi danih Mojzesu na Sinajski gori
      // neskl. izraža številko deset: stanuje na Cankarjevi 10; napiši tri ulomljeno z deset / pri izpitu je dobil oceno deset
  2. 2. ekspr. izraža nedoločeno večjo količino: na tvoje mesto lahko dobimo deset boljših / deset let ga že nisem videl zelo dolgo
    ●     ekspr. gornjih deset tisoč najbogatejši in najvplivnejši družbeni sloj; pog., ekspr. vseh deset (prstov) si lahko oblizne, če jo dobi naj bo zelo zadovoljen; preg. kdor molči, desetim odgovori; sam.: igr. srčna deset desetica, desetka
devét devêtih štev. (ẹ̑ é) 
  1. 1. izraža število devet [9]
    1. a) v samostalniški rabi: trikrat tri je devet; devetih se ne ustraši / ura bije devet; o pol devetih dopoldne; pridemo ob devetih (zvečer) 21h
    2. b) v prilastkovi rabi: devet otrok; v devetih primerih; tudi neskl.: opisuje dogodke zadnjih devet(ih) let; trajalo bo okoli devet dni
      // neskl. izraža številko devet: oddaja na kanalu 9; v razmerju štiri proti devet
  2. 2. ekspr. izraža nedoločeno večjo količino: močen je za devet mož
    ●     ekspr. tako te bom, da boš devet sonc videl močno te bom udaril po glavi; v pravljicah iti čez devet gorá in devet vodá zelo daleč; star. v devetih vaseh ni takega dekleta daleč naokoli; sam.: igr. pikova devet devetica, devetka
dis... predpona v sestavljenkah  
  1. 1. za izražanje
    1. a) nasprotnosti tega, kar je pomen osnovne besede: disharmonija, diskvalificirati, dispariteta
    2. b) manjkanja, odsotnosti tega, kar je pomen osnovne besede: diskontinuiteta
  2. 2. za izražanje deljenja in širjenja na različne strani: dislokacija
do... predpona  
  1. 1. v glagolskih sestavljenkah, včasih okrepljena z do za izražanje
    1. a) dosege neke mejne ali končne točke v kraju ali času ali usmerjenosti proti njej: dobojevati, dodelati, dodelovati, dohiteti, dogoreti, dogorevati, dokončati, doslužiti, doštudirati / doseči do stropa; dospeti do gozda; dozidati do slemena
    2. b) dosege zaželenega namena, cilja ali usmerjenosti proti njemu: dočakati, dognati, doklicati, dopovedati, dopovedovati / doplavati do brega / v zvezi s se dokopati se, domisliti se
    3. c) dopolnitve, dopolnjevanja dejanja z dodajanjem: doliti, dolivati, doplačati, doplačevati, dozidati, dozidavati
    4. č) redko same dovršnosti (brez pomenskega odtenka): dogoditi se, dogotoviti, dovoliti
  2. 2. v imenskih sestavljenkah glagolskega izvora za izražanje pomena, kot ga določa ustrezni glagol: dodatek, dodelava, dogleden, doklicen, dokvalifikacija
  3. 3. v imenskih sestavljenkah in sestavljenih prislovih za izražanje pomena, kot ga določa predložna zveza: dokolenke, dokomolčen, dosmrten; dodobra, donedavna, dopoldne, dozdaj
dôba -e ž (ó) 
  1. 1. s prilastkom omejeno trajanje
    1. a) v katerem se kaj dogaja, zgodi: predplačnikom so podaljšali čakalno dobo; začela se je tekmovalna doba; zima je za naravo doba mirovanja / ekspedicija je opravila svojo nalogo pred nastopom deževne dobe
    2. b) ki je potrebno, namenjeno za kaj: delovna doba; izvolili so ga za eno mandatno dobo; poskusna doba obratovanja
    3. c) v življenju, bivanju: moška, otroška doba / z oslabljenim pomenom v dobi pubertete v puberteti
      // povprečna življenjska doba ljudi; pren. življenjska doba strojev
  2. 2. navadno s prilastkom omejeno trajanje z razmerami, okoliščinami, stvarnostjo vred: doba civilizacije, napredka; to je najbolj razgibana doba tega obdobja; prehodna doba med kapitalizmom in socializmom / živimo v dobi tehnike / študij prazgodovinskih dob; kultura sedanje dobe; zlata doba rimske arhitekture / duh dobe / baročna, krščanska doba; v fevdalni dobi v fevdalizmu
    // velja za enega največjih umetnikov vseh dob vseh časov
    // star. tistih dob je bila to najboljša literarna revija v tistem času, takrat; do tistih dob se je o tem dogodku le malo govorilo dotistihdob; od tistih dob je preteklo že dvesto let odtistihdob
  3. 3. navadno s prilastkom omejeno trajanje kot del neomejenega trajanja; čas: od takrat je minila le kratka doba; dolgo dobo ga že nisem videl; v dobi desetih let se marsikaj spremeni
  4. 4. zastar. starost, leta: bil je močen človek srednje dobe
    ●     atomska doba 20. stoletje; knjiž., ekspr. bil je pravi sin svoje dobe človek s tipičnimi značilnostmi časa, razmer, v katerih je živel, ustvarjal
    ♦     arheol. bronasta, kamena, železna doba; astr. obhodna doba čas, ki ga porabi eno nebesno telo, da obkroži drugo; bot. vegetacijska doba čas, ko rastlina raste in se razvija; čeb. brezpašna doba; fiz. nihajna doba čas, ki ga porabi nihajoče telo za pot od ene skrajne lege do druge in nazaj; geol. ledena doba starejša doba kvartarja; jur. pokojninska doba delovna doba, potrebna za dosego pokojnine; kem. razpolovna doba čas, v katerem razpade polovica atomov radioaktivne snovi; med. inkubacijska doba čas od okužbe do izbruha bolezni; ležalna doba čas, ko mora bolnik ležati; muz. doba osnovna metrična enota v taktu; šol. učna doba predpisan čas za izučitev v poklicu
dobívati -am nedov. (í) 
  1. 1. postajati imetnik česa večkrat neposredno danega ali poslanega: ob vsaki priložnosti dobiva velika darila; vsak dan dobiva pisma; pokojnino dobiva redno
  2. 2. s širokim pomenskim obsegom postajati bogatejši
    1. a) za kako stvar: kmetje so dobivali zemljo v zakup; orodje je dobival na posodo / pog. dobivati trebuh rediti se v trebuh; otrok že dobiva zobe začenjajo mu rasti
    2. b) za kako lastnost: pšenica je začela dobivati barvo; stvar dobiva dokončno obliko; mesto dobiva docela drugačno podobo / počasi je dobival veselje do dela / meso že dobiva duh začenja zaudarjati, smrdeti; dobivati sive lase siveti
      // postajati deležen kakega stanja, navadno neprijetnega: pogosto je dobival nahod; srce mu je nagajalo in dobival je težko sapo; od ran dobiva vročino
  3. 3. navadno s prislovnim določilom biti oskrbovan s čim, navadno v ustaljenem redu: dobivati časopis po pošti; mleko, zelenjavo dobivajo pri kmetu; dobivati malico v šoli; delavci dobivajo v tovarni topel obrok hrane / dobivati zdravila vsako uro / za svoje delo dobiva lepo plačo; dobiva pokojnino ima redne dohodke v obliki pokojnine
  4. 4. postajati uspešen v prizadevanju, da bi se doseglo kaj, prišlo do česa: tisto leto so vsi dobivali kredite za popravilo hiš; plemstvo je dobivalo oblast v roke / kolonialne države dobivajo samostojnost
    // z uspehom končavati določen proces, procese, kjer nastopata navadno dve nasprotni strani: pravde je navadno dobival; pri kartah je neprestano dobival
  5. 5. knjiž. delati, da prihaja kaj iz česa kot rezultat določenega postopka: iz teh analiz dobivamo običajno dobre podatke; žveplo, ki ga dobivamo iz rude pridobivamo
  6. 6. z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža, da je kdo deležen dejanja ali dejanj, ki jih določa samostalnik: dobivati nagrade; dobiva slabe ocene / dobivati klofute
    ●     ekspr. kar naprej garam, za plačilo pa dobivam samo klofute ne le, da moje delo ni cenjeno, ljudje mi celo povzročajo neprijetnosti, delajo krivico; pog., ekspr. dobivati jih po grbi biti večkrat tepen; biti večkrat premagan
domàč -áča -e prid. (ȁ á) 
  1. 1. nanašajoč se na dom 1:
    1. a) domači in sosedovi otroci; domača hiša; živel je v težkih domačih razmerah; biti pri kom kakor domač / domače ime ime domačije, ki ga uporablja bližnja okolica; domači praznik praznik v okviru družine; dan, ko se pri hiši zakolje prašič
    2. b) domač pridelek; domača hrana, klobasa; domače vino / domača zdravila doma pripravljena zdravila, navadno iz zdravilnih rastlin, zelišč
    3. c) domača nega bolnikov; krava domače reje; domača vzgoja; domača zabava; domača dela, opravila / domača obrt na tradiciji sloneče obrtno delo kmečkega prebivalstva kot stranska zaposlitev; čevlji domačega dela ročnega
    4. č) kmetje so lahko sekali le za domače potrebe; pridelujejo za domačo rabo in še jim ostane za prodajo / domača halja halja za nošenje doma, v stanovanju; domača lekarna omarica z najnujnejšimi zdravili
  2. 2. nanašajoč se na ožjo ali širšo domovino: domači fantje; domači film; rad sem v domačem kraju; domači in tuji tekmovalci; nisem domač v tem kraju; domača industrija; domače novice; domača občina / slabš. domači izdajalec med narodnoosvobodilnim bojem okupatorjev sodelavec; domači jezik jezik lastne jezikovne skupnosti; domači kapital; domači turizem turizem, ki ne vključuje tujih, inozemskih turistov; domače tržišče tržišče znotraj države
    // ki je po izvoru od tam, kjer živi: priseljenci in domači prebivalci / domača rastlina
  3. 3. ki živi, raste ob človeku, pod njegovim nadzorstvom: divje in domače živali
  4. 4. krotek, nenapadalen: nikar se ne bojte, pes je čisto domač
  5. 5. navadno v povedni rabi ki ne kaže strahu v občevanju z ljudmi: že čez nekaj dni je postal domač; drugič je bila z njim čisto domača / gostje so se napravili domače
    // ki vzbuja občutek ugodja: majhen prostor je bolj domač kot velik
    ●     ekspr. že dolgo ni prestopil domačega praga ni bil doma; iron. domači prijatelj ženin ljubimec; kar vstopi, nič nas ne motiš, saj si domač do tebe imamo skoraj tak odnos kot do člana družine; vrnil se je pod domačo streho domov; pesn. domače ognjišče dom, družina; ekspr. stopiti spet na domača tla vrniti se v domovino
    ♦     ekon. domače delo pod vodstvom podjetja organizirana proizvodnja za trg v zasebnih stanovanjih; etn. domače platno platno, ki je ročno tkano iz ročno predene preje; gastr. domači prijatelj trdo, na rezine razrezano pecivo z orehi in rozinami; obrt. domači kruh z moko potresen in v pletenih košaricah vzhajan pekovski kruh; šol. domači učitelj nekdaj učitelj, ki poučuje otroke bogatejših staršev na njihovem domu; domača naloga pismene obveznosti učencev, ki jih morajo opraviti doma; domače ali obvezno čtivo literarna dela, ki jih morajo učenci prebrati doma
dovolíti -vólim dov. (ī ọ́) 
  1. 1. dati dovoljenje, pristanek za kaj: učitelj nam je dovolil, da gremo domov; ne, tega ne dovolimo / njegov ponos mu ne dovoli, da bi jih prosil; študij bo nadaljeval, če mu bo dovolilo zdravje
    ●     preveč dovoli otroku je preveč popustljiv do njega; ekspr. kdo vam je dovolil tu kaditi in popivati ne smete; evfem. ne morem dovoliti, da bi tako ravnal z materjo prepovedujem ti
  2. 2. v medmetni rabi, z oslabljenim pomenom izraža vljudnost
    1. a) pri nagovoru: dovolite, da vam iskreno čestitam; dovolite, da vam zastavim tole vprašanje; saj dovolite? je vprašal sopotnika in prisedel
    2. b) pri seznanjanju: dovolite, moje ime je XY; dovoli, da ti predstavim svojo ženo
    3. c) pri ugovarjanju, zavrnitvi: »Ta človek je izdajalec,« je reklo dekle. »Dovolite! To je nemogoče,« se je branil komandant / ekspr. dovoli, da dvomim o tem
  3. 3. zastar. privoliti: naposled je le dovolil v ta zakon
drèk drêka m, mest. ed. tudi dréku (ȅ é) 
  1. 1. vulg. neprebavljeni delci hrane, ki jih organizem izloča skozi črevo; blato, govno, iztrebki: stopiti v drek; kurji, pasji, svinjski drek; smrad po dreku; umij se, smrdiš ko drek
  2. 2. nizko kar je malo vredno, nepomembno: vsak drek si zapiše; joka za vsak drek; tepec boš ostal, če boš bral takle drek tako slabo knjigo
    // bil je proti vojni in sploh vsemu temu dreku
    // malo vreden, nepomemben človek: ti si drek proti njemu / kot psovka na, drek hudičev, da si boš zapomnil, kdaj si izzival
  3. 3. nizko neprijeten, zapleten položaj: zdaj si pa res v dreku; zmeraj je pomagal komu iz dreka
  4. 4. nizko, v prislovni rabi izraža
    1. a) navadno v zvezi z en močno zanikanje ali zelo majhno mero: to me pa res en drek briga; vse si je sam pripravil, doma je en drek dobil; iskal sem, pa sem en drek našel
    2. b) v povedni rabi omalovaževanje: drek je vse skupaj / elipt. pravi drek, če me premestijo
  5. 5. nizko, v medmetni rabi izraža močno zanikanje ali omalovaževanje: drek, ne bom se pustil; drek, pa taka zabava!
    ●     nizko vse en drek je, če grem ali ne vseeno je; nizko tako za en drek je, da bi ga še otrok lahko pretepel brez moči, šibek; nizko pritožuje se za vsak drek za vsako malenkost; nizko biti, stati do kolen v dreku biti v zelo neprijetnem, zapletenem položaju
drúžben -a -o prid. (ȗ) 
  1. 1. nanašajoč se na družbo:
    1. a) družben pojav; družbeni odnosi; družbeni plan komune; imeti visok družben položaj; družbeni red, sistem / to je velikega družbenega pomena; družbena aktivnost žensk; publ. vključiti se v družbeno dogajanje; sodobno družbeno življenje
    2. b) družbeni problemi; družbeni razvoj, standard / družbeni kodeks sistem nepisanih pravil, ki uravnavajo moralne odnose med družbo in posamezniki ter med posamezniki samimi; družbena diferenciacija; družbena ekonomika; družbena odgovornost / družbena korist; družbena morala, norma; družbena ureditev, zavest / ljudje iz različnih družbenih plasti, slojev / publ. družbena stvarnost; družbeno gospodarstvo
    3. c) družbeni center del naselja z objekti za politično, kulturno-prosvetno in zabavno dejavnost; družbena kontrola; družbene organizacije politične organizacije, sindikati, mladinske organizacije, Rdeči križ; družbena prehrana delavcev prehrana, ki jo organizira podjetje, krajevna skupnost ipd.; družbene službe kultura, zdravstvo, državna uprava; družbeno samoupravljanje odločanje članov delovne skupnosti pri upravljanju delovne organizacije; družbeno upravljanje odločanje članov delovne skupnosti in predstavnikov družbe; družbeno varstvo otrok
    4. č) lanske družbene publikacije
      // ki živi v kolektivu, v družbi: človek je družbeno bitje
  2. 2. ki je last družbe v okviru ene države: družbena lastnina, proizvodnja; družbeno posestvo, premoženje / družbeni sektor
    ♦     ekon. čisti družbeni proizvod v enem letu ustvarjena vrednost v kaki državi; družbena delitev dela; geogr. družbena geografija geografija, ki obravnava zakonitosti družbe na zemlji; jur. družbena pravna oseba pravna oseba, ki razpolaga z družbenim premoženjem ali opravlja družbeno pomembno dejavnost; lit. družbena drama drama, ki obravnava družbeno problematiko; soc. družbeni razred sloj ljudi, ki imajo enak odnos do proizvajalnih sredstev in enak delež pri bogastvu družbe; družbena bit gospodarska in socialna stvarnost družbe; družbena nadgradnja, nadstavba organizacijske in duhovne sestavine družbe, ki temeljijo na družbeni biti
držáti -ím nedov. (á í) 
  1. 1. imeti kaj z rokami oprijeto: držati kozarec; držati za kljuko, vrv; detektivove roke so ga čvrsto držale; držal ga je kakor v kleščah / od smeha smo se držali za trebuhe / držita se za roke
    // z rokami imeti oprijeto kaj zaradi kakega namena, dela: otroka je naučila držati svinčnik; ne zna držati kose; držati (za) plug naravnavati ga pri oranju
    // le dobro ga drži, da ti ne uide; drži se, da ne boš padel / kot klic za ščuvanje psa dŕži ga
  2. 2. opravljati delo, ki kaj povezuje v celoto: led drži kamenje skupaj; vezi so trdno držale; žeblji čvrsto držijo / ekspr. čeprav bolan, je oče le še trdno držal kmetijo skupaj
  3. 3. ohranjati kaj v določenem položaju, kljub delovanju nasprotne sile: balkon držita dva stebra; komaj je držal tram pokonci; s kolom je držal škaf pod vodo / sadno drevje je polno, da komaj drži; sneg je bil premehek, da bi nas držal / ključavnica ni dolgo držala, vrata so kmalu popustila
    // ohranjati kaj v določenem položaju, na določenem mestu sploh: fant je držal dekle v objemu; držati roke na hrbtu; držati otroka v naročju; otrok drži kar naprej prst v ustih / knjigo drži narobe; držati glavo pokonci
  4. 4. s širokim pomenskim obsegom s svojo oblastjo, z vplivom ohranjati koga na določenem mestu:
    1. a) že od včeraj ga držijo na policiji; držali so ga zaprtega
    2. b) mati je držala otroke v prostem času doma
    3. c) vso noč so nas s strojnicami in minami držali od sebe / dekle je držalo svojega najnovejšega znanca v spoštljivi razdalji
    4. č) preostali denar je držala za hude čase / trgovci niso hoteli prodajati blaga ceneje, rajši so ga držali v skladiščih
      // vojaško obvladovati kak prostor, objekt: cesto zanesljivo drži naša druga četa; sovražnik še zmeraj drži nekatere pomembne postojanke
      // pog. ohranjati koga pod vplivom, v oblasti: silna besnost me je držala; krč ga že spet drži / ni mogel več držati nejevolje zadrževati, tajiti
  5. 5. s širokim pomenskim obsegom s svojo dejavnostjo, postopki ohranjati kaj v določenem stanju: držati potrošnjo v mejah realnih možnosti; razred drži v disciplini; držati repertoar na visoki umetniški ravni; načrt držijo v strogi tajnosti
    // delati, da se kaj ohranja, bistveno ne spreminja: držati čistočo med boleznijo; držati ritem pri plesu; držati začetni tempo do konca teka / to blago drži barvo; izdelki držijo svoje cene / pog. držati rekord v metu krogle
    // pog. ohranjati svojo bistveno lastnost, uporabnost: te hlače že zelo dolgo držijo; pričeska ji odlično drži; tisti stari voz še zmeraj drži je uporaben; tako konzervirana zelenjava (se) drži skozi vso zimo se ne pokvari
  6. 6. žarg., s širokim pomenskim obsegom zaradi kakega namena ohranjati kaj v kakem odnosu: poleg goveje živine drži še ovce in dve kozi ima, goji; že nekaj časa ne drži več služkinje nima; tega artikla pri nas ne držimo nimamo, ne prodajamo
    // držati blago na zalogi
  7. 7. pog. trajati: deževje je držalo tri tedne; padel je v duševno odsotnost, ki je držala; lepo vreme se bo še držalo
  8. 8. biti tak, da ne more skozi tekočina, sipka snov: bazen drži; čevlji mi sploh ne držijo, nogavice imam čisto mokre; lonec drži, čeprav je malo počen / otrok ne drži vode ne more zavestno uravnavati odvajanje seča
  9. 9. s prislovnim določilom imeti določeno prostornino: ta posoda drži malo manj kot pet litrov; koliko drži sod
  10. 10. biti v skladu z resničnostjo: vremenska napoved je malokdaj držala; številke niso povsem držale; drži kot pribito / ta predpis ne drži več ne velja
    // navadno v zvezi z beseda, obljuba vztrajati pri obveznosti: vse obljubi, a ničesar ne drži; držati besedo, obljubo / brezoseb., kot podkrepitev drži, jutri se vidiva
  11. 11. biti usmerjen, voditi, peljati: pojdi po cesti, ki drži v dolino; most drži preko reke; stopnice držijo navzgor / čez travnik je držala krvava sled / ena vrata držijo v spalnico, druga pa naravnost na vrt
  12. 12. pog., navadno z orodnikom strinjati se s kom in ga podpirati pri delovanju: zmeraj drži z bogatimi, z močnejšimi; vsi držijo z njim; mati je držala s sinom proti očetu; sošolci držijo skupaj
  13. 13. nižje pog., z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža opravljanje dejanja, ki ga določa samostalnik: držati govor; držati predavanje predavati, imeti predavanje; držati komu dolge pridige / držati stražo biti na straži, stražiti
    // držati pod kontrolo kontrolirati
  14. 14. nižje pog., v zvezi z na ceniti, dati na kaj: ljudje držijo nanj; držati na svojo čast
  15. 15. zastar. imeti, šteti za: za nespametnega koga držati; tiste narode so držali za manj civilizirane
    ●     ekspr. kaj te le danes drži? zakaj si tako čuden, nepristopen; pog. vreme bo še nekaj časa držalo ostalo lepo, se ne bo poslabšalo; držati figo, pesti za koga želeti komu, da bi se mu kaj uresničilo, posrečilo; nizko glej, da boš gobec držal da ne boš česa povedal, rekel; pog. branjevke so držale jajca po dinarju prodajale so jih po dinarju; niso jih hotele prodajati ceneje; ekspr. držati jezik (za zobmi) ne povedati česa, molčati; držati korak s kom ne pustiti se komu prekositi, ne zaostajati za kom; brezoseb., pog. drži me, da bi ga pošteno premikastil čutim željo, mika me; pog. držati mulo kazati jezo, nejevoljo; knjiž. držati ogledalo svojemu času v umetniških, zlasti v gledaliških delih prikazovati problematiko določene dobe; držati roko nad kom biti mu zaščitnik, varovati ga; pog. držati roke križem lenariti, ne delati; evfem. ne bo dolgo, ko mu bodo svečo držali umrl bo; evfem. držati vrečo biti soudeležen pri kraji, ropu; ekspr. držati koga za besedo zahtevati, da obljubo izpolni; ekspr. držati koga na vajetih, na kratko imeti ga popolnoma v oblasti; pog. držati ljudi v distanci ne biti z njimi preveč prijazen, domač; ekspr. vseh teh podatkov pa res ne morem držati v glavi, v spominu si ne morem zapomniti; ekspr. držati koga v precepu, v šahu onemogočati mu, da bi samostojno ukrepal, se odločal; pog. držati kaj v svojih rokah sam odločati o čem, voditi kaj; le upanje ga še drži pokonci ohranja zdravega, živega; oče je svoje otroke trdo držal bil je zelo strog z njimi; preg. bolje drži ga kot lovi ga bolje se je zadovoljiti s slabšo, a gotovo možnostjo
    ♦     lov. divjad (dobro) drži ne zbeži, ne odleti takoj, ko začuti lovca ali psa; pes dobro drži vztrajno goni divjad
držáven -vna -o prid. (á) 
  1. 1. nanašajoč se na državo:
    1. a) državni aparat, organ; državna administracija, oblast, uprava, ureditev / državni praznik, proračun, zakon; državna meja, politika, tajnost; državno gospodarstvo, ozemlje; pogreb na državne stroške; publ. organizirati kaj v državnem merilu / državni akt; državni monopol
    2. b) državni prvak; državna reprezentanca; državno šahovsko prvenstvo / državni pečat; državna zastava, himna in grb so simboli države; državne barve barve državne zastave
      // državni davek, jezik; državna vera
    3. c) po toliko stoletjih smo postali svoboden in državen narod s svojo državo; državni uradnik, uslužbenec; državna kontrola; državna služba; nastajanje novih državnih tvorb držav; državni udar nasilna sprememba vlade brez sodelovanja ljudskih množic
  2. 2. ki je last države: državni kapital; državni dolgovi; državna lastnina; državno podjetje, posestvo, premoženje / državna blagajna / državni sektor; to, kar vidiš tu, je vse državno; državna šola nekdaj šola, ki jo ustanovi, vzdržuje in nadzoruje država
    ♦     jur. državno pravo pravo, ki ga ustvarja država ali ki se ukvarja z organizacijo države; polit. državni centralizem sistem upravljanja, v katerem je reševanje vseh pomembnejših vprašanj v pristojnosti osrednjih državnih organov; državni kapitalizem razvojna stopnja kapitalizma, na kateri država posega v gospodarsko dogajanje; državni socializem socialistična družbena ureditev, v kateri država vodi in usmerja gospodarsko in drugo družbeno dogajanje; državni zbor osrednji parlament v nekaterih državah
duhóven -vna -o prid. (ọ̄) 
  1. 1. nanašajoč se na duh duhá:
    1. a) duhovni in telesni razvoj človeka; čutili so njegovo duhovno moč; duhovno življenje / duhovni in čutni princip pri omenjenem pesniku; njuna ljubezen je bila le duhovna / izrazito duhovna usmerjenost generacije / duhovna kultura
    2. b) duhovni tokovi polpretekle dobe; duhovni vodja mlade generacije; duhovna kriza na prelomu stoletja / duhovni napredek človeštva; pri njem se je zbrala vsa duhovna elita; duhovno bogastvo naroda / duhovne dobrine, vrednote / duhovne vede
      ●       ekspr. duhovni oče vstaje idejni utemeljitelj, pobudnik
    3. c) duhovna bitja
  2. 2. verski, religiozen: duhovna rast vernikov; duhovno življenje faranov / pesmi duhovne in posvetne vsebine / nuditi bolniku duhovno tolažbo
    ♦     rel. duhovne vaje sistematično večdnevno premišljevanje in udeleževanje verskih obredov za obnovo verskega življenja
  3. 3. star. duhovniški: duhovni in posvetni pisatelji dvajsetega stoletja; duhovni stan / duhovni gospod duhovnik
eléktričen -čna -o prid. (ẹ̑) 
  1. 1. nanašajoč se na elektriko:
    1. a) električni aparati, stroji; električni bojler, štedilnik, zvonec; električni motor; električna ključavnica, ura; električna svetilka; električna cestna železnica / električni stol v Združenih državah Amerike naprava za usmrčevanje obsojencev z električnim tokom; električna blazina blazina z električnim gretjem
    2. b) stroji na električni pogon; električni vžig; električna razsvetljava; električno ogrevanje, varjenje
    3. c) električni generator; električni števec; električni vod; električna napeljava; električno omrežje, stikalo; pog. električna centrala elektrarna
    4. č) električni pojavi, učinki; električna iskra / električni tok; električna energija, napetost
  2. 2. naelektren: če steklo drgnemo, postane električno
    ♦     agr. električni pastir žična ograja okoli pašnika, v kateri je električni tok; elektr. električni krog sklenjena pot, po kateri teče električni tok; električni naboj množina elektrine na naelektrenem telesu; električni potencial potencial v električnem polju; električna upornost lastnost snovi, da se upira prevajanju električnega toka; električno polje polje, v katerem delujejo električne sile; muz. električni instrumenti instrumenti, pri katerih se toni proizvajajo s pomočjo električnih naprav; strojn. dizel-električna lokomotiva lokomotiva z dizel generatorjem in elektromotorji na pogonskih oseh; dizel električna vleka; zool. električni skati s hrbtne strani sploščene morske ribe, ki proizvajajo električno napetost, Torpedinidae
èn êna -o stil. -ó štev., sam. êden [dən] (ȅ é) 
  1. 1. izraža število ena [1]
    1. a) v samostalniški rabi: ena in ena je dve; eden je obstal, dva sta zbežala; le ena se nas je spomnila; a enega se bojim: bolezni / eden izmed stražnikov ga je opazil; ti si eden med mnogimi; odloči se za eno od več možnosti; tako je rekla ena od žensk / bilo je ena po polnoči; ob eni(h) (popoldne) 13h
      // bil je eden prvih, ki se je za to zanimal med prvimi; to je eden (izmed, od) glavnih vzrokov / stopati v koloni po eden tako, da je le eden v vrsti
    2. b) v prilastkovi rabi: imata enega otroka; kovanci po en dinar; čoln z enim jamborom; eno željo še imam; slep na eno oko; pog. daj mi en kos kruha daj mi kos kruha; vsa ta leta se mi zdijo kot en dan / niti en list se ni zganil; ekspr.: en edini plašč imam; privošči mu vsaj eno samo dobro besedo; elipt.: ekspr. ima jih eno manj kot osemdeset devetinsedemdeset let; pog. spil je en aperitiv eno čašico; en sam tega dela ne bo opravil samo en človek; pri množinskih samostalnikih ena vrata so še odprta / ima samo ene čevlje en par
    3. c) v medmetni rabi: otroci so korakali: leva, desna, ena, dve; daj, skoči: ena, dva, tri
      // nav. neskl. izraža številko ena: Prešernova (cesta) 1; tekma se je končala s tri proti ena; napiši eno / pog. v šoli ima same ene negativne ocene
  2. 2. v zvezi z drugi izmed dveh bližji: prevaža z enega brega Save na drugega; na enem koncu vasi so hiše že obnovljene, na drugem pa še ne / publ. po eni strani sem s tem zadovoljen, po drugi pa ne
    // izraža nedoločeno osebo, stvar, ki se pri razmejevanju navede na prvem mestu: eden poje, drugi pije, tretji vriska, vsak se zabava po svoje / eni se smejejo, drugi jokajo / ne eno ne drugo ga ne zanima nobena stvar; eni in drugi so bili jezni oboji
    // izraža medsebojno razmerje: eden drugega se bojita / odšli so eden za drugim; hodijo eden za drugim; drselo je in začeli so padati eden za drugim; pog. ženski sta govorili ena čez drugo obe hkrati
  3. 3. pog., s širokim pomenskim obsegom ki ni natančneje določen: en dan sta šla v mesto neki; en čas bom čakal, dolgo pa ne nekaj, malo časa; čez en čas reče čez nekaj časa; eno knjigo mi posodi kako; elipt. pa zapojmo eno katero; gojimo eno od zgodnjih vrst neko; že ene tri dni ga nisem videl kake; v samostalniški rabi: eden je umrl nekdo; pošlji enega, ki se na to razume koga
    // ekspr., z oslabljenim pomenom: to ti je en čudak; vse skupaj mu je eno figo mar
  4. 4. nav. ekspr. ki se od določenega ne razlikuje; enak, isti: midva sva enih misli; dva brata približno enih let / že dolgo živita pod eno streho isto; ekspr. zmeraj je na mizi ena in ista jed
  5. 5. nesestavljen, cel: spomenik je iz enega kosa; obleka v enem delu
    // ekspr., navadno v zvezi s sam poudarja velikost ali množino česa: ves život je ena sama rana; njegovo življenje je ena sama bridkost; polarna zima je ena sama dolga noč nepretrgana
    ●     ekspr. živi tja v en dan tjavendan; star. skleniti, trditi v en glas soglasno; ekspr. meče vse v en koš ne upošteva razlik med stvarmi, problemi; ekspr. ubiti dve muhi na en mah z enim dejanjem hkrati opraviti dve stvari; vsi kot en mož enotno, složno; pog., ekspr. tega ne bom dovolil, dokler bom le z enim prstom migal bom imel le malo moči; pog., ekspr. v en rog trobiti s kom mu v vsem pritrjevati; ekspr. z eno besedo (povedano) na kratko; pog. staviti vse na eno karto vse naenkrat tvegati; ekspr. z eno nogo je že v grobu je že star; kmalu bo umrl; z eno (roko) daje, z dvema jemlje jemlje več, kot daje; ekspr. povedati v eni sapi vse naenkrat, hitro; ekspr. sovražnik številka ena največji; ekspr. dela vse po enem kopitu na enak način; pog. poslušati samo z enim ušesom nepazljivo; ekspr. pri enem ušesu mu gre noter, pri drugem pa ven ničesar ne uboga, ne upošteva; nič si ne zapomni; pog. nas eden nima nikjer veljave ljudje naše vrste; pog., ekspr. zvrniva vsak enega popijva kak kozarček pijače; prodati eno k drugemu ne da bi vsako stvar posebej meril, cenil; ekspr. vsi do enega so prišli prav vsi; pog., šalj. ena nič zate za zdaj si ti v prednosti, si me premagal; pog., ekspr. daj mu eno okrog ušes udari ga; pog., ekspr. eno mu je zagodel napravil mu je nevšečnost; en dva tri in že ga ni več v trenutku, hipu; ekspr. ena dve bom tam zelo hitro, takoj; pog., ekspr. tu ne moremo ostati, to je (kakor) enkrat ena samoumevno, gotovo; pesnik se čuti z naravo eno v popolnem soglasju; star. en samkrat sem ga videl samo enkrat; njihovo geslo je bilo: vsi za enega, eden za vse vsak mora skrbeti tudi za druge; preg. ena lastovka ne naredi pomladi iz enega primera se ne morejo delati splošni sklepi
enák -a -o prid. (ȃ ā) 
  1. 1. ki se po lastnostih, značilnostih ujema, ne razlikuje
    1. a) med seboj: razdeliti na enake dele; enaki količini, vsoti; hiše so si zelo podobne, niso pa enake; dvojčki so čisto enaki; ploščinsko popolnoma enaki trikotniki; po velikosti sta skoraj enaka
    2. b) pri dveh ali več osebah, stvareh: progo sta prevozila v enakem času; združujejo jih enaki interesi; obleki sta enake barve, velikosti; snovi imata vrsto enakih lastnosti; živijo v enakih razmerah
    3. c) od določenega, primerjanega: ima enake čevlje kot ti; njegovi ukazi so vzbudili nezadovoljstvo, enak odpor je povzročila tudi njegova samovoljnost prav tak; upam, da boš imel enak uspeh tudi doma; porabil je enako vsoto kot ti / do vsega čuti enako veselje
  2. 2. navadno v povedni rabi ki v primerjavi drugega z drugim nobeden nima prednosti, večjih pravic: zame ste vsi enaki; pred zakonom so vsi enaki
    // ki ne dopušča prednosti, izjem: zakon je za vse enak; vsi imajo enake pravice in enake dolžnosti
  3. 3. navadno v povedni rabi ki koga po lastnostih ali po določeni lastnosti dosega: nikoli mu ne bo enak; po zabavnosti mu je enak; ekspr. v vsej okolici ji ni bilo enakega dekleta
  4. 4. navadno v povedni rabi ki ohranja, ima lastnosti, značilnosti nespremenjene: vedno sem in bom enak; podoba tega kraja je že dolgo enaka; vsak dan je enaka, samo sitnari
  5. 5. v povedni rabi ki po vrednosti, moči ni ne večji ne manjši: lira je enaka dvema dinarjema; vzgon je enak teži izpodrinjene tekočine; leva stran enačbe je enaka desni; ekspr. njegov uspeh je enak ničli
  6. 6. star. podoben: družil se je z berači, vagabundi in enakimi postopači; lešnikom enake solze so se ji usule po obrazu / take in enake misli mu je treba izbiti iz glave
    ♦     jur. enaka volilna pravica volilna pravica, po kateri ima vsak polnoleten državljan le en volilni glas
enkràt in ênkrat prisl. (ȁ; é) 
  1. 1. izraža ne natančneje določen čas, v katerem se kaj zgodi
    1. a) v preteklosti ali prihodnosti: menda sem mu že enkrat rekel, naj nam da mir; pog.: enkrat se bo že vrnil kdaj; ko sem šel enkrat po tej poti, se je zgodilo tole nekoč; v pravljicah enkrat je živel oče, ki je imel tri sinove / upala je, da bo tudi tega enkrat konec; no, pa se enkrat spet pogovorimo o tem; vzemi enkrat za spremembo resno knjigo
    2. b) v določenem času: poleti enkrat je bil doma; po praznikih enkrat se srečamo; pa pridi enkrat popoldne
      // v zvezi z enkrat, drugič izraža zapovrstnost pri menjavanju, izmenjavanju: enkrat naredi ti, drugič bom pa jaz; jemlje enkrat tukaj, enkrat tam; njegova ura enkrat prehiteva, drugič zaostaja
  2. 2. ekspr., navadno s prislovom izraža nestrpnost, nejevoljo: da bi ga le že enkrat našli; naj že vendar enkrat pride; pusti že enkrat to družbo; ko bi vsaj že enkrat vedel, kaj hoče / prihaja pomoč. Vendar že enkrat
    // izraža sprijaznjenje s čim, popuščanje: bo že enkrat povedal; če se že enkrat mora zgoditi, naj se čimprej; zdaj bom ostal, ko sem že enkrat tu
  3. 3. izraža nastop česa po daljšem prizadevanju: ko enkrat stvar razumeš, ni težko; ko se stroj enkrat sproži, ga ne ustaviš kar tako / za spremembo je pa enkrat tudi on nekaj naredil
    // pog. nazadnje, končno: potrpiš, enkrat ti je pa dovolj; dolgo se je trudil, enkrat je pa le uspel
    ●     enkrat z betom, drugič s psom živeti zdaj razsipno, zdaj revno; enkrat meni, enkrat tebi hude, težke stvari mora prej ali kasneje vsakdo preživeti
fànt fánta m, im. mn. fántje stil. fánti (ȁ á) 
  1. 1. dorasel mlad moški, ki še ni poročen: fantje pojejo na vasi; lep, mlad, postaven fant; vaški fantje; fantje in možje; pravice fantov; vasovanje fantov / ekspr. saj si že cel fant / na fanta ostriženo dekle z moško frizuro; tako čudna je, vede se kot fant
    // ekspr. neporočen moški sploh: je še fant; vse življenje je ostal fant; star fant
    // ekspr. pogumen, odločen moški: fant, da mu ni para; pokaži se fanta
  2. 2. doraščajoča oseba moškega spola: v razredu je več fantov kot deklet; golobrad fant; petnajstleten fant
    // pog. sin: tudi fante je naučila hišnih del; ima same fante
    // pog. vajenec: mojster ni prišel sam, ampak je poslal fanta
  3. 3. moška oseba, ki je v ljubezenskem odnosu do dekleta: fant jo je pustil; tako mlada, pa ima že fanta; to je njen fant
  4. 4. nav. mn., pog., ekspr. osebe moškega spola, ki jih družijo skupni interesi: naši fantje so se na tekmovanju dobro držali / to so pošteni fantje moški sploh
    // kot nagovor dajmo, fantje, pohitimo
  5. 5. igralna karta z moško figuro: pikov fant
  6. 6. pog., v medmetni rabi izraža
    1. a) navdušenost, priznanje: fant, kako pojejo; fant, medalja mu ne uide
    2. b) nejevoljo, jezo: fant, si sitna; fant, sem ga polomil
      ●       ekspr. to je fant od fare v vseh pogledih dober človek; postaven, lep moški; ekspr. fant, kakršnih gre dvanajst na ducat nepomemben, povprečen fant
fíga -e ž (í) 
  1. 1. nizko južno drevo z dlanastokrpimi listi ali njegov sočni, sladki sad: med trtami so rasle tudi fige; jesti, obirati fige / suhe fige
  2. 2. pog., pri zavrnitvi, zanikanju pest s palcem, položenim med kazalec in sredinec: narediti, pokazati figo; pomolil mu je figo; star. moliti fige komu
  3. 3. nav. mn. okrogel iztrebek, zlasti konjski: pobirati fige po cesti
  4. 4. pog., ekspr. kar je malo vredno, nepomembno: vsako figo si zapiše; joka za vsako figo; ljudi so kaznovali za najmanjšo figo; prepira se za prazno figo
    // nizko malo vreden, nepomemben človek: ti si figa proti njemu
  5. 5. nižje pog., ekspr., v prislovni rabi izraža
    1. a) navadno v zvezi z en močno zanikanje ali zelo majhno mero: vi me figo brigate; doma je eno figo dobil; to je eno figo vredno
    2. b) v povedni rabi omalovaževanje: figa je vse skupaj / elipt. prava figa, če me premestijo
  6. 6. nižje pog., v medmetni rabi izraža močno zanikanje: figo, tebe že ne bom ubogal; saj smo pridni. Figo ste pridni
    ●     pog., ekspr. ista figa je, če grem ali ne vseeno je; pog. držati figo za koga želeti komu, da bi se mu kaj uresničilo, posrečilo; pog. obljubil mu je, v žepu pa je držal figo obljube ni nameraval izpolniti; pog. zmeraj je na cesti kot konjska figa vedno hodi okrog, nikoli ga ni doma
formálen -lna -o prid. (ȃ) 
  1. 1. nanašajoč se na formo:
    1. a) formalna dovršenost umetniškega dela; formalne prvine pesmi / novi formalni prijemi v umetnosti / formalna stran predavanja
    2. b) formalna pomanjkljivost predloga; nima formalne pravice, da bi o tem odločal; formalno priznanje države
    3. c) biti formalen v vedenju / z njim je bil formalen in hladen
  2. 2. ki izhaja iz družabnih, družbenih navad, norm: formalen obisk; z njimi je imel le formalne stike; opraviti formalne obveznosti; formalno povabilo / formalna vljudnost
  3. 3. ki zadošča predpisom ali zahtevam ne glede na resnično stanje: ti so le še formalni člani stranke; formalna demokracija, enakost; formalna politična svoboda
    ♦     filoz. formalna logika veda o oblikah in načelih pravilnega mišljenja; jur. formalno pravo pravna pravila za prisilno uveljavljanje materialnega prava; formalno zaslišanje zaslišanje po predpisih zakona; ped. formalno izobraževanje izobraževanje, ki razvija učenčeve telesne in duševne, zlasti miselne sposobnosti; šol. formalna izobrazba izobrazba, ki jo izkazuje spričevalo določene šole
foto... ali fóto... prvi del zloženk (ọ̑) 
  1. 1. nanašajoč se na fotografijo ali fotografiranje
    1. a) s tujko v drugem delu: fotoamater, fotomontaža, fotoreporter
    2. b) z domačo besedo v drugem delu: fotopapir in foto papir, fotoslužba in foto služba
  2. 2. nanašajoč se na svetlobo: fotometer, fotosinteza
gíbanje -a s (í) 
  1. 1. glagolnik od gibati:
    1. a) gibanje roke
    2. b) spraviti telo v gibanje; lahkotno plesno gibanje; enakomerno gibanje kazalca na uri; gibanje nebesnih teles / na semnju je bilo živahno gibanje in vrvenje
    3. c) gibanje na svežem zraku; določbe o gibanju tujcev; dovoljenje za gibanje v obmejnem pasu
  2. 2. naraščanje in upadanje količine česa na določenem področju: proučevati gibanje gospodarstva; gibanje osebnih dohodkov; gibanje proizvodnje in potrošnje; gibanje temperature; podatki o gibanju prebivalstva
  3. 3. delovanje skupine, množice za dosego določenega cilja: organizirati, sprožiti gibanje; razmahnilo se je množično mladinsko in žensko gibanje; odporniško, osvobodilno, revolucionarno, socialistično gibanje; stavkovna gibanja; razvoj mednarodnega delavskega gibanja / narodnoosvobodilno gibanje
    ♦     ekon. mezdno gibanje gibanje delavstva za dvig mezd; gibanje cen dviganje in zniževanje cen v določeni dobi ali ob istem času na različnih tržiščih; fiz. enakomerno, krožno gibanje; geogr. gorotvorno gibanje
glasíti se -ím se nedov. (ī í) knjiž.  
  1. 1. zlasti pri napovedovanju imeti naslednjo vsebino, biti tak: Pitagorov izrek se glasi: a2 + b2 = c2; moja trditev se glasi; sodba se je glasila: pet let ječe; pismo se je glasilo takole / odgovor se je glasil kratko in ostro / z oslabljenim pomenom: kako se glasi vaš naslov; rezervacija se glasi na vaše ime je
  2. 2. s prislovnim določilom biti slišen: od hiše sem se je glasil pridušen, že hripav jok; zamolklo zvonjenje se je glasilo iz daljave; iz sobe se glasi veselo žvenketanje kozarcev / vsepovsod se je glasila pesem
gorjé -á s, daj., mest. ed. górju, or. ed. gorjém in górjem; im., tož. mn. gorjá, rod. mn. górij, daj. mn. gorjém, mest. mn. gorjéh, or. mn. górji; im., tož. dv. górji, daj., or. dv. gorjéma (ẹ̑) 
  1. 1. veliko trpljenje, žalost: občutiti gorje; pogumno prenaša svoje gorje; prizadejal mu je veliko gorja; zdaj bo konec gorja / v povedno-prislovni rabi, z dajalnikom: ekspr. gorje bo vsem, ki ne bodo utegnili zbežati hudo, slabo se jim bo godilo; star. gorje si ga babnici, če jo dobijo
    // kar povzroča trpljenje, žalost: čakalo nas je novo gorje — vojna; potožil mu je svoje gorje; bil je gorje za celo družino / gorje brezdomstva
  2. 2. v medmetni rabi izraža
    1. a) grožnjo, svarilo: gorje, če ne boš molčal; gorje mu, ki me ne bo poslušal
    2. b) čustveno prizadetost, strah: gorje, za to ni pomoči; gorje jim, če ne bo kmalu konec vojne
gospodárski -a -o prid. (á) 
  1. 1. nanašajoč se na gospodarstvo:
    1. a) močen gospodarski center; gospodarski napredek; težaven gospodarski položaj; gospodarski pomen turizma; gospodarski razvoj države; gospodarski stiki; gospodarska velesila / gospodarski polom; dvig gospodarske aktivnosti; gospodarska blokada; nastopila je gospodarska kriza; gospodarske težave; gospodarska zaostalost / gospodarsko in kulturno sodelovanje / gospodarska dejavnost; gospodarska statistika
    2. b) gospodarski načrt, ukrep; gospodarski strokovnjak; gospodarska oblast / gospodarska politika, reforma, ureditev / gospodarski ciklus ciklus, ki obsega gospodarski razvoj in nazadovanje
      ♦       ekon. gospodarski potencial zmogljivost gospodarstva glede na razpoložljivi kapital, delovno silo in tehnično znanje; gospodarski sistem sistem, po katerem so gospodarske enote povezane v narodno gospodarstvo kot celoto; gospodarska avtarkija; gospodarska enota osnovna organizacijska tvorba v gospodarstvu; gospodarska organizacija samoupravna enota v gospodarstvu; gospodarska zbornica javnoupravni organ, ki zastopa interese gospodarskih dejavnosti; gospodarsko načelo načelo, da se z najmanjšimi sredstvi doseže določen uspeh ali z določenimi sredstvi najboljši uspeh
    3. c) stanovanjska hiša z gospodarskimi poslopji
  2. 2. redko gospodaren, varčen: zelo skrben je in gospodarski
gospôski -a -o prid. (ó) 
  1. 1. nanašajoč se na gospode ali gospodo:
    1. a) biti gosposkega rodu, stanu; rad zahaja v gosposko družbo
    2. b) to je gosposki človek; precej gosposki je; ima gosposke navade; gosposka obleka; dali so ji gosposko ime; gosposko vedenje / dela se gosposkega tudi gosposki
      ●       star. prijazen je, čeprav nosi gosposko suknjo čeprav je gosposki človek
    3. c) preskrbel si je gosposko službo; gosposko življenje ima udobno, lahko
  2. 2. nav. ekspr. dragocen, razkošen: zelo gosposko stanovanje imajo / pripravila jim je gosposko večerjo
grádnja -e ž (ā) 
  1. 1. glagolnik od graditi:
    1. a) gradnjo so ustavili, ker je zmanjkalo sredstev; publ. hotel je v gradnji se gradi; črna gradnja; privatna gradnja; gradnja hiš, novih stanovanj; gradnja cest, mostov, vodovoda; gradnje brez dovoljenja; gradnja v lesu se je razvila šele, ko je človek obvladal kovinsko orodje; industrijski način gradnje; hiša solidne gradnje solidno zgrajena hiša
      // gradnja lastne osebnosti; gradnja socializma
    2. b) gradnja motorjev, strojev; gradnja parnikov; gradnja atomskega reaktorja
  2. 2. kar je zgrajeno, sezidano: tla v predsobi so pri novih gradnjah prekrita s parketom
  3. 3. ustroj, sestava, kompozicija: podobno gradnjo imajo Shakespearove drame; dramaturška, glasbena gradnja; neslovenska gradnja stavkov; roman je v gradnji ohlapen / poznati gradnjo telesa
    ♦     grad. individualna gradnja gradnja enodružinskih hiš; klasična gradnja pri kateri se zidovi gradijo iz zidakov, kamenja, cementa; montažna gradnja z večjimi, že prej industrijsko izdelanimi deli; nizka gradnja katere glavni deli so v zemlji ali na zemeljski površini; visoka gradnja katere glavni deli so nad zemljo
gráfičen -čna -o prid. (á) 
  1. 1. nanašajoč se na grafika 1, 3:
    1. a) grafični bienale; grafična zbirka
    2. b) dela v različnih grafičnih tehnikah / grafična umetnost / grafični list odtis v kaki grafični tehniki
    3. c) grafične razlike med obema zapisoma
  2. 2. nanašajoč se na tiskarstvo ali tisk: grafični izdelki; grafična industrija, stroka, šola; velikost grafičnega dela
  3. 3. narejen z risbo, s črtami: grafični prikaz vplivnih področij; grafična ponazoritev / grafično znamenje za glas, za naglas
    ♦     geom. grafična rešitev geometrijske naloge
grôza -e ž (ó) 
  1. 1. velik strah, združen z odporom do česa: groza ga je obšla; prevzela ga je taka groza, da je trepetal po vsem telesu; ta Goyeva slika mu vzbuja grozo; ekspr. kar drevenel je od groze; tresti se od groze, v grozi; ekspr. črna groza / gledala ga je z grozo v očeh / v povedno-prislovni rabi, s smiselnim osebkom v tožilniku: groza ga je njegovih odredb zelo se jih boji; groza ga je pred bolečinami
    // knjiž. grozotnost, pretresljivost: groza smrti
  2. 2. ekspr., v povedno-prislovni rabi izraža veliko težavnost, mučnost česa: groza je, če ti gre vse narobe; groza je bilo pospravljati za vami; bil je tak, da ga je bilo groza pogledati
    ●     ekspr. laže, da je groza zelo
  3. 3. ekspr., v prislovni rabi, z rodilnikom izraža zelo veliko količino: zbralo se je groza ljudi
  4. 4. v medmetni rabi izraža
    1. a) strah, močno vznemirjenje: groza, padel bo; o groza, saj ne moremo preprečiti
    2. b) zgražanje, ogorčenje: groza, kakšno neumnost je zinil
hipo... ali hípo... predpona v sestavljenkah (ȋ) 
  1. 1. za izražanje
    1. a) zmanjšanja, nepopolnosti tega, kar je pomen osnovne besede: hipofunkcija, hipotoničen
    2. b) spodnje, nižje lege česa: hipocenter, hipodermičen
  2. 2. za izražanje nižje oksidacijske stopnje kislin ali soli: hipoklorit
hvála -e ž (á) 
  1. 1. ugotavljanje, poudarjanje pozitivnih lastnosti česa: poslušati, zaslužiti hvalo; to je povedal v njegovo hvalo; prazna, zaslužena hvala; hvale je bil vesel; hvale vredna odločitev; željen je časti in hvale; star. dajati hvalo hvaliti
  2. 2. star. izražanje hvaležnosti, zahvala: to naj bo hvala za mojo dobroto; za svoj trud ne pričakuje hvale; dolžen sem mu hvaležnost, hvalo
  3. 3. v medmetni rabi izraža
    1. a) hvaležnost: hvala! hvala, tovariš! hvala vam! iskrena, najlepša, prisrčna hvala! hvala lepa! / hvala za gostoljubje, pismo! hvala za vse! tisočkrat hvala, da si storil to namesto mene! / kot vljudnostni pristavek k odgovoru na vprašanje ali na izraženo željo: »Kako se imate?« »Hvala, dobro!«; »Dober tek!« »Hvala, enako!«
    2. b) veselje, zadovoljstvo: dobro smo opravili, hvala bogu
    3. c) vljudno odklonitev, zavrnitev: ne potrebujem, hvala! hvala, ne kadim
      ●       ekspr. kar naprej so mu peli hvalo zelo so ga hvalili; ekspr. še hvala mi ni rekel čisto nič se ni zahvalil; ekspr. sama hvala ga je zelo hvali sebe ali stvar, za katero se zavzema; iron. hvala za tako pomoč če mi ne moreš, nočeš drugače, izdatnejše pomagati, mi tudi tako ni treba; ekspr. bil je poln hvale o njem zelo ga je hvalil; lastna hvala — cena mala; preg. lastna hvala se pod mizo valja hvaljenje samega sebe ni dosti vredno
idéja -e ž (ẹ̑) 
  1. 1. rezultat najvišje umske dejavnosti, ki nakazuje uresničitev, izvedbo česa, zamisel: njegova ideja o ustanovitvi tiskarne je bila splošno sprejeta; dobra, drzna, slaba ideja; dati (originalno) idejo za rešitev problema / uresničevati idejo o samoupravljanju / ta človek ima veliko idej / bil je navdušen zagovornik nove ideje
    ●     ekspr. to je bila tvoja ideja ti si se spomnil tega; ekspr. priti na idejo spomniti se česa novega; idejo za akcijo je dobil pri njih bistveno pobudo
    // nav. mn., navadno s prilastkom misel: njegove ideje so popolnoma zmedene / imava iste ideje; vsiljevati svoje ideje drugim / širiti prevratne ideje
  2. 2. navadno v zvezi z o rezultat najvišje umske dejavnosti, ki nakazuje človekov odnos do materialnega ali duhovnega sveta: njegova ideja o lepoti, pravičnosti se je v tem delu lepo izrazila / ideja o kmetskem življenju je pri njem neprepričljiva / opredeliti idejo o nasprotju med umetnikom in družbo
  3. 3. v zvezi fiksna ideja bolezenska predstava, blodna misel, ki se je človek ne more otresti: imel je fiksno idejo, da ga preganjajo / ekspr. to je samo tvoja fiksna ideja
  4. 4. ed., navadno z rodilnikom rezultat najvišje umske dejavnosti, ki se kaže kot bistvo, smisel
    1. a) umetniškega ali znanstvenega dela: osnovna ideja drame; umetniška in hkrati moralna ideja romana / ideja in oblika umetnine / vodilna ideja teksta
    2. b) različnih znanstvenih, umetniških smeri: seznaniti se z idejo impresionizma; ideja marksizma
    3. c) različnih področij človekove družbene dejavnosti: ideja razrednega boja; ideja liberalizma; velik vpliv ideje samoupravljanja
      // kar se kaže kot bistvo, smisel česa sploh: ideja dobrote, lepote; zavreči idejo pravičnosti
  5. 5. mn., z oslabljenim pomenom, navadno s prilastkom kar izraža vsebino, dejavnost, kot jo določa prilastek: antifašistične, demokratske ideje; liberalne ideje so ga čisto prevzele; privrženec francoskih revolucionarnih idej / nekritično je sprejemal ekstremistične ideje; nove politične ideje
    ♦     filoz. ideja v idealističnih filozofijah transcendentna objektivna tvorba, ki je pravzor, vzrok, bistvo posamičnega; v marksistični filozofiji odraz objektivne stvarnosti v zavesti
ígla -e ž (ȋ) 
  1. 1. podolgovat, tanjši, na enem koncu ošiljen predmet
    1. a) za šivanje; šivanka: vbosti iglo v blago; prebosti z iglo; tanek kot igla / blazinica za igle / krznarska igla; lesena igla za šivanje mrež; igla za dreto, volno; igla za krpanje nogavic
    2. b) za pletenje; pletilka: nabirati petlje na iglo; plesti z debelimi, tankimi iglami; kovinske, lesene, plastične igle / pletilne igle
    3. c) za spenjanje in okras: klobuk si je pritrdila z iglo / biserna kravatna igla
      ●       ekspr. biti, sedeti (kakor) na iglah biti zelo nestrpen, nemiren
      // tak predmet, navadno kot sestavni del kake priprave, naprave: gramofonska igla; igla pletilnega, šivalnega stroja / igla brzinomera kazalec
      // izžiganje tkiva z iglo
  2. 2. teh. kar se uporablja za spajanje sestavnih delov kake naprave, priprave: zatakniti iglo v pesto kolesa; lesena, železna igla
  3. 3. nav. mn. zelo podolgovat, koničast list, navadno zimzelen; iglica: borove igle
  4. 4. um., v zvezi suha igla grafična tehnika, pri kateri praskanje v bakreno ploščo omogoča neostro risbo: ukvarjati se s suho iglo / tehnika suhe igle
    // odtis v tej tehniki: razstavil je več del, zlasti suhih igel
    ♦     avt. zaporna igla ki uravnava dotok goriva v uplinjač; fiz. magnetna igla droben paličasti magnet, navadno v kompasu, ki kaže smer sever-jug; med. injekcijska igla votla igla, ki se pritrdi na brizgalko; min. igla tanek, v eni smeri daljši kristal, ki ima na koncih pravilne ploskve; obrt. igla za mreženje ki je na obeh koncih viličasto razcepljena; obrt., tisk. gravirna, risalna igla; kopirna igla; teh. igla ostanki kovine vzdolž ostrine rezila, nastali pri brušenju; voj. udarna igla del orožja, ki s svojim udarcem aktivira naboj; zool. (morska) igla zelenkasta, vitka morska riba s podaljšanim gobcem, Belone belone; vodna igla podolgovata roparska žuželka z dolgimi nogami, Ranatra linearis
ígra -e ž (ȋ) 
  1. 1. glagolnik od igrati:
    1. a) ob koncu prvega polčasa je postala igra zanimivejša; z atraktivno igro sta moštvi navdušili gledalce; gostje so vsilili domačinom svoj način igre; spoznati pravila igre / publ. hitra in napadalna igra pod košem / publ. gostje so pokazali lepo igro igrali so lepo
    2. b) igra celotnega ansambla je bila zelo dobra; kritično so ocenili igro glavnega igralca / odlična filmska, gledališka igra
    3. c) igra na violino je ni motila / klavirska igra
    4. č) pri igri so se otroci sprli; vesela in sproščena igra / soba, primerna za igro / ekspr. takšno delo je zanj igra
    5. d) igra s kartami se je zavlekla pozno v noč / odstopil je od nadaljnje igre
    6. e) z rodilnikom: igra barv ob zahajajočem soncu; igra neštetih luči; opazoval je igro svetlobe in sence / igra valov
  2. 2. otroška dejavnost, navadno skupinska, za razvedrilo, zabavo: izmišljali so si različne igre; čas so si preganjali z igrami / igrali so se gnilo jajce in druge igre / otroška igra
    // dejavnost, navadno skupinska, za razvedrilo, zabavo sploh: igra s kartami, kockami / dobiti, izgubiti igro / družabne igre; igrati hazardne igre; igra na srečo; igra za denar pri kateri mora dati določeno vsoto denarja tisti, ki izgubi
    // pog. šli so se različne igre
  3. 3. športna dejavnost, navadno skupinska, organizirana po določenih pravilih: poznal je vse igre z žogo / namizne igre; otvoritev šahovske igre / športna igra / bojne igre ki ponazarjajo boj; gladiatorske igre / ekspr., z oslabljenim pomenom ta miselnost je pritegnila v vojno igro mnogo narodov
  4. 4. literarno delo v obliki dialogov, navadno manjše umetniške vrednosti: brati, napisati igro; to igro so že večkrat uprizorili; igrati Finžgarjevo igro Veriga; igra iz kmečkega življenja / gledališka igra; radijska, televizijska igra / celovečerna igra ki traja približno dve uri; igra v treh dejanjih
    // izvedba, uprizoritev takega dela: gledati igro; nastopiti v igri / igro je vodil dober režiser
  5. 5. ekspr., navadno s prilastkom preračunljivo, navadno nezakonito delovanje: spregledal je njegovo igro; v tej igri se ni znašel; brezobzirna igra gospodarskih sil / treba je bilo odkriti pravila igre v tej družbi / različne politične igre
    // z oslabljenim pomenom delovanje, navadno nepričakovano, brez vzroka: vse je počivalo na čudni igri naključja, sreče, usode / to delo je igra fantazije / igra ljubezni in ljubosumja
  6. 6. nav. ekspr., navadno z rodilnikom nehoteni gibi, mimika, ki izraža, kaže določeno čustveno stanje, razpoloženje: igra njegovega obraza je bila zelo zgovorna; ni mogel prikriti nervozne igre prstov, rok / opaziti je bilo igro njunih oči
    ●     publ. žoga je zletela iz igre iz prostora, določenega za igranje; ekspr. kraljevska igra šah; žarg., šport. mehka igra previdna, obzirna, neborbena igra; ekspr. igra narave nenavaden, izjemen pojav v naravi; dom igre in dela prva leta po 1945 otroški vrtec; šalj. sreča v igri, nesreča v ljubezni
    ♦     igr. napovedati igro pri taroku prevzeti vodstvo igre; lit. besedna igra besedna figura, ki obstoji iz dveh, blizu stoječih enakih ali podobnih besed z različnimi pomeni; debatna igra v kateri avtor s soočenjem različnih stališč razčiščuje kako vprašanje; ljudska igra ki obravnava probleme preprostejših, navadno kmečkih ljudi; šport. balkanske igre športne prireditve balkanskih držav; olimpijske igre mednarodne športne prireditve, organizirane vsaka štiri leta; odprta igra pri kateri igrata obe moštvi predvsem napadalno; igra preko kril, krilnih položajev pri kateri napada moštvo z vzdolžne strani igrišča; zgod. viteške igre turnir
igrálec -lca [u̯c] m (ȃ) 
  1. 1. kdor se ukvarja, navadno poklicno
    1. a) z gledališko dejavnostjo: biti, postati igralec; dober, slab, znamenit igralec / dramski, filmski, gledališki igralec; igralec v lutkovnem gledališču / odlični amaterski igralci
    2. b) z določenim skupinskim športom: igralec v državni košarkarski, nogometni reprezentanci / že vrsto let je teniški igralec / amaterski, profesionalni igralci
  2. 2. kdor umetniško poustvarja dramske like: v tej predstavi so vsi igralci zelo dobro igrali; maskirati igralca; gledalci in igralci / glavni ki igra glavno, stranski igralec ki igra stransko vlogo
  3. 3. kdor je dejaven v določenem skupinskem športu, organiziranem po določenih pravilih: v finalni tekmi so domači igralci zmagali; zaradi grobe igre so igralca izključili / nasprotni igralci; rezervni igralci
  4. 4. kdor se udeležuje kake dejavnosti, navadno za razvedrilo, zabavo: vsi igralci so stopili v krog; eden od igralcev je moral počepniti; goljufiv igralec / hazardni igralec; igralec na srečo
    // ekspr. kdor se pretvarja, hlini: znal je ostati igralec; bil je rojen igralec
    ♦     gled. karakterni igralec ki igra karakterne vloge; šport. krilni igralec ki igra na desni ali levi strani napadalne vrste, zlasti pri nogometu; vezni igralec ki povezuje obrambo in napad, zlasti pri nogometu
imé -na s (ẹ̑) 
  1. 1. beseda, več besed, ki se uporabljajo za razlikovanje, določevanje
    1. a) posameznega človeka: določiti, izbrati otroku ime; s tresočo se roko je napisal ime; lepo, smešno ime; predstavil se je s tem imenom; seznam imen / ni hotel povedati imena; ni se mogel spomniti njenega imena; knjiž. ne vem mu imena / moje ime je Jože imenujem se Jože; kako ti je ime; ime ima po očetu; ne poznam nikogar, ki bi imel to ime / dati komu ime; dobil je novo ime / ekspr. prijelo se ga je ime Jirs začeli so ga imenovati; rekli so mu
      // v prijavi je moral navesti svoje ime ime in priimek; knjiž. vse bančne vloge se glasijo na njegovo ime; podpisal se je s celim imenom z imenom in priimkom
      // poklical ga je po imenu, z imenom / živi pod drugim imenom; izmišljeno ime psevdonim; potoval je pod lažnim, tujim imenom; partizansko ime ki ga je dobil, imel v partizanih
      // živalim je dajal človeška imena / povedati priimek in ime
    2. b) posameznega iz iste vrste: pes je še brez imena; poznal je vsa rastlinska imena; navedel je ime rojstnega kraja; ime podjetja; ime ulice / knjiž. tej rudnini ne vem imena; šola, ulica je dobila ime po njem; tudi reka ima to ime / star. vas, Vrh po imenu vas, ki se imenuje Vrh
      // žival sliši samo na določeno ime / domače ime ime domačije, ki ga uporablja bližnja okolica; hišno ime ime hiše, domačije, ki ga uporablja bližnja okolica
    3. c) izdelkov: številke in imena obrazcev / avtomobile so dali v prodajo pod različnimi imeni / spremeniti ime programa naslov
      // zaščiteno ime proizvoda
  2. 2. ekspr. ugled, priznanje: ima bogastvo in ime; pridobil, ustvaril si je ime; zaslužil si je takšno ime / bil je literat brez imena; trgovina z imenom znana kot zelo dobra
  3. 3. ekspr., z oslabljenim pomenom, s prilastkom oseba, kot jo določa prilastek: pozabljena so bila vsa literarna imena tega obdobja; vodilno ime sodobne glasbe / to je že priznano ime / posestvo je prepisal na sinovo ime posestvo je prepustil sinu
    // njegovo ime je spoštovanja vredno je spoštovanja vreden; to ime je danes že pozabljeno / tvoje ime sem že bral o tebi, tvojem delu sem že bral
  4. 4. v prislovni rabi, v zvezi v imenu izraža posrednost glagolskega dejanja: pozdravite ga tudi v mojem imenu; to lahko zahtevate samo v svojem imenu; v imenu kolektiva je izročil darilo / govoriti v imenu ljudstva / vse to je delal v imenu pravice
  5. 5. v zvezi dobro ime med ljudmi znano, ustaljeno pozitivno mnenje o kom: jemal mu je ugled in dobro ime; kljub vsemu si je znal ohraniti dobro ime; spravil ga je ob dobro ime
    ●     ekspr. dal mu je samo toliko, da je bilo (za) ime zelo malo; ekspr. kdo je to rekel? Ime ni važno nočem povedati, kdo je to rekel, ker je važnejše govoriti o sporni stvari, zadevi; ekspr. od gradu je ostalo samo še ime grad je popolnoma porušen, uničen; ekspr. njegovo ime je zaslovelo daleč naokoli postal je slaven; knjiž., ekspr. grozota, ki ji ni imena izraža zelo visoko stopnjo; po imenu ekspr. nadzornik je samo še po imenu njegova dejavnost se ne čuti več; poznam ga samo po imenu nisem ga še videl, nisem se še srečal z njim; ekspr. še po imenu mu ni podoben sploh mu ni podoben; star. za božje ime, ubogaj izraža veliko prošnjo, rotenje; ekspr. imenovati stvari s pravim imenom opisovati stvari, dejstva tako, kot so v resnici, brez olepšavanja; knjiž. pridobiti si literarno ime postati znan kot dober pisatelj, pesnik; ekspr. šla sta skozi gozd, ki ne zasluži tega imena skozi zelo slab gozd
    ♦     lingv. lastno ime; ledinsko ime ime njive, travnika, gozda; ljubkovalno ime; občno ime ime vrste, skupine predmetov; osebno ime lastno ime človeka; snovno ime
industríjski -a -o prid. (ȋ) 
  1. 1. nanašajoč se na industrijo:
    1. a) industrijski izdelki / pospeševati industrijski razvoj; industrijska koncentracija; industrijska dejavnost, panoga, proizvodnja / industrijski kraji; industrijsko-agrarne države; veliko industrijsko mesto; industrijsko podjetje / industrijska kemija, tehnologija; industrijska politika; industrijska špijonaža
    2. b) industrijski delavci; industrijski proletariat / industrijske odplake odplake iz tovarn in drugih industrijskih obratov
      // industrijski tir tir, ki povezuje industrijske objekte s tiri za splošni promet; industrijske norme za posamezno državo obvezni enotni predpisi za mere, kakovost izdelkov; standardi; nemške industrijske norme
      // namenjen za predelovanje v industriji: industrijski les; gojiti industrijske rastline / industrijski krompir krompir, ki vsebuje veliko škroba
  2. 2. ki se izdeluje pretežno s stroji in v večjih količinah: ročne in industrijske pletenine / industrijska hrana; v šolah so uvedli industrijsko malico; industrijsko vino umetno vino
    // industrijsko izdelovanje, predelovanje
    ♦     arhit. (industrijsko) oblikovanje dajanje oblike predmetu z upoštevanjem skladnosti med funkcionalnostjo, estetiko in tehnološkim procesom; ekon. industrijski kapital kapital, naložen v proizvodna sredstva, industrijo; (prva) industrijska revolucija hitra sprememba ročne proizvodnje v proizvodnjo z uporabo strojev; tretja industrijska revolucija hitra kvalitativna sprememba delovnih sredstev z avtomatizacijo proizvodnje, z uporabo jedrske energije, umetnih mas; gastr. industrijska juha juha iz mesnega koncentrata, posušene zelenjave, začimb; jur. industrijska lastnina izključna pravica koga do izdelovanja, prodajanja določenih izdelkov ali do uporabe določene varstvene znamke; ped. industrijska pedagogika pedagogika, ki se ukvarja s strokovnim izobraževanjem delavcev v industriji; psih. industrijska psihologija psihologija, ki proučuje psihološko problematiko v industriji; soc. industrijska rezervna armada brezposelni delavci; industrijska družba sodobna globalna družba z narodnim dohodkom od 600 do 1.500 dolarjev na prebivalca; šol. industrijska šola šola za usposabljanje kvalificiranih delavcev v industriji
interprét -a m (ẹ̑) 
  1. 1. kdor dela, povzroča, da se dojame, spozna pomen, vsebina česa; razlagalec, tolmač: nekatere pesmi so delale interpretom velike težave; objektiven interpret; naloga interpretov / izviren interpret Puškina
  2. 2. kdor umetniško poustvarja
    1. a) dramske like, igralec: gledalci so zlasti občudovali interpreta Hamleta / interpreti Cankarjeve dramatike; ta umetnik je eden najboljših interpretov Shakespeara
    2. b) glasbeno delo, izvajalec: vokalni interpreti; interpreti zabavne glasbe
interpretácija -e ž (á) 
  1. 1. delanje, povzročanje, da se dojame, spozna pomen, vsebina česa; razlaga, tolmačenje: podati interpretacijo pesmi; nepravilna interpretacija predpisa / estetska, stilna interpretacija literarnega dela / Prešernove pesmi v Kidričevi interpretaciji / publ.: to je napačna interpretacija društvenega delovanja; po taki interpretaciji problema ni pričakovati izboljšanja takem gledanju, pojmovanju
  2. 2. umetniško poustvarjanje
    1. a) dramskih likov; igra, igranje: občudovati interpretacijo glavne igralke; interpretacija Ofelije / odrska, televizijska interpretacija uprizoritev, izvedba
    2. b) glasbenega dela, izvajanje: interpretacija kantate je bila dobra / popevka je v interpretaciji mlade pevke doživela velik uspeh
      ♦       gled., muz. aktivna interpretacija z uveljavljanjem izvajalčevega ustvarjalnega odnosa do izvajanega dela
interpretírati -am nedov. in dov. (ȋ) 
  1. 1. delati, povzročati, da se dojame, spozna pomen, vsebina česa; razlagati, tolmačiti: interpretirati zakonske določbe; profesor interpretira pesnikove prispodobe; interpretirati literarno besedilo; logično, znanstveno interpretirati / publ. te probleme je napačno interpretiral gledal nanje, jih pojmoval
  2. 2. poustvarjati, navadno z umetniškim hotenjem
    1. a) dramske like, igrati: interpretirati v Hlapcih Jermana; igralci so interpretirali vloge po režiserjevi zamisli
    2. b) glasbeno delo, izvajati: interpretirati dela domačih skladateljev; sonato je izvajalec dobro interpretiral
      ♦       gled., muz. aktivno interpretirati interpretirati z uveljavljanjem izvajalčevega ustvarjalnega odnosa do izvajanega dela
ísti -a -o prid. (ȋ) 
  1. 1. na katerega se misli, iz katerega se izhaja: še isti dan je izpolnil obljubo; stanujeta v istem hotelu; isti jezik govoreči ljudje; vrnili so se po isti poti; rojena sta istega leta; tega človeka je srečal tudi včeraj na istem mestu / vsak dan odhaja od doma ob istem času; naglas je v sedanjiku in nedoločniku na istem zlogu / knjiž., ekspr. ta isti človek, ki mu je toliko hudega storil, je zdaj njegov sosed prav ta
    // ekspr., v zvezi z en poudarja nespremenjenost, ponavljanje: vsako leto hodi v en in isti kraj na počitnice; v debati se oglašajo vedno eni in isti ljudje; na vsa vprašanja je dobil en in isti odgovor; skoraj vsak dan je bila na mizi ena in ista jed
  2. 2. pog. ki se po lastnostih, značilnostih ujema, ne razlikuje
    1. a) med seboj; enak: dvojčka sta čisto ista
    2. b) pri dveh ali več osebah, stvareh: imajo iste cilje, interese; vsi so v istem položaju; besedi z istim pomenom; imata obleko iste barve; sta iste starosti; vsi so istega mnenja
    3. c) od določenega, primerjanega: delo je opravil v istem času kot drugi; iste čevlje ima kakor ti; ima isto bolezen kot oče; zemljo je prodal za isto ceno, kot jo je kupil
      // ki ne dopušča prednosti, izjem: zakon je za vse isti; vsi bodo imeli iste pravice in dolžnosti
  3. 3. pog., navadno v povedni rabi ki ohranja, ima lastnosti, značilnosti nespremenjene; enak: nič se ni spremenil, vedno isti je; čisto ista je kot pred petimi leti
  4. 4. zastar., v zaimenski rabi ta, tisti: v istih časih so potovali z Gorenjskega na Štajersko čez Kamnik; isto noč od skrbi ni mogel zatisniti očesa / obrnil se je k sinu — isti je stal s povešeno glavo pred njim / pridite po potrdila danes, ker istih pozneje ne bomo izdajali jih; podpisani prosi predsedstvo, da bi mu isto dovolilo dopust da bi mu dovolilo
    ●     zastar. prišla sta oba v isti čas istočasno, hkrati; ekspr. vstopila je isti hip, v istem hipu, ko so govorili o njej prav takrat; govoriti, najti isti jezik imeti, doseči enako mnenje o kaki stvari, vprašanju; ekspr. meče vse v isti koš ne upošteva razlik med stvarmi, problemi; ekspr. v isti rog trobiti s kom mu v vsem pritrjevati; pog., ekspr. ista figa je, če grem ali ne vseeno je; ekspr. vse bi rad povedal v isti sapi vse naenkrat, hitro; ekspr. v isti sapi ga hvali in graja zelo hitro spreminja odnos do njega; zelo hitro spreminja mnenje o njem
iz... ali iz... in z... ali iz... in s... ali iz... tudi z... ali iz... tudi s... predpona  
  1. 1. v glagolskih sestavljenkah, včasih okrepljena z iz, izpod za izražanje
    1. a) premikanja ali usmerjenosti iz notranjosti česa navzven: izbrizgati, izčenčati, izčrpati, izluščiti, izseliti, izseljevati, izstopiti, iztisniti / izgnati iz dežele; izkopati izpod razvalin
    2. b) izhodišča, izvora: izhajati, izvirati
    3. c) dosege zaželenega namena, cilja: izberačiti, izbojevati, izprositi, izučiti
    4. č) prenehanja obstajanja, stanja: izginiti, izginjati / v zvezi s se izbliskati se, izdišati se, izgnojiti se
    5. d) same dovršnosti (včasih brez pomenskega odtenka): izbočiti, izbrisati, izdelati, izdelovati, izkristalizirati, izračunati
  2. 2. v imenskih sestavljenkah glagolskega izvora za izražanje pomena, kot ga določa ustrezni glagol: izboljšava, izdelek, izdelovalen, izgon, izvor
  3. 3. v imenskih sestavljenkah in sestavljenih prislovih za izražanje pomena, kot ga določa predložna zveza: izglagolski, izimenski, izreden; izbliza; prim. z...
izdája -e ž (ȃ) navadno s prilastkom  
  1. 1. tiskano delo, kot izide enkrat: izšla bo deseta izdaja romana; predgovor k prvi izdaji / pesniška zbirka v bibliofilski izdaji; knjiga v broširani izdaji; faksimilirana izdaja rokopisa Prešernovih Poezij; jubilejna, poljudna izdaja / večerna izdaja časopisa
    ♦     zal. avtorizirana, luksuzna izdaja
  2. 2. glagolnik od izdati:
    1. a) obsodili so ga zaradi izdaje; izdaja javke / izdaja uradne skrivnosti / izdaja domovine
    2. b) izdaja pesmi, pravopisa
    3. c) izdaja denarja, menice / izdaja znamk
    4. č) izdaja dovoljenja, odločbe / izdaja povelja / izdaja sodbe
    5. d) izdaja blaga iz skladišča
izgúba tudi zgúba -e ž (ȗ) 
  1. 1. primanjkljaj izkupička glede na stroške ali prodajne cene glede na nakupno: izguba se je zmanjšala; podjetje ima pri proizvodnji novega artikla izgubo; bilanca izkazuje izgubo; sredstva za kritje izgube / prodajati v izgubo; ekspr. hišo je prodal v čisto izgubo; pri reji živine je bil na izgubi je imel izgubo; pog. so v izgubi, pa vendar dajejo plače; delati, poslovati z izgubo
    // škoda, ki izvira iz česa: zaradi slabo izrabljenih strojev ima tovarna izgubo; milijon izgube
  2. 2. glagolnik od izgubiti:
    1. a) prijaviti izgubo dokumentov
    2. b) izguba staršev jo je močno prizadela / vljudnostna fraza ob smrti iskreno sožalje ob bridki izgubi
    3. c) izguba las; izguba imetja / izguba kalcija pri vretju mleka
    4. č) izguba barve; izguba časti
    5. d) izguba roke; izguba sluha, vida; izguba spomina / izguba krvi
    6. e) izguba časa / izguba pravic / izguba čina
  3. 3. kar je izgubljeno: izgube obdelovalnih površin zaradi zazidave; energijske, toplotne izgube / sovražnik je imel velike izgube; publ. oceniti vojne izgube v ljudeh in materialu
  4. 4. ekspr., v povedni rabi izraža nepomembnost, nekoristnost česa: delo, poštenost, ljubezen — vse to je bilo po njegovem mnenju izguba; televizija je sama izguba / tvoje govorjenje je le izguba časa
    ●     pog., ekspr. ne poznate ga, samo izgubo imam z njim neprijetnosti, težave; publ. četa je izšla iz boja brez izgub vsi so ostali živi; iti v izgubo marsikaj je šlo v izgubo se je izgubilo; se ni koristno porabilo; pri kuhanju gredo vitamini v izgubo se uničijo; ekspr. nalival je tako previdno, da ni šla niti kapljica v izgubo se ni razlila
    ♦     agr. klavna izguba izguba teže živali pri zakolu; ekon. planska izguba predvidena s planom; elektr. dielektrične izgube v toploto spremenjena energija v dielektriku; lingv. izguba dvojine; šah. izguba figure, partije; prim. zguba
izjéma -e ž (ẹ̑) 
  1. 1. kar se ne ujema, ni v skladu s splošnim, navadnim: to pravilo ima eno samo izjemo; upoštevati je treba tudi izjeme / naučiti se slovnična pravila in izjeme / ekspr. povsod se najdejo izjeme / večjih izjem med temi delavci ni / v povedni rabi: dvojčki so v tej rodbini izjema; kraj je miren, ta hrup je le izjema
  2. 2. ekspr., v prislovni rabi, v zvezi z brez izraža
    1. a) popolnost, neizjemnost česa: njegove pesmi so brez izjeme take, da se lahko objavijo / brez izjeme morate ostati tu
    2. b) podkrepitev trditve: prišli so vsi, brez izjeme; vselej, brez izjeme, ga uboga
  3. 3. publ., v prislovni rabi, v zvezi z z razen: z izjemo dveh dvoran je bilo vse zasedeno; časopis izhaja vsak dan z izjemo sobote; sadje dobro uspeva z izjemo poznih sort / z majhnimi izjemami so vsi enaki
    ●     ekspr. on hoče biti vedno izjema hoče biti drugačen kot drugi; hoče, da je odnos do njega drugačen kot do drugih; on dela izjeme njegov odnos ni do vseh enak; strank ob tem času ne sprejemamo, a za vas bomo naredili izjemo vas bomo sprejeli; ekspr. vedno je kaka častna izjema kdo, ki je boljši od drugih; učenci so na splošno slabi, je pa nekaj izjem nekateri niso slabi; preg. izjema potrjuje pravilo potrjuje smiselnost njegovega obstoja
izlív -a m (ȋ) 
  1. 1. kraj, kjer se potok ali reka izliva: urediti izliv Ljubljanice v Savo; mesto ob izlivu reke / lijakasti izliv reke
  2. 2. glagolnik od izliti:
    1. a) izliv tekočine
      ♦       med. izliv krvi nabiranje krvi v podkožju in drugih mehkih delih; izliv semena iztek semena pri nehoteni spolni nadraženosti
    2. b) bil je vajen njenih čustvenih izlivov; motili so ga taki histerični izlivi ljubezni / brati, poslušati pesniške, srčne izlive
  3. 3. posoda za odtok vode, zlasti odvečne, umazane: zliti umazano vodo v izliv
izmísliti se -im si tudi zmísliti si -im si dov. (í ȋ) 
  1. 1. z razmišljanjem izoblikovati, ustvariti: izmisliti si načrt za pobeg; zopet si je izmislil novo potegavščino; star. izmislil je nekaj novega / izmislil si je dobro opravičilo za odhod / star. pesmi si ni sam izmislil, ampak jo je slišal napisal, spesnil
    ●     pog. dobro so si jo izmislili našli so primerno, ugodno rešitev
  2. 2. v mislih izoblikovati, ustvariti
    1. a) kar v resničnosti ne obstaja: ljudje so si izmislili vile in čarovnice; zgodbo si je čisto, popolnoma izmislil
    2. b) kar ne ustreza resnici: v opravičilo si je izmislil, da ga ni bilo doma; ekspr.: lepe reči si je izmislil o sosedu; to ni res, to si je gladko izmislil
  3. 3. nav. ekspr. imeti, izraziti željo, ki je navadno neprimerna, neuresničljiva: sredi učenja si je izmislil, da bi šel v kino; kaj vse si bo še izmislila, pog. se bo še izmislila, pa ve, da nimamo denarja
izmíšljati se -am si tudi zmíšljati si -am si nedov. (í) 
  1. 1. z razmišljanjem oblikovati, ustvarjati: izmišljati si imena za nove pojme / vedno si izmišlja izgovore / star. izmišljati pesmi pisati pesmi, pesniti
  2. 2. v mislih oblikovati, ustvarjati
    1. a) kar v resničnosti ne obstaja: izmišljati si strahove; izmišljati si vse mogoče
    2. b) kar ne ustreza resnici: povej, kako je bilo, in si ne izmišljaj; ljudje si izmišljajo hude stvari o njem
  3. 3. nav. ekspr. imeti, izražati želje, ki so navadno neprimerne, neuresničljive: kar naprej si izmišlja, pog. se izmišlja, kaj bi jedel
izobrázba -e ž (ȃ) 
  1. 1. kar se pridobi z izobraževanjem: imeti pomanjkljivo izobrazbo; pridobivati si izobrazbo s šolanjem in branjem / manjka mu glasbena, jezikovna izobrazba; humanistična izobrazba ki obsega področje kulture in umetnosti; klasična izobrazba ki temelji zlasti na znanju klasičnih jezikov in kulture; politehnična izobrazba ki obsega teoretično in praktično poznavanje osnov tehnike; splošna izobrazba ki obsega osnove z vseh glavnih področij človekove dejavnosti; strokovna izobrazba / njegova vsestranska izobrazba ni bila dovolj upoštevana izobraženost, razgledanost
    // stopnja glede na opravljeno šolanje v določenem šolskem sistemu: navesti v prošnji izobrazbo; stopnja izobrazbe; predpis o minimalni izobrazbi za določena delovna mesta / nižja ali osnovnošolska, srednja ali srednješolska, visoka ali visokošolska izobrazba; ima nepopolno srednjo izobrazbo / šolska izobrazba
  2. 2. glagolnik od izobraziti ali izobraževati:
    1. a) naloga zavoda je izobrazba kadrov za gospodarstvo; skrbeti za izobrazbo žensk; pravica do izobrazbe / vzgoja in izobrazba v predšolski dobi izobraževanje
    2. b) potrebna je izobrazba okusa
    3. c) izobrazba zemeljskih plasti
      ●       redko ljudje renesanse niso priznali druge izobrazbe razen antične kulture
      ♦       šol. formalna izobrazba ki jo izkazuje spričevalo določene šole; priznana izobrazba ki se prizna na osnovi izkušenj brez ustreznega šolanja
izpàd -áda m (ȁ á) 
  1. 1. glagolnik od izpasti:
    1. a) izpad las, zob / izpad polglasnika
    2. b) izpad tekmovalca; izpad iz lige
    3. c) izpad generatorja; izpad proizvodnje zaradi redukcije električne energije / izpad slike na televiziji
  2. 2. ekspr. izražanje čustev, razpoloženja silovito, brez pridržkov: njen izpad ga je presenetil; ogorčen izpad; živčni izpadi / izpadi ministra proti vladi
    // prekoračenje dovoljenega v ravnanju ali vedenju: v teh krajih pogostoma prihaja do šovinističnih izpadov; nacionalistični, ustaški izpadi
  3. 3. voj. akcija, pri kateri se obkoljena vojaška enota prebije iz utrjenih položajev: napraviti izpad; odločiti se za izpad; izpad iz trdnjave
    ♦     med., vet. izpad organa, dela organa pojav, da organ, del organa zaradi določenih okoliščin preneha biti v normalnem položaju; šport. izpad stoja, pri kateri je ena noga nekoliko skrčena v kolenu, druga pa iztegnjena
izpeljáti -péljem tudi -ám tudi speljáti spéljem tudi -ám dov., izpêlji izpeljíte tudi spêlji speljíte; izpêljal tudi spêljal (á ẹ̄, ȃ) 
  1. 1. napraviti, da kaj zamišljenega, danega postane stvarnost, dejstvo: izpeljati načrt, zamisel; izpeljati sklepe / zanimalo jih je, kako bo izpeljal kupčijo; agrarne reforme niso izpeljali v celoti / publ. uspešno izpeljati akcijo narediti, opraviti; igralec je vlogo dobro izpeljal odigral, zaigral
    // z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: izpeljati anketo med šoferji; izpeljati primerjavo med obema dogodkoma primerjati ju
  2. 2. dokončati, dognati: rešitev je samo nakazal, a je ni (računsko) izpeljal / niti ene misli ni mogel izpeljati do konca
  3. 3. spraviti iz česa
    1. a) vozilo: izpeljati vlak iz predora / žarg., avt. zaradi prevelike hitrosti ni mogel izpeljati ovinka je na ovinku zapeljal s ceste; skozi križišče je dobro izpeljal peljal
    2. b) žival, človeka: izpeljati konja iz hleva / srečno jih je izpeljal iz smrtne nevarnosti
      // napraviti, da godni mladiči zapustijo gnezdo: lastovka je izpeljala mladiče (iz gnezda); siničke so se že izpeljale; pren., ekspr. otroci so se mu izpeljali
  4. 4. priti do kakega spoznanja, zaključka na podlagi česa: avtor je izpeljal svoje misli na podlagi proučitve obsežnega gradiva / izpeljati matematično formulo
  5. 5. knjiž. razložiti razvojno pot česa: izpeljati besedo iz grščine
  6. 6. lingv. narediti (novo) besedo iz podstave s pripono: izpelji primernik iz osnovnika; izpeljati glagolski samostalnik iz glagola
  7. 7. star. z vztrajnim spraševanjem izvedeti: počasi si le nekaj izpeljal iz njega
izrázen -zna -o prid. (ā) 
  1. 1. nanašajoč se na izraz, izražanje:
    1. a) raziskovanje slovenskega izraznega fonda; vsebinska in izrazna razčlenitev pesmi
    2. b) za impresionista je barva izrazni element; izrazne kretnje / izrazna moč, ohlapnost, sposobnost / filmska, glasbena, gledališka, pesniška izrazna sredstva
      ♦       anat. izrazne mišice obrazne mišice, s premikanjem katerih se izražajo čustva, razpoloženje; kor. izrazni ples ples, ki izraža čustva, razpoloženje
  2. 2. redko ki se da izraziti; izrazljiv: količina mora biti številčno izrazna
iztegníti in iztégniti -em in stegníti in stégniti -em dov. (ī ẹ́) 
  1. 1. spraviti v položaj, ko sosednji deli med seboj ne tvorijo kota: iztegniti nogo v kolenu, roko v komolcu; iztegniti prste
    // s prislovnim določilom dati v takem položaju v določeno smer: iztegnila je roke predse, kakor da se brani
  2. 2. narediti, povzročiti, da pride kaj v čim večjo, največjo dolžino: iztegnil je vrat, da bi bil večji; iztegni se, pa boš dosegel; iztegniti se na polico; iztegniti se na postelji, po klopi / iztegniti jezik / iztegniti anteno izvleči, raztegniti
    // za ovinkom se je cesta iztegnila zravnala
    // s predlogom, v zvezi iztegniti roko, roke z iztegom roke, rok
    1. a) prizadevati si doseči, prijeti kaj: iztegniti roke za knjigo; iztegniti roko po denarju; pren. tujec je iztegnil roko po naši zemlji
    2. b) izraziti željo po čem: otrok je iztegnil roke k materi; iztegnila je roke za njim
      ●       nizko pazi, da ne iztegneš jezika ne izdaš, poveš česa; nizko takrat bi iztegnil jezik, ko je bil čas za to povedal, rekel; nizko iztegniti pete umreti; ekspr. vse štiri je iztegnil od sebe udobno je legel, da bi se sprostil, odpočil; nizko komaj čakajo, da se bo iztegnil umrl
iztegováti -újem in stegováti -újem nedov. (á ȗ) 
  1. 1. spravljati v položaj, ko sosednji deli med seboj ne tvorijo kota: iztegovati nogo v kolenu; iztegovati prste, roko / ptica izteguje perutnice
    // s prislovnim določilom dajati, imeti v takem položaju v določeni smeri: slepec je hodil počasi in iztegoval roke predse / ekspr.: drevesa iztegujejo veje na pot; iz doline se iztegujejo stranske dolinice
  2. 2. delati, povzročati, da pride kaj v čim večjo, največjo dolžino: iztegoval je vrat, da bi videl čez druge; mišice se krčijo in iztegujejo / vol je iztegoval hrapavi jezik / ekspr. samo leži in se izteguje po postelji se preteguje
    // s predlogom, v zvezi iztegovati roko, roke z iztegovanjem roke, rok
    1. a) prizadevati si doseči, prijeti kaj: iztegoval je roke proti njemu, da bi ga dosegel in dvignil; iztegovati roko po kozarcu
    2. b) izražati željo po čem: otrok izteguje roke k materi; iztegovala je roke za njim in jokala
      ●       nizko ko se bo izvedelo, bodo ljudje spet iztegovali jezike opravljali, obrekovali; evfem. iztegovati prste po tujem imetju krasti; ekspr. vse življenje je služil, na starost pa izteguje roko berači; ekspr. kar naprej izteguje vrat, odkod bo kdo prišel radovedno gleda, opazuje
izvájanje -a s (ā) 
  1. 1. glagolnik od izvajati:
    1. a) izvajanje načrta, programa; izvajanje predpisov, sklepov; dosledno izvajanje zakona / izvajanje akrobacij / izvajanje kontrole
    2. b) izvajanje glasbenih del / izvajanje domače drame
    3. c) učitelj je prešel od razlaganja k izvajanju pravila; izvajanje zaključkov
      ♦       muz. hitrost, jakost izvajanja
  2. 2. nav. mn., publ. misel, dognanje: govornikova izvajanja so bila sprejeta z odobravanjem
jàz mêne zaim., mêni, mêne, mêni, menój in máno, enklitično rod., tož. me, daj. mi (ȁ) 
  1. 1. izraža osebo govorečega, gledano z njegovega stališča
    1. a) imenovalnik se rabi, kadar je poudarjen, zlasti pri izražanju nasprotja ali primerjave: jaz grem domov, ti pa moraš ostati; bolje ga poznaš kakor jaz; nav., ekspr.: še jaz bi tega ne zmogel; z njim bom že jaz obračunal; pa če ti jaz rečem, da je res; jaz zase ne dvomim o tem; elipt.: »kdo je to ukazal?« »Jaz«; jaz pa kmet, kje neki! jaz da bi lagal! / pog., iron. poznam jaz tebe in tvojo pridnost / rabi se tudi, kadar je del osebka ali kadar ima prilastek: na sestanek pojdeva oče in jaz; jaz, neumnež, sem mu verjel; ekspr. reva jaz, ki sem sama
    2. b) v nepredložnih odvisnih sklonih se rabi pod poudarkom daljša oblika, sicer pa krajša: to se ne tiče mene, ampak njega; meni ne verjameš; meni se zdi, da ima prav / nič se me ne boj; slika mi je všeč; mi res ne verjameš; to me zanima / pog.: mi ni znano, kdaj pride; me ne briga dosti, kaj počne / kot vljudnostna fraza pri seznanjanju me veseli, da vas spoznam
    3. c) s predlogi se rabi daljša oblika: brez mene ne pojdeš nikamor; stopi sem k meni; stoji pri meni; pojdi z menoj / z enozložnim predlogom se v tožilniku navadno rabi z njim skupaj pisana krajša oblika: zabavljal je čezme; name so pozabili; pridi pome; naj stopi predme; ne sili vame; vsi delajo zame; raba peša oči vseh so obrnjene v mé
      // v brezosebni rabi, v odvisnih sklonih izraža smiselni osebek: mene ne bo doma; sanja se mi; strah me je; z menoj je drugače moj položaj je drugačen
      // knjiž. govoriti mi je o poeziji govoriti moram
  2. 2. v dajalniku, v krajši obliki izraža nepoudarjeno svojino, pripadnost: ime mi je Jože; mati mi je zbolela; roka se mi trese; avto mi noče vžgati / ekspr. vsi so mi priča, da je res; vznes. bodi mi brat
  3. 3. ekspr., v dajalniku, v krajši obliki izraža osebno prizadetost: poberi se mi; bojim se, da mi še zboli; ti si mi pravi navihanec; otroci, da mi boste v šoli pridni!
    ●     pog., ekspr. bilo jih je kaj jaz vem koliko zelo veliko; pog. toliko me je še trgovca, da ne prodajam pod ceno toliko trgovskega duha imam; ekspr. meni nič, tebi nič so mu odpovedali brez utemeljitve, nepričakovano; pog., ekspr. zaradi mene lahko kar gre temu ne nasprotujem; pog. dobiva se pri meni v mojem stanovanju; pog., ekspr. zaleže za dva mene za dva taka, kakor sem jaz; preg. danes meni, jutri tebi nesreča, smrt lahko vsakogar doleti; sam.: vsak stavek začne z jaz; prim. mi, midva, bogami
jezíček -čka m (ȋ) 
  1. 1. manjšalnica od jezik:
    1. a) mačica ga je lizala z jezičkom; kazala je rdeč jeziček
    2. b) ognjeni jezički; stopnice je razsvetljeval trepetajoč plinski jeziček
  2. 2. jeziku podoben predmet ali tak del priprave: odpreti konzervo tako, da se potegne za jeziček; jeziček v zaponki; redko pritisniti na jeziček samokresa na petelina
    // tak del na tehtnici, ki kaže ravnotežje: jeziček se na tehtnici nagne, premakne
    // muz. majhen, prožen kos lesa ali kovine v instrumentu, ki pod vplivom zračnega toka tvori zvok: kovinski jeziček
  3. 3. anat. jezičasti podaljšek mehkega neba: jeziček se trese; jeziček je vnet
    ●     ekspr. jeziček se ji je razvezal začela je (dosti, sproščeno) govoriti; ekspr. jeziček ji teče spretno, z lahkoto govori, se izraža; ekspr. malo počakajte, to ji bo še tekel jeziček rada bo govorila, povedala; publ. biti, tvoriti jeziček na tehtnici odločilno prispevati k zmagi, prevladi ene izmed dveh strani; knjiž. jeziček na tehtnici se je prevesil na njihovo stran oni so imeli več možnosti za zmago; oni so zmagali
    ♦     voj. jeziček priprava pri bombi, ki se izvleče, da se aktivira; zool. jeziček žlebasto podaljšane zadnje čeljusti pri čebelah; žel. jeziček kretnice gibljivi del
Jézus -a m (ẹ̑) rel.  
  1. 1. Kristus: v stiski je klical Jezusa
  2. 2. v medmetni rabi, z oslabljenim pomenom izraža
    1. a) začudenje, navdušenje: Jezus, kako je lepo; (ljubi) Jezus, ali je to mogoče
    2. b) strah, vznemirjenje, obup: o Jezus, kaj bo iz tega; Jezus (Kristus), že gredo; Jezus (Marija), gorí
    3. c) željo, prošnjo: o (mili) Jezus, da bi ne bilo treba bežati
jo tož. od ona, rod. je, nav. ekspr.  
  1. 1. pog. stvar, ki se ne mara ali ne more imenovati: dobiti jo po glavi biti ostro grajan; biti tepen; biti premagan; jo že imam sem se že domislil; pošteno jo je izkupil dobil je hude poškodbe; doživel je velik neuspeh; ne boš je zvozil zadeve ne boš uspešno dokončal; nizko prav nastavlja mu jo ga spolno zapeljuje, vabi; srečno jo je odnesel nič hudega se mu ni zgodilo; ti jo zmerom pogodiš, uganeš pravilno poveš, narediš; godci jo urežejo skladbo, pesem; zagosti jo komu napraviti nevšečnost, neprijetnost; zasoliti jo komu kaj neprijetnega povedati, napraviti; zavozil si jo napačno si naredil
  2. 2. pog., z nekaterimi glagoli izraža
    1. a) hojo: kresati, mahati, primahati jo; ubral jo je po bližnjici / čez mejo jo je potegnil odšel je ilegalno v tujino
    2. b) tek, beg: brisati, odkuriti, odpetati, pocediti, popihati jo
  3. 3. navadno v nikalnih stavkih krepi predmet ali smiselni osebek: ni je ženske, ki bi si to upala / v vzkliku glej jo navihanko; prim. ga, jih, on
júžen -žna -o prid., júžnejši (ú) 
  1. 1. nanašajoč se na jug:
    1. a) južni del, konec vasi; južni predeli dežele; južna Evropa; cesta obide mesto po južni strani; najjužnejša točka celine / južna stena, stran hiše; južno pobočje / južna smer / južna stran veter piha z južne strani z juga; na južno stran se razprostira polje na jug, proti jugu; na južni strani obdaja državo morje na jugu
      // južni veter; južna železnica v stari Avstriji železniška proga od Dunaja do Trsta
      // Južna Amerika
    2. b) potovanje po južnih deželah; značilnosti južnih mest / modro južno nebo; vroče južno sonce / južne rastline; južno sadje / južni temperament južnjaški
    3. c) južni prebivalec / južni Slovani
  2. 2. nanašajoč se na otoplitev pod vplivom južnega vetra v hladnem obdobju: južno vreme / južni dnevi / sneg postaja južen razmehčan, topeč se
  3. 3. ki leži od ekvatorja v smeri proti jugu: severna in južna polovica zemlje
    ♦     astr. Južni križ ozvezdje južne nebesne polute, katerega najsvetlejše zvezde tvorijo križ; južna točka točka na obzornici, ki leži nasproti severišču; bot. južni srobot srobot s temno vijoličastimi cveti, ki raste na Primorskem, Clematis viticella; fiz. južni magnetni pol magnetni pol, ki se obrne proti jugu, če se magnet lahko vrti okoli navpične osi; geogr. južni pol; južni povratnik vzporednik, po katerem se sonce ob svojem zimskem obratu navidezno premika; južni tečajnik; južna zemljepisna širina zemljepisna širina južno od ekvatorja; meteor. južni sneg sneg, ki pada pri temperaturi okoli 0° C
káj prisl. (ā) nav. ekspr.  
  1. 1. vprašuje po vzroku: kaj me tako začudeno gledate? / kaj se otrok joka, saj mu nič nočem / kaj nam je tega treba / v vezniški rabi ne vem, kaj je tako potrt
  2. 2. vprašuje po namenu: kaj ti bo knjiga, če ne znaš brati
  3. 3. navadno v retoričnem vprašanju poudarja nasprotno trditev: kaj bi se branil kruha; kaj siliš v nesrečo; kaj bi se ne ženil, saj ima dobro službo / pojdiva, kaj se obotavljate
    // v zvezi s še, šele izraža močno zanikanje, zavrnitev: menite, da ga je bilo sram? Kaj še; osebe v povesti niso plastične, kaj šele psihološko izdelane
  4. 4. vprašuje po razlogu, okoliščinah, zaradi katerih nastopi dejanje: kaj da gostov še ni? kaj pa, da si se ti spet pri nas pokazal? / kaj da ne moreš, včeraj si pa lahko / ali ga poznaš? Kaj ne, saj je naš sosed
  5. 5. pog. vprašuje po količini; koliko: kaj stane avto? natakar, kaj sem dolžen koliko moram plačati; kaj je bil star, kakih petdeset let / v vezniški rabi zdaj se je pokazalo, kaj je vredna njegova teorija
    // izraža veliko količino ali mero: kaj skrbi sem imel, da sem vse uredil; kaj vse več koristi bi imel, če bi me poslušal / nimamo kdove kaj denarja imamo malo denarja
    ●     ekspr. kaj čuda, če se ga je naveličala ni čudno
  6. 6. v medmetni rabi izraža
    1. a) začudenje, nejevoljo: kaj, ti si še zmeraj tu; kaj, meni ne verjameš
    2. b) grožnjo: kaj, še ne bo miru
    3. c) ravnodušnost, vdanost: pa kaj, saj nič ne pomaga
      // izraža pričakovanje pritrditve: Janez ni slab delavec, kaj; kaj, prebrisan pa je
kápljica -e ž (á) 
  1. 1. manjšalnica od kaplja 1, 2:
    1. a) kapljice padajo / deževne, vodne, znojne kapljice / razpršiti tekočino v drobne kapljice / jemati zdravilo po kapljicah; sprememba je nastajala počasi, kakor po kapljicah / grenka kapljica spoznanja
    2. b) po kosilu spije samo kapljico vina / ko bi imel vsaj kapljico poguma
  2. 2. pog., navadno s prilastkom alkoholna pijača, zlasti vino: točijo dolenjsko kapljico; pristna, žlahtna kapljica / vinska kapljica
  3. 3. mn. tekoče zdravilo, katerega količina se za uporabo odmerja s številom kapljic: zdravnik predpiše kapljice; dajati si kapljice v uho / jemati kapljice uživati jih
    // kapljice za oči / baldrijanove kapljice
karákter -ja m (á) 
  1. 1. kar označuje človeka kot posameznika zlasti v odnosu do ljudi, okolja; značaj: skušal je spoznati njegov karakter / vplivati na oblikovanje karakterja / po karakterju se zelo razlikujeva / glavne značilnosti njegovega karakterja / z oslabljenim pomenom imeti omahljiv, trden karakter; pren. karakter slovenskega naroda
  2. 2. nav. ekspr. oseba kot nosilec
    1. a) s prilastkom določenih lastnosti: razdvojen karakter se ne more nikjer ustaliti; tako slabega karakterja še nisem srečal / publ. taka glasba ne ustreza evropskemu karakterju
    2. b) pozitivnih lastnosti: potrebujejo predvsem karakterje; v tej družbi je malo karakterjev / drži besedo, je karakter
      ●       žarg. igrati karakterje karakterne vloge
      // v povedni rabi izraža značajnost, vztrajnost: ta človek je brez karakterja / ona ima karakter
  3. 3. publ., s širokim pomenskim obsegom kar označuje, loči kaj od drugega v okviru iste vrste, narava: določiti karakter reke; spremeniti karakter pesmi / z oslabljenim pomenom gibanje ima napreden karakter / opisati karakter dela v posameznih poklicih / ti ukrepi morajo imeti karakter prisilnih ukrepov
karakterístika -e ž (í) 
  1. 1. prikaz, predstavitev tega, kar označuje, loči
    1. a) človeka kot posameznika zlasti v odnosu do ljudi, okolja; oznaka, opredelitev: avtorjeva karakteristika glavnega junaka / napravil je dobro karakteristiko njegovega notranjega življenja / publ. ne more si lastiti karakteristike, da je realist
    2. b) kaj od drugega v okviru iste vrste: karakteristika dobe; uspela karakteristika resničnosti / združevanje otežuje obrtniška karakteristika naše industrije
      // publ., navadno v povedni rabi posebnost, značilnost: smeh je njena glavna karakteristika; ugotoviti, v čem je osnovna karakteristika oblasti / poudariti nekaj pozitivnih karakteristik kongresa
  2. 2. dokument, pismena izjava o delu, družbenopolitični dejavnosti, obnašanju koga; ocena, mnenje: dati, napisati karakteristiko; oddati prošnjo, karakteristiko in spričevala / žarg. imeti dobro karakteristiko
  3. 3. nav. mn., teh., navadno s prilastkom kar označuje kaj glede na delovno zmogljivost, učinkovitost, uporabnost: fizikalne, mehanične in kemične karakteristike lesne surovine; vozne karakteristike vozila / kupiti elektromotor z ustreznimi karakteristikami
  4. 4. teh. krivulja, ki kaže odvisnost ene veličine od druge, značilna krivulja: narisati karakteristiko; položna karakteristika / karakteristika elektronke krivulja, ki kaže odvisnost toka pri eni elektrodi od napetosti druge elektrode v elektronki; karakteristika motorja krivulja, ki kaže odvisnost navora od vrtilne hitrosti
    ♦     mat. karakteristika logaritma celoštevilski del logaritma
kárta1 -e ž (ȃ) 
  1. 1. papir, platno z upodobitvijo zemeljskega površja, objektov na njem v pomanjšanem merilu; zemljevid: obesiti karto na steno; izdelovanje kart / karta Slovenije, sveta
  2. 2. s prilastkom tak papir, platno s podatki o pojavih, stanjih: geološka, hidrološka karta; meteorološka karta / dialektološka karta ki prikazuje obseg dialektov; ki prikazuje prostorsko razširjenost narečnih (jezikovnih) pojavov
  3. 3. pog. pravokoten kos papirja, kartona, navadno z okvirnim besedilom, ki daje imetniku pravico
    1. a) do vstopa zlasti v gledališče, kino; vstopnica: karte so že razprodane / kupiti karte za gledališče, koncert
    2. b) do vožnje s prevoznim sredstvom; vozovnica: kupiti karto; pokazati karto sprevodniku / avtobusna, letalska karta; karta za žičnico / ob nakupu vozovnice dve karti do Maribora, prosim / mesečna karta ki velja za eno osebo en mesec na določeni progi z navadno neomejenim številom voženj; povratna karta za vožnjo od izhodišča do cilja in nazaj
      // vozna karta
  4. 4. pog., zlasti v vojnem času živilska nakaznica: razdeljevati karte / krušna, sladkorna karta / dobiti, prodajati živila na karte; ekspr. živeti na karte / živilska karta
  5. 5. pog. dopisnica, razglednica: napisati komu karto / oglasil se je z dvema kartama
  6. 6. redko izkaznica, legitimacija: pokazati karto / članska karta
    ●     žarg. imate karto več pri kupovanju, preprodajanju zunaj blagajne vstopnico, ki je ne potrebujete, ki jo lahko prodaste; pog. uvesti karte izdati živilske nakaznice, da se življenjske potrebščine načrtno in enakomerno razdelijo med prebivalstvo
    ♦     avt. zelena karta dokument s podatki o zavarovanju vozila za tujino; geogr. fizična karta ki prikazuje naravne oblike zemeljskega površja; generalna karta generalka; osnovna karta; politična karta ki prikazuje politično-upravne ozemeljske enote; tematska karta; meteor. sinoptična karta ki prikazuje vremenske razmere in vremenske procese na določenem območju v določenem času; navt. pomorska karta ki prikazuje morske površine z označenimi globinami in obalni pas z orientacijsko pomembnimi objekti; ptt karta dokument, ki ga uporablja pošta pri izmenjavi knjiženih pošiljk; žel. peronska karta ki daje imetniku pravico do vstopa na peron
katéri2 -a -o zaim. (ẹ̑) v vezniški rabi, v oziralnih odvisnih stavkih  
  1. 1. za uvajanje stavka, ki prilastkovno določa osebo ali stvar v nadrednem stavku
    1. a) v predložni rabi: to je čas, o katerem govorimo; žena, do katere je imela zaupanje; volilna enota, v kateri kandidira / neprav. razpisano je delovno mesto, za katerega je potrebna visoka izobrazba za katero
    2. b) pri izogibanju dvoumosti: mati mojega prijatelja, kateri je zdaj v Kopru; to je tisti, kateremu je vse zaupal / raba peša on je mož, kateremu se sme verjeti ki se mu sme; zastar. odšel je na kongres, kateri obravnava ta vprašanja ki
      // raba peša za uvajanje stavka, ki na splošno določa osebo ali stvar v nadrednem stavku: katere hočete na izlet, se prijavite; katera vzame pijanca, je neumna tista, ki; vsaka, ki
      // katere čevlje obuje, vsaki ga ožulijo
  2. 2. v rodilniku za izražanje pripadnosti, lastnine: odbor, katerega naloge so znane; ljudstvo, v katerega imenu nastopate; publ. predpisi, na podlagi katerih se določa dohodnina
  3. 3. za dopolnjevanje, opredeljevanje vsebine nadrednega stavka: odštel mu je deset tisočakov, od katerih je dva pridržal; prodajalka mu je dala vrečico, v katero je stresel sladkorčke (in) vanjo je stresel; publ. motovilec je prineslo na trg nekaj kmetic, katere so ga hitro prodale te so ga hitro prodale
    ●     zastar. ta stil vlada do Michelangela, kateri mojster pomeni začetek nove dobe (in) ta mojster; napake najdeš na katerem si že bodi človeku kateremkoli, kateremsibodi; prim. katerikoli, katerisibodi
kázati tudi kazáti kážem nedov. (á á á) 
  1. 1. delati tako, da kdo lahko kaj gleda, opazuje: izgovarja se in kaže dokumente; kazal mu je vse vrste blaga / celo popoldne je kazala slike / rad kaže svoje stanovanje razkazuje
    // s prislovnim določilom usmerjati pozornost k čemu, navadno s prstom, roko: kazati proti vratom; kazala je na desno stran, za njim; s palico kazati po zemljevidu
    // navadno v zvezi s pot voditi, usmerjati: ženska nama je kazala pot / vozil je naprej, da je kazal pot; pren., knjiž. kazati pot do sreče
  2. 2. dajati podatke, informacije o čem glede na določen položaj, lego: brzinomer je kazal že 180 kilometrov na uro / ura kaže enajst je enajst
    // tehtnica je kazala več, kot je mislil / mali kazalec kaže ure, veliki minute
  3. 3. nav. ekspr. imeti kaj vidno, opazno: krilo je prekratko in spet kaže noge / kazala je dve vrsti belih zob / strgan plašč je kazal podlogo; dvorišče kaže red in snago; na levi strani se kažejo ostanki nekdanjega gradu / slika kaže dekle v narodni noši na sliki je dekle; narediti kaj tako, kot kaže slika kot je na sliki
  4. 4. biti izraz, posledica določenega stanja, pojava: bilanca kaže izgubo / podatki kažejo gmotno stanje; anketa kaže, da zanimanje za to raste / poskusi kažejo na podobnost med njima da sta si podobna; zdravje kaže na boljše / ta ideologija kaže vpliv kozmopolitizma
    // nav. 3. os., z odvisnim stavkom izraža možnost, verjetnost: ni kazalo, da bi ga našli; kaže, da ima prav; kazalo je, da so ga odpustili / kaže, da bo lepo vreme / z njim slabo kaže / kakor (vse) kaže, si položaja ni bistveno izboljšal
  5. 5. nav. 3. os., navadno s prislovnim določilom imeti take zunanje znake, iz katerih se da predvidevati kaj: letina dobro, slabo kaže; sadje lepo kaže; ne kaže mu nič dobrega / ekspr. vreme še kar kaže lepo kaže
    // obraz kaže na jok da bo jokal; nebo kaže na dež / star. kaže se mu izguba da bo imel izgubo
  6. 6. delati vidno, opazno
    1. a) razpoloženje, stanje: kazala je veliko jezo; javno ne kaže svoje ljubezni do nje; sovraštvo kažejo v besedah in dejanju / obraz je kazal sočutje, strah / to se lepo kaže v zgradbi hrbtenice
    2. b) lastnost, značilnost: kazal je štirideset let; proti njej se kaže junaka / ta človek kaže zdrave nazore / na zunaj je kazal poštenost / z oslabljenim pomenom v šoli ni kazal pridnosti / nav., ekspr. ta obleka ga je kazala veliko mlajšega
    3. c) razmerje, odnos: ta fant kaže veliko nadarjenost za glasbo; kaže velik smisel za pisanje / zaenkrat kaže voljo do dela
      // nav. ekspr. imeti (vidno, opazno): umorjeni je kazal globoko rano / hrib že kaže zimsko lice; murve so kazale prvo brstje
  7. 7. nav. 3. os., ekspr., z nedoločnikom izraža primernost, potrebnost narediti, storiti kaj: o tem kaže govoriti; ne kaže hoditi tja; niti minute ne kaže izgubljati; tega ne kaže zavreči / premišlja, kaj bi kazalo narediti / ob novem romanu se kaže vsaj malo zamisliti / temu človeku kaže pomagati / zastar. otrok kaže biti ubogljiv zdi se, da je
    // elipt., navadno z nikalnico, v zvezi z drugega izraža verjetnost ene, edine možnosti: vdal sem se, drugega mi ni kazalo; ne kaže mi drugega, kakor potrpeti; ekspr. kaj mu je sploh še kazalo drugega
    ●     ekspr. to že od samega začetka ni nikamor kazalo ni dajalo upanja na uspeh, ugodno rešitev; ne kaže svojih let videti je mlajši, kot je v resnici; ekspr. vsemu svetu kaže fige, jezik ves svet omalovažuje, se ne meni zanj; ves čas jim je kazal hrbet bil je obrnjen tako, da so videli njegovo hrbtno stran; kazati komu jezik moliti jezik iz ust, zlasti v znamenje omalovaževanja, nasprotovanja; pog. na filmskem platnu kažejo kavbojke predvajajo, so na sporedu; ekspr. kaže kosti, rebra zelo je suh; ekspr. pričel je kazati svoja leta dobivati za svojo starost značilne poteze, znake; ekspr. spet kaže čemeren obraz je slabe volje; ekspr. za hrbtom mu je kazal osle imel razprte prste obeh rok tik pred nosom in pri tem iz ust molil jezik; ekspr. streha kaže rebra manjka ji veliko strešnih opek, skodel; ekspr. že spet kaže roge se upira; se napihuje, postavlja; kaže dobro voljo pripravljen, voljen je kaj storiti, pomagati; ekspr. sovražnik znova kaže zobe pripravlja se za napad, grozi; ekspr. gospodi je rad kazal zobe nasprotoval, se upiral; ekspr. ljudje bi s prstom kazali za njim obsojali ga, imeli ga za krivega; ekspr. vzela sta se, ker je obema kazalo ker so bile okoliščine, prilike ugodne, primerne; ekspr. slaba (mu) kaže (njegov) položaj je tak, da ni pričakovati ugodnih rešitev
ki zaim., v vezniški rabi, v odvisnih sklonih se mu dodaja ustrezni osebni zaimek, v oziralnih odvisnih stavkih  
  1. 1. za uvajanje stavka, ki prilastkovno določa osebo ali stvar v nadrednem stavku
    1. a) v nepredložni rabi: to je (tisti) človek, ki me je rešil hude zadrege; drobna bitja, ki jih odkriva mikroskop; govoriš o stvareh, ki jih ne poznaš / tako se bo zgodilo vsakemu, ki ji bo ugovarjal / ekspr. to je najlepši kraj, ki sem ga kdaj videl / ekspr. ne pozabi name, ki te imam najrajši; elipt. molči, ki nič ne veš
    2. b) raba peša, v predložni rabi: dobil bo službo, ki se zanjo poteguje; prašne ulice, ki se je deček potepal po njih po katerih
      // zastar. govoriš s človekom, ki veš, da je podlež o katerem veš
  2. 2. raba narašča za dopolnjevanje, opredeljevanje vsebine nadrednega stavka: besedo je dobil delegat, ki je govoril dobro uro; tedaj je pripeljal avto, ki je dečka podrl in dečka podrl
  3. 3. star. za izražanje dejstva, da je vsebina odvisnega stavka vzrok dogajanju v nadrednem; ker: to imaš, ki si ji dajal potuho; sram naj te bo, ki nam kruh odjedaš
    ●     star. ki so ga poznali, ga niso obsojali tisti, ki; nar. bedak, ki si! zelo si nespameten, neumen; nar. zagleda nekaj črnega, ki se plazi med zelenjem kar
kídati -am nedov. (í ȋ) 
  1. 1. odstranjevati
    1. a) sneg: kidali smo pozno v noč / sneži, spet bo treba kidati / kidati sneg s ceste, pločnika
    2. b) gnoj, blato: kidati prašičem; kidati izpod živine / kidati hlev čistiti ga
      // kidati gnoj na voz nalagati, nakladati
  2. 2. pog., v zvezi z ga počenjati neumnosti, lahkomiselnosti: ta ga pa kida, ta; spet ga kida
klémpati -am nedov. (ẹ̑) ekspr.  
  1. 1. slabo, nevešče
    1. a) igrati (na klavir): klempa, da me bolijo ušesa / slabš. kar naprej klempa igra
    2. b) tipkati: nehaj že klempati / slabš. naučil se je klempati tipkati
  2. 2. sestavljati, zbijati: iz desk nekaj klempa
klepáti klépljem nedov., klêplji klepljíte; klêpal (á ẹ́) 
  1. 1. z udarci kladiva tanjšati, ostriti rezilo: klepati koso, srp / kosec kleplje; pren., ekspr. kleplje nas usoda
    // z udarci kladiva oblikovati, obdelovati pločevino: klepati žleb
  2. 2. ekspr., s širokim pomenskim obsegom tolči, udarjati: raje grem na cesto kamenje klepat; klepati po nakovalu / detel kleplje na deblu / čutil je, kako mu kleplje srce
    // slabo, nevešče
    1. a) igrati (na klavir): že spet kleplje / slabš. nehaj že klepati igrati
    2. b) tipkati: kleplje v pisarni / slabš. sedeli smo za pisalnimi stroji in klepali kakor za stavo tipkali
  3. 3. ekspr., redko počasi, okorno stopati: ob palici je klepal po tlaku
  4. 4. ekspr. jesti (enolično, slabo): klepati fižol; v petek in svetek klepljejo krompir
    ●     ekspr. smrt že kleplje koso zanj kmalu bo umrl; pog., slabš. spet kleplje verze sestavlja, piše; slabš. nekoliko kleplje ruščino govori, zna govoriti; ekspr. to so klepali o njem grdo govorili, ga opravljali
    ♦     lov. divji petelin kleplje poje začetni del svojega speva; obrt. klepati mlinski kamen z udarci kladiva mu dajati hrapavo površino
klíc -a m (ȋ) 
  1. 1. glasno izgovorjeno, izrečeno, navadno kako ime: zaslišal je očetov klic / njegov klic se je razlegal daleč naokoli klicanje
    // glasni klici / vola sta razumela oračeve klice; pren., ekspr. sledil je notranjemu klicu
    // redko oglašanje, petje: petelinji klic; klici škrjancev
    // nav. mn. glasno govorjenje, vpitje: klici so kmalu utihnili / slišali so se jezni, veseli klici / ekspr. klici odobravanja
  2. 2. glasno izražena želja, zahteva po
    1. a) prisotnosti: klic domov / klic v sili / klic mački / na njegov klic so vsi prihiteli
    2. b) kaki dejavnosti: klici na pomoč; zaslišal je klic k večerji / ekspr. klic k orožju, pripravljenosti / klic vprežni živini / ekspr. klic sirene, trobente
      // ekspr., v zvezi s po velika potreba, želja: klic po aktualnosti in sodobnosti v umetnosti / vse tri pesnitve so glasen klic po svobodi
  3. 3. ekspr., z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: hotel je zadušiti klic ljubezni; oglaša se klic vesti / klic pomladi
    ♦     lov. lov na klic lov, pri katerem se s posnemanjem živalskega glasu kliče divjad; ptt telefonski klic
klícati klíčem nedov., klícala in klicála (í ȋ) 
  1. 1. glasno izgovarjati, govoriti, navadno kako ime: klical ga je, pa se ni hotel obrniti; vztrajno kliče mater; že dolgo te kličem; v strahu jo je začel klicati / polglasno, z močnim glasom klicati / iti mora, mati ga kliče; zaman jo je klical, ni hotela priti / klicati kokoši, psa z določenim glasom, znakom izražati zahtevo po prisotnosti
    // oglašati se z značilnim glasom: koklja kliče piščance; ptice se kličejo
    // glasno govoriti, vpiti: neprestano je nekaj klical; vsi so (jima) klicali: dobrodošla; počakaj, je klicala za njim / že od daleč ji je klical (v) pozdrav jo je pozdravljal
    // klicati (cene) na dražbi izklicevati
  2. 2. s prislovnim določilom izražati željo, zahtevo po
    1. a) prisotnosti na kakem mestu: mati kliče otroke domov, v hišo / direktor ga kliče (v pisarno) / starše so klicali v šolo; že večkrat so ga klicali na sodišče / začeli so klicati k vojakom / v namenilniku: hodi jo klicat za v šolo; takoj jo grem klicat poklicat; pren., ekspr. delo, važen opravek ga kliče
    2. b) z glagolskim samostalnikom kaki dejavnosti: klical jih je k delu; klical ga je na pomoč / elipt. klicati jest koga da naj gre jest
      // beli sam, nikoli ne kliče soboslikarjev ne najame za beljenje
      // klical ga je na odgovor, zagovor / sodišče ga kliče za pričo / vznes. klicati ljudstvo k slogi, uporu pozivati, spodbujati
      // ekspr. trobentač kliče k počitku s trobento naznanja počitek; pren., ekspr. sirena kliče na delo; zvon kliče k molitvi
    3. c) vznes. določenem stanju, lastnosti: klicati blagoslov na polje; klicati prekletstvo na(d) sovražnika / klicati kazen na koga
      // ekspr., navadno v zvezi s po kazati veliko potrebo, željo: številna vprašanja kličejo po vsebinski in oblikovni obdelavi / izsušena zemlja kliče po dežju / kliče po starih časih
  3. 3. buditi, zbujati: zjutraj ga kliče mama / otroka sta še spala in ju ni hotel klicati
  4. 4. uporabljati določeno ime: vsi jo kličejo Mojca, čeprav ji je ime Marija / klical ga bo za očeta
    // dov. dati, določiti ime; imenovati: kako ga boš klical / klical ga je po očetu / nar. zahodno kako se kličeš kako ti je ime
  5. 5. prizadevati si vzpostaviti zvezo s kom po telefonu: klical sem ga, a se ni oglasil / klicati (telefonsko) centralo / pog.: domov je klical, da ne pride h kosilu telefoniral; telefon kliče zvoni
    ●     vznes. Bog ga kliče umrl bo; knjiž. domovina ga kliče mora v vojno, k vojakom; ekspr. nikar ne kliči vraga v hišo ne govori tako nepremišljeno, predrzno, da se to v resnici ne zgodi; redko petelin že kliče dan naznanja s petjem; klicati duhove pri spiritistih prizadevati si dobiti stik z umrlimi; moža sta klicala ure nekdaj vsako uro ponoči naznanjala, koliko je ura; ekspr. ta krivica kliče do neba je zelo velika, huda; klicati na oder z aplavzom izražati željo, da pridejo avtor, igralci na oder; žarg., šol. učence je najprej klical z navajanjem imen preverjal njihovo prisotnost; nar. fantje so šli klicat (pod okno) vasovat, k dekletom
    ♦     igr. klicati pri igri s kartami z imenovanjem barve, figure izbrati si soigralca v igri; ptt klicati številko izbrati številko, potrebno za vzpostavitev zveze z določenim telefonskim uporabnikom
klínec -nca m (ȋ) 
  1. 1. nav. ekspr. klin: zabiti klinec v steno; lesen, železen klinec / čevljarski klinec lesen žebljiček
    // nar. zobotrebec: doma delajo klince
  2. 2. vulg. ničvreden, slab moški: ta klinec je vsega zmožen / kot psovka ti prekleti klinec
  3. 3. v prislovni rabi izraža
    1. a) jezo, omalovaževanje: klinec, pa taka družba / klinec gleda vse skupaj
    2. b) močno zanikanje: klinec boš dobil, ne pa denar
klôbčič -a in klobčìč -íča tudi klôpčič -a in klopčìč -íča m (ó; ȉ í) 
  1. 1. volna, motvoz, žica, zvita v kroglasto obliko: klobčič je padel, se je zakotalil po tleh / klobčič se ji je odvil, razvil / kupiti klobčič bombaža, svile / zviti volno v klobčič
    // ekspr., navadno s prilastkom kar je tesno, navidez neločljivo povezano: politični klobčič se je pričel odvijati / z oslabljenim pomenom: ni se mogel rešiti iz klobčiča črnih misli; zašel je v klobčič protislovij
    // ekspr., navadno z rodilnikom skupina, gruča: okrog njega se je zbral klobčič mladih ljudi
  2. 2. v zvezi z v izraža obstajanje, pojavljanje v kroglasti obliki pri
    1. a) živali, človeku: stisnjen je v klobčič kakor jež; kača leži zvita v klobčič / maček se je zvil v klobčič / ekspr. klobčič pri vratih se je zganil v klobčič zvita žival, človek
    2. b) predmetu, stvari: pas, zvit v klobčič / ekspr. dim je puhal v gostih klobčičih kolobarjih
koléktor -ja m (ẹ́) 
  1. 1. grad. osrednji kanal v naselju
    1. a) za odplake: razpoka v kolektorju
    2. b) za inštalacije: gradnja kolektorja / inštalacijski kolektor
  2. 2. elektr. priprava iz med seboj izoliranih lamel, po katerih drsijo ščetke; komutator: kolektor enosmernega generatorja
  3. 3. elektr. elektroda v tranzistorju, ki navadno oddaja ojačeni tok: priključiti baterijo na emitor in kolektor
  4. 4. knjiž., redko prodajalec srečk: nekaj zasluži kot kolektor
kolóna -e ž (ọ̑) 
  1. 1. v daljšo vrsto razvrščena, premikajoča se skupina
    1. a) ljudi, navadno vojakov: kolona se je bližala naselju; dolga, nepretrgana kolona / kolona vojakov / biti na čelu kolone spredaj, na začetku
      // hodili so v koloni po eden drug za drugim
      // dvostopna kolona / ekspr. na trgu so se zbrale kolone ljudi zelo veliko
    2. b) vozil: kolona (avtomobilov) se je večkrat ustavila; prehiteval je kolono / voziti na koncu kolone
  2. 2. tisk. tiskano besedilo, ki zajema le del strani glede na širino; stolpec: naslov čez štiri kolone / članek obsega tri kolone
  3. 3. v zvezi peta kolona, pred drugo svetovno vojno Nemci in pristaši nacizma, ki v nenemški državi podtalno delujejo za nacistične interese: organizirati peto kolono / delovanje pete kolone pri nacističnem osvajanju Jugoslavije; pren., ekspr. kominformistična peta kolona
  4. 4. nar. zahodno kamnit, obokan vhod, most: kraški portali, kolone in baladurji
    ♦     adm. z navpičnima črtama omejen prostor v obrazcih, poslovnih knjigah za vpisovanje podatkov; kem. pokončna valjasta posoda za kemične in fizikalne procese
kôpa -e ž (ó) 
  1. 1. velik kup, zložen navadno zaradi sušenja
    1. a) žita: kopa se je podrla; na njivi so stale kope pšenice / spravljati, zlagati v kopo / kope sena kopice
      // na voz so naložili celo kopo žita
    2. b) desk, lesa: delati kope / desk je še pet lepih kop / na gradbišču je bila kopa opeke kup
  2. 2. v obliki polkrogle zložen, z zemljo obdan les, določen za delanje oglja: kopa se kadi; drva za kopo / kopo kuhati, žgati / oglarska kopa
    ♦     gozd. bokati (kopo)
  3. 3. ekspr., z rodilnikom velika količina, množina: ima celo kopo dokazov; izrekel je kopo laži / ostala je sama s kopo otrok
  4. 4. nar. skupina šestdeset snopov (žita): pridelali so petdeset kop pšenice
korák -a m (ȃ) 
  1. 1. gib noge pri hoji, teku, plesu: vsak korak mu je povzročal bolečine / napravil je dva koraka in padel; storiti (en) korak naprej, nazaj, vstran / delati dolge, drobne, široke, velike korake / kazal je osnovne korake / baletni, plesni korak; ples s poskočnimi koraki; vojaški korak; koraki polke, valčka; ekspr. bližati se s kilometrskimi koraki zelo dolgimi; pren., ekspr. to so bili njegovi prvi koraki v življenje
    // dotik noge na podlago pri hoji; stopinja: tla so se pri vsakem koraku ugrezala / poznajo se sledovi njegovih korakov
  2. 2. nav. ekspr. premikanje s korakanjem; hoja: njegov korak je bil odločen; pospešiti korake; pozna ga po koraku / hitri, počasni koraki / hodil je z drsajočimi, tihimi koraki drsajoče, tiho; približeval se je s težkimi koraki
    // noga, zlasti pri hoji: koraki so se mu zapletali / zadržati korak
    // zvok, šum, ki ga povzroča noga, zlasti pri hoji: koraki se bližajo, izgubljajo / zaslišali so se lahki koraki; tihi, ženski koraki
  3. 3. ekspr., v prislovni rabi izraža
    1. a) prostorsko oddaljenost: do tam je kakih dvajset korakov; nekaj korakov vstran / na vsakih pet korakov; streljati na tri korake / zagleda ga korak od sebe nedaleč; stopil je za korak bliže malo
      // ona gre še korak dalje in mu ugovarja celo ugovarja mu
    2. b) časovno oddaljenost: do izpolnitve je še dolg korak; en sam korak do sreče
  4. 4. mesto med nogami: stati do koraka v vodi / otrok ima pretesne hlačke v koraku
  5. 5. ekspr., s prilastkom dejanje, ukrep, ravnanje: to je bil nepremišljen korak; tega koraka se je še dolgo sramovala / storil je potrebne korake / publ.: napraviti resen korak k izboljšanju mednarodnega položaja; diplomatski koraki vlade
    ●     ekspr. niti koraka niso storili ničesar; v tej stroki delamo prve korake smo se z njo šele začeli ukvarjati; držati korak s kom ne pustiti se komu prekositi, ne zaostajati za kom; ekspr. v kmetijstvu je storjen velik korak naprej kmetijstvo se je izboljšalo, dvignilo; ekspr. ta doba pomeni korak nazaj v razvoju zdravstva nazadovanje; ekspr. ranjence smo imeli na vsak korak pogosto, povsod; ekspr. hoditi, iti v korak s časom prilagajati se razmeram; biti napreden; ekspr. štipendije niso šle v korak s stroški niso bile enake, enakovredne stroškom; ekspr. šli so v korak, v koraku premikali so se s hitrostjo navadne hoje; ekspr. to ugotavlja na, ob vsakem koraku povsod, vedno; ekspr. bližali so se korak za korakom počasi, postopno
    ♦     elektr. korak napetosti napetost na določeni razdalji; kor. bočni korak plesni korak v levo ali v desno; križni korak plesni korak z eno nogo čez drugo; menjalni korak skupina treh med seboj povezanih korakov, narejenih tako, da se premakne ena noga, pristavi druga in še enkrat premakne prva noga; strojn. korak dolžina, za katero se premakne vijak v vzdolžni smeri, če se zavrti za 90°; šport. drsalni korak tehnika smučanja, pri kateri je gibanje takšno kot pri drsanju; strumni korak; voj. menjati korak premakniti dvakrat zapovrstjo isto nogo naprej, da se korakanje uskladi; paradni korak korakanje v določenem ritmu z zelo napetimi nogami; v korak kot povelje začni korakati tako, da se sočasno premikajo iste noge
kovánje -a s (ȃ) 
  1. 1. glagolnik od kovati:
    1. a) kovanje jekla; kovanje in varjenje / ročno, strojno kovanje
      ♦       teh. hladno kovanje brez poprejšnjega segrevanja; vroče kovanje kovanje razbeljene kovine; kovanje v utorih s kovalnim orodjem, ki ima izdolbeno obliko predmeta, ki ga želimo skovati
    2. b) kovanje novih besed, verzov
    3. c) kovanje načrtov
    4. č) slišalo se je le drobno kovanje zapestne ure
  2. 2. star. kovinski del, ki varuje ali je za okras; okovje: smučarski čevlji z medeninastim kovanjem na robovih; kovček, obit s svetlim kovanjem; stol s srebrnim kovanjem
krat prisl.  
  1. 1. mat. izraža množenje: dva krat [x] dve je štiri; a krat [.] b je ab / pog. soba je velika štiri krat tri (metre)
  2. 2. s števnikom izraža število ponovitev, kot jih nakazuje števnik: srce udari približno 70-krat na minuto; prim. dvakrat, stokrat, večkrat
krêpek in krepák krêpka -o tudi -ó prid., krepkéjši (é ȃ é) 
  1. 1. nav. ekspr. sposoben opravljati naporno fizično delo; močen: krepek mož; gospodarna in krepka žena; postal je zelo krepek / bil je visok in krepek človek
  2. 2. nav. ekspr. opravljen z veliko močjo, silo: krepek odriv; krepek sunek, udarec; s krepkim zamahom se je pognal naprej
  3. 3. ekspr. ki ima tako zgradbo, da lahko dobro opravlja svojo funkcijo: beli in krepki zobje / ima krepke prsi / krepke veje drevesa
  4. 4. nav. ekspr. ki po splošni telesni razvitosti presega navadno stopnjo: krepek fant; krepka postava se je komaj prerinila skozi vrata / bila je krepka v telo
  5. 5. ekspr. zelo hranljiv, kaloričen: kuhala je samo krepko hrano / dobili so krepek zajtrk / krepka juha
  6. 6. nav. ekspr. ki presega navadno, običajno stopnjo
    1. a) glede na obseg, količino: naredil je krepek požirek / krepka disharmonija / pogrezniti se v krepek spanec
    2. b) glede na čutno zaznavnost: krepek vonj šmarnic / krepke barve / krepek glas, smeh
  7. 7. ekspr. jedrnat, jasen: v svojem delu se je dokopal do krepkega izraza; pisal je v krepkem in sočnem jeziku / krepek humor
    // evfem. grob, žaljiv: krepki izrazi / krepka kletev, psovka / preganjal je krepko govorico
    ●     ekspr. bil je mož krepkega duha, krepke volje odločen, stanoviten; ekspr. plačati bo moral krepek milijon več kot milijon; zelo veliko; ekspr. krepka laž velika, očitna; ekspr. krepke poteze obraza zelo vidne, izrazite
    ♦     tisk. krepka črka črka z debelimi potezami
kristálen -lna -o prid. (ȃ) 
  1. 1. nanašajoč se na kristal:
    1. a) veliki kristalni skupki; kristalna snov / kristalna oblika, ploskev / kristalna struktura / kristalni sladkor
    2. b) kristalna gora / čudovita kristalna palača
    3. c) v omari so se svetili kristalni kozarci; kristalno ogledalo
  2. 2. knjiž., ekspr. izredno čist, prozoren: kristalni vir; med gorami leži kristalno jezero / kristalne solze; pren. kristalen značaj
    // ki se pojavlja v visoki stopnji, v močni obliki: kristalna čistost, prozornost vode / kristalni hlad
    ♦     fiz. kristalni mikrofon mikrofon, ki izkorišča električno napetost, povzročeno z deformacijo kristala; kem. kristalna voda voda, ki je v kristalu vezana na molekule; min. kristalna mreža shematični prikaz notranje zgradbe kristala; kristalno zrno kristal s pravilno notranjo zgradbo in nepravilno zunanjo obliko; teh. kristalno steklo svinčevo steklo, brušeno tako, da močno lomi svetlobne žarke
Krístus -a m (ȋ) rel.  
  1. 1. učlovečeni Bog: Kristus in apostoli; ko se je vrnil, je bil kakor Kristus bled, shujšan
    // Jezus Kristus
    ●     star., pri štetju let v četrtem stoletju po Kristusu [po Kr.] našega štetja, po našem štetju
    // kip ali podoba, ki tega predstavlja: z okorno roko izrezljani Kristusi
  2. 2. v medmetni rabi, z oslabljenim pomenom izraža
    1. a) začudenje, navdušenje: Kristus, ali je to mogoče
    2. b) strah, vznemirjenje, obup: Kristus, kaj bo iz tega
krváv -a -o prid. (ȃ) 
  1. 1. nanašajoč se na kri:
    1. a) v roki je držal krvav nož; krvav sneg; imel je krvave dlani, roke; bolnikovo blato je bilo krvavo / otrok je ves potolčen in krvav; po obrazu je krvav; obveza je že krvava / krvav madež na obleki; srna je puščala krvavo sled / krvavi telečji zrezki / krvava klobasa krvavica
      // krvavi žulji / ekspr. pogledal ga je s krvavimi očmi
    2. b) nav. ekspr.: krvavi boji; prišlo je do krvavega konca, obračuna; krvav pretep, zločin; krvave demonstracije; krvava zadušitev revolucije; krvavo dejanje; maščevanje je bilo krvavo / krvave izkušnje iz vojnih let / zavladal je krvav teror
    3. c) ekspr.: goreti s krvavim plamenom, žarom; oblaki so bili čisto krvavi; krvava zarja
  2. 2. ekspr. ki se pojavlja v zelo visoki stopnji, v močni obliki: krvava krivica se mu godi; krvava žalitev / to je v krvavem nasprotju / govoril je s krvavo resnobo / moral je plačevati krvave denarje
    ●     ekspr. začel se je krvavi ples bitka, bojevanje; ekspr. potil je krvavi pot zelo se je trudil, trpel; knjiž., ekspr. jokati krvave solze zelo trpeti; ekspr. biti krvav pod kožo nagnjen k strastem, materialnim užitkom; ekspr. roke ima do komolcev krvave zakrivil je veliko smrti; veliko ljudi je pobil
    ♦     bot. krvavi mlečnik rastlina z zlato rumenimi cveti, ki ima v steblu temno rumen strupen sok, Chelidonium majus; etn., kot grožnja otrokom ubogaj, drugače te bo odneslo krvavo stegno; jur. krvavi denarič sodna pristojbina v srednjem veku v zvezi z umorom ali ubojem; krvavo sodišče; med. krvava griža griža s krvavim blatom; zool. krvava uš škodljiva žuželka, pokrita z belim voščenim puhom, Eriosoma lanigerum
kúrec -rca m (ȗ) vulg.  
  1. 1. moški spolni ud: pokazati kurec
  2. 2. ničvreden, slab moški: ta kurec je vsega zmožen / kot psovka ta prekleti kurec
  3. 3. v prislovni rabi izraža
    1. a) jezo, omalovaževanje: kurec, pa taka družba / kurec te gleda
    2. b) močno zanikanje: to me pa (en) kurec briga
láhen -hna -o stil. -ó prid. (á) 
  1. 1. ki dosega majhno stopnjo
    1. a) glede na učinek, posledico: lahen dež, veter / imeti lahen spanec rahel
    2. b) glede na čutno zaznavnost: telo mu je spreletel lahen drget; pozdraviti z lahnim poklonom; lahen smehljaj; lahna rdečica / lahna melodija / čutiti lahen udarec
  2. 2. ki ne izraža, kaže telesnega napora: lahen dir / stopati z lahnimi koraki
  3. 3. nav. ekspr. ki je iz tankih, drobnih sestavnih delov; lahek: po vodi drsi lahen čolnič / čez lase si je vrgla lahno tančico / nad poljem leži lahna meglica
lás -ú in -a m, mn. lasjé, tož., v prislovni predložni zvezi tudi láse (ȃ) 
  1. 1. nitast izrastek na človeški glavi: las izpade, osivi, raste; izpuliti si siv las; potisniti si lase s čela; pramen, šop las; tanek kot las; žal mi je, kolikor imam las na glavi zelo
    // umetni in naravni lasje / odstraniti lase z obleke; pomesti lase
    // mn. celota teh izrastkov: lasje mu hitro rastejo, se mu redčijo, sivijo; barvati, česati, navijati, spletati, striči, sušiti, umivati si lase; dobro prečesati lase; beliti lase z dvokisom jim odvzemati naravni pigment; seči z roko v lase; vleči koga za lase; ima bujne, goste, kodraste, razmršene lase; ljudje s črnimi, rdečimi lasmi; ekspr. srebrni, zlati lasje; mastni, suhi lasje; mehki, trdi lasje; ekspr. svileni, ščetinasti lasje; dekle svetlih las, s svetlimi lasmi / dobiti sive lase osiveti; pog. izgubiti lase postati plešast; pustiti si rasti lase ne striči si jih
    // stopila je pred ogledalo in si popravila lase frizuro, pričesko; ima na kratko ostrižene lase; nosi nazaj počesane lase frizuro, pri kateri so lasje usmerjeni od čela proti tilniku; ima na stran počesane lase frizuro, pri kateri je večji del las usmerjen na eno stran glave
    // krtača, lak za lase; sušilnik za lase električni aparat, iz katerega piha topel zrak za sušenje las
    // star. dlaka, kocina: izpuliti si las iz brade, brk
  2. 2. tekst. ščetkasta površina tkanin ali pletenin: dolg, gost las; las flanele, pliša, žameta; las preproge
  3. 3. ekspr., v prislovni rabi, v zvezi na las izraža odsotnost omejitve glede enakosti: njune izpovedi se na las ujemajo; na las sta si podobna; ali je res tako? Na las tako
  4. 4. ekspr., v prislovni rabi, v zvezi za las izraža
    1. a) zelo majhno stopnjo: njegova naloga je za las boljša / niti za las ne bom popustil prav nič
      // za las je manjkalo, pa bi (bil) umrl
    2. b) težavnost uresničitve: za las smo ušli nesreči / za las je šlo, je zastokal, ko je bil kamion mimo bili smo v zelo veliki nevarnosti, da bi se zadeli
      ●       šalj. sinoči je toliko pil, da ga danes lasje bolijo se zelo slabo počuti, ima mačka; ekspr. lasje se mu ježijo od strahu zelo ga je strah; ekspr. lasje so mu stopili pokonci zelo se je ustrašil; lasje so mi vstajali, pog. so mi šli pokonci, ko sem to poslušal občutil sem grozo, odpor; zgražal sem se; ekspr. nihče mu ne bo skrivil lasu mu ne bo storil nič hudega; ekspr. kar lase si je pulila, ko je to izvedela zelo je bila žalostna, obupana; ekspr. zardeti do las po vsem obrazu, zelo; iti z roko skozi lase potegniti z razkrečenimi prsti roke po lasišču, laseh; šalj. pijača mu že gre, leze v lase opijanja se, postaja pijan; ekspr. skočiti si v lase spreti se; stepsti se; ekspr. ti dokazi so za lase privlečeni neprepričljivi, neprimerni; za lase privlečena primera neustrezna, nerodna; ekspr. nihče te ne bo za lase vlekel tja te spravljal proti tvoji volji, zelo silil; ekspr. njegovo življenje visi na lasu je zelo ogroženo; je zelo bolan; v laseh ekspr. otroci so si hitro v laseh se sprejo; se stepejo; ekspr. ali sta si s sosedom v laseh v sovražnem, neprijaznem odnosu; ekspr. ta plemena so si večno v laseh se bojujejo; sivi lasje ekspr. zaradi tega si ne delaj sivih las ne bodi v skrbeh, ne skrbi; ekspr. otroci mu delajo sive lase mu povzročajo velike skrbi; ekspr. takrat boš ti imel že sive lase boš star; ekspr. dolgi lasje — kratka pamet ženske niso posebno pametne, razsodne
      ♦       agr. lasje na koruznem storžu zelo podaljšani vratovi pestičev; bot. žabji las vodna rastlina s tankim stebelcem in drobnimi cveti brez cvetnega odevala, Callitriche
lepôta -e ž (ó) 
  1. 1. lastnost, značilnost lepega:
    1. a) njena lepota je že minila; opevati žensko lepoto; dekliška lepota; klasična, vzvišena lepota; ekspr. krhka lepota; lepota oči; domišljava zaradi svoje lepote
    2. b) lepota pisateljevega stila; lepota vaj na orodju; koliko lepote je v tem kipu
    3. c) duševna lepota; lepota značaja
    4. č) lepota morja; občudovati lepoto narave, gorskega sveta; lepota pomladi
      // kar je lepo: zdaj je spoznal, kaj je lepota; helenistični tip lepote; zakoni lepote; imeti čut za lepoto
  2. 2. tudi mn. lepa stvar: občudovati naravne lepote; ta načrt bi uničil lepote gorske doline; ekspr. katera ženska bo oblečena v to lepoto lepo obleko
    // ekspr. to dekle pa res ni kaka posebna lepota ni posebno lepa; star. zbrale so se lepote z vsega sveta lepotice; zastar. slika ni posebne lepote ni posebno lepa
    // star., kot nagovor kam greš, lepota moja
  3. 3. knjiž., v povedno-prislovni rabi izraža veliko prijetnost česa: tako je zdrav in močen, da ga je lepota videti
    ●     star. zanemarjeni park mestu ni na lepoto v okras; ekspr. sijala je v vsej svoji lepoti bila je zelo lepa; pog., šalj. deveta lepota jamica na bradi; ekspr. bila je cvet lepote najlepša, zelo lepa
léten1 -tna -o prid. (ẹ̑) 
  1. 1. nanašajoč se na leto:
    1. a) letni dohodek; letni prirastek lesa; letna množina padavin; povprečna letna proizvodnja / letno povprečje / pomlad je najlepši letni čas
    2. b) izpolnili so že deset odstotkov letnega načrta; poslati letno poročilo o delu / letna bilanca; letna ocena ocena ob koncu šolskega leta
    3. c) plačati letni obrok; udeležiti se redne letne skupščine / letni dopust
    4. č) star. letna številka nad vrati kaže, da je hiša stara letnica
    5. d) s števnikom: 10-letni otrok; 30-letno delovanje
      ♦       šol. letno poročilo; trg. letna inventura
  2. 2. star. star eno leto; enoleten: zaklati letnega junca
líst -a m (ȋ) 
  1. 1. navadno zelen, ploščat del rastline, ki raste iz veje, stebla: list odpade, požene; listi rumenijo, se sušijo, venejo; drevo, rastlina poganja, razvija liste; mesnati listi; suhi, uveli, zeleni listi; list lipe; zajedavci na listih; drgeta, trese se kot list v vetru; sonce je žgalo in noben list se ni ganil bilo je popolnoma mirno, brez vetra
    // bukovi, hrastovi, tobačni listi; krompirjevi listi; dodati jedi lovorov list / list za listom odpada
    // kar je temu podobno: stresti liste krompirja v ponev / na liste zrezana jabolka
  2. 2. pravokoten kos papirja, zlasti za pisanje: na mizi leži list; popisati, preganiti, pretrgati list; prepisati na čist list nepopisan
    // črtani list ki ima črte; grafični list odtis v kaki grafični tehniki
    // tak kos
    1. a) spet z drugimi v knjigo, zvezek: v knjigi manjka list; iztrgati iz beležnice list; počasi obrača liste in šepetaje bere; zvezek ima šestdeset listov; knjiga z zamazanimi, zavihanimi listi / naslovni list
    2. b) s prilastkom prirejen za različne namene: izpolniti anketni list; notni, risalni list / jedilni list seznam jedi, ki se v določenem gostinskem lokalu lahko dobijo
      // s prilastkom temu podobna tanka plast česa: namazati liste testa z nadevom; list furnirja
  3. 3. s prilastkom dokument, (javna) listina: orožni list; izdati, podaljšati potni list; poljud.: mrliški list izpisek iz mrliške matične knjige; imeti obrtni list dovoljenje za opravljanje obrtne dejavnosti; poročni list izpisek iz poročne matične knjige; predložiti rojstni list izpisek iz rojstne matične knjige
  4. 4. časopis, revija: tuji listi pišejo o borzni krizi; list poziva vlado, naj začne pogajanja; izdajati, ustanoviti list / dijaški list Lipica; družinski list; gledališki list periodično strokovno glasilo gledališča, ki je vsebinsko vezano zlasti na uprizarjana dela; urednik literarnega lista / Uradni list Socialistične republike Slovenije
  5. 5. star. pismo: brati list; sin ji je poslal list; materin list
  6. 6. ploščat kovinski del orodja, orožja, priostren v rezilo: zlomiti list; list kopja; list kose, lopate, sekire, žage; konica lista
    ●     ekspr. dovolj je, obrni list začni govoriti o čem drugem; knjiž., ekspr. otrok je še nepopisan list je še brez globljih spoznanj, izkušenj; knjiž. tako se je obrnil še en list zgodovine je minilo še eno obdobje zgodovine; ekspr. on je naše gore list je našega rodu, naše narodnosti
    ♦     agr. gnojiti pod list med rastjo; bot. čašni listi zunanji listi dvojnega cvetnega odevala; črtalasti list dolg in ozek; deljeni list z zarezami, ki segajo bolj ali manj globoko v listno ploskev; pernati list; plodni listi; sestavljeni list iz lističev; venčni listi notranji listi dvojnega cvetnega odevala; igr. list karte, ki jih ima igralec razporejene v roki; min. list najtanjša plast rudnine, ki se da odklati; navt. list širši del vesla; vpisni list dokument ladij s prostornino nad deset brutoregistrskih ton, ki vsebuje podatke o ladji; rel. list odlomek iz svetega pisma, navadno iz pisem apostolov, ki se bere pri maši; krstni list dokument s podatki o krstu kake osebe; strojn. list del propelerja v obliki podolgovate vijačne ploskve; šol. matični list interni dokument, v katerem se v osnovni šoli vpisujejo podatki o učencu, njegovem šolanju in uspehu; tekst. list del brda, v katerem so vpete nitnice; trg. list format pol papirja z mero 210 x 297 mm; garancijski list; zool. morski list ploščata morska riba z nesimetrično razporejenimi očmi in usti, ki leži na morskem dnu, Solea; suhi list v Indiji in Avstraliji živeči metulj, z zloženimi krili podoben suhemu drevesnemu listu, Kallima; živi list v južni Aziji živeča žuželka z velikimi krili, podobna rastlinskemu listu, Phyllium; žel. potni list dokument z določenimi podatki o vlaku in o vsem, kar se dogaja med vožnjo; tovorni list potrdilo o prevzemu in predaji blaga pri prevozu in o plačani voznini
lístek -tka m (ȋ) 
  1. 1. manjšalnica od list:
    1. a) rastlina že poganja listke; nežni, svetlo zeleni listki / trgala je marjetici listek za listkom
    2. b) iz letala mečejo listke z reklamnim besedilom; za vrati je bil zataknjen listek s sporočilom; bel, popisan listek / niso glasovali z dviganjem rok, ampak z listki na katere so napisali svojo odločitev ali mnenje; izpraševalec je pripravil izpitne listke z vprašanji
    3. c) listek iz staniola / zrezati krompir na listke lističe
    4. č) pisati listek za svoje dekle
      ●       pog. ker se ne moremo zediniti, kdo naj gre, bomo vlekli listke žrebali z listki
  2. 2. s prilastkom pravokoten kos papirja, kartona, navadno z določenim besedilom, za posebne namene: garderobni listek; ko se je vrnil k avtu, je našel na njem pritrjen globni listek; urejati kartotečne listke; izpolniti stavni listek za športno napoved; kupiti vozni listek do Celja; žrebni listek
  3. 3. zastar. podlistek, feljton: časopis je razpisal nagrado za najboljši listek / roman je izhajal v listkih
    ♦     bot. listek del sestavljenega lista, ki se lahko samostojno giblje in lahko sam zase odpade; rel. spovedni listek nekdaj potrdilo o opravljeni spovedi
lístič -a m (ȋ) 
  1. 1. manjšalnica od list:
    1. a) drevo že poganja lističe; nežno zeleni lističi / v zadregi je cefrala rdeče lističe nageljna
    2. b) podatke si zapisuje na lističe; odprl je predal in brskal med lističi; popisani lističi / urejati kartotečne lističe listke
    3. c) naprava ima tanke medeninaste lističe; lističi iz staniola / zrezati kumare na lističe / krompirjevi lističi na lističe narezan krompir, pečen na olju ali masti; milni lističi
      ♦       bot. listič del sestavljenega lista, ki se lahko samostojno giblje in lahko sam zase odpade; lističi tanke ploščate tvorbe na spodnji strani klobuka nekaterih gob, na katerih nastajajo trosi; zool. škržni lističi tanke mišičnate tvorbe, ki jih pokriva sluznica, prepletena s kapilarami
  2. 2. nav. ekspr. manjši časopis: dijaški, literarni listič / slabš. o tem so pisali celo zakotni lističi
literáren -rna -o prid. (ȃ) 
  1. 1. nanašajoč se na literatura 1, 2:
    1. a) romantika, realizem in drugi literarni tokovi; pisatelj goji različne literarne oblike; filmski ustvarjalec se je držal literarne predloge; lirika, epika in dramatika so literarne vrste / literarni umetniki, ustvarjalci / literarna umetnost / publ. v literarno areno prihajajo mladi pesniki; knjiž. svojo literarno pot je začel kot pesnik / literarni jezik knjižni jezik; leposlovni jezik; literarni krožek; literarni salon; organizirati literarni večer prireditev, na kateri se posredujejo poslušalcem literarna dela, navadno z branjem; literarna čitanka pomožni učbenik z izbranimi literarnimi sestavki in kratkimi življenjepisi avtorjev; literarna priloga časopisa; izdajati literarno revijo; njegovo literarno delo obsega deset knjig; ustvariti velika literarna dela
    2. b) imeti široko literarno obzorje / literarni zgodovinar; literarna kritika, veda; študirati literarno zgodovino
    3. c) velika literarna vrednost dela
  2. 2. značilen za literaturo: na tej sliki so literarne prvine močnejše kot likovne / literarni klišeji; publ. v njegovih delih prevladuje literarna manira
    // knjiž. neživ, neživljenjski, nenaraven: jezik v njegovih delih je preveč literaren; njen slog je nekoliko literaren
    // publ. v katerem so bistveni, osnovni izrazni elementi podrejeni drugotnim, značilnim za leposlovje: kritika očita filmu, da je literaren
    ●     knjiž. pridobiti si literarno ime postati znan kot dober pisatelj, pesnik; gibati se v literarnih krogih med književniki, pisatelji
    ♦     gled. literarno gledališče; lit. literarna teorija
ljudjé ljudí m mn., daj. ljudém, tož. ljudí, mest. ljudéh, or. ljudmí (ẹ̑) 
  1. 1. množina od človek, razen 4:
    1. a) ta žival se boji ljudi; kipi predstavljajo bitja, ki so pol ljudje pol živali; prevoz ljudi in tovora; trupla ubitih ljudi; zdravniški poskusi na ljudeh; ljudje in živali
    2. b) neki ljudje čakajo pred vrati; ljudje, ki so ga srečevali, so ga pozdravljali; tam sem našel ljudi, ki so mi pomagali; pri mizi je prostora še za tri ljudi; gruča ljudi; nekaj ljudi je že v čakalnici; ob požaru je bilo poškodovanih pet ljudi; zbralo se je precej ljudi; ekspr. cela reka ljudi se vali s prireditve; ljudi je bilo kot listja (in trave) zelo veliko; nabralo se je ljudi, da niso imeli kam sesti / kot nagovor: kar naprej, ljudje; ljudje, odprite; kaj pa mislite, ljudje božji; v medmetni rabi ljudje božji, kaj sem vse doživel / pog.: koliko ljudi sprejme avtobus potnikov; pri tem časopisu je delalo le malo ljudi sodelavcev
    3. c) dobri ljudje so mu pomagali; hinavski, pošteni ljudje; mladi in stari ljudje se težko razumejo; ogibaj se ljudi, ki mislijo le nase / star. novice so prenašali berači in drugi popotni ljudje / v povedni rabi saj niso ravno slabi ljudje
    4. č) kmečki, mestni ljudje; poslovni ljudje; tako so sklenili ljudje na upravi; skrb za delovne ljudi; žarg.: govoril sem z odgovornimi ljudmi; politični ljudje politiki; vodilni ljudje
    5. d) se bomo že dogovorili, saj smo vendar ljudje; to so ljudje, vam rečem dobri, pošteni ljudje; to niso ljudje, ampak lutke; ker mi nismo le številke, smo ljudje! (Kajuh) ; Pokazali ste mi, kaj je moj posel — iz hlapcev napraviti ljudi (I. Cankar)
    6. e) hudo je, če ljudje nimajo kaj jesti; v mestu ljudje nimajo pravega miru; ljudem gre zato, da sploh lahko zidajo / tam ljudje slabo živijo
  2. 2. osebe kot družbena skupnost: to so si ljudje izmislili; ne vznemirjajte ljudi; pusti ljudi, naj govorijo, kar hočejo / bratstvo vseh ljudi; enakopravnost ljudi pred zakoni; odnosi med ljudmi
  3. 3. osebe, zlasti v odnosu do kakega dogajanja ali stvari: ljudje so se temu čudili; ne vem, kaj ljudje mislijo o njem; ljudje ga opravljajo; ljudje bodo to kmalu pozabili; ljudje pravijo, da ni prav ravnal; kaj bodo rekli ljudje, če bodo izvedeli
    ●     ekspr. vsi smo pač ljudje imamo človeške lastnosti, napake; šalj. ženske so ga klicale: Janez, sedi k nam, bomo vsaj ljudje skupina oseb moškega in ženskega spola; star. njegovo dekle je bilo revnih ljudi iz revne družine; ogibati se ljudi biti nedružaben, samotarski; ekspr. ti še ne poznaš ljudi po mojem mnenju so ljudje slabi; pog. dal se je ljudem v zobe povzročil, omogočil, da ga opravljajo; star. dati knjigo med ljudi izdati, objaviti; premalo greš med ljudi v javnost, v družbo; tak ne moreš med ljudi v javnost, v družbo; star. slovnica je prišla med ljudi leta 1854 je izšla; stvar je že prišla, prodrla med ljudi se je razvedela, postala splošno znana; pog. tako sem kosmat, da nisem za med ljudi za v javnost, v družbo; knjiž. bivši ljudje ki so izgubili svoj (važni) položaj v družbi; evfem. živel je od tega, kar so mu dali dobri ljudje od miloščine, od pomoči drugih; publ. s tem so bili ogroženi mali ljudje ljudje brez važnejšega družbenega položaja in brez velikega premoženja; ekspr. to so naši ljudje privrženci, somišljeniki; šef je dobro poznal svoje ljudi podrejene; bodi kakor doma, saj si prišel k svojim ljudem sorodnikom, svojcem; nikogar od svojih ljudi nima več članov družine, svojcev; to so ljudje starega kova ki se v vsem držijo ustaljenih navad iz prejšnjih časov; ne zabavljaj čeznje, to so že ljudje na mestu zaupanja vredni, pošteni; vas šteje komaj petdeset ljudi prebivalcev; v obratu je zaposlenih čez sto ljudi delavcev, uslužbencev; živeti daleč od ljudi nedružabno, samotarsko; ko bi ljudje ne mrli, bi svet podrli; vsi ljudje vse vedo; prim. človek
ljúdski -a -o prid. (ȗ) 
  1. 1. nanašajoč se na ljudstvo:
    1. a) velike ljudske manifestacije; zdrave ljudske sile; udeležiti se ljudskega zborovanja / ekspr. najširše ljudske množice / ljudska knjižnica; zastar. ljudska šola osnovna šola; ljudsko štetje / svet za ljudsko obrambo; Jugoslovanska ljudska armada [JLA]
    2. b) ljudska prosveta, vzgoja / ljudski običaji; ljudska govorica; ljudska miselnost; po ljudskem verovanju / ljudska veselica; ljudsko vozilo / ljudski pesnik; ljudski pisatelj pisatelj, ki piše za preproste, manj izobražene sloje; ljudski plesi; ljudska izdaja knjige izdaja v veliki nakladi in preprosti opremi; belokranjska ljudska noša; ljudska pesem pesem, ki se zlasti v péti obliki širi, ohranja in pri tem bolj ali manj spreminja; zbirati ljudsko blago dokumente ljudske kulture; ljudska glasbila / Ljudska pravica, glasilo Zveze komunistov Slovenije
    3. c) ljudsko trpljenje / ljudska revolucija revolucija ljudskih množic
    4. č) čutil je ljudsko zavist zavist ljudi
  2. 2. nanašajoč se na oblast, nastalo med narodnoosvobodilnim bojem in ljudsko revolucijo: ljudska oblast / ljudski komisar v Sovjetski zvezi, do 1946 visok državni funkcionar, odgovoren za določeno področje državne uprave; ljudski odbor med narodnoosvobodilnim bojem in prva leta po 1945 organ državne oblasti za določeno območje; ljudski poslanec; ljudska fronta demokratične stranke in skupine okoli komunističnih partij za boj proti fašizmu po 1935; seja ljudske skupščine / prva leta po 1945 Ljudska republika Slovenija [LRS]
  3. 3. navadno v povedni rabi prijazen do preprostih, manj izobraženih slojev prebivalstva: predsednik je preprost in ljudski; ta zdravnik je premalo ljudski
  4. 4. star. ki ni domač, tuj: domači in ljudski mlatiči; stanovati v ljudski hiši; posestvo je prišlo v ljudske roke
    ●     ljudski umetnik v nekaterih deželah častni naziv za umetnika, ki se posebno odlikuje; ekspr. to je bila prava ljudska igra zelo razširjena, splošno priljubljena; zastar. v nesreči ni bilo ljudskih žrtev človeških; ekspr. začelo se je pravo ljudsko slavje z zelo veliko udeležbo; preg. ljudski glas, božji glas ljudsko mnenje je navadno pravilno, odločujoče
    ♦     lingv. ljudski jezik jezik socialno in izobrazbeno navadno preprostejših slojev prebivalstva; ljudska etimologija (nestrokovno) razlaganje izvora besed po slučajni podobnosti; lit. ljudska igra igra, ki obravnava probleme preprostejših, navadno kmečkih ljudi; polit. ljudska demokracija demokracija, v kateri ima oblast delavski razred in druge napredne sile; rel. uvajati ljudsko petje petje vernikov v cerkvi; zgod. ljudski tribun zakoniti predstavnik plebejcev pri starih Rimljanih
lopática -e ž (á) 
  1. 1. manjšalnica od lopata:
    1. a) otrok se igra s kanglico in lopatico; zajeti moko z lopatico / lopatica za pepel / vreči na krsto lopatico prsti
    2. b) pomočiti lopatice vesla v vodo / mlinsko kolo na lopatice
      // priprava za nalaganje jedi: obrniti zrezek z lopatico / lopatica za pecivo
  2. 2. orodje v obliki kovinske ploščice z držajem, zlasti za nanašanje barve, kita: delati z lopatico, ne s čopičem; lopatica za kitanje / zidarska lopatica zidarska žlica
  3. 3. parna, ploščata trikotna kost na zgornjem delu hrbta: bil je suh, da so mu lopatice kar štrlele; zlom lopatice
    ♦     alp. lopatica ploščati del cepina; bot. lopatica na vlažnih krajih, med grmovjem ali na sončnih pobočjih rastoča rastlina s srčastimi listi in rumenimi cveti, Ficaria; strojn. lopatice manjše zavite kovinske plošče v turbinskih strojih
lúčka -e ž (ú) 
  1. 1. manjšalnica od luč:
    1. a) lučka brli, gori, sveti; otr. mamica, tema je, prižgi lučko; v daljavi je zagledal lučko; rdeča lučka
    2. b) naliti olje v lučko / nočna lučka / lučka kresnice
    3. c) lučka upanja
      ♦       strojn. kontrolna lučka lučka, ki s svetlobo opozarja na posebno, nenavadno stanje v motorju, napravi
  2. 2. dozorelo regratovo socvetje: otroci trgajo regrat in pihajo lučke / regratove lučke
  3. 3. pog. mlečni sladoled na paličici: kupiti, lizati lučko; prodajati lučke
máli -a -o prid. (ȃ; sam. iz prislova ā) 
  1. 1. določna oblika od majhen:
    1. a) mali in veliki kazalec; razložiti male krožnike; odsekati si mali prst; zvoniti z malim zvonom; male in velike črke; otroci jedo pri mali mizi, odrasli pa pri veliki; velika in mala začetnica; mala žlička; v svojem malem stanovanju; mala vrata
    2. b) pog.: mali golaž; malo pivo
    3. c) spori v malih kolektivih; mali narodi
    4. č) topovi z malimi dometi
    5. d) poznal je njegove male in velike sposobnosti; te male spremembe nas ne bodo rešile
    6. e) z malimi otroki se je rajši igrala kot z velikimi; kaj dela tvoj mali sin
    7. f) mala kmetija, trgovina; male tovarne se združujejo z velikimi / mali kmet; mala buržoazija drobna buržoazija
      // mali uradniki / mala kmečka, zemljiška posest drobna posest
    8. g) male in velike napake
    9. h) naveličal sem se tega malega, skromnega življenja / Mala Azija; Mala vas; kot pristavek k imenu Pipin Mali
  2. 2. v zvezi mala potreba izločanje seča: mala in velika potreba / opraviti, opravljati malo potrebo; iti na malo potrebo
    ●     nar. mali božič praznik (svetih) treh kraljev; mali bratranec sin očetovega ali materinega bratranca ali sestrične; publ. mali človek človek brez važnejšega družbenega položaja in brez velikega premoženja; publ. mali ekran televizija; mali golf golf na manjšem igrišču s poenostavljeno tehniko igranja; mali hlapec hlapec, ki opravlja lažja, preprostejša dela; (mali) oglas krajša objava, obvestilo v časopisu v zvezi s trgovskimi posli, službo, osebnimi zadevami; (mali) oglasi rubrika v časopisu s takimi obvestili; ekspr. imeti kaj v malem prstu dobro znati, poznati kaj; star. mali srpan julij; mali stric očetov ali materin bratranec; star. mali traven april; mali voz ozvezdje v obliki voza, katerega najsvetlejša zvezda je Severnica; publ. mala Evropa devet evropskih držav, ki so povezane v Evropsko gospodarsko skupnost; nar. mala južina popoldanska malica; nar. mala maša mali šmaren; mala matura nekdaj zaključni izpit po nižji srednji šoli; mala plošča gramofonska plošča s premerom 17 cm; mala šola organizirana nekajmesečna predšolska vzgoja; ekspr. biti v malih nebesih zelo srečen; živi ko mali bog zelo dobro, v izobilju
    ♦     anat. mali možgani del možganov za ravnotežje; mali krvni obtok del krvnega obtoka, pri katerem teče kri skozi pljuča; mala krivina vbočeni del želodca, ki je obrnjen na desno in navzgor; astr. mali planet asteroid; Mali medved ozvezdje severne nebesne polute, katerega najsvetlejša zvezda je Severnica; bot. mali zimzelen; mala kopriva; mala štorovka; etn. mali kruhek pecivo iz ržene moke in medu, oblikovano navadno v izrezljanih lesenih modelih; fiz. mala kalorija enota za merjenje toplote, tisočina kalorije; gled. mali oder gledališče, ki uprizarja krajša, modernistična, eksperimentalna gledališka dela; lov. mali lov lov na manjšo ali zaradi načina lova manj pomembno divjad; mala divjad manjša in zaradi načina lova manj pomembna divjad; muz. mali f četrti ton v mali oktavi; rel. mali greh kršitev božje postave v majhni stvari ali v veliki stvari, pa ne z jasnim spoznanjem in popolnim privoljenjem; mali šmaren praznik Marijinega rojstva 8. septembra; soc. mali kmet kmet, ki ima navadno do 5 ha zemlje; mali lastnik drobni lastnik; šah. mala rokada rokada na kraljevo stran; šport. mali nogomet nogomet, pri katerem igra samo sedem igralcev na sorazmerno manjšem igrišču; vet. male živali domače živali razen goveda, konja; zgod. mala antanta zveza med Čehoslovaško, Jugoslavijo in Romunijo po prvi svetovni vojni; zool. mali skovik; mala rovka
málo prisl. (á) 
  1. 1. izraža majhno stopnjo: knjiga je malo pomembna; malo vredni predmeti; malo znani kraji / v družbi malo velja; malo mu je mar za red
    // ekspr., okrepljen izraža prav majhno stopnjo: za predpise se menijo bolj malo; o konjih je vedel bore malo; kako malo vam je za pravice; francosko razume malo ali nič / prav tako malo se spozna na glasbo kot jaz nič
  2. 2. izraža majhno količino ali mero
    1. a) s samostalnikom: do odhoda je (le) malo časa; v takem položaju imamo malo upanja na uspeh; v shrambi je le še malo živil; zemlja z malo dušika; z malo besedami vse pove / ekspr.: časa ima malo malo; nekam malo nas je; denarja ima prav malo, zelo malo; elipt. lep dan je, da malo takih
    2. b) z glagolom: malo govoriti, misliti, pojesti; ne malo, veliko mi je pomagal
      // ekspr., navadno v zvezi z manjkati izraža, da je dejanje blizu uresničenja: malo je manjkalo, pa bi ga (bilo) povozilo; elipt. pri predavanju se zelo dolgočasijo, malo da ne zaspijo
  3. 3. ekspr., v zvezi s tisto, to izraža prav majhno količino: še tisto malo nam ne privoščijo; še to malo hrane bi nam vzeli?
  4. 4. evfem. izraža nezadostno stopnjo: take besede so malo premišljene / malo hvaležna naloga nehvaležna
  5. 5. ekspr., v nikalnih stavkih, v zvezi s še, niti, tudi izraža močno zanikanje: še malo mu ni podoben; to me niti malo ne zanima; tudi malo se ni zmenil zanjo
  6. 6. ekspr., v nikalnih stavkih izraža veliko mero, stopnjo: denarja ni bilo malo; to me ni malo razveselilo
  7. 7. ekspr., navadno nepoudarjen izraža nedoločeno omejitev povedanega: že malo črviv; pri delu je priden, le malo neroden je še; malo čudno se mi zdi; danes pridi malo prej; malo čez poldne / malo močnejši sem pa že od tebe / počakajte malo; malo bolj odpri oči / on je malo čudaka
    ●     pog., ekspr. včasih sta si bila malo tako sta se imela nekoliko rada; pog., ekspr. to je malo veliko zame preveč; pog. en malo, star. eno malo mi že pomaga malo, nekoliko; ekspr. še malo, pa bomo doma kmalu; ekspr. kratko in malo (ne) grem izraža podkrepitev trditve ali zanikanja; ekspr. malo po malo sneži pomalo; ekspr. ne razumem ga ne malo ne dosti prav nič; preg. boljše malo kot nič; preg. dosti grmenja, malo dežja če je obljub, napovedi preveč, se navadno malokatera izpolni; prim. kratkomalo, majhen, mali, malodane, malopomemben, maloprej, manj, najmanj, nemalo, zamalo
mànj prisl. (ȁ) 
  1. 1. izraža manjšo stopnjo, ant. bolj: manj domač, razvit, zelen; glava je manj poškodovana kot roka / nav., ekspr.: dobro bi bilo, če bi bil malo manj zgovoren; čedalje, vse manj ostaja doma / govori manj razločno; ekspr. zdaj pa pride druga, manj vesela stran zadeve / bil je bolj znanstvenik, manj pedagog / ozirajo se predvsem na skupne, manj na osebne potrebe
  2. 2. izraža manjšo količino ali mero, ant. več
    1. a) s samostalnikom: ima manj denarja; delati z manj napora / napak bo vsako leto manj / do ceste je manj kot uro hoda
    2. b) z glagolom: malo prodaja, še manj kupuje; manj sem ji dal, kakor je pričakovala
  3. 3. ekspr., v zvezi z ne, nič izraža enakost: drugi dokazi niso nič manj tehtni; na dom misli - ne manj kakor včasih
  4. 4. izraža sorazmernost dejanja v nadrednem in odvisnem stavku: kolikor manj boš mislil na to, toliko bolj boš miren; čim več vzameš ti, toliko manj ostane drugim; manj kot jih je, bolj so enotni
  5. 5. mat. izraža odštevanje: deset manj šest je štiri [10 — 6 = 4] / pog. za uro dobiš trideset din manj davek zmanjšano za toliko, kolikor znaša davek; ekspr. ima jih dve manj kot osemdeset oseminsedemdeset let
    ●     žarg., šah. s kmetom manj ima malo upanja na uspeh ker ima enega kmeta manj kot nasprotnik; ekspr. ponudi manj kot mogoče kolikor se da malo; ekspr. prosila ga je malo manj kot na kolenih zelo; ekspr. tehta nič manj kakor sto kil natanko; ekspr. dal mi ni nič, še manj kot nič prav nič; tudi mirujoče mišice so bolj ali manj napete kolikor toliko, nekoliko; ekspr. telo se manj in manj upira bolezni čedalje manj, zmeraj manj; dva meseca je, kar se je vrnil, nekaj več, nekaj manj približno; ekspr. imam samo še hleb kruha, nič več in nič manj natanko toliko; v teh govoricah je več ali manj resnice kolikor toliko, nekaj; neskl. pril.: žarg., šol. dobil je manj štiri oceno, ki je bližje prav dobremu kot dobremu; prim. čimmanj, malo, najmanj
Maríja -e ž (ȋ) rel.  
  1. 1. Kristusova mati: v stiski je klical Marijo
    // kip ali podoba, ki to predstavlja: lesene gotske Marije
  2. 2. v medmetni rabi, z oslabljenim pomenom izraža
    1. a) začudenje, presenečenje: Marija, je to drago
    2. b) strah, vznemirjenje, obup: o Marija, kaj bo iz tega; Marija (pomagaj), v vodo je skočila
mást -í ž (ȃ) 
  1. 1. trdna, mazava, v vodi netopna organska snov, pridobljena iz maščobnega tkiva: jazbečeva, kitova, polšja, zajčja mast
    // taka snov, pridobljena iz svinjskega maščobnega tkiva: hraniti mast v hladnem prostoru; razbeliti, raztopiti mast; zabeliti z mastjo; ponev masti; posoda za mast / domača mast; ocvirkova mast / ekspr. žganci so kar plavali v masti so bili zelo zabeljeni
    // ocvreti na masti / svinjska mast
    // nav. ekspr. maščobno tkivo: očistiti zaklano kokoš in ji odstraniti mast; mož z napeto blazinico masti pod brado
  2. 2. trdna, mazava snov za
    1. a) zmanjševanje trenja: napolniti ležaje z mastjo; masti in olja / tlačilka za mast
    2. b) zaščito površine: namazati čevlje z mastjo
  3. 3. star. mazilo: namazati razbolelo mesto s posebno mastjo
    ●     slabš. mast ga zaliva zelo je debel; ekspr. nekoliko masti so ji dale počitnice zredila se je; ekspr. ne more se bahati z mastjo je razmeroma zelo suh; ekspr. namazati otroka z brezovo, leskovo mastjo natepsti z brezovo, leskovo šibo; natepsti sploh; šalj. potrpljenje je božja mast, samo revež je, kdor se z njo maže potrpežljiv človek doživlja pogosto neprijetnosti, škodo
    ♦     gastr. čista mast brez ocvirkov; teh. briketna mast za mazanje drsnih ležajev, stisnjena v različne oblike; grafitna mast z dodatkom grafita za mazanje ležajev; konsistentna mast iz mila in mineralnega olja
materiál -a m (ȃ) 
  1. 1. kar se uporablja za izdelavo česa; snov, tvarina: gorljiv, kvaliteten material; stvar iz lahkega materiala; laboratorij za preizkušanje materiala; raziskava materiala / umetni material / uporabljati umetne materiale vrste umetnega materiala
    // navadno v zvezi gradbeni material snov, surovina za gradnjo, graditev: cement je važen gradbeni material; vaščani so tudi sami prispevali gradbeni material za šolo
    // s širokim pomenskim obsegom snov, tvarina ne glede na uporabnost, namen: kamioni odvažajo material; bager je izkopal že veliko materiala
  2. 2. navadno s prilastkom predmeti, izdelki
    1. a) glede na nadaljnje uporabljanje pri izdelavi česa: zmanjkalo je materiala; material nabavljamo na različnih mestih; poraba materiala / inštalacijski, vodovodni material; material za električno napeljavo / odpadni material
      ♦       ekon. reprodukcijski material
    2. b) glede na uporabljanje pri kakem procesu, delu: osnovni, pomožni material / sanitetni, vojaški material / z oslabljenim pomenom: publ. človeški material ljudje; žarg. ta zbor ima dober pevski material pevce; police za notni material note
  3. 3. kar se rabi kot podatek, pripomoček pri proučevanju, obravnavanju česa; gradivo: urejati, zbirati material; sodba je bila izrečena na podlagi obsežnega dokaznega materiala; knjiga vsebuje bogat fotografski material; ilustrativni, statistični material; material za razpravo, sejo / publ. skupščinski materiali
máterin -a -o prid. (ā) 
  1. 1. nanašajoč se na mater:
    1. a) materin obraz / materin brat; materini predniki / med počitnicami sem bil na materinem domu
    2. b) materino mleko; materino naročje; razvoj otroka v materinem telesu; materine prsi / materina ljubezen; materino srce / materin jezik materni jezik
      // biti s kom v sorodu po materinem rodu, materini strani
  2. 2. knjiž., redko matičen: to sedlo loči vrh od materinega gorovja
    ●     ekspr. držati se materinega krila biti v svojem ravnanju nesamostojen, odvisen zlasti od matere; ekspr. hči je bila čisto materina zelo podobna materi; ekspr. zdi se mi, da sem ljubezen do narave dobil že z materinim mlekom v zgodnjih otroških letih
    ♦     bot. materina dušica močno dišeča zelnata ali delno olesenela rastlina z drobnimi listi, Thymus; med. materino znamenje prirojena, omejena, navadno pigmentirana sprememba na koži; prisl.: star. po materino skrbi za nas; sam.: materina bo obveljala
medén1 -a -o prid. (ẹ̑) 
  1. 1. nanašajoč se na med m:
    1. a) medena kapljica / medena barva
    2. b) medeno pecivo; medeno testo / medena potica
    3. c) meden sat; letos je medeno leto
    4. č) medeno cvetje
  2. 2. redko, navadno v zvezi s hruška, jabolko mehek, zmehčan, goden: medene hruške
  3. 3. ekspr. zelo, pretirano prijazen: meden človek; ves meden je bil z njo
    // ki vsebuje, izraža veliko, pretirano prijaznost: govoriti z medenim glasom; meden nasmeh, pogled; medene besede; medena govorica; pisati medena pisma
  4. 4. ekspr., v zvezi medeni mesec, medeni teden čas prvih mesecev, tednov po poroki: njuni medeni tedni so končani; pren., publ. medeni tedni po zmagi so minili in začela se je stvarnost
    ♦     bot. medena detelja prijetno dišeča visoka rastlina z belimi ali rumenimi cveti v grozdih, Melilotus; medena trava trava z navadno belkastimi in puhastimi klaski, Holcus; medena ustna venčni list kukavic, navadno podaljšan v ostrogo; čeb. medena rosa sladek sok nekaterih rastlin, ki so ga predelale ušice; mana
meglén -a -o [məg] prid. (ẹ̄) 
  1. 1. nanašajoč se na meglo:
    1. a) meglena plast; ekspr.: razgled ovira meglena tančica; iz meglenega jezera, morja se dvigajo gorski vrhovi
    2. b) hribi so še megleni; meglena pokrajina / megleno nebo
    3. c) pust meglen dan; meglena jesen; megleno podnebje
  2. 2. ki se nejasno, nerazločno vidi: megleni obrisi predmetov; pren. megleni obrisi prihodnosti
    // ekspr. moten, medel, kalen: obraz je imel utrujen, oči meglene / skozi zastrto okno prihaja meglena svetloba
  3. 3. ekspr. vsebinsko neopredeljen, neizdelan; nejasen: megleni načrti; imeti o čem meglene pojme; meglena slutnja / politični položaj je meglen
    // podan tako, da dopušča različno razumevanje, tolmačenje: ali so bili njegovi odgovori namenoma megleni; meglene splošne fraze; besedilo je na nekaterih mestih zelo megleno
    ●     ekspr. niti v megleni prihodnosti ni videti rešitve časovno zelo oddaljeni; ekspr. zgodovina naselitve je še precej meglena neraziskana, nejasna
mehanizácija -e ž (á) 
  1. 1. glagolnik od mehanizirati:
    1. a) mehanizacija in avtomatizacija dela, proizvodnje / mehanizacija kmetijstva
    2. b) mehanizacija gibov; mehanizacija tipkanja
  2. 2. navadno s prilastkom stroji, tehnične naprave, ki opravljajo delo s človekovim sodelovanjem: na gradbišču uporabljajo najmodernejšo mehanizacijo; kmetijska, pisarniška mehanizacija
mehčáti -ám nedov. (á ȃ) 
  1. 1. delati kaj tako, da se (rado)
    1. a) udere, vda: sonce je mehčalo asfalt; sneg se že mehča
    2. b) gnete, oblikuje: z gretjem mehčati vosek
    3. c) reže, grize: mehčati meso; avgusta se je grozdje že mehčalo postajalo sočno, zrelo
  2. 2. delati kaj tako, da daje pri dotiku, prijemu občutek ugodja: to mazilo dobro mehča kožo; mehčati usnje / z masažo mehčati komu prste z gibanjem, stiskanjem delati jih (bolj) gibčne
  3. 3. ekspr. povzročati, da postane kdo pripravljen narediti, povedati, kar se želi, zahteva: bratova odločnost ga je vse bolj mehčala; mehčati koga z grožnjami, pretepanjem / mehčati upornost, zakrknjenost delati jo manj izrazito, močno
  4. 4. ekspr. delati kaj tako, da izraža prijaznost, naklonjenost: samo modre, ljubeznive oči so mehčale njegov resni obraz / lirični opisi pokrajine mehčajo mračnost romana
    ●     ekspr. saj se mu možgani mehčajo v svojem ravnanju, mišljenju postaja nepreudaren
    ♦     kem. mehčati vodo odstranjevati iz nje kalcijeve in magnezijeve soli; lingv. mehčati soglasnik tvoriti ga s sprednjo jezično ploskvijo in trdim nebom; tvoriti ga hkrati z dvigom jezične ploskve kot pri glasu j; palatalizirati
mésečen -čna -o prid. (ẹ̑) 
  1. 1. nanašajoč se na mesec:
    1. a) mesečno povprečje / mesečno poročilo je oddano / mesečna naročnina; mesečna plača; kupiti mesečno vozovnico vozovnico, ki velja za eno osebo en mesec na določeni progi z navadno neomejenim številom voženj
    2. b) mesečna noč / mesečna svetloba
  2. 2. ki ponoči v trdnem spanju hodi, kaj dela, ne da bi se tega pozneje spominjal: mesečnega človeka ne smete prestrašiti; biti mesečen; taval je po sobi, kot bi bil mesečen
    ●     ekspr. ah, on je večkrat mesečen večkrat ne vidi, se ne zaveda resničnega stanja, resničnosti
  3. 3. navadno v zvezi mesečna čišča, mesečno perilo vsak mesec ponavljajoče se krvavenje iz maternice: imeti mesečno čiščo, mesečno perilo / mesečna kri
méšanje in mešánje -a s (ẹ́; ȃ) 
  1. 1. glagolnik od mešati:
    1. a) jed je med mešanjem zalivala z vodo
    2. b) mešanje koruze in pšenice; strokovnjak za mešanje pijač; stroj za mešanje / mešanje betona / mešanje barvnih vtisov
    3. c) mešanje čistega in umazanega perila / mešanje kart / mešanje oblakov
    4. č) mešanje formul, pojmov
    5. d) mešanje radijskih postaj / jezikovno, nacionalno mešanje / mešanje ras
  2. 2. redko mešanica, zmes: zliti mešanje v ponev
meta... ali méta... predpona v sestavljenkah (ẹ̑) 
  1. 1. za izražanje
    1. a) preseganja tega, kar je pomen osnovne besede: metačlovečnost, metaekonomski
    2. b) teoretičnega, logičnega proučevanja načel, pojmov tega, kar je pomen osnovne besede: metajezik, metateorija
  2. 2. kem. za izražanje nadomestitve prvega in tretjega vodikovega atoma v benzenovem obroču: metadiklorbenzen
mí mé mé zaim., nàs, nàm, nàs, nàs, námi (ȋ ẹ̑) 
  1. 1. izraža skupino oseb, med katere šteje govoreči tudi sebe
    1. a) imenovalnik se rabi, kadar je poudarjen, zlasti pri izražanju nasprotja ali primerjave: mi tega ne bomo dočakali, morda boste vi; sosedje so še na slabšem kakor mi; nav., ekspr.: mi smo tisti, ki nosimo glavno breme napredka; tudi me smo se bojevale za svobodo; drugi delajo, mi, mi pa spimo; še mi bi tega ne zmogli; to bomo že mi opravili; elipt. »kdo bo za to odgovarjal?« »Mi«; pog. nismo mi od včeraj / rabi se tudi, kadar je del osebka ali kadar ima prilastek: na izlet bomo šli mi in naši prijatelji; mi trije ostanemo; kaj pa me, ženske, ali nimamo nič besede?
    2. b) v odvisnih sklonih se rabi pod poudarkom, s predlogi in na začetku stavka razen pri vprašanjih naglašena oblika, sicer pa nenaglašena: nas je več kot nasprotnikov; nam se nikamor ne mudi; tudi nas so povabili; okrog nas se je zbrala gruča ljudi / pet nas je bilo; tega nam ni treba; pustite nas pri miru; nam res ne verjamete?
      // v brezosebni rabi, v odvisnih sklonih izraža smiselni osebek: zvečer nas ne bo doma; dolgčas nam je; strah nas je bilo; z nami je drugače naš položaj je drugačen
      // knjiž. kaj nam je storiti? kaj moramo storiti
  2. 2. v dajalniku izraža nepoudarjeno svojino, pripadnost: srce nam hitreje bije; oče nam je umrl; kako dolgo se nam je vlekel spor
  3. 3. ekspr., v dajalniku izraža osebno prizadetost: pazi, da nam ne zboliš; da se nam več ne potepaš
  4. 4. knjiž. izraža tesnejšo miselno povezavo govorečega z občinstvom ali njegovo skromnost: vprašanje estetike nam je bilo vodilo skozi celo knjigo; v današnjem predavanju nas zanima predvsem vsebina romana
    // vznes., v nekaterih državah, v vladarskih razglasih jaz: Mi, Ferdinand, po milosti božji cesar Avstrije
    ●     ekspr. mi smo mi, kaj se nas tičejo drugi izraža samozavest; pog., ekspr. zaradi nas naj naredi, kar hoče temu ne nasprotujemo; pog. pridi k nam na kosilo v naše stanovanje; ekspr. to naj ostane med nami drugim tega ni treba pripovedovati; ekspr. vsi so z nami soglašajo z nami, nas podpirajo; prim. jaz, midva
mídva médve tudi mídve médve tudi mídve zaim., náju (dvéh) tudi nàs dvéh, náma (dvéma), náju (dvá dvé dvé) tudi nàs dvá dvé dvé, náju (dvéh) tudi nàs dvéh stil. náma (dvéma), náma (dvéma) (ȋ ẹ̑) 
  1. 1. izraža dvojico oseb, za katerih eno ima govoreči samega sebe
    1. a) imenovalnik se rabi, kadar je poudarjen, zlasti pri izražanju nasprotja ali primerjave: midva greva domov, vi pa počakajte; denarja ima več kakor midva oba skupaj; nav., ekspr.: zdaj sva pa midva na vrsti; tudi medve morava proč; elipt. »kdo bo skrbel za otroka?« »Midva, seveda«; pog. midva se bova že sporazumela / rabi se tudi, kadar je del osebka ali kadar ima prilastek: midva in naš sosed se dobro razumemo; midva, oče in jaz, greva na semenj; medve z materjo se imava zelo radi
    2. b) v odvisnih sklonih se rabi pod poudarkom, s predlogi in na začetku stavka razen pri vprašanjih naglašena oblika, sicer pa nenaglašena: naju nihče ne bo podil iz hiše; nama se nikamor ne mudi; okoli naju je vse živo; med nama ni skrivnosti / za norca naju ima; jed nama ne tekne; obe naju bo zatožil; nama res ne verjamete?
      // v brezosebni rabi, v odvisnih sklonih izraža smiselni osebek: zvečer naju ne bo doma; žal nama je; zelo naju je bilo strah; tako je z nama tak je najin položaj
  2. 2. navadno v dajalniku izraža nepoudarjeno svojino, pripadnost: oče nama je umrl; ona nama je kakor mati / star. za naju čast gre najino
  3. 3. ekspr., v dajalniku izraža osebno prizadetost: le glej, otrok, da se nama ne izgubiš
    ●     pog. nič, ničesar ni bilo med nama nisva imela spora; nisva imela intimnega razmerja; ekspr. med nama (rečeno), všeč mi je izraža zaupnost; prim. jaz, mi
mikro... ali míkro... prvi del zloženk (ȋ) 
  1. 1. nanašajoč se na majhen
    1. a) s tujko v drugem delu: mikrokozmičen, mikrokozmos
    2. b) z domačo besedo v drugem delu: mikrostikalo in mikro stikalo, mikro- in makrosvet in mikro in makro svet
  2. 2. nanašajoč se na milijonino: mikrocurie, mikrosekunda
míl -a -o prid., miléjši (ȋ ī) 
  1. 1. ki daje zaradi svoje nežnosti, ljubkosti prijeten, blag videz: mil otrok; zelo je mila / imeti mile oči, obraz / v ljudskih pesmih: mila luna; mile zvezdice
    // ki prijetno, blago učinkuje: ugaja mi njen mili glas, nasmeh; milo petje otrok / dan je bil jasen in mil; jesensko mila pokrajina / ekspr. mili spomini na mladost polni otožnosti, ganjenosti
  2. 2. poln dobrote, ljubeznivosti: dobil je milo ženo / mile besede so ga potolažile; sestrino milo srce / postal je milejši do njega
    // malo strog, malo hud: mil sodnik / mila kazen, sodba / nastopili so milejši časi / kriterij ocenjevanja je bil zelo mil
  3. 3. ki se ne pojavlja v izraziti obliki: skozi veje je pronicala mila svetloba; letošnja zima je mila / milo podnebje podnebje brez hudega mraza in velike vročine
    // epidemija je nastopila v mili obliki
  4. 4. ki vzbuja usmiljenje, ganjenost: mili vzdihi trpečih; milo ječanje ranjenca / mila prošnja
  5. 5. knjiž., navadno v povedni rabi, navadno z dajalnikom drag, ljub: vedno mu je bil zelo mil / to ji je mil spomin; najmilejša jim je domača pesem / v nagovoru: mili brat; čakam te, mila deklica; vznes. naša mila domovina
  6. 6. v medmetni rabi, z oslabljenim pomenom izraža
    1. a) nejevoljo, nestrpnost: pusti ga vendar, za boga milega
    2. b) podkrepitev trditve: pod milim bogom za nobeno rabo nisi prav za nobeno; gre, kamor se mu pod milim nebom zahoče kamor hoče
      // pog. majka mila, je bil hud
      ●       zastar. pobirati mile darove za dobrodelne ustanove darove, denarne prispevke; ekspr. spomnil se je vseh, ki so z milo ali nemilo roko posegli v njegovo življenje z dobroto ali sovraštvom; ubrati milejše strune poskusiti s prijaznejšim, popustljivejšim ravnanjem doseči svoj namen; pog., ekspr. na (vse) mile viže mu je prigovarjal zelo; najej se do mile volje, po mili volji kolikor hočeš; dela z njim po mili volji kakor hoče; ekspr. sreča mu je bila mila razmere, okoliščine so bile zanj ugodne; ekspr. spati pod milim nebom na prostem
míseln -a -o [səl] prid. (ȋ) 
  1. 1. nanašajoč se na mišljenje ali misel:
    1. a) računanje je miselni akt; to zahteva miseln napor; človekove miselne in čustvene sposobnosti / ekspr. čudil se je njegovi miselni ostrini / biti ustvarjalen na miselnem, teoretičnem področju / otrok je v miselnem razvoju zaostal umskem
    2. b) miselno obvladovanje sveta / to je podpiranje miselne lenobe; biti sposoben velike miselne zbranosti; tedaj se mu je razkrilo miselno ozadje problema
    3. c) ekspr. miselna globina knjige; miselno in čustveno bogastvo; izluščiti miselno jedro / poiskati miselne zveze / ni se mogel vključiti v njegov miselni krog / možni so različni miselni sistemi; ekspr. raziskati njegovo miselno pot od tolstojanstva do marksizma / ekspr. on je pravi miselni velikan
    4. č) miselna slika je vse bolj bledela
    5. d) sodobni miselni razvoj je šel v drugo smer; napredni miselni tokovi / miselno ozračje na šoli
    6. e) v tem filmu prevladuje miselni ton; to je miselna glasba
  2. 2. nanašajoč se na pravilno, logično mišljenje: miselna utemeljenost trditve / delati miselne napake / miselni problemi; miselna igra / ekspr. miselna telovadba; miselno delo ga utruja umsko
  3. 3. v zvezi miselni svet skupek misli, pojmov, sodb o življenju, svetu, morali; miselnost: hotel je pobliže spoznati njihov miselni svet / miselni svet srednjega veka / njegov miselni svet je ozek
    ♦     lingv. miselni prislov prislov, ki izraža razmerje govorečega do povedanega; lit. miselni prestop pojav, da se stavek ne zaključi hkrati z verzom, ampak sega v naslednji verz; enjambement; miselna lirika; rel. miselna in ustna molitev
mlád -a -o tudi -ó prid., mlájši (ȃ á; v pomenu mladič/ȃ) 
  1. 1. ki je v prvem obdobju življenja: mlad človek; ljubitelj mladih živali; misliš, da boš zmeraj mlad; moral je umreti mlad; ekspr. rosno mlad / lepo je biti mlad / mlada generacija; pren., pesn. mladi dan; rodilo se je lepo mlado jutro
    // ki je v prvem obdobju rasti: hoditi po mladi travi; rastlinice so še mlade in šibke; mlado drevje / mlado rogovje / skriti se v mladem zelenju
  2. 2. ki je dosegel potrebno, ustrezno kakovost za uživanje: skuhati mlado kolerabo; jedli so mlad(i) krompir
    // ki še nima vseh ustreznih značilnih lastnosti: gnoj je še mlad; mlado kislo mleko / mladi sir
  3. 3. ki ima razmeroma malo let, ant. star: gruča mladih fantov; ima mladega moža; nastop mladih tekmovalcev; njeni starši so še mladi; uči jih mlada učiteljica; po videzu je še mlad / na vrtu se zbira mlada družba / ekspr. mladi starci mladi ljudje z značilnimi znaki starosti
    // gozd mladih gabrov; posekal je mlado, košato lipo / vznes. svoja mlada življenja so žrtvovali za svobodo
  4. 4. značilen za mladega človeka
    1. a) po videzu: njegov obraz je ostal mlad; ima mlado, mehko polt; mlado čelo
    2. b) po učinkovanju, delovanju: ima mlad in močen glas; ekspr. fantje so napeli vse svoje mlade sile
    3. c) po lastnostih: mlade sanje / ekspr. duh razprav je bil živ in mlad / mlad po duhu, srcu
  5. 5. v zvezi mladi dnevi, mlada leta mladost: spomini na mlade, srečne dni; mlada leta / že od mladih dni krade; v mladih letih je veliko potoval ko je bil mlad
  6. 6. ki obstaja šele malo časa: sreča mladega zakona; mlade družine; njuna ljubezen je še mlada; mlado revolucionarno gibanje
    // ki je po času nastanka bližje sedanjosti: mlade kamnine; proučevati mlade zvezde; to gorovje je še mlado / mladi in stari narodi
  7. 7. ki je to, kar je, postal šele pred kratkim: mladi gospodar dela popolnoma drugače kot stari; mladi in stari šef se dobro razumeta; mlada gospodinja je izvrstna kuharica
    ●     nar. mladi mesec mlaj; ekspr. mlada kri se rada zabava mladi ljudje; nar. mlada nedelja prva nedelja po mlaju; ekspr. že od mladih nog se nisva videla od mladosti; star. mlado leto pomlad
    ♦     agr. mlado vino vino po končanem vrenju do izločitve droži; geogr. mlado nagubano gorovje; lingv. mlada izposojenka
mléčen -čna -o prid. (ẹ́) 
  1. 1. nanašajoč se na mleko:
    1. a) mlečne sestavine / mlečna maščoba
    2. b) trgovina z mlečnimi izdelki; mlečni kruh; mlečni riž riž, kuhan na mleku; mlečna čokolada; mlečne jedi
    3. c) mlečna posoda / mlečna farma; mlečna industrija
  2. 2. po barvi podoben mleku: mlečna svetloba svetilke; megla je postajala bolj mlečna in gosta / ekspr. ima mehek, mlečen obrazek / mlečno steklo belo, neprozorno
  3. 3. ki ima zaradi nezrelosti še mehko, kašasto vsebino: ajda je še mlečna; mlečna pšenična zrna so začela trdeti / peči mlečne koruzne storže
  4. 4. ekspr. mlad, neizkušen: bil je še ves mlad in mlečen; cvili kot kakšno mlečno dekle / vojno je doživljal v mlečnih letih
    ●     vznes. mlečni brat človek, ki ga je dojila ista ženska; mlečna kuhinja kuhinja, v kateri se pripravlja in servira malica, navadno iz mlečnih izdelkov; mlečna restavracija restavracija, kjer se streže zlasti z mlečnimi jedmi in nealkoholnimi pijačami; njihove krave so zelo mlečne dajejo, imajo dosti mleka
    ♦     anat. mlečni zob vsak od dvajsetih zob, ki zraste v zgodnji mladosti in po šestem letu starosti izpade; mlečna žleza kožna žleza pri samicah sesalcev, ki določen čas po rojstvu mladiča izloča mleko; biol. mlečno kisanje kisanje, pri katerem nastaja mlečna kislina; bot. mlečna pečenica užitna lističasta rdeče rjava goba z belim mlečkom, Lactarius volemus; kem. mlečni sladkor disaharid, ki je v mleku; mlečna kislina organska kislina, nastala pri oksidaciji mlečnega sladkorja
móč -í ž (ọ̑) 
  1. 1. človekova telesna sposobnost za opravljanje fizičnega dela ali prenašanje telesnih naporov: z dvigovanjem uteži si je pridobil precejšnjo moč; tekmovalci so v začetku varčevali z močjo; ekspr. ima medvedjo, volovsko moč; na dopustu je spet dobil moči za delo / ta ptič ima v kljunu veliko moč / roka mu je brez moči visela ob telesu / ekspr. z vso močjo se je uprl v vesla kolikor je mogel; ekspr. z zadnjimi močmi je lezel na breg komaj, zelo težko
    // sposobnost za prenašanje duševnih naporov: v delu je dobil moč, da je vzdržal v takih razmerah; pri zasliševanju mu je zmanjkalo moči; imel je dovolj moči, da je vztrajal / nimam moči, da bi to gledal ne morem tega gledati
    // velika sposobnost za opravljanje fizičnega dela ali prenašanje duševnih ali telesnih naporov: pri nakladanju hlodov je dokazal svojo moč; obraz mu je izžareval moč in odločnost; občudovali so moč, s katero je prenašal trpljenje; duševna, telesna moč
  2. 2. nav. mn. sposobnost za obstajanje, bivanje, razvijanje: starčku pešajo, pojemajo moči / obrezana rastlina je počasi izgubljala moč / lirika je črpala moč iz narodne pesmi / življenjska moč
  3. 3. značilnost česa glede na mero lastnosti, potrebnih za opravljanje svoje funkcije: moč domače industrije je iz leta v leto rasla; ugotoviti, kakšna je moč podjetja; moč partije je v številu članstva; moč vojske
    // značilnost česa glede na obseg zanj značilne dejavnosti: naprave delajo z vso močjo / moč vodovoda
  4. 4. navadno s prilastkom kar omogoča komu določeno dejavnost: zaupati v svojo ustvarjalno in miselno moč; spoznavna moč človeka; stvariteljska moč mu pojema / obrambna moč države se veča; ofenzivna moč vojske / izobraževalna moč igrače; izrazna moč jezika; zdravilna moč rastline
    // publ. značilnost česa glede na količino določenih dobrin, razvitosti določenega področja: denarna moč podjetja; gospodarska moč države raste; primerjati jedrsko moč posameznih držav; materialna moč meščanstva; vojaška moč blokov
  5. 5. kar omogoča komu, da uveljavlja svojo voljo: v nekaterih družbenih ureditvah imajo državni organi veliko moč; pridobil si je družbeno moč; utrjevati moč demokratičnih institucij / v kolektivu ima moč in ugled; nima dovolj moči, da bi lahko vplival na razmere / ekspr. pravica je brez moči
    // kar omogoča komu, da vpliva, učinkuje na koga, kaj: njena bližina ima čudno moč; starši so pri doraščajočih otrocih pogosto brez moči; moč propagande, vzgoje, zgleda / nad njim nima več moči ne more več vplivati nanj
  6. 6. kar na kaj deluje zlasti v določeni smeri: silna moč ga je vlekla od okna; skrivnostna moč ga je vrgla ob tla; padali so, kot bi jim nevidna moč izpodsekavala noge / moči zemlje
  7. 7. značilnost česa
    1. a) glede na učinek, posledico: moč naliva, potresa, vetra / moč odriva, stiska, sunka
    2. b) glede na čutno zaznavnost: moč bolečine; moč glasu; moč svetlobe; moč vonja
    3. c) intenzivnost: moč hrepenenja, ljubezni; moč vpliva, vtisa; redko moč volje trdnost
  8. 8. publ., s prilastkom delavec, uslužbenec: sprejmemo administrativno moč; tovarna potrebuje še nekaj delovnih moči; nastopilo je nekaj novih moči; dobili so novo učno moč novega učitelja
  9. 9. ekspr., v prislovni rabi, navadno v zvezi na (vso) moč zelo, močno: hvali ga na vso moč; na vso moč se trudi; na moč lep avtomobil / redko letos imamo na moč žita zelo veliko
    // iz vse moči prepevati zelo glasno
  10. 10. fiz. delo, opravljeno v časovni enoti: meriti moč; enota za moč
    ●     šalj. že po drugem kozarcu so jima pojemale moči sta postajala pijana; pri eksploziji atomske bombe se je sprostila velika moč energija; star. zakon dobi moč veljavo; publ. meriti moči tekmovati; brez moči mora gledati njeno trpljenje ne da bi mogel kaj ukreniti; ekspr. iz moči zaukati iz občutka moči; pog. priti spet k moči opomoči si; pog. ob moč priti oslabeti; ekspr. truditi se po najboljših močeh kolikor je mogoče; ekspr. po svoji moči koga podpirati kolikor je mogoče; pog. biti pri moči močen, krepek; pog. je še pri močeh je še močen, krepek; publ. delam, kolikor je v moji moči delam, kolikor morem; ekspr. ljubim te z vsemi močmi svojega srca zelo, močno; ekspr. ogrodje se z zadnjo močjo drži na stebrih toliko, da še stoji; ekspr. biti na koncu, pri kraju z močmi biti telesno, duševno izčrpan, onemogel; publ. ta dva igralca sta udarna moč našega moštva od njiju se največ pričakuje; v slogi je moč dobri medsebojni odnosi med ljudmi povečajo njihovo učinkovitost; noč ima svojo moč; kdor ima moč, ima tudi pravico kdor ima oblast, je lahko samovoljen
    ♦     bot. srčna moč zdravilna rastlina z rumenimi cveti, Potentilla erecta; ekon. kupna moč količina denarja, ki ga ima posameznik ali družba na razpolago za kupovanje blaga ali storitev; kupna moč denarja veljava denarja, izražena v količini blaga, ki se dobi za denarno enoto; elektr. delovna moč ki se dovaja pri izmeničnem toku za opravljanje dela; jalova moč ki se dovaja pri izmeničnem toku za tvorbo električnih in magnetnih polj; filoz. volja do moči; fiz. konjska moč enota za merjenje moči, približno 740 W; moč stroja delo, ki ga opravi stroj v enoti časa; jur. obvezna moč zakona lastnost zakona, da ga morajo vsi upoštevati; mat. moč množice število elementov množice; med. obrambna moč organizma; strojn. efektivna moč ki jo pogonski stroj odda delovnemu stroju; imenska moč stroja moč stroja, izražena s številom, ki označuje njegovo normalno zmogljivost; šport. vaje za moč vaje, ki krepijo mišice; voj. strelna moč orožja število nabojev, ki jih lahko izstreli določeno orožje v časovni enoti
môčen in močán môčna -o in -ó prid., močnéjši (ó ȃ ó) 
  1. 1. sposoben opravljati naporno fizično delo: močen človek; močnejši je od njega; močen je za tri; močen kot bik, medved; močen kot hrast / razvil se je v močnega fanta krepkega
    // ima močne roke / močni konji / močen žerjav; pog.: močen avto z motorjem z veliko močjo; vgraditi močen motor motor z veliko močjo
    // sposoben prenašati duševne napore: kljub trpljenju je ostal močen; to je močna ženska; iz ofenzive je prišel moralno močen / močna osebnost / močen značaj
  2. 2. ki ima tako zgradbo, da lahko dobro opravlja svojo funkcijo: trdni in močni zobje; močne vratne mišice / močne korenine
    // ki ima veliko mero lastnosti, potrebnih za opravljanje svoje funkcije: močna država; močna vojska / močna industrija zelo razvita
    // močno turistično središče veliko, pomembno
  3. 3. zelo odporen proti zunanjim silam: močni čevlji; močna ladja; močno rezilo / zaviti v močen rjav papir; močna nit, tkanina
  4. 4. navadno v povedni rabi ki ima take značilnosti, da more uveljavljati svojo voljo, vpliv: ali direktor ni dovolj močen, da bi uredil razmere v podjetju; stranka je bila tedaj že tako močna, da je lahko prevzela oblast
  5. 5. nav. ekspr. ki po splošni razvitosti presega navadno stopnjo: ima močne boke; močna spodnja čeljust; močne obrvi / ženska močnih prsi / evfem. je zelo močna debela
  6. 6. v katerem osnovna sestavina nastopa v veliki meri: močne cigarete; kuha močno kavo; močno vino, žganje; pijača je zelo močna / močen strup
    // ekspr. zelo hranljiv, kaloričen: hranijo se z bolj močno hrano; močna jed / pripravili so močen zajtrk
  7. 7. ki presega navadno, običajno stopnjo glede na
    1. a) učinek, posledico: močen dež, naliv; močen potres; pihal je močen veter / močen odriv, stisk roke
    2. b) obseg, količino: močen curek vode; močen izvir / naredil je močen požirek / publ. močen izvoz velik; na tej cesti je močen promet gost, velik; močna udeležba tujih zastopnikov številna
    3. c) čutno zaznavnost: močen duh, vonj / močen glas, ropot, smeh / močen sijaj kovine / močna bolečina; močno utripanje srca / pog. močne barve obleke zelo izrazite; močno sonce zelo toplo
    4. č) intenzivnost: močna ljubezen, razdraženost / močen vpliv, vtis
  8. 8. ekspr. ki v izrazni sposobnosti presega navadno, običajno stopnjo: pesnik je močen lirik; močen umetniški talent / avtor je močen v opisovanju socialnih plasti / to so bile močne besede / izpovedno, izrazno močen
    ●     šalj. predstavniki močnejšega spola moški; ekspr. ta človek ima močne živce se ne razburi hitro; ekspr. v rokah ima močne karte prepričljive dokaze za kaj; ekspr. v hiši manjka močne roke delavnega, sposobnega človeka, navadno moškega; publ. v državi se je uveljavila politika močne roke zahteva po doslednem izpolnjevanju predpisov, zakonov; gospodarsko močna država z zelo razvitim gospodarstvom; preg. prazen sod ima močen glas kdor malo ve, veliko govori
    ♦     agr. močno krmilo umetno pripravljeno krmilo, ki vsebuje veliko hranilnih snovi; čeb. močen panj panj, v katerem je veliko čebel; kem. močna kislina kislina, ki ima v vodni raztopini veliko koncentracijo vodikovih ionov
mogóčen -čna -o prid., mogóčnejši (ọ́ ọ̄) nav. ekspr.  
  1. 1. ki ima veliko oblast, moč: bal se je zameriti mogočnemu gospodarju; ima mogočne prijatelje; mogočni uradniki; bil je tako mogočen, da se ga je vse balo; mogočen kakor bog zelo
    // ki vsebuje, izraža veliko oblast, moč: mogočni zakoni; dobro mu je bilo pod njegovim mogočnim varstvom / matematika je postala mogočna veda / mogočna usoda; ljubezen je mogočno čustvo
  2. 2. ki vzbuja pozornost, občudovanje zaradi
    1. a) velike razsežnosti: na hribu je stal mogočen grad; mogočen hrast; mogočna gora, tovarna / dvignil je mogočno pest; ima mogočno postavo / mogočen dim, požar / priredili so mu mogočen sprejem
    2. b) velikega števila: mogočna družina rastlin; opazoval je mogočno množico pred seboj; zbral je mogočno vojsko
    3. c) velike čutne zaznavnosti: zadonel je mogočen glas; povsod se je razlegal njegov mogočni smeh / mogočna luč, svetloba
    4. č) velike pomembnosti, kakovosti: to je bil zanje mogočen dan; mogočna prispodoba o hrastu
      // ki se pojavlja v zelo visoki stopnji: lice mu je zažarelo v mogočnem ponosu; napraviti mogočen vtis na vse; mogočna strast
      ●       ekspr. ima mogočno roko je zelo vpliven; knjiž. dal jim je še mogočnejše orožje hujše
móknat -a -o prid. (ọ̑) 
  1. 1. nanašajoč se na moko:
    1. a) moknati del zrna; moknata snov / bil je ves moknat / moknat krompir bolj suh jedilni krompir
    2. b) slive so lepo moknate
  2. 2. izsušen, krhek (zaradi prezrelosti): moknate hruške
    ♦     bot. moknati jeglič rastlina s poprhom na spodnji strani listov in rdečkastimi cveti v socvetju, Primula farinosa
monopolízem -zma m (ī) 
  1. 1. monopolni sistem v
    1. a) gospodarstvu: krepitev monopolizma v industriji / krize v dobi monopolizma / uvesti monopolizem zavarovalnic
    2. b) ekspr. oblasti, kulturi: oblike ideološkega monopolizma / razraščanje monopolizma v kulturi
  2. 2. nav. ekspr. težnja po monopolu: obsojati monopolizem
morála -e ž (ȃ) 
  1. 1. kar vrednoti, usmerja medsebojne odnose ljudi kot posledica pojmovanja dobrega in slabega: odvisnost morale od družbenih razmer / pravo, morala in religija
    // s prilastkom kar vrednoti, usmerja medsebojne odnose ljudi glede na
    1. a) kak nazor, nosilca: komunistična, krščanska morala; s stališča meščanske, patriarhalne morale bi bilo tako ravnanje vsega obsojanja vredno / vzgajati v duhu socialistične morale / pregrešiti se zoper družbeno, javno moralo
    2. b) kako področje delovanja, življenja: kršiti poslovno moralo; športna morala / načela novinarske morale etike; politična morala
  2. 2. priznavanje, izpolnjevanje tega, kar vrednoti, usmerja medsebojne odnose ljudi glede na kaj: moralo teh ljudi občudujem; skrbeti za moralo; s tem dejanjem je dokazal visoko moralo / slabš. odpraviti je treba dvojno moralo / predsednik je opozoril na pomanjkanje poslovne, socialistične morale
  3. 3. knjiž., redko, z rodilnikom načelo, stališče: zagovarjati moralo koristi, žrtvovanja / morala denarja mu je bila tuja
  4. 4. publ., navadno s prilastkom psihična pripravljenost, zavzetost koga za izvršitev določenega dejanja, dosego določenega cilja: njihova morala se je dvignila, je padla; morala moštva, vojakov je nizka, trdna / okupatorjeva bojna morala se vse bolj razkraja
  5. 5. lit., navadno z rodilnikom kar izraža, kaže vsebina, konec kakega (umetniškega) dela, da je pri ravnanju, vedenju, mišljenju dobro, koristno upoštevati: morala basni, igre je očitna; morala te zgodbe je: bodi pošten in pogumen
    ●     publ. bolna morala pomanjkanje moralne razsodnosti
morálen -lna -o prid. (ȃ) 
  1. 1. nanašajoč se na moralo:
    1. a) z moralnega stališča je to nedopustno / tovarištvo, vztrajnost in druge moralne lastnosti; estetske in moralne vrednote / moralno dejanje, ravnanje; tega ne bi smel storiti, to vendar ni moralno
    2. b) moralni propad, razkroj; moralna kritika družbe; držati se moralnih načel, zakonov; to ni le ekonomsko, ampak tudi moralno vprašanje / ima izostren moralni čut / moralna vzgoja otrok / slabš. deliti moralne nauke; moralna tendenca romana je preveč poudarjena / ekspr. moralni izprijenec; moralna čistost / slabš. moralno zgražanje moralistično
      // moralen človek tega ne bi naredil; on je zelo moralen / moralno-politična karakteristika / moralni kodeks novinarjev, zdravnikov etični kodeks
    3. c) to je moralni nauk basni, zgodbe
  2. 2. nanašajoč se na človekovo duševnost, čustva: moralna in materialna podpora; moralno zadoščenje / čutiti moralni pritisk / povzročiti veliko moralno škodo / pravna in moralna dolžnost, pravica / ekspr. dobiti moralno klofuto, lekcijo / moralni zmagovalec
    ●     pog. imeti moralnega mačka občutek sramu, krivde zaradi dejanja, vedenja, ki ni v skladu s častjo, obljubo
    ♦     rel. moralna teologija teološki nauk, ki obravnava pravila človeškega hotenja in ravnanja glede na dobro in zlo
moríti -ím nedov. (ī í) 
  1. 1. povzročati smrt
    1. a) ljudi: začeli so se sovražiti, preganjati in moriti; napadal je potnike, jih ropal in moril; moriti z orožjem, s stiskanjem grla / potresi, lakota, povodnji morijo ljudi; kuga mori ljudi po deželi / okupator je moril nedolžno prebivalstvo; moriti v vojni ubijati
      // tako zna moriti samo človek
    2. b) živali: če si lovec, še ni treba, da bi moril / kuga je morila kokoši; čebele se morijo se koljejo
      // ekspr. uničevati, škodovati čemu: mraz, slana mori rože; plevel mori žito / s praznim besedovanjem sem celo popoldne moril čas nisem nič koristnega delal
  2. 2. slabš. s svojim govorjenjem, zahtevami povzročati občutek neugodja, nejevolje: odšel je v gostilno, da ga doma ne bi morila žena; moril nas je s svojimi vprašanji / žarg., šol. profesor me je celo uro moril spraševal
    // morilo jo je njegovo brezglavo navdušenje / ta pa zna moriti
  3. 3. ekspr. povzročati občutek neugodja, nejevolje sploh: povej, kaj te mori; te reči so me morile; cele mesece ga že mori to vprašanje / hude sanje so jo morile / z oslabljenim pomenom: moril jo je obupen dolgčas zelo ji je bilo dolgčas; volka mori huda lakota zelo je lačen
  4. 4. nar. zahodno gasiti: moriti plamen, žerjavico / moriti apno
mŕtev -tva -o stil. -ó prid. (ŕ) 
  1. 1. ki je umrl: ob cesti so ležali mrtvi ljudje in živali; posloviti se od mrtvega očeta; roditi mrtvega otroka; ugotovila je, da je mrtev; našli so ga mrtvega / v povedni rabi: ekspr. bil je na mestu, v trenutku, takoj mrtev takoj je umrl; ekspr. če ga dobi, bo mrtev ga bo ubil; pog. mislil je, da je že zdavnaj mrtev da je že zdavnaj umrl; odbilo ga je v obcestni jarek, kjer je obležal mrtev; pasti, zgruditi se mrtev na tla / zatisnili so ji mrtve oči; roke so ji mrtve visele ob telesu kot bi bile mrtve; pren., ekspr. vojne je bilo konec in stara Avstrija je bila mrtva
    // v katerem so prenehali življenjski procesi; odmrl: mrtev list; mrtva, trhla debla; mrtvo tkivo
  2. 2. nav. ekspr. ki ni sposoben opravljati svojo funkcijo: mrtve slepčeve oči; zavijal si je mrtve noge hrome, ohromele; po kapi je bila vsa desna polovica telesa mrtva neobčutljiva, omrtvela
    // grel si je mrtve roke otrple, premrle
    // knjiž. ki ni sposoben čustvovati, doživljati: po tej nesreči je bil on mrtev človek; čustveno, duhovno mrtev / človek v njem še ni mrtev še je sposoben pozitivnih čustev, dejanj; pren. zaupati misli mrtvemu papirju
  3. 3. ki je, obstaja brez
    1. a) zanj značilnih živih bitij: zemlja bo nekoč mrtev planet; umetno gojeni gozdovi so precej mrtvi so brez divjadi; reka je na tem področju mrtva je brez rib
    2. b) zanj značilnih listov, rastlin: opazovati mrtvi gozd; vrane so posedale po mrtvih njivah; trta je še mrtva še ne odganja
    3. c) ekspr. zanj značilnega ognja, žarenja: mrtev ogorek; mrtva žerjavica / mrtvo ognjišče
    4. č) ekspr. zanj značilnih ljudi, živali, vozil; prazen, pust: sprehajati se po mrtvem parku; v tem času so ceste najbolj mrtve / v vsaki vasi je bilo nekaj domov mrtvih zapuščenih
      // ki je brez kake dejavnosti ali se ta opravlja v zelo majhni meri: mrtev jesenski čas; mrtvi meseci v gradbeništvu; z novimi turističnimi dejavnostmi skrajšati mrtvo sezono; mrtva obdobja v književnosti / ekspr.: domači zvonovi so mrtvi ne zvonijo; stroji so stali mrtvi niso obratovali
  4. 4. nav. ekspr. ki ne izraža, ne kaže veliko čustev, volje do udejstvovanja: bila je drobna, mrtva stvarca; preveč je mrtev za to družbo / govoriti z mrtvim glasom; ima precej mrtev obraz; mrtev pogled
    // ki je brez raznovrstnega dogajanja, brez raznovrstnih elementov: mrtev sestanek / mrtva glasba; mrtva soba
    // bled, neizrazit: mrtvi žarki; mrtva svetloba / mrtva barva
  5. 5. nav. ekspr. ki več ne vpliva, ne vzbuja zanimanja: on je danes že mrtev avtor; njegovo delo ne bo nikdar mrtvo / preteklost je zanj mrtva; knjiž. vsa lepota se zdi moji duši mrtva / ona je zanj že mrtva ne ljubi je več
    // odstavljeni voditelj je politično mrtev
    // ki se več ne uporablja: obujati mrtve običaje; mrtvi zakoni; mrtve besede
  6. 6. ekspr. tog, neživljenjski: pri zakonih naj se ne uveljavlja le mrtvo besedilo; življenje po mrtvih pravilih / obremenjevali so učence z mrtvim znanjem / statistika se ne sme ustaviti samo pri mrtvi številki
    // neizkoriščen, neizrabljen: med ploščadjo in dnom je precejšen mrtev prostor; elaborat leži mrtev
  7. 7. ki ni sposoben rasti in razmnoževati se: vznik življenja iz mrtve snovi; opisovati mrtve stvari / živa in mrtva narava
    // nerodoviten, nekaliv: mrtvo seme / ekspr. še mrtva skala požene cvet
  8. 8. publ., v zvezi mrtva točka stanje, ko kaj ne napreduje, se ne razvija: priti pri delu do mrtve točke; vprašanje razorožitve se ne gane, se ne premakne z mrtve točke; gradnja objektov je na mrtvi točki / žarg., šport. mrtva točka stanje, ki nastopi, če je organizem dalj časa maksimalno obremenjen; kriza
  9. 9. voj., navadno v zvezi mrtvi kot, mrtvi prostor prostor, ki ga zaradi naravne ali umetne ovire ni mogoče obstreljevati: skočiti, skriti se v mrtvi kot; mrtvi prostor pred tankom; pren., knjiž. življenje v mrtvem kotu
    ●     žarg., aer. spuščati se v mrtvem letu v brezmotornem letu; žarg., šport. priti na cilj v mrtvem teku istočasno; sklepi ne smejo ostati samo mrtva črka se morajo uresničiti; ekspr. biti na mrtvi straži slovenstva za vsako ceno biti Slovenec na določenem, zelo izpostavljenem ozemlju; poljud. mrtva teža teža zaklane živali, strok. klavna teža; ekspr. mrtva tišina globoka, popolna; ekspr. biti mrtva veja nedejaven, neuspešen član kake skupnosti; pog., ekspr. pehati se na (vse) mrtve viže zelo; publ. zatekati se v mrtve vode tradicionalizma zatekati se v neživljenjski, nedejavni tradicionalizem; knjiž., ekspr. človek z mrtvim srcem čustveno otopel; knjiž. pesnik v njem je mrtev ne piše več pesmi; ne doživlja več stvari tako kot pesnik; ekspr. on je zanje že mrtev prepričani so, da bo umrl, da ga bodo ubili; ekspr. bil je ves mrtev od utrujenosti zelo je bil utrujen; mrtev na pog., ekspr. (ves) mrtev je na klobase zelo rad jih jé; pog., ekspr. (vsa) mrtva je nanj zelo ga ljubi; pog., ekspr. mrtev je na starine zelo se zanima zanje; ekspr. v jedrski vojni bodo preživeli mrtvi ob živem telesu bodo zelo poškodovani, hudi invalidi; napol mrtev ekspr. iz rova so ga potegnili napol mrtvega zelo izčrpanega; ekspr. bil je napol mrtev od strahu zelo se je bal; bolj mrtev kot živ bil je bolj mrtev kot živ od mraza zelo ga je zeblo; vrnil se je bolj mrtev kot živ zelo utrujen, izčrpan
    ♦     adm. mrtva tipka tipka, pri kateri se znak odtisne, a se voz ne premakne; agr. mrtvi inventar orodje, stroji; mrtva prst spodnja plast zemlje brez humusa in živih organizmov; mrtvica; avt. mrtvi kot prostor ob strani avtomobila, ki se v vzvratnem ogledalu ne vidi; bot. mrtva kopriva rastlina z dvoustnatimi rdečimi, belimi ali rumenimi cveti, Lamium; geogr. mrtvi rokav rokav reke s stoječo vodo; mrtva voda stoječa voda v strugi ali v rokavu; gled. mrtvi kot prostor na odru, ki se iz dvorane ne vidi; igr. mrtva karta karta, ki se pri igri ne uporabi; les. mrtva grča grča, ki ni vrasla v les; lingv. mrtvi jezik jezik, ki ga noben narod, ljudstvo več ne govori; med. mrtvi zob zob z odmrlim ali odstranjenim živcem; mrtvo cepivo cepivo, ki vsebuje mrtve mikroorganizme; klinično mrtev človek človek, pri katerem je nastopila klinična smrt; navt. mrtva bibavica bibavica z najmanjšo višinsko razliko; mrtvo morje morje z zelo dolgimi in nizkimi valovi po končanem vetru ali v veliki oddaljenosti od njega; strojn. mrtvi gib pot, ki jo opravi mehanizem, preden začne delovati; mrtva lega lega, pri kateri sta ojnica in ročica batnega stroja v eni črti; šport. mrtvi kot prostor, v katerem nasprotni igralec glede na svoj položaj lahko prestreže žogo; mrtva žoga držanje žoge po dveh nasprotnih igralcih nad tri sekunde; vet. mrtva kost grčast koščen izrastek na površini cevastih kosti; voj. mrtva straža nekdaj straža na zelo izpostavljenem, nevarnem položaju; žel. mrtvi tir opuščeni tir
mŕvica -e ž (ŕ) 
  1. 1. manjšalnica od mrva:
    1. a) stresti mrvice iz žepa; redko mrvica prsti grudica
      // ekspr. od kruha ni ostala niti mrvica prav nič
      ♦       gastr. čokoladne mrvice čokolada v obliki podolgovatih drobcev za okras peciva, sladic
    2. b) seno se je drobilo, za vratom je imel polno mrvic
    3. c) ekspr. vola sta drobila mrvico
  2. 2. ekspr., z rodilnikom zelo majhna količina: dati mrvico moke; če bi imel le mrvico pameti, tega ne bi napravil
    // nar., v prislovni rabi malo, nekoliko: rad bi mrvico prigriznil
    // malo pomembna, malo vredna stvar: od časa do časa so jim dali kako mrvico
na... predpona  
  1. 1. v glagolskih sestavljenkah, včasih okrepljena z na za izražanje
    1. a) premikanja ali usmerjenosti na površino predmeta, na predmet ali v predmet: nalagati, naliti, namazati, namiliti, nanašati, napolniti, natrpati / nalepiti na steklo; naložiti na voz
    2. b) začetka, nepopolnosti dejanja: načeti, nagristi, nakljuvati, nakriviti, nalomiti, namrzniti, napokati / v zvezi s se nahladiti se
    3. c) določene količine kot rezultata dejanja: naberačiti, nacepiti, nakositi, nakrasti, nakupiti, nalupiti, namleti, napeči, nažeti / nablebetati, načenčati, natvesti
    4. č) v zvezi s se zadostne stopnje, prevelike mere, ki se kaže kot čustven odnos osebka do dejanja: nahoditi se, naigrati se, najesti se, najeziti se, namraziti se, namučiti se, napiti se, naplesati se, natrpeti se
    5. d) same dovršnosti (včasih brez pomenskega odtenka): nadrobiti, naelektriti, nagubati, namagnetiti, napadati, napasti, napisati, narisati
  2. 2. v imenskih sestavljenkah glagolskega izvora za izražanje pomena, kot ga določa ustrezni glagol: nagovor, nalepka, napitek, naplavinski, natikalen / nakisel
  3. 3. v imenskih sestavljenkah in sestavljenih prislovih za izražanje pomena, kot ga določa predložna zveza: nagobčnik, nagroben, nahrbten, nakolenka, namizen; nahitro, nalahno
nabírati -am nedov. (ī ȋ) 
  1. 1. z rokami dajati, spravljati kam več posameznih stvari: ona je nabirala, on pa odnašal; nabirati jabolka, krompir; nabirati krmo za prašiče / celo popoldne je nabirala eno vrečo
    // s trganjem prihajati do določene količine česa: nabirati češnje; nabirati borovnice z grabljicami, z rokami / nabirati gobe in maline; rada nabira gorsko cvetje / čebele so nabirale med in cvetni prah
  2. 2. prizadevati si biti uspešen
    1. a) v prizadevanju, da pride kam določena količina česa: nabirati darove, denar, prispevke za kaj; nabirali so podpise za protest / nabirati ljudske pesmi, pripovedke zbirati
    2. b) v pridobivanju koga za kako dejanje, dejavnost: nabirati ljudi za prostovoljno akcijo / nabirati nove člane, naročnike
  3. 3. delati gube, navadno drobnejše: nabirati blago, zavese; na drobno nabirati / čelo se mu nabira v gube
    ●     ustnice so se ji nabirale na jok dobivale so take gube, poteze kot pri joku
  4. 4. spravljati, pritrjevati drobne, navadno istovrstne predmete drugega za drugim na kaj, navadno na vrvico, žico: nabirati koralde / nabira gumbe na nitko
nabráti -bêrem dov., stil. naberó; nabrál (á é) 
  1. 1. z rokami dati, spraviti kam več posameznih stvari: otrok je nabral kamenčke na kup; nabrati butaro dračja / nabrali so pet vreč krompirja
    // s trganjem priti do določene količine česa: nabrati veliko grozdja, jagod; nabral je šopek planik; čez poletje si nabere zdravilnih zelišč / letos so čebele malo nabrale
  2. 2. biti uspešen
    1. a) v prizadevanju, da pride kam določena količina česa: za ponesrečence so nabrali veliko denarja in oblek / nabral je precej pripovedk zbral
    2. b) v pridobivanju koga za kako dejanje, dejavnost: za izvedbo svojega naklepa je nabral deset ljudi; za krvodajalsko akcijo so nabrali precej prostovoljcev / poverjenik nabere vsako leto nekaj novih naročnikov
  3. 3. narediti gube, navadno drobnejše: nabrati blago, zavese; na drobno nabrati / nabrati čelo v gube
    ●     ustnice so se ji nabrale na jok dobile so take gube, poteze kot pri joku
  4. 4. spraviti, pritrditi drobne, navadno istovrstne predmete drugega za drugim na kaj, navadno na vrvico, žico: koralde si je na novo nabrala / nabrati gumbe na vrvico
nadaljevánje -a s (ȃ) 
  1. 1. glagolnik od nadaljevati:
    1. a) nadaljevanje dela bo možno čez pet mesecev; nadaljevanje gradnje bo zelo drago / publ. v nadaljevanju prvenstva so samo še enkrat izgubili tekmo
    2. b) odločili so se za nadaljevanje boja, postopka / kritizirati nadaljevanje starih metod
    3. c) stric mu je omogočil nadaljevanje šolanja / rokoko je nadaljevanje baroka
    4. č) napovedujejo nadaljevanje lepega vremena / ugotoviti nadaljevanje gozda proti severu
  2. 2. del teksta po določenem delu iste celote, ki je objavljan v časopisu, reviji od določene številke dalje: nadaljevanje se konča na najbolj napetem mestu; brati nadaljevanje; drugo, tretje nadaljevanje / izhajati, objavljati v nadaljevanjih; film v petih nadaljevanjih / roman v nadaljevanjih / kot pojasnilo, opozorilo na koncu objavljenega dela teksta: nadaljevanje sledi; nadaljevanje v prihodnji številki
    // del govorjenega, pisanega teksta po določenem delu iste celote sploh: napisati, poslušati nadaljevanje; iz nadaljevanja je razvidno, da so se odločili pravilno; publ. v nadaljevanju je govornik analiziral novi položaj / nadaljevanje s prve, prejšnje strani
nadomestíti -ím tudi nadoméstiti -im dov., nadomésti; nadoméstil (ī í; ẹ̄ ẹ̑) 
  1. 1. prevzeti, dobiti položaj, funkcijo
    1. a) koga drugega: pri tem delu stroj ne more nadomestiti človeka; on bo nadomestil obolelo delavko / nobena organizacija ne more nadomestiti samoupravnih organov
    2. b) česa drugega iste vrste: železobetonski most je nadomestil lesenega / nobena knjiga ne more nadomestiti žive izkušnje; v tem filmu skuša slika nadomestiti besedilo
      // navadno v zvezi s s, z napraviti, da kaj drugega prevzame, dobi položaj, funkcijo česa: nadomestiti tujo besedo z domačo; nadomestiti naravno hrano z umetno / pri marsikaterem delu so človeka nadomestili s strojem / umrlega še dolgo ne bomo mogli nadomestiti / teta mu je nadomestila mater / dve deski sta mu nadomestili posteljo
  2. 2. napraviti, da kdo dobi kaj, kar po vrednosti, količini, funkciji ustreza prejšnjemu: s transfuzijami so bolniku nadomestili kri / primanjkljaj v blagajni so hitro nadomestili; nadomestiti zamujeno / povzročeno škodo mu bo seveda nadomestil plačal, povrnil
    // zaradi izgube, pomanjkanja česa narediti, sprejeti kaj drugega: kdor ni deležen ljubezni, skuša to kako drugače nadomestiti / izgubo je nadomestil
    // dodati manjkajoče: nadomestiti zalogo v trgovini
nadoméščati -am nedov. (ẹ́) 
  1. 1. začasno imeti položaj, funkcijo
    1. a) koga drugega: nadomeščati direktorja, predsednika; nadomeščati obolelega igralca, učitelja / nadomeščal ga je v vseh zadevah / stroj ne more nadomeščati človeka
    2. b) česa drugega iste vrste: začasno bo ta stranska cesta nadomeščala glavno / prevodi ne morejo enakovredno nadomeščati izvirnikov; v tem stavku nedoločnik nadomešča predmetni odvisnik; umetne snovi vse bolj nadomeščajo naravne / žig nadomešča znamko
      // navadno v zvezi s s, z delati, da kaj drugega prevzame, dobiva položaj, funkcijo česa: nadomeščati obrabljene dele z novimi; to rusko črko nadomeščamo z znakom j / le kako bodo nadomeščali padle in ranjene / stric mu je nadomeščal očeta
  2. 2. delati, da kdo dobi kaj, kar po vrednosti, količini, funkciji ustreza prejšnjemu: s transfuzijami so mu nadomeščali odtekajočo kri / pomanjkljivo znanje je nadomeščal s pridnostjo in vztrajnostjo / nadomeščati izgube
naj vez.  
  1. 1. v pripovednih odvisnih stavkih za uvajanje stavka, ki z izražanjem želje ali zahteve dopolnjuje nadrednega
    1. a) glede na predmet: nagovarjajo me, naj se umaknem; pusti ga, naj vpije / mama pravi, (da) naj spotoma obiščem teto
    2. b) glede na prilastek: mnenja smo, naj odstopi; dal mi je znamenje, naj ga počakam
  2. 2. pog., v namernih odvisnih stavkih za izražanje namena, ki ga ima dejanje nadrednega stavka; da: fanta skrij, naj ga nihče ne vidi; pojdi k sestri, naj ti zašije srajco
  3. 3. nav. ekspr., v dopustnih odvisnih stavkih, navadno okrepljen za izražanje dejstva, kljub kateremu se dejanje nadrednega stavka uresniči: naj bo tako ali drugače, naprej moramo; naj se je tudi spozabil, jaz ga ne obsojam; kupil ga bom, naj stane, kar hoče; stori svojo dolžnost, pa naj se svet podre; naj bi me stokrat vprašal, ne bi mu povedal
  4. 4. ekspr., v pogojnih odvisnih stavkih za izražanje pogoja, s katerim se uresniči dejanje nadrednega stavka: naj le ona odide, brž bo vse drugače; naj te kdo sliši, pa bo zamera / naj bi meni to rekel, jaz bi mu že pokazal
  5. 5. v ločnem priredju za vezanje stavkov ali stavčnih členov, ki kažejo na možnost izbire: naj bo blago dobro ali slabo, kupil ga bom; prim. najsibo
nàjsibó in najsibó in nàj si bó in naj si bó vez. (ȁ-ọ́; ọ́) knjiž.  
  1. 1. v ločnem priredju, v zvezi z najsibo, ali za vezanje stavkov ali stavčnih členov
    1. a) ki se vsebinsko izključujejo; ali: v mestu so gostovale najsibo poklicne najsibo ljubiteljske gledališke skupine / redko, s podrednim veznikom živijo skromno, najsibo da nimajo denarja, najsibo ker so varčni
    2. b) ki kažejo na možnost izbire: izvedba je brezhibna, najsibo v koncertni dvorani najsibo v operi; kupim si lesorez, najsibo holandski ali pa japonski
  2. 2. v dopustnih odvisnih stavkih, navadno okrepljen za izražanje dejstva, kljub kateremu se dejanje nadrednega stavka uresniči; čeprav: najsibo še tako spreten, tega ne zmore
    // za omejevanje: spanje, najsibo kratko, poživi človeka
nakrátko in na krátko prisl. (á) 
  1. 1. izraža, da se dejanje dogaja
    1. a) malo časa: nakratko se ozreti, se zasmejati
    2. b) sorazmerno hitro: nakratko dihati / nakratko odpraviti človeka, zadevo
  2. 2. izraža, da je omenjeno povedano zgoščeno, v omejenem obsegu: nakratko opisati, razložiti; nakratko mu je povedal / ekspr. nakratko (povedano), nisi pripravljen; prim. kratek
nalóga tudi náloga -e ž (ọ̑; á) navadno s prilastkom  
  1. 1. kar mora kdo storiti, opravljati
    1. a) glede na voljo, zahtevo koga: vestno je izpolnjeval vse naloge, ki so mu jih dajali, naložili, ekspr. zaupali; igralec je dobro opravil svojo nalogo; dobil je nalogo pojasniti položaj / za (domačo) nalogo jim je dala naučiti se pesem
    2. b) glede na lastno voljo, željo: odločil se je, da prevzame, sprejme odgovorno nalogo; zastavil sem si zanimivo, težko nalogo / vznes. to je moja življenjska naloga
    3. c) glede na poklic, položaj, mesto: izpolnjevati svoje delovne, službene naloge; seznanjati se z nalogami inšpektorja, tajnika / on ima v podjetju odgovorno, zahtevno nalogo / naloga borca je uničevanje sovražnika
    4. č) glede na določene okoliščine: naloga je bila zanj pretežka; publ. iz sklepov kongresa sledijo pomembne naloge; ni bil kos svoji nalogi; publ. sedanji položaj nam narekuje odgovorno nalogo
      // kar mora kaj storiti, opravljati glede na svoj namen: razpravljati o nalogah gledališča, organizacije; šola ima izobraževalne in vzgojne naloge; koža opravlja različne naloge; naloga znanosti je iskanje, odkrivanje zakonitosti / naloge jezikovne kulture, gospodarske stabilizacije
      ●       publ. vrsto let je uspešno opravljal naloge vodenja podjetja je uspešno vodil podjetje
  2. 2. pismeni izdelek, ki ga mora učenec napisati, narediti za pridobitev, dokaz določenega znanja: napisati, popravljati, redovati nalogo / aritmetična naloga; diplomska, magistrska, maturitetna naloga; matematična naloga
    // šol. podatki in računski znaki, navodila, na osnovi katerih je treba izračunati, vstaviti, kar se zahteva: druga, tretja (matematična) naloga je težka; rešitve nalog so na koncu knjige / izračunati, rešiti nalogo / uporabna naloga besedilo s podatki o določeni stvarni situaciji, na osnovi katerega je treba nastaviti račune in izračunati, kar se zahteva
    ♦     geom. konstrukcijska naloga naloga, ki se rešuje z načrtovanjem, risanjem; igr. miselna, ugankarska naloga besedilo, slika, v zvezi s katero je treba z logičnim mišljenjem ugotoviti, odkriti, kar se zahteva; šol. domača naloga pismene obveznosti učencev, ki jih morajo opraviti doma; klavzurna naloga nadzorovani pismeni del zaključnega izpita, navadno na fakulteti; kontrolna naloga; šolska naloga v šoli ob nadzorstvu, prisotnosti učitelja pisana naloga za dokaz, preveritev določenega znanja
naménjati -am nedov. (ẹ́) raba peša  
  1. 1. izraža namen osebka, da kdo kaj dobi: oče je domačijo dolgo časa namenjal starejšemu sinu / namenjali so mu jo za nevesto
  2. 2. večkrat skleniti, odločiti
    1. a) da se komu kaj da: zadnja leta je založba namenjala domačim avtorjem pomemben delež
    2. b) navadno v zvezi z za da se kaj uporabi za kaj: potrebno bo namenjati več sredstev za razvoj
  3. 3. nav. ekspr., z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža, da osebek uresničuje dejanje, kot ga nakazuje samostalnik: potnik je svoja vprašanja namenjal levemu sosedu
  4. 4. redko nameravati: tudi o tem sem namenjal govoriti; že nekaj dni se namenja prebeliti sobo / storil je, kar je namenjal
    ●     knjiž., ekspr. le kaj mi namenja današnji dan kaj se bo danes zgodilo; knjiž. njegov položaj ga namenja drugačnim opravkom določa, opredeljuje za drugačne opravke
napáčen in nápačen -čna -o prid. (ȃ; ȃ) 
  1. 1. ki ni v skladu
    1. a) z določenim pravilom, normo: dati besedi napačen naglas; napačna pisava, tvorba besede / napačna vzgoja
    2. b) z določenim ciljem, položajem: narediti napačno potezo; iti v napačno smer / iti na napačen avtobus; zavrteti napačno telefonsko številko
    3. c) z resničnostjo, dejstvi: napačen datum, naslov; dati napačne podatke; račun, rezultat je napačen; napačna diagnoza, informacija
      // nav. ekspr. ki ni v skladu z zahtevami, normami določenega okolja, časa: njihov nazor je napačen; boriti se za napačno stvar / o zadevi ima napačno mnenje
  2. 2. ekspr., z nikalnico ki ima določene pozitivne lastnosti v precejšnji meri: fant ni napačen, le hitro se razjezi; na pogled ni napačna / ni napačnega obraza, napačne postave / hišo sem si ogledal, ni napačna
    ●     ekspr. nimajo ga za napačnega človeka ga cenijo; ekspr. na napačnem koncu se česa lotiti napačno; pog., ekspr. obrnil si se na napačen naslov v tej zadevi ti ne bom pomagal, ustregel; ekspr. prikazovati kaj v napačni luči napačno, neresnično; ekspr. hoditi po napačnih potih ravnati, delati nepravilno, moralno oporečno; ekspr. v napačni veri živi, če misli, da ga niso videli moti se
napáka -e ž (ȃ) 
  1. 1. kar ni v skladu
    1. a) z določenim pravilom, določeno normo: narediti, popraviti napako; huda, majhna, velika napaka; njegova naloga je brez napak; napake časnikarskega jezika / jezikovna, metodološka, pravopisna, slovnična napaka / glavna napaka tega filma je razvlečenost
    2. b) z resničnostjo, dejstvi: v knjigi je dosti napak in celo potvorb; napaka v datumu / narediti napako pri seštevanju
    3. c) z zahtevanimi lastnostmi, zahtevano kakovostjo: napaka v materialu / tovarniška napaka nastala pri izdelavi, proizvodnji; blago, izdelki z napako
      // navadno s prilastkom lastnost, značilnost, ki ni v skladu z normalnim, zdravim stanjem, delovanjem organizma: daljnovidnost, kratkovidnost in druge očesne napake; organska, telesna napaka; napaka od rojstva / ima govorno napako, jeclja motnjo
      // bradavice in druge lepotne napake
  2. 2. navadno s prilastkom slaba, nezaželena lastnost, značilnost koga, zlasti v moralnem pogledu: njegova največja napaka je lažnivost; vsak človek ima kako napako; majhne napake drugih vidi, svojih velikih pa ne / pijančevanje, nasilnost in druge njegove napake
  3. 3. dejanje, ravnanje, ki ni v skladu z določenim ciljem, položajem: izkoristil je nasprotnikovo napako in zmagal; s tem dejanjem je naredil napako; zagrešiti hudo, usodno napako / politična, strateška, taktična napaka
  4. 4. teh. razlika med dejansko, zaželeno in izmerjeno, dobljeno vrednostjo količine: približno oceniti napako; napaka pri merjenju, osvetlitvi ni velika; spodnja, zgornja meja napake
    ●     ekspr. na napakah se učimo če kdo pri kakem delu, opravilu naredi napako, bo drugič bolj pazil, da bo pravilno ravnal
    ♦     anat. napaka leče; fiz. absolutna napaka razlika med dejansko in izmerjeno količino; relativna napaka količnik med absolutno napako in dejansko količino, izražen navadno v odstotkih; mat. absolutna napaka razlika med pravo in približno vrednostjo; relativna napaka količnik med absolutno napako in približno vrednostjo; med. srčna napaka nepravilen razvoj ali bolezenska sprememba srčnih zaklopk; šport. osebna napaka pri košarki nedovoljeno oviranje, odrivanje nasprotnega igralca; tisk. tiskarska napaka
napénjati -am nedov. (ẹ̑) 
  1. 1. z razmeroma močnim potegovanjem, vlečenjem povzročati
    1. a) da doseže kaj največjo možno dolžino: napenjati struno, vrv, žico / napenjal je vrat, da bi videl čez druge iztegoval je
    2. b) da postane kaj bolj ravno, gladko, brez gub: napenjati pregrinjalo, rjuho
      // s takim potegovanjem dajati, spravljati kam: napenjati platno na les, v okvir; vse dopoldne so napenjali streho nad šotor; napenjati nove strune na violino
  2. 2. dajati čemu navzgor, navzven ukrivljeno obliko: veter je napenjal jadra; zaradi vetra se je zastor ves čas napenjal / ekspr. napenjal je lica in debelo gledal
  3. 3. nav. ekspr. delati, da postaja kaj po obsegu večje: obilna hrana mu napenja želodec; po drevju se napenja brstje
    // nav. 3. os. povzročati, da se tvorijo v prebavilih plini v veliki meri: fižol napenja; brezoseb.: po sadju ga rado napenja; živino napenja
  4. 4. spravljati kaj v stanje, da je pripravljeno za sprožitev, strel: napenjati fračo, lok; napenjal je petelina na puški in meril
  5. 5. nav. ekspr., z oslabljenim pomenom, s samostalnikom izraža veliko intenzivnost dejanja, kot ga določa samostalnik: napenjati mišice; v temi je napenjal oči / napenja zadnje moči, sile; napenjati spomin
    ●     ekspr. napenjati možgane intenzivno razmišljati
    ♦     anat. napenjati glasilke
napéti -pnèm dov., napél; nam. napét in napèt (ẹ́ ȅ) 
  1. 1. z razmeroma močnim potegovanjem, vlečenjem povzročiti
    1. a) da doseže kaj največjo mogočo dolžino: napeti jermen, struno, vajeti, vrvico; pren., ekspr. napeti kredit do skrajnih možnosti
    2. b) da postane kaj bolj ravno, gladko, brez gub: napeti pregrinjalo, rjuho
      // s takim potegovanjem dati, spraviti kam: napeti platno na les, v okvir; napeti streho nad šotor; napel je nove strune na kitaro / napeli so tristo metrov dolgo smučarsko vlečnico napeljali, zgradili; pren., ekspr. njihovo potrpljenje je napel do skrajnosti; učne načrte so preveč napeli
  2. 2. dati čemu navzgor, navzven ukrivljeno obliko: veter je napel jadra; zajel je sapo in napel lica; zaradi nenadnega sunka vetra se je dežnik močno napel / napeti prsi izbočiti
  3. 3. nav. ekspr. narediti, da postane kaj po obsegu večje: brsti so se že napeli; izdatna hrana mu je napela želodec; pri petju so se mu napele žile na sencih
    // nav. 3. os. povzročiti, da se tvorijo v prebavilih plini v veliki meri: sveža krma je kravo napela; brezoseb. konje je napelo
  4. 4. spraviti kaj v stanje, da je pripravljeno za sprožitev, strel: napel je brzostrelko in sprožil; napeti lok
  5. 5. nav. ekspr., z oslabljenim pomenom, s samostalnikom izraža veliko intenzivnost dejanja, kot ga določa samostalnik: napeti mišice; čeprav je napel ušesa, ni nič slišal / napeti misli, spomin / vso voljo je napel, da bi ostal miren
    ●     knjiž., ekspr. doslej v svojih zahtevah še nisem napel loka čez mero nisem preveč zahteval; ekspr. zdaj bomo napeli drugačne strune zdaj se bomo lotili stvari z večjo strogostjo; slabš. napeti šobo z našobljenjem pokazati nejevoljo, užaljenost; ekspr. tudi njega smo napeli za denar smo ga pregovorili, prepričali, da ga je dal; ekspr. pri njem bo treba vajeti bolj napeti biti bolj strog, zahteven do njega
    ♦     anat. napeti glasilke; navt. napeti jadro napraviti, da ga veter ne boči, zaradi večjega izkoriščanja njegove sile
napodíti -ím dov., napódil (ī í) nav. ekspr.  
  1. 1. narediti, povzročiti, navadno z ostrimi besedami, grobim ravnanjem
    1. a) da kdo zapusti določen kraj, prostor: napodili so ga iz vasi; če še enkrat pride, ga bomo napodili / napoditi z brco, palico
    2. b) da kdo kam gre, pride: otroke je napodil domov / slabš. napodila ga je po kruh poslala
  2. 2. z glagolskim samostalnikom narediti, povzročiti premikanje, kot ga določa samostalnik: napoditi v beg; konja je napodil v galop
    ●     ekspr. napodili so ga iz službe odpovedali so mu službo; žarg., šol. napoditi učenca v klop reči mu, naj se vrne na svoje stalno mesto v razredu; dati mu negativno oceno
napól in na pól [ou̯] prisl. (ọ̑) 
  1. 1. izraža približno polovično mero: napol prazen voz; napol volnena obleka; voz je napol pod streho / napol izpraznjen kozarec; napol odprte oči / govoriti napol za šalo, napol zares
  2. 2. izraža ne polno mero, stopnjo: napol avtomatična puška; napol se vzdigniti
  3. 3. nav. ekspr. izraža precejšnje
    1. a) oddaljevanje od polne mere: napol kuhan, pismen, zrel; vrnil se je napol živ / samo napol me poslušaš
    2. b) približevanje polni meri: napol divji, nag, slep; napol fevdalne razmere; napol prazen vlak; prodati napol zastonj / morala ga je napol nesti
      ●       pog., ekspr. vse naredi samo napol ne dokonča, opravi površno; pog. samo napol ga poznam ne dobro, nekoliko; ekspr. bil je napol mrtev od strahu zelo se je bal; neskl. pril.: saj je še napol otrok; napol spanje; napol tema; prim. pol prisl.
napráviti -im dov. (á ȃ) 
  1. 1. s širokim pomenskim obsegom z delom omogočiti nastanek česa: napraviti cesto; čevljar je napravil čevlje; napraviti načrt, program; za to pecivo napravite krhko testo; pog.: napraviti kosilo skuhati, pripraviti; napraviti si hišo zgraditi, sezidati
    // napraviti posteljo postlati, urediti; napraviti tabor postaviti
    // iz jabolk napraviti marmelado pridobiti
    // napraviti steljo za zimo nagrabiti, pripraviti; nar. napravili bomo stroje, pa bo delo lažje kupili, priskrbeli
    // napraviti balkonu streho
    // z določeno aktivnostjo, dejanjem doseči nastanek česa: napraviti globoke brazde v les; napraviti črto potegniti; napraviti si kodre / napraviti ogenj zanetiti; napraviti red v stanovanju / močna burja je napravila zamete
    // dati čemu kako lastnost, značilnost: napraviti goro dostopno; ta frizura jo napravi mlajšo; napraviti koga nesposobnega za delo; vino ga je napravilo zaspanega / napraviti komu veselje, žalost
  2. 2. z aktivnostjo doseči uresničitev kakega
    1. a) opravila, dela; narediti: to bom že sama napravila, mi boste pa kdaj drugič pomagali; oče še marsikaj napravi pri hiši, čeprav je že star; uspešno, temeljito napraviti kaj
    2. b) dejanja; storiti: kaj si pa napravil, da je vse umazano; zamudil je, to je napravil že večkrat; napraviti kaj iz lahkomiselnosti / napravi, kot misliš, da je prav; napravil je po vesti / napraviti napako, prestopek
      // z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: napraviti gib, korak; napraviti izlet; napraviti dober vtis; na tem mestu je napravil preoster zavoj, zato je padel
  3. 3. redko dokončati, končati: omaro imam že v delu, vendar ne vem, kdaj jo bom napravil
  4. 4. navadno z dajalnikom povzročiti komu zlasti kaj neprijetnega: kaj ti je napravil, da jokaš; kaj si si pa napravil, da si ves krvav
    // navadno s prislovom z dejanjem pokazati do česa določen odnos: grdo si napravil s knjigo / tako ne smeš napraviti z njo
  5. 5. napraviti, da ima kdo na telesu obleko, obutev, dodatke; obleči: napraviti otroka; počakaj, moram se še napraviti; hitro, lepo se napraviti
  6. 6. zastar. pregovoriti, prepričati: napravil ga je, da je povedal skrivnost; napravili so ga, da je šel domov
    ●     ekspr. napraviti kariero uspeti; ekspr. napraviti konec molku, smehu povzročiti, da preneha molk, smeh; ekspr. napraviti kozla za vrtnarja dati, zaupati komu mesto, ki je zanj glede na njegove napake popolnoma neprimerno; ekspr. napraviti križ čez kaj odpovedati se čemu; obupati nad čim; ekspr. napraviti dolg obraz z mimiko na obrazu izraziti razočaranje, žalost; pog. napravil ji je otroka povzročil, da je zanosila, čeprav tega ni želela; ekspr. napraviti piko na i z majhnim, a pomembnim dejanjem zadevo končati; napraviti komu prostor umakniti se mu; v svoji hiši bom že sam napravil red stvari, ki se tičejo mene ali moje družine, bom uredil sam; pog. s tem avtom je napravil že sto tisoč kilometrov prevozil; ekspr. bolezen in zgaranost sta napravili svoje povzročili onemoglost, nezmožnost za delo; povzročili smrt; pog. vso pot je napravil peš prehodil; ekspr. ne vem, kaj se da tu napraviti izraža zelo slab, brezupen položaj
    ♦     lov. napraviti dvojec izstreliti dva zaporedna strela, od katerih vsak zadene drugo žival; rel. napraviti križ; voj. napraviti izpad
napredováti -újem tudi naprédovati -ujem nedov. (á ȗ; ẹ̑) 
  1. 1. prehajati z nižje stopnje na višjo
    1. a) glede na kakovost, pozitivne lastnosti: človeštvo neprestano napreduje / gospodarsko, kulturno napredovati / napredovati na vseh področjih / slovenski jezik je v tistem času precej napredoval; znanost hitro napreduje / dojenček lepo napreduje raste, se razvija; učenci dobro napredujejo si dobro pridobivajo znanje
    2. b) glede na količino, intenzivnost: bolezen napreduje; bilateralni odnosi so v preteklem letu zelo napredovali
  2. 2. uspešno potekati: vidimo, da delo napreduje / gradnja napreduje po načrtu; celjenje napreduje normalno / ekspr. knjiga, ki jo je začel pisati pred leti, le počasi napreduje
  3. 3. nedov. in dov. pomikati se od izhodišča proti cilju: napredovali smo pet kilometrov na dan; zaradi slabega vremena smo le počasi napredovali; v strmini je težko napredoval / sovražnik je napredoval le v začetku, nato pa se je moral začeti umikati je pridobival območje napadenega
  4. 4. dov. preiti, biti povišan z nižjega službenega mesta na višje: ali je že napredoval; napredovati v službi / napredoval je v oficirja
    ●     zaradi spremenjenega načina gospodarjenja gozd vedno bolj napreduje se vedno bolj širi, razrašča; v slovenščini je toliko napredoval, da je lahko bral časopise slovenščine se je toliko naučil; kdor ne napreduje, nazaduje kdor vztraja pri doseženem, zaradi napredovanja drugih zaostaja
    ♦     šah. kmet napreduje le pri prvi potezi za dve polji se pomakne naprej; šol. napredovati doseči uspeh, ki omogoča vstop v višji razred
napréj prisl. (ẹ̄) 
  1. 1. izraža gibanje ali usmerjenost od čelne, sprednje strani glede na osebek, ant. nazaj: nagniti se naprej; hoditi z naprej sklonjenim telesom; nekoliko naprej štrleče ustnice / pasti z obrazom naprej
    // izraža premikanje od določenega mesta v tej smeri: stopiti za korak naprej; zapelji malo naprej od križišča / vožnja naprej / zna šteti naprej in nazaj
    // v medmetni rabi izraža
    1. a) poziv za približanje, vstop, nadaljevanje poti: le naprej; kar naprej, prosim; na trkanje se oglasi iz sobe: naprej; naprej, naprej, ustavljanje (je) prepovedano
    2. b) ukaz za odhod: naprej, gremo / po dva naprej
  2. 2. izraža gibanje ali smer pred drugim: splezaj naprej, mi bomo za teboj; stopiti, svetiti naprej; pog.: spustiti žensko naprej dati ji prednost; ker je krvavel, ga je zdravnik vzel naprej preden je bil na vrsti
    // izraža položaj pred drugim: skupina je že daleč naprej / kilometer naprej je odcep; nekaj korakov naprej se je ozrl / pog. v tehniki smo bolj naprej kot oni smo bolj napredovali
  3. 3. izraža usmerjenost v prihodnost: zaupen pogled naprej / dobiti plačo, plačati najemnino (za) naprej / redko naprej bodimo drugačni v bodoče, v prihodnje
  4. 4. izraža, da se dejanje uresniči prej, kakor bi bilo pričakovati: del zneska se plača naprej; naprej pripravljena resolucija / ekspr. naprej ve, kaj se bo zgodilo; za dež ve dva dni naprej; pog. že naprej se veselim počitnic zdaj
    // kot vljudnostna fraza za vašo prijaznost se vam že naprej zahvaljujemo
  5. 5. izraža nadaljevanje prejšnjega dogajanja: države se še naprej oborožujejo; obrne se in spi naprej; nekateri so z odgovori zadovoljni, drugi sprašujejo naprej / to je samo naprej razvita oblika
  6. 6. pog., v zvezi iti, priti naprej napredovati, razvijati se: človeštvo gre naprej; znanost gre hitro naprej / kljub zdravljenju gre bolezen naprej / z zidanjem smo prišli le malo naprej
  7. 7. z oslabljenim pomenom izraža izhajanje od določenega časa, mesta: urnik velja od danes naprej; družbeni razvoj od osvoboditve naprej / pog.: dati, poslati poročilo, prošnjo naprej oddati, odposlati; ali je danes pošta že šla naprej bila odposlana; tega ni treba naprej povedati, praviti; kolesa nima več, ga je prodal naprej (pre)prodal
    ●     pog. take primere bo zdravnik dal naprej sodišču naznanil, sporočil; ekspr. zmaga je že naprej dobljena izraža prepričanost o zmagi; žarg., šol. iti naprej obravnavati novo snov; izdelati razred in biti sposoben za prestop v višji razred; evfem. šlo je naprej imela je spontani splav; pog. njegova ura gre naprej prehiteva; ekspr. zaradi blata ni šel voz ne naprej ne nazaj ga ni bilo mogoče premakniti; žarg., šol. jemati naprej obravnavati novo snov; ekspr. treba je misliti tudi naprej ravnati tako, da je koristno za prihodnost; ekspr. kar naprej in naprej me nadleguje neprenehoma; pog. kar sliši, nese naprej pove drugim; ovadi; peti naprej pri dvoglasnem ali večglasnem petju peti vodilno melodijo; pog. vsak si poskuša pomagati naprej doseči boljši materialni položaj; pog. zmeraj se rine naprej hoče biti prvi, upoštevan; evfem. ženska je spravila naprej imela je hoteni splav; žarg., šol. ni znal dosti, a profesor ga je le spustil naprej v naslednji letnik; ekspr. ne ve ne naprej ne nazaj kaj bi napravil; ekspr. niti za korak naprej ne misli v ravnanju, življenju ne upošteva, kaj bo v prihodnosti; ekspr. v kmetijstvu je storjen velik korak naprej kmetijstvo se je izboljšalo, dvignilo; ekspr. iz hiše bo šel samo z nogami naprej mrtev; in tako naprej [itn.] izraža dodajanje
    ♦     šah. dati naprej figuro od začetka igrati brez nje; šol. učitelj bere naprej, učenci za njim; šport. premet naprej; voj. četa, naprej, marš izraža povelje za začetek korakanja; prim. vnaprej, zanaprej
naráven -vna -o prid., narávnejši (á) 
  1. 1. nanašajoč se na naravo:
    1. a) naravni pojavi, zakoni; delovanje naravnih sil / naravne lepote dežele; naravne zanimivosti / naravni park večji del narave z znamenitostmi, ki imajo izjemen narodni, kulturni pomen; naravni rezervat manjši del narave, namenjen zlasti znanstvenemu raziskovanju; naravni spomenik primerek žive ali nežive narave, ki ima zaradi značilne oblike ali redkosti poseben kulturni, znanstveni pomen
    2. b) naravni energetski viri; naravne dobrine; naravna bogastva / naravni asfalt, cement, plin; naravni magnet; naravna svetloba svetloba, ki jo dajejo nebesna telesa; naravna svila svila iz kokonov sviloprejke; naravno gnojilo; naravna in umetna jezera; blago iz naravnih vlaken
    3. c) naravni nauki
  2. 2. tak, kot je sam po sebi, ne da bi ga človek spremenil: pustiti soku naraven okus; naravna barva lesa; okolica jezera je še popolnoma naravna / naravno vino vino brez dodatkov
  3. 3. tak kot v resnici, v naravi: ohraniti naravni videz predmeta; kip pesnika v naravni velikosti / pripovedovati v naravnem časovnem zaporedju
    // ki je glede na ustroj organizma najbolj primeren: glava naj bo v naravnem položaju; naravna drža telesa / način življenja naj bo čimbolj naraven / naravne potrebe človeka po gibanju
  4. 4. ki je v skladu z zakoni narave: naravni potek, razvoj, red; porušiti naravno ravnovesje / naravno kisanje, vrenje / umreti naravne smrti
    // ki se glede na stanje, položaj pričakuje: naraven razvoj bolezni, dogodkov; to je naravna posledica njegovega ravnanja; njegova reakcija je popolnoma naravna / stvari so se mu zdele čisto naravne razumljive
  5. 5. ki v svojem bistvu ne podleže vplivom okolja: všeč so mu taki naravni ljudje; vedno je naraven; dekle je zelo naravno in preprosto
    // preprost, neprisiljen, neizumetničen: njegov govor je naraven; naravne kretnje; naravno vedenje / igralka je presenetila s svojo naravno igro
  6. 6. dan, prirojen človeku: imeti naravni čut za pravičnost; naravni dar za glasbo; naravna inteligenca / ekspr. naravna pamet / naravni nagon
    ♦     biol. naravni izbor ali naravna selekcija ohranjanje organizmov s takimi dednimi lastnostmi, ki omogočajo prilagoditev danim razmeram; ekon. naravni prirastek prebivalstva število, ki pove, koliko več ljudi se v določenem časovnem razdobju rodi, kot umre; filoz. naravna luč v sholastični filozofiji naravne razumske, spoznavne sposobnosti; gastr. naravni zrezek ocvrt zrezek, ki ni paniran; geogr. naravni most ob podoru preostali strop nad votlino; gozd. naravni gozd gozd naravnega nastanka; jur. naravna domneva domneva na podlagi izkušenj iz vsakdanjega življenja; naravno pravo nauk o pravicah, ki izhajajo iz človeške narave in so zato nedotakljive, neodvzemljive; kem. naravna barvila; lingv. naravni jezik jezik, ki se razvije v človeških skupnostih sam od sebe; naravni spol; mat. naravni logaritem logaritem z osnovo e; naravno število število iz zaporedja 1, 2, 3 itd.; med. naravna imunost imunost, nastala zaradi prilagoditve organizma na določen bolezenski mikrob; petr. (naravni) katran oksidirana nafta, ki vsebuje trdne ogljikovodike
naredíti -ím dov., narédil (ī í) 
  1. 1. s širokim pomenskim obsegom z delom omogočiti nastanek česa: narediti avtomobilsko cesto, nov stroj; narediti čevlje, obleko; narediti načrt; narediti nalogo napisati; narediti potico speči; pog. narediti kosilo skuhati, pripraviti; narediti kaj z brušenjem, dolbenjem; narediti si hišo zgraditi, sezidati
    // narediti šotor postaviti
    // iz smetane naredijo maslo, iz mleka pa sir pridobijo
    // narediti stopnicam ograjo
    // z določeno aktivnostjo, dejanjem doseči nastanek česa: narediti globoke brazde; narediti črto potegniti; narediti dekletu kodre / narediti ogenj zanetiti; narediti red; star. narediti luč prižgati
    // deroča voda je naredila globoke jame; krogla je naredila vdolbino v zid; narediti vrtince / rože so že naredile popke pognale
    // toča je naredila dosti škode
    // dati čemu kako lastnost, značilnost: narediti deželo neodvisno; narediti rezilo ostro; narediti gradivo za bralce zanimivo / bogastvo je naredilo moža ošabnega; ta misel me je naredila sentimentalnega; življenje me je naredilo takega / narediti komu skrbi, veselje, žalost
    // pog., v zvezi z za izbrati, nameniti za kaj: naredil ga je za dediča / naredili so ga za direktorja izvolili
  2. 2. z aktivnostjo doseči uresničitev kakega
    1. a) opravila, dela: narediti izpit, agrarno reformo; pospravila je, pripravila kosilo in naredila še marsikaj drugega; naredil je vse, kar so mu naložili, zato je lahko prost; ne more vsega sama narediti; narediti kaj dobro, uspešno, temeljito; narediti brez ugovarjanja, z veseljem
    2. b) dejanja: zamudil je, to je naredil že večkrat; narediti kaj javno, nalašč, naskrivaj; ne zameri mu, saj je naredil iz nepremišljenosti, v jezi / narobe si naredil, da jih nisi povabil / le kaj bi naredil, da voda ne bi več tekla v klet ukrenil; zanima me, kaj bi ti naredil v taki situaciji / v življenju je naredil dosti dobrega; v njegovi odsotnosti so naredili marsikaj nepremišljenega
      // z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: narediti gib, korak, kretnjo; narediti izlet v hribe; narediti malo potrebo; narediti požirek / narediti dolg ne plačati denarnih obveznosti
  3. 3. dokončati, končati: kip je delal celo poletje, vendar ga še ni naredil; stvar sem že začel, upam, da jo bom naredil; plačali boste, ko bom naredil
  4. 4. navadno z dajalnikom povzročiti komu zlasti kaj neprijetnega: kaj ti je naredila, da se jeziš nanjo; fant mu je gotovo nekaj naredil; pazi, da si kaj ne narediš / mati se je bala, da se mu ne bi kaj naredilo zgodilo, pripetilo
    // navadno s prislovom z dejanjem pokazati do česa določen odnos: grdo si naredil s knjigami
    ●     nar. nevesta ni spila vina iz strahu, da ji mati ne bi naredila je ne začarala; ekspr. narediti kariero uspeti; ekspr. narediti konec molku, smehu povzročiti, da preneha molk, smeh; ekspr. narediti križ čez kaj odpovedati se čemu; obupati nad čim; pog., ekspr. kje bi že bil, če seštejem vse metre, ki sem jih danes naredil če pomislim, kako dolgo pot, razdaljo sem prehodil; ekspr. narediti dolg obraz z mimiko na obrazu izraziti razočaranje, žalost; pog. iz fanta je naredil dobrega pevca vzgojil; ekspr. narediti piko na i z majhnim, a pomembnim dejanjem zadevo končati; pog. narediti iz muhe slona močno pretirati; pog. ta zna iz nič narediti je zelo spreten, sposoben, domiseln; pog. že spet je naredil v hlače opravil veliko, malo potrebo v hlače; pog., ekspr. prav, pa narediva na pol plačajva vsak polovico (zneska); obleka naredi človeka kdor se lepo, izbrano oblači, dobi večji ugled, naredi boljši vtis; sveti Matija led razbija, če ga ni, ga pa naredi okoli 24. februarja se vreme navadno spremeni; preg. ena lastovka ne naredi pomladi iz enega primera se ne morejo delati splošni sklepi
    ♦     gastr. narediti marinado; kozm. narediti masko; rel. narediti križ; voj. narediti kamuflažo
naróčati -am nedov. (ọ́) 
  1. 1. izražati želje, zahteve
    1. a) da kdo oskrbi, dostavi določeno blago ali opravi določeno storitev: naročati blago pri proizvajalcu; naročati gradbena dela / naročati večerjo v restavraciji; pog., ekspr. naročal je liter za litrom / pog. čevlje (si) vedno naroča pri čevljarju si daje delati
    2. b) navadno s predmetnim odvisnim stavkom da kdo kaj uresniči, opravi: naročal mu je, naj pazi na hišo; naročam vam, da jo prijazno sprejmete
  2. 2. določati čas, ob katerem naj kdo kam pride zaradi kake dejavnosti: naročati stranke; za ta mesec pacientov ne naročamo več
naročíti -ím dov., naróčil (ī í) 
  1. 1. izraziti željo, zahtevo
    1. a) da kdo oskrbi, dostavi določeno blago ali opravi določeno storitev: podjetje je naročilo za deset milijonov blaga; naročiti stroje iz tovarne; naročiti gradbena dela pri najboljšem ponudniku; pismeno, ustno naročiti; naročiti po telefonu / gostje pridejo, naročijo in plačajo; naročiti skodelico kave; naročiti (si) sadni sok; elipt., pog. naročiti dva deci / pog. naročiti čevlje pri čevljarju dati delati; naročiti opremo v tujini; naročiti telefonski pogovor sporočiti telefonistu, s katerim naročnikom se želi govoriti; naročiti sobo v hotelu rezervirati
    2. b) da kdo kam pride zaradi kakega opravila: naročiti delavce za popravilo hiše / naročil je taksi, da ga je peljal na postajo
    3. c) navadno s predmetnim odvisnim stavkom da kdo kaj uresniči, opravi: tovarišem je naročil, naj molčijo; naroči mu, naj se pravočasno pripravi / naročili so jim ubogati / pog. naročil mu je pozdrave za domače naj pozdravi domače
  2. 2. določiti čas, ob katerem naj kdo kam pride zaradi kake dejavnosti: naročiti pacienta za ponoven pregled; zdravnik ga je naročil čez dva meseca; krojač me je naročil za sredo / naročil sem jo pri okulistu
    ●     pog. pri mojem bratu so naročili bratova žena je noseča; kakor bi ga naročil, je stopil v hišo v najbolj primernem, pravem času; vreme je, kot bi ga naročil zelo lepo, ugodno
národen -dna -o prid. (á) 
  1. 1. nanašajoč se na narod:
    1. a) njihov narodni obstoj je ogrožen; narodne meje; narodno ozemlje / narodni buditelj, voditelj; narodni izdajalec / slovenska narodna himna, zastava / narodna nesreča, sramota; narodna osvoboditev / svet za narodno obrambo / narodni muzej; narodno in pokrajinsko gledališče / Narodna galerija; Narodna in univerzitetna knjižnica; od 1894 do 1918 Narodna napredna stranka
    2. b) narodni boji v 19. stoletju; narodni praznik; voditi narodno politiko; boriti se za narodne pravice / biti vzgojen v narodnem duhu; narodni ponos; narodna zavest
    3. c) pouk v narodnem jeziku v materinščini; narodna cerkev cerkvenopravno samostojna cerkev pripadnikov določenega naroda; narodna država država, katere prebivalci so (v veliki večini) pripadniki določenega naroda in imajo vse pravice; narodna jed jed, značilna za kak narod, kako področje; narodna manjšina; narodno vprašanje vprašanje obstoja, svobode, razvoja kakega naroda
  2. 2. navadno v povedni rabi narodno zaveden: zlasti nižja inteligenca je bila narodna
  3. 3. ljudski: narodni običaji / narodne pesmi, pripovedke; narodno blago / godci in drugi narodni umetniki / narodna noša obleka iz krajev nekdanje ljudske noše, zlasti za okras prireditev; narodne vezenine; narodno-zabavna glasba zabavna glasba, ki posnema ljudsko glasbo
    // pisal je narodne igre / narodna prosveta
    ●     narodni heroj kdor ima red narodnega heroja; red narodnega heroja visoko jugoslovansko odlikovanje, ki se podeli za izredno junaška dejanja v boju s sovražnikom; narodni park večje, pretežno prvobitno pokrajinsko območje posebne naravne lepote z znamenitostmi, ki imajo izjemen narodni, kulturni pomen; Narodna banka Jugoslavije centralna (emisijska) banka Socialistične federativne republike Jugoslavije; knjiž. njegove pesmi so postale narodna lastnina pozna, ceni jih ves narod; na osvobojenem ozemlju se je formirala narodna oblast oblast narodnoosvobodilnih odborov; narodno vozilo glede na uporabnost, ceno najbolj pogosto vozilo v državi; ljudsko vozilo
    ♦     ekon. narodni dohodek novo ustvarjena vrednost v družbenopolitični skupnosti v določenem razdobju, izražena v denarju; narodno gospodarstvo gospodarstvo določene države; zgod. narodni davek davek, ki so ga zavedni Slovenci prostovoljno dajali Osvobodilni fronti (slovenskega naroda) med narodnoosvobodilnim bojem; (narodni) radikal pristaš Tavčarjeve in Hribarjeve, narodno odločnejše frakcije v kranjskem deželnem zboru v osemdesetih letih 19. stoletja; Narodni svet najvišji politični organ, ki so ga sestavljali zastopniki slovenskih strank, ustanovljen avgusta 1918; narodna garda v francoski revoluciji ustanovljene oborožene enote pristašev revolucije; iz meščanov sestavljene oborožene enote za ohranitev reda in miru na Slovenskem leta 1848; narodna straža v revoluciji 1848 oborožene enote pristašev revolucije na Slovenskem; ob razpadu Avstro-Ogrske pomožne krajevne enote za ohranitev reda in miru na Slovenskem
naslòv -óva m (ȍ ọ́) 
  1. 1. navedba imena, priimka in bivališča: napisati, povedati svoj naslov; natančen, nečitljiv naslov; sporočiti na določen naslov; naslov na pismu, pošiljki; sprememba naslova / dobivati pošto na počitniški, privatni, vojaški naslov / dati komu svoj naslov; pog. vaš naslov, prosim / naslov podjetja, šole
    // kraj bivanja, prebivanja: predstavil se je, naslova pa ni povedal / iskati koga na napačnem naslovu
  2. 2. navadno s prilastkom ime glasbenega, likovnega, literarnega dela: naslov članka, filma, knjige, poglavja; naslov televizijske oddaje; pesem, slika brez naslova; dati, povedati naslov za šolsko nalogo; film z naslovom Na svoji zemlji / izdati knjigo pesmi pod naslovom Poezije / veliki časopisni naslovi napovedujejo konec vojne naslovi časopisnih člankov
    // drami je dal naslov Hlapci; revija ima, nosi naslov Sodobnost / publ. delovni naslov dela naslov, ki ga nosi delo med nastajanjem
  3. 3. s prilastkom beseda, več besed, ki izražajo, označujejo
    1. a) višjo, visoko stopnjo izobrazbe: podeliti naslov doktor znanosti, doktorja znanosti / dobiti, doseči akademski, doktorski naslov
    2. b) višjo, visoko stopnjo na hierarhični lestvici v kaki družbi, organizaciji: imeti pravico do naslova guverner, načelnik / dobiti, podeliti baronski, plemiški naslov; ministrski, vladarski naslov / publ. biti izvoljen v naslov znanstveni svetnik za znanstvenega svetnika
    3. c) publ. visoko stopnjo na jakostni, vrednostni lestvici v kaki športni disciplini, kulturni dejavnosti: dobiti naslov najboljša filmska igralka; obdržati, osvojiti naslov prvaka, zmagovalca / pomeriti se za državne naslove naslove državnih prvakov
      // naslov heroja, udarnika / častni naslov
    4. č) vrsto glede na medsebojne, zlasti starostne, vljudnostne odnose ljudi: spoštljiv naslov; naslov za odraslega moškega / nagovoriti koga z naslovom tovariš
  4. 4. jur., navadno v zvezi pravni naslov pravni predpis, dokument, na osnovi katerega se lahko uveljavlja določena pravica: dokazati, navesti pravni naslov / dedič na podlagi pravnega naslova zakona / izvršilni naslov pravnomočna odločba ali druga listina, s katero se dovoli izvršba
    // publ. sklad, fond: dobiti sredstva iz naslova zdravstvenega zavarovanja
  5. 5. zastar. oznaka, vzdevek: vzdeli so mu naslov krasnoslovec / delu je dal naslov izvirna povest podnaslov
    ●     publ. braniti naslov prvaka tekmovati za pravico do naslova prvaka, pridobljenega na prejšnjem tekmovanju; ekspr. obrnil si se na napačen naslov v tej zadevi ti ne bom pomagal, ustregel
    ♦     biblio. prejeti sto naslovov sto različnih časopisov, knjig; elektr. naslov celice število, simbol, ki označuje mesto pomnilne celice v pomnilniku (elektronskega) računalnika; ptt brzojavni naslov pri pošti prijavljen skrajšani naslov fizične ali pravne osebe; šah. mojstrski, velemojstrski naslov
nastopíti in nastópiti -im dov. (ī ọ́ ọ̑) 
  1. 1. prikazati kaj naučenega v strnjenem sporedu pred občinstvom: nastopili so vsi učenci; na prireditvi so nastopili znani umetniki / nastopiti z vajami na orodju / pog. nastopiti na radiu, televiziji / nastopiti v vlogi Hamleta
    // biti dejavno navzoč na športni, kulturni prireditvi: naša reprezentanca bo nastopila na olimpiadi; nastopiti na festivalu zabavne glasbe / nastopiti za državno reprezentanco
  2. 2. navadno s prislovnim določilom javno, pred občinstvom prikazati mnenje, stališče: nastopiti na kongresu; na volitvah je nastopilo več strank; nastopiti s svojimi predlogi; avtoritativno nastopiti / knjiž. nastopiti v obrambo domovine / nastopiti proti rasni diskriminaciji
    // v zvezi s kot opraviti kako funkcijo: nastopiti kot branilec, priča / ekspr. pred gosti je nastopila kot prava dama
  3. 3. nav. ekspr. izraža začenjanje
    1. a) obstajanja, stanja: po nekaj dneh je nastopila kriza; megla, odjuga nastopi / smrt je nastopila zaradi strela v sence / knjiž.: nastopili so deževni dnevi so se začeli; nastopila je noč znočilo se je; ni še nastopil pravi čas prišel
    2. b) z glagolskim samostalnikom opravljanja dela, dejavnosti: nastopiti službo; elipt. nastopil je prvega začel delati, hoditi v službo
      // nastopiti dopust / nastopiti delo / svojo umetniško pot je nastopil na podeželskem odru
      ●       zastar. sin je nastopil gospodarstvo (po očetu) prevzel, nasledil; zastar. nastopil je šestnajsto leto stopil je v šestnajsto leto
      ♦       jur. nastopiti kazen; šol. nastopiti v razredu imeti nastop
nategníti in natégniti -em dov. (ī ẹ́) 
  1. 1. z vlečenjem povzročiti
    1. a) da doseže kaj večjo, največjo dolžino: nategniti jermen, vrv; močno nategniti struno napeti
      // nategniti elastiko / voznik je nategnil vajeti / nategniti kapo čez ušesa; nategnila je krilo čez kolena potegnila
      // ekspr. nategnil je korak, da bi pravočasno prišel začel je delati daljše korake
    2. b) nav. ekspr. da postane kaj bolj ravno, gladko, brez gub; poravnati, zravnati: skušal je nategniti rokav / nategniti pregrinjalo na postelji
      // ekspr. obleči, navadno malomarno, površno: nategnil je suknjič in odšel / v naglici je nategnila nase krilo
  2. 2. pog. povzročiti, da traja kaj dalj časa; podaljšati, potegniti: delovnik so nam nategnili še za dve uri / še pet minut bom nategnil predavanje
  3. 3. žarg. nalagati, prevarati: že spet ga je nategnil; nikar ne dovoli, da bi te nategnil
  4. 4. star. navzeti se, zlasti barve, vonja: vino po pretakanju rado nategne / slivovka nategne barvo vina
    ●     ekspr. nategniti harmoniko zaigrati na harmoniko; ekspr. nategniti otroku ušesa kaznovati ga s potegljaji za uhelj; ekspr. nategnil je ušesa, da bi slišal prisluhnil; ekspr. uzde, vajeti mu bo treba nategniti biti bolj strog, zahteven do njega
nategováti -újem nedov. (á ȗ) 
  1. 1. z vlečenjem povzročati
    1. a) da doseže kaj večjo, največjo dolžino: nategovati vrv, žico; nategovati elastiko / voznik je krepko nategoval vajeti / nategovati kapo čez ušesa vleči
      // ekspr. ljudje v zadnji vrsti so nategovali vratove iztegovali
    2. b) nav. ekspr. da postaja kaj bolj ravno, gladko, brez gub; poravnavati, zravnavati: nategovati rjuho
  2. 2. pog. povzročati, da traja kaj dalj časa: nategoval je debato v nedogled; svojo pripoved je zelo nategoval
  3. 3. star. navzemati se, zlasti barve, vonja: vino rado nateguje
    ●     redko jug nateguje piha; ekspr. nategovati harmoniko igrati na harmoniko; ekspr. pri tem je kislo nategoval obraz z mimiko na obrazu izražal razočaranje, žalost; ekspr. nategovati ušesa prisluškovati; ekspr. nategovati žganje iz čutare piti; ekspr. nategovati podatke na lastno kopito na silo jih prilagajati svojim razmeram, potrebam
naváda -e ž (ȃ) 
  1. 1. nav. mn. kar dobi zaradi ponavljanja ustaljeno obliko
    1. a) pri človeku: spoznal sem njegove navade; težko je spremeniti vsakdanje navade / opustiti, pridobiti si določene navade odvaditi, navaditi se česa; ekspr. znebiti se slabih navad / privzgojiti otroku delovne navade
    2. b) nav. ekspr. pri živali: proučevati navade divjadi, medvedov
    3. c) ekspr. na posameznih področjih človekove dejavnosti: upoštevati plačilne navade; poznati navade tržišča / prometne navade / posnemati tuje slikarske navade
      // navadno s prilastkom vedenje, obnašanje: čudaške, uglajene navade / človek mestnih navad / po svojih navadah se zelo razlikujeta
  2. 2. navadno v povedni rabi izraža, da postane kaj zaradi ponavljanja človekova značilnost: kajenje je njegova navada; hoja v hribe mu je (postala) navada / imel je navado, da je vsakega pozdravljal / govoril je mirno, kakor je njegova navada
    // izraža stanje, za katero je značilna taka dejavnost: na kmetih je navada, da se ljudje pozdravljajo / pitje kave mu je prešlo v navado / v navadi je, da se tako dela / proti svoji navadi me je danes poklical
  3. 3. v prislovni rabi, v zvezi iz navade izraža nagib, vzrok dejanja: kaditi, piti iz navade; iz navade ugovarja / delinkvent, hudodelec iz navade
  4. 4. nav. mn., navadno s prilastkom kar se v ustaljeni obliki ponavlja (iz roda v rod) ob določeni človekovi dejavnosti, dogajanju: zapisati pustne navade; mnoge stare navade izginjajo; navade ob poroki, žetvi / zbirati ljudske navade; prim. ponavadi
navál tudi navàl -ála m (ȃ; ȁ á) 
  1. 1. pojav, da pride kam v razmeroma kratkem času hkrati veliko ljudi: prvi naval bo kmalu mimo; nemogoče se je izogniti navalu v ordinacijah; naval potnikov ob koncu tedna je zelo velik; naval vlagateljev na denarni zavod / preprečiti naval na šolo
  2. 2. nav. ekspr., z rodilnikom nagel, razmeroma silovit nastop
    1. a) določenega delovanja: naval valov / kostanji so se lomili pod silnim navalom nevihte, vetra / upirati se navalu spominov
    2. b) določenega čustva: doživeti naval hrepenenja; to je storil v navalu ganjenosti, jeze, sovraštva; nenaden naval strasti
    3. c) določenih bolezenskih znakov; napad: ima hud naval kašlja; pričakovati nov naval krčev; naval vročine je minil
      ●       ekspr. luno je zakril naval oblakov velika količina, množina oblakov
      ♦       med. naval krvi pojav, da se ožilje kakega dela telesa prenapolni z arterialno krvjo; kongestija
  3. 3. ekspr. napad, naskok, pritisk: vzdržati vse navale; naval sovražnikovih čet / utrdba je padla v navalu brez večjih izgub
navelíčati se -am se dov. (ȋ) 
  1. 1. prenehati imeti, občutiti kot zanimivo
    1. a) osebo: take družbe se je kmalu naveličal; vsi so se ga že naveličali / ekspr.: naveličala se je svojega fanta ne ljubi ga več; se te žena še ni naveličala
    2. b) stvar, predmet: naveličala se je čevljev z visokimi petami; te obleke ne maram več, ker sem se je naveličal / jabolk, mesa se je že naveličal
    3. c) lastnost, značilnost: takšne lepote se človek ne naveliča / naveličal sem se njene dobrote, trme
  2. 2. z nedoločnikom ali glagolskim samostalnikom izraža odpor osebka, da se dejanje nadaljuje: naveličati se čakanja, dela, vožnje; otroci so se že naveličali igre; naveličal se je odgovarjati strankam, poslušati radio / naveličal se je življenja v mestu / naveličal se je, da bi vsak dan razlagal isto stvar / brala je, dokler se ni naveličala dokler je hotela, želela
navzkríž prisl. (í) 
  1. 1. izraža položaj v obliki križa: položiti roke navzkriž; navzkriž zložena drva / gledati navzkriž škiliti
    // ekspr. vino je kislo, da usta kar navzkriž vleče zelo kislo
  2. 2. izraža položaj v neurejeno križajočih se smereh; križem: tekajo navzkriž in nekaj iščejo / ekspr. sprašujejo ga vsi navzkriž
  3. 3. pog., v povedni rabi, v zvezi biti, iti, priti navzkriž izraža
    1. a) neskladje, nesoglasje: interesi posameznikov so si večkrat navzkriž; v vseh pogledih so si navzkriž; v zakonu pride marsikdaj kaj navzkriž / ura na zvoniku gre za deset minut navzkriž
    2. b) spor: zaradi dekleta sta si z materjo navzkriž
    3. c) nered: prva leta je bilo tu vse navzkriž; brez očeta bi šlo pri hiši vse navzkriž / nobene besede, da ne bo kaj navzkriž
    4. č) motnjo, neprijetnost, težave: to bo navzkriž, da ni vode
      ●       pog. vse mi hodi navzkriž povzroča težave; nar. govorili so, navzkriž pa niso hodili se obiskovali; star. na poti mi je prišel navzkriž sva se srečala; prim. vsenavzkriž
nazáj prisl. (á) 
  1. 1. izraža gibanje ali usmerjenost proti hrbtni, zadnji strani glede na osebek, ant. naprej: nagniti se, omahniti nazaj; pokazati z roko nazaj / nosi nazaj počesane lase frizuro, pri kateri so lasje usmerjeni od čela proti tilniku; ženska z nazaj zavezano ruto z vozlom na tilniku
    // nazaj zaviti rogovi
    ♦     šport. premet nazaj
    // izraža premikanje od določenega mesta v tej smeri: umaknite se za korak nazaj; vožnja nazaj / zna šteti naprej in nazaj
    // v medmetni rabi izraža
    1. a) poziv za oddaljevanje v tej smeri: vsi nazaj; dva koraka nazaj
    2. b) star. začudenje: presneto nazaj; šment nazaj, kdaj si tako zrasla
  2. 2. izraža gibanje ali smer proti izhodišču: nazaj grede so nekaj popili; nesti, prignati nazaj; ekspr.: kolesa zgodovine ni mogoče obrniti nazaj; vreči sovražne čete nazaj / elipt.: klicati koga nazaj; želeti si nazaj / dobiti ukradeno kolo nazaj / pot nazaj je zaprta; vožnja tja in nazaj; vlak za nazaj / pog.: vsak čas bo nazaj se bo vrnil; brzojaviti nazaj brzojavno odgovoriti; udaril ga je nazaj vrnil mu je udarec
    // brati nazaj od desne proti levi; vrteti film nazaj
    // pog. izraža položaj za drugim; zadaj: skupina je še daleč nazaj / ta plemena so še zelo nazaj v razvoju zaostala
  3. 3. izraža usmerjenost v preteklost: spomin sega nazaj do prvih let; umirjen pogled nazaj; daleč nazaj najpomembnejši dogodek; pog.: sram me je pomisliti nazaj; nekaj let nazaj je še delal pred nekaj leti
  4. 4. pog., v zvezi iti nazaj nazadovati: v tistih krajih gre kmetijstvo nazaj / fant gre pri učenju nazaj / po teh zdravilih je šla bolezen nazaj
  5. 5. nar. spet, znova: zdaj bo nazaj vse dobro; kmalu je nazaj zaspal
    ●     nižje pog. nazaj se držati pri delu biti len; ne delati, kolikor bi lahko in kolikor bi bilo potrebno; nižje pog. nazaj se držati pri jedi, pri pijači jesti, piti manj, kot si kdo želi; nižje pog. pri prepiru se drži nazaj se zadržuje; umrli hodi nazaj po ljudskem verovanju po smrti se pojavlja kot duh; pog. ko smo šli nazaj, smo ga spet srečali ko smo se vračali; pog. kupljenih stvari v tej trgovini ne jemljejo nazaj ne zamenjujejo, ne sprejemajo; ekspr. povedal mu je nekaj krepkih nazaj ostro odgovoril; pog. nikoli mu ni rekla besede nazaj mu ni odgovarjala, ugovarjala; žarg., šol. profesor sprašuje nazaj prejšnjo, staro snov; pog. kar nazaj ga je vrglo, ko je to slišal zelo je bil presenečen; pog. vzeti besedo nazaj preklicati obljubo, sklep, izjavo; ekspr. ta doba pomeni korak nazaj v razvoju zdravstva nazadovanje
nazív -a m (ȋ) 
  1. 1. s prilastkom beseda, več besed, ki izražajo, označujejo
    1. a) dejavnost, položaj v delovni organizaciji, na delovnem mestu: ima naziv knjigovodja / poklicni, položajni nazivi
    2. b) višjo, visoko stopnjo izobrazbe; naslov: podeliti naziv doktorja znanosti / dobiti, doseči doktorski naziv
    3. c) višjo, visoko stopnjo na hierarhični lestvici v kaki družbi, organizaciji: imeti pravico do naziva guverner, predsednik / dati, dobiti plemiški naziv; vladarski naziv / publ. biti izvoljen v naziv znanstvenega svetnika za znanstvenega svetnika
    4. č) vrsto glede na medsebojne, zlasti starostne, vljudnostne odnose ljudi: spoštljiv naziv; naziv za odraslega moškega / nagovoriti koga z nazivom tovariš
  2. 2. ime: napisati naziv podjetja / slovenski naziv kraja / naziv blaga / napisati naziv in naslov prejemnika ime in priimek
názor -ôra m, pod točko b) tudi názora (á ō, á) navadno s prilastkom skupek med seboj povezanih misli, pojmov, sodb
  1. a) o svetu, družbi, človeku: njegov nazor temelji na spoštovanju človeškega dostojanstva; braniti, izpovedati svoj nazor, nazore; napredni, plemeniti, zastareli nazori; ekspr. imeti pametne, trezne nazore / fevdalni, meščanski, svobodomiselni nazori / zagovarjal je nazor, da so ljudje enaki, enakopravni
  2. b) v zvezi svetovni nazor o temeljnih, splošnih vprašanjih sveta, družbe, človeka: svoj svetovni nazor je zgradil na evolucijski teoriji; idealistični, krščanski, marksistični, materialistični svetovni nazor / znanstveni svetovni nazor
  3. c) v zvezi življenjski nazor o vprašanjih konkretnega, vsakdanjega življenja, ravnanja: držati se svojega življenjskega nazora
  4. č) v zvezi s področjem kake vede, kakim delom stvarnosti: razložiti, zagovarjati svoj estetski, filozofski, politični nazor; nazor o literaturi, narodu, zgodovini / po svojih nazorih je hegeljanec, marksist; antropocentrizem, etatizem, humanizem in drugi nazori
nebésa -bés s mn. (ẹ́ ẹ̄) 
  1. 1. v krščanstvu kraj, kjer prebivajo Bog, zveličani: pekel, vice in nebesa / iti v nebesa / pri omenjanju pokojnega rajnki, Bog mu daj nebesa, je bil pravičen mož / ekspr. prositi nebesa milosti Boga
  2. 2. ekspr. velika sreča, ugodje, udobje: obljubljal ji je nebesa / to so prava nebesa za plesalce / narediti si nebesa na zemlji
  3. 3. knjiž. navidezno usločena ploskev nad obzorjem; nebo: oblaki so zatemnili nebesa; sinja nebesa
  4. 4. ekspr., v prislovni rabi, v zvezi do nebes izraža, da se pojavlja kaj v zelo visoki stopnji, v močni obliki: njihovo gorje kipi do nebes / hvaliti, povzdigovati koga do nebes
  5. 5. v medmetni rabi, v zvezi sveta nebesa izraža
    1. a) nejevoljo, nestrpnost: sveta nebesa, boš tiho ali ne
    2. b) začudenje, navdušenje: sveta nebesa, kako je lepo
      ●       ekspr. z njihovim prihodom so se mu odprla nebesa je postal zelo srečen, zadovoljen; ekspr. ta bo šla gorka v nebesa je zelo poštena, pravična, pobožna; ekspr. kovati koga v deveta nebesa zelo hvaliti, povzdigovati; ekspr. biti v devetih, malih nebesih zelo srečen; godi se mu kot v nebesih zelo dobro; to je gotovo kakor bog v nebesih to je res, resnično; preg. (dobra) mera in vaga v nebesa pomaga pri tehtanju, merjenju blaga je potrebna pravičnost
      ♦       rel. posmrtno osrečujoče stanje zveličanih
nebéški -a -o prid. (ẹ́) 
  1. 1. nanašajoč se na nebesa 1: nebeški priprošnjik / nebeško in zemeljsko življenje / nebeški blagoslov
  2. 2. ekspr. ki se pojavlja v zelo visoki stopnji, v močni obliki: nebeška lepota, milina / nastal je nebeški mir / to so bili nebeški časi zelo lepi; ta postelja je nebeška mehka, udobna; kosilo je bilo nebeško zelo dobro, okusno
  3. 3. knjiž. nebesen: nebeška zarja / nebeški obok
  4. 4. v medmetni rabi, kot zapostavljeni prilastek izraža
    1. a) nejevoljo, nestrpnost: bog nebeški, že spet si se zmotil; mati nebeška, kaj nam je bilo treba tega
    2. b) strah, vznemirjenje: bog nebeški, ali je kaj hudega
    3. c) začudenje, navdušenje: mati nebeška, kako si le to zmogel
      ●       ekspr. sam bog nebeški ve, kdaj bo to minilo se ne ve; vznes. nebeške luči zvezde
      ♦       rel. nebeški kruh posvečena hostija; nebeška Mati Kristusova mati
nèdoglèd -éda m (ȅ-ȅ ȅ-ẹ́) 
  1. 1. knjiž., redko oddaljenost, v kateri postane kaj nevidno: gledal je za čolnom, dokler mu ni izginil v nedogledu
  2. 2. nav. ekspr., v prislovni rabi, v zvezi v nedogled izraža veliko
    1. a) krajevno oddaljenost: voda sega v nedogled; ravnina se širi v nedogled
    2. b) časovno oddaljenost: v nedogled te ne bo čakala; v nedogled odlašati rešitev / izpraševanje se vleče v nedogled
néga -e ž (ẹ́) 
  1. 1. kar obsega vse potrebno za zadovoljevanje zlasti telesnih potreb
    1. a) otroka: dojenček ima skrbno nego / materinska nega
    2. b) bolnika: zbolel je in potrebuje nego / dati bolnika v domačo nego oskrbo
      // zdravniška nega / žival je poginila kljub skrbni negi
  2. 2. glagolnik od negovati: nega dojenčka / nega kože, las, ustnic / redna kozmetična nega / nega drevja / nega govornega izraza
    ♦     agr. nega vina dela, opravila, s katerimi se preprečujejo bolezni in pomanjkljivosti vina; med. intenzivna nega nega bolnika s povečanim, nepretrganim medicinskim nadzorom in z najpopolnejšo (možno) obliko zdravljenja
negírati -am nedov. in dov. (ȋ) 
  1. 1. izjavljati, dokazovati
    1. a) da česa v resnici ni; zanikovati, ne priznavati: tega dejstva ne moremo negirati; ekspr. on odločno negira možnost kompromisa / negirati obstoj bogov
    2. b) da kaj ni v skladu z resničnostjo: negirati govorice o novih podražitvah; obtoženec je odločno negiral vse točke obtožnice / s tem dejanjem bi negirali doseženi sporazum / to odkritje negira prejšnjo teorijo
  2. 2. imeti, izražati negativen, odklonilen odnos do česa; odklanjati, ne ceniti: nekateri kritiki negirajo sodobno umetnost / abstraktno slikarstvo negira objektivno predmetnost
négo in nego vez. (ẹ̑) 
  1. 1. star. kakor
    1. a) med členi v stavku, navadno s primernikom: noče biti slabši nego drugi; bolj mrtev nego živ
    2. b) v primerjalnih odvisnih stavkih: ni povedal manj, nego smo pričakovali
    3. c) z nikalnico, v zvezi z drug, drugače: nihče drug nego ti / ne bo šlo drugače, nego da se vdaš
  2. 2. zastar., v primerjalnih odvisnih stavkih razen: ni ga mogoče videti nego ponoči
  3. 3. zastar., v protivnem priredju ampak: zida hišo, toda ne v mestu, nego zunaj
negováti -újem nedov. (á ȗ) 
  1. 1. opravljati dela za zadovoljevanje zlasti telesnih potreb
    1. a) dojenčka: mati neguje otroke; dojenčka skrbno negujejo
    2. b) bolnika: negovati ranjence; negovala ga je v bolezni, med boleznijo / negovati stare in onemogle
  2. 2. opravljati dela, ki so potrebna za čistočo, zdravje, lepši videz telesa ali telesnega dela: negovati kožo, lase, nohte; vsak dan se skrbno neguje
  3. 3. opravljati dela za pospeševanje rasti ali povečanje pridelka: negovati sadno drevje; negovati gozd; rože skrbno neguje
  4. 4. knjiž. načrtno se ukvarjati s čim z namenom doseči čimbolj popolno podobo: negovati svojo izgovarjavo; negovati pesniški jezik
    // krepiti, razvijati, utrjevati: negovati otrokove sposobnosti / negovati bratstvo in enotnost naših narodov
néhati -am dov. (ẹ̑) 
  1. 1. izraža prenehanje opravljanja dela, opravila
    1. a) z nedoločnikom: rad bi nehal delati; nehati govoriti, peti; nehaj že nalagati v peč; ni hotel nehati žvižgati / detelja je nehala rasti / brezoseb. že včeraj je nehalo snežiti / v osmrtnicah nehalo je biti dobro srce naše mame
    2. b) publ., z orodnikom: nehati z delom; nehati z izpraševanjem nehati izpraševati
      // ekspr.: nehaj s to neumnostjo; nehaj s tem
    3. c) elipt.: začeli bomo tam, kjer smo včeraj nehali; tepel je konja, čeprav so mu prigovarjali, naj neha / dež je nehal; ploha je nehala; brezoseb. poglej, če je že nehalo nehalo deževati, snežiti
      // redko brezskrbno veselje je nehalo se je končalo
      // s prislovnim določilom izraža dejanje, ki se kot zadnje vključuje v kako celoto; končati: začeli so s prijaznim pogovorom, nehali pa s prepirom
  2. 2. v medmetni rabi izraža začudenje, zavrnitev: nehaj, da sta se že ločila
    ●     ekspr. tak, nehaj že izraža zapoved; zastar. tako je ta človek nehal umrl; star. jeza ga je nehala minila; zastar. nehati od dela nehati delati; knjiž. njegove pesmi so nehale biti zanimive niso bile več zanimive
nekatéri tudi nekatêri -a -o zaim. (ẹ̄; ē) 
  1. 1. mn. izraža manjše število
    1. a) nedoločenih oseb ali stvari iz določene vrste: v nekaterih višjih krajih je padlo živo srebro precej pod ničlo; nekateri vozniki vozijo prehitro; ekspr. med udeleženci so nekatera znana imena / hišice so stale nekatere v gruči, nekatere na samem
    2. b) oseb ali stvari, ki so znane, a se nočejo, ne morejo imenovati: nekateri delavci v podjetju vidimo, da bi delovna disciplina morala biti večja; nekatera od naštetih dejstev so vredna premisleka / v samostalniški rabi, pri upoštevanju spola: nekateri so bili drugačnega mnenja; vsi so bili srečni, nekateri bolj, drugi manj; zdi se, da nekatere izmed vas niso zadovoljne; ekspr. nekaterim je pa res marsikaj dovoljeno
  2. 2. ed., star. izraža precejšnje število oseb ali stvari iz določene vrste; marsikateri: nekatero noč je prečula ob bolnem otroku
néki tudi nék -a -o zaim. (ẹ̄) 
  1. 1. ki je
    1. a) neznan: prišel je neki mlad moški; v neki vasi na Gorenjskem je včeraj menda gorelo; srečal sem neko žensko; neko letalo je bilo sestreljeno; pog. neki iks tovariš
    2. b) znan, a se noče, ne more imenovati: bil sem pri nekem znancu na kosilu; poznam neko osebo, ki ji to ne bo všeč / ekspr. neki Šmon je hujskal ljudi; publ. zlom neke diktature / stopnjevati strogost do neke meje; na neki način se bo stvar že uredila; publ. v nekem smislu je ta trditev pravilna / sestali so se neko nedeljo, knjiž. neke nedelje; neko jutro, knjiž. nekega jutra se je odpravil v hribe
  2. 2. neustalj. izraža nedoločnost, poljubnost osebe ali stvari; kak, kakšen: to lahko usodno vpliva na razvoj nekega naroda; kadar se pripravlja na neko pomembno akcijo, je zelo nervozen
nekjé prisl. (ẹ̄) 
  1. 1. izraža neznan ali namenoma neimenovan kraj: nekje je otrok dobil lešnike in jih trl; vzrok tiči nekje drugje; tu blizu nekje je steza / nekje iz gozda so se oglašali volkovi / ekspr. nekje v sebi je čutil, da ne ravna prav
    // neustalj. izraža, da se dejanje dogaja na nedoločenem, poljubnem kraju; kje: ali se nisi v računu nekje zmotil
  2. 2. izraža približnost
    1. a) časovne določitve: ta mladina se nekje po dvajsetem letu osamosvaja; zidava naj bi se začela nekje sredi prihodnjega leta
    2. b) knjiž. razmerja, vrednotenja: vzgojno delo mu je bilo nekje blizu po naravi in poklicu; najini usodi sta si nekje podobni / publ., z oslabljenim pomenom zdi se, da njegovemu občutku nekje prija ekspresionizem
nèposréden -dna -o prid., nèposrédnejši (ȅ-ẹ̑) 
  1. 1. ki je brez posredovanja, brez česa vmesnega: neposreden stik, vpliv; ostra beseda je bila neposreden vzrok za prepir; ostali so v neposredni zvezi z zaledjem / ima neposredne dokaze za njihovo krivdo / neposredni poslušalci koncerta ki so navzoči pri koncertu
    // neposredni radijski prenos tekme prenos s tekmovališča istočasno s tekmo; neposredna razsvetljava razsvetljava, pri kateri padajo žarki svetila naravnost na osvetljeno ploskev; nekatere rastline ne prenesejo neposrednega sonca
    // ki ima odkrit, sproščen odnos do okolja: zelo neposreden človek je / želel si je bolj neposrednega pogovora z očetom
  2. 2. ki je zelo malo oddaljen
    1. a) krajevno: stanuje v neposredni bližini avtobusne postaje
    2. b) časovno: vse se bo pojasnilo v neposredni prihodnosti
      // ki se lahko zgodi v določenem položaju, ob določenem času: neposredna vojna nevarnost je minila / rešil ga je iz neposredne nevarnosti
      ♦       biol. neposredni prednik; neposredna delitev delitev celice na dva enaka dela brez razpada jedra na kromosome; ekon. neposredni proizvajalec proizvajalec, ki dela v proizvodnji in ustvarja materialne dobrine; neposredna menjava menjava, ki poteka po načelu blago za blago; jur. neposredni davek davek od dohodkov in premoženja; neposredna volilna pravica pravica voliti brez posrednika; neposredne volitve; lingv. neposredni predmet predmet v tožilniku, pri zanikanem povedku pa v rodilniku; mat. neposredni dokaz dokaz, pri katerem se izvede izrek tako, da se izhaja iz že znanih resnic; ped. neposredna metoda učenje tujega jezika brez uporabe maternega jezika; polit. neposredna demokracija demokracija, v kateri med voljenimi predstavniki in volivci ni političnih strank kot vmesnega člena; ptt neposredna zveza zveza brez posredovanja vmesnih pošt ali telefonskih in telegrafskih central
neróden -dna -o prid., neródnejši (ọ́ ọ̑) 
  1. 1. ki pri gibanju, hoji, opravljanju zlasti fizičnega dela ne ravna tako, kot se pričakuje: nerodna je in vse pokvari, razbije; kako si neroden; fant ni za ta poklic, je preveč neroden; ne bodi tako neroden; pri telovadbi je zelo neroden; neroden je kot štor; tako je nerodna, da še gumba ne zna prav prišiti / neroden plesalec
    // ki se ne vede, ne ravna popolnoma v skladu z družabnimi pravili: fant je še neroden; pri predstavljanju je bil preveč neroden; v ženski družbi je precej neroden / ekspr. pripovedovati nerodne šale neprimerne, neumestne
  2. 2. ki zaradi velikosti, nesorazmernih oblik ne ustreza
    1. a) dobro namenu: nerodni čevlji; nerodni stoli; nerodno ležišče
    2. b) estetskemu videzu: velik, neroden človek / spoznal ga je po nerodni hoji / z nerodnimi črkami je napisal svoje ime
  3. 3. nav. ekspr., s širokim pomenskim obsegom ki povzroča neprijetnosti, težave: to je res nerodna zadeva; nerodno dejanje, vprašanje / pot je strma in nerodna slaba
    // nenadoma se je znašel v zelo nerodnem položaju mučnem, zoprnem
    ●     ekspr. takrat smo preživljali nerodne čase hude, težke; star. fant ni nerodne glave je bister, pameten; ekspr. potrpi z njim, je pač v nerodnih letih v puberteti
neskônčen -čna -o prid. (ó) 
  1. 1. ki nima konca, meje: neskončen prostor / neskončen čas
  2. 2. ekspr. ki se pojavlja v zelo visoki stopnji
    1. a) glede na prostorsko razsežnost: neskončna daljava, dolina, ravnina / neskončna cesta
    2. b) glede na trajanje: neskončni pohodi; neskončen razvoj / čakali so ga dve neskončni uri ki sta se jim zdeli zelo dolgi
    3. c) glede na druge lastnosti: neskončni udarci; neskončna vprašanja / neskončna bolečina, ljubezen, sreča, žalost; neskončno trpljenje / neskončen razloček med zimo in poletjem / neskončna vestnost pri delu
      ♦       mat. neskončna množica množica, ki ima zelo veliko število elementov; neskončno zaporedje zaporedje, ki nima zadnjega člena; tekst. neskončno vlakno kemično vlakno, ki se lahko izdela v neomejeni dolžini; zelo dolgo vlakno iz naravne svile
nesréča -e ž (ẹ́) 
  1. 1. stanje, ki povzroča duševne bolečine: družino je doletela nesreča; kriv je njene nesreče; zavedati se svoje nesreče; ne znajo si pomagati iz nesreče; spraviti koga v nesrečo; ekspr. zabredli so globoko v nesrečo / ekspr.: nakopal si je (na glavo) veliko nesrečo; ti si nam prinesel nesrečo / Prešernovi Sonetje nesreče
  2. 2. dogodek, pri katerem je človek poškodovan ali mrtev: nesreča se je zgodila danes zjutraj; povzročiti, preprečiti nesrečo; zaradi neprevidnosti je prišlo do nesreče; kraj nesreče; posledice, vzroki nesreče / avtomobilska, letalska, prometna nesreča; nesreča pri delu / publ. nesreča je zahtevala smrtno žrtev
    // dogodek, ki človeka zelo prizadene, navadno materialno: zadela jih je nesreča, pogoreli so; ekspr. nesreče so ga kar naprej teple; da ne bi bilo nesreč, naj stranke ne pustijo goreti plina brez nadzorstva; zaradi nesreče, ki ga je doletela, je začel piti / elementarne nesreče
  3. 3. dogodek, ki povzroča človeku zadrego, neprijeten občutek; nezgoda: na proslavi se mu je pripetila nesreča, spotaknil se je in skoraj padel / kot vzklik sreča v nesreči
  4. 4. ekspr. človek, ki pogosto naredi kaj neprimernega: ta nesreča se je spet napila / kot nagovor nesreča nesrečna, kaj si storil
  5. 5. v prislovni rabi izraža
    1. a) v zvezi po nesreči da se dejanje zgodi brez določenega namena: po nesreči je dregnil v luč; po nesreči prevrniti, razbiti posodo / to se je zgodilo po nesreči
    2. b) v zvezi na nesrečo obžalovanje, sočustvovanje: na nesrečo je premlad, razburljive narave; na nesrečo ga imajo za neumnega
      ●       ekspr. nesreča je hotela, da je izgubil stavo zgodilo se je; ekspr. nesreča ga spremlja vse življenje vse življenje je nesrečen; ekspr. ne izzivaj nesreče ne ravnaj predrzno, nepremišljeno; ekspr. biti komu v nesrečo povzročati mu neprijetnosti, težave; drži se kot kup nesreče obupano, žalostno; ekspr. nesreča človeka izmodri; prijatelja spoznaš v nesreči; šalj. sreča v igri, nesreča v ljubezni; preg. nesreča nikoli ne počiva vedno se lahko pripeti kaj slabega; preg. nesreča ne pride nikoli sama slabi, neprijetni dogodki se pogosto vrstijo drug za drugim
nìč prisl. (ȉ) v nikalnih stavkih  
  1. 1. izraža popolno zanikanje
    1. a) stopnje: njegova krivda ni nič manjša; on ni nič večji od mene; nič več nisva prijatelja / ekspr. knjiga ni nič vredna je slaba
      // nič se ne boji; za fante nič ne mara; saj se nič ne mudi; bolezen se mu nič ne pozna; on tega nič ne razume; elipt. kaj nam pa morejo? Nič / nav., ekspr., okrepljen: nič kaj rad me nima; čisto nič si nisva v sorodu; dekle ni kar nič napačno; prav nič se ne ve, kdaj pride
    2. b) količine ali mere: nič denarja nisem vzel s seboj; nima nič upanja; včeraj ni bilo nič zabave; ta človek ni nič prida; elipt. nič čuda, da ga ne marajo / ekspr., okrepljen: čisto nič prihrankov nimamo; le nič strahu / še nič ne misli na poroko; nič nam ne pomaga pri delu
  2. 2. z zanikanim velelnikom ali želelnikom krepi prepoved ali željo, da se kaj ne zgodi: nič ne govorite; nič ne skrbi / nič naj ne hodi v mesto; reci mu, naj nič ne sprašuje / ekspr., okrepljen: za te čenče nič nikar ne marajte; le nič mu ne verjemi / nič ne boš lenaril, delaj / elipt.: nič se bati; le nič govoriti; nič šepetanja
    ●     ekspr. ubogi otrok, saj ga nič ni je zelo slaboten, šibek, suh; pog. zakaj te ni nič k nam ne prihajaš k nam na obisk; ekspr. njemu pa res nič ni vzdigniti vrečo z lahkoto jo vzdigne; ekspr. zanj mi pa res nič ni ne maram zanj, ne zanimam se zanj; pog. z njim ni danes nič, ima goste nima časa za druge; ni mogoče priti v stik z njim, govoriti z njim; nič ne dé, če je neroden nič hudega; vseeno je; ekspr. pustite človeka, če vam nič noče vam ne dela, prizadene hudega; ekspr. ta pa res nima nič od življenja nobene sreče, koristi; pog. nič nimamo proti pošteni zabavi ji ne nasprotujemo; ekspr. nič nimam z njim sem brez stikov z njim; nimam z njim ljubezenskih, spolnih odnosov; pog. lep je, lep, nič ne rečem, pa tudi drag izraža (zadržano) pritrjevanje; pog. če iz tega ne bo prepir, pa nič ne rečem izraža precejšnjo prepričanost o uresničitvi povedanega; ekspr. nič ampak, kar odloči se izraža odločno zavrnitev; ekspr. imam samo še hleb kruha, nič več in nič manj natanko toliko; ekspr. dal mi ni nič, še manj kot nič prav nič; preg. boljše malo kot nič
níčnost -i ž (ī) knjiž.  
  1. 1. lastnost, značilnost ničnega:
    1. a) ta vpliv zaradi njegove ničnosti lahko zanemarimo / ob njeni popolnosti je spoznaval svojo ničnost; ničnost človeka v primeri z naravo
    2. b) spoznati ničnost takih dokazov neprepričljivost, neutemeljenost; star. če bi stvari bolje poznali, bi se hitro prepričali o ničnosti takega mnenja zgrešenosti, zmotnosti
  2. 2. malenkost, nepomembnost: ošteval ga je zaradi vsake ničnosti; preveč sem zaposlen, da bi se utegnil ukvarjati s takimi ničnostmi
  3. 3. nav. mn. kar ne predstavlja resnične, prave vrednosti, vrednote; ničevost: plehke zabave, slava in druge ničnosti
    ●     knjiž., ekspr. na vsak način hoče zlesti iz svoje ničnosti se hoče družbeno uveljaviti, postati znan; knjiž. vse, kar nastane, se vrne v ničnost v stanje (materialne) nenavzočnosti v stvarnosti; knjiž., ekspr. zahrepenel je po hladu ničnosti po smrti
    ♦     jur. ničnost odločbe, pogodbe značilnost odločbe, pogodbe, ki ne izpolnjuje nujnih pogojev za svoj nastanek in zato ne more imeti pravnih učinkov, posledic
nikákor in nikàkor prisl. (ȃ; ȁ) v nikalnih stavkih  
  1. 1. izraža zanikanje kakršnegakoli načina: tega nikakor ne morem urediti, ne tako ne drugače / to nikakor še ni dokaz
  2. 2. ekspr. poudarja
    1. a) zanikano trditev, ugotovitev: ponoči nikakor ne gre v gozd; nikakor ga nisem mogel prepričati, ne zlepa ne zgrda / nikakor ne gre pretiravati s hvalo
    2. b) prepričanost o neprimernosti, neutemeljenosti česa: te pohvale nikakor nisem vreden; ta prijaznost nikakor ni dokaz njegove dobrote / hudoben ni, nikakor ne; ali si spet zamudil? Nikakor ne, še ni osem
níti prisl. (ȋ) ekspr.  
  1. 1. krepi zanikanje
    1. a) s poudarjenim izključevanjem: niti dvajset let ni star; o tem se mu niti ne sanja; niti ne zmeni se zanjo / niti minuto se ni obotavljal; niti najmanj ne dvomim, da je to res; na nebu ni niti oblačka; ne zaspi niti za hip; elipt. o tem niti besedice več
    2. b) z izključevanjem pričakovanega: niti ta izjava ga ni prepričala; blede se mu, da niti matere ne spozna; besede narodnost niti francoska revolucija ne pozna
  2. 2. pog., v zvezi niti ne izraža neodločno zanikanje: ali je sin dober dijak? Niti ne, takole srednji; utrujen si, kajne? Niti ne, sem vajen hoje
    ●     ekspr. vse sem mu dal, pa niti hvala ni rekel čisto nič se ni zahvalil; ekspr. niti za las ne bom popustil prav nič
nobèn -êna -o tudi nobèn -a -o zaim., sam. nobêden tudi nobèden [dən] (ȅ ȇ; ȅ) 
  1. 1. v nikalnih stavkih izraža nebivanje osebe ali stvari iz določene vrste v situaciji, kot jo nakazuje sobesedilo
    1. a) v samostalniški rabi: nobeden ga ne pozna; nobena ga ne mara; ne boji se nobenega / nobeden njegovih junakov; nobeden od zaveznikov / ekspr. hoče njo in nobene druge / pog. noben od fantov ni bil na veselici nobeden
    2. b) v prilastkovi rabi: noben ključ ni pravi; nobene skrbi nima; za nobeno stvar se ne zanima / zastar. nobeden človek noben
      // ekspr. krepi zanikanje: nobenega dvoma ni; od nikoder nobenega glasu; na noben način; z njim nočem imeti nobenega opravka; nobene besede več; nobene pomoči ni več
      // zanika kakršnokoli kakovost: nima nobenih dokumentov; nobenih novic nisem izvedel, ne dobrih ne slabih
  2. 2. nar., v zvezi z brez kakršenkoli: obsodili so ga brez nobenega dokaza; to je obljubil brez nobenega pritiska
    ●     ekspr. tega ne bo naredil za nobeno ceno pod nobenim pogojem, nikakor ne; ekspr. tehtnica se še ni nagnila na nobeno stran ni še jasno, odločeno; ekspr. nobene ni črhnil molčal je; ni povedal svojega mnenja; pog., ekspr. nobene nam ni ostal dolžen vsak naš napad, obdolžitev je učinkovito zavrnil; minuta zamujena ne vrne se nobena; preg. eden ni nobeden če je samo eden, ne pomeni nič
nosíti nósim nedov. (ī ọ́) 
  1. 1. držati kaj navadno težjega tako, da prehaja vsa teža na osebek, in (večkrat) hoditi: nositi kovček; nositi opeko, vreče; nositi ranjenca; nositi na glavi, v rokah; nositi v košari, s škafom; težko nositi / konj ga je nosil v galop
    // tako držati kaj in (večkrat) hoditi kam z določenim namenom: nositi kamenje v jarek; nositi očetu malico; nosil mu je šivat; nositi prodajat; natakar mu nosi zajtrk v sobo; nositi (solato) na trg, naprodaj / nositi denar v banko / pog. kdo vam nosi kruh kupuje in prinaša; nositi mleko po hišah raznašati
  2. 2. navadno s prislovnim določilom povzročati
    1. a) da se kaj premika zlasti po vodi, zraku: tok je nosil čoln na odprto morje; brezoseb. dim je nosilo proti zahodu; veter nosi pesek, prah, smrad; ekspr. dva voza sta jih nosila v mesto na dveh vozovih so se peljali
    2. b) da kaj prihaja kam: veter jim nosi dež v obraz, prah v oči / ekspr. vozila je na ovinku nosilo s ceste zanašalo
  3. 3. nav. ekspr. iti h komu z namenom povedati mu kaj: nosim vam vesele novice / nositi novice po vasi pripovedovati, razširjati
  4. 4. ekspr., s prislovnim določilom povzročati, da kdo kod hodi, se premika: nemir ga je nosil od vrat do okna in spet nazaj; radovednost je nosila množico po trgu; pren. domišljija ga je nosila od prizora do prizora
    // povzročati bivanje, zadrževanje koga kje: vojna jih je nosila po raznih bojiščih / kakšen hudič ga nosi ob tej uri tod okoli; kaj pa tebe nosi po naših krajih
  5. 5. s prislovnim določilom delati, da (večkrat) prihaja kaj na določeno mesto: bolnik je s težavo nosil hrano v usta / publ. v času, ko nosi plavalec roko mimo glave, pridejo usta že iz vode premika
  6. 6. knjiž. povzročati, da je kdo deležen česa; prinašati: trdili so, da jim nosijo kulturo; tako življenje nosi ljudem mir, srečo; to nosi vsemu smrt / taka burja nosi ladjam brodolome
  7. 7. publ. bistveno, odločilno vplivati na kako dejanje, dejavnost: naše akcije ne sme nositi naključje; te sile nosijo zgodovinski razvoj / čeprav ni imel glavne vloge, je nosil vso predstavo; revijo nosi mlajši rod vodi, usmerja
  8. 8. z oslabljenim pomenom izraža, da je pri osebku kaj kot oblačilo, oprava: nositi nove čevlje, hlače; nositi lasuljo; že dve leti nosi isto obleko; nositi odlikovanje, prstan; nositi orožje, revolver / nositi očala, slušni aparat / ta konj še ni nosil sedla ga še niso jahali
  9. 9. z oslabljenim pomenom, s prislovnim določilom izraža, da je pri osebku kaj, s čimer razpolaga: nositi denar pri sebi; nositi ključe s seboj / osebno izkaznico je treba nositi s seboj
  10. 10. z oslabljenim pomenom izraža lastnost, značilnost osebka, kot jo izraža določilo; imeti: nositi brado, brke, dolge lase / steklenica nosi tujo etiketo; vejice nosijo dolge trne; pismo nosi njegov podpis; pošiljka nosi žig mariborske pošte / publ.: življenje v mestih nosi evropski pečat; podobno spoznanje nosi tudi njegova druga drama
  11. 11. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža stanje, kot ga določa samostalnik: tiho je nosila svojo bolečino, žalost; domovina je štiri leta nosila okupatorski jarem; v srcu nosi nemir; nositi v očeh obup, smeh / to bolezen je moral že dolgo nositi v sebi / situacija nosi v sebi številne nevarnosti / vsak nosi odgovornost za svoje delo je odgovoren; naredi tako, ampak posledice boš nosil sam čutil, trpel
  12. 12. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža navzočnost, pojavljanje česa v zavesti, duševnosti osebka: to že dolgo nosim v glavi; že tedaj je nosil v sebi idejo romana; v spominu sem jo nosil lepšo, kot je bila v resnici; to misel je že dolgo nosil s seboj
  13. 13. ohranjati kaj v določenem položaju kljub delovanju nasprotne sile: steblo nosi bujen cvet; snega je toliko, da ga strehe težko nosijo / oporniki nosijo most
    // s prislovnim določilom ohranjati kaj v določenem položaju, na določenem mestu sploh: nositi klobuk postrani; roke nosi navadno v žepu; ta pes nosi uhlje spuščene ob glavi / hermelin nosi telo tik ob tleh hodi, se premika s telesom tik ob tleh
  14. 14. imeti plod v telesu: koliko časa nosi medvedka, ženska; ko samice nosijo, je lov nanje prepovedan / knjiž. povedala je možu, da nosi tretjega otroka; vznes. ona nosi otroka pod srcem je noseča
    ●     ekspr. tedaj so jih začeli dogodki nositi niso več obvladovali, usmerjali dogodkov; redko kmetija slabo nosi daje, prinaša majhno korist; redko kokoši spet nosijo nesejo; poljud. luna ga nosi je mesečnik; ekspr. že spet jo luna nosi je zmedena, neuravnovešena; ali pri vas Miklavž nosi v krščanskem okolju ali na večer pred 6. decembrom obdarujete otroke; ekspr. noge ga več ne nosijo ne more več hoditi; ekspr. šel je, kamor so ga noge nosile brez naprej določenega cilja; redko tako daleč ne nosi nobena puška ne nese; ekspr. ni vreden, da ga zemlja nosi slab, ničvreden je; ekspr. revež je, odkar ga zemlja nosi odkar živi; pog. nositi blato v hišo prihajati z blatnimi čevlji; pog., ekspr. nositi glavo v torbi biti v neprestani življenjski nevarnosti; pog., ekspr. nositi glavo, kožo naprodaj izpostavljati se smrtnim nevarnostim; nositi glavo pokonci biti ponosen, samozavesten; ekspr. vse, kar nosi hlače, mora pod orožje vsi (odrasli) moški; iron. v tej družini pa žena hlače nosi odloča, ukazuje; fantek nosi očetovo ime ima ime, se imenuje po očetu; pog., ekspr. na hrbtu nosim že sedmi križ star sem že sedemdeset let; publ. geni nosijo dedne lastnosti imajo in prenašajo; žarg., lingv. naglas nosi drugi zlog naglas je na drugem zlogu; ekspr. visoko nosi nos je domišljav, ošaben; ekspr. že dva meseca nosi puško, vojaško suknjo je pri vojakih; knjiž., redko griček nosi razvaline na vrhu grička so razvaline; ekspr. on nosi roge njegova žena ima spolni odnos, spolne odnose z drugimi moškimi; publ. stroške selitve nosi podjetje plača, poravna; ekspr. glavno težo dela nosita kolegici največ dela, najtežje delo opravljata; star. vodo v Savo nositi opravljati nepotrebno, nekoristno delo; ekspr. nositi zastavo, zvonec biti prvi, zlasti v slabem; ekspr. vse mu nosi na nos, na ušesa pripoveduje, kar ne bi smel; star. saj ne nosi na čelu zapisano, kaj misli na zunaj se ne vidi; ekspr. nositi srce na dlani vedno očitno kazati svoja čustva; pog., ekspr. nositi kaj samo na jeziku govoriti eno, čutiti, ravnati pa drugače; ekspr. srca ni ravno na jeziku nosil svojih čustev ni hitro zaupal; ekspr. zmeraj so ga na rokah nosili zelo negovali, razvajali; zelo obzirni, pozorni so bili do njega; pog., ekspr. nositi koga po zobeh obrekovati, opravljati ga; ekspr. to dekle je že eno leto nosil v srcu je bil vanjo zaljubljen; tekel je, kolikor so ga noge nosile kolikor hitro je mogel; lažje bi ga nosil kot poslušal zelo neprijeten, nadležen je; ekspr. nosi vas vrag, kako ste sitni izraža močno jezo, nejevoljo; preg. dokler prosi, zlata usta nosi dokler prosi, govori zelo prijazno, hvaležno
ob... predpona  
  1. 1. v glagolskih sestavljenkah za izražanje
    1. a) usmerjenosti dejanja okrog česa, na kaj: obiti, objahati / občrtati, obkvačkati / obkositi, obžeti / oblepiti, obložiti
    2. b) usmerjenosti dejanja mimo česa: objadrati, obplezati
    3. c) opravljenega premikanja, nanašajočega se na več smeri, krajev: obhoditi, obletati
    4. č) izgube, odstranitve česa: obglodati, obklesati, obrati / obstreliti / obrabiti
    5. d) nastopa stanja ali usmerjenosti dejanja v stanje, kot ga nakazuje osnovni glagol: obležati, obmirovati, obviseti / obnoviti / obnoreti
    6. e) nadaljevanja stanja, kot ga nakazuje osnovni glagol: občepeti, obsedeti
    7. f) deležnosti tega, kar izraža osnova: obdavčiti, obljuditi, oborožiti
    8. g) same dovršnosti: občutiti
  2. 2. v imenskih sestavljenkah glagolskega izvora za izražanje pomena, kot ga določa ustrezni glagol: obdaritev, obhod, obtožba
  3. 3. v imenskih sestavljenkah za izražanje pomena, kot ga določa predložna zveza: obcesten, občasen, obletnica
obdeláva -e ž (ȃ) 
  1. 1. glagolnik od obdelati ali obdelovati:
    1. a) obdelava zemlje s kmetijskimi stroji
    2. b) površinska obdelava; obdelava kamna, kovin, posekanega lesa / publ. slikarska obdelava ozadja oblikovanje
    3. c) strojna obdelava podatkov
    4. č) dramska obdelava motiva; monografska obdelava delavskega gibanja
    5. d) podrobnejša obdelava nekaterih vprašanj
    6. e) obdelava lesa
      ♦       film. obdelava filma tehnično delo s filmom po končanem snemanju; lit. obdelava literarnega dela raziskava po določenih kriterijih; teh. mehanska obdelava s katero se materialu spreminja oblika; toplotna obdelava načrtno segrevanje ali ohlajevanje, s katerim se spreminjajo lastnosti
  2. 2. s prilastkom način, kako je kaj obdelano: nenavadna obdelava motiva / zemlja zaradi ustrezne obdelave dobro rodi obdelanosti
obdóbje -a s (ọ̑) navadno s prilastkom  
  1. 1. omejeno trajanje
    1. a) v katerem se kaj dogaja, zgodi: posamezna obdobja njegovega bivanja v tujini; daljša padavinska obdobja v jeseni / obdobje priprav na tekmovanje
    2. b) v življenju, bivanju: značilnosti otroka v različnih starostnih obdobjih; obdobje doraščanja / njegova izvolitev pomeni novo obdobje za stranko; zgodnje obdobje v pisateljevem ustvarjanju
  2. 2. omejeno trajanje z razmerami, okoliščinami, stvarnostjo vred: povojno obdobje; obdobje industrializacije / različna obdobja v zemeljski zgodovini / z oslabljenim pomenom v obdobju narodnoosvobodilnega boja med narodnoosvobodilnim bojem
  3. 3. omejeno trajanje kot del neomejenega trajanja; čas: umrljivost za tuberkulozo se je v kratkem obdobju zmanjšala; v omenjenem obdobju se je proizvodnja podvojila; v obdobju od januarja do maja / z oslabljenim pomenom v obdobju enega leta v enem letu
    // najmanjše časovno obdobje
    ♦     ekon. manufakturno obdobje kapitalizma; geol. kozmično obdobje razvojna doba zemlje pred nastankom prve trdne skorje
obétati -am nedov. (ẹ̄ ẹ̑) 
  1. 1. izjavljati komu, da bo kaj dobil, bo česa deležen; obljubljati: obetal mu je bogato plačilo, če ga bo ozdravil; obetati komu podporo, službo; obetal ji je zvestobo; obetal mu je, da se mu bo dobro godilo / tej hiši obetajo lepo prihodnost napovedujejo; meteorologi obetajo lepo vreme
    ●     ekspr. obetati hruške na vrbi kaj nemogočega; ekspr. obetal mu je palico grozil mu je, da bo tepen
    // navadno z odvisnim stavkom izjavljati komu, da bo kdo kaj storil, uresničil: že dolgo mu obeta, da ga bo obiskal; ekspr. obetal mu je, da bo tepen grozil
    // konvencija obeta zagotoviti normalne pogoje zaposlovanja
  2. 2. nav. ekspr. imeti take lastnosti, značilnosti, zaradi katerih se pričakuje kaj
    1. a) pozitivnega, ugodnega: podpirati študente, ki obetajo; kot začetnik je veliko obetal / v stroki je on ime, ki obeta / letina dobro obeta kaže
    2. b) drugega, drugačnega: jutro nam je obetalo lep dan; njegova zunanjost ni obetala nič dobrega; nekatera znamenja obetajo spremembe / njegova prizadevnost je obetala uspeh
oblást -í in -i ž (ȃ) 
  1. 1. možnost vplivati na koga, da ravna po določenih zahtevah, željah, če noče čutiti neprijetnih posledic: v družini je imel oblast oče; izgubiti ekonomsko oblast; po prihodu novega direktorja se je oblast te skupine v podjetju še povečala / dobiti oblast nad možem; priti pod oblast izsiljevalca / dežela je prišla pod tujo oblast
    // možnost vplivati na kaj, obvladovati kaj sploh: človekova oblast nad naravo se veča / imeti v oblasti gospodarski položaj / dana mu je bila oblast zapovedovati vetrovom v pravljicah mogel je
  2. 2. pravica odločati, ukazovati v organizirani družbeni skupnosti: oblast pripada delovnemu ljudstvu; izgubiti, izvajati oblast; kraljeva, vladarska oblast / ekspr. imeti oblast nad življenjem in smrtjo podrejenih / zlorabiti svojo politično oblast / dobiti avtonomno oblast; izvršilna oblast pravica do odločanja in izvrševanja zakonov ali predpisov
    // spraviti koga z oblasti; ta stranka je na oblasti že pet let
  3. 3. s prilastkom celota pravic, ki jih ima država ali oblastnik v odnosu do določenega ozemlja: oblast Nizozemske nad temi otoki je trajala nekaj stoletij / mesto je bilo pod oblastjo freisinških škofov / ta kralj je spravil ves polotok pod svojo oblast
    // celota pravic, ki jih ima kdo glede na svojo funkcijo, pristojnosti v odnosu do podrejenih: oblast fevdalca nad tlačani, živečimi v mestu
  4. 4. celota organov, oseb, ki imajo pravico odločati v organizirani politični skupnosti: oblast se je rušila; utrjevati novo oblast; centralna, civilna, ljudska oblast; sodišče je organ oblasti
    // določen organ, ki ima pravico odločati
    1. a) v organizirani politični skupnosti: oblast je novico zanikala; avstrijske oblasti so na noto odgovorile; občinske, sodne oblasti / ekspr. oblast je akcijo kritizirala
    2. b) s prilastkom na področju kake dejavnosti: cerkvena oblast ga je izobčila; ukrepi luških, šolskih oblasti
  5. 5. nekdaj večja upravna enota: okraji in oblasti
    ●     ekspr. imela je veliko oblast nad njim čustveno, ljubezensko je bil nanjo zelo navezan, od nje zelo odvisen; ekspr. te besede, obljube so imele oblast nad njim so vplivale na njegovo ravnanje, vedenje; publ. šofer je izgubil oblast nad krmilom ni mogel več usmerjati, voditi vozila; ekspr. izgubiti oblast nad seboj ne moči se obvladati; ekspr. ta strast ga je kmalu dobila v oblast kmalu se ji z voljo, zavestjo ni mogel upirati; ta ženska ga je popolnoma dobila v svojo oblast popolnoma se podreja njeni volji, njenim zahtevam; spoznal je, da je v njegovi oblasti da se mora podrejati njegovi volji, zahtevam, če noče čutiti neprijetnih posledic; publ. ta pisatelj ima jezik v popolni oblasti piše zelo lepo, predmetu, namenu pisanja najustrezneje; knjiž., redko zbirati literaturo z vseh grafičnih oblasti področij, panog
    ♦     jur. avtonomna oblast od 1945 do 1963 v sklopu višje upravne enote organizirana politična skupnost z avtonomnimi pravicami ali ozemlje, ki pripada tej skupnosti; sodna oblast pravica do sojenja na podlagi veljavnih zakonov, predpisov, samoupravnih aktov; zakonodajna oblast pravica do izdajanja zakonov; polit. načelo enotnosti oblasti načelo, po katerem je nosilec oblasti ljudstvo, ki to oblast uveljavlja po predstavniških organih; rel. spovedna oblast pravica, dana duhovniku, da more dajati odvezo za grehe
obléka -e ž (ẹ̑) 
  1. 1. izdelek ali skupek izdelkov iz blaga, usnja, ki pokriva telo: sešiti obleko; sleči obleko; arabska, baročna obleka; svilena, volnena obleka / delovna, kopalna, športna obleka; dvodelna obleka; poletna, zimska obleka; potapljaška, vesoljska obleka; obleka za doma; obleke po meri narejene za določeno osebo
  2. 2. oblačilo, ki pokriva zgornji in spodnji del telesa
    1. a) moškega: pomeril je več oblek, preden je eno kupil / moška obleka
    2. b) ženske: šivilja ji dela, šiva novo obleko; obleka in kostim / dolga večerna obleka ki sega (skoraj) do tal; plesna obleka; srajčna obleka / ženska obleka
  3. 3. ed. oblačila, ki se nosijo navadno nad spodnjim perilom: tu prodajajo obleko, tam pa spodnje perilo / omara za obleko
  4. 4. ekspr., s prilastkom zunanja podoba, videz: časopis je dobil novo obleko; odeti etiko v religiozno obleko
    ●     ekspr. obleka kar visi na njem je zelo suh; ekspr. kos ima lepo črno obleko perje; ekspr. po dveh letih je spet oblekel civilno obleko postal civilist; ekspr. metati obleko nase, s sebe hitro se oblačiti, slačiti; ekspr. skočiti v obleko hitro se obleči; šalj. bila je v Evini obleki naga, gola; knjiž. slovenski duh v latinski obleki izražen v latinskem jeziku; obleka naredi človeka kdor se lepo, izbrano oblači, dobi večji ugled, naredi boljši vtis
obležáti -ím dov. (á í) 
  1. 1. ostati v ležečem položaju: pijanec je sredi ceste padel in obležal; obležati kot mrtev; obležati kot snop, vreča
    // ostati v takem položaju
    1. a) zaradi določene poškodbe, izgube življenja: stepli so se in eden je obležal; obležati v krvi
    2. b) zaradi bolezni: dobila je vročino in obležala; obležati za dva meseca; obležati za pljučnico
      // z oslabljenim pomenom, s povedkovim določilom izraža nastop stanja, kot ga nakazuje določilo: udaril je z glavo ob zid in mrtev, nezavesten obležal
  2. 2. ostati na podlagi z daljšo, širšo stranjo: vse drogove so postavili, le eden je obležal / odšli so, listek pa je neopažen obležal na tleh
    // ostati kje sploh: smrad je dolgo časa obležal nad dolino / z oslabljenim pomenom senca nezaupanja je obležala med njima
  3. 3. navadno s prislovnim določilom obstati v ležečem položaju: kovanec se je zatrkljal po tleh in obležal v kotu; priletel je šopek in obležal pri njenih nogah
  4. 4. redko uležati se: pustiti gnoj obležati; sadje bo okusno, ko se obleži
    ●     ekspr. roman je obležal v urednikovi miznici ni bil objavljen; sneg je obležal ni skopnel; pismo je obležalo na pošti ni bilo dostavljeno; ekspr. obležal je na Doberdobu padel je, bil (v boju) ubit; ekspr. povej, kaj ti je obležalo na duši, na srcu kaj te teži, vznemirja; ekspr. ta krivica mu je obležala na duši zaradi te krivice se čuti krivega; se čuti prizadetega; ekspr. ta naloga je obležala na njegovih ramenih za to nalogo je ostal odgovoren on; ekspr. marsikateri jelen je že obležal pod njegovo kroglo marsikaterega jelena je že ustrelil; pog., ekspr. ta človek mi je obležal v želodcu mi je ostal zoprn, mi vzbuja odpor zaradi kakega svojega dejanja; jed mi je obležala v želodcu ostala dlje časa neprebavljena
obljúbljati -am nedov. (ú) 
  1. 1. izjavljati komu, da bo kaj dobil, bo česa deležen: že dolgo mu obljublja lepo knjigo za nagrado; obljubljal ji je zakon / meteorologi obljubljajo lepo vreme
    // navadno z odvisnim stavkom izjavljati komu, da bo kdo kaj storil, uresničil: že dolgo obljublja, da nas bo obiskal; ekspr. obljubljal mu je, da bo tepen grozil
    // dov. obljubljam, da bom stvar uredil
  2. 2. nav. ekspr. imeti take lastnosti, značilnosti, zaradi katerih se pričakuje kaj
    1. a) pozitivnega, ugodnega: drevje obljublja dosti sadja; dekle obljublja, da bo lepotica
    2. b) drugega, drugačnega: nekatera znamenja obljubljajo spremembe
obráten1 -tna -o prid. (ȃ) 
  1. 1. ki se v čem bistvenem popolnoma razlikuje od drugega: s svojo izjavo je dosegel obraten namen, kot je želel; stvar je v resnici obratna; publ. objektivno stanje je navadno v obratnem sorazmerju s subjektivnim občutkom
  2. 2. drugačen od izhodiščnega
    1. a) glede na gibanje: v eni smeri vozi podjetje les, v obratni pa pohištvene izdelke / sklepamo lahko tudi v obratni smeri, kdor prej pride, je prej na vrsti
    2. b) glede na potek dejanja: klicali so jih v obratnem vrstnem redu, kot so oddali prijavnice; časovno zaporedje je lahko obratno od navedenega
      ●       publ. poravnajte račun, v obratnem primeru vas bomo tožili drugače, sicer; pisar. odgovoriti z obratno pošto s prvo pošto, s katero se lahko odgovor odpošlje pošiljatelju
      ♦       mat. obratna funkcija funkcija, ki se dobi iz prvotne funkcije po medsebojni zamenjavi spremenljivk; obratna računska operacija računska operacija, s katero uničimo učinek, ki ga je imela prvotna operacija; obratna vrednost ulomka vrednost, ki se dobi z zamenjavo števca in imenovalca; obratno sorazmerje sorazmerje, pri katerem se ena odvisna količina zmanjšuje v istem razmerju kot druga odvisna količina narašča
obravnáva -e ž (ȃ) 
  1. 1. glagolnik od obravnavati:
    1. a) obravnava poročila; obravnava perečih gospodarskih problemov; izčrpna obravnava narodnega vprašanja; predmet obravnave / dati, predložiti osnutek zakona v javno obravnavo; publ. predlog bo šel v obravnavo se bo obravnaval
    2. b) obravnava predpisane učne snovi
    3. c) statistična obravnava podatkov obdelava
    4. č) publ. njegove težave so zahtevale psihiatrično obravnavo pregled, zdravljenje pri psihiatru
  2. 2. jur. upravni ali sodni postopek, pri katerem se razčiščujejo zadeve v navzočnosti strank: obravnava bo javna; obravnava bo ob deseti uri; udeležiti se obravnave; končati, odložiti, prekiniti obravnavo; priti na obravnavo; vabilo na obravnavo; zapisnik o obravnavi / razpisati obravnavo / disciplinska, pritožbena, sodna, zapuščinska obravnava; glavna obravnava na kateri odloča sodišče o utemeljenosti tožbe
obróč -a m (ọ̑) 
  1. 1. ozka ploščata priprava v obliki kroga, s katero se
    1. a) stiskajo, povezujejo posode: obroč je počil; izdelati obroč; nabijati obroče na sode; leseni, železni obroči; velik obroč; žalost ji stiska srce kot obroč
    2. b) obdajajo kolesa: natakniti, pribiti obroč (na kolo)
    3. c) utrjujejo, krepijo predmeti: dati obroč na ročaj; steber z obroči
  2. 2. kar je temu podobno: v stropu sta dva velika železna obroča; okrasni obroči / plavalni obroč; obroči pri telovadnih napravah / redko okrog oči ima črne obroče kolobarje
  3. 3. zunanji del kolesa, v katerega so vpete špice: obroč se zlomi, zvije / kolesni obroč / avtomobil ima že izrabljene obroče platišča
  4. 4. razvrstitev, razporeditev vojaštva v obliki kroga: partizanske enote so začele ožiti obroč okrog postojanke; prebiti (sovražni) obroč / obkolitveni obroč
    // navadno s prilastkom kar kaj obdaja, obkroža: gasilci so naredili obroč okrog gorečih hiš; obroč sovražnikovih postojank okrog mesta
  5. 5. ekspr., s prilastkom kar utesnjuje, teži: obroč, ki ga je ves čas oklepal, je začel popuščati; obroč skrbi mu stiska srce
    ♦     agr. obroč za bika ki se vtakne biku skozi nosnico ali vanjo in služi za krotenje; anat. medenični obroč del telesnega ogrodja iz križnice in dveh kolčnic; ramenski obroč del telesnega ogrodja iz dveh ključnic in dveh lopatic, ki veže zgornje okončine s trupom; astr. Saturnov obroč Saturnov kolobar; elektr. drsni obroč kovinski obroč, po katerem teče električni tok v rotor ali iz njega; etn. poganjati obroč otroška igra, pri kateri se poganja obroč; kem. obroč geometrična oblika medsebojne povezave ogljikovih atomov v molekuli; benzenov obroč; navt. rešilni obroč priprava za reševanje v morju, reki; strojn. batni obroči tesnilni obroči v utorih na obodu bata; teh. centrirni obroč ki omogoča natančno naravnati strojne dele; zgod. obroč srednjeveška mučilna naprava za natezanje
obsèg -éga m (ȅ ẹ́) 
  1. 1. razsežnost predmeta, telesa po zunanji strani, zlasti glede na širino: izmeriti, oceniti obseg; obseg lipe, smreke / deblo majhnega obsega
  2. 2. s prilastkom razsežnost, velikost
    1. a) glede na površino: obseg gozda; na tem področju je obseg njiv in pašnikov precej velik / obseg posesti je z zakonom omejen
    2. b) glede na število sestavin, delov: navajanje vseh dejstev bi preveč razširilo obseg članka; obseg knjige, pisma / slovar srednjega, večjega obsega / pomenski obseg besede
    3. c) glede na začetno in končno mejo: zvočni obseg človeškega glasu; obseg barv
  3. 3. publ., s prilastkom izraža, da ima kaj razsežnost, velikost, kot jo določa prilastek: sodelovanje je dobilo širok obseg; akcija, vojna je zavzela velik obseg / ta problem se je prvič pojavil tudi v svetovnem obsegu / z oslabljenim pomenom: letošnja proizvodnja je že presegla lanski obseg; obseg izvoza narašča / v prislovni rabi: tovarna dela v skrčenem obsegu; za to delo je potrebno znanje v obsegu srednje šole
    ●     publ. takoj ni dojel obsega njegovih besed smisla, pomena; star. kratek obseg povesti vsebina; publ. dogodek je kmalu izginil iz obsega njegove zavesti ga je kmalu pozabil
    ♦     geom. obseg (lika) dolžina meje lika; mat. obseg števil množica števil, v kateri so izvedljive določene računske operacije
obséžen -žna -o prid., obséžnejši (ẹ́ ẹ̄) 
  1. 1. ki ima velik obseg, veliko ploskovno razsežnost: obsežen gozd, travnik; območje občine je precej obsežno / obsežno področje visokega zračnega pritiska / ekspr. razgled s te gore je zelo obsežen
    // redko velik: obsežen kamen / ima obsežen trebuh
  2. 2. ki ima veliko razsežnost
    1. a) glede na število sestavin, delov: obsežna knjižnica; obsežna zbirka pesmi / roman je precej obsežen / doslej najobsežnejša izdaja pisateljevih del
    2. b) glede na problematiko, vsebino: naredili so obsežen načrt; napisati obsežno razpravo; vaše vprašanje je obsežno / ima obsežno znanje
    3. c) glede na število udeležencev: začeti z obsežno akcijo; obsežne priprave na kongres
obšíren -rna -o prid., obšírnejši (ī) 
  1. 1. ki ima veliko ploskovno razsežnost: obširen gozd; prišla sta na obširen travnik; prostor je precej obširen / poslopje je lepo in obširno veliko
    // evfem., redko debel: bil je precej obširen čez trebuh
  2. 2. navadno z glagolskim samostalnikom ki ima veliko razsežnost
    1. a) glede na problematiko, vsebino: delegacija je imela obširne pogovore; drugo vprašanje je bilo še obširnejše / njegovo delo je zelo obširno / napisati obširno razpravo
    2. b) glede na število udeležencev: začeti z obširno akcijo; anketa je precej obširna
    3. c) glede na število sestavin, delov: obširna zbirka pesmi / knjiga je precej obširna obsežna
      // podroben, natančen: za delo je dobil obširna navodila; poslušal je njegovo obširno razlaganje
obteževáti -újem nedov. (á ȗ) 
  1. 1. dajati, nameščati težek predmet na drugega
    1. a) da se le-ta stisne, ne premika: obteževati kislo zelje
    2. b) zaradi večje teže, ravnotežja: obteževati ladje, žerjave; obteževati s kamni, svincem
  2. 2. delati kaj težje: plezalna vrv mu je zelo obteževala nahrbtnik; pren. skrb mu je obteževala srce
obtežíti -ím dov., tudi obtéži; obtéžil (ī í) 
  1. 1. dati, namestiti težek predmet na drugega
    1. a) da se le-ta stisne, ne premika: obtežiti papir na pisalni mizi; naribano zelje obtežijo z deskami in kamnom
    2. b) zaradi večje teže, ravnotežja: obtežiti ladjo, žerjav / obtežiti merilno vrvico s svincem
      ♦       tekst. obtežiti svilo prepojiti naravno svilo z raztopinami kovinskih soli, čreslovine, da postane težja
  2. 2. narediti kaj težje: vrv mu je preveč obtežila nahrbtnik; pren. skrb, žalost mu je obtežila srce
obvarováti -újem in obvárovati -ujem dov. (á ȗ; á) 
  1. 1. narediti, da kdo ni deležen česa neprijetnega, nezaželenega: obvarovati koga nesreče; obvaroval ga je pred kaznijo; obvarovati se prehlada
  2. 2. v zvezi bog obváruj bogvaruj
    1. a) v prislovni rabi: bog obvaruj, da bi kaj takega storil
    2. b) v medmetni rabi: nič slabega ne vem o njej, bog obvaruj
od... predpona  
  1. 1. v glagolskih sestavljenkah za izražanje
    1. a) usmerjenosti dejanja od določene točke: odbrcniti, odriniti, odvoziti
    2. b) oddaljitve, odmika od določenega kraja: odbobneti, odfrfotati, odsmučati se
    3. c) odstranitve, ločitve od česa, od celote: odbrusiti, odrezati
    4. č) konca dejanja: odigrati, odpeti
    5. d) razveljavitve stanja, kot ga izraža predpona za...: odlepiti, odpečatiti
    6. e) medsebojnega odnosa, medsebojne povezanosti: odgovoriti, odpisati
    7. f) same dovršnosti (včasih brez pomenskega odtenka): odcediti
  2. 2. v imenskih sestavljenkah glagolskega izvora za izražanje pomena, kot ga določa ustrezni glagol: odbitek, odcepek
  3. 3. v imenskih sestavljenkah in sestavljenih prislovih za izražanje pomena, kot ga določa predložna zveza: odkod, odseben, odstotek
odgóvor -a m (ọ̑) 
  1. 1. glagolnik od odgovoriti:
    1. a) izmikati se, izogibati se odgovoru; čakati na odgovor; prositi za odgovor; obotavljati se z odgovorom / ni mu dal odgovora, ker je bil gluh ni mu odgovoril; spraševal ga je, kaj se mu je zgodilo, pa ni dobil odgovora mu ni odgovoril, povedal; ekspr. na to vprašanje nimam odgovora nanj nočem odgovoriti
    2. b) odgovor na to vprašanje mu je bil lahek; odgovor znanstvenikov o tem pojavu / o vzrokih tega pojava še ne morejo dati odgovora ne morejo jih še pojasniti, ugotoviti; na vprašanje kljub odgovorom pravzaprav nisem dobil odgovora mi niso pojasnili, kar sem želel; na to ne vem odgovora tega ne znam pojasniti; dati odgovor na vprašanja delegatov pojasniti jim, kar so želeli; vprašanje je ostalo brez odgovora nepojasnjeno
    3. c) odlašati z odgovorom na pismo / stisniti roko v odgovor
    4. č) ta kritika zahteva javen odgovor; pričakujejo avtorjev odgovor na napade
    5. d) čakati na sovražnikov odgovor / v odgovor na njihovo akcijo so požgali vas
    6. e) odgovor organizma na dražljaj / odgovor umetnika na razmere v deželi
  2. 2. kar se z besedami izrazi komu v zvezi s tem, kar vpraša, vprašuje, poizveduje: odgovor ga ni zadovoljil; prebrati odgovor; jasen, kratek, odklonilen odgovor; preveriti pravilnost odgovora / prišepetati odgovor / moj odgovor je jasen in kratek: da
    // pojasnilo, razlaga: na to vprašanje še ni odgovora; verjeti odgovoru; iskati, najti odgovor, kdo prenaša bolezen
  3. 3. sestavek, ki zavrača očitke, negativno kritiko: objaviti odgovor v časopisu; odgovor jugoslovanske vlade na avstrijsko noto
    // kar se naredi zaradi enakega dejanja, ukrepa, ki ga je prej storil kdo drug: aretacije so bile odgovor na njihove akcije / to so storili v odgovor na kršitev zračnega prostora
  4. 4. kar kdo naredi, da potrdi sprejem obvestila, signala: slišati odgovor na klice
  5. 5. opravičilo pred pristojnim organom, osebo: zahtevati odgovor za jemanje podkupnine / klicati na odgovor zaradi zamud / za to mi boš še dajal odgovor
    ●     evfem. kmalu boš dajal odgovor pred Bogom v krščanskem okolju umrl; v zvezi z vašo prošnjo vam še ne moremo dati odgovora se še nismo odločili; odgovora na vlogo še ni prejel obvestila o odločitvi glede vloge; odgovor je imel ob vsaki priložnosti na jeziku nikoli ni bil v zadregi, kaj bo odgovoril; nikoli ni ostal dolžen odgovora znal je spretno odgovarjati; znal je vsako stvar pojasniti; zmeraj je odpisal; pismo je ostalo brez odgovora nanj naslovnik ni odpisal; sem na dolgu z odgovorom nisem še odgovoril, odpisal
    ♦     mat. odgovor z besedami izražena rešitev uporabne naloge; ptt mednarodni kupon za odgovor kupon, ki se prilaga pismu v drugo državo, za odgovor; brzojavka s plačanim odgovorom; šah. odgovor poteza, vrsta potez, ki jih napravi igralec na potezo drugega
odgovóren -rna -o prid., odgovórnejši (ọ́ ọ̄) 
  1. 1. v povedni rabi dolžen sprejeti sankcije, dati opravičilo
    1. a) če kaj ne ustreza normam, zahtevam, ima negativne posledice: ne more biti odgovoren za dejanja drugih; starši so odgovorni za mladoletne otroke pred oblastjo; za svoje početje ste sami odgovorni / kdo je odgovoren za kvaliteto izdelkov jamči
      // odgovorni urednik urednik, ki je ob pogojih zakona odgovoren za informacije v časopisu
    2. b) če se z zaupano osebo, stvarjo zgodi kaj negativnega: za izposojeno knjigo je odgovoren tisti, ki si jo izposodi; učitelj je odgovoren za otroke, ki jih pelje na izlet
      // dolžen skrbeti za prevzeto obveznost, uresničitev kake naloge: dve šolski leti je bil odgovoren za knjižnico; bil je odgovoren za organizacijo osvobodilnega gibanja na tem področju; starši so odgovorni za otrokov razvoj
      // ki je v takem odnosu do česa negativnega, kot bi bil povzročitelj, storilec: ne bomo mi odgovorni, če se vam bo kaj pripetilo; ne čuti se odgovornega za nesrečo / za nastali položaj so delali odgovorne druge sodelavce
  2. 2. ki si prizadeva zadovoljevati norme, izpolnjevati zahteve, dolžnosti: novi vzgojitelj se mu je zdel zelo odgovorna oseba / odgovoren odnos do ljudi; spodbujati k odgovornemu delu / v tem trenutku je potrebna odgovorna odločitev premišljena, trezna
  3. 3. ki zaradi pomembnosti, posledic zahteva veliko znanje, skrbnost: operacija je odgovoren poseg; zaupali so mu odgovorno nalogo; opravlja zelo odgovorno delo / imeti dovolj strokovnjakov tudi za najbolj odgovorna mesta
  4. 4. v povedni rabi ki je v takem odnosu do koga, da mu mora dajati pojasnilo, utemeljitev za svoje delo, ravnanje: izvršilni organi so odgovorni skupščini; žena je bila v preteklosti odgovorna možu / kritik je odgovoren pred ustvarjalcem
  5. 5. publ. pooblaščen, pristojen: obrniti se na odgovorni forum; odgovorni organi; stiki z odgovornimi predstavniki
    // vodstven, vodilen: odgovorni krogi v stranki; zavzemati odgovorne položaje v organizaciji
    ●     ekspr. z glavo ste odgovorni za njegovo življenje usmrčeni boste, če se mu bo kaj zgodilo
    ♦     jur. odgovorna oseba oseba v delovni ali kaki drugi organizaciji ali uradna oseba, ki je odgovorna za morebiten gospodarski prestopek ali kaznivo dejanje; kazensko odgovorna oseba oseba, ki je po določilih zakona odgovorna za kaznivo dejanje; psih. človek je odgovorno bitje sposoben zavestno sprejemati posledice svojih odločitev, ravnanja
odgovórnost -i ž (ọ́) 
  1. 1. dolžnost sprejeti sankcije, dati opravičilo
    1. a) če kaj ne ustreza normam, zahtevam, ima negativne posledice: odgovornost lahko preide na drugo osebo; hotel se je rešiti odgovornosti za prejšnje delovanje; odgovornost staršev za dejanja mladoletnih otrok; zahtevati odgovornost pri delu; enakost pravic, dolžnosti in odgovornosti delavcev / sprejeti odgovornost za odločitev; ekspr. kdo nosi odgovornost za to je odgovoren
      // podjetje prevzema odgovornost za kvaliteto izdelkov jamstvo
    2. b) če se z zaupano osebo, stvarjo zgodi kaj negativnega: niso ga vzeli s seboj, ker bi bila to zanje prehuda odgovornost / na odgovornost uporaba stopnic na lastno odgovornost; pojdi na mojo odgovornost; to je storil na svojo odgovornost
      // dolžnost skrbeti za prevzeto obveznost, uresničitev kake naloge: sprejeti odgovornost za napredek dežele; breme odgovornosti; publ. vsa odgovornost leži na nas mi smo za vse odgovorni
      // odnos do česa negativnega, kot bi bil povzročitelj, storilec: odklanjati odgovornost za neuspeh; pripisati mladini odgovornost za kulturno mrtvilo; radi bi zmanjšali svojo odgovornost za krizo v meddržavnih odnosih
  2. 2. lastnost, značilnost človeka, ki si prizadeva zadovoljevati norme, izpolnjevati zahteve, dolžnosti: pri tej odločitvi je pokazal veliko odgovornost in življenjsko modrost; razvijati odgovornost in samostojnost komunistov; ravnati brez odgovornosti; merilo odgovornosti študentov so njihovi uspehi
  3. 3. naloga, obveznost: skrbeti za promet s tako zastarelimi napravami je prevelika odgovornost; zaupati komu nove odgovornosti
  4. 4. odnos, pri katerem mora kdo dajati pojasnilo, utemeljitev za svoje delo, ravnanje: obstaja odgovornost podrejenih do nadrejenih in obratno; urediti odgovornost izvršnega sveta skupščini / ekspr. prevzeti odgovornost pred zgodovino
  5. 5. lastnost, značilnost tega, kar zaradi pomembnosti, posledic zahteva veliko znanje, skrbnost: ni se zavedal odgovornosti zaupane naloge; odgovornost odločitve
    ●     ekspr. kakšna odgovornost je voditi mlade ljudi kako težko je; publ. klicati, poklicati koga na odgovornost odgovor
    ♦     jur. civilna odgovornost odgovornost za škodo, ki ne izvira iz kaznivega dejanja; disciplinska odgovornost odgovornost zaradi neizpolnjevanja ali malomarnega izpolnjevanja delovnih obveznosti; kazenska odgovornost odgovornost krivega in prištevnega ali zmanjšano prištevnega storilca kaznivega dejanja; krivdna odgovornost; materialna odgovornost odgovornost za povračilo premoženjske škode; odškodninska odgovornost; osebna odgovornost odgovornost določene osebe same kot fizične osebe; psih. odgovornost sposobnost zavestno sprejemati posledice svojih odločitev, ravnanja
odkleníti -klénem dov. (ī ẹ́) 
  1. 1. dati mehanizem ključavnice v tak položaj
    1. a) da se kaj lahko odpre: vtaknil je ključ v ključavnico in odklenil; ta ključ ne odklene / odkleniti vrata / odkleniti omaro, stanovanje
    2. b) da kaj lahko začne delovati: odkleniti kolo, volan
  2. 2. knjiž., ekspr. razkriti, razodeti: odklenil ji je svojo notranjost / odkleniti komu srce
    ●     ekspr. po petih letih so mu odklenili ječo mu dovolili odhod iz ječe, ga izpustili; odkleniti psa narediti, da ni več z verigo pritrjen k čemu
odklépati -am nedov. (ẹ̑) 
  1. 1. spravljati ključavnico v tak položaj
    1. a) da se kaj lahko odpre: dolgo je odklepal, pa ni mogel odkleniti; ta ključ ne odklepa / odklepati vrata / odklepati in zaklepati blagajno
    2. b) da kaj lahko začne delovati: odklepati kolo
  2. 2. knjiž., ekspr. razkrivati, razodevati: prerad odklepa svojo notranjost
odnòs -ôsa m (ȍ ó) 
  1. 1. kar obstaja med stvarema, stvarmi, ki imajo z določenega stališča kaj skupnega: dognati, poznati, ugotoviti odnos; izraziti odnos med stvarmi z dogovorjenimi znaki; časovni, merski, posledični odnos; stvari so v prostorskem odnosu; odnos protislovnosti, zamenljivosti / publ. odnos sil v svetu se je spremenil razmerje; knjiga opisuje odnos med človekom in okoljem medsebojne vplive
    // z oslabljenim pomenom biti v sorodstvenem odnosu v sorodstvu
  2. 2. nav. mn., navadno s prilastkom kar obstaja med posamezniki, skupinami
    1. a) ob skupni dejavnosti: z družbenimi spremembami se spreminjajo tudi družbeni odnosi; proučevati družinske odnose pri primitivnih ljudstvih; odnosi v delovni organizaciji; urejati odnose v skupnostih, med ljudmi s predpisi / fevdalni, samoupravni, socialistični odnosi
    2. b) ob sodelovanju: imeti dobre odnose s sosednjimi državami; pretrgati, vzpostaviti, publ. gojiti, navezati odnose s kom / z njim nima odnosov stikov; publ. razširiti gospodarske odnose sodelovanje
      // diplomatski odnosi
    3. c) v osebnem življenju: obe družini imata prijateljske odnose; ta dogodek je poslabšal njihove sosedske odnose / njihovi odnosi so postali zelo napeti / slabi čustveni odnosi v družini / imeti s kom ljubezenske, spolne odnose
  3. 3. kar se izraža, kaže v ravnanju s kom, vedenju do koga: motil jih je njun odnos; izboljšati, spremeniti odnos do sodelavcev; zaradi njegovega človeškega odnosa do pacientov so ga vsi cenili; omalovažujoč odnos do sodelavcev; prijateljski odnos med njima / z oslabljenim pomenom imeti gospodovalen, korekten odnos do koga biti do njega gospodovalen, korekten
  4. 4. v zvezi z do kar se izraža, kaže v ocenjevanju, presojanju česa: oblikovati učenčev odnos do kulture; spremeniti človekov odnos do narave, umetnosti; imeti kritičen, naklonjen, odklonilen, pozitiven odnos do česa
    ●     ekspr. ima odnos do dela rad dela; do moderne glasbe nima nobenega odnosa ne zanima se zanjo; do očeta nima pravega odnosa ga ne ljubi, ne spoštuje
  5. 5. v prislovni rabi, navadno v zvezi v odnosu do izraža omejitev, izhodišče pri opredeljevanju: otrok v odnosu do staršev / publ.: oceniti koga v odnosu do drugega v primerjavi z drugim; industrijske panoge v odnosu na zunanji trg glede na
    ♦     ekon. blagovno-denarni odnosi med kupci in prodajalci v zvezi z nakupovanjem in prodajanjem; proizvodni odnosi med ljudmi pri proizvajanju, menjavanju, razporejanju in porabljanju dobrin; jur. pravni odnos urejen s pravnimi normami; pogodbeni odnos med pogodbenima strankama; mat. odnos med množicama
odpírati -am nedov. (ī ȋ) 
  1. 1. dajati kaj v tak položaj
    1. a) da je mogoč prehod, vstop ali izstop: odpirati okna, vrata; odpirati zapornice; nastežaj, počasi, tiho odpirati / ta ključ odpira veliko vrat odklepa
    2. b) da postaja notranjost dostopna: odpirati omaro, sobo / otroci so radi odpirali klavir; odpirati predal; kar naprej je odpirala in zapirala torbico
      // navadno z dajalnikom z odprtjem vrat omogočati komu vstop ali izstop: odpirala jim je sama gospodinja; prižgal je luč in šel odpirat / njemu niso hoteli odpirati
  2. 2. z odstranjevanjem določenega dela na čem delati dostopno notranjost, vsebino: odpirati konzervo, sod; steklenico je dolgo odpiral / odpirati pisma
    // s prerezom delati notranjost dostopno: odpirati pacientu prsni koš / odpirati gnojno bulo
  3. 3. delati, da prilegajoči se deli česa niso več drug ob drugem: pes je odpiral gobec in kazal zobe; odpirati školjko; na široko odpirati veke; zreli stroki so se že odpirali / odpirati oči, usta / roža odpira cvet / pri potresih se lahko zemlja tudi odpira nastajajo razpoke, jame v njej
    // delati, da kaj ni sklenjeno: odpirati člene na verigi; odpirati obroč
    // delati, da kaj prihaja v položaj, značilen pri uporabljanju: odpirati pahljačo; dežnik se ni hotel odpirati / odpirati knjigo; odpirala je note, kakor da bi igrala / odpirati žepni nož; škarje se nerade odpirajo
  4. 4. dajati del priprave v tak položaj, da ima kaj prosto pot: odpirati pipo, ventil / pog. odpirati radio, televizor vključevati
    // na tak način omogočati izhod česa: odpirati paro, plin; ne odpiraj vode v kopalnici
  5. 5. začenjati delati, poslovati: lokal odpirajo ob sedmih; ob tej uri se navadno odpirajo večje trgovine
  6. 6. delati, da se kje začne kaka (poklicna) dejavnost: banka odpira nove podružnice / odpirati kamnolom, rudnik / odpirati nove letalske linije / odpirati nova delovna mesta
  7. 7. izročati, dajati v javno, splošno uporabo, navadno slovesno, po predpisih: odpirati nove ceste; odpirati kegljišče v gostilni
    // delati kaj dostopno za javnost, obiskovalce: začeli so odpirati gradove, parke / odpirati kaj za javnost / odpirati revijo mladim sodelavcem
  8. 8. delati, da kaj začne potekati, navadno slovesno, po predpisih: odpirati kongres, zasedanje / seje odpira tajnik / slovesno odpirati razstavo
    // začenjati kaj sploh: odpirati debato; odpirati nove teme / publ. odpirati problem, vprašanje začenjati govoriti, razpravljati o njem
  9. 9. v zvezi odpirati pot, vrata omogočati komu, da lahko kam gre, pride: odpirati človeku pot v svet, vesolje; z novim prekopom se odpira ladjam direktna pot na morje / odpirati domačim izdelkom pot, vrata na tuja tržišča
    // publ. omogočati nastop, uveljavljanje česa: nova določila odpirajo prosto pot najsposobnejšim; ta reforma odpira pot izboljšanemu načinu dela; odpirati vrata novim težnjam v umetnosti / odpirati vrata privatni pobudi
    ●     ekspr. glasba jim je odpirala srca jih je delala dovzetne za čustva; miličnik odpira in zapira cesto dovoljuje in prepoveduje prehod čez njo; ekspr. na široko je odpiral denarnico bil je zelo radodaren; ekspr. odpirati komu svojo dušo, srce izpovedovati svoja čustva, misli; publ. odpirati možnosti za kaj dajati; ekspr. odpirati komu oči omogočati mu, da gleda, spoznava stvari, kakršne dejansko so; naučil se je odpirati oči in zapirati ušesa gledati, opazovati in molčati; pogled nanjo mu odpira stare rane mu vedno znova povzroča bolečine; ekspr. študija odpira pogled v evropsko gledališko snovanje kaže, razkriva; prijemi, s katerimi si pisatelj odpira človeška srca pridobiva naklonjenost; ekspr. kar usta so odpirali, ko so to slišali zelo so se čudili; ekspr. ali boš tudi pred sodnikom tako široko odpiral usta toliko (slabega) govoril (o nasprotniku); vrata svoje šole je brezplačno odpiral tudi revnim otrokom v šolo je sprejemal tudi revne otroke; ekspr. vrata se mu povsod odpirajo povsod ga (radi) sprejemajo; povsod ima uspeh
odpréti -prèm dov., odpŕl (ẹ́ ȅ) 
  1. 1. dati kaj v tak položaj
    1. a) da je mogoč prehod, vstop ali izstop: odpreti okno, vrata; odpreti zapornice; odpreti za ped; hrupno, tiho odpreti; odpreti nastežaj; vrata so se nenadoma sama odprla
    2. b) da postane notranjost dostopna: odpreti omaro, sobo / odprla je klavir in začela igrati; odpreti predal
      // navadno z dajalnikom z odprtjem vrat omogočiti komu vstop ali izstop: odprl jim je sam gospodar; kdo nam pride odpret; dolgo ji ni nihče odprl / odpreti ovcam stajo / odpreti kokoši izpustiti jih iz kurnika
      // kot nagovor ljudje, odprite
  2. 2. z odstranitvijo določenega dela na čem narediti dostopno notranjost, vsebino: odpreti kozarec, škatlo; odpreti steklenico / odpreti pismo; oporoko so odprli na sodišču
    // s prerezom narediti notranjost dostopno: odpreti pacientu glavo, prsni koš / odpreti gnojno bulo, veno na vratu / odpreti divjad odstraniti ji drobovje
    // pog. bolnico so samo odprli in takoj zašili
  3. 3. narediti, da prilegajoči se deli česa niso več drug ob drugem: odpreti školjko; na široko je odprl veke; zrel strok se je odprl / odpreti oči, usta / roža odpre cvet / pri potresu se je zemlja odprla je nastala razpoka, jama v njej
    // narediti, da kaj ni sklenjeno: odpreti člen na verigi; odpreti obroček / odpreti krog pri plesu
    // narediti, da kaj pride v položaj, značilen pri uporabljanju: odpreti dežnik, pahljačo; padalo se ni hotelo odpreti / odpreti knjigo; odprla je note, kakor da bi igrala / odpreti žepni nož izvleči rezilo
  4. 4. dati del priprave v tak položaj, da ima kaj prosto pot: odpreti pipo, ventil / pog.: odpreti radio, televizor vključiti; sedel je k radiu in odprl Ljubljano poiskal zvezo z radijsko oddajno postajo Ljubljana
    // na tak način omogočiti izhod česa: odpreti paro, plin / odpreti vodo v kopalnici
  5. 5. začeti delati, poslovati: lokal, trgovino odprejo ob sedmih; blagajna se odpre čez pol ure
  6. 6. narediti, da se kje začne kaka (poklicna) dejavnost: odpreti nov obrat; banka je odprla dve podružnici; odpreti veleposlaništvo v kaki državi / odpreti novo linijo v avtobusnem prometu / pog. odprl je obrt postal je samostojen obrtnik
    // pog. sovražnik je odprl novo bojišče začel napad drugje, na drugem ozemlju
    // odpreti novo delovno mesto
  7. 7. izročiti, dati v javno, splošno uporabo, navadno slovesno, po predpisih: odpreti dom, most; cesto bodo odprli za republiški praznik / odprli so novo smučarsko središče uredili, zgradili
    // dati v uporabo: predor so po dolgotrajnem popravljanju le odprli / odpreti prekop za mednarodno plovbo / miličnik je odprl cesto, križišče
    // narediti kaj dostopno za javnost, obiskovalce: odpreti grad, park / odpreti kaj za javnost / odpreti dom številnim obiskovalcem / odpreti revijo mlajšim sodelavcem
  8. 8. narediti, da kaj začne potekati, navadno slovesno, po predpisih: kongres je odprl predsednik mednarodnega združenja; odpreti prireditev / odpreti sejo, zasedanje
    // začeti kaj sploh: s tem delom so odprli letošnjo gledališko sezono / odpreti debato; publ. odpreti polemiko / publ. odpreti problem, vprašanje začeti govoriti, razpravljati o njem
  9. 9. v zvezi odpreti pot, vrata omogočiti komu, da lahko kam gre, pride: ta poraz je odprl sovražniku pot v zaledje; s prekopom se je ladjam odprla direktna pot na morje / nova iznajdba mu je odprla pot, vrata v svet
    // publ. omogočiti nastop, uveljavljanje česa: odpreti vrata tržnemu gospodarjenju; odpreti vrata novim težnjam v umetnosti / odpreti vrata mirovni konferenci; gledališče je že v prvi sezoni odprlo pot, vrata klasiki je začelo uprizarjati klasična dela
  10. 10. voj., v zvezi z ogenj začeti močno obstreljevati določen cilj: četa je odprla strojnični, topovski ogenj; odpreti ogenj iz pušk; odpreti ogenj na sovražno postojanko
    ●     ekspr. starši so bili pripravljeni odpreti denarnico dati denar za kaj; ekspr. odpreti komu svojo dušo, svoje srce izpovedati mu svoja čustva, misli; dijak sploh ni odprl knjige se ni učil, bral; ekspr. svojim učencem je odprl lepote domačih pesnikov pokazal, razkril; odpreti mejo dovoliti prihod, uvoz v državo, na ozemlje ali odhod, izvoz iz države, z ozemlja; publ. odpreti možnosti za kaj dati; ekspr. odpreti komu oči omogočiti mu, da zagleda, spozna stvar, kakršna dejansko je; ekspr. odprla je vse svoje registre zelo glasno je govorila, pela; odpreti usta od začudenja zelo se začuditi; ekspr. ne odpre ust nič ne (spre)govori, reče; ekspr. dobro odpri ušesa poslušaj, prisluhni; ekspr. hoteli so si odpreti vrata za morebitno vrnitev zagotoviti si možnost vrnitve; ekspr. odpreti je moral veliko vrat, da je preskrbel potrebna potrdila moral je iti v veliko uradov; ekspr. zaradi graje se učenčku glava ni odprla ni postal bolj bister, razumen; ekspr. vsak dan se odpre nov grob kdo umre; ekspr. nad vasjo se je odprlo nebo se je močno zabliskalo; ekspr. ob njej se mu je odprlo nebo zelo ga je osrečila; ekspr. prepozno so se jim odprle oči so spoznali stvari, kakršne dejansko so; preg. zlat ključ vsaka vrata odpre z denarjem se vse doseže
    ♦     fin. odpreti akreditiv prevzeti obveznost plačati akreditiv; odpreti konto narediti prvo vknjižbo; odpreti tekoči račun; grad. odpreti gradbišče začeti z gradnjo
odpúst -a m (ȗ) 
  1. 1. glagolnik od odpustiti:
    1. a) prosil je za odpust; večina se je strinjala z njegovim odpustom; odpust iz rudnika, vojaške službe / preprečiti množičen odpust delavcev odpuščanje
    2. b) čakati na odpust iz bolnice / začasni odpust kaznjenca
      ♦       jur. pogojni odpust predčasna izpustitev obsojenca na prostost s pogojem, da ne bo storil do izteka kazni novega kaznivega dejanja
  2. 2. zastar. dopust: podaljšati odpust; dobil je tri dni odpusta
odtegníti in odtégniti -em dov. (ī ẹ́) 
  1. 1. s hitrim gibom narediti, da kdo česa ne more prijeti, se česa ne more dotakniti: odtegnil je pismo, po katerem je segla; hotel ji je poljubiti roko, pa jo je odtegnila
  2. 2. narediti, povzročiti, da kdo
    1. a) ni več skupaj s kom: služba ga je za dolgo odtegnila od družine; odtegnil se je ljudem
    2. b) česa ne dela več: bolezen me je odtegnila od dela, učenja; odtegniti se literarnemu ustvarjanju
    3. c) preneha imeti naklonjena, prijateljska čustva do koga: hoteli so jo odtegniti od fanta; odtegniti se družini, prijatelju
    4. č) ni več pod vplivom koga: odtegniti otroka slabi družbi / odtegniti koga tujemu vplivu
  3. 3. zmanjšati izplačilo za določen znesek: vsak mesec mu odtegnejo tisoč dinarjev; odtegniti od plače; odtegniti na račun posojila / odtegniti obresti
  4. 4. z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža prenehanje dejanja, kot ga določa samostalnik: odtegniti komu pomoč; odtegnil mu je svoje zaupanje ni mu več zaupal
    ●     knjiž. ni mogel odtegniti oči, pogleda od nje neprestano jo je gledal; knjiž. odtegniti pozornost ljudi od tega vprašanja odvrniti; knjiž. s sušenjem odtegniti sadju vlažnost odvzeti; knjiž. odtegniti denar iz obtoka vzeti
odtegováti -újem nedov. (á ȗ) 
  1. 1. s hitrimi gibi delati, da kdo česa ne more več držati, se česa ne more več dotikati: odtegovati roko
  2. 2. delati, povzročati, da kdo
    1. a) ni več skupaj s kom: služba ga odteguje otrokom; odtegovati se družbi
    2. b) ne dela več česa: odtegovati koga od dela
    3. c) da kdo prenehava imeti naklonjena, prijateljska čustva do koga: tožila je, da ji odteguje otroke; odtegovati se drug drugemu; čutil je, da se mu prijatelj počasi odteguje
    4. č) ni več pod vplivom koga: odtegovati mladino slabi družbi / odtegovati negativnemu vplivu slabih filmov
  3. 3. zmanjševati izplačilo za določen znesek: odtegovati od osebnih dohodkov; odtegujejo mu za nakup pralnega stroja; vračal bi v obrokih in odtegovali bi mu pri obračunih
  4. 4. z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža prenehavanje dejanja, kot ga določa samostalnik: odtegovati pomoč; začela mu je odtegovati naklonjenost ni mu bila več naklonjena
    ●     knjiž. plevel odteguje zemlji hranljive snovi jemlje; knjiž. odtegovala je oči njegovemu pogledu ni se hotela spogledati z njim; knjiž. odtegovati komu poglede ne hoteti gledati ga
odtŕgati -am stil. -tŕžem dov. (ŕ ȓ) 
  1. 1. s trganjem odstraniti: odtrgati gumb; odtrgati liste z vejice; odtrgati jabolku pecelj; odtrgati krilu rob; odtrgati z roko, zobmi / odtrgati jabolko, nekaj rož / odtrgati ročaj odlomiti; ročica se je odtrgala; na pobočju se je odtrgala skala in se zvalila v dolino / ekspr. bomba mu je odtrgala roko; veter je odtrgal čoln
    // s trganjem ločiti od večje količine: odtrgati kos blaga, papirja; odtrgati nitko
    // s trganjem odstraniti del česa: odtrgati predolge niti, stebelca
  2. 2. narediti, povzročiti, da kdo
    1. a) ni več skupaj s kom: hotela ga je odtrgati od družine, žene; odtrgati se od svoje družbe / odtrgati kraj od zaledja
    2. b) preneha imeti naklonjena, prijateljska čustva do koga: ta dogodek ga je odtrgal od nje; v tujini se je odtrgal od domačih / nihče ga ne more odtrgati od zemlje
    3. c) ne more delati več česa: odtrgati koga od dela, študija
  3. 3. zmanjšati izplačilo za določen znesek; odtegniti: vsak mesec mu odtrgajo petino plače; sto dinarjev mu je odtrgal, ker je pokvaril stroj
    ●     ekspr. delo ga je za dolgo odtrgalo od doma zaradi dela je bil dolgo zdoma; ekspr. svojih misli ne more odtrgati od njega ne more prenehati misliti nanj; ekspr. ni mogel odtrgati oči, pogleda od nje neprestano jo je gledal
odvézati in odvezáti -véžem dov. (ẹ́ á ẹ́) 
  1. 1. narediti, da kaj preneha biti
    1. a) zavezano: odvezati komu čevelj; nahrbtnik se mu je odvezal / odvezali so mu oči, da je lahko vse gledal; odvezati usta / odvezati vezalke, vrvico / odvezati zanko
    2. b) privezano: odvezati čoln; odvezati vrv od voza
    3. c) povezano, zvezano: odvezati paket / odvezati jetnikom roke
      // odstraniti obvezo: odvezati roko / odvezati rano
  2. 2. narediti, da kdo ni več dolžen storiti, delati česa; oprostiti: odvezati koga dolžnosti, odgovornosti; odvezali so jo od vsega dela / odvezati koga dolga / odvezati od kazni
    // narediti, da kdo ni več dolžen vztrajati pri obveznosti: samo smrt ga odveže obljube, prisege; odvezati od molčečnosti
    ●     ekspr. pijača jim je odvezala jezike je povzročila, da so začeli dosti in sproščeno govoriti; ekspr. odvezali so ga vsake krivde izjavili so, da ni kriv
odvezováti -újem nedov. (á ȗ) 
  1. 1. delati, da kaj preneha biti
    1. a) zavezano: odvezovati otroku čevlje; odvezovati mošnjo / odvezovati vrvico
    2. b) privezano: odvezovati okraske; odvezovati živali od jasli
    3. c) povezano, zvezano: odvezovati paket; odvezovati voz
      // odstranjevati obvezo: odvezovati rano
  2. 2. delati, da kdo ni več dolžen storiti, delati česa; oproščati: odvezovati koga odgovornosti; to nas ne odvezuje, da bi se stvari ne lotili
    // delati, da kdo ni več dolžen vztrajati pri obveznosti: odvezovati obljube; odvezovati koga od prisege
    ●     ekspr. vino odvezuje ljudem jezike povzroča, da začnejo dosti in sproščeno govoriti
oklèp -épa m (ȅ ẹ́) 
  1. 1. nekdaj kovinska vojaška obleka, gibljiva na sklepih: nadeti si oklep; težek bojni oklep; oklep srednjeveškega viteza; oklep z vizirjem / razstava orožja in oklepov / prsni oklep brez rokavov
  2. 2. trden zunanji zaščitni del
    1. a) vojaškega vozila: tanki z debelim oklepom; neprebojni oklep ladje
    2. b) s prilastkom kakega predmeta: oklep blagajne; kovinski oklep ročne bombe; močen oklep filmske kamere / kamnit oklep vodnjaka
  3. 3. zunanje ogrodje nekaterih živali: rakov oklep; oklep želve / žival se je obdala z oklepom
  4. 4. navadno s prilastkom kar kaj močno prijema, stiska: mavčni oklep; tesen usnjen oklep; počutim se lahkega, kot bi padel oklep z mene
    // ekspr., z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: živeti v oklepu gotovosti; obdal se je z oklepom molka in potrpežljivosti
    ♦     bot. alpska rastlina z belimi ali rdečkastimi cveti v socvetjih, Androsace
okóliš tudi okolíš -a m (ọ̑; í) 
  1. 1. s prilastkom določeno ozemlje kot organizacijska enota za
    1. a) dejavnost kake ustanove, organizacije: dostavni poštni okoliš; matični, sodni, šolski okoliš / gradbeni, zazidalni okoliš / mestni okoliš / odkar so zemljo razdelili, spada vse pod poljanski okoliš
    2. b) kak dogodek, opravilo: popisni, volilni okoliš
    3. c) pridobivanje česa: sadni, semenski okoliš / proizvodni okoliš
  2. 2. redko okolica, soseščina: v vsem okolišu ni poznala nobenega človeka; okoliš mesta
  3. 3. star., v prislovni rabi, v zvezi brez okolišev brez prikrivanja, naravnost: povedala mu je brez okolišev
    ●     star. izvedeti kaj po okoliših posredno, po ovinkih; redko v njenem okolišu so imeli gospodinjske skrbi za nizke okolju, miljeju
okóren -rna -o prid., okórnejši (ọ́ ọ̄) 
  1. 1. ki se ne vede, ne ravna popolnoma v skladu z družabnimi pravili: okoren podeželski fant; v ženski družbi je precej okoren; stal je pred njo, okoren kakor poleno / okorna zahvala; besede so se mu zdele smešne in okorne
    // neroden, nepripraven: okoren plesalec; novi delavec je še okoren / z okorno roko je prijel za pero
  2. 2. ki zaradi velikosti, nesorazmernih oblik ne ustreza
    1. a) dobro namenu: okorni čevlji; okoren voz; okorno pero
    2. b) estetskemu videzu: velik, okoren človek / okorna hoja / podpisati se z okornimi črkami
      // slovnično, stilno neizoblikovan: okoren, včasih nerazumljiv jezik; okorni verzi / okorno izražanje
  3. 3. ki se s težavo giblje, premika: star človek je okoren / okorni prsti; okorne noge
okóvje -a s (ọ̑) 
  1. 1. kovinski deli, ki
    1. a) varujejo ali so za okras: kovček ima novo okovje; štedilnik z zarjavelim okovjem; čevlji z okovjem na robovih
    2. b) omogočajo določeno funkcijo: okovje oken; okovje za vrata / okovje kopalnice / pohištveno, stavbno okovje
      ♦       šport. smučarsko okovje na smuči pritrjeni kovinski deli stremen
  2. 2. več okovov, okovi: jetnik z okovjem na nogah / ekspr. dati narod v okovje
okràj -ája m (ȁ á) 
  1. 1. do 1965 družbenopolitična skupnost, večja od občine: predsednik okraja; gospodarski razvoj okraja / občine v okraju na ozemlju okraja
    // pog. organi take skupnosti: okraj je v sosednji stavbi; biti v službi na okraju / ekspr. ves okraj hodi sem na malico vsi delavci organov take skupnosti
    // manifestanti so se zbrali pred okrajem poslopjem, kjer imajo ti organi sedež
  2. 2. v nekaterih državah večja upravna enota: država je razdeljena na pokrajine, te pa na okraje / politični okraj / mestni okraj osnovna upravna enota v nekaterih velikih mestih; dunajski mestni okraji
    // s prilastkom določeno ozemlje kot organizacijska enota za
    1. a) dejavnost kake ustanove, organizacije: sodni, šolski okraj
    2. b) kak dogodek, opravilo: naborni, volilni okraj
  3. 3. redko del mesta s posebnimi značilnostmi; četrt: delavski, poslovni okraj
  4. 4. zastar. področje, območje: s tega okraja odteka voda v jezero; za vinogradništvo primeren okraj
  5. 5. nav. mn., star. krajevec, krajec: klobuk s širokimi okraji
okrájen -jna -o prid. (ȃ) 
  1. 1. nanašajoč se na okraj:
    1. a) okrajni organi / okrajna konferenca / okrajni ljudski odbor prva leta po 1945 organ državne oblasti v okraju; okrajni narodnoosvobodilni odbor med narodnoosvobodilnim bojem narodnoosvobodilni odbor v okraju
      // okrajne meje
    2. b) v stari Avstriji in v stari Jugoslaviji: okrajni glavar, načelnik; okrajni zdravnik uradno določen zdravnik, ki nadzoruje določene naloge, obveznosti zdravnikov v okraju
    3. c) okrajni šolski svet
  2. 2. zastar. obkrajen: okrajne veje / imeti oblast v mestu in okrajnih vaseh okoliških
okróžje -a s (ọ̑) 
  1. 1. v nekaterih državah večja upravna enota: to okrožje ima trinajst okrajev / politično, upravno okrožje
    ●     okrožje od 1945 do 1947 upravna enota, večja od okraja; okrožje med narodnoosvobodilnim bojem večja upravna enota narodnoosvobodilne oblasti
    // organi, uradi take enote: dobiti navodila z okrožja
    // s prilastkom določeno ozemlje kot večja organizacijska enota za
    1. a) dejavnost kake ustanove, organizacije: sodno, šolsko okrožje
    2. b) kak dogodek, opravilo: naborno, volilno okrožje
  2. 2. knjiž., redko področje, območje: to je že okrožje drugega divjega petelina / prepovedano je streljati v okrožju petih kilometrov
  3. 3. zastar. okolica, soseščina: z vrha hriba je lep pogled na mesto in okrožje / požar je zajel tudi poslopja v okrožju
  4. 4. star. okolje, milje: vplivi okrožja na človekovo razpoloženje / živeti v ozkosrčnem okrožju
    ♦     voj. vojaško okrožje vojaška teritorialna uprava, ki se ukvarja z mobilizacijsko, naborno in kadrovsko problematiko vojaških obveznikov
omejênost -i ž (é) 
  1. 1. lastnost, značilnost omejenega:
    1. a) časovna omejenost pojava; pokrajinska omejenost upora / omejenost pooblastila
    2. b) očitati komu omejenost in duhovno ozkost / omejenost takega ravnanja je očitna / duševna, nazorska omejenost / v svoji omejenosti ni na to nikoli pomislil
  2. 2. redko kar je omejeno, neumno: zapisal je nekaj omejenosti
omejeváti -újem nedov. (á ȗ) 
  1. 1. določati, označevati mejo česa: črta omejuje igrišče / ta oznaka omejuje rabo besede na določeno področje
    // določati razsežnost, obliko česa: pokrajino omejujejo visoka gorovja / skalnata stena omejuje jezero od vzhoda; redko obzidje omejuje mesto od predmestja deli, ločuje
  2. 2. delati, povzročati, da kaj ne preseže določene meje, stopnje: ta zavora omejuje hitrost / ekspr. omejevati izdatke na minimum
  3. 3. določati, predpisovati najvišjo ali najnižjo mejo česa: časovno omejevati govornike / omejevati vpis v šole / omejevati navzdol, navzgor
  4. 4. delati, povzročati, da je kaj manjše
    1. a) glede na količino, število: zaradi slabe prodaje omejujejo proizvodnjo / omejevati pitje alkohola / omejevati nesreče pri delu; omejevati rojstva
    2. b) glede na možni razpon: te lastnosti omejujejo uporabnost aparata; dana določila omejujejo njegovo vlogo
    3. c) glede na obseg, področje: z regulacijami omejevati poplave / omejevati komu delovanje
      // preprečevati širjenje kakega pojava: omejevati požar, upor
  5. 5. delati, da kako dejanje, dejavnost obsega samo to, kar nakazuje določilo: svoje zanimanje omejuje na letalstvo / to omejuje razpravo na redke strokovnjake; omejevati se na bistveno
  6. 6. delati, povzročati, da kdo nima česa v polni meri: omejevati svobodo / omejevati moč koga / pri tem te nihče ne ovira in ne omejuje
omejíti -ím dov., oméjil (ī í) 
  1. 1. določiti, označiti mejo česa: omejiti igrišče s črto / težko je časovno omejiti ta pojav
  2. 2. narediti, povzročiti, da kaj ne preseže določene meje, stopnje: ta mehanizem omeji hitrost dvigala / ekspr. omejiti izgube na minimum
  3. 3. določiti, predpisati najvišjo ali najnižjo mejo česa: omejiti hitrost avtomobilom; omejiti višino kredita / omejiti vojaško obveznost na dve leti / omejiti navzdol, navzgor
  4. 4. narediti, povzročiti, da postane kaj manjše
    1. a) glede na količino, število: tovarne so omejile proizvodnjo; omejiti stroške za polovico / kajenje je moral omejiti / omejiti rojstva / pouk nemščine so omejili v korist angleščine
    2. b) glede na možni razpon: omejiti vlogo, vpliv koga; s tem smo si omejili možnosti za boljši uspeh
    3. c) glede na obseg, področje: z regulacijami omejiti poplave / omejiti komu delovanje
      // preprečiti širjenje kakega pojava: omejiti požar, upor
      // narediti, povzročiti, da velja kaj v manjši meri, obsegu: omejiti prvotno izjavo, obljubo
  5. 5. narediti, da kako dejanje, dejavnost obsega samo to, kar nakazuje določilo: svoja raziskovanja je omejil na alge / potovanja je omejil na Jugoslavijo / razprave ne smemo omejiti na posamezne odbore; omejiti se na najpomembnejše / polemika se je omejila na gledališko umetnost
  6. 6. narediti, povzročiti, da kdo nima česa v polni meri: omejiti pravice / omejiti pooblastilo, prepoved / omejiti koga pri hrani; omejiti se v jedi
    ●     publ. realizem je treba omejiti od naturalizma ločiti, razmejiti
omíliti -im dov. (ī) 
  1. 1. narediti kaj milo, blago: nasmeh je omilil njen obraz; pogled se mu je omilil / trpljenje ga je omililo / omiliti kazen, predpis
    // narediti kaj manj boleče, manj neprijetno: sneg je omilil padec / omiliti posledice potresa
    // narediti kaj manj ostro, negativno: omiliti izjavo, kritiko, mnenje
  2. 2. narediti, da se kaj pojavlja
    1. a) v manj visoki stopnji: omiliti carine / omiliti zahteve
    2. b) v manj izraziti obliki: omiliti stanovanjsko stisko; vihar se je omilil; knjiž. strmina se je nekoliko omilila zmanjšala
  3. 3. star. priljubiti, prikupiti: s svojim pripovedovanjem mi je kraj zelo omilil; knjiga se je mnogim omilila
omiljeváti -újem nedov. (á ȗ) 
  1. 1. delati kaj milo, blago: nasmeh mu je omiljeval obraz / omiljevati ukrepe
    // delati kaj manj boleče, manj neprijetno: ta zavest ji je omiljevala slovo
    // delati kaj manj ostro, negativno: omiljevati prvotne izjave, trditve
  2. 2. delati, da se kaj pojavlja
    1. a) v manj visoki stopnji: omiljevati dajatve
    2. b) v manj izraziti obliki: omiljevati protislovja
  3. 3. star. priljubljati, prikupljati: te lastnosti so ga povsod omiljevale
òn ôna -o stil. -ó zaim., ed. m. njêga, njêmu, njêga, njêm, njím, enklitično rod., tož. ga, daj. mu, enklitični tož. za enozložnimi predlogi -nj oziroma -enj [ənj] , če se predlog končuje na soglasnik; ž. njé, njéj tudi njèj tudi njì, njó, njéj tudi njèj tudi njì, njó, enklitično rod. je, daj. ji, tož. jo, enklitični tož. za enozložnimi predlogi -njo; s. kakor m., le tož. ôno stil. onó tudi njêga; mn. m. ôni stil. oní, njìh, njìm, njìh in njé, njìh, njími, enklitično rod., tož. jih, daj. jim, enklitični tož. za enozložnimi predlogi -nje; ž. ône stil. oné dalje kakor m.; s. ôna stil. oná dalje kakor m.; dv. m. ônadva tudi onádva stil. ôna, njíju tudi njìh tudi njìh dvéh stil. njú, njíma tudi njíma dvéma, njíju tudi njìh tudi njìh dvá stil. njú, njíju tudi njìh tudi njìh dvéh tudi njíma tudi njíma dvéma, njíma tudi njíma dvéma, enklitično rod., tož. ju in jih, daj. jima, enklitični tož. za enozložnimi predlogi -nju; ž. ônidve stil. onédve dalje kakor m., le tož. njíju tudi njìh tudi njìh dvé stil. njú; s. kakor ž. (ȍ ó) 
  1. 1. izraža osebo ali stvar, ki je govoreči ne enači s seboj in ne ogovarja
    1. a) imenovalnik se rabi, kadar je poudarjen, zlasti pri izražanju nasprotja ali primerjave: tudi on se boji; voznik je v bolnici, onidve pa sta nepoškodovani; vendar ima prav on in ne ti; nihče ni tako močen kakor on; ekspr.: čakaj, on ti bo že pokazal; kdo drug, če ne ona; elipt.: kdo je to rekel? Ona; on pa poštenjak, kje neki; on da bi to storil / pog., iron. ne mara zanj, pozna on take prijatelje / rabi se tudi, kadar je del osebka ali kadar ima prilastek: ona in brat se dobro razumeta; oni trije so mrtvi; ona, edinka, sme delati vse, kar hoče
    2. b) v nepredložnih odvisnih sklonih se rabi pod poudarkom daljša oblika, sicer pa krajša: del njega samega; njemu verjameš; stori to njim na ljubo; kaj to njej mar; vprašaj njega, on vse ve; ekspr. še njega je treba / nič se ga ne boj; ne poznam ga; koliko jih je; jih res ne poznaš; knjiž. hranil je zaupano mu skrivnost; včeraj sem jo srečal / pog. ga malo briga, če drugi stradajo
    3. c) s predlogi se rabi daljša oblika: brez njega bomo težko uspeli; pametnejša je od njiju; med njimi ni izdajalcev; raba narašča za njih se nihče ne zmeni zanje
      // z enozložnim predlogom se v tožilniku navadno rabi z njim skupaj pisana krajša oblika: skrbno pazite nanj; odšel je ponjo
      // v brezosebni rabi, v odvisnih sklonih izraža smiselni osebek: ni ga doma; sanja se ji; zebe jih; z njim je drugače njegov položaj je drugačen; z njima gre navzdol / knjiž. kaj mu je storiti mora storiti
  2. 2. v dajalniku, navadno v krajši obliki izraža nepoudarjeno svojino, pripadnost: roka mu drhti; lice se ji je zjasnilo; mati jima je hudo zbolela; bil jim je kakor oče / star.: slava njega spominu njegovemu; mladina, izročena njih varstvu njihovemu
  3. 3. v mnnožini moškega spola, nekdaj, spoštljivo izraža osebo ogovorjenega, gledano s stališča govorečega: pa kaj njim to pravim, prečastiti, oni imajo svoje skrbi; gospa, ali so oni pozabili torbico
    ●     pog. on ima v hiši prvo besedo mož; pog. ona ga čaka pred gostilno žena; iron. kaj se repenči tole onó ta človek; star. njega dni je bilo vse drugače v nekdanjih časih; prim. ga, jih, jo
óni -a -o zaim. (ọ̑) 
  1. 1. izraža, da je oseba ali stvar od govorečega
    1. a) oddaljena, odmaknjena, odvrnjena: ljudje na onem bregu; ona stran hriba je porasla z gozdom
    2. b) najbolj oddaljena, odmaknjena: tega človeka poznam osebno, tistega po videzu, onega pa sploh ne / ta kravata mi ugaja, ona tam pa ne / v samostalniški rabi: ta je priden, oni pa ne; z onim je hodila več let; ta na levi je znan košarkar, oni drugi pa prvak v plavanju
      // izraža, da je oseba ali stvar, o kateri se govori, bila omenjena v prejšnjem stavku na prvem mestu: prebivalci so deloma kmetje, deloma lovci. Onih je manj, so pa bolj gospodarni
  2. 2. izraža nedoločeno odmaknjenost v preteklosti: oni dan je prišel stric; ono noč se je pripetila huda nesreča
  3. 3. ekspr., v samostalniški rabi izraža osebo ali stvar, ki se noče, ne more imenovati: ves večer je silil vame oni, kako se že piše; kure rade pikajo ono na cesti, saj veste kaj
  4. 4. nav. ekspr., v zvezi s ta izraža poljubnost osebe ali stvari: na ulici srečaš tega ali onega znanca; pojav nastopa v tej ali oni obliki / v samostalniški rabi: ta in oni se je kesal, ker je preveč pil; opraviti imam še to in ono v mestu
  5. 5. publ., zlasti pred oziralnimi stavki tisti: oni tovariš, ki je v čakalnici, naj vstopi / ljudje na vasi živijo bolj zdravo kakor oni v mestu / v onih davnih časih še ni bilo velikih mest
    ●     oni svet v različnih religijah kraj, prostor zunaj zemeljske stvarnosti; evfem. spraviti koga na oni svet povzročiti njegovo smrt, umoriti ga; star. ona s koso smrt; prim. le členek
operatíven -vna -o prid. (ȋ) 
  1. 1. nanašajoč se na operacijo:
    1. a) operativna odstranitev obolelega tkiva; operativno zdravljenje / operativni trakt v bolnici
    2. b) operativni bataljon; operativna enota / operativni oficir; operativno poveljstvo / vojska je napredovala po operativnem načrtu / operativno področje
  2. 2. nanašajoč se na operativo: vzgajati operativni kader; operativno vodstvo / opravljati operativne naloge / operativni postopek
    ●     publ. operativni prostori so premajhni delovni prostori; publ. ugotovili so, da policija ni bila dovolj operativna uspešna, zavzeta
    ♦     aer. operativni dnevnik letala; ekon. operativni plan podrobno, natančno podan načrt za krajše časovno obdobje; operativna evidenca sprotno (dnevno) spremljanje poslovnih dogajanj; navt. operativna obala obala, urejena za pristajanje ladij
opomínjati -am nedov. (í) 
  1. 1. izražati nejevoljo, nezadovoljstvo s kom zaradi njegovega negativnega dejanja, ravnanja: mati je opominjala sina; opominjati učenca zaradi malomarnosti; opominjal ga je, ker je govoril nespodobno / ne laži, jo je opominjal
    // izražati željo, zahtevo, da kdo
    1. a) opusti kako negativno dejanje, ravnanje: zaman ga je opominjala, naj neha preklinjati
    2. b) izpolni opuščeno obveznost: večkrat ga je opominjal, naj mu vrne dolg
  2. 2. raba peša opozarjati: učitelj je opominjal učence na napake / opominjal ga je, da mu preti nevarnost
  3. 3. star. pripominjati, omenjati: najbrž ni treba opominjati, da je bilo takrat mesto čisto drugačno
  4. 4. zastar. spominjati: ne bom te več opominjala tega; rad se je opominjal tistih dni
opómniti -im dov. (ọ̑) 
  1. 1. izraziti nejevoljo, nezadovoljstvo s kom zaradi njegovega negativnega dejanja, ravnanja: učitelj ga je večkrat opomnil; opomniti koga zaradi nerednosti; opomnil ga je, ker je motil pouk; blago, ostro ga je opomnil
    // izraziti željo, zahtevo, da kdo
    1. a) opusti kako negativno dejanje, ravnanje: opomnila ga je, naj tega ne dela več; že tretjič ga je opomnil, naj molči
    2. b) izpolni opuščeno obveznost: opomniti dobavitelja, naj pošlje naročeno blago; opomnil ga je, naj mu vrne denar
  2. 2. raba peša opozoriti: opomniti koga na napako / pred odhodom je opomnil tovariše, naj bodo previdni
  3. 3. star. pripomniti, omeniti: hotel je nekaj opomniti, pa se je premislil; tega takrat nisi opomnil
  4. 4. zastar. spomniti: opomnil jo je na tisti večer pred mnogimi leti / njegova proza nas opomni na Pohlina
opráva -e ž (ȃ) 
  1. 1. raba peša kar ima kdo na telesu, zlasti obleka, obutev: zakaj si ne kupiš nove oprave / po opravi se je videlo, da je kmet / zelo lepo opravo imaš lepo si oblečen
    // bil je v delavniški opravi delavniško je bil oblečen; viteška oprava / star. svilena oprava obleka, oblačilo
    // star., navadno s prilastkom predmeti, oblačila, namenjeni za
    1. a) opravljanje kake dejavnosti; oprema: jamarska, padalska oprava; vojaška oprava / konjska oprava
    2. b) posebno priložnost, obdobje: nevestina oprava
  2. 2. star. pohištvo in drugi predmeti, namenjeni za določen prostor; oprema: prostor potrebuje novo opravo / kuhinjska oprava; pisarniška, šolska oprava
    // s prilastkom naprave, priprave, potrebne za opravljanje dejavnosti: oprava mehanične delavnice
  3. 3. knjiž. glagolnik od opraviti: oprava postopka; oprava volitev
    ●     zastar. namizna oprava krožniki, pribor; zastar. nočem imeti nobene oprave z njim opravka; star. koliko je oprave pri hiši orodja, priprav, naprav
opravičeváti -újem nedov. (á ȗ) 
  1. 1. z navajanjem objektivnih vzrokov delati, da je razumljivo, možno
    1. a) neizpolnjevanje obveznosti, zahteve: izostanke je opravičeval le ob predloženem zdravniškem spričevalu; opravičevali so se prvi dan po prihodu v šolo / hodila je v šolo opravičevat otroke za nenapisane naloge prosit za opravičenje
    2. b) kako ravnanje, vedenje: zaradi njegove neolikanosti ga je moral večkrat opravičevati; opravičeval se mu je, ker ga tako dolgo ni obiskal; zelo se je opravičevala, da je pozabila / opravičeval mu je vse mladostne neumnosti oproščal, odpuščal
  2. 2. z navajanjem vzrokov si prizadevati doseči, da preneha negativno mnenje o kom, čem: opravičeval ga je, da ne pozna navad tega kraja; opravičevati sam pri sebi nerednost; opravičevati njegovo odločitev z mladostno nepremišljenostjo; okoliščine opravičujejo njegovo ravnanje; opravičevati se s preveliko zaposlenostjo / našel je pismo, ki ga opravičuje dokazuje, da ni kriv
    // publ. upravičevati: opravičevati stroške za raziskavo / to opravičuje domnevo, da je do nesreče prišlo zaradi okvare
opravíčiti -im dov. (í ȋ) 
  1. 1. z navajanjem objektivnih vzrokov narediti, da je razumljivo, možno
    1. a) neizpolnjevanje obveznosti, zahteve: prišel ga je opravičit, ker ni mogel na sestanek; opravičili so mu, ker se seje zaradi bolezni ni udeležil; opravičiti otrokov izostanek; kdor nima naloge, naj se opraviči pred učno uro
    2. b) kako ravnanje, vedenje: opravičil ga je, da jih zaradi bolezni ne more sprejeti; moral se bo opravičiti, drugače mu bodo zamerili; ko je za trenutek odšel iz sobe, se jim je opravičil / opravičil mu je, da ga je spregledal oprostil; redko opravičiti žalitev odpustiti
  2. 2. z navajanjem vzrokov doseči, da preneha negativno mnenje o kom, čem: hotel ga je opravičiti pred nami, pa se mu ni posrečilo; rada bi opravičila njegovo lenobo; ni mogel opravičiti požiga / tudi pregost promet ne more opravičiti nesreče ne more biti zadosten razlog, da je ne bi obsojali
    // publ. upravičiti: prizadeval si je opravičiti svoje potovanje / z delom je opravičil naše zaupanje / uspeh je opravičil stroške
oprávljati1 -am nedov., stil. opravljájte; stil. opravljála (á) 
  1. 1. biti dejaven
    1. a) pri kakem delu, opravilu: opravljati izpit, tečaj; vse opravlja sam / opravlja mizarska in vrtnarska dela; opravljati poljska dela
    2. b) pri čem zahtevanem, pričakovanem: dobro opravlja svoje dolžnosti, naloge / revija uspešno opravlja svoje poslanstvo
  2. 2. z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: opravljati izvidniške polete; opravljamo prevoze po naročilu; opravljati nadzorstvo nadzorovati; publ. plačila se opravljajo v dolarjih plačuje se
    // opravljati pogrebni obred / maturo je opravljal v juniju maturiral je
    // natančno, strokovno opravljati delo / opravljati učiteljsko službo; opravljati službo oskrbnika biti oskrbnik
    // bila je zdravnica, a poklica ni opravljala / mišica opravlja delo / opravljati malo, veliko potrebo
  3. 3. imeti določen namen, določeno vlogo: to funkcijo opravlja investicijska banka / vse te naloge opravlja hrbtenica / informatorsko službo opravlja druga poslovalnica
  4. 4. star. oskrbovati, skrbeti za: opravljati čebele, živino / kdo ti bo opravljal vrt / opravljati komu dediščino
  5. 5. star. oblačiti: opravljati otroka; opravljati se za v mesto; zelo počasi se je opravljala / rad se je gosposko opravljal
    ●     publ. vrsto let je uspešno opravljal naloge vodenja podjetja je uspešno vodil podjetje; zastar. sinovi so mu opravljali sitnosti povzročali; star. vse, kar je opravljal, je opravljal z ihto delal, počel
    ♦     fiz. sila opravlja delo; rel. opravljati devetdnevnico; opravljati božjo službo
opréma -e ž (ẹ̑) 
  1. 1. pohištvo in drugi predmeti, namenjeni za določen prostor: oprema za trgovino je zelo draga; pred vselitvijo je treba kupiti tudi opremo; razstava opreme / oprema sobe je že stara; v kuhinji moramo menjati opremo / pisarniška oprema; stanovanjska oprema / notranja oprema
    // s prilastkom naprave, priprave, potrebne za opravljanje dejavnosti: tovarna gospodinjske opreme; laboratorijska oprema; oprema mehanične delavnice / letališka oprema / publ. zastarela strojna oprema stroji
    // s prilastkom kar se doda za (boljše) delovanje stroja, naprave: električna oprema avtomobila / zimska oprema vozila
  2. 2. navadno s prilastkom predmeti, oblačila, namenjeni za
    1. a) opravljanje kake dejavnosti: alpinistična, jamarska, potapljaška, smučarska oprema; vojak v popolni bojni opremi; velika izbira športne opreme; oprema za taborjenje / konjska oprema
    2. b) posebno priložnost, obdobje: nevestina oprema; kupili so opremo za dojenčka
  3. 3. zunanja podoba knjige, gramofonske plošče: opremo je zasnoval arhitekt / likovna oprema knjige; notranja, zunanja oprema knjige / kot označba avtorstva prevod X, oprema Y
  4. 4. glagolnik od opremiti ali opremljati: oprema laboratorija poteka počasi; študij obsega tudi opremo prostorov
    ●     publ. kupiti opremo v baročnem slogu pohištvo; zastar. nevesta v beli opremi obleki
    ♦     film., rad. glasbena, zvočna oprema ustrezna glasba, šumi v radijski oddaji, filmu; gled. glasbena oprema drame; navt. krovna oprema naprave za zasidranje ladje, spuščanje čolnov z nje ter nakladanje, razkladanje tovora
oprostíti -ím dov., opróstil (ī í) 
  1. 1. narediti, da kdo ni več dolžen storiti, delati česa: oprostiti koga kake dolžnosti; oprostili so ga plačevanja davkov; oprostiti koga vojaške službe / oprostili so ga davkov
  2. 2. s sodbo odločiti, da kdo ni kriv dejanja, zaradi katerega je bil obtožen: sodišče ga je oprostilo
    ♦     jur. oprostiti obtožbe s sodbo odločiti, da obtoženec ni storil kaznivega dejanja, da ni kazensko odgovoren ali da dejanje ni kaznivo
  3. 3. narediti, da preneha zaradi neprimernega ravnanja, vedenja povzročen negativni odnos do koga: oprostiti komu zamudo; vse mu je oprostila; ekspr. ni si mogel oprostiti, da je bil tako nepreviden / oprostiti komu žalitev odpustiti
    // kot vljudnostna fraza pijan je bil, oprostite izrazu, kot krava
  4. 4. v medmetni rabi izraža vljudnost
    1. a) pri nagovoru: oprostite, da vas motim; oprostite, koliko je ura
    2. b) pri ugovarjanju, zavrnitvi: on je to storil! Oprostite, to je nemogoče; oprosti, to pa že ne bo držalo
      // izraža opravičilo: oprosti, nisem mislila tako hudo; oprostite, da sem tako pozen
      // izraža začudenje, nejevoljo: oprostite, tega pa res ne razumem; oprosti, to je pa že preneumno
  5. 5. star. narediti prosto, svobodno: napadli so jetnišnico in oprostili jetnike; oprostiti talce / pogumno so se bojevali in oprostili celo predmestje osvobodili
    // rešiti, umakniti: oprostila je svojo dlan iz njegove; nestrpno se je oprostil njenega objema / oprostil se je strahu, zadrege
opustíti -ím dov., opústil (ī í) 
  1. 1. nehati
    1. a) vzdrževati, uporabljati kaj: staro pokopališče so opustili; opustiti rudnik, vinograd / lesene pluge so že davno opustili jih ne uporabljajo več
    2. b) opravljati kako (poklicno) dejavnost: opustiti kamnoseštvo; kleparstvo je kmalu opustil / moral je opustiti obrt / podjetje so zaradi nedonosnosti opustili
      // nav. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža nehanje dejanja, kot ga določa samostalnik: morali so opustiti vsako iskanje; opustiti kajenje; končno so opustili lov na medveda; opustil je sleherno upanje / opustiti razvratno življenje / prvotno namero je opustil
      ●       zastar. opustil je predstaviti nas ni nas predstavil
  2. 2. redko izpustiti: pri nadaljnjem računanju je treba opustiti oklepaje
opúščati -am nedov. (ú) 
  1. 1. nehavati
    1. a) vzdrževati, uporabljati kaj: v tem predelu kmetije opuščajo / opuščati star običaj
    2. b) opravljati kako (poklicno) dejavnost: opuščati kovaštvo; loterija se vedno bolj opušča
      // nav. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža približevanje koncu dejanja, kot ga določa samostalnik: opuščati prodajo blaga
  2. 2. redko izpuščati: opuščal je vse stilno zaznamovane besede
orgán -a m (ȃ) 
  1. 1. del telesa z določeno funkcijo: prsni koš varuje organe v prsni votlini; delovanje organov / medsebojna odvisnost živalskih organov / govorilni organi; slušni organ uho; organ za vid oko
    ●     knjiž., redko nima organa za razumevanje poezije ne more razumeti poezije
    // bot. del rastline z določeno funkcijo: med organe prištevamo tudi korenino, steblo, list, cvet; slana je prizadela zelene organe rož / reproduktivni organ cvet; vegetativni organi korenina, list, steblo
    // rastlinski organ
  2. 2. navadno s prilastkom oseba, skupina oseb
    1. a) glede na opravljanje naloge, določene z zakonom, predpisom, dogovorom: zbrali so se vsi pristojni organi / izvršilni, nadzorni organi; obrniti se na preiskovalni organ; pojasnilo upravnega organa / izdajateljski organ; poslovodni organ; prodajni organ; predstavniški organi podjetja / organi samoupravljanja
    2. b) glede na položaj, funkcijo v kaki (organizirani) skupnosti: državni organi; občinski, republiški organi; organi federacije / organi za notranje zadeve / univerzitetni organi / organi kongresa, zborovanja
      // publ. osebe glede na (poklicno) delovanje: prosvetni, zdravstveni organi / organi javne varnosti miličniki
  3. 3. publ., navadno s prilastkom tiskano ali pisano sredstvo za razširjanje idej kake skupine, organizacije; glasilo: časopis Delo je organ Socialistične zveze delovnega ljudstva Slovenije; list izhaja kot organ politične stranke
  4. 4. zastar. zvok, ki ga dela človek z govorilnimi organi; glas: igralca odlikuje njegov prijetni organ / pripoveduje z liričnim organom
    ♦     anat. cevasti organi; notranji organi organi v prsni in trebušni votlini; biol. krvotvorni organ organ, v katerem se tvorijo krvne celice; jur. javni organ organ javne uprave; zool. cvrčalni organ organ nekaterih žuželk za proizvajanje zvoka
organizírati -am dov. in nedov. (ȋ) 
  1. 1. z uskladitvijo, sistemizacijo sestavnih delov narediti, da
    1. a) kaj kot celota dobro deluje, poteka: organizirati proizvodnjo, zdravstveno službo; tako delo je treba skrbno organizirati / organizira boj proti alkoholizmu / skušal je bolje organizirati posvetovanje / košarkarji so šele sredi polčasa organizirali svojo igro in dobro zaigrali / ekspr. organiziraj (si) življenje, kakor veš in znaš
    2. b) je kaj smiselna celota: pisatelj je nazadnje le organiziral svoj roman / svojih misli ni znal organizirati
  2. 2. povzročiti, doseči nastanek, delovanje česa: organizirati spopade; organizirati stavko, vstajo / organizirati alpinistično odpravo, atletsko tekmovanje / organizirali so mladinsko delovno brigado ustanovili
  3. 3. združiti z določenim ciljem, namenom: organizirati kmete za sodelovanje z zadrugo; organizirati ljudstvo v boju proti okupatorju; ljudje so se organizirali v krajevne skupnosti
  4. 4. pog. dobiti, priskrbeti: organiziral jim je prenočišče; organiziral si je družbo za v hribe
orkéster -tra m (ẹ́) 
  1. 1. večja skupina
    1. a) instrumentalistov, ki izvaja glasbeno delo: orkester je zaigral uverturo / v orkestru igra (na) violino / plesni orkester ki izvaja plesno glasbo; komorni ali mali orkester manjši od simfoničnega; simfonični ali veliki orkester sestavljen zlasti iz skupin godal, pihal, trobil in tolkal
      ♦       muz. jazz orkester ki izvaja jazz
    2. b) glasbenih instrumentov takih instrumentalistov: napisati skladbo za orkester / koncert za violino in orkester / godalni, pihalni orkester; pren., ekspr. v gozdu se je oglasil orkester ptičev
      // ekspr., z rodilnikom velika, navadno pestra količina, množina: orkester čudovitih barv
  2. 2. muz. prostor med odrom in poslušalci za glasbenike in dirigenta: glasbeniki so počasi prihajali v orkester
osamítev -tve ž (ȋ) 
  1. 1. glagolnik od osamiti ali osameti:
    1. a) osamitev bolnikov z nalezljivo boleznijo / prostor za osamitev / ukrepi nasprotnikov za gospodarsko in politično osamitev države / osamitev od množic
    2. b) posledica osebne krize je bila nenadna osamitev
  2. 2. stanje osamljenega; osamljenost: politična in gospodarska blokada je spravila državo v osamitev / živeti v osamitvi
    ●     knjiž. zvočna in toplotna osamitev izolacija
oséba -e ž (ẹ̑) 
  1. 1. človeški posameznik neglede na spol: omeniti moram še dve osebi; osebe istega spola, iste starosti; skupina oseb; stroškov je sto dinarjev na osebo, publ. po osebi; avtobus za trideset oseb; v kabini je prostora za deset oseb / knjiž. družina ima pet oseb članov
    // publ.: ženske osebe ženske; osebe moškega spola moški
    // prevoz oseb in tovora; osebe in stvari
  2. 2. s prilastkom človeški posameznik
    1. a) kot nosilec kake lastnosti, značilnosti: pisati ljubljeni osebi; to sem izvedel od dobro obveščene, zaupne osebe; on je vplivna oseba; njegov oče je bil zelo znana oseba v mestu; oseba brez državljanstva / pravljične osebe; zgodovinska oseba
    2. b) glede na položaj v družbi: civilne, vojaške osebe / uradna oseba
  3. 3. človeški posameznik kot literarna, dramska upodobitev: ta oseba je nosilka avtorjevih idej; ženske osebe so slabo karakterizirane; osebe v romanu / dramske osebe; glavne, stranske osebe drame, filma / kot pojasnilo na začetku zlasti dramskega dela osebe: Jožef Kantor, fabrikant, Hana, njegova žena
  4. 4. lingv. slovnična kategorija za izražanje udeleženosti v pogovoru oziroma odsotnosti osebka v stavku: določiti osebo, število, čas pri glagolski obliki / druga ki izraža ogovorjenega, prva ki izraža govorečega, tretja oseba ki izraža neudeleženega v pogovoru oziroma glagolsko dejanje brez osebka
  5. 5. knjiž., s svojilnim zaimkom, z oslabljenim pomenom izraža osebni zaimek, kot ga nakazuje svojilni zaimek: ni hotel opaziti moje osebe; tu ne gre samo za njegovo osebo zanj
    // prepričana je o pomembnosti svoje osebe
  6. 6. v zvezi za svojo osebo izraža omejitev trditve: za svojo osebo bi dal prvo mesto tej skladbi; jaz za svojo osebo priznam, da mi je vseeno; on za svojo osebo trdi, da je bolje tako
  7. 7. zastar. postava: njegova visoka, mogočna oseba / biti majhne osebe
    ●     star. poročil se je z osebo, ki ni bila plemkinja žensko; on je hišnik in vrtnar v eni osebi hkrati, obenem; šalj. sprejel nas je šef v lastni osebi osebno, sam; ekspr. rad govori v prvi osebi množine kot da govori v imenu mnogih; roman je pisan v prvi osebi kot da ga je napisal glavni junak; to sem izvedel od tretje osebe od človeka, ki ni udeležen v zadevi, stvari; svojo zgodbo je pripovedoval v tretji osebi kot da jo je doživel kdo drug; zastar. prvi je osvojil ta vrh planinec v osebi nekega Vagla planinec Vagl; knjiž. z vso svojo osebo se zavzema za to stvar zelo, brez pridržka
    ♦     filoz. oseba človek s svojimi individualnimi, družbeno pogojenimi lastnostmi; jur. civilna pravna oseba; družbena pravna oseba pravna oseba, ki razpolaga z družbenim premoženjem ali opravlja družbeno pomembno dejavnost; fizična oseba človek kot nosilec pravic in obveznosti; odgovorna oseba; pravna oseba pravno priznana skupnost z namenskim premoženjem ali premoženjski sklad kot nosilec pravic in dolžnosti; tretja oseba ki v pravnem razmerju ni stranka; ugotoviti istovetnost osebe; lingv. imena za delujoče osebe; ped. duševno motena oseba; rel. druga, prva, tretja božja oseba
oskrbováti -újem nedov. (á ȗ) 
  1. 1. delati, da kdo dobiva, kar potrebuje: oskrbovati koga s kruhom; oskrbovati prebivalce z zelenjavo / oskrbovati trgovine z blagom, šolo z učili / elektrarna oskrbuje z električno energijo širše področje; žile oskrbujejo organe s krvjo; oskrbovati toplarno s plinom
  2. 2. opravljati dela
    1. a) za zadovoljevanje zlasti telesnih potreb koga: oskrbovati bolnika na domu; oskrbovati dojenčka; v internatu oskrbujejo petdeset gojencev / zna oskrbovati konje
    2. b) za ohranjanje v primernem stanju: cestar oskrbuje cesto; rad bi našel koga, da bi mi oskrboval hišo; oskrbovati nasad
      // upravljati: oskrbovati premoženje mladoletnemu lastniku; oskrbovati zapuščino / tako velikega posestva ni znal oskrbovati
  3. 3. star. opravljati: njegova sestra je oskrbovala gospodinjska dela / podjetje oskrbuje promet z otoki / zastar. svojo službo je dobro oskrboval
    ●     knjiž. potrebno blago jim je on oskrboval dostavljal, pošiljal; knjiž. tajnik je oskrboval tudi njegovo zasebno pošto skrbel zanjo; zastar. ta profesor je oskrboval tudi učenje francoščine je poučeval tudi francoščino
Prikazanih je prvih 500 zadetkov od skupno 1483 zadetkov.