eSSKJ – Slovar slovenskega knjižnega jezika
eSSKJ: Slovar slovenskega knjižnega jezika 2016–2017, www.fran.si, dostop 3. 6. 2024.
belíca belíce samostalnik ženskega spola [belíca] 1. oljka s svetlo zelenimi plodovi, po izvoru iz Istre; SINONIMI: istrska belica 1.2. olje iz plodov te oljke
2. iz zoologije majhna sladkovodna riba z dolgim tankim telesom in večjimi očmi, ki leže ikre v posebnem ovoju, da lahko preživijo tudi izven vode; primerjaj lat. Leucaspius delineatus
STALNE ZVEZE: istrska belica, kuna belica ETIMOLOGIJA: ↑bel
mòlj môlja samostalnik moškega spola [mòl] majhen nočni metulj, katerega ličinka se prehranjuje navadno z organskimi tekstilnimi vlakni ali žitom; primerjaj lat. Tineidae
STALNE ZVEZE: oljčni molj, porov molj FRAZEOLOGIJA: knjižni molj, pisarniški molj ETIMOLOGIJA: = stcslov. mol'ь, hrv., srb. mȍlj, rus. mólь, češ. mólь < pslov. *mólь iz ↑mleti, prvotno torej *‛ki melje (koristne stvari v prah)’, tako kot stnord. mǫlr ‛molj’, stind. malūka- ‛vrsta črva’ - več ...
Slovar slovenskega knjižnega jezika²
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 3. 6. 2024.
belíca -e ž (í) rabi se samostojno ali kot prilastek 1. belkasta žival: kokoš belica 2. svetel sadež ali rastlina, ki ga rodi: češnja, figa belica;
pesn. pšenica belica 3. nar. prekmursko jajce: ubiti belico v juho
♦ agr. belica konoplja z moškimi cveti; zool. belica majhna srebrno bela sladkovodna riba, Leucaspius delineatus; kuna belica
Število zadetkov: 3