sódba, f. das Urtheil; napačna, prenagla s., Cig.; (phil.) Lampe (D.); — die Fällung eines richterlichen Urtheils, der Urtheilsspruch; sodbo storiti, ein Urtheil fällen, Cig., Jan.; = sodbo izreči, DZkr.; odvezna s., das freisprechende Urtheil, Cig., DZ.; = oprostna s., Cig.; zaočna s., das Contumazurtheil ("po starem slovan. pravu", Cig.); = s. v neposluh, Jan.; — die Abhaltung des Gerichtes, das Gericht; krvava, zaglavna s., das Halsgericht, Cig.; vojaška s., das Kriegsgericht, Cig.; božja s., das Gottesgericht; vesoljna s., das Weltgericht, Cig.; = poslednja, splošna s., Jan.; — gen. tudi: sodbę̑, Valj. (Rad); (sodvà, Rož.-Kres).
ordālije, f. pl. božja sodba, die Ordalien, Cig.
rǫ́piti, rǫ̑pim, vb. pf. 1) einen Schlag versetzen, Jan.; — r. se, sich anschlagen, Jan.; — 2) plötzlich einfallen, hereinbrechen, Jan.; v deželo r., Pot.-Mik.; morivci ropijo v Betlehem, Ravn.; božja sodba je tedaj ropila, Ravn.; v paglavce ropi kuga, Ravn.; — r. na koga, jemanden überfallen, V.-Cig., Jan.; vun r., hinausstürzen, Vod. (Izb. sp.); v glavo mu je ropilo, er bekam die fixe Idee, Vod. (Nov.).