bója1 -e ž (ọ̑) navt. zasidrana plavajoča priprava za signalizacijo ali za privezovanje manjših plovil, plovka: privezati ladjo na bojo; označiti nevarna mesta z bojami; svetilna boja
bója2 -e ž (ọ̑) zastar. barva: rad uporablja žive boje / oči sive boje
bòj bôja m (ȍ ó) - 1. oborožen spopad: boj se začne, se vname; napovedati, sprejeti boj; iti v boj; padel je v boju za svobodo; oborožen boj; ekspr. krvav boj; ruski revolucionarni boj; boj proti okupatorju; boj med napadalci in našimi se je močno razvnel; spustiti se v boj s sovražnikom; boj na kopnem, na morju; boj na nož, na življenje in smrt; stopiti na čelo boja / narodnoosvobodilni boj / kot poziv na boj! pren. duševni, notranji boj; besedni boj
● smrtni boj umiranje, agonija - 2. navadno s prilastkom idejno nasprotovanje, spopadanje zaradi različnih naziranj: razvname se srdit kulturni boj; zaplesti se v politične boje; idejni boj; reformacijski verski boji; boj med mnenji; boj po časopisju / razredni boj med družbenimi razredi
- 3. navadno s prilastkom prizadevanje za dosego določenega namena: vabijo ga na volilni boj; boj za vsakdanji kruh; boj za pravice delovnih ljudi; družbene spremembe so nastale kot rezultat boja delovnih množic / konkurenčni boj na mednarodnih tržiščih / boj proti rasni diskriminaciji, proti tuberkulozi
♦ biol. boj za obstanek tekmovanje in spopadanje organizmov z živo in neživo naravo; etn. petelinji boj igra, pri kateri skušata igralca, ki sedita na soigralcih, drug drugega vreči na tla; šport. boj tekmovanje v različnih športnih panogah; zgod. investiturni boj
bórec -rca m (ọ̑) - 1. udeleženec oboroženega spopada, vojak: to je bil star in izkušen borec; borec iz prve svetovne vojne / španski borec tuji prostovoljec v španski državljanski vojni na strani republikancev
// udeleženec jugoslovanskega narodnoosvobodilnega boja: borci gredo v napad; borec Cankarjeve brigade / borec iz enainštiridesetega leta udeleženec boja od leta 1941 - 2. kdor si zelo prizadeva za kaj: borec za mir; borec za pravico, za svobodo
pozdràv -áva m (ȁ á) - 1. beseda, besede, s katerimi se izrazi naklonjenost, spoštovanje, zlasti ob srečanju s kom: izgovoriti, zamomljati pozdrav; odgovoriti na pozdrav; glasen, komaj slišen pozdrav; dober dan, nasvidenje, zdravo in drugi pozdravi; pozdrav ob prihodu, slovesu / dobiti, poslati, prinašati, sprejeti pozdrave; ekspr. izročite mu lepe pozdrave; pog. naročil mu je pozdrave za domače naj pozdravi domače; oditi brez pozdrava / v pismih prejmite najlepše pozdrave od mene in moje družine; kot zaključek uradnih dopisov s tovariškimi pozdravi
● ta pesem je bila zadnji pozdrav prijatelju zapeli so mu jo ob njegovem pogrebu; preg. kakršen pozdrav, takšen odzdrav kakor se kdo obnaša do drugih, tako se tudi drugi do njega
// s prilastkom dogovorjeno, ustaljeno besedilo, kretnja, s katero se pozdravlja določena skupina ljudi: gasilski, pionirski pozdrav; rudarski pozdrav: srečno; Smrt fašizmu — svobodo narodu je bil pozdrav udeležencev narodnoosvobodilnega boja - 2. glagolnik od pozdraviti: pozdrav med bratoma je bil prisrčen / dvigniti klobuk, roko v pozdrav; mahala sta si v pozdrav; nagib glave kot pozdrav / kot povelje pozdrav na desno
bíti bíjem nedov., 3. mn. stil. bijó; bìl (í ȋ) - 1. močno, ostro zadevati se ob kaj: dež bije ob okna; plešoče noge bijejo ob tla; debele kaplje so mu bile v lice; veter jim bije v obraz; toča bije po strehi / preh., pesn. kolesa bijejo enakomerno pesem; pren. luč bije v oči; trušč nam bije v ušesa
// udarjati z nogo, z roko ob kaj: biti s pestjo po mizi; konji bijejo s kopiti ob tla / konj bije in grize brca; togotno biti okoli sebe - 2. dajati komu udarce: bije in udriha; biti do krvi; biti po glavi; bije ga kot živino; biti se po čelu
// knjiž., z notranjim predmetom udeleževati se oboroženega boja: biti odločilno bitko; biti boj s sovražnikom; bitke se bijejo; pren. biti hude duševne boje - 3. navadno v zvezi z ura z zvočnim znakom naznanjati čas: ima stensko uro, ki bije; preh. njihova ura bije tudi četrti; ura kaže tri in bije dve; pol bije; nar. ura je bila osmo osem; brezoseb. deset je bilo; pravkar bije pet
- 4. navadno v zvezi s srce s širjenjem in krčenjem ritmično poganjati kri po žilah: srce mu še bije; srce bije divje, hitro; srce bije kot kladivo / žila komaj še bije / knjiž. kri živahno bije po žilah
- 5. v zvezi biti plat zvona z udarjanjem na zvon naznanjati nevarnost, nesrečo: ko je videl, da gori, je stekel v zvonik in začel biti plat zvona; brezoseb. plat zvona je bilo; pren. problem ni tako hud, da bi bilo treba biti plat zvona
// star. z udarjanjem povzročati, da glasbilo oddaja glasove; igrati, tolči: biti na cimbale; biti v boben - 6. knjiž., redko širiti se, prihajati od kod: iz zidu bije hlad; pren. iz njegovih besed bije sovraštvo
● kap bije na prag od konca strehe padajo kaplje na prag; knjiž. na koga bije sum kdo je osumljen; vznes. zdaj bije naša ura zdaj je nastopil ugoden čas za nas, za naše delo; zdaj smo mi na vrsti, da kaj storimo; ekspr. zadnja ura mu bije umira; skrajni čas je, da to stori; ekspr. njegovemu tiranstvu bije zadnja ura bliža se konec njegovega tiranstva; vznes. zdaj bije ura ločitve zdaj se moramo ločiti; iron. saj vemo, koliko je ura bila kakšen je položaj; star. tuja vrata ga bodo bila po petah ne bo imel svojega doma; ekspr. kaj ga pa biješ kaj počenjaš neumnosti; biti (si) takt s palico dajati (si) takt; raba peša otroci bijejo žogo igrajo nogomet; rumena barva hiše bije v oči neprijetno učinkuje; njegovo vedenje bije v oči je zelo opazno; star. srce mu za drugo bije ljubi drugo
♦ etn. kozo biti otroška igra, pri kateri igralci mečejo v stoječ predmet kamne, da bi ga prevrnili; rihtarja biti družabna igra, pri kateri eden od igralcev ugiba, kdo ga je udaril po zadnjici
bíti se - 1. udeleževati se oboroženega spopada, boja: biti se za svobodo; biti se do zadnje kaplje krvi, do zadnjega; biti se na življenje in smrt; pren. novo se bije s starim
// knjiž. dvobojevati se: zaradi žalitve se je bil z njim; star. biti se na sablje - 2. zelo si prizadevati za kaj: bili so se za delavske pravice
- 3. biti v nasprotju s čim: tako ravnanje bi se bilo z njegovimi nazori / barve se bijejo med seboj
bijóč -a -e: stopala je, bijoč s palico ob tla; bijoča ura; burno bijoče srce; v oči bijoča neumnost
bít -a -o nar.: hiša iz bite ilovice zbite, steptane; deca je večkrat »bita ko sita« (I. Potrč) tepena
gláva -e stil. -é ž, rod. mn. gláv (á) - 1. del človeškega ali živalskega telesa, v katerem so osrednji živčni centri in nekatera čutila: glava ga boli; glava mu je klonila, omahnila na prsi; dvigne glavo in ga bistro pogleda; z dlanmi podpreti glavo; sneti klobuk z glave; čez glavo se odeti; dati ruto na glavo; poln jerbas je zadela na glavo; pod glavo si je položil blazino; udariti koga po glavi; debela, plešasta glava; človek z dolgo, ozko glavo; deli, kosti glave; oblika glave; poškodba glave; bolečina v glavi / ptica s črno glavo / kupiti svinjsko, telečjo glavo / risati glavo; glava iz mavca / obrniti glavo nazaj ozreti se; skočiti v vodo na glavo z glavo naprej; kri ji je silila v glavo; zavrtelo, zvrtelo se mu je v glavi začutil je omotico
// njegova siva glava je vzbujala spoštovanje njegovi sivi lasje kot znamenje starosti; umivati glavo lase; del glave, ki ga pokrivajo lasje
// bil je za glavo višji od drugih za višino glave
// kot klic za dajanje poguma glavo pokonci / pri izražanju - a) žalosti, zadrege: nagniti glavo; povesiti, skloniti glavo
- b) nesoglasja, zanikanja: odmajati z glavo
- c) neprijetnega začudenja, dvoma: presenečeno je majal z glavo; zmajati z glavo
- č) strahu: potegniti, stisniti glavo med ramena
- d) nestrpnosti, odpora: stresti, stresati z glavo; pren. dohodek na glavo (prebivalca); koliko glav (živine) imaš v hlevu?
// ta del človeškega telesa, katerega izguba ali hujša poškodba pomeni izgubo življenja: ni se bal za svojo glavo, za otroka ga je skrbelo / kot podkrepitev: glavo dam, stavim, da je tako; glavo stran, če lažem / pog., ekspr. odnesti celo glavo nepoškodovan priti iz tepeža, boja; vzeti komu glavo obglaviti ga; na njegovo glavo je razpisana nagrada kdor bo omogočil, da bo iskani aretiran, bo dobil nagrado; star. deli so ga ob glavo obglavili so ga; ekspr. pognal si je kroglo v glavo naredil je samomor z ustrelitvijo; pog. med vojno ji je šlo za glavo bila je v nevarnosti, da jo usmrtijo; ekspr. svojo neprevidnost je plačal z glavo zaradi svoje neprevidnosti je umrl
- 2. nav. ekspr. ta del pri človeku kot središče njegovega razumskega in zavestnega življenja: imeti glavo polno domislekov; to mi že dolgo blodi, hodi, roji po glavi; obdržati, nositi v glavi / glej, da ne boš izgubil glave da boš ostal priseben; pog. zmešati glavo dekletu vzbuditi ljubezen; vedno bolj je brez glave zmeden, raztresen; to žensko si moraš kar iz glave izbiti pozabiti jo; novica mu ni hotela, ni šla v glavo ni mogel verjeti, da je resnična; pog. poštevanka mu ne gre v glavo ne more si je zapomniti; kaj neki ti je stopilo, šinilo, udarilo v glavo; pog. stvar si je vtepla v glavo; misel se ji je zapičila v glavo; delati po svoji glavi ne oziraje se na mnenje, nasvete drugih; učencu se je posvetilo v glavi doumel, razumel je; delati z glavo opravljati umsko delo; biti pri delu zbran; misliti s svojo glavo imeti samostojno mišljenje; fant je bistre, dobre, pog. odprte glave; pog. bolj počasne glave je; ima (dobro) glavo se lahko uči, trdo glavo se težko uči; pog. preveč je svoje glave trmast, svojeglaven
// s prilastkom človek, zlasti glede na svoje značilnosti, umske sposobnosti: bil je bistra glava; izrazita filozofska glava; modra, prebrisana, učena glava / kronana glava vladar; navzoče so bile vse visoke glave / domačija je brez moške, ženske glave - 3. z rodilnikom najpomembnejši, vodilni človek v kaki organizaciji, skupini, gibanju: bil je glava opozicijskega gibanja, stranke / glava družine
- 4. rabi se samostojno ali s prilastkom glavi podoben del česa
- a) po mestu: ladja se je potopila z glavo naprej; skalne glave gor; glava lesenega pomola / glava kolone
- b) po obliki: glave žebljev; vijaki brez glav; ponvica za glavo stegnenice
- c) po pomembnosti: plužna glava; glava šivalnega stroja
// okroglast in glede na uporabnost najpomembnejši del nekaterih rastlin: solata ima velike glave; zelnata glava / zelje dela glave, gre v glave med rastjo se oblikuje v glave
// daj mi glavo čebule (eno) čebulo
// knjiž. roža je nagnila glavo cvet
- 5. naslovni del knjige, revije, časopisa ali sestavka: podlistek nima glave; glava Ljubljanskega zvona
// kar je napisano na zgornjem, uvodnem delu listine, pisma: glava zgodovinske listine / pismo je imelo v glavi naslov
● ekspr. zaradi tega jih bo še zelo glava bolela bodo imeli velike skrbi; občutili bodo neprijetne posledice; ekspr. ne ve, kje se ga glava drži zaradi preobilice dela, skrbi je popolnoma zmeden; ekspr. govoril je nekaj, kar ni imelo ne glave ne repa kar je govoril, je bilo brez logične povezave; ekspr. s tem si ni ubijal glave delal skrbi; strokovnjaki si že dolgo belijo glavo s tem vprašanjem veliko razmišljajo o vprašanju; ekspr. spet so začeli dvigati glave postajati uporni, predrzni; ekspr. imeti prazno glavo zelo malo ali nič vedeti; ekspr. imeti polno glavo skrbi zelo veliko; pog., ekspr. fant ima glavo na pravem koncu zna pametno, premišljeno ravnati; pog., ekspr. nositi glavo naprodaj izpostavljati se smrtnim nevarnostim; nositi glavo pokonci biti ponosen, samozavesten; pog., ekspr. nositi glavo v torbi biti v neprestani življenjski nevarnosti; vznes. nima, kamor bi glavo položil nima kje stanovati, prespati; ekspr. ves večer so stikali glave si šepetali; ekspr. tišči glavo v pesek (kot noj) noče videti neprijetne resnice, sprijazniti se z njo; pog. vedeti, znati iz glave na pamet; pog., ekspr. zaradi tega ti ne bo krona z glave padla se ne bo zmanjšal tvoj ugled; ekspr. imel sem dela čez glavo zelo veliko; pog. vreči skrbi čez glavo ne ukvarjati se z njimi; ekspr. čez glavo se je zadolžil zelo; pog. dekleti sta ji čez glavo zrasli se je ne bojita več, se ne zmenita za njene opomine; pog., ekspr. nakopati si kaj na glavo prevzeti nase neprijetno skrb za kaj; ekspr. radi bi svet na glavo obrnili, postavili spremenili trdna, ustaljena načela, spoznanja; pog., ekspr. saj nisem na glavo padel, da bi hodil tja nikakor ne bom šel tja, ker bi bilo to zame slabo; ekspr. postaviti resnico, ugotovitev na glavo prikazati jo v nasprotnem smislu; ekspr. ne grem, pa če se vsi na glavo postavite nikakor ne, sploh ne; ekspr. zadeti žebelj na glavo opozoriti na bistvo, priti do bistva stvari; pog. pohvala mu je stopila v glavo postal je domišljav, prevzeten; šalj. pijača mu je zlezla v glavo opil se je; ekspr. za glavo se je prijel, ko je zvedel resnico bil je (neprijetno) presenečen, začuden; pog. tudi on ima maslo na glavi tudi on je napravil prekrške, prestopke; pog., ekspr. vso organizacijo izleta sem imel na glavi za vso organizacijo sem moral skrbeti; ekspr. ne bom dovolil, da bi mi po glavi hodili da bi samovoljno, brezobzirno ravnali z menoj; ekspr. na trgu je bila glava pri glavi veliko ljudi skupaj; zgrabiva zadevo pri glavi začniva z bistvom stvari; iron. v njegovi glavi je nekaj narobe njegove misli in dejanja so nekoliko čudaške; iron. ta ima pa slamo v glavi nič ne ve, ne zna; pog., ekspr. malo ga je imel v glavi bil je nekoliko vinjen; pog., šalj. manjka mu eno kolesce v glavi je nekoliko čudaški; ekspr. hiša nam še ne gori nad glavo ne mudi se nam še tako zelo; ekspr. nima niti strehe nad glavo doma, stanovanja; ekspr. hotel je z glavo skozi zid izsiliti, doseči nemogoče; ekspr. biti nov od nog do glave, od glave do peta biti oblečen v nova oblačila; ekspr. glavo za glavo če je kdo zakrivil človekovo smrt, naj se kaznuje s smrtjo; ekspr. več ima v mezincu kot ti v glavi neprimerno več ve kot ti; tvoja glava, tvoj svet stori, odloči se po svojem preudarku; več glav več ve; preg. po slabi družbi rada glava boli; preg. riba pri glavi smrdi če je kaka skupnost, družba slaba, je treba krivdo iskati med vodilnimi, odgovornimi ljudmi; preg. kdor nima v glavi, ima v petah pozabljiv človek se mora večkrat vrniti
♦ adm. glava začetni del uradnega dopisa, ki vsebuje podatke o pošiljatelju, številko dopisa, datum, ali ti podatki na ovojnici; alp. jeklena glava cepina scela skovan zgornji del; anat. mišična glava trupu bližji ali zgornji del mišice; elektr. magnetna zvočna glava priprava, ki spreminja električne signale v magnetni zapis na trak in narobe; magnetofonska glava magnetna zvočna glava pri magnetofonu; etn. lov na glave pri primitivnih ljudstvih zbiranje človeških glav pri napadu na sovražna plemena, da bi bile za trofeje; film. filmska glava začetni del filmskega traku s podatki o filmu; gozd. glava sekire debelejši del sekire; grad. glava pilota topi zgornji konec pilota; les. glava del orodja ali strojne naprave, na katerega se namestijo noži ali drugačna rezila; strojn. cilindrska glava ali glava motorja del motorja, ki zapira cilinder na nasprotni strani kakor bat; frezalna glava; vrtalna glava del vrtalnega stroja, v katerega se vpne sveder ali kako drugo vrtalno orodje; teh. ojnična glava ali glava ojnice večji konec ojnice; sklepna glava kovice razširjeni konec, ki nastane, ko se kovica zakuje; glava risbe najvažnejši podatki o tehnični risbi na risbi sami; žel. tirnična glava zgornji, odebeljeni del tirnice
kóža -e ž (ọ́) - 1. tanjša prevleka, sestavljena iz več plasti, na telesu
- a) človeka: odrgniti, opraskati si kožo; ekspr. vrv mu je posnela kožo z roke; prerezal si je samo kožo; zlomljena kost mu štrli iz kože; izsušena, uvela, ekspr. utrujena koža; ima zelo mehko, nežno kožo; poraščena koža; plast, površina kože; ohraniti prožnost kože; ima kožo kot breskev / ima zelo grdo, lepo kožo polt; nega kože / bela koža bela barva kože; porjavela, zagorela koža; svetla, temna barva kože / začela se mu je luščiti koža zgornja plast kože; koža po rokah mu je razpokala; mazati kožo / bolezni kože; vnetje kože / človeška koža
- b) živali: potegniti kožo z ribe; debela koža slona; dlakava, gola koža; s perjem poraščena koža / ekspr. mačka je požrla miš s kožo in kostmi vred vso
// ekspr. ta prevleka človeškega telesa, katere hujša poškodba pomeni izgubo življenja: braniti (svojo) kožo; skušal je rešiti vsaj kožo; za kožo mu gre; izdajstvo je moral plačati s kožo / pog.: ves čas je nosil kožo naprodaj izpostavljal se je smrtnim nevarnostim; odnesti celo kožo nepoškodovan priti iz tepeža, boja
// temu so pošteno ustrojili kožo pretepli so ga; naredili so ga pohlevnega
- 2. ta prevleka, odstranjena s telesa živali: kupovati, prodajati kože; sušiti kožo; goveja, svinjska koža; skladišče kož / pred posteljo ima ovčjo kožo krzno
// živalske kože
// pog., navadno s prilastkom usnje: čevlji iz kačje, krokodilje kože / torbica iz prave kože / čistila je okna z jelenovo kožo s krpo iz jelenovine - 3. tanjša, navadno čvrsta prevleka nekaterih
- a) sadežev: odstraniti kožo papriki, paradižniku; tanka koža / jabolko ima trdo kožo lupino
- b) mesnih izdelkov: olupiti kožo klobase; debela koža salame
// strjena plast, navadno na površini tekočih, redkejših snovi: posneti kožo z marmelade / ekspr. na mleku se je naredila debela koža smetana
● ekspr. sama kost in koža ga je zelo je suh; mraz mu ježi kožo povzroča kurjo polt, srh; ekspr. še kožo bi mi odrl brezobzirno me izkorišča; dati prašiča iz kože odstraniti zaklanemu prašiču kožo; ekspr. iz kože te bom dal izraža veliko jezo, nezadovoljstvo, ogorčenje; kriči, kot bi ga iz kože dajali zelo, močno; ekspr. od jeze, veselja bi iz kože skočil zelo sem jezen, vesel; ekspr. ne more iz svoje kože ne more ravnati drugače, kot je navajen; publ. vloga je napisana igralcu na kožo dramski tekst je tak, da ustreza igralskim sposobnostim, značaju določenega igralca; šalj. grem pod kožo gledat spat; ekspr. ta pisatelj zna zlesti pod kožo zna spoznati, predstaviti bistvo človeške narave; ekspr. mraz mu je rezal v kožo zelo ga je zeblo; ekspr. doživeti, občutiti kaj na lastni koži na sebi, sam; ekspr. ne bi bil rad v njegovi koži v njegovem položaju, na njegovem mestu; ekspr. ima debelo, trdo kožo neprizadeto prenaša žalitve, namigovanja; je žaljivo nevljuden; pog. je v dobri, slabi koži čuti se zdravega, bolnega; je zdrav, bolan; je dobro, slabo razpoložen; ekspr. biti krvav pod kožo nagnjen k strastem, materialnim užitkom; ekspr. to je volk v ovčji koži slab človek, ki se dela, kaže dobrega, plemenitega
♦ kozm. mastna koža ki izloča veliko maščobe; suha koža ki izloča malo maščobe; med. ribja koža kožna bolezen s čezmernim luščenjem povrhnjice; teh. egalizirati kože dati jim enakomerno debelino; tur. skok čez kožo tradicionalna prireditev na praznik rudarjev, združena z obrednim sprejemanjem novih članov med rudarje; usnj. strojiti kožo obdelovati surovo živalsko kožo s strojili; konzervirana koža odrta živalska koža, pripravljena tako, da je obstojna do strojenja; surova koža ki še ni strojena; zool. letalna koža letalna mrena; plavalna koža med prsti živali, ki omogoča, pospešuje plavanje
mísel -sli [əu̯] ž (ȋ) - 1. najvišja umska dejavnost kot izraz človekove zavesti: misel opredeljuje človeka; hiter kot misel
- 2. nav. mn., v glagolniški rabi izraža najvišjo umsko dejavnost: iz globokih misli ga je prebudilo lajanje; zatopiti se v misli / ekspr. skušal je odgnati misli in zaspati / ležal je brez misli
// izraža usmerjenost najvišje umske dejavnosti: misli so se mu osredotočile samo na rešitev / ekspr. misli so se mu sukale samo okrog nje / ekspr. vdajal se je svojim mislim - 3. nav. mn., navadno s prilastkom mnenje, mišljenje: to so le moje misli, morda ni tako / po naših mislih so dogodki potekali takole / povej tudi ti svoje misli o predstavi / o tem problemu nisva istih misli; nikomur nočem vsiljevati svojih misli
- 4. z oslabljenim pomenom, navadno s prilastkom najvišja umska dejavnost kot nosilec
- a) določenega razpoloženja, počutja: ni se mogel otresti mračnih, žalostnih misli; predal se je prijetni misli / ekspr. obhajale so ga črne misli / ekspr. skušal si je izbiti take misli iz glave / ta človek je čisto romantičnih misli je romantičen
- b) določene, navadno čustvene reakcije: hudobna, maščevalna misel mu je šinila v glavo; to so zelo sebične misli
- 5. navadno s prilastkom prisotnost česa v zavesti kot posledica najvišje umske dejavnosti: misel, da bi odšel, mu je vedno bolj dozorevala; hrabri me misel, da je zdrav; zadrževala jih je misel, da ne ravnajo prav / ekspr. ta misel mu ne da miru, mu ne gre iz glave / vsiljuje se mu misel o nacionalni zatiranosti
// navadno v zvezi z na trajnejša, intenzivnejša prisotnost česa v zavesti: misel na ljubezen, boljšo prihodnost mu daje pogum; misel nanjo ga je dvigala; misel na smrt ji hromi voljo - 6. rezultat najvišje umske dejavnosti, ki nakazuje uresničitev, izvedbo česa: dobra, originalna misel; misel o izdaji zbranih del slovenskih klasikov je bila vsestransko podprta; tedaj se mu je porodila misel o ustanovitvi stranke; dal je misel za reorganizacijo podjetja / ekspr. preblisnila, prešinila ga je misel, kako rešiti problem / hvaležen sem ti za vsako dobro misel
- 7. navadno s prilastkom izraženi rezultat najvišje umske dejavnosti: delo vsebuje veliko globokih misli; podobne misli sem že nekje slišal / izrekel je zanimivo misel
- 8. ed., navadno s prilastkom rezultat najvišje umske dejavnosti, ki se kaže kot bistvo, smisel
- a) umetniškega ali znanstvenega dela: seznanil se je z mislijo njegove razprave; osnovna misel drame / vodilna misel Prešernovih poezij
- b) knjiž. različnih znanstvenih, umetniških smeri: razvoj marksistične misli; seznaniti se z mislijo kubizma / Platonova filozofska misel
- c) knjiž. različnih področij človekove družbene dejavnosti: seznaniti se z antifašistično mislijo; politična misel stranke / univerza kot žarišče napredne misli / spoznati misel razrednega boja
// knjiž., z oslabljenim pomenom najvišja umska dejavnost, značilna za določeno strokovno področje: nastanek pedagoške misli na Slovenskem / razvoj znanstvene misli
- 9. mn., z oslabljenim pomenom, navadno s prilastkom kar izraža vsebino, dejavnost, kot jo določa prilastek: komunistične misli so preplavile Evropo; ni bilo mogoče zavreti revolucionarne misli / spremljal je vse nove politične misli
- 10. v prislovni rabi, v zvezi v mislih izraža omejevanje glagolskega dejanja na miselno področje: ves čas je v mislih ponavljal izpitno vprašanje / v mislih sem z vami / samo v mislih je bil pogumen
● ekspr. njegove misli se nikdar ne dvignejo nad osebno korist on misli samo na osebno korist; ekspr. moja prva misel je bila namenjena njej najprej sem pomislil nanjo; ni mogel zbrati svojih misli ni se mogel zbrati, koncentrirati; brati misli komu ugotavljati, kaj misli, kaj si želi; publ. izmenjavati misli sporočati, pripovedovati svoje mnenje, mišljenje drug drugemu; ekspr. pustil ga je že iz misli pozabil je nanj; ekspr. to mi ne pride nikoli na misel tega se nikoli ne spomnim; nikoli ne pomislim na to; ekspr. še na misel mi ne pride, da bi to storil izraža močno zanikanje; njega imam pogosto v mislih pogosto se ga spominjam; ekspr. očeta je redkokdaj jemal v misel ga omenjal, se ga spominjal; zlasti imam v mislih njegovo slabo vedenje poudariti želim zlasti njegovo slabo vedenje; ekspr. prišel je na čudovito misel spomnil se je nečesa čudovitega; predlagal je nekaj čudovitega; ekspr. bili so vsi ene misli z njim vsi so mislili kot on; ekspr. nimam nobenih skritih misli ničesar ne prikrivam, skrivam
♦ bot. dobra misel zdravilna rastlina z drobnimi škrlatnimi cveti, Origanum vulgare; muz. glasbena misel smiselno urejena, formalno nedoločena skupina tonov; rel. grešiti v mislih; soc. družbena misel človekovo mnenje, mišljenje o njegovem odnosu do sočloveka, družbe
bojeváti se -újem se nedov. (á ȗ) - 1. udeleževati se oboroženega spopada, boja: bojevati se za svobodo; bojevati se s sovražnikom; pren. dvom se bojuje z upanjem; bojevati se sam s seboj; vse življenje se je bojeval z revščino
- 2. zelo si prizadevati za kaj: dolgo se je bojeval za dekletovo naklonjenost; bojevati se za pravico z besedo in peresom
● publ. bojevati se z ramo ob rami skupaj, složno
bojeváti star. udeleževati se oboroženega spopada, boja: Če niso ti [konji] zate, moraš peš bojevati (F. Levstik) / knjiž., z notranjim predmetom bojevati boj z okupatorjem; pren. bojuje hude duševne boje
bojujóč se -a -e: bojujoč se za most, je padel; bojujoče se države
idéja -e ž (ẹ̑) - 1. rezultat najvišje umske dejavnosti, ki nakazuje uresničitev, izvedbo česa, zamisel: njegova ideja o ustanovitvi tiskarne je bila splošno sprejeta; dobra, drzna, slaba ideja; dati (originalno) idejo za rešitev problema / uresničevati idejo o samoupravljanju / ta človek ima veliko idej / bil je navdušen zagovornik nove ideje
● ekspr. to je bila tvoja ideja ti si se spomnil tega; ekspr. priti na idejo spomniti se česa novega; idejo za akcijo je dobil pri njih bistveno pobudo
// nav. mn., navadno s prilastkom misel: njegove ideje so popolnoma zmedene / imava iste ideje; vsiljevati svoje ideje drugim / širiti prevratne ideje - 2. navadno v zvezi z o rezultat najvišje umske dejavnosti, ki nakazuje človekov odnos do materialnega ali duhovnega sveta: njegova ideja o lepoti, pravičnosti se je v tem delu lepo izrazila / ideja o kmetskem življenju je pri njem neprepričljiva / opredeliti idejo o nasprotju med umetnikom in družbo
- 3. v zvezi fiksna ideja bolezenska predstava, blodna misel, ki se je človek ne more otresti: imel je fiksno idejo, da ga preganjajo / ekspr. to je samo tvoja fiksna ideja
- 4. ed., navadno z rodilnikom rezultat najvišje umske dejavnosti, ki se kaže kot bistvo, smisel
- a) umetniškega ali znanstvenega dela: osnovna ideja drame; umetniška in hkrati moralna ideja romana / ideja in oblika umetnine / vodilna ideja teksta
- b) različnih znanstvenih, umetniških smeri: seznaniti se z idejo impresionizma; ideja marksizma
- c) različnih področij človekove družbene dejavnosti: ideja razrednega boja; ideja liberalizma; velik vpliv ideje samoupravljanja
// kar se kaže kot bistvo, smisel česa sploh: ideja dobrote, lepote; zavreči idejo pravičnosti
- 5. mn., z oslabljenim pomenom, navadno s prilastkom kar izraža vsebino, dejavnost, kot jo določa prilastek: antifašistične, demokratske ideje; liberalne ideje so ga čisto prevzele; privrženec francoskih revolucionarnih idej / nekritično je sprejemal ekstremistične ideje; nove politične ideje
♦ filoz. ideja v idealističnih filozofijah transcendentna objektivna tvorba, ki je pravzor, vzrok, bistvo posamičnega; v marksistični filozofiji odraz objektivne stvarnosti v zavesti
nadaljevánje -a s (ȃ) - 1. glagolnik od nadaljevati:
- a) nadaljevanje dela bo možno čez pet mesecev; nadaljevanje gradnje bo zelo drago / publ. v nadaljevanju prvenstva so samo še enkrat izgubili tekmo
- b) odločili so se za nadaljevanje boja, postopka / kritizirati nadaljevanje starih metod
- c) stric mu je omogočil nadaljevanje šolanja / rokoko je nadaljevanje baroka
- č) napovedujejo nadaljevanje lepega vremena / ugotoviti nadaljevanje gozda proti severu
- 2. del teksta po določenem delu iste celote, ki je objavljan v časopisu, reviji od določene številke dalje: nadaljevanje se konča na najbolj napetem mestu; brati nadaljevanje; drugo, tretje nadaljevanje / izhajati, objavljati v nadaljevanjih; film v petih nadaljevanjih / roman v nadaljevanjih / kot pojasnilo, opozorilo na koncu objavljenega dela teksta: nadaljevanje sledi; nadaljevanje v prihodnji številki
// del govorjenega, pisanega teksta po določenem delu iste celote sploh: napisati, poslušati nadaljevanje; iz nadaljevanja je razvidno, da so se odločili pravilno; publ. v nadaljevanju je govornik analiziral novi položaj / nadaljevanje s prve, prejšnje strani
búča -e ž (ú) - 1. kulturna rastlina s plazečim se steblom ali njen debeli sad: buče jesti, saditi, sekati; votla, zrela buča; navadna buča ali tikva
- 2. trebušasta posoda: buča vina je romala iz roke v roko; srebniti iz buče; buča z vodo
♦ elektr. buča steklen senčnik v obliki krogle; fiz. Heronova buča posoda, iz katere pod pritiskom plina brizga tekočina; kem. destilacijska, merilna buča - 3. pog., ekspr. glava: mahniti, usekati po buči / ima prazno, trdo bučo / ti si pa buča prebrisan, zvit človek; zvita buča; buča ribniška
● pog., ekspr. ohladiti buče puntarjem ukrotiti jih; pog., ekspr. prinesti celo bučo domov nepoškodovan priti iz tepeža, boja; pog., ekspr. dobiti jo po buči biti ostro grajan; biti tepen; biti premagan
cél -a -o tudi -ó [ceu̯] prid. (ẹ̑ ẹ́) - 1. ki ni razdeljen na kose, dele: na policah so ležali celi in razrezani hlebci; skleda celega krompirja; vlaganje celih kumaric
// ki še ni načet: kolač je še cel, ga še niso pokusili; sod je še cel; naše zaloge so cele
// ki ni poškodovan: pri bombardiranju ni ostala niti ena hiša cela; cela in obtolčena posoda / cela žoga nepreluknjana, nepredrta; srajca je še cela ni še nič raztrgana
// stopiti v cel sneg nepregažen, neprehojen; pog. iz tepeža je prišel cel brez ran, poškodb - 2. ki predstavlja glede na določeno količino ali obseg polno mero: ta mesec ni dobil cele plače; otrokom ne dajo cele porcije hrane; popil je celo skodelico mleka / plačati je moral celo karto / ura bije cele ure in četrti / cel grunt nekdaj posestvo, ki obsega približno 15—20 ha
// ki zajema določeno stvar v njenem polnem obsegu: prebral je celo knjigo; poslikal je celo steno; celo popoldne je ležal; s celim telesom se je nagnil skozi okno / novica se je razširila po celi deželi; celo življenje je pridno delal; pog. babnica je celo vožnjo klepetala med vso vožnjo; po cele noči je kvartal in popival / ekspr.: cel svet že to ve vsi ljudje; cela vas se mu smeje vsi vaščani - 3. ekspr., z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: dobil je cel kup pisem; na semenj so gnali cele črede živine; za celo glavo je višji od tebe; celo uro, večnost te že čakam; cela vrsta problemov je ostala nerešena; tako sem lačen, da bi pojedel celega vola
// omejuje pomen samostalnika, na katerega se veže: saj si že cel mož; postal je cel umetnik; kmalu bo cela gospodična; pripravili so nam celo gostijo; pog. iz te malenkosti je nastala cela afera
// poudarja majhno količino: cele tri dinarje je vredno; prijavilo se je celih pet ljudi; na razpolago imam celi dve minuti
● ekspr. biti cel človek moralno neoporečen, dosleden človek; to delo zahteva celega človeka vse človekove fizične in umske sposobnosti; pog., ekspr. tam je cel hudič godijo se neprijetne, težke reči; ekspr. sin je cel oče zelo mu je podoben; ekspr. tega ne dam za cel svet sploh ne, pod nobenim pogojem; ekspr. propadli so na celi črti popolnoma, v celoti; pog., ekspr. odnesti celo glavo, celo kožo nepoškodovan priti iz tepeža, boja; ekspr. naredi tako, da bo volk sit in koza cela da bo prav za obe strani
♦ bot. celi list list, pri katerem listna ploskev ni razdeljena; mat. celo število število, ki nima delov enote; muz. celi ton interval velike sekunde; šport. osvojiti celo točko; tisk. knjiga je vezana v celo platno, celo usnje ima platnen, usnjen ovitek
céli -a -o sam.: zastar. dobil ga je do celega na svojo stran popolnoma, docela; gaziti na celo, v celo, po celem po nepregaženem, neprehojenem snegu; ekspr. to si je na celem, s celega izmislila popolnoma, čisto; star. konj se je na celem ustavil iznenada, nepričakovano; star. v celem je stvar dobra (gledano) v celoti; na njem ni ostalo nič celega; obleka iz celega v enem delu
♦ mat. ena cela, pet stotink 1,05
frónta -e ž (ọ̑) - 1. področje, kjer se spopadata sovražni vojski: poslali so ga na fronto; zaledje in fronta / fronta se pomika proti središču države; držati, prebiti, utrditi fronto / fronta je razpadla; oskrbovati fronto / pasti na fronti
// publ., s prilastkom področje delovanja, udejstvovanja: ofenziva nasprotnikov se razvija na ideološki fronti; zboljšati stanje na naši kulturni fronti - 2. s prilastkom skupnost strank ali posameznikov, ki imajo isti cilj: vključiti se v enotno delavsko, nacionalno fronto; fronta demokratičnih sil za osvoboditev / ljudska fronta demokratične stranke in skupine okoli komunističnih partij za boj proti fašizmu po 1935; Osvobodilna fronta (slovenskega naroda) slovenska narodnoosvobodilna organizacija, ustanovljena 27. aprila 1941
- 3. drug poleg drugega stoječi predmeti ali objekti; vrsta, črta: čoln drsi pred fronto ladij; za belimi ovčicami na zahodu je temna fronta oblakov
- 4. star. prednja stran (stavbe), pročelje: hiša je s fronto obrnjena na ulico; fronta palače
- 5. meteor., navadno v zvezi atmosferska fronta mejno področje med zračnima gmotama, ki se razlikujeta zlasti po temperaturi, vlagi, oblačnosti: atmosferska fronta se pomika iznad Atlantika proti Evropi / hladna fronta del atmosferske fronte, kjer prodira hladen zrak; topla fronta del atmosferske fronte, kjer se nariva topel zrak
● boriti se na dveh frontah biti dejaven na dveh različnih področjih; ekspr. podpreti, premagati koga na celi fronti popolnoma, v celoti; publ. znajti se na skupni fronti imeti skupen cilj; publ. lotiti se boja proti nepismenosti na široki fronti vsepovsod
♦ gled. odrska fronta panoramske kulise, ki stojijo pred horizontom; zgod. druga fronta novo zahodno bojišče proti hitlerjevski Nemčiji po izkrcanju v Normandiji; soška fronta v prvi svetovni vojni med Avstrijo in Italijo ob Soči
ímperativ -a m (ȋ) - 1. knjiž., navadno s prilastkom zahteva, nujnost: izhajati iz družbenega imperativa; film ne ustreza sedanjim ideološkim imperativom; razorožitev postaja imperativ sedanjega časa / spoznati pisateljev notranji imperativ / z oslabljenim pomenom: inteligenca se je podredila revolucionarnim imperativom; publ. tam vlada imperativ boja za oblast
// nav. ekspr., v zvezi kategorični imperativ nujna zahteva: povečanje izvoza je za državo kategorični imperativ
♦ filoz. kategorični imperativ po Kantu človekovo svobodno nravno načelo, po katerem se mora brezpogojno ravnati - 2. lingv. velelni naklon: stavek v imperativu
// glagolska oblika za izražanje tega naklona; velelnik: uporabiti imperativ
izgúba tudi zgúba -e ž (ȗ) - 1. primanjkljaj izkupička glede na stroške ali prodajne cene glede na nakupno: izguba se je zmanjšala; podjetje ima pri proizvodnji novega artikla izgubo; bilanca izkazuje izgubo; sredstva za kritje izgube / prodajati v izgubo; ekspr. hišo je prodal v čisto izgubo; pri reji živine je bil na izgubi je imel izgubo; pog. so v izgubi, pa vendar dajejo plače; delati, poslovati z izgubo
// škoda, ki izvira iz česa: zaradi slabo izrabljenih strojev ima tovarna izgubo; milijon izgube - 2. glagolnik od izgubiti:
- a) prijaviti izgubo dokumentov
- b) izguba staršev jo je močno prizadela / vljudnostna fraza ob smrti iskreno sožalje ob bridki izgubi
- c) izguba las; izguba imetja / izguba kalcija pri vretju mleka
- č) izguba barve; izguba časti
- d) izguba roke; izguba sluha, vida; izguba spomina / izguba krvi
- e) izguba časa / izguba pravic / izguba čina
- 3. kar je izgubljeno: izgube obdelovalnih površin zaradi zazidave; energijske, toplotne izgube / sovražnik je imel velike izgube; publ. oceniti vojne izgube v ljudeh in materialu
- 4. ekspr., v povedni rabi izraža nepomembnost, nekoristnost česa: delo, poštenost, ljubezen — vse to je bilo po njegovem mnenju izguba; televizija je sama izguba / tvoje govorjenje je le izguba časa
● pog., ekspr. ne poznate ga, samo izgubo imam z njim neprijetnosti, težave; publ. četa je izšla iz boja brez izgub vsi so ostali živi; iti v izgubo marsikaj je šlo v izgubo se je izgubilo; se ni koristno porabilo; pri kuhanju gredo vitamini v izgubo se uničijo; ekspr. nalival je tako previdno, da ni šla niti kapljica v izgubo se ni razlila
♦ agr. klavna izguba izguba teže živali pri zakolu; ekon. planska izguba predvidena s planom; elektr. dielektrične izgube v toploto spremenjena energija v dielektriku; lingv. izguba dvojine; šah. izguba figure, partije; prim. zguba
izíti -ídem dov., izšèl izšlà izšlò tudi izšló (í) - 1. pojaviti se v tiskani obliki: delo je izšlo pri Cankarjevi založbi; učbeniki izidejo še pred začetkom leta / v čast svetovnega prvenstva so izšle tri znamke / žarg., tisk. jutri izidemo na osmih straneh časopis bo imel, obsegal osem strani
// biti objavljen: najboljše pesmi so izšle v almanahu; recenzija filma je izšla v dnevniku - 2. imeti osnovo, izhodišče: ti umetniki so izšli iz impresionizma / iz te družine je izšlo precej izobražencev; vse življenje je posvetil narodu, iz katerega je izšel / iz njegove šole je izšlo veliko dobrih igralcev / publ. iniciativa za to naj bi izšla od gospodarskih organizacij iniciativo naj bi dale gospodarske organizacije
- 3. zastar. iti ven, oditi: obrnil se je proti durim in izšel; namignil mu je, naj izide
- 4. zastar. vziti: luna, sonce izide
● publ. iz boja so izšli živi v boju so ostali živi; publ. iz borbe je izšel kot zmagovalec je zmagal; publ. partizanska vojska je izšla iz ofenzive moralno in organizacijsko močnejša je postala moralno in organizacijsko močnejša
izíti se - 1. mat. končati se brez ostanka: deljenje se izide / račun se je izšel brez ostanka
- 2. s prislovnim določilom izraža izid dejanja, kot ga nakazuje določilo: stvar se je dobro izšla; vse se je po sreči izšlo; brezoseb. izšlo se je, kakor je hotel
izšèl -šlà -ò: lani izšle knjige; poročilo o izšlih delih
kopél tudi kópel -éli [druga oblika eu̯] ž (ẹ̑; ọ́ ẹ̑) - 1. dajanje (dela) telesa v določeno tekočino, sipko snov zaradi zdravljenja, krepitve: po kopeli se dobro počuti; ozebline je pregnal z izmeničnimi kopelmi v mrzli in vroči vodi; kopeli v morju / zdravnik mu je predpisal kopeli / mrzla, topla kopel; sedeča kopel v sedežni kopalni kadi; zdravljenje z morskimi, peščenimi kopelmi
// s prilastkom izpostavljanje (dela) telesa delovanju zraka, sonca, pare zaradi zdravljenja, krepitve: pripraviti parno kopel; sončna, zračna kopel
● vznes. prišel je iz krvave kopeli hudega, težkega boja - 2. zastar. toplice, zdravilišče: ženo in otroka je poslal v kopel; zelo obiskana kopel / palače s kopelmi kopališči
♦ agr. peščena, prašna kopel v pesku, prahu, ki mu je primešan prašek proti mrčesu; fot. kopel kemična raztopina za razvijanje filma; fiksirna kopel v kateri se kemično odstrani za svetlobo občutljiva snov z neosvetljenih delov filma; razvijalna kopel v kateri se s pomočjo kemikalij razvijajo osvetljeni deli filma; kem. kopel navadno tekočina, v kateri se s potapljanjem kemično in fizikalno obdelujejo trdne snovi, ali tak postopek; med. blatna kopel; teh. elektrolitna kopel ki vsebuje elektrolit
materializírati -am dov. in nedov. (ȋ) - 1. napraviti kaj materialno: materializirati svoj ideal; materializirati misel
// knjiž. uresničiti, izpolniti: materializirati pridobitve boja; sklep so kmalu materializirali / materializirati lik Hamleta na odru - 2. nav. slabš. povzročiti, da kdo ceni zlasti gmotne koristi in materialne dobrine: ugodne življenjske razmere so ga materializirale
materializíran -a -o: materializirana življenjska načela
♦ ekon. materializirano delo v proizvod vloženo delo; opredmeteno delo
národ -a stil. -óda m (á, ọ́) - 1. skupnost ljudi, navadno na določenem ozemlju, ki so zgodovinsko, jezikovno, kulturno, gospodarsko povezani in imajo skupno zavest: ljudstvo se je izoblikovalo v narod; izkoriščani, neodvisni narodi / češki, slovenski narod; evropski, jugoslovanski narodi / postali smo svoboden narod s svojo državo; vezi manjšine z matičnim narodom; pravica narodov do samoodločbe / Smrt fašizmu — svobodo narodu med narodnoosvobodilnim bojem in prva leta po 1945 pozdrav udeležencev narodnoosvobodilnega boja; zaključek uradnih dopisov; Osvobodilna fronta (slovenskega naroda) slovenska narodnoosvobodilna organizacija, ustanovljena 27. aprila 1941
// s prilastkom taka skupnost, za katero je značilna kaka dejavnost: Grki so pomorski narod / ekspr.: narod hlapcev, poštenjakov; narod pesnikov in mislecev
// skupnost ljudi, ki jih druži skupen izvor, skupna preteklost, podoben jezik, običaji; ljudstvo: vpadi barbarskih narodov / nomadski, pastirski narodi / preseljevanje narodov v 6. stoletju - 2. v nekaterih družbenih ureditvah večinski, zlasti socialno nižji družbeni sloji: narod je trpel lakoto, mogočniki pa so se zabavali; pesmi je nabral med narodom / izrazi so vzeti iz naroda / nizki, preprosti narod
- 3. ed., nižje pog. ljudje, ljudstvo: poglej, koliko naroda je prišlo / tepla sta se, narod pa se je zabaval gledalci, opazovalci
- 4. publ. država: odnosi med narodi
● Organizacija združenih narodov organizacija velike večine držav, katere cilj je krepiti sodelovanje med narodi in ohraniti mir na svetu; ekspr. staro Avstrijo so imenovali ječo narodov državo, v kateri so nekateri narodi zatirani; publ. pomlad narodov leto 1848 v stari Avstriji, ko so nenemški narodi zahtevali svoje narodne pravice; publ. vrata narodov naravni prehodi med gorovji, skozi katere so potovala ljudstva, zlasti iz Azije v Evropo; red zaslug za narod z zlato zvezdo visoko jugoslovansko odlikovanje za družbenopolitične in vojaške zasluge
♦ antr. hamitski, semitski narodi; jur. zbor narodov od 1953 do 1974 zbor (zvezne skupščine) za varstvo enakopravnosti narodov Jugoslavije; zgod. Društvo narodov po prvi svetovni vojni ustanovljena organizacija večjega števila držav, katere cilj je bil krepiti sodelovanje med narodi in ohraniti mir na svetu
nosílec -lca [u̯c in lc] m (ȋ) navadno z rodilnikom - 1. kdor drži kaj navadno težjega tako, da prehaja vsa teža nanj, in hodi: nosilci krste, zastave / tisti dan sem bil nosilec vode / knjiž. na cilju smo nosilcem plačali nosačem
// nosilec štafetne palice - 2. kdor dela, si prizadeva, da se kaj kje pojavlja: že v srednji šoli se je seznanil z nosilci naprednih idej / nosilci sodobnega knjižnega jezika so zlasti izobraženci; publ. nosilci boja za socializem borci
// publ. kdor z delovanjem omogoča, povzroča obstoj, pojavljanje česa: boriti se proti nosilcem birokratskih odnosov; delavski razred kot nosilec socialistične družbene ureditve - 3. publ. kar kaj ustvarja, opredeljuje: v njegovih skladbah je melodija glavni nosilec izraza; glas — nosilec pomenskega razlikovanja
- 4. knjiž. kdor dela, da je kdo deležen česa: taki ljudje so nosilci nesreče / ti oblaki so nosilci snega prinašajo sneg
- 5. kdor je (uradno) odgovoren za opravljanje, uresničitev kakega dela, dejavnosti: določiti nosilca načrta, raziskovalne naloge / nosilec javne funkcije / odlična igra nosilca glavne vloge glavnega igralca
- 6. publ. kdor kaj plačuje, poravnava ali dobiva, prejema: nosilec proračunskih sredstev / nosilec vseh dohodkov in izdatkov je podjetje
- 7. kdor ima kaj priznano, dano: nosilec najemninske, stanovanjske pravice / nosilec socialnega zavarovanja / nosilec oblasti, suverenosti je ljudstvo / nosilec reda zaslug za narod z zlato zvezdo
- 8. publ. kar ima kaj kot svojo lastnost, značilnost: mleko je nosilec vitamina D / geni so nosilci dednih lastnosti
- 9. publ. kdor ima kaj na sebi, v sebi in more povzročati, da to dobi (še) kdo drug: tudi ptiči so nosilci različnih bolezni / nosilec bacilov bacilonosec
- 10. podolgovat vodoraven gradbeni element, ki prenaša obtežitev na podpore: okrepiti, podreti nosilec; stavbe tega arhitekta stoje navadno na stebrih, nosilcih; jekleni, leseni, železobetonski nosilec; prečni, vzdolžni nosilec
- 11. publ. vojna ladja, letalo, naprava za prevoz, prenos in izstreljevanje določenega orožja: nosilec nuklearnega orožja / podvodni in nadvodni nosilci raket
♦ elektr. nosilec daljši predmet za nošenje, držanje izolatorja; nosilec podatkov papir, magnetofonski trak, material, na katerega se zapisujejo, na katerem se ohranjajo določeni podatki v (elektronskem) računalniku; fin. stroškovni nosilec proizvod, storitev, v zvezi s katero se stroški pojavljajo in so nanjo razdeljeni; fot. nosilec emulzije podlaga, na katero je nanesena emulzija; gled. nosilec kulis priprava, na katero se pritrdijo, obesijo kulise lutkovnega odra; grad. ločni nosilec v obliki loka; mostni nosilec del mostu, ki prenaša obtežbo na podpornike; palični nosilec sestavljen iz palic, ki tvorijo trikotnike; lingv. v trpnem stavku je osebek nosilec stanja; v češčini je nosilec naglasa prvi zlog; polit. nosilec kandidatne liste v nekaterih državah kdor ima pred vsemi drugimi kandidati volilne liste prednost, da postane poslanec določene stranke; strojn. nosilec navadno mirujoč, podolgovat element stroja, naprave, na katerega delujejo sile, zlasti pravokotno; šport. nosilec oranžnega, rumenega pasu
novák -a m (á) - 1. nekdaj moški, določen, namenjen za vojaško službo: biriči so iskali, lovili, nabirali novake / vojaški novaki
- 2. knjiž. novinec: stari jetniki so molče opazovali novake / boja so se udeležili tudi novaki / on ni več novak v slovenskem slovstvu začetnik
♦ zgod. novak v fevdalizmu kdor se naseli na neobdelani, neizkrčeni zemlji, zlasti hribovski
obdóbje -a s (ọ̑) navadno s prilastkom - 1. omejeno trajanje
- a) v katerem se kaj dogaja, zgodi: posamezna obdobja njegovega bivanja v tujini; daljša padavinska obdobja v jeseni / obdobje priprav na tekmovanje
- b) v življenju, bivanju: značilnosti otroka v različnih starostnih obdobjih; obdobje doraščanja / njegova izvolitev pomeni novo obdobje za stranko; zgodnje obdobje v pisateljevem ustvarjanju
- 2. omejeno trajanje z razmerami, okoliščinami, stvarnostjo vred: povojno obdobje; obdobje industrializacije / različna obdobja v zemeljski zgodovini / z oslabljenim pomenom v obdobju narodnoosvobodilnega boja med narodnoosvobodilnim bojem
- 3. omejeno trajanje kot del neomejenega trajanja; čas: umrljivost za tuberkulozo se je v kratkem obdobju zmanjšala; v omenjenem obdobju se je proizvodnja podvojila; v obdobju od januarja do maja / z oslabljenim pomenom v obdobju enega leta v enem letu
// najmanjše časovno obdobje
♦ ekon. manufakturno obdobje kapitalizma; geol. kozmično obdobje razvojna doba zemlje pred nastankom prve trdne skorje
obraníti in obrániti -im dov. (ī á) - 1. odvrniti napad: vojakom je uspelo obraniti most; obraniti mesto pred napadalci; obraniti grad s topovi; obraniti se sovražnika / le s težavo se je obranila nadlegovalca
// zavarovati, zaščititi: obraniti otroka pred mrazom, star. mraza; obraniti se pred infekcijo - 2. dokazati pravilnost ideje, mnenja: obraniti svoje stališče; te trditve ni mogel znanstveno obraniti
● hlev je zgorel, hišo pa so obranili rešili pred požarom; publ. obraniti naslov prvaka znova pridobiti naslov prvaka; publ. obraniti pridobitve osvobodilnega boja ohraniti
♦ šol. obraniti disertacijo pred komisijo opraviti zagovor disertacije; šport. obraniti enajstmetrovko pri nogometu preprečiti kazenski strel na gol z razdalje enajst metrov
odkríti -kríjem dov., odkrìl tudi odkríl (í ȋ) - 1. odstraniti z odprtega dela česa predmet, nameščen nanj: odkriti lonec, sod, vodnjak / odkriti pokrovko
// odstraniti s česa, kar je položeno nanj zlasti zaradi varstva, zaščite: odkriti gredo; odkriti tla / odkriti glavo odstraniti pokrivalo z nje; odkriti spečega otroka odstraniti odejo z njega; odkriti posteljo odgrniti; odkril si je prsi in pokazal rano razgalil
// s strehe odstraniti kritino: vihar je odkril streho - 2. z odstranitvijo česa narediti kaj vidno: premaknil se je in s tem odkril skrivni vhod / ekspr. smehljaj ji je odkril zobe
- 3. z raziskovanjem, preučevanjem narediti znano kaj neznanega: odkriti bacil tuberkuloze, povzročitelja bolezni, radioaktivne snovi / Krištof Kolumb je odkril Ameriko / odkriti nove načine dela / odkriti nov stroj izumiti, iznajti
// narediti znano kaj prikritega, skrivnega: bolezen so pravočasno odkrili; odkriti nevarnost, zaroto; odkril je njegov talent / odkriti tatu; odkril je vzrok slabe volje ugotovil; odkril je, da ima vsaka stvar svoje ime spoznal; takrat se mu je odkrilo, da oče tega ne zmore več
// narediti znano sploh: preučevanje teh dejstev bo odkrilo tudi izhodišča gibanja / v svojem delu je odkril preteklost te dežele - 4. narediti, da za kaj izve kdo drug: svoje tehnike ni hotel odkriti; odkriti komu skrivnost; odkril ji je svojo ljubezen izpovedal; odkriti komu svoje želje povedati; nikomur se ni odkril ni povedal svojih čustev, težav
- 5. ugotoviti, da kje kaj je: ko je hodil mimo izložb, je odkril celo vrsto zanimivih predmetov; na cesti je odkril sledove stopinj opazil
// v besedilu je odkril več napak našel
// ekspr.: odkriti pobeglega voznika najti; končno ga je odkrila v gostilni
● slabš. ta človek ne bo odkril Amerike ni posebno pameten, bister; iron. misli, da bo odkril Ameriko kaj novega; ekspr. ko mu je bilo petnajst let, je odkril Gorkega se je seznanil z njegovimi deli, idejami; ekspr. odkriti (svoje) karte povedati, izdati svoje namene; odkriti spominsko ploščo, spomenik narediti, da postane plošča, spomenik viden širši javnosti, navadno z odstranitvijo zagrinjala; ekspr. v njem je odkrila srečo on jo osrečuje; ekspr. v njej je odkrila staro znanko prepoznala, ugotovila; ekspr. šele pozno sem odkril knjigo spoznal, da je branje knjig užitek
odkríti se - 1. dati pokrivalo z glave: bilo ji je vroče in se je odkrila / ko jo je srečal, se je odkril jo z odstranitvijo klobuka z glave pozdravil
- 2. ekspr. postati viden, pokazati se: ko ji je kapa zdrsnila, se je šele odkrila njena lepa glava / ko smo prišli na vrh gore, se nam je odkril prekrasen razgled / v tej revoluciji se je odkrila vsa njena demokratična vsebina / z ekspresionizmom se je naša beseda odkrila v izrazni zagnanosti
● ekspr. pred temi organizacijami se lahko odkrijemo zaslužijo naše priznanje, spoštovanje
odkrít -a -o - 1. deležnik od odkriti: s tem so bili odkriti ostanki njihove kulture; odkrita posoda, streha; bolezen je bila pravočasno odkrita; okrog hodi odkrita in brez plašča / odkrit bazen na prostem in brez strehe
- 2. ki govori, ravna tako, kot v resnici misli, čuti: odkrit človek; z njim ni bila odkrita / odkrit značaj; je odkritega srca / ekspr., kot podkrepitev bodimo odkriti, to res ni bilo prav
// ki vsebuje, izraža resnične misli, čustva: to so odkrite besede; odkrito priznanje / ekspr. razgovor je potekal v odkritem vzdušju / odkrita pesniška izpoved izpoved, ki ni podana v metafori - 3. ekspr. ki se opravi tako, da so drugi s tem seznanjeni: prišlo je do odkritega boja, napada / do njih kaže odkrite simpatije / imel je odkrit namen / to so njegovi odkriti nasprotniki; prisl.: odkrito napisati, povedati / ekspr., kot podkrepitev odkrito povedano, rečeno, tega človeka ne cenim
odnêsti -nêsem dov., odnésel odnêsla (é) - 1. z nošenjem spraviti z določenega mesta: odnesti smeti; odnesti komu sporočilo; odnesti ranjence z bojišča; odnesti krožnike na mizo, jabolka v klet; odnesti na ramah, v naročju; odnesti prtljago s seboj; naskrivaj odnesti / evfem. tat je odnesel več dragocenih predmetov ukradel; ekspr. kdo mi je odnesel svinčnik vzel
// šalj., kot vljudnostna fraza sedite, da nam ne odnesete spanja; pren., ekspr. odnesla mu je srčni mir
// z nošenjem spraviti kaj od kod z določenim namenom: odnesti blago k šivilji; odnesti čevlje k čevljarju; odnesti denar v hranilnico; odnesti otroka spat - 2. z delovanjem odstraniti: hudournik je odnesel hišo; voda je odnesla most; izginili so, kakor bi jih bil veter odnesel / ekspr. s tovornjakom je odnesel hišni vogel odbil
// z delovanjem povzročiti, da se kaj oddalji: vodni tok ga je odnesel od brega / brezoseb. čoln je odneslo na odprto morje - 3. publ. dobiti, doseči: odnesti nagrado; na olimpiadi je odnesel dve medalji / na tekmovanju je naše moštvo odneslo prvo mesto zasedlo; pri trčenju je odnesel hude poškodbe je bil hudo poškodovan; prav on je odnesel največ udarcev je bil najbolj tepen
// odnesti zmago zmagati - 4. ekspr., s smiselnim osebkom v tožilniku hitro oditi: kar odneslo ga je, ko jih je zagledal; ni še povedala do konca in že jo je odneslo; kot bi ustrelil, ga je odneslo iz sobe / pred leti ga je odneslo v tujino
- 5. pog., ekspr., v zvezi z jo ostati živ, rešiti se, prestati: vsi so padli, samo on jo je odnesel; odnesel jo je brez poškodb; poceni, srečno jo odnesti / če te on dobi v roke, je ne boš odnesel boš kaznovan
● evfem. ne bo več dolgo, pa ga bodo odnesli bo umrl; pog., ekspr. odnesti celo glavo, kožo nepoškodovan priti iz tepeža, boja; ekspr. odnesti pete oditi; pobegniti; vznes. skrivnost je odnesel s seboj v grob nikomur je ni povedal; ekspr. s potovanja je odnesel nepozabne vtise potovanje ga je zelo prevzelo; pog. iz šole je le malo odnesel v šoli se je le malo naučil
odnesèn tudi odnešèn -êna -o: odnesen klobuk; vrniti odnesene stvari
opravičílo -a s (í) - 1. izjava, navadno pismena, s katero se kaj opravičuje: napisati, prinesti opravičilo; poslušati opravičilo; z opravičilom ga je poslala v šolo / izmrmrati opravičilo mrmraje se opravičiti
// kar se navede za prenehanje negativnega mnenja: opravičilo, da je kradel zaradi lakote, mu ni zadoščalo / iskati, najti opravičilo za surovo ravnanje / publ. opravičilo za težek gospodarski položaj vzrok
// publ. v tem je opravičilo našega boja upravičenost - 2. glagolnik od opravičiti: opravičilo mu ni bilo dovolj, hotel je še drugo zadoščenje / za to napako ni opravičila ta napaka se ne da opravičiti
// njegova knjiga je potrebna opravičila / povedati, reči kaj v opravičilo
opredeljeváti -újem nedov. (á ȗ) - 1. navajati bistvene značilnosti pojma: pojasnjeval jim je, kako sociologi opredeljujejo narod; različno opredeljevati pojem gospodarjenje / znanost predmete opredeljuje
- 2. določati: opredeljevati premoge po kemičnih in petrografskih lastnostih / otrok še ne opredeljuje točno stvari in bitij / opredeljevati dolžnosti in pravice; opredeljevati vlogo osebnosti v organizaciji
// vrednotiti, karakterizirati: opredeljevati obdobje; njegovo umetnost opredeljuje kot eksaktno fantazijo
// razlagati, pojasnjevati: v pismu opredeljuje svoj odnos do pozitivizma - 3. povzročati, da ima kaj določene značilnosti: naravni dogodki usodno opredeljujejo stvari / prikazal je ozadje, ki opredeljuje izid boja med obema osebama / kaj opredeljuje kostum
opredeljeváti se - 1. izražati, kazati svoje stališče, svojo pripadnost: politično, strankarsko se opredeljevati
- 2. izražati, kazati svoj odnos do česa: opredeljevati se do aktualnih vprašanj; objektivno se opredeljevati / opredeljevati se proti predlogu izražati, kazati negativen odnos do njega, odklanjati ga; opredeljevati se za novosti izražati, kazati pozitiven odnos do njih
opredeljujóč -a -e: opredeljujoče dejstvo
pobégniti -em dov., tudi pobegníte; tudi pobegníla (ẹ́ ẹ̑) - 1. z begom zapustiti kraj (trenutnega) bivanja: nekaj jih je pobegnilo, druge so ujeli; pobegniti iz taborišča; pred okupatorjem je pobegnil k partizanom / pes mu je pobegnil ušel; pobegniti iz boja, od vojakov dezertirati
- 2. ekspr. hitro, nepričakovano oditi: ko je vstopil on, je pobegnila iz sobe; pobegniti od doma; pren. mladost je pobegnila
- 3. ekspr., z dajalnikom umakniti se pred čim, izmakniti se čemu: dolžnosti ne smeš pobegniti; pobegniti hrupu, šumu
● kazen mu ne pobegne mu ne uide; žarg., šport. prvi trije tekmovalci so pobegnili šele v zadnjem krogu pospešili tek; pobegnila je od moža odšla je od njega, zapustila ga je
pokônčnost -i ž (ó) - 1. lastnost, značilnost pokončnega: pokončnost stebel / pokončnost jezdeca vzravnanost
- 2. knjiž. načelnost, značajnost: poznavanje samega sebe pomaga k večji samozavesti in pokončnosti; moralna pokončnost; knjiga izraža avtorjevo pokončnost / premočrtnost in pokončnost boja
popóln -a -o [u̯n] prid., popólnejši (ọ̑) - 1. ki zajema kaj v celoti: imeti popoln pregled nad dogajanjem / popolna redukcija električnega toka; tem živalim grozi popolno iztrebljenje / v domu ima popolno oskrbo / boj za popolno neodvisnost, osamosvojitev; popolna prepoved atomskih poskusov; popolna razorožitev / popolni sončni mrk
- 2. ki obsega vse sestavne dele celote, enote: popolna smučarska oprema; ta uniforma ni popolna / publ. domača ekipa ni nastopila v popolni sestavi; to je dozdaj najpopolnejša zbirka / hlevski gnoj je popolno gnojilo / kandidat ima popolno srednjo šolo dokončano
- 3. nav. ekspr. ki je po svojih lastnostih, značilnostih brez napak, pomanjkljivosti: popoln sistem; njegov načrt je zelo popoln; popolne oblike; tehnično popolna letala / to je dozdaj najbolj popolna slika tega boja; informacija ni bila popolna
// ki ima dobre, pozitivne lastnosti v največji meri: res popoln človek; postati popoln / neskončno popolno bitje - 4. ki nastopa v največji meri: popolna pijanost, slepota, zdržnost / popolna enakopravnost; pustil ji je popolno svobodo; popolno medsebojno razumevanje, zaupanje / popoln mir; popolna tema; tišina je bila popolna
// nav. ekspr., z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: popoln prelom s čim; stvar je ostala v popolni tajnosti; njihova zmaga je bila popolna; popolno nepoznavanje stvari; dobiti popolno zadoščenje / popoln nesmisel; nered v sobi je bil popoln; to je popolna laž / zdaj sem popoln berač; on je popoln tepec
♦ fiz. popolni odboj odboj, pri katerem se na meji med območjem z manjšo in območjem z večjo hitrostjo valovanja vse valovanje odbije, če je vpadni kot dovolj velik; jur. popolni preklic; lingv. popolni izpis besedila izpis, pri katerem je vsaka beseda izpisana tolikokrat, kolikorkrat se pojavi; popolni sinonim; mat. popolna indukcija sklepanje o veljavnosti izreka, nanašajočega se na kako naravno število, od tega števila na naslednje naravno število; popolno število število, ki je enako vsoti svojih pravih deliteljev; med. popolna paraliza; zool. popolna preobrazba preobrazba, ki ima vse razvojne stopnje
popólno prisl., star. popolnoma: ljudje so ga že popolno pozabili; ostati popolno hladen
potrdíti in potŕditi -im dov. (ī ŕ) - 1. z besedo, kretnjo izraziti, da je kaj prej povedanega ali storjenega v skladu z resničnostjo: oče je potrdil njegove besede; priča je izjavo potrdila; zdravnik je potrdil, da je noga zlomljena; res je bilo tako, je potrdila / potrditi kaj s prisego / zadnjih vesti še niso potrdili / zastar. vsi smo mu potrdili pritrdili
- 2. s podpisom, pečatom narediti, da postane kaj veljavno, (uradno) priznano: potrditi zdravstveno knjižico / pismeno, uradno potrditi / potrditi prepis, spričevalo overoviti
// potrditi račun
// narediti, da postane kaj veljavno, (uradno) priznano sploh: potrditi imenovanje koga; potrditi program, sprejete sklepe / potrditi smrtno obsodbo / ekspr. najino tikanje je hotel potrditi s pitjem bratovščine
// ponovno izraziti veljavnost tega, kar nakazuje dopolnilo: slavna pevka je potrdila svoj nastop; tuji tekmovalci so že potrdili udeležbo - 3. s podpisom, pečatom izraziti, da je kaj sprejeto: potrditi prejem priporočenega pisma; potrditi prevzem materiala
- 4. pokazati pravilnost, točnost česa: meritve naj to potrdijo ali ovržejo; potrditi teorijo s poskusi / pravilnost teh ugotovitev je potrdil ves nadaljnji razvoj narodnoosvobodilnega boja; njegovo vedenje je sum še potrdilo / z novo zmago so naši tekmovalci potrdili svojo premoč
// navadno v zvezi z v narediti, da je kdo bolj prepričan o upravičenosti česa: potrditi koga v domnevi, sumu, veri; to ga je še bolj potrdilo v prepričanju, da ima prav - 5. publ. pokazati upravičenost obstoja: z igranjem je potrdila svoj sloves; s tem dejanjem je potrdil sam sebe; nova smer naj se sama potrdi ali zanika
- 6. ugotoviti, da je kdo sposoben za vojaško službo: na naboru so ga potrdili / pog. potrditi k vojakom, star. v vojake
● ekspr. selitev v novo hišo moramo pošteno potrditi proslaviti
♦ agr. potrditi seme po laboratorijskem preizkusu izjaviti, da je primerno, ustrezno za sejanje; šol. potrditi frekvenco s podpisom izraziti, da je slušatelj obiskoval predavanja; vet. potrditi merjasca po komisijskem ogledu izjaviti, da je primeren, ustrezen za oplojevanje
potŕjen -a -o: prošnji je treba priložiti potrjen prepis spričevala; biti potrjen na naboru; za šolo potrjene knjige
● žarg. če bom spil še en konjak, bom preveč potrjen pijan
prepustíti -ím dov., prepústil (ī í) - 1. dati komu pravico, možnost, da dobi kaj, do česar ima določeno pravico osebek: prepustiti hišo sinu; prepustiti komu sobo za dva meseca / kralj je moral prepustiti prestol sinu / prepustiti besedo drugemu diskutantu / prepustiti v last, uporabo
♦ jur. prepustiti komu uporabo, uživanje česa - 2. dopustiti, da dobi, ima kdo drug to, kar izraža samostalnik: prepustiti svoje dekle drugemu; prepustiti funkcijo drugemu; tekač je moral prepustiti prvo mesto boljšemu tekmovalcu / prepustiti pobudo, vodstvo tekmecu / redko prepustiti komu tekmo brez boja predati
- 3. narediti, da se mora, more namesto osebka kdo drug ukvarjati s kom: prepustil je goste ženi, sam pa odšel na sestanek
// z glagolskim samostalnikom narediti, da mora, more namesto osebka kdo drug narediti, opravljati kako delo: prepustiti nego bolne matere sestri / prepustil je ženi, da gospodari na kmetiji, sam pa odšel v tujino / prepustiti otroka v varstvo sosedi - 4. z glagolskim samostalnikom dati komu drugemu možnost, da naredi, opravlja kako dejanje: prepustiti odločitev bratu; prepustiti sodbo bralcu / prepusti stvar meni, pa bo kmalu opravljena / zakon je prepustil določitev višine prispevka občinam
- 5. dopustiti, da kaj drugega odloča o čem, vpliva na kaj: tako pomembne stvari ne smemo prepustiti naključju, dobri volji koga / to vprašanje moramo prepustiti zgodovini
- 6. ne narediti ničesar
- a) da bi se spremenil določen položaj, oviralo določeno dejanje: prijel jo je za roko in ona mu jo je prepustila / ekspr. spet mu je prepustila svoje ustnice
- b) da bi se spremenilo stanje, delovanje koga: prepustiti koga revščini / prepustiti koga počasnemu umiranju / prepustiti koga njegovim mislim
- 7. star. predreti: prepustiti gnojno bulo; žulj se je prepustil
● ekspr. skrb za to kar meni prepusti za to bom (po)skrbel jaz; ekspr. delam prav ali narobe, to kar meni prepusti o tem ne sodi; ekspr. prepustiti kaj pozabljenju pozabiti kaj; ekspr. prepustiti koga samemu sebi, usodi ne poskrbeti zanj, ne pomagati mu
prepustíti se - 1. ne narediti ničesar, s čimer bi se nasprotovalo, upiralo
- a) določenemu dejanju koga: prepustila se je njegovemu objemu / čutil je, da se mu je plesalka popolnoma prepustila / ekspr. prepustiti se skrbnim rokam bolniške sestre
- b) določenemu delovanju česa: dvignil je veslo in se prepustil toku, valovom; ekspr. legel je na obalo in se prepustil soncu začel uživati v sončenju, začel se sončiti
// prepustiti se splošnemu navdušenju
// dopustiti, da nastopi odnos popolne odvisnosti: prepustiti se strastem / prepustil se je mamilom
- 2. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža nastop
- a) stanja osebka, kot ga določa samostalnik: prepustiti se obupu, žalosti
- b) navadno z glagolskim samostalnikom intenzivne dejavnosti osebka, kot jo določa samostalnik: prepustiti se sanjarjenju / prepustil se je veselim mislim
prepustívši zastar.: prepustivši konja hlapcu, je odšel v grad
prepuščèn -êna -o: biti prepuščen sam sebi; obnoviti za majhno odškodnino prepuščeno skladišče
● ekspr. biti na milost in nemilost prepuščen komu postati, biti od koga popolnoma odvisen
sád -ú m, prvi pomen stil. sád -a (ȃ) - 1. užitni del rastline, ki sestoji iz semena in osemenja: sadovi se debelijo, odpadajo, zorijo; obirati, pobirati sadove; okusen, sočen, zrel sad / koščičasti, mesnati, pečkati sadovi / užitni sadovi / drevo prinaša, rodi sad / ekspr.: sad trte grozdje; sad zemlje pridelki
- 2. nav. ekspr., z rodilnikom rezultat, dosežek: to so sadovi njegovega dela, truda; sporazum je sad dolgotrajnih pogajanj; razprava je sad večletnega raziskovanja / strahovi so bili sad njene domišljije; sad spoznanja / neuspeh je sad njegove nedelavnosti posledica
● ekspr. prizadevanja niso rodila sadu niso bila uspešna; ekspr. sad njune ljubezni otrok; vznes. ljubila je sad svojega telesa svojega otroka; mesto je kot zrel sad padlo v roke partizanom zavzeli so ga brez truda, boja; prepovedani sad je najslajši človek najrajši dela, česar ne sme; drevo se po sadu spozna
smŕt -i ž (ȓ) - 1. prenehanje življenja, življenjskih procesov: izguba krvi je povzročila smrt; nesreča se je končala s smrtjo; lahka, naravna, navidezna, težka smrt; ugotoviti vzrok smrti / do smrti pretepsti
// stanje, ko prenehajo življenjski procesi: smrt je nastopila zaradi bolezni, starosti, zastrupitve; zdravnik je ugotovil smrt; znaki smrti
// konec življenja: bil ji je zvest do smrti; ekspr. človek se do smrti uči vse življenje; vznes. hvaležen ti bom do smrti - 2. dejstvo, da kdo umre: očetova smrt ga je zelo prizadela; bati se smrti; bili so krivi njegove smrti; rešiti koga smrti; ekspr. za las uiti smrti; obletnica prijateljeve smrti; pozabil je na to kot na svojo smrt popolnoma
// pasti junaške smrti; publ. umreti nasilne smrti umreti zaradi (posledic) nasilnega dejanja, uboja - 3. okostnjak s koso, ki pooseblja to dejstvo: ob postelji je stala smrt; če bi srečal samo smrt, me ne bi bilo tako strah; pesn. bela smrt; bled, suh kot smrt
- 4. podoba mrtvaške glave s prekrižanima kostema kot opozorilo na smrtno nevarnost: narisati na nalepko smrt; označiti strup s smrtjo
- 5. ekspr., v povedni rabi kar je za koga
- a) škodljivo, uničevalno: alkohol je zanj smrt / sonce je smrt za njene bolne oči
- b) neprijetno, mučno: zgodnje vstajanje je zanje smrt; življenje v mestu je smrt za kmečkega človeka / mlečne jedi so zame smrt nimam jih rad, zelo nerad jih jem
// v prislovni rabi smrt je poslušati tako govorjenje
- 6. ekspr., v prislovni rabi, navadno v zvezi na smrt zelo, močno: na smrt se bojim; na smrt se dolgočasi; na smrt se prestrašiti; na smrt utrujen, zaljubljen / potovanje nas je utrudilo do smrti
● ekspr. smrt mu je že za petami kmalu bo umrl; ekspr. vse nas čaka smrt vsi bomo umrli; vznes. smrt mu je izvila pero iz rok pesnil, pisateljeval je do smrti; evfem. zdaj ga je smrt odrešila po hudem trpljenju je umrl; ekspr. v hiši se je oglasila smrt nekdo v hiši je umrl; ekspr. smrt ga je pobrala umrl je; ekspr. smrt ga je že večkrat potipala že večkrat je bil zelo bolan, v smrtni nevarnosti; ekspr. pri pisanju spominov ga je prehitela smrt umrl je, preden jih je napisal, dokončal; ekspr. zavedali so se, da preži nanje smrt da so v smrtni nevarnosti; ekspr. gledati smrti v obraz biti v smrtni nevarnosti; ekspr. ta živalska vrsta je obsojena na smrt bo izumrla; ekspr. njega bi bilo treba poslati po smrt je zelo počasen; ekspr. iti v smrt za domovino umreti; vznes. med delom, sredi velikih načrtov je omahnil v smrt je umrl; ekspr. pognati, poslati koga v smrt povzročiti njegovo smrt, usmrtiti ga; boriti se s smrtjo biti v agoniji, umirati; ekspr. igrati se s smrtjo lahkomiselno, neprevidno izpostavljati se nevarnosti, smrti; publ. plazovi v gorah grozijo z belo smrtjo s smrtjo v snegu; star. črna smrt kuga; slabš. tak je kot konjska smrt zelo suh, slaboten; zelo grd, neprikupen; publ. divji valovi so jim grozili z mokro smrtjo s smrtjo v vodi; nar. pasja smrt strupena rastlina z deljenimi listi in somernimi cveti v socvetju; preobjeda; knjiž. priti v objem smrti umreti; pog. bil je na smrt bolan tako, da so pričakovali, da bo umrl; Smrt fašizmu — svobodo narodu med narodnoosvobodilnim bojem in prva leta po 1945 pozdrav udeležencev narodnoosvobodilnega boja; zaključek uradnih dopisov; preg. dolga bolezen, gotova smrt; preg. dosti psov je zajčja smrt dosti sovražnikov vsakogar ugonobi
♦ agr. na smrt obrezana trta trta, ki se ji pri obrezovanju pustijo samo šparoni; med. (biološka) smrt stanje, ko preneha spontano dihanje, delovanje možganov, srca in oživljenje ni več mogoče; blaga smrt pospešitev smrti iz usmiljenja; evtanazija; klinična smrt stanje, ko preneha dihanje, oživljenje pa je še mogoče; rel. mučeniška smrt vdano sprejeta nasilna smrt zaradi vere ali verskih, nravnih načel; šport. spirala smrti lik umetnostnega drsanja v parih, pri katerem drsalka, zelo nagnjena nazaj, drsa v velikem loku na eni nogi okoli drsalca, ki jo drži za roko; smrtni zavoj
spomeníca -e ž (í) - 1. pismena izjava o kaki stvari, problemu z zahtevo, da se uredi, reši, namenjena vladi, politični oblasti: predložiti, sestaviti spomenico; podpisi na spomenici / protestna spomenica
- 2. polit. uradni spis ene vlade drugi, v katerem se obširneje obravnava kak problem; memorandum: nota in spomenica
- 3. dokument o priznanju za zasluge, delo: podelitev spomenice ob stoletnici Slovenske matice / partizanska spomenica 1941 spomenica organizatorjem ljudske vstaje in borcem narodnoosvobodilnega boja za delovanje, boj od 1941 do 1945; biti nosilec spomenice partizanske spomenice 1941
sprožíti in spróžiti -im dov. (ī ọ́) - 1. narediti, povzročiti, da se kaj napeto upognjenega sprosti, zravna: sprožiti s snegom obloženo vejo
- 2. z dotikom, s sprostitvijo spraviti
- a) v delovanje: sprožiti alarmno napravo; lisica je sprožila nastavljeno past / sprožiti fotografski aparat / pomeril je in sprožil; po nesreči se je puška sprožila / sprožiti strel ustreliti
- b) v gibanje, premikanje: stopal je previdno, da ne bi sprožil kamenja; plaz se sproži / sprožiti puščico; pren., ekspr. s svojim člankom je sprožil plaz ogorčenja
- 3. nav. ekspr. povzročiti, da kaj nastane, se začne: ta odločitev je sprožila nasprotovanje; spor je sprožil vojno; sprožiti demonstracije, spopade / publ.: sprožiti akcijo dati pobudo zanjo, začeti jo; na sestanku so sprožili vprašanje organizacije so začeli razpravljati o organizaciji; ob tem problemu se vedno sproži živahna razprava
- 4. ekspr. vzbuditi, povzročiti: igra je sprožila pri gledalcih veselo razpoloženje
● ekspr. četa je prečkala cesto, ne da bi bilo treba sprožiti en sam strel brez boja, streljanja; ekspr. sprožilo se je iz njega: Nič posebnega se ni zgodilo hitro je rekel
♦ elektr. sprožiti impulz; jur. sprožiti postopek, pravdo; kem. sprožiti (kemično) reakcijo; šport. sprožiti štoparico
spróžen -a -o: sprožen plaz; sprožena past; ponovno je bilo sproženo vprašanje razorožitve
svobôda -e ž (ó) - 1. stanje, ko so ljudje podrejeni samo zakonom in ne neomejeni, samovoljni oblasti koga: pri nas je svoboda; živeti v svobodi / v času vojne nevarnosti se svoboda državljanov lahko omeji / osebna svoboda; politična, verska svoboda; svoboda, enakost, bratstvo geslo francoske revolucije
// zgod. stanje, ko človek ni last koga: kdor se je poročil s tlačanko, je izgubil svobodo / dati sužnju, tlačanu svobodo osvoboditi ga - 2. stanje, ko skupnost, država ni podrejena neomejeni, samovoljni oblasti ali kaki tuji državi: braniti svobodo domovine; nekateri narodi se še borijo za svobodo; padel je za svobodo; prva pomlad v svobodi / ekspr. končno je posijalo sonce svobode / Smrt fašizmu - svobodo narodu med narodnoosvobodilnim bojem in prva leta po 1945 pozdrav udeležencev narodnoosvobodilnega boja; zaključek uradnih dopisov
// narodna svoboda - 3. stanje, ko človek lahko izbira, se odloča po lastni volji: svobodo imaš, odloči se / svoboda izbire, odločitve / svoboda človekove volje
- 4. stanje, ko komu kdo s silo, prisilo ne omejuje gibanja: zaprli ga niso, svobodo pa so mu zelo omejili / ekspr. dati ptičku svobodo izpustiti ga na prostost
// imeti svobodo gibanja - 5. navadno s prilastkom stanje, ko kaka dejavnost ni omejena s posebnimi predpisi, pravicami koga: imeti, omejiti gospodarsko, znanstveno svobodo; svoboda raziskovanja
- 6. navadno s prilastkom stanje, ko človek svojemu mišljenju, kritičnosti ne postavlja mej, omejitev: občuduje njihovo duhovno, miselno svobodo / svoboda duha
- 7. ekspr. stanje, ko človek ravna, presoja po svojem spoznanju, potrebah in ne v skladu s splošnimi pravili, zlasti moralnimi: njegova svoboda v govorjenju jo je žalila / moralna, spolna svoboda
- 8. nav. mn., star. svoboščina: fevdalni gospod mu je priznal nekatere svobode
● otroku pušča preveč svobode pušča, da je preveč prost, brez obveznosti; za to pesniško zbirko je značilna velika oblikovna svoboda svobodnost
♦ filoz. absolutna svoboda pri kateri volja ni odvisna od zunanjih ali notranjih vzrokov; jur. pogodbena svoboda svoboda sklepati pogodbe; svoboda govora, tiska, združevanja z zakoni zajamčena pravica do javne dejavnosti, kot jo izraža prilastek
ščít -a m (ȋ) - 1. nekdaj nekoliko izbočena ploščata priprava, ki se v boju drži v roki, da ščiti človeka pred udarci, vbodi: nasprotnik je udarjal po ščitu; kovinski, lesen ščit; okrogel, ovalen ščit; kopje in ščit; postavil se je predenj kot ščit / bojni ščit; pren., ekspr. prijatelja je uporabila za svoj ščit
- 2. ploskev v obliki ščita, na kateri je naslikan, vdelan simbolični znak, navadno grb: grbovni ščit; ščit z grbom celjskih grofov / mrliški ščit plošča z grbom in podatki o umrlem
- 3. priprava, del priprave, ki kaj ščiti; ščitnik: pritrditi ščit; celuloiden, plastičen ščit; ščit za vrata / redko: dati knjigo v ščit v ščitni ovitek; kapa s ščitom s ščitkom
- 4. knjiž. napisna plošča, tabla: na posebnem ščitu je bilo napisano ime firme / reklamni ščiti
● zastar. kot nezakonska mati je bila brez ščita in varstva brez zaščite; publ. publika je pisatelja dvignila visoko na svoj ščit postavila ga je za svojega idejnega voditelja in zaščitnika; vznes. vrni se iz boja s ščitom ali na njem zmagaj ali umri v boju
♦ geol. ščit najstarejši geološko nespremenjeni del celine; teh. toplotni ščit obloga čelnih ploskev kabine vesoljske ladje, rakete, ki ščiti naprave, posadko pred previsokimi temperaturami pri prehodu skozi zračne plasti; varilni ščit priprava, ki ščiti obraz pri obločnem varjenju; zool. ščit del zunanjega ogrodja nekaterih živali
téhničen -čna -o prid. (ẹ́) - 1. nanašajoč se na tehniko:
- a) tehnični izdelki / tehnični izum, napredek; tehnična pomoč; tehnično sodelovanje / tehnični kamen; tehnično in jedilno olje / tehnična izobrazba / tehnična inteligenca / tehnična in teoretična fizika; tehnična matematika / tehnični jezik, slovar / tehnični svinčnik patentni svinčnik z mino; tehnična pisava pisava s tiskanimi črkami predpisane oblike
- b) tehnični oddelek trgovine / tehnična opremljenost laboratorija
- c) tehnična izboljšava postopka, stroja / tehnični pripomočki pri pouku / tehnična dovršenost, spretnost
- 2. nanašajoč se na lastnosti česa glede na delovanje, uporabo: tehnični podatki o avtomobilu, stroju; aparatu so priložena tehnična navodila / tehnični predpisi; tehnični pregled proge, stavbe
- 3. nanašajoč se na praktično uresničitev dela, naloge: tehnični delavec, direktor, urednik; tehnično osebje / tehnična napaka, težava / teoretična in tehnična rešitev problema; tehnično delo
♦ ekon. tehnična norma norma, določena z merjenjem, izpopolnjevanjem delovnega postopka; fiz. tehnična atmosfera tlak 1 kiloponda na 1 cm2; gled. tehnična vaja preizkus likovne opreme na odru; les. tehnični les ves les razen drv; šol. tehnični pouk predmet, pri katerem se poučujejo tehnična pisava, tehnično risanje, osnove strojništva, elektrotehnike in prometne vzgoje; šport. tehnični knockout sodnikova prekinitev boksarskega boja zaradi nesposobnosti enega od tekmovalcev za boj ali obrambo; tehnične discipline discipline, zlasti atletske, pri katerih v večji meri prevladuje tehnična spretnost športnika; tehnična napaka pri košarki napaka zaradi kršitve pravil vedenja, ki jo med igro naredi igralec ali trener in se kaznuje s prostim metom; teh. tehnični prevzem strokovni ogled opravljenega dela, zlasti v gradbeništvu, pri katerem se ugotavlja skladnost izvedbe z odobrenim načrtom; tehnično risanje
téhnično prisl.: tehnično obvladati kaj; tehnično dobro opremljen; sam.: pog. dogovor s tehničnim s tehničnim direktorjem
trdôta -e ž (ó) - 1. lastnost, značilnost trdega: trdota ledu; krhkost, trdota in druge lastnosti / trdota boja / trdota ritma / trdota gibov / ekspr. bal se je očetove trdote strogosti, neprizanesljivosti
// ekspr. trdota besed - 2. fiz., teh. lastnost trdne snovi, trdnega telesa glede na odpor proti vdoru drugega trdnega telesa: izmeriti, ugotoviti trdoto materiala; trdota jekla, lesa, rudnine; preizkus trdote; stopnja trdote
♦ kem. trdota vode lastnost vode glede na količino v njej raztopljenih kalcijevih in magnezijevih soli; karbonatna trdota vode trdota vode, ki jo povzročata v njej raztopljena kalcijev in magnezijev hidrogenkarbonat
zastáva1 -e ž (ȃ) - 1. kos tkanine določene barve ali več barv, ki predstavlja simbol kake države, naroda, organizacije: zastava plahuta, plapola, vihra v vetru; s stolpa se vije zastava; dvigniti zastavo na drog pred taborom; izobesiti, sneti zastavo; razviti, zviti zastavo; okrasiti hiše z zastavami in cvetjem; belo-modro-rdeča zastava; tribarvna zastava / brigadna zastava; društvena zastava prapor; državna, jugoslovanska, slovenska zastava; olimpijska zastava; zastava Rdečega križa / bela zastava kos bele tkanine na drogu kot znamenje vdaje, pripravljenosti na pogajanje; črna ali žalna zastava kos črne tkanine na drogu kot znamenje žalovanja; red jugoslovanske zastave z lento visoko jugoslovansko odlikovanje, ki se podeli za zasluge pri utrjevanju prijateljskih odnosov med Jugoslavijo in drugimi državami; red dela z rdečo zastavo visoko jugoslovansko odlikovanje, ki se podeli za posebne zasluge na področju gospodarstva, družbenih dejavnosti
// kot znamenje počastitve, slovesa nagniti, pripogniti zastavo nad grob
♦ navt. krmna zastava zastava države, v kateri je ladja vpisana v ladijski register
// ekspr., s prilastkom kar je po obliki temu podobno: ogenj plapola v širokih zastavah; veter raznaša zastave dima; sive zastave megle
// ekspr., s prilastkom država, katere simbol ta je: ladja jugoslovanske zastave / ozemlje je bilo pod britansko zastavo britansko oblastjo; film so prikazovali pod francosko zastavo kot francoski film; igrati pod jugoslovansko zastavo kot predstavnik Jugoslavije - 2. ekspr., s prilastkom nazor, program, gibanje: zapustil je narodno zastavo; prisega na zastavo stranke
● ekspr. pri konjskih dirkah, v plavanju nosi zastavo je prvi, najboljši; ekspr. ta vrsta jabolk nosi zastavo v ceni je najdražja; na odkritem otoku so razvili, zasadili svojo zastavo v znamenje svoje navzočnosti, oblasti na otoku so izobesili, namestili svojo zastavo; spustiti zastavo na pol droga obesiti jo na sredino droga v znamenje žalovanja; publ. pod zastavo imajo sto divizij njihova vojska šteje; publ. poklicali so pod zastavo vse za vojsko sposobne moške poklicali so v vojsko, mobilizirali; vznes. dvignil je zastavo boja za osvoboditev začel je boj; vznes. visoko dvigajo zastavo napredka z vsemi silami si prizadevajo za napredek
zdràv zdráva -o prid. (ȁ ā) - 1. ki je v stanju telesnega in duševnega dobrega počutja, brez motenj v delovanju organizma, ant. bolan: zdrav otrok; biti, ostati zdrav; počutiti se zdravega; duševno, telesno, umsko zdrav; popolnoma zdrav; ekspr. ste vsi čili in zdravi; ekspr. vrnil se je živ in zdrav; zdrav kot dren, riba / zdrave in bolne rastline; vse živali so še zdrave / kot pozdrav (ob slovesu): pa zdravi bodite; ostani zdrav
// ki izraža, kaže tako stanje: biti zdravega videza; imeti zdravo barvo; zdrava rdečica / zdrav glas; zdravo dihanje - 2. ki kaže trdno, notranje ubrano duševno stanje: zdrava osebnost / zdrava družba, družina; ljudstvo je ostalo v jedru zdravo
- 3. ki je v normalnem, naravnem stanju in dobro opravlja svoje funkcije: zdravi udje, zobje; zdrav želodec; njegovo srce je zdravo
// ki poteka brez motenj, v skladu z normalnim, naravnim: skrbeti za zdrav psihofizični razvoj otrok; zdrava rast rastlin / imeti zdrav tek; zdrava potreba po čem - 4. ki temelji na pozitivnem, naravnem, normalnem: zdrav humor; zdravi nauki, nazori; zdrava presoja; zdrava samozavest / imeti zdrav čut za kaj; ekspr.: zdrav razum; biti pri zdravi pameti sposoben premišljeno, razsodno ravnati
// zdravi odnosi med ljudmi; zdrava vzgoja - 5. ki ne vsebuje zdravju škodljivih snovi: zdrav zrak; zdrava hrana; malo vode je še zdrave
// ki dobro, ugodno deluje na zdravje: črni kruh je bolj zdrav kot beli / zdravo okolje; zdravo podnebje / zdravi užitki; smeh je zdrav; zdravo razvedrilo; tako življenje ni zdravo; pren. odrasti v zdravem ozračju - 6. nav. ekspr. ki zaradi svojih pozitivnih lastnosti ugodno vpliva na kaj: zdrava ambicioznost; zdrava konkurenca, kritika / to je zdrava osnova za preporod kulture
// ki deluje dobro in daje uspešne rezultate: zdrava finančna politika; zdravo gospodarstvo - 7. ki ima bistvene pozitivne lastnosti ohranjene v polni meri: zdrav les / odbrati zdrave sadeže od gnilih; zelnate glave so zdrave samo še v sredini / zidovje je zdravo in trdno, streha pa ne več; pren. zdravi temelji družbe
● pog., ekspr. odnesti zdravo kožo nepoškodovan priti iz tepeža, boja; ekspr. ravnati po zdravi pameti premišljeno, razsodno; pog., ekspr. ni zdrava, če ne nagaja vedno nagaja; zelo rada nagaja; star. zdrava, grofica celjska pozdravljena
zdrávo prisl.: zdravo misliti; zdravo živeti; zdravo rdeča lica / v povedni rabi zdravo je iti na zrak
● ekspr. z njim se ni zdravo prepirati ni dobro, koristno; ekspr. zate bo najbolj zdravo, če to pustiš pri miru najbolje, najbolj koristno
zdrávi -a -o sam.: zdravi ne razume bolnega; to je samo za zdrave
górši -a -e prid. (ọ̑) zastar. - 1. slabši, hujši: znašel se je sredi najgoršega boja; bil je najgorši učenec v razredu
- 2. lepši: bila je zala, da ni bilo gorše od nje
// boljši: njegovi konji so lepši in gorši; dober kosec je, a sosed je še gorši; prim. gorji
istočásen -sna -o prid. (á) ki se pojavi, poteka ob istem času: istočasen izid obeh knjig;
istočasen prihod gostov;
istočasno prevajanje;
zapletel se je v več istočasnih razmerijistočásno prisl.: prišla sta istočasno / publ. proces narodnega zedinjevanja je bil istočasno prvi pogoj uspešnega boja proti fevdalizmu obenem, hkrati
izrodíti se -ím se dov., izródil se (ī í) - 1. biol. spremeniti se na slabše glede na organ, organizem ali vrsto organizmov: sadno drevje, krompir se izrodi; njihov rod se je izrodil
- 2. spremeniti se na slabše sploh: disciplina se je izrodila; njihova vera se je izrodila v fanatizem; izrodili so se v zagrizene privržence boja
- 3. redko prenehati roditi: rodila je deset otrok, pa se še ni izrodila / maline se izrodijo v osmih letih
// izčrpati se: zemlja se je izrodila
izrodíti spremeniti na slabše: čas lahko izrodi najboljša prizadevanja
izrojèn -êna -o: izrojen krompir; izrojeni ljudje; izrojena rastlina, živalska vrsta; njive so izrojene
♦ med. izrojene celice celice, pri katerih je oblika, presnova ali delovanje nenormalno
ljúdskost -i ž (ȗ) knjiž. - 1. kar je v pozitivnem smislu značilno za preproste, manj izobražene sloje prebivalstva: ljudskost v Levstikovem Martinu Krpanu; namesto literarnega dvornega patosa je prinesel v knjigo smisel za ljudskost / ljudskost pisateljevega jezika / ljudskost kulturne prireditve miselna dostopnost vsem
- 2. redko značilnost tega, kar temelji na delavskem razredu: demokratična ljudskost osvobodilnega boja; ljudskost volitev
- 3. redko prijaznost do preprostih, manj izobraženih slojev prebivalstva: radi so ga imeli zaradi njegove ljudskosti
méjdan -a m (ẹ̑) - 1. zastar. dvoboj, boj: pozval je viteza na mejdan
// kraj dvoboja, boja: veliko jih je padlo na mejdanu - 2. v orientalskem okolju trg, tržni prostor: na mejdanu poleg železniške postaje so se zbirale majhne gruče Arabcev
metáti méčem nedov., mêči mečíte; mêtal (á ẹ́) - 1. s silo, navadno ročno, povzročati, da prehaja kaj po zraku na drugo mesto: otroci radi mečejo kamne; metati polena na kup, ogenj; metati z desno, levo roko / metati kepe v mimoidoče; metati kozarce ob tla; metati žogo visoko v zrak / žrebali so tako, da so metali kovance so se odločali na podlagi dogovorjenega pomena obrnitve kovanca
// ekspr. vojaki so začeli metati orožje iz rok so se začeli razoroževati; niso se hoteli več bojevati; ekspr. metati denar v hranilnik dajati, spuščati
// pog. koliko časa boste še metali karte, kocke kvartali, kockali
// nav. ekspr., s širokim pomenskim obsegom s silo povzročati, da prehaja kaj v velikih količinah na drugo mesto: vulkan je metal skale daleč od otoka; lokomotiva meče iz dimnika roje isker spušča, bruha
// razburkano morje je metalo valove na obalo; vodomet meče vodo pet metrov visoko / letala mečejo bombe spuščajo
// metati mostove, zgradbe v zrak razstreljevati jih
// ta stroj kar meče podatke iz sebe - 2. navadno s prislovnim določilom s silo povzročati, da kaj hitro, sunkovito spreminja položaj v prostoru: valovi so metali čoln sem in tja; brezoseb. metalo ga je po dirjajočem vozu; ekspr. moreče sanje so ga metale kvišku zaradi njih se je prebujal, sedal; metati se po ležišču sem in tja / ekspr. bežeči vojak se je spretno metal od grma do grma / meče ga božjast božjasten je; ima napad božjasti; pren. vplivi so ga metali sem in tja
// ekspr. hitro, sunkovito premikati kak del telesa: glavo je metal ponosno nazaj; pri hoji meče desno nogo navznoter; konj je metal prednji nogi visoko v zrak / metati si lase s čela s hitrim, sunkovitim premikom glave povzročati, da padajo lasje po temenu nazaj - 3. ekspr., s prislovnim določilom pošiljati, premeščati: metali so jih iz boja v boj; divizijo so metali z bojišča na bojišče / usoda ga je metala med dobre in slabe ljudi
- 4. ekspr., s prislovnim določilom hitro, nepopolno pisati, risati: metal je skice na platno; opombe si je metal v beležnico / na rob kompozicije meče same temne barve
- 5. ekspr., s prislovnim določilom, v zvezi metati oči, pogled pogledovati, ogledovati: rad meče oči po ženskah; fantje so metali za njo dolge poglede / metati stroge poglede izpod čela / že dolgo mečejo oči na sosedovo njivo si jo želijo, bi jo radi imeli
- 6. ekspr., z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: metal je očitke, vprašanja na vse strani; metati kletvice, psovke iz sebe / sonce je metalo žarke skozi okna; žarometi so metali luč po cesti / zvon je metal otožne glasove po dolini / jezno je metal bliske iz oči; njene oči so metale čudno svetlobo so se čudno svetile
// besede, stavke je kar metal iz ust hitro, veliko je govoril; v pogovor rad meče tuje izraze v pogovoru jih nepričakovano, večkrat uporablja
// metati nasmeške, poklone na levo in desno
// v zvezi z v povzročati, da kdo prehaja v stanje, kot ga nakazuje določilo: nasprotovanje ga meče v bes, obup; to ga meče v omamo / tedaj so začeli metati ljudi v ječe začeli so jih zapirati - 7. navadno s prislovnim določilom povzročati, delati, da kaj kje je: ogenj je metal odsev na njegov obraz; drevesa so metala gosto senco na cesto; petrolejka je metala čudne sence po prostoru
// publ., v zvezi z na povzročati, da se na kaj gleda, o čem misli tako, kot nakazuje določilo: njegova izjava meče čudno luč na podjetje; to meče senco negotovosti na sporazum / to meče sum nanj
● bibl. metati bisere svinjam dajati, dati komu duhovno ali materialno dobrino, ki je ne zna ceniti; ekspr. kritiki so metali blato nanj sramotili, obrekovali so ga; ko da bi metal bob ob steno vse je zaman; ekspr. ne mečite denarja na cesto, skozi okno, stran ne dajajte, izdajajte denarja za kaj nekoristnega, nevrednega, nesmiselnega; ekspr. s svojih miz jim mečejo samo drobtine dajejo jim samo malo pomembne, malo vredne stvari; pog., ekspr. metati hrano vase hitro, hlastno jesti, goltati; ekspr. v obraz se mu prilizujejo, sicer pa mečejo kamne za njim sicer pa grdo, slabo govorijo o njem; ekspr. metati obleko nase, s sebe hitro se oblačiti, slačiti; ekspr. metati komu pesek v oči prizadevati si prikriti, zamegliti komu resnico; pog. metati poker, tarok igrati poker, tarok; ekspr. metati komu polena pod noge ovirati ga pri delu, pri njegovih prizadevanjih; ekspr. metala je poljubčke poljubljala prste svoje roke in jo obračala, iztegovala proti komu; ekspr. že dve uri meče trnek lovi ribe s trnkom; ekspr. metati iz besedišča tuje besede prikazovati jih kot nepravilne, neprimerne; pog., ekspr. iz te gostilne zelo zgodaj mečejo (ven) zahtevajo, delajo, da jo gostje zapustijo; pog., ekspr. le kdo me meče že navsezgodaj iz postelje kdo zahteva, povzroča, da moram vstati; ekspr. delavce so metali iz službe odpuščali so jih, odpovedovali so jim delovno razmerje; ekspr. tudi iz tega stanovanja ga mečejo zahtevajo, da se tudi iz njega izseli; ekspr. ta misel ga meče iz tira ga vznemirja, razburja; ekspr. metati koga na cesto prizadevati si dati koga iz službe ali stanovanja; žarg., šport. ta skakalnica meče na nos povzroča, da se pri skoku leti z glavo naprej, navzdol; ekspr. tovarna meče na trg vedno več proizvodov množično proizvaja zanj; ekspr. to mu kar naprej mečejo pod nos, v zobe to mu kar naprej očitajo; ekspr. metati vse v en, isti koš ne upoštevati razlik med stvarmi, problemi; ekspr. tega mi ne boš metal v obraz tega mi ne boš brez obzirov pravil, očital; pog. ta profesor je pri izpitih rad metal negativno ocenjeval; pog. naprej metati očitati;
♦ šport. metati pri kegljanju povzročati, da se krogla kotali proti kegljem; metati avt z rokami dati žogo iz avta v igro; metati disk, kopje; metati na koš
metáti se - 1. prizadevati si s silo spraviti koga na tla, v ležeč položaj: ko je bil mlad, se je rad metal in pretepal / v cirkusu se je metal z medvedom
- 2. nav. ekspr., s prislovnim določilom hitro, sunkovito ulegati se: ob eksplozijah so se vojaki metali na tla
- 3. ekspr. hitro, sunkovito se gibati, teči, udarjati ob kaj: potok se meče čez skale / slap se meče trideset metrov globoko
- 4. ekspr. dajati udarce, povzročati poškodbe komu: napadalci so se srdito metali na brezmočne žrtve; z nasajenimi bajoneti so se vojaki metali drug na drugega
● slabš. metati se na kolena pred kom poklekati pred kom; ekspr. metati se komu pod noge predajati se, podrejati se; ekspr. metati se komu v naročje naglo, živahno objemati koga; zelo si prizadevati, pridobiti ljubezensko naklonjenost koga; pog., ekspr. ta fant se meče za vsako (žensko) zelo vsiljivo si prizadeva pridobiti ljubezensko naklonjenost žensk; ekspr. ljudje so se mu metali okoli vratu objemali so ga
napovédati -povém dov. (ẹ́) - 1. narediti, da postane prihod koga, nastop česa vnaprej znan: napovedati goste; založba je napovedala izid knjige; predstavo so napovedali po radiu; napovedali so se jim za nedeljo / napovedal ga je z zvenečimi besedami najavil
- 2. vnaprej povedati, določiti potek, pojavitev česa: izida boja ni mogoče zanesljivo napovedati; kar je napovedal, se je uresničilo / ozrl se je v nebo in napovedal nevihto / napovedati mu srečo
- 3. z glagolskim samostalnikom povedati, izraziti svojo odločenost za izvršitev dejanja, kot ga določa samostalnik: napovedati boj korupciji; železničarji so napovedali stavko; društvi sta si napovedali tekmovanje / ekspr. napovedati mu večno sovraštvo
- 4. ekspr. reči, povedati: veliko hvale in lepega je znala napovedati o novem znancu; napovedala je več, kakor sem želel vedeti
● pog., ekspr. napovedati jih komu ošteti ga
♦ igr. napovedati igro pri taroku prevzeti vodstvo igre; rad. napovedati prebrati napoved; šah. napovedati šah; voj. napovedati vojno
napovédan -a -o: napovedani gostje; dan pred napovedano poroko; napovedane spremembe, volitve; priti ob napovedani uri
opravíčenost -i ž (ȋ) - 1. lastnost, značilnost opravičenega: opravičenost izostanka, zamude
- 2. publ. upravičenost: opravičenost boja, obstoja, opominov / opravičenost do dodatka pravica
ôrel ôrla [əu̯] m (ó) - 1. velika ptica ujeda z ukrivljenim kljunom in dolgim repom: orli letajo nad sotesko; vrešči kot orel
- 2. knjiž., ekspr. odločen, pogumen človek: poklical je svoje orle in jim razložil načrt boja
- 3. nekdaj član organizacije, zveze telovadnih društev, ki temelji na katoliški ideologiji: kroji orlov
● dvoglavi orel podoba orla z dvema glavama, zlasti v državnih grbih
♦ astr. Orel ozvezdje ob nebesnem ekvatorju, katerega najsvetlejše zvezde imajo obliko ptice; zool. kraljevi orel z belimi peresi na plečih in prisekanim repom, Aquila heliaca; planinski orel; ribji orel ki se hrani z ribami, Pandion haliaëtus
partizán -a m (ȃ) udeleženec jugoslovanskega narodnoosvobodilnega boja: postati partizan; borben, pogumen partizan; na grob padlih partizanov so položili cvetje; ujeti partizani niso nič izdali / telesnovzgojno društvo Partizan
// mn. partizanska vojska: partizani so osvobodili mesto; vsa vas je pomagala partizanom / iti k partizanom, v partizane; pri partizanih je bil štiri leta; imela je tri sinove v partizanih
// udeleženec narodnoosvobodilnega boja sploh: francoski, sovjetski, vietnamski partizani
plátfórma -e ž (ȃ-ọ̑) - 1. teh. večja plošča, ploščad, namenjena navadno za opravljanje kake dejavnosti: ladja ima platformo za pristajanje helikopterjev; ob tirih so naredili platformo za razlaganje tovora; betonska, jeklena platforma; pren., publ. stati na platformi boja za mir
- 2. publ. osnova, temelj: pripraviti platformo za konferenco; delo so zasnovali na skupni programski platformi; nova politična platforma / idejna platforma revije / družbena platforma razvoja
pridobítev -tve ž (ȋ) - 1. glagolnik od pridobiti: pridobitev premoženja / pridobitev kupcev, naročnikov; pridobitev ljudi za akcijo / pridobitev funkcije, oblasti; pridobitev doktorskega naslova
- 2. nav. mn., navadno s prilastkom kar je posledica kakega dela, prizadevanja: ohraniti pridobitve osvobodilnega boja; kulturne, tehnične, znanstvene pridobitve; pomembne pridobitve v šolstvu; pridobitve civilizacije
srdítost -i ž (ȋ) velika stopnja jeze: srditost ga je minila; izbruh srditosti / težko prenaša njegovo srditost
// ekspr. velika stopnja česa sploh: spori, značilni po svoji srditosti / srditost boja
tólči tólčem [ou̯] nedov., tólci tólcite in tolcíte; tólkel tólkla (ọ́) - 1. slišno, navadno močneje udarjati: delavci tolčejo; tolči po bobnu, vratih; tolkla ga je po hrbtu, ker se mu je zaletelo; od jeze tolči po mizi; tolči s kladivom; žolna tolče s kljunom po deblu; pri plesu je s petami tolkel ob tla; enakomerno, močno, rahlo tolči / veje so jih tolkle po obrazu / dež tolče po šipah; razburkano morje je tolklo ob obalo
- 2. s slišnim, navadno močnejšim udarjanjem
- a) delati iz česa majhne, drobne dele: tolči kamenje, poper; tolči v možnarju; tolči grude z motiko / tolči jabolka za mošt
- b) odstranjevati lupino: tolči lešnike, orehe
- c) odstranjevati kaj sploh: tolči omet z zidu
- 3. s slišnim, navadno močnejšim udarjanjem obdelovati: tolči glino; tolči po perilu, razbeljenem železu / tolči maslo mesti; tolči smetano stepati
// ekspr. mešalnik tolče tudi sneg dela, meša - 4. močno udarjati z namenom povzročiti bolečino: tolči konja; tolči koga s pestjo
// pog. tepsti, pretepati: vsak dan ga tolče - 5. nav. 3. os., ekspr. močno padajoč udarjati ob podlago: spet dežuje, vmes pa tolče toča; toča tolče po strehi, šipah
- 6. ekspr. dajati močne, kratke glasove pri delovanju: brzojav tolče; po vinogradih tolčejo klopotci / ura tolče tri bije; brezoseb. v zvoniku tolče polnoč / v motorju nekaj tolče
- 7. ekspr. iti, hoditi trdo udarjajoč ob podlago: dolgo smo tolkli po kamnitem tlaku / šla sva po bližnjici, da ne bi tolkla trde ceste / pot, ki jo je tolkel dvakrat na dan po kateri je šel, hodil; pog. skupaj jo tolčeta navkreber
- 8. ekspr. delati sunkovite gibe z delom telesa, navadno zaradi razburjenosti: pes tolče z repom; tolči s krili
- 9. ekspr. močno biti, utripati: srce glasno, hitro, razburjeno tolče; srce mu tolče kot kladivo / knjiž. kri mu je tolkla v sencih; brezoseb. v glavi mi tolče
- 10. ekspr. silovito vojaško napadati, zlasti s streljanjem: tolkla sta jih dva bataljona; tolči sovražnika iz zasede
// silovito streljati: z brzostrelko tolči po kom; z brega tolči na cesto, proti hiši / pod njimi je tolkel mitraljez / letala so tolkla mesta silovito bombardirala - 11. publ., navadno v zvezi s po kritizirati, napadati: če le more, tolče po svojih nasprotnikih / kritika tolče po idejni osnovi dela
- 12. ekspr. povzročati škodo, težave; prizadevati: kmete tolčejo slabe letine; tolče nas naša neodločnost / davki tolčejo trgovino
- 13. ekspr. s težavo govoriti kak jezik: madžarščino že malo tolče; slabo, za silo tolče nemščino
// govoriti kak jezik sploh: francoščino pa že dobro tolčeš; tekoče smo tolkli po rusko - 14. ekspr. živeti, shajati: laže bi tolkli, če bi imel redno delo; nekako že tolčemo / tolči pomanjkanje, revščino živeti v pomanjkanju, revščini; kakšno življenje tolčete tukaj kako živite
● ekspr. vse leto tolčejo krompir jedo; ekspr. ljudje so tolkli lakoto so bili lačni; ekspr. tolči rekord presegati; publ. določilo tolče zakon je v nasprotju z njim; slabš. tolči mimo, v prazno govoreč, razpravljajoč o čem ne zadeti bistva
♦ etn. tolči kozo otroška igra, pri kateri igralci mečejo v stoječ predmet kamne, da bi ga prevrnili; šport. tolči žogo čez mrežo v skoku z močnim udarcem navzdol pošiljati žogo v nasprotnikovo polje
tólči se - 1. ekspr., v zvezi z na, po z močnim udarjanjem po kakem delu na sebi izražati podkrepitev tega, kar določa sobesedilo: tolkel se je po prsih in se hvalil, kaj je napravil; vse to sem sam zaslužil, se je tolkel po denarnici / nič takega niste naredili, da bi se lahko tolkli po prsih hvalili
- 2. ekspr. udeleževati se oboroženega spopada, boja; bojevati se: nekaj borcev se še tolče; tolči se za svobodo; tolči se s sovražnikom; junaško se tolči
// zelo si prizadevati za kaj: tolči se za prvo mesto; že dolgo se tolčejo, da ne bi odpuščali delavcev - 3. ekspr. biti v nasprotju s čim; biti se: njegovo mnenje se je tolklo z mnenji drugih / barve se tolčejo niso skladne
- 4. ekspr., navadno s prislovnim določilom (s težavo) se preživljati: z večjimi dohodki bi se lažje tolkla / s težavo se tolče skozi življenje
● ekspr. zaradi tega se boste še tolkli po glavi se boste kesali; to boste še obžalovali; ekspr. nič se ne tolci po prsih, je že prepozno ne izražaj obžalovanja
tólčen -a -o: poti so nasipali s tolčenim kamenjem; tolčena smetana stepena smetana
♦ um. tolčeni baker izdelek iz bakrene pločevine, v katero so vtolčene reliefne podobe
tradícija -e ž (í) - 1. kar se je ustalilo v življenju kake skupnosti s prenašanjem iz roda v rod; navada, običaj: tukaj je tradicija, da na ta dan kurijo kresove; ohranjati, spoštovati tradicije; delati kaj iz tradicije; predati posestvo prvemu sinu zaradi tradicije; prenehati s kako tradicijo; družinske, narodne tradicije / po tradiciji obdarovati kolednike
// ed. skupek tega: nadaljevati, spoštovati družinsko tradicijo; zavrgli so tradicijo in začeli živeti po svoje; kmečko življenje je bilo polno tradicije - 2. navadno s prilastkom kar se je uveljavilo, doseglo na področju kake dejavnosti med njenim daljšim obstajanjem, izročilo: zanemariti pedagoško tradicijo; pesnik izhaja iz domače pesniške tradicije; prikazati kako delo kot nadaljevanje slovenske slovstvene tradicije
// uveljavljena, dalj časa trajajoča dejavnost: za kraj je značilna kovaška tradicija; iz ohranjenih drobcev je mogoče sklepati na pismeno tradicijo; pospeševati domačo tiskarsko tradicijo / festival je še brez tradicije, nima tradicije še ni uveljavljen, še ne obstaja dolgo; tu je doma gledališka tradicija se že dolgo ukvarjajo z uprizarjanjem gledaliških del; imajo tradicijo v knjigotrštvu se že dolgo ukvarjajo s knjigotrštvom - 3. nav. mn., publ. vrednota, dosežek: gojiti revolucionarne tradicije; biti predan ljudstvu in njegovim svetlim tradicijam; razvijanje tradicij narodnoosvobodilnega boja
● knjiž., redko tradicija dopolnjuje svetopisemsko sporočilo (ustno) izročilo
zavzéti -vzámem dov., zavzêmi zavzemíte; zavzél; nam. zavzét in zavzèt (ẹ́ á) - 1. z bojem spraviti kak kraj, prostor pod svoj nadzor, vpliv: zavzeti bunker, utrdbo; to ozemlje so zavzeli skoraj brez boja / v naskoku, z naskokom zavzeti
- 2. priti na kak prostor z namenom pridobiti si ga za uresničenje svojih ciljev, opravljanje kake dejavnosti: uporniki so zavzeli tako dobre položaje, da se jim nihče ni mogel približati; zavzeti strateško pomembne točke
// priti na kak prostor z namenom živeti, obstajati na njem: prvotni prebivalci so zavzeli višje predele; Slovani so zavzeli velik del Evrope / ta vrsta gamsa je zavzela skoraj vse Alpe
// priti na kak prostor z določenim namenom sploh: igralec je zavzel svoje mesto; redko prosil je sodelavca, če za nekaj časa zavzame njegovo mesto pri stroju prevzame
// žarg., šport. tekači so zavzeli startni položaj so se postavili v startni položaj
♦ mat. funkcija zavzame vrednost dobi, doseže - 3. začeti obstajati kje: gozd je zavzel že vso planjavo / publ.: mirovno gibanje je zavzelo velik obseg; uporništvo je zavzelo nove oblike dobilo
- 4. s svojim obsegom, razsežnostjo porabiti del razpoložljivega prostora: ta omara zavzame preveliko površino; pol stene so zavzele knjižne police / glavna povest zavzame četrt knjige
- 5. s prislovnim določilom, navadno v zvezi z mesto priti v kakem sistemu, kaki razporeditvi v položaj, kot ga izraža določilo: ta umetnik je zavzel osrednje mesto med slovenskimi slikarji; delničarji lahko zavzamejo odločilno mesto v upravi podjetja
// publ. dobiti, zasesti: v svoji karieri je zavzel precej pomembnih položajev v državnih službah - 6. publ. imeti, izraziti: kakšno mnenje, stališče boš zavzel / do njihovega dela je zavzel zelo kritičen odnos je bil zelo kritičen
- 7. knjiž. vzbuditi močen čustveni odziv, zlasti občudovanje; prevzeti: njegova klavirska igra je poslušalce zavzela; njene oči so ga čisto zavzele
● publ. ti opravki so me vsega zavzeli so me zelo zaposlili; so mi vzeli veliko časa; zastar. zavzelo ga je vprašanje o smislu življenja začel je intenzivno premišljevati o smislu življenja; publ. zavzeti tuja tržišča začeti prodajati svoje izdelke na tujih tržiščih; ekspr. po več poskusih so alpinisti zavzeli vrh gore stopili, prišli na vrh gore; zastar. zbral je okrog sebe mlade ustvarjalce in jih zavzel za pisanje navdušil
zavzéti se - 1. priti v stanje velike duševne pripravljenosti, volje, zanimanja za ukvarjanje s čim, uresničitev česa: če se zavzame, lahko vse naredi; zelo se je zavzel in pridobil veliko novih naročnikov; ekspr. osebno sta se zavzela, da bi vse potekalo v redu / ekspr. trdno se je zavzel, da ne bo nikogar izdal odločil
- 2. v zvezi z za pokazati, izraziti voljo, hotenje, da se kaj doseže, uresniči: zna se zavzeti za svoje cilje, ideje; zavzel se je za uprizarjanje del mladih dramatikov / publ. v razpravi so se poslanci zavzeli za spremembo zakona izrekli
// z izražanjem volje, hotenja poskusiti doseči za koga kaj pozitivnega, ugodnega: zavzeti se za brezposelne; zavzeti se za koga pri oblasteh / knjiž. po smrti staršev so se za otroke zavzeli sorodniki začeli skrbeti - 3. knjiž. čustveno pozitivno odzvati se: vedno se zavzame, če zasliši njen glas; ob tem prizoru so se vsi zavzeli / ob novici se je tako zavzel, da se je kar tresel vznemiril, razburil
// zelo so se zavzeli, ko so videli, da je stanovanje prazno se začudili
// odzvati se na kaj, odgovoriti tako, kot nakazuje sobesedilo: ali veste, kako se je to zgodilo? Kako, se je zavzel; ta komedija je precej dolgočasna. Ni res, se je zavzela
zavzét -a -o - 1. deležnik od zavzeti: zavzeta trdnjava; zavzeto ozemlje; v razpravi zavzeta stališča
● publ. preveč je zavzeta sama s seboj se ukvarja sama s seboj - 2. v povedni rabi, v zvezi z za ki si z veliko vnemo, požrtvovalnostjo prizadeva za kaj: zelo je zavzet za delo z mladino; ves je zavzet za pravico
- 3. knjiž. prevzet: otrok je zavzet stal pred sliko; vsa zavzeta ga je gledala
- 4. knjiž. zelo prizadeven, navdušen: zavzet govorec; zavzet pristaš kake ideje / iron. ni preveč zavzet za delo ne dela rad
// ki izraža veliko prizadevnost, navdušenje: zavzete besede; zavzeto razlaganje; prisl.: zavzeto delati; zavzeto pripovedovati
bandít -a m (ȋ) ekspr. oborožen tat, razbojnik: ujeli so nevarnega bandita / kot psovka nasprotnikov narodnoosvobodilnega boja za partizane Za Nemce smo bili le še »banditi«, zato tudi našim ranjencem niso prizanašali (H. Bratož)
boríti se -ím se nedov. (ī í) - 1. udeleževati se oboroženega spopada, boja: boriti se s sovražnikom; junaško se je boril; bataljon se je boril do zadnjega moža; boriti se na nož, na življenje in smrt; boril se je kakor lev; pren. boriti se zoper obup; boriti se sam s seboj; boriti se s težavami; več ur se je boril z valovi
- 2. zelo si prizadevati za kaj: tekmovalec se bori za prvo mesto; boriti se za kruh, za obstoj, za pravice; bori se, da bi obdržal svoj položaj
// v zvezi s s, z s težavo upirati se čemu: boriti se s solzami, s spancem - 3. ekspr. težko hoditi skozi kaj ovirajočega: boriti se skozi zamete
● šalj. že štiri dni se krepko bori s cvičkom ga pije; boriti se s smrtjo biti v agoniji, umirati; v Parizu se je hudo boril s francoščino jo je težko in slabo govoril; knjiž. boriti se z mlini na veter spopadati se z namišljeno nevarnostjo; publ. boriti se z ramo ob rami skupaj, složno
borèč se -éča -e: boreč se za enakopravnost; boreče se države
bórka1 -e ž (ọ̑) - 1. udeleženka jugoslovanskega narodnoosvobodilnega boja: borka udarne divizije
- 2. ženska, ki si zelo prizadeva za kaj: borka za socializem, za mir
ênainštírideset -ih štev. (ē-ȋ) izraža število ali številko enainštirideset [41]: v vasi je enainštirideset hiš / borec iz, od leta enainštirideset udeleženec jugoslovanskega narodnoosvobodilnega boja od leta 1941
ênainštírideseti -a -o štev. (ē-ȋ) ki v zapovrstju ustreza številu enainštirideset: na tabeli je bil na enainštiridesetem mestu / borec iz, od enainštiridesetega leta udeleženec jugoslovanskega narodnoosvobodilnega boja od leta 1941
fašízem -zma m (ī) diktatura finančne oligarhije med obema vojnama, zlasti v Italiji in Nemčiji: gibanje, vojna proti fašizmu; zmaga nad fašizmom / naša dežela pod fašizmom fašistično okupacijo
// Smrt fašizmu — svobodo narodu med narodnoosvobodilnim bojem in prva leta po 1945 pozdrav udeležencev narodnoosvobodilnega boja; zaključek uradnih dopisov
// gibanje za tako diktaturo
ízvenparlamentáren -rna -o [vən in ven] prid. (ȋ-ȃ) ki ni v parlamentu, v okviru parlamenta: izvenparlamentarna akcija, skupina / parlamentarne in izvenparlamentarne oblike boja
načêlnost -i ž (ȇ) lastnost, značilnost načelnega: dogmatična, nepopustljiva načelnost; občudoval je prijateljevo resnicoljubnost in načelnost / načelnost stališč, vzgoje / načelnost boja, članka
nèparlamentáren -rna -o prid. (ȅ-ȃ) ki ni parlamentaren: neparlamentarna skupina / parlamentarne in neparlamentarne oblike boja / ekspr. neparlamentarno izražanje, ravnanje
♦ polit. neparlamentarna vlada v nekaterih državah vlada, ki ni odgovorna parlamentu, ni sestavljena iz članov parlamenta
nosíteljica -e ž (ȋ) publ. nosilka: nositeljica zastave / nositeljica visokega odlikovanja / ta organizacija je postala nositeljica skupnega boja
novínec -nca m (ȋ) kdor je bil nedavno, pred kratkim vključen v kako skupnost, organizacijo: v pevski zbor so sprejeli več novincev; vpis novincev v šole / boja so se udeležili novinci in izkušeni borci / ekspr. on je novinec v tem kraju / uriti novince rekrute
♦ rel. redovniški pripravnik pred zaobljubo
// ekspr. kdor je šele nedavno začel delovati na kakem področju; začetnik: pri tem delu je še popoln novinec; novinec na literarnem področju, v parlamentarnem življenju
parlamentáren -rna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na parlament ali parlamentarizem: parlamentarna seja / parlamentarne oblike boja / parlamentarni sistem; parlamentarne volitve / obisk parlamentarne delegacije / parlamentarna monarhija monarhija, v kateri omejuje vladarjevo oblast parlament; parlamentarna republika / ekspr. parlamentarno izražanje, ravnanje, življenje
♦ adm. parlamentarni stenograf stenograf z višjo stopnjo usposobljenosti; parlamentarno pismo stenografija, ki omogoča zapis nad sto besed na minuto; polit. parlamentarna vlada v meščanskodemokratičnih državah vlada, odgovorna parlamentu in odvisna od njegaparlamentárno prisl.: parlamentarno odločati, vladati
partizánka -e ž (ȃ) - 1. udeleženka jugoslovanskega narodnoosvobodilnega boja: pogumna partizanka; partizanke in ilegalke
- 2. med narodnoosvobodilnim bojem vojaška kapa: dobil je novo partizanko
partizánski -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na partizane: partizanski napad; partizanske akcije; partizanske enote so napadle okupatorja / partizansko gibanje se je čedalje bolj širilo / partizanske delavnice; na osvobojenem ozemlju so ustanovili partizansko radijsko postajo; partizansko gledališče / partizanski kurir, zdravnik; partizanska bolnica zasilna bolnica na skritem kraju; partizanske pesmi; partizanska spomenica 1941 spomenica organizatorjem ljudske vstaje in borcem narodnoosvobodilnega boja za delovanje, boj od 1941 do 1945; partizansko ime ime, ki ga je dobil, imel v partizanih
// Narodnoosvobodilna vojska in partizanski odredi Slovenije; Pohod po poteh partizanske Ljubljane množična politično-športna prireditev v spomin na zmago nad fašizmom 9. maja 1945
● ekspr. partizanska mama ženska, ki požrtvovalno skrbi za partizane; ekspr. vedeli so, da je hiša partizanska da podpira partizane, sodeluje z njimi
♦ šport. partizanski marš tek na razdaljo 20 do 35 km; voj. partizansko bojevanje bojevanje v sovražnikovem zaledju, za katero so značilni nenadni napadi in izogibanje frontalnim spopadom; prisl.: bojevati se po partizansko
peklò -à in pèklo -a s (ȍ ȁ; ə̀) star. pekel: peklo in nebesa / priti v peklo / peklo boja / peklo imajo v hiši
poostrítev -tve ž (ȋ) glagolnik od poostriti: poostritev predpisov / poostritev boja / poostritev ekonomskega vprašanja
prebéžnik -a m (ẹ̑) knjiž. kdor prebeži: pridružili so se jim vojni ujetniki in prebežniki; prihajali so vedno novi prebežniki / prebežnik iz boja dezerter
prekalíti -ím dov., prekálil (ī í) s kaljenjem doseči največjo možno trdoto jekla: več ton jekla so prekaliliprekalíti se ekspr. postati bolj utrjen, sposoben za kaj, navadno zaradi vplivanja težkih razmer: borci so se v številnih bojih prekalili; prekalil se je v trpljenju
● ekspr. prekaliti se v ognju veliko pretrpeti, prestati
// v zvezi z v postati izkušen, izurjen: prekalil se je v pravega znanstvenika / počasi se je prekalil v hudodelca
prekaljèn -êna -o: ta človek je že star prekaljen komunist, revolucionar; iz boja se je vrnil prekaljen; v trpljenju prekaljeno prijateljstvo
premagoválec -lca [u̯c] m (ȃ) nav. ekspr. kdor kaj, koga premaga: premagovalec bolezni / premagovalci so se vrnili iz boja zmagovalci
prostovóljka -e ž (ọ̑) ženska oblika od prostovoljec: prostovoljke so takoj odšle na delo / boja se je udeležila kot prostovoljka / bolničarka prostovoljka
prvobórec -rca m (ọ̑) - 1. udeleženec jugoslovanskega narodnoosvobodilnega boja od leta 1941 ali prvi organizator ljudske vstaje: na srečanju so prvoborci obujali spomine na partizanske čase; odkritje spominske plošče prvoborcu
- 2. publ. kdor si zelo prizadeva za kaj: prvoborci za socializem, lepše življenje
rezêrva -e ž (ȇ) - 1. kar se hrani za posebne namene, potrebe: načeti, porabiti rezervo; denarne rezerve; materialne rezerve; imeti rezerve goriva, živil / za rezervo si je kupil več svinčnikov; imeti kaj v rezervi
- 2. nav. mn. kar je kje ali ostane kje po izkoriščanju: izrabljati rezerve rud; odkrivati nove rezerve surovin; svetovne rezerve bakra; pren. pošle so mu še zadnje rezerve moči
// publ. možnost, sredstvo za razvoj kake dejavnosti, ki še ni bilo izrabljeno, izkoriščeno: odkrivanje rezerv v gospodarstvu / inovatorstvo je velika rezerva za povečanje produktivnosti - 3. voj. skupina vojakov, vojaških enot za bojno črto, ki se ob potrebi udeleži boja: obnoviti rezerve; poslali so ga s fronte v rezervo; bataljonska rezerva / četa je ostala v rezervi
- 4. šport. igralec, tekmovalec, ki se po potrebi udeleži igre, tekmovanja: v šahovski ekipi so štirje igralci in dve rezervi
- 5. knjiž. pomislek, pridržek: imeti, izraziti rezerve ob čem, pri čem / brez rezerve kaj podpirati, potrditi; sprejeti kaj z rezervo
- 6. knjiž. zadržanost, nedostopnost: znebil se je svoje rezerve in odšel na izlet
● knjiž. te podatke je treba jemati z rezervo ne upoštevati jih, ne zaupati jim popolnoma; železna rezerva kar je namenjeno za uporabo v izrednih okoliščinah
♦ ekon. notranje rezerve neizkoriščene organizacijske, tehnične, ekonomske možnosti za zmanjšanje stroškov, povečanje prihodkov; obvezna rezerva z zakonom določena količina finančnih sredstev za kritje večjih nepredvidenih obveznosti; skrite rezerve v naslednje obdobje zavestno prenesen dobiček, nastal zaradi previsoko izkazanih stroškov ali prenizko izkazanih prihodkov
romanizírati2 -am dov. in nedov. (ȋ) opisati v obliki romana: romanizirati pesnikov življenjepis / romanizirati dogodek iz narodnoosvobodilnega bojaromanizíran -a -o: romanizirana biografija
suróvost -i ž (ọ̑) lastnost, značilnost surovega: surovost mesa / tudi govorjenje kaže njegovo surovost; surovost ljudi / surovost prizorov v filmu / ekspr. surovost boja za obstanek / bala se je njegovih surovosti surovih dejanj, besed
svetílen -lna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na svetenje: svetilna doba žarnice / svetilni plin / svetilni organ kresnice; svetilna raketa
♦ elektr. svetilna nitka nitka, ki jo električni tok ob prehodu segreje do žarenja; navt. svetilna boja; voj. svetilna krogla
vojskováti se -újem se nedov. (á ȗ) - 1. vojaško se spopadati: sprti strani sta se prenehali vojskovati; vojskovati se s sosednjo državo
- 2. udeleževati se oboroženega spopada, boja; bojevati se: vojskovati se proti močnejšemu sovražniku; vojskovati se za domovino, svobodo; vojskovati se na morju; hrabro se vojskovati; pren. vojskovati se proti jezikovnim napakam
- 2. ekspr. zelo si prizadevati za kaj: vojskoval se je za njeno naklonjenost; vojskovati se za pravice
vojskujóč se -a -e: vojskujoč se je država gospodarsko propadala; vojskujoče se strani
zaostrítev -tve ž (ȋ) glagolnik od zaostriti: zaostritev kazni / zaostritev krize, spora / zaostritev boja / zaostritev mednarodnih odnosov; zaostritev ekonomskega položaja
znój -a in znòj znôja m (ọ̑; ȍ ó) tekočina, ki jo izločajo žleze znojnice: znoj mu kaplja, teče s čela; ekspr. znoj mu je lil po obrazu; obrisati si znoj; blago, ki vpija znoj; ekspr. oblil ga je leden, mrzel znoj / ekspr. kopati se v znoju biti zelo oznojen
// ekspr. mrtvaški znoj pri smrtnem boju ali zelo velikem strahu
● ekspr. v znoju svojega obraza si služi kruh zelo se mora truditi za materialna sredstva, materialne dobrine; ekspr. s svojim znojem je pojil to zemljo z velikim trudom jo je obdeloval; ekspr. da smo to dosegli, je bilo potrebno veliko let znoja in boja dolgo si je bilo treba zelo prizadevati, se zelo truditi; enim po loju, drugim po znoju nekateri dosežejo cilj z lahkoto, brez zapetljajev, drugi pa se morajo zelo truditi, mučiti
defenzívnost -i ž (ȋ) lastnost, značilnost defenzivnega: defenzivnost njihovega boja / pasivna defenzivnost moštva
dezertêrstvo -a s (ȇ) pojav dezertiranja: na fronti se je širilo dezerterstvo; boriti se proti dezerterstvu
// pobeg od vojakov ali iz boja: dezerterstvo so kaznovali s smrtjo; trikratno dezerterstvo; pren. narodno dezerterstvo
dinámičnost -i ž (á) lastnost, značilnost dinamičnega: dinamičnost boja; dinamičnost dogajanja / dinamičnost filmskega dejanja / menjavanje učnih oblik in metod pripomore k dinamičnosti pouka; dinamičnost družbenega razvoja
dokumentáren -rna -o prid. (ȃ) s katerim se kaj dokumentira, utemeljuje: dokumentarni podatki; dokumentarna literatura iz narodnoosvobodilnega boja; zbiranje dokumentarnega gradiva / delo ima razen umetniške vrednosti še dokumentaren pomen / dokumentarni film film iz posnetkov, narejenih v kraju, času, v katerem se dejanje godi
običájen -jna -o prid., običájnejši (ȃ) ki se pogosto pojavlja na istem mestu, v enaki obliki, na enak način: taki zastoji v prometu so običajni;
običajna meja, mera;
običajna oblika boja / avtomobil je parkiral na običajnem mestu / sprejela nas je s svojo običajno vljudnostjo / to je običajen pojav, prizor navaden // ki se rabi za določene prilike: po običajnih pozdravih se je začel delovni del simpozija; spregovoril je nekaj običajnih fraz / običajna darila // knjiž. vsakdanji, pogost: učitelj je bil v njihovi hiši običajen gost / te stvari so na deželi že čisto običajne
♦ jur. običajno pravo nezapisano pravo, ki temelji na ustaljeni rabi in pravnem prepričanju o njegovi obveznostiobičájno prisl.: običajno dela dopoldne; ob odhodu jih običajno spremlja do vrat / v povedni rabi izgovoril si je, kakor je to običajno, živež in stanovanje
odràz -áza m (ȁ á) ed., z rodilnikom kar kaj kaže, izraža: idejni odraz družbenega boja; to umetniško delo je odraz časa, resničnosti; pravo je odraz družbene ureditve / publ.: pesem je odraz doživetja izraža doživetje; problem smrti dobi, najde svoj odraz v opisu narave je viden, se kaže
♦ filoz. teorija odraza v marksistični filozofiji teorija, po kateri je spoznanje miselna slika, projekcija objektivnega, od zavesti neodvisnega sveta
osmislítev -tve ž (ȋ) glagolnik od osmisliti: osmislitev človekovega bivanja; osmislitev boja, življenja / glavni junak se bori za svojo osmislitev / podkrepitev in osmislitev umetnosti / znanstvena osmislitev vzrokov in posledic utemeljitev, upravičenost
propagátorka -e ž (ȃ) ženska oblika od propagator: vneta propagatorka boja za ženske pravice
upravíčenost -i ž (ȋ) značilnost upravičenega: upravičenost boja proti okupatorju; moralna upravičenost dejanja; upravičenost kritike / upravičenost društva, šole / dokazati upravičenost do otroškega dodatka pravico
dezertácija -e ž (á) pobeg od vojakov ali iz boja: polk je bil razredčen zaradi dezertacij; nagovarjati vojake k dezertaciji; med prostovoljci ni bilo niti enega primera dezertacije; kazen za dezertacijo
dezertêr -ja m (ȇ) kdor pobegne od vojakov ali iz boja, vojaški begunec: dezerterja so ustrelili; sodili so mu kot dezerterju; dezerterji (iz) armade; po gozdovih so se klatile trume dezerterjev; pren. dezerterji iz organizacije
dezertírati -am dov. in nedov. (ȋ) pobegniti od vojakov ali iz boja: pod vplivom propagande je dezertirala cela četa; dezertiral je iz nemške vojske; dezertirati k sovražniku; pren. dezertiral je iz organizacije
priznavalnína -e ž (ī) stalna ali občasna denarna pomoč borcem, udeležencem narodnoosvobodilnega boja: dodeliti, priznati priznavalnino borcem s prenizkimi dohodki; povišanje priznavalnine
vietkóngovec -vca m (ọ̑) v času narodnoosvobodilnega boja v Vietnamu pripadnik Fronte narodne osvoboditve: napad vietkongovcev