bolán bólna -o tudi -ó [u̯n] prid. (ȃ ọ́) - 1. ki ima bolezen, ant. zdrav: bolan otrok; njegov oče je že dolgo bolan; že celo zimo leži bolan; videti je bolan; naredil se je bolnega; doma ima bolno mater; bolan na pljučih, na srcu; bolan na smrt, za smrt; bolan za jetiko, za rakom; hudo, neozdravljivo, nevarno, težko bolan; duševno, spolno, živčno bolan; revež je ves bolan
// ki izraža, kaže bolezen: govori s tresočim se, bolnim glasom; bled, bolan obraz; bolno dihanje; pren. bolne ambicije, sanje; obhajajo ga bolne misli; bolna občutljivost, razdraženost; pesn.: bolna duša; bolno srce - 2. ekspr., navadno v povedni rabi zaradi močnega čustva prizadet, vznemirjen: kar bolan je od sreče; bolan od bridkosti, ljubosumnosti, domotožja
bólno prisl.: bolno nasmehniti se, vzdihniti; bolno zakašljati; bolno bled v obraz / knjiž. vest o smrti je bolno odjeknila v vseh nas boleče
bólni -a -o sam.: zdravi ne razume bolnega; dieta za žolčno bolne
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 6. 2024.
bolèč -éča -e prid. (ȅ ẹ́) ki povzroča bolečine: boleča glava;
rana je močno boleča / boleč udarec; pren. reševati boleče probleme, spore; boleča ugotovitev // publ., v zvezi boleča točka pojav, ki povzroča skrb, terja rešitev: izobrazbena struktura kadrov je naša boleča točka; pogostni izostanki so edina boleča točka v kolektivuboléče prisl.: vprašanje ga je boleče prizadelo; prim. boleti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 6. 2024.
bolečína -e ž (í) - 1. neugoden telesni občutek zaradi bolezni, udarca: bolečina je malo popustila; čutiti, imeti, trpeti bolečine; njegov krik je izražal bolečino; lajšati bolečine; kričati, stiskati zobe od bolečin; huda, pekoča, topa bolečina; bolečine v križu, v prsih; zdravilo proti bolečinam / porodne bolečine
- 2. občutek duševnega trpljenja: bolečina mu kljuje v srcu; duševne bolečine; sin mu je prizadejal veliko bolečin; pesn. bolečina slovesa; zastar. srčne bolečine
- 3. zastar. boleče mesto, rana: če pritisneš kamen na rano ali kako drugo bolečino, pa ti odleže
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 6. 2024.
búba2 -e ž (ū) otr. boleče mesto, rana: ti bom popihala bubo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 6. 2024.
drugáčnost -i ž (ȃ) lastnost, značilnost drugačnega: boleče se je zavedala svoje drugačnosti, zato je bila pretirano občutljiva / ne moremo odločati o svoji takšnosti ali drugačnosti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 6. 2024.
góltanje -a [u̯t] s (ọ́) glagolnik od goltati: slišalo se je goltanje pijače / značilno za to bolezen je bljuvanje in boleče goltanje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 6. 2024.
kórtikosteroíd -a m (ọ̑-ȋ) med. hormon nadledvične žleze ali snov z biološko aktivnostjo tega hormona: inhalacijski kortikosteroidi; uporaba kortikosteroidov; Za boleče sklepe lahko predpišemo nesteroidna protivnetna zdravila, po potrebi pa klinični specialist lahko začne zdravljenje s kortikosteroidi E ← nlat. corticosteroidum iz (↑)kórteks + ↑steroíd
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 12. 6. 2024.
kŕč -a m (ȓ r̄) nehoteno, boleče delovanje mišic, pri katerem se spremeni zlasti njihova napetost: krč je polagoma popustil;
zvijala se je v hudih krčih;
sredstvo proti krčem;
bolezen s hudimi krči v trebuhu;
zvijal se je kakor v krčih / pog.: še vedno ga drži krč; prijel ga je krč v noge; krč ga stresa v enakomernih presledkih; krč ga je zvil / občutil je krč v želodcu krčevito, sunkovito bolečino // božjastni krč; črevesni krč; začeli so se porodni krči; smrtni krči / ekspr., z oslabljenim pomenom odrevenel je v krču groze; pren., knjiž. imperij stresajo predsmrtni krči; poletje se zvija v zadnjih krčih
♦ med. mrtvični ali otrpni krč tetanus; srčni krč angina pectoris
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 6. 2024.
natírati1 -am nedov. (ī ȋ) z drgnjenjem nanašati tanko plast mastne ali tekoče snovi: natirati tla z emulzijo;
natirati z mazilom / natirati boleče mesto na nogi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 6. 2024.
obtípati -am in -ljem dov. (ī ȋ) - 1. s tipanjem ugotoviti, najti: v obleki je obtipal zašit denar; obtipati kljuko, vrata
- 2. med. preiskati organe, tkiva, telesne votline s tipanjem: zdravnik je obtipal boleče mesto
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 6. 2024.
odvíti -víjem dov. (í) - 1. z vrtenjem v določeno smer
- a) odstraniti: odviti matico; odviti pokrovček; odviti žarnico; odviti s ključem, z roko / odviti steklenico / odviti kolo pri avtomobilu sneti ga z odstranitvijo matic, ki ga pritrjujejo; odviti tirnice
♦ voj. odviti bombo odstraniti ji pokrovček nad vžigalnikom - b) narediti, da kaj preneha pritiskati kaj, biti trdno nameščeno: odviti vreteno pri preši; odviti varovalke; odviti in priviti / odviti za en obrat
// z vrtenjem dati del priprave v tak položaj, da ima kaj prosto pot: odvil je pipo in voda je silovito pritekla; odviti ventil
- 2. narediti, da kaj preneha biti
- a) zavito: odviti bonbon, paket; počasi je odvila darilo / odviti šolske knjige
- b) ovito: odviti obvezo; odviti papir; odviti šal / nalahno je odvil bratovo roko, ki ga je objemala v spanju odmaknil
// zjutraj si je boleče noge povila, zvečer pa odvila - c) navito: odviti nit, sukanec / odviti klobčič
- č) zvito: odviti listek; list se odvije / odviti kito
- 3. nar. koroško odkimati: Dva kupca sta se medtem zanimala za naš par. Eden je samo pobrcal s palico po stegnih in nato odvil z glavo ter brez besede izginil (Prežihov)
odvíti se knjiž., redko zaviti v drugo smer: cesta najprej zavije na levo, nato pa se odvije na desno
● knjiž. vse skupaj se je odvilo v nekaj minutah zgodilo
odvít -a -o: odvita žarnica; bomba je odvita
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 6. 2024.
omíliti -im dov. (ī) - 1. narediti kaj milo, blago: nasmeh je omilil njen obraz; pogled se mu je omilil / trpljenje ga je omililo / omiliti kazen, predpis
// narediti kaj manj boleče, manj neprijetno: sneg je omilil padec / omiliti posledice potresa
// narediti kaj manj ostro, negativno: omiliti izjavo, kritiko, mnenje - 2. narediti, da se kaj pojavlja
- a) v manj visoki stopnji: omiliti carine / omiliti zahteve
- b) v manj izraziti obliki: omiliti stanovanjsko stisko; vihar se je omilil; knjiž. strmina se je nekoliko omilila zmanjšala
- 3. star. priljubiti, prikupiti: s svojim pripovedovanjem mi je kraj zelo omilil; knjiga se je mnogim omilila
omíljen -a -o: omiljena oblika romantike; to je omiljena snov njihovih pogovorov
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 6. 2024.
omiljeváti -újem nedov. (á ȗ) - 1. delati kaj milo, blago: nasmeh mu je omiljeval obraz / omiljevati ukrepe
// delati kaj manj boleče, manj neprijetno: ta zavest ji je omiljevala slovo
// delati kaj manj ostro, negativno: omiljevati prvotne izjave, trditve - 2. delati, da se kaj pojavlja
- a) v manj visoki stopnji: omiljevati dajatve
- b) v manj izraziti obliki: omiljevati protislovja
- 3. star. priljubljati, prikupljati: te lastnosti so ga povsod omiljevale
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 6. 2024.
opíhati -am dov., tudi opihájte; tudi opihála (í) - 1. obdati s premikajočim se zrakom: opihati boleče mesto
// obdati kaj s seboj: opihal jih je mrzel veter - 2. s pihanjem odstraniti: opihati prah s knjige
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 6. 2024.
píka -e ž (í) - 1. majhno okroglo mesto, ki ima drugačno barvo ali videz kot ostala površina: po koži so se mu naredile rdeče pike; iz letala so bili ljudje videti kot majhne pike / bele pike na dominah; nosi belo ruto z velikimi pikami
- 2. lingv. grafično znamenje kot sestavina nekaterih črk, številk: narediti, postaviti piko na i; okrajšati besedo s piko; označiti vrstilni števnik s piko / označiti elipso, krajšanje s tremi pikami
// ločilo, ki označuje konec pripovednega stavka: na koncu stavka je pozabil narediti piko - 3. roževinasta obloga na sprednjem delu jezika pri perutnini, navadno zaradi pomanjkanja vitaminov: odreti kokoši piko
// pog., navadno v zvezi pika na jeziku boleče mesto na jeziku v obliki majhne bele lise: dobiti, imeti piko na jeziku - 4. nav. mn., pog. točka: tekmec je dobil, ima deset pik več; boriti se za pike / kupovati blago, živila na pike
- 5. ekspr. zelo majhna količina: tudi pike več ti ne dam / za piko je manjkalo, da ga ni povozil zelo malo
// v prislovni rabi, v zvezi do pike izraža najvišjo možno mero, stopnjo: vse do pike je res, kar pravim; do pike je uganil, kako bo stvar potekala / do pike tako je bilo natanko tako; od pike do pike je povedal vse - 6. v medmetni rabi, v zvezi z in, pa izraža odločnost, nepopustljivost: delal bo, pa pika; tako bo, kot pravim, in pika
● žarg., šport. delati pike padati pri smučanju; ekspr. imeti piko na koga, jemati koga na piko, imeti koga na piki imeti ga za predmet napadov, obtožb, šal, zanimanja; ekspr. napraviti, narediti, postaviti piko na i z majhnim, a pomembnim dejanjem zadevo končati; ekspr. daj mu malo potice, da si bo piko odrl da mu bo želja po njej vsaj delno izpolnjena; ekspr. mušje pike na steklu mušji iztrebki; ekspr. tepec je, pa pika izraža podkrepitev trditve
♦ kozm. lepotna pika naravno ali umetno temno znamenje na licu ali na bradi; lingv. pika znamenje pod samoglasnikom za označevanje ožine; mat. pika znak za množenje; decimalna pika ki loči enice od desetin; muz. pika znamenje na desni strani note, ki podaljšuje njeno trajanje za polovico; šol. pika enota za določitev ocene; tisk. rastrska pika delček reproducirane slike, ki nastane pri fotografiranju skozi rastrsko mrežo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 6. 2024.
popádek -dka m (ȃ) nav. mn. boleče krčenje maternice, navadno ob porodu: dobiti, imeti popadke;
močni, naravni popadki / porodni, poporodni popadki; pren., ekspr. to so zadnji moralni, politični, sentimentalni popadki tega človeka
● ekspr. kakšne neumne popadke pa spet imaš zakaj govoriš, ravnaš tako neumno
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 6. 2024.
poslíniti -im dov. (í ȋ) zmočiti s slino; osliniti: posliniti prst;
posliniti si boleče mesto
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 6. 2024.
požíranje -a s (ī) glagolnik od požirati: pri angini je požiranje zelo boleče;
požiranje hrane / požiranje besed, zlogov / niso mu mogli preprečiti požiranja romanov
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 6. 2024.
práskati -am nedov., tudi praskála (á) - 1. potegovati po čem
- a) z nohti, kremplji: praskati boleče mesto; pes praska po vratih; ušive opice so se praskale; praskati se po glavi, tilniku
- b) s kakim (ostrim) predmetom sploh: praskati z lopato po tlaku; otroci so praskali z žeblji po zidovih
- 2. rad napadati s kremplji: pazi, ta mačka praska / kadar je pobesnela, je praskala in grizla; petelina sta se praskala in kljuvala
- 3. s praskanjem odstranjevati: praskati madež; praskati rjo s pokrova; praskati si umazanijo s prsta
- 4. dajati ostre, neprijetne glasove: pero je praskalo in škrtalo / krogle so praskale
// praskajoč se premikati: stara igla praska po plošči; pero je praskalo po papirju - 5. povzročati neprijeten, pekoč občutek: drobir me praska po hrbtu; prah ga je praskal v grlu; brezoseb. prehlajen sem in v grlu me praska / pijača ga je prijetno praskala po grlu
- 6. pog., ekspr. iti, hoditi: kam jo pa praskaš; praskal sem po trdi, kamniti cesti
● ekspr. konj prha in praska v klanec kopajoč, drsajoč s kopiti gre, stopa; slabš. o tem je nekaj praskal po časopisih pisal; slabš. praskati po strunah igrati na glasbilo s strunami; star. ne praskam se rad s sosedi nisem rad z njimi v sovražnem, neprijaznem odnosu; ekspr. premalo nas je, da bi se praskali z njimi bojevali; boj se tistega, ki spredaj liže, zadaj praska zahrbtnega, hinavskega človeka; ne praskaj se, kjer te ne srbi ne vmešavaj se v stvari, ki se te ne tičejo
práskati se z rahlim praskanjem zlasti za ušesi izražati to, kar določa sobesedilo: praskal se je po glavi, ne vedoč, kaj bi rekel; v zadregi se je praskal za ušesom
praskáje: premišljeval je, praskaje se za ušesi
praskajóč -a -e: v zadregi praskajoč se po nosu, je gledal v tla; praskajoč zvok
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 6. 2024.
pretípati -am in -ljem dov. (ī ȋ) - 1. tipajoč se dotakniti česa na več mestih: sadja ne bom jedel, ker si ga pretipal / pretipati s prsti, z roko
// s tipanjem preiskati: preden sede, pretipa naslonjalo in sedež; hitro so jim pretipali žepe / pretipali so ga, ker so sumili, da je oborožen / zdravnik mu je pretipal boleče mesto; pretipal si je roko in čutil, da ni zlomljena; pren. z očmi pretipati koga od nog do glave - 2. ekspr. temeljito izprašati: hotel ga je pobliže spoznati in pretipati; pretipaj ga, kaj misli / preiskovalci so obtožene pošteno pretipali / imel je nalogo pretipati anarhistične organizacije raziskati njihovo delovanje
● ekspr. cesto so pretipali z reflektorji preiskali; ekspr. pretipali so vsako hišo preiskali; ekspr. pretipati komu obisti s temeljitim izpraševanjem, poizvedovanjem razkriti, odkriti zlasti negativne lastnosti, ravnanje koga - 3. ekspr. natepsti, pretepsti: če ga nekoliko pretipate, mu ne bo škodilo; pretipati koga s palico
pretípati se tipajoč priti: v temi se pretipati do okna, iz hiše, skozi sobo; pren. pretipati se do jedra problema
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 6. 2024.
prizadévati -am nedov. (ẹ́) - 1. povzročati duševno bolečino, trpljenje: te besede so jo boleče prizadevale; njegova brezbrižnost jo prizadeva; ekspr. prizadevati v živo zelo
// vsebina te pesmi, romana ga je vedno znova prizadevala vznemirjala
// povzročati škodo, težave: slabe gospodarske razmere zelo prizadevajo delavce; ti ukrepi jih ne prizadevajo preveč - 2. povzročati poškodbe, okvare: potresi prizadevajo zlasti stare stavbe / neustrezne delovne razmere prizadevajo delavce
- 3. povzročati, da je kaj v slabšem položaju, v nevarnosti: reklama ne sme prizadevati koristi drugih / publ. taki ukrepi prizadevajo osebne dohodke zaradi njih se osebni dohodki znižujejo, zmanjšujejo
- 4. z oslabljenim pomenom delati, da je kdo deležen tega, kar izraža samostalnik: prizadevati komu bolečino, skrbi, žalost; nočem vam prizadevati hudega; prizadevati škodo
// izraža, da je kdo deležen tega, kar določa osebek: prebivalstvo prizadevajo naravne nesreče; prizadevale so jih vojne in druge nadloge
● ta odredba nas ne prizadeva se nas ne tiče, nas ne zadeva
prizadévati si delati, biti aktiven za dosego, uresničitev česa: učenci so si prizadevali za čim boljši uspeh; vztrajno si prizadevati za kaj / prizadevati si za dobro; prizadevati si za pravično družbeno ureditev / prizadeval si je biti duhovit, razumljiv; prizadeval si je prebiti fronto
● zelo so si prizadevali okrog njega mu stregli
prizadeváje: začel je govoriti, prizadevaje si, da bi prevpil vse druge
prizadevajóč -a -e: pozorno ga je poslušala, prizadevajoč si vse razumeti; za dobro si prizadevajoč človek
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 6. 2024.
rána -e ž (á) - 1. kar nastane na mestu, kjer se tkivo pretrga: rana se celi, se gnoji; rana krvavi, peče; rana se je znova odprla; dobiti, imeti rane po vsem telesu; obvezati, razkužiti, zdraviti rano; globoka, gnojna, krvava rana; rana od ugriza, vboda; rana na čelu, hrbtu; pokrit z ranami; krasta na rani / ekspr. biti ves v ranah imeti veliko ran
// čista rana ki se ne gnoji; prisadna rana; smrtna rana; ekspr. živa rana; rana na pljučih kaverna; rana na želodcu razjeda
// pes si liže rano / rane na sadnem drevju - 2. ekspr. kar nastane zaradi duševne bolečine, trpljenja: otrokova smrt ji je vsekala globoko rano; v pogovoru se ni dotaknil njegove boleče, stare rane; ob spominu nanjo se mu je v prsih spet odprla rana je spet začel trpeti
// moralne, srčne rane; nezaceljiva rana nesrečne ljubezni
● publ. to je rakava rana v razvoju industrije velika, nevarna slabost, napaka; ekspr. mesto je med vojno pretrpelo strašne rane je bilo zelo poškodovano; čas celi rane
♦ farm. posip za rane; med. rana kar nastane na mestu, kjer se tkivo zaradi zunanje sile pretrga; rana se čisti se manj gnoji; izžigati rane; očistiti rano odstraniti gnoj, tujke; izstrelna rana ki jo naredi krogla ob izstopu iz telesa; odprta rana; vbodna rana; zaprta rana zašita, povita, zaceljena; vet. ugrizna rana
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 6. 2024.
razboléti -ím dov., razbôlel (ẹ́ í) - 1. nav. 3. os. povzročiti, da kaj postane (zelo) boleče: mazilo je rano razbolelo; tresljaji bodo nogo še bolj razboleli
- 2. knjiž. povzročiti, da kdo postane zaradi močnega čustva zelo prizadet, vznemirjen: ne povej mu, to bi ga samo razbolelo; ob tej novici se je razbolel
razboléti se nav. 3. os. postati (zelo) boleč: grlo se je čez noč razbolelo; vse telo se mi je razbolelo; pren. srce se ji je razbolelo zaradi sinove nesreče; v njem se je razbolela zavest krivde
razbôlel tudi razbolèl in razbolél -éla -o: razbolela glava; od premočne svetlobe razbolele oči
razbolèn -êna -o: žalosten in razbolen človek; razboleni živci; razbolen se je premetaval po postelji; potrla ga je materina razbolena pripomba; razboleno koleno
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 6. 2024.
razbolévati -am nedov. (ẹ́) - 1. nav. 3. os. povzročati, da kaj postane (zelo) boleče: dvigovanje težkih predmetov ramo razboleva
- 2. knjiž. povzročati, da kdo postane zaradi močnega čustva zelo prizadet, vznemirjen: z njim se je težko pogovarjati, vse ga razboleva; razboleva se ob misli na dom
razbolévati se nav. 3. os. postajati (zelo) boleč: koleno se že spet razboleva
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 6. 2024.
rézati réžem nedov. (ẹ́ ẹ̑) - 1. s pritiskanjem, potegovanjem z ostrim predmetom, rezilom
- a) delati kose, dele: rezati blago; rezati kovino; rezati kruh, meso; rezati z nožem, s škarjami; ročno, strojno rezati / rezati na krhlje, rezine; rezati počez, podolgem / plug reže in obrača zemljo / nepreh. kosa dobro reže; nož reže na obe strani / ekspr. ladja reže valove; lastovica s krili reže zrak
- b) odstranjevati: rezati poganjke, veje; hujšal je, kot bi meso rezal z njega zelo, hitro
// rezati dlake, nohte - c) oblikovati, delati: rezati kvadrate iz pločevine; rezati podobe v les, linolej / rezati zobotrebce; začela je rezati obleko krojiti
- 2. odstranjevati spolne žleze; skapljati: rezati bika; prašiča bo treba dati rezat
- 3. ekspr. boleče se zajedati v kaj, pritiskati ob kaj: naramnice nahrbtnika me režejo; verige so ga rezale v zapestja; očala režejo za ušesi
// povzročati neprijeten, pekoč občutek zaradi nizke temperature: voda je kar rezala / mraz reže do kosti zelo, hudo je mraz; brezoseb. noč je bila mrzla, da je rezalo v lica
// povzročati neugodje, bolečino: njegove besede so nam rezale srce; stokanje ranjencev nam je rezalo živce / v prsih me nekaj reže - 4. ekspr. prekinjati določeno stanje: kriki režejo tišino / avtomobilski žarometi so rezali temo
- 5. ekspr. biti speljan, voditi čez kaj: železniška proga reže pobočje; potok je podolgem rezal dolino
- 6. pog., ekspr., navadno v zvezi z jo hitro iti, premikati se: rezala sta jo proti morju; parnik jo je rezal z vso hitrostjo; rezati jo peš
- 7. ekspr. peti, igrati (na glasbilo): godba je rezala koračnice; pevci so rezali same vesele pesmi
● ekspr. vino reže je rezno, rezkega okusa; ekspr. ničesar ne bi izdal, čeprav bi mu jermene rezali s hrbta z ničimer ga ne bi prisilili, da bi izdal; pog., ekspr. jutri jo bodo rezali operirali; ekspr. še vedno mu oče reže kruh daje sredstva za življenje; pog. z avtom rezati ovinek prevoziti ga v skoraj ravni črti; publ. rezati proračun omejevati, zmanjševati; žarg., igr. rezati z adutom, s tarokom prevzemati vzemke z adutom, s tarokom; nar. vzhodno oče ga je rezal s palico tepel, pretepal; pog. zmeraj ga ven reže rešuje iz neprijetnega, zapletenega položaja
♦ agr. rezati krompir za seme tako, da ima vsak del eno ali več očes; rezati vino mešati ga z vinom druge kakovosti ali sorte zaradi poenotenja kakovosti; rezati na čep; teh. rezati s plamenom
režóč -a -e: sklanjala se je nad mizo, s škarjami režoč blago; režoče orodje
rézan -a -o - 1. deležnik od rezati: žival je rezana; poševno rezano blago / rezani kamen obdelan v obliki kvadra; v pasu rezana obleka krojena iz dveh delov, zgornjega in spodnjega; rezano cvetje v nasadih odrezane rože, namenjene za prodajo
♦ les. rezani furnir furnir, izdelan z rezanjem klade s furnirskim nožem; šport. rezana žoga pri tenisu in namiznem tenisu z nagnjenim loparjem odbita, udarjena žoga - 2. ekspr. oblikovan: lepo rezan nos / pravilno rezan obraz s pravilnimi potezami
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 6. 2024.
spázem -zma m (ā) med. nehoteno, navadno boleče delovanje mišic, pri katerem se spremeni zlasti njihova napetost, krč: pojavljanje spazmov / žilni spazem
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 6. 2024.
téniškiSSKJ -a -o prid. (ẹ̑) téniški komólec -ega -lca [komôu̯ca] m (ẹ̑, ọ̑ ȏ)
boleče vnetje komolca zaradi ponavljajoče se pretirane obremenitve mišic iztegovalk prstov in zapestja, navadno zaradi igranja tenisa ali drugih športov: Veliko težav s sklepi, ki nastanejo zaradi poškodb vezi oziroma ligamentov, omejuje športno udejstvovanje in ena takih je tudi teniški komolec
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 12. 6. 2024.
ublaževáti -újem nedov. (á ȗ) - 1. delati kaj manj
- a) neprijetno, hudo: ublaževati bolečine
- b) neprijetno, boleče: ublaževati udarce
- c) ostro, negativno: ublaževati kritiko
- 2. delati, da se kaj pojavlja
- a) v manj izraziti obliki: ublaževati klance, strmine / ublaževati nasprotja
- b) v manj visoki stopnji: ublaževati vročino
- 3. knjiž. delati kaj blago, milo: sreča mu ublažuje poteze na obrazu
ublažujóč -a -e: ublažujoča opomba
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 6. 2024.
ublažíti -ím dov., ublážil (ī í) - 1. narediti kaj manj
- a) neprijetno, hudo: z obkladki ublažiti bolečine / ublažiti posledice / ublažiti kazen
- b) neprijetno, boleče: ublažiti padec, udarec
- c) ostro, negativno: ublažiti kritiko, stališče
- 2. narediti, da se kaj pojavlja
- a) v manj izraziti obliki: ublažiti pritisk / ublažiti ovinek
- b) v manj visoki stopnji: ublažiti jezo, žejo / ublažiti učinek kisline
- 3. knjiž. narediti kaj blago, milo: sreča mu je ublažila obraz
ublažèn -êna -o: s humorjem ublažena satira
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 6. 2024.
vrézati vréžem dov. (ẹ́ ẹ̑) - 1. z rezanjem narediti, izoblikovati kaj v kaj: vrezati napis, podobo, znamenje; vrezati v drevo, kovino, steklo; vrezati z nožem; dati si vrezati začetnici imen v prstan vgravirati
// lisice so mu vrezale krvavo progo v zapestje / reka je vrezala svojo strugo v skrilavce; pren., ekspr. nič ni moglo izbrisati podobe, ki so jo vrezali prvi stiki s tujim svetom
♦ teh. vrezati navoj - 2. z rezanjem prodreti v tkivo, snov: vrezati v organ; vrezati s skalpelom
vrézati se - 1. narediti se v površino česa v obliki, kot jo določa samostalnik: v čelo so se mu vrezale gube
- 2. ekspr. boleče se zajesti v kaj, pritisniti ob kaj: naramnica se mu je vrezala v ramo
- 3. ekspr. z globokim duševnim delovanjem, učinkom priti trajno v kaj: ta prizor se mu je vrezal v spomin, zavest
vrézan -a -o: v lesen strop vrezana letnica
♦ obrt. vrezani žep žep, pri katerem se odprtina vreže v oblačilo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 6. 2024.
vrezováti -újem nedov. (á ȗ) - 1. z rezanjem delati, oblikovati kaj v kaj: vrezovati napis, okraske; vrezovati v kamen, kovino, les / vrezovati žige / jarem mu je vrezoval krvave proge v kožo; ekspr. trpljenje mu je vrezovalo gube v obraz
♦ teh. vrezovati navoje - 2. z rezanjem prodirati v tkivo, snov: vrezovati v organ; vrezovati s skalpelom
vrezováti se - 1. delati se v površino česa v obliki, kot jo določa samostalnik: v čelo se mu že vrezujejo gube
- 2. ekspr. boleče se zajedati v kaj, pritiskati ob kaj: veriga se mu je vrezovala v zapestje
- 3. ekspr. z globokim duševnim delovanjem, učinkom prihajati trajno v kaj: besede so se mu vrezovale v zavest
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 6. 2024.
vžgáti2 vžgèm dov., vžgál (á ȅ) z žarečim predmetom narediti kaj v kaj: vžgati znamenje v kožo, les / vžgati komu kaj na kožo
● ekspr. ta podoba se mu je vžgala v zavest se mu je boleče vtisnilavžgán -a -o: v dušo vžgana beseda
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 6. 2024.
zarézati -réžem dov. (ẹ́ ẹ̑) - 1. s potegom, potegi z ostrim predmetom narediti ozko, podolgovato odprtino, vdolbino v kaj: zarezati drevo; križno zarezati kostanj; zarezati limono do polovice / tkanino je na robu zarezal, nato pa pretrgal
- 2. s potegom, potegi z ostrim predmetom narediti kaj: zarezati črte na palico; zarezati znamenje v deblo / ekspr. drobec mu je zarezal rano / reka je globoko zarezala strugo vrezala
- 3. s potegom, potegi priti z rezilom v kaj: vzela je nož in zarezala v hlebec; zarezati z žago v hlod; zarezati s skalpelom v kožo; ostro, globoko zarezati v kaj / zarezati s koso v deteljo
// rezaje začeti prodirati, prodreti: plug je zarezal v zemljo; rezilo je globoko zarezalo v les - 4. preveč odrezati na kakem mestu: pri krojenju zarezati blago
- 5. povzročiti neprijeten, pekoč občutek zaradi zelo velike hladnosti: ledeno jezero je kar zarezalo / mraz je zarezal
// povzročiti ostro bolečino: zarezal ga je kašelj; v prsih ga je nekaj zarezalo
// ekspr. povzročiti neugodje: neprijazen glas ga je zarezal / njegove besede so ga zarezale - 6. ekspr. ostro se oglasiti: glas motorja je zarezal v tiho jutro; v mirno ulico je zarezal otroški jok
● ekspr. s svojim delom je zarezal prve brazde v kulturno življenje prvi začel kulturno delovati; ekspr. vojna je globoko zarezala v njihovo življenje močno vplivala nanj
zarézati se - 1. zaradi teže, pritiska prodreti v kako snov: kolesa so se zarezala v sneg
// ekspr. boleče se zajesti v kaj, pritisniti ob kaj: naramnice so se mu zarezale v ramena; verige so se zarezale v zapestje / volu se je jarem zarezal v pleča - 2. narediti se v površino česa: ostra črta se ji je zarezala med obrvmi; gube so se mu zarezale v čelo
- 3. ekspr. priti v notranjost, duševnost koga: marsikatera grenka izkušnja se je zarezala vanj / ta prizor se ji je za vedno zarezal v spomin; novo spoznanje se je zarezalo v njegovo zavest
● ekspr. vojna se je globoko zarezala v pisateljevo delo je močno vplivala nanj; ekspr. njene besede so se mu ostro zarezale v srce so ga zelo prizadele
zarézan -a -o - 1. deležnik od zarezati: zarezano deblo; globoko zarezana dolina reke; v usnje zarezane reže
- 2. ekspr. izoblikovan: poševno zarezane oči; ostro zarezane poteze okrog ust
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 6. 2024.
zarezováti -újem nedov. (á ȗ) - 1. s potegom, potegi z ostrim predmetom delati ozke, podolgovate odprtine, vdolbine v kaj: zarezovati drevesa; zarezovati makove glavice
- 2. s potegom, potegi z ostrim predmetom delati kaj: zarezovati črte v les, marmor; zarezovati z nožem, s strojem / reka zarezuje globoko strugo vrezuje
zarezováti se - 1. biti speljan, voditi skozi kaj: potok se zarezuje v sotesko
- 2. zaradi teže, pritiska prodirati v kako snov: kolesa voza so se zarezovala v blato
// ekspr. boleče se zajedati v kaj, pritiskati ob kaj: vrv se živali zarezuje v vrat - 3. ekspr. prihajati v notranjost, duševnost koga: vojni dogodki so se zarezovali vanj; žalost se vse bolj zarezuje vame
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 6. 2024.
žàl [žau̯] prisl. (ȁ) - 1. v povedni rabi, s smiselnim osebkom v dajalniku izraža neprijetno čustvo, žalost zaradi storjenega slabega, nepravilnega dejanja ali opustitve česa dobrega, koristnega: najprej je bil surov, potem mu je bilo pa žal; žal mu je, da ga je udaril; iz srca, neizmerno, zelo mu je žal za vse hudo, ki ga je povzročil / kot opravičilo ne bom več tega storil, žal mi je
// izraža nezadovoljstvo, prizadetost zaradi česa sploh: še žal mu bo, če ne bo šel; žal jim je, da prireditev ni uspela; zaradi izgube pri stavi mu ni žal; ekspr. žal mu je, kolikor ima las na glavi, da avtomobila ni prodal zelo - 2. v povedni rabi, s smiselnim osebkom v dajalniku izraža žalost, sočutje s kom zaradi njegovih težav, neprijetnosti: žal mu je fanta, ki je tako osamljen; njemu nikogar ni žal / žal mu je rož, ki se bodo posušile
// v zvezi z za izraža nezadovoljstvo, pridržek ob porabi, uporabi, dajanju česa: žal mu je časa za potepanje; za knjige mu ni žal denarja; žal mu je stroškov za zdravljenje / žal mu je avtomobila za tako pot
// v zvezi s po, za izraža boleče čustvo zaradi odsotnosti, izgube česa: zapustil jih je, pa ni bilo nikomur žal po njem; izgubili so psa, še zdaj jim je žal za njim - 3. z oslabljenim pomenom izraža prizadetost, nezadovoljstvo ob povedanem: bal se je, da bo zbolel. Žal so se slutnje uresničile; to, kar pravite, je žal resnično / v medmetni rabi: naj gre kdo drug, on, žal, zdaj nima časa; boš šel z nami? Žal, ne morem
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 6. 2024.
žêlo -a s (é) - 1. organ na zadku zlasti nekaterih žuželk, podoben koničasti cevki: škorpijon porine, zabode, zasadi želo v žrtev; čebelje, osje želo; ostro, strupeno želo; bridka misel se mu je kot želo zadrla v srce; pren. strah se je s stoterimi želi zadrl v srca ljudi
- 2. ekspr. zbadljiva misel, zbadljivost: v odgovoru je začutila ostro želo / skušala je omiliti boleče želo njegovih žalitev ostrino; ti epigrami so brez pravega žela
// s prilastkom negativna sila: začutiti pekoče želo ljubosumja, nevoščljivosti, maščevalnosti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 6. 2024.