antánta -e ž (ȃ) zgod., navadno v zvezi velika antanta zveza Anglije, Francije in Rusije pred prvo svetovno vojno: sile antante;
boriti se na strani antante / mala antanta zveza med Čehoslovaško, Jugoslavijo in Romunijo po prvi svetovni vojni
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 6. 2024.
aristokratízem -zma m (ī) kar je značilno za aristokrate: boriti se proti aristokratizmu / odbijal jo je s svojim aristokratizmom; pren. aristokratizem njegove umetnosti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 6. 2024.
barbarízem -zma m (ī) - 1. nekulturnost, surovost: boriti se proti barbarizmu; barbarizem nacistov / neznanci so zagrešili nov barbarizem nad spomenikom
- 2. lingv. po tujem jeziku narejena beseda ali zveza: nasveti za odpravo barbarizmov
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 6. 2024.
barikáda -e ž (ȃ) nav. mn. na hitro postavljena cestna pregrada ali zapreka, zlasti pri oboroženih spopadih: na ulicah so postavili barikade;
boriti se na barikadah
● knjiž. klicati na barikade spodbujati k uporu, boju
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 6. 2024.
birokratízem -zma m (ī) nav. slabš. - 1. sistem v javni upravi, v katerem odloča uradništvo: birokratizem je naperjen proti koristim ljudskih množic; državni birokratizem
- 2. formalistično, neživljenjsko poslovanje uradništva: v urade se je vgnezdil birokratizem; boriti se proti pojavom birokratizma / ostanki birokratizma birokratske miselnosti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 6. 2024.
birokratizíranje -a s (ȋ) glagolnik od birokratizirati: boriti se proti birokratiziranju državnega aparata
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 6. 2024.
bizantínstvo -a s (ȋ) - 1. slabš. klečeplazno, hinavsko prilizovanje oblastnikom: boriti se proti bizantinstvu
- 2. značilnosti bizantinske kulture in umetnosti: pozna antika prehaja v bizantinstvo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 6. 2024.
boríti se -ím se nedov. (ī í) - 1. udeleževati se oboroženega spopada, boja: boriti se s sovražnikom; junaško se je boril; bataljon se je boril do zadnjega moža; boriti se na nož, na življenje in smrt; boril se je kakor lev; pren. boriti se zoper obup; boriti se sam s seboj; boriti se s težavami; več ur se je boril z valovi
- 2. zelo si prizadevati za kaj: tekmovalec se bori za prvo mesto; boriti se za kruh, za obstoj, za pravice; bori se, da bi obdržal svoj položaj
// v zvezi s s, z s težavo upirati se čemu: boriti se s solzami, s spancem - 3. ekspr. težko hoditi skozi kaj ovirajočega: boriti se skozi zamete
● šalj. že štiri dni se krepko bori s cvičkom ga pije; boriti se s smrtjo biti v agoniji, umirati; v Parizu se je hudo boril s francoščino jo je težko in slabo govoril; knjiž. boriti se z mlini na veter spopadati se z namišljeno nevarnostjo; publ. boriti se z ramo ob rami skupaj, složno
borèč se -éča -e: boreč se za enakopravnost; boreče se države
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 6. 2024.
borjênje -a s (é) - 1. glagolnik od boriti se: podleči v borjenju; zagrizeno borjenje / borjenje za osebne cilje
- 2. šport. boksarski, rokoborski, sabljaški šport: učitelj borjenja; meči za borjenje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 6. 2024.
bravúra -e ž (ȗ) - 1. knjiž. izredno, zlasti tehnično obvladanje česa; spretnost, dovršenost: skladbo je odigrala z vrhunsko bravuro; izvedba zahteva predvsem tehnično bravuro; bravura slikanja / izvajati bravure na trapezu; brezhibno je obvladal številne bravure tehnično zahtevna in hitra mesta v skladbi; govorniške bravure
- 2. star. pogumnost, drznost: boriti se z bravuro / rad govori o svoji bravuri drznem, pogumnem dejanju
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 6. 2024.
brezpôselnost -i [səl] ž (ȏ) pojav, stanje, da je del ljudi brez stalnega dela, zaposlitve: brezposelnost v svetu narašča;
odpraviti brezposelnost;
boriti se proti brezposelnosti / akutna brezposelnost
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 6. 2024.
civilizíranec -nca m (ȋ) kdor uporablja dosežke civilizacije: divjak in civiliziranec se morata boriti za obstanek;
pomehkužen civiliziranec
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 6. 2024.
četováti -újem nedov. (á ȗ) knjiž. boriti se, vojskovati se: on je sedel doma, ko smo mi četovali;
četoval je po Šumadiji
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 6. 2024.
delomŕznost -i ž (r̄) lastnost delomrznega človeka: očeta je žalostila sinova lahkoživost in delomrznost / boriti se proti delomrznosti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 6. 2024.
demagogíja -e ž (ȋ) dajanje lažnih obljub, trditev za pridobivanje zaupanja ljudi in s tem politične moči: boriti se proti demagogiji;
fašistična, nacionalistična, strankarska demagogija / zlagana demagogija diktature
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 6. 2024.
demokracíja -e ž (ȋ) - 1. politična ureditev z vladavino večine, ki varuje osebne in politične pravice vseh državljanov: demokracijo je zamenjal fašizem; boriti se za demokracijo / publ. zahodne demokracije
♦ polit. buržoazna ali meščanska demokracija z več strankami in parlamentu odgovorno vlado; ljudska demokracija v kateri ima oblast delavski razred in druge napredne sile; socialistična demokracija ki temelji na družbeni lastnini proizvajalnih sredstev in samoupravljanju občanov - 2. načelo enakopravnosti pri odločanju v življenju kakega kolektiva: v podjetju se je uveljavila demokracija / ravnali so po načelu demokracije
- 3. publ., v zvezi socialna demokracija socialnodemokratska stranka: takrat je prvič nastopila pri volitvah tudi socialna demokracija
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 6. 2024.
demoralizácija -e ž (á) - 1. opuščanje ali upadanje moralnih načel: boriti se proti demoralizaciji / demoralizacija sodobnega človeka; demoralizacija javnega in privatnega življenja; družbena, politična demoralizacija
- 2. upadanje ali izgubljanje poguma, bojevitosti: uspešna akcija je povzročila demoralizacijo sovražnika; ravnodušnost se je hitro spremenila v demoralizacijo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 6. 2024.
dezertêrstvo -a s (ȇ) pojav dezertiranja: na fronti se je širilo dezerterstvo;
boriti se proti dezerterstvu // pobeg od vojakov ali iz boja: dezerterstvo so kaznovali s smrtjo; trikratno dezerterstvo; pren. narodno dezerterstvo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 6. 2024.
dobíčkarstvo -a s (ȋ) slabš. dejavnost dobičkarjev: boriti se proti dobičkarstvu;
kramar je in ves pogreznjen v dobičkarstvo;
brezobzirno dobičkarstvo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 6. 2024.
dúša -e ž (ú) - 1. v različnih religijah nematerialno, neumrljivo bistvo človeka: človek ima telo in dušo; pogubiti dušo; skrbeti za dušo / v krščanstvu: moliti za pokoj, zveličanje duš; trpljenje duš v vicah / ekspr. tekel je, da bi kmalu dušo izpustil zelo hitro; vpije kot duša v vicah / pog., kot podkrepitev pri moji duši da ni res
// v idealističnih filozofijah nematerialno počelo vsega, kar je; duh: človekova duša je le del vesoljne duše - 2. čustveno-moralna stran človeka: njegova duša se temu upira; s pogovarjanjem si lajša dušo; dvomi mu trgajo dušo; izbrisati sovraštvo iz duše; boriti se v duši / občutek krivde mu teži dušo vest; ima čisto dušo / razkril mu je svojo dušo misli, čustva; biti brez duše usmiljenja, sočutja; posvetil mu je vse moči svoje duše duha; pren. spoznati dušo mesta, umetnine
// s prilastkom skupek človekovih čustvenih, miselnih in voljnih značilnosti; duševnost: spoznati mladostnikovo dušo; značilnosti ženske duše; vživeti se v dušo sočloveka
// s prilastkom narava, čud: ima birokratsko, pogumno dušo; človek umetniške duše; je vesele duše in dobrega srca / mehka slovanska duša
// ekspr., v prislovni rabi, s predlogom, v zvezi dno duše izraža visoko stopnjo, intenzivnost čustvene prizadetosti: iz dna duše ti želim; v dno duše ga je bilo sram / v dno duše se je čutil ponižanega - 3. ekspr., navadno s prilastkom človek, zlasti z vidika njegovih značajskih, čustvenih značilnosti: iskal je sočutno dušo; živel je med samimi kramarskimi dušami; bil je zlata duša; neka zlobna duša ga je zatožila / kot psovka odpri, pasja duša / njegov oče je duša dobrosrčen, ustrežljiv
// knjiž. oseba, človek sploh: ti si prva duša, ki sem jo srečal; mesto šteje deset tisoč duš prebivalcev
// kot nagovor: duša, dušica, pridi sem; tako ne bo šlo dalje, duša draga; ljuba duša, počakajte no malo / ekspr.: žive duše nisem videl na cesti nikogar; živi duši tega ne povej nikomur - 4. z rodilnikom najvažnejši, najpomembnejši član ali del: postal je duša društva; mati je duša družine; publ. duša drame je konflikt
- 5. osrednji, notranji del česa: žogi je počila duša; duša kabla; žica z jekleno dušo
- 6. priprava s stenjem pri svetilki na olje: duša plava na olju
● ekspr. komaj se ga še duša drži je tako slab, da bo kmalu umrl; šalj. duša se mu je prirasla kljub starosti še ne bo kmalu umrl; ekspr. dušo bi dala zanj vse bi žrtvovala za njegove koristi; na vsak način si ga želi pridobiti; evfem. izdihniti dušo umreti; star. duše pasti opravljati duhovniški poklic; šalj. podpreti, privezati si dušo utešiti si žejo, glad; ekspr. še dušo bi prodal ima močno trgovsko strast; pri izbiri sredstev za dosego česa ne spoštuje ničesar; pog., ekspr. na dušo ji piha vneto ji prigovarja, dvori; star. vzeti kaj na svojo dušo prevzeti odgovornost, krivdo; vznes. njena podoba se mu je vtisnila v dušo zapomnil si jo je; to mu ni po duši mu ni všeč; tesno mu je pri duši čuti nedoločen strah; nihče ni vedel, kako ji je bilo tedaj pri duši kaj je občutila; ekspr. za to sem z dušo in telesom popolnoma, brez pridržka; mirne duše lahko greste brez pomislekov, skrbi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 6. 2024.
eksisténca -e ž (ẹ̑) - 1. materialna ali duhovna navzočnost v stvarnosti; obstajanje, obstoj, bivanje: dokazati, zanikati eksistenco kake stvari; eksistenca naroda; konec biološke eksistence / preteklost mu greni eksistenco v novi družbi; komisija je z delom opravičila svojo eksistenco; individualna in družbena eksistenca
♦ filoz. eksistenca po eksistencialistični filozofiji kar določa človeka kot človeka; filozofija eksistence - 2. materialna osnova za življenje, za preživljanje: s trudom si je ustvaril eksistenco; boriti se za eksistenco; odvisnost delavčeve eksistence od delodajalca / gospodarska kriza je uničila njegovo eksistenco; nima še nobene prave eksistence zaslužka, položaja
// s tem si je zagotovil umetniško eksistenco med rojaki - 3. nav. slabš. človek, oseba: v tem lokalu se zbirajo sumljive eksistence; izgubljena, ponesrečena eksistenca
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 6. 2024.
enôtnost -i ž (ó) lastnost, značilnost enotnega:- a) ta dogodek je razbil enotnost stranke; boriti se za enotnost; publ. pogovori so potekali v duhu medsebojnega razumevanja in enotnosti / etnična, jezikovna enotnost / bratstvo in enotnost jugoslovanskih narodov
- b) enotnost kompozicije, geološke strukture
- c) razgovori so potrdili enotnost pogledov
♦ ekon. načelo proračunske enotnosti načelo, da vsi dohodki proračuna krijejo vse njegove izdatke; lit. enotnost kraja, časa in dejanja značilnost (francoske) klasicistične dramaturgije, da je v dramskem delu en sam prostor, čas štiriindvajsetih ur in dogajanje brez epizod; ped. enotnost šolskega sistema značilnost šolskega sistema, ki ima eno samo možnost šolanja; polit. načelo enotnosti oblasti načelo, po katerem je nosilec oblasti ljudstvo, ki to oblast uveljavlja po predstavniških organih; soc. enotnost nasprotij, protislovij načelo, da je trenutno stanje posledica ravnotežja sil v stvareh in pojavih
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 6. 2024.
fair [fêr] prid. neskl. (ȇ) pog. ki je v skladu z določenimi normami, pravili; spodoben, pošten: vedno je bil fair do nje;
sodnik je bil zelo fair;
fair igra;
prisl.: boriti se, igrati fair / v povedni rabi to ni fair
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 6. 2024.
federácija -e ž (á) - 1. državna ureditev, ki združuje dve ali več enakopravnih in relativno samostojnih državnih enot, zvezna država: boriti se za federacijo
// skupni, zvezni del državne oblasti: družbene funkcije republike in federacije; to spada v pristojnost federacije - 2. skupnost organizacij z enako dejavnostjo in skupnimi interesi, zveza: mednarodna športna federacija; federacija bivših borcev
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 6. 2024.
fighter -ja cit. [fájter] in fájter -ja m, člov. (á) kdor si zelo prizadeva za kaj; borecSSKJ: V njem tli tudi nekaj tistega, kar odlikuje fighterje, borce | V finale so se nedvomno prebili največji fajterji E ← agl. fighter iz fight 'boriti se'
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 27. 6. 2024.
frónta -e ž (ọ̑) - 1. področje, kjer se spopadata sovražni vojski: poslali so ga na fronto; zaledje in fronta / fronta se pomika proti središču države; držati, prebiti, utrditi fronto / fronta je razpadla; oskrbovati fronto / pasti na fronti
// publ., s prilastkom področje delovanja, udejstvovanja: ofenziva nasprotnikov se razvija na ideološki fronti; zboljšati stanje na naši kulturni fronti - 2. s prilastkom skupnost strank ali posameznikov, ki imajo isti cilj: vključiti se v enotno delavsko, nacionalno fronto; fronta demokratičnih sil za osvoboditev / ljudska fronta demokratične stranke in skupine okoli komunističnih partij za boj proti fašizmu po 1935; Osvobodilna fronta (slovenskega naroda) slovenska narodnoosvobodilna organizacija, ustanovljena 27. aprila 1941
- 3. drug poleg drugega stoječi predmeti ali objekti; vrsta, črta: čoln drsi pred fronto ladij; za belimi ovčicami na zahodu je temna fronta oblakov
- 4. star. prednja stran (stavbe), pročelje: hiša je s fronto obrnjena na ulico; fronta palače
- 5. meteor., navadno v zvezi atmosferska fronta mejno področje med zračnima gmotama, ki se razlikujeta zlasti po temperaturi, vlagi, oblačnosti: atmosferska fronta se pomika iznad Atlantika proti Evropi / hladna fronta del atmosferske fronte, kjer prodira hladen zrak; topla fronta del atmosferske fronte, kjer se nariva topel zrak
● boriti se na dveh frontah biti dejaven na dveh različnih področjih; ekspr. podpreti, premagati koga na celi fronti popolnoma, v celoti; publ. znajti se na skupni fronti imeti skupen cilj; publ. lotiti se boja proti nepismenosti na široki fronti vsepovsod
♦ gled. odrska fronta panoramske kulise, ki stojijo pred horizontom; zgod. druga fronta novo zahodno bojišče proti hitlerjevski Nemčiji po izkrcanju v Normandiji; soška fronta v prvi svetovni vojni med Avstrijo in Italijo ob Soči
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 6. 2024.
germánski -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na Germane: romanski in germanski jeziki / nav., ekspr. boriti se proti germanski ekspanziji nemški
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 6. 2024.
gratuíten -tna -o prid. (ȋ) filoz. nastal v človeku sam od sebe, brez njegovega sodelovanja: boriti se zoper gratuitno razpoloženje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 6. 2024.
grupáštvo -a s (ȃ) slabš. pojavljanje, obstajanje grupacij: boriti se proti grupaštvu v organizaciji
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 6. 2024.
hegemoníja -e ž (ȋ) vodilen, gospodujoč položaj, zlasti v politiki, nadvlada: boriti se zoper hegemonijo in neenakopravnost;
gospodarska, politična hegemonija;
hegemonija močnejših nad šibkejšimi;
težnja po hegemoniji / hegemonija proletariata / doba atenske hegemonije in razcveta; pren., ekspr. hegemonija razuma nad srcem
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 6. 2024.
hvalísavost -i ž (ī) lastnost hvalisavega človeka: moti jih njegova hvalisavost;
boriti se proti ozkosrčnosti in hvalisavosti
● ekspr. sama hvalisavost ga je zelo (rad) hvali sebe ali stvar, za katero se zavzema
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 6. 2024.
indivíduum -dua tudi -a m (ī) - 1. vsak, ki je mišljen, obravnavan izvzeto, ločeno od skupnosti ali celote; posameznik: kolektiv je sestavljen iz individuov; boriti se za pravice človeka kot individua
- 2. knjiž. bitje, ki je sposobno misliti in govoriti; človek: v pogovoru sodelujeta vselej vsaj dva individua; miselna prodornost je pri vsakem individuu drugačna
// s prilastkom oseba kot nosilec kake lastnosti: visoko moralen individuum; umetniški, vsestransko razviti individui - 3. nav. slabš. človek, oseba sploh: ta individuum je kaj vem odkod; s takim individuom se nočem družiti / bil je v seznamu nevarnih individuov
- 4. knjiž., redko del večje celote, ki ima določeno samostojnost; enota: skladno zaokrožena skupina stavbnih individuov
♦ biol. (posamezen) organizem, osebek; filoz. posamezno bitje ali stvar, ki je ni mogoče deliti, ne da bi z delitvijo prenehal njen obstoj
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 6. 2024.
inêrcija -e ž (é) - 1. knjiž. stanje, za katero je značilna velika želja vztrajati v mirovanju, nedejavnosti; lenobnost, nedelavnost: boriti se proti inerciji; družbena, duhovna inercija
- 2. fiz. lastnost teles, da se upirajo spremembi smeri gibanja in hitrosti; vztrajnost: zakon inercije; pren., knjiž. inercija stare miselnosti; njuna zveza je trajala samo še po zakonu inercije
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 6. 2024.
integritéta -e ž (ẹ̑) - 1. knjiž. popolnost, skladnost: človekova notranja integriteta; integriteta osebnosti
- 2. publ. neokrnjenost, celotnost: boriti se za teritorialno integriteto / kršiti, spoštovati državno integriteto
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 6. 2024.
izostánkarstvo -a s (ȃ) ekspr. pogosto izostajanje: boriti se proti izostankarstvu in nedisciplini
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 6. 2024.
jugoslovénar -ja m (ẹ̑) slabš. pristaš integralnega jugoslovanstva: boriti se za slovenstvo proti jugoslovenarjem
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 6. 2024.
kapitulánt in kapitulànt -ánta m (ā á; ȁ á) slabš. kdor (rad) kapitulira: boriti se proti kapitulantom;
kapitulanti in izdajalci / že po naravi je slabič in kapitulant
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 6. 2024.
káplja -e ž (á) - 1. tekočina v obliki kroglice: kaplja kane, pade; debele, drobne, težke, velike kaplje; kaplja olja; podobna sta si kot kaplja kaplji / deževne kaplje; potne kaplje; rosne, vodne kaplje / voda se nabira kaplja za kapljo; ekspr. ljudje so prihajali po kapljah v presledkih drug za drugim; vlaga sili iz zidu v kapljah; ekspr. popiti do zadnje kaplje vse
// madež, lisa, ki ga povzroči takšna tekočina: na cesti so se poznale velike kaplje / strjena kaplja krvi / obrisati kaplje z okna
● pomoč je zalegla toliko kot kaplja v morje nič; zelo malo; pesn. človek je kot kaplja na veji njegova usoda je negotova; je nepomemben, neznaten - 2. ekspr., z rodilnikom zelo majhna količina tekočine: privoščiti si vsaj kapljo vina; zadnja kaplja krvi ji je izginila z obraza / boriti, braniti se do zadnje kaplje krvi dokler bo še kdo živ; pri izviru ni bilo niti kaplje vode prav nič; pren., knjiž. rad bi zaužil vsaj kapljo sreče
- 3. pog., navadno s prilastkom alkoholna pijača, zlasti vino; kapljica: v tej gostilni imajo dobro kapljo / vinska kaplja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 6. 2024.
kapríca -e ž (ȋ) nav. ekspr. kar kaže, izraža pretirano zahtevnost ali samovoljnost, trmo: nenaden odhod ni bil njihova kaprica;
ustreči vsem kapricam gostov;
boriti se proti otrokovim kapricam / ta ženska ima, pog. zganja kaprice // kar kaže, izraža pretirano težnjo po posebnem, nenavadnem: te figure se sprva zdijo le kaprice, vendar sloni zgradba skladbe na njih / posnemati tuje modne kaprice
● ekspr. njegova revolucionarnost je samo kaprica je nepristna, neiskrena; ekspr. napraviti kaj iz kaprice iz kljubovalnosti, trme
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 6. 2024.
klerikalízem -zma m (ī) nav. slabš. nazor, ki zagovarja cerkveno vodstvo javnega življenja: boriti se proti klerikalizmu / politični klerikalizem // nazadnjaštvo, konservativizem: za to skupino je značilen klerikalizem
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 6. 2024.
klíkarstvo -a s (ȋ) slabš. pojavljanje, obstajanje klik: inteligenci so očitali klikarstvo / boriti se proti klikarstvu in strankarstvu / literarno klikarstvo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 6. 2024.
komólec -lca [u̯c] m (ọ̑) - 1. del roke ob sklepu med nadlaktom in podlaktom: komolec ga boli; pri padcu si je poškodoval komolec; prijel ga je za komolec; suniti koga s komolcem / ranjeni se je dvignil na komolce; nasloniti, opreti se s komolci na mizo / pri prerivanju si je pomagal kar s komolci
● ekspr. potrebni so bili tudi komolci in zveze brezobziren boj, prizadevanje; ekspr. do komolca, komolcev zadolžen zelo; ekspr. ta pa zna uporabljati komolce brezobzirno se boriti, prizadevati si za hitro uveljavitev, uspeh; star. biti si v komolce s kom zelo dobro se razumeti, ujemati
♦ vet. del prednje noge ob sklepu med nadlaktnico in podlaktnimi kostmi
// pog. rokav na komolcu: komolci so oguljeni, zašiti; zavarovati komolce z narokavniki / suknjič se mečka v komolcu - 2. nekdaj dolžinska mera, 44 cm: tram je dolg osem komolcev / meriti na komolce
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 6. 2024.
kompromísarstvo -a s (ȋ) nav. slabš. lastnosti ali ravnanje človeka, ki (rad) dela kompromise; nedoslednost, nenačelnost: to ga je zapeljalo v kompromisarstvo;
oportunistično, prakticistično kompromisarstvo / boriti se proti kompromisarstvu
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 6. 2024.
konjunkturízem -zma m (ī) nav. slabš. miselnost, lastnosti konjunkturistov: kompromisarstvo in konjunkturizem / boriti se proti konjunkturizmu
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 6. 2024.
korumpíranost -i ž (ȋ) nav. slabš. lastnost, značilnost korumpiranega: boriti se proti zlaganosti in korumpiranosti družbe
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 6. 2024.
kósati se -am se nedov. (ọ̑) - 1. prizadevati si narediti kaj bolje in hitreje kot drugi: kosati se s kom pri delu, v delu; ekspr. kar kosale so se, katera bo povedala prva tekmovale
// kosati se med seboj - 2. nav. ekspr., z orodnikom imeti kako lastnost, značilnost v enaki meri kot drugi: v pridnosti se lahko kosa z njim; glede padavin se jesen kosa s pomladjo / letošnji pridelek se ne more kosati z lanskim primerjati
// pojavljati se, nastopati v enaki meri: tu se natančnost kosa s točnostjo opisov - 3. ekspr., redko boriti se, spopadati se: parnik se je kosal z viharjem / sovraštvo se kosa z ljubeznijo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 6. 2024.
lenôba -e ž (ó) - 1. lastnost, značilnost lenega človeka: njena glavna napaka je lenoba; boriti se proti lenobi / njihove revščine je kriva samo lenoba; od lenobe se mu še govoriti ne ljubi / duševna, miselna, umska lenoba
// lenarjenje: ves dan je ležal, sedaj pa si odpočiva od lenobe
● ekspr. lenobo pasti, prodajati lenariti; pog. komu podpirati lenobo z nepotrebno pomočjo omogočiti, da se mu ni treba (po)truditi, da mu ni treba delati; lenoba je vseh grdob grdoba najhujša napaka; lenoba je mati vseh pregreh iz lenobe izhajajo vse druge napake
// stanje, za katero je značilna velika želja vztrajati v mirovanju, nedejavnosti; lenobnost: prevzemala ga je mehka lenoba / biti moralen ne zavestno, ampak iz lenobe - 2. ekspr. len človek: ta lenoba ves dan poseda; njegov sin je lenoba in klatež / kot psovka vstani, lenoba lena
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 6. 2024.
línija -e ž (í) - 1. nepretrgana vrsta točk; črta: potegniti linijo; ravna linija / knjiž. njegove risbe označuje nemirna, včasih pretrgana linija
// kar je temu podobno: dolga linija letečih ptic / tekli so v vijugasti liniji in streljali; pren., publ. socialistična izgradnja se ne razvija po ravni liniji - 2. kar ločuje, razmejuje; črta: prekoračiti linijo; mejna linija
- 3. navadno s prilastkom redna prometna povezava med določenimi kraji, proga: otvoritev nove linije / avtobusna linija Ježica—Vič; ladijska linija; letalska linija Beograd—Dubrovnik; mednarodne linije; redne in občasne linije; linija v Južno Ameriko
- 4. sistem vodov skupaj z opremo za prenos informacij s pomočjo električne energije: graditi novo linijo; sovražnik je uničil linijo; vzdrževati linije / kabelska ali podzemna linija; nadzemna linija; telefonska, telegrafska linija
// kar ta omogoča: motnje na liniji / medkrajevne, mednarodne linije / žarg.: linija je prekinjena, zasedena zveza; za poročanje s svetovnega prvenstva bo na voljo osemdeset linij zvez; ostanite na liniji ne prekinite zveze, ostanite pri telefonskem aparatu - 5. teh. sistem naprav, strojev, ki omogoča popolnoma avtomatiziran delovni postopek: montirati linijo za polnjenje in zapiranje steklenic; proizvodnja pekovskih linij / proizvodna linija
- 6. voj. prvi, najbolj izpostavljeni del položaja: napasti sovražnikovo linijo / obrambna linija / boriti se v prvi liniji; pren. v takratnem položaju je bil vsakdo bojevnik v prvi liniji
- 7. navadno s prilastkom oblika, podoba, videz: aerodinamične linije letala; elegantna linija avtomobila; moderna linija frizure; klasične linije kostima / pog. linija oblek je oprijeta obleke so oprijete
// to je najbolj značilna linija v fiziognomiji njegove duševnosti poteza, črta
// obris, kontura: linija profila, nosu
// pog. vitko telo, postava: ima linijo; v teh letih ženske navadno že izgubijo linijo / zelo pazi na linijo trudi se, da se ne zredi
// vitka linija - 8. publ. smer, usmeritev, zlasti kake dejavnosti, politike: linija se je zdaj spremenila; določiti politično linijo; idejna, partijska, uradna linija; kreatorji nakažejo samo linijo mode za novo sezono; boj med dvema linijama v kulturnem gibanju / z oslabljenim pomenom: programska linija založbe se ne spreminja program
// žarg., polit. biti na liniji v skladu z veljavno politično smerjo - 9. knjiž., navadno s prilastkom tok, potek: linija dejanja v drami; razstava kaže linijo slikarjevega razvoja / kompozicijska linija romana
- 10. potomstvo v zaporednih generacijah: španska linija rodu / moška linija moški potomci; potomci moškega; ravna linija osebe, ki po rojstvu neposredno ali posredno izhajajo drug od drugega; stranska linija osebe, ki po rojstvu izhajajo od skupnega prednika
// po materini liniji je Slovenec njegova mati je Slovenka
● žarg., polit. iti na linijo odločnega odpravljanja napak začeti odločno odpravljati napake; ekspr. podpreti, premagati koga na vsej liniji popolnoma, v celoti; žarg., polit. vztrajati na liniji oportunizma v oportunizmu; publ. znajti se na isti liniji imeti skupni cilj; po liniji pog. naloge po partijski liniji partijske; pog. delati po politični liniji politično, v politiki; pog. iti na potovanje po privatni liniji privatno, ne službeno; pog. dobiti vstopnice po sindikalni liniji s posredovanjem sindikata; publ. ta boj v skrajni liniji koristi tudi mednarodnemu delavskemu gibanju nazadnje, končno; pog. narediti kaj po liniji najmanjšega odpora tako, da se porabi čim manjši trud ali vzbuja čim manjši odpor pri drugih
♦ jur. demarkacijska linija začasna meja med državami ali armadami, navadno po sklenitvi premirja; muz. melodična, pevska linija potek melodije, petja; navt. tovorna linija črta na boku ladje, ki kaže, koliko natovorjena ladja sme biti ugreznjena; obl. takrat je bila moderna A linija so bile moderne obleke, katerih zunanji obris je podoben črki A; H linija v modi vrečaste obleke; šah. linija vsaka od navpičnih vrst polj na šahovnici; kmet na b-liniji; šport. igra na liniji pri tenisu in badmintonu igra, pri kateri odbija igralec žogo z osnovne črte; vet. linija skupina živali določene vrste, ki ima moškega ali ženskega prednika izbranih genskih lastnosti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 6. 2024.
ljúbljenček -čka m (ū) ekspr. manjšalnica od ljubljenec: najmlajši sin je očetov ljubljenček / medvedka povsod išče svojega izgubljenega ljubljenčka
● iron. ti mamini ljubljenčki se znajo boriti samo z jezikom razvajeni, nesamostojni, zelo zahtevni otroci, fantje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 6. 2024.
malíčenje -a s (ī) glagolnik od maličiti: maličenje ideologije, jezika / maličenje resnice / boriti se proti maličenjem in negativnim pojavom v kulturi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 6. 2024.
malodúšnost -i ž (ū) lastnost, značilnost malodušnega človeka: boriti se proti malodušnosti tovarišev / po neuspehu se ga je lotila malodušnost; premagati malodušnost / iz malodušnosti je opustil študij
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 6. 2024.
malomeščánščina -e ž (ȃ) publ. miselnost, lastnosti malomeščanov; malomeščanstvo: to je malomeščanščina;
boriti se proti malomeščanščini okolice;
malomeščanščina v osebnih in družbenih odnosih
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 6. 2024.
mečeváti se -újem se nedov. (á ȗ) nekdaj boriti se z mečem: trčila sta s ščiti in se začela mečevati
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 6. 2024.
mlín -a m (ȋ) - 1. naprava za mletje žita: pognati, ustaviti mlin; popraviti mlin; nasuti žito v mlin / ob vodi enakomerno klopota mlin; mlin melje, stoji; potok žene nekaj mlinov in žag; jezik ji teče kot mlin / parni, ročni, vodni mlin; valjčni mlin; mlin na veter; mlin na kamne pri katerem drobijo zrnje mlinski kamni
// zmes je pripravljena za mlin / ob potočku so otroci postavljali mline mlinčke; pren., ekspr. življenje ga je potegnilo v svoj mlin; mlin časa ga je zmlel; priti v mlin opravljivosti
// stavba ali prostor s tako napravo: ob potoku stoji mlin; iti v mlin; zapuščen mlin / plavajoči mlini na Muri / dati nekaj pšenice v mlin; nesti, peljati v mlin - 2. naprava za mletje kake druge snovi: žerjav prenaša rudo v mlin; mlin za cement, papir, premog, sadje / grozdni, kavni, sadni mlin
● slabš. neprestano vrti svoj mlin govori; ekspr. goniti, speljavati vodo na svoj mlin govoriti, delati v svojo korist; ekspr. boš že še prinesel v moj mlin še boš potreboval mojo pomoč; knjiž. boriti se z mlini na veter spopadati se z namišljeno nevarnostjo; preg. božji mlini meljejo počasi, pa gotovo sčasoma je vsak kaznovan za svoja slaba dejanja; preg. samo v mlinu se dvakrat pove ne bom še enkrat povedal, pa bi bil poslušal
♦ etn. babji mlin naprava, v kateri se za pusta starejše ženske šeme spremenijo v mlada dekleta; panjske končnice z babjim mlinom; igr. mlin položaj treh kamenčkov istega igralca v eni vrsti na igralni deski z mrežastimi liki; igra, v kateri se sestavljajo iz kamenčkov taki položaji; strojn. kroglični mlin; palični mlin; mlin kladivar stroj, ki drobi grude z vrtečimi se kladivi; zool. mlin del ptičjega želodca z močno mišičnato steno
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 6. 2024.
mnóžičen -čna -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na množico:- a) publ. elitna in množična kultura / redko ta avto je množično vozilo ljudsko
- b) množičen beg ljudi z okupiranega ozemlja; množična zastrupitev s hrano; množično ubijanje, umiranje / prirediti množični izlet; omenjeno društvo je najbolj množično športno društvo / redko: množični izdelki zelo številni; množičen pojav zelo pogosten
// množični sestanek; množična organizacija; publ. sredstva množičnega obveščanja ali množična komunikacijska sredstva časopisje, radio, televizija
♦ biol. množična delitev delitev, pri kateri nastane iz ene celice več celic; ekon. množična proizvodnja proizvodnja, organizirana v velikem obsegu; gled. množični prizor prizor, v katerem nastopa množica ljudi; jur. množični morilec morilec, ki ubija iz koristoljubja, spolne naslade, maščevanja; muz. množična pesem zborovska pesem, navadno enoglasna, z aktualnim družbenopolitičnim besedilom; zal. množična izdaja izdaja v veliki nakladi in preprosti opremi; ljudska izdaja
mnóžično prisl.: množično se boriti proti čemu; množično prihajati na prostovoljno delo; množično streljati, zapirati ljudi; množično razširjen avto
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 6. 2024.
mračnják -a m (á) ekspr. - 1. kdor nasprotuje svobodi, napredku, kritičnemu mišljenju: boriti se proti mračnjakom; verski mračnjak; spori z mračnjaki; nazadnjak in mračnjak
- 2. redko žival, ki živi v temi: mračnjak krt
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 6. 2024.
mračnjáštvo -a s (ȃ) ekspr. miselnost, ki nasprotuje svobodi, napredku, kritičnemu mišljenju: boriti se proti mračnjaštvu;
fevdalno, srednjeveško, versko mračnjaštvo;
napovedati boj nazadnjaštvu in mračnjaštvu;
fašistični teror in mračnjaštvo / idejno mračnjaštvo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 6. 2024.
mrák -a stil. -ú m, mn. mrakóvi stil. mráki (ȃ) - 1. čas, ko prehaja dan v noč: mrak je že / mrak se dela mrači se; knjiž. na zemljo je legel, padel mrak zmračilo se je; gost mrak; prvi, pozni mrak; ekspr. počakal je do trdega mraka / jutranji mrak zora, svit; večerni mrak / pri označevanju časovnosti: proti mraku je odpotoval; knjiž. pod mrak se je vrnil; delal je dolgo v mrak; pred mrakom so vojaki odšli na položaje; z mrakom je legel
- 2. stanje ozračja, ko je vidljivost zmanjšana: v globeli, gozdu, kleti je mrak; oči so se svetile iz mraka; sobni mrak; mrak ječe mračnost; mrak pred nevihto / mn., pesn. mrakovi so razpeti nad gozdovi in gorami; pren., ekspr. mrak nevednosti, obupa, samote
- 3. ekspr. stanje, ko so ljudje žalostni, potrti: v vsej vasi je takrat vladal mrak; živeti v mraku
- 4. ekspr. stanje, ko se ovira, preprečuje svoboda, napredek, kritično mišljenje: boriti se proti mraku, za svobodo; srednjeveški mrak
- 5. zastar. mrk: lunin, sončni mrak
● knjiž. mrak mu izgine z obraza žalosten, potrt izraz; knjiž. pred oči mu je stopil mrak izgubil je zavest; ekspr. vse to je že zagrnil mrak je že (skoraj) pozabljeno; ekspr. delati od zore do mraka ves dan; ekspr. ti dogodki so že utonili v mrak so pozabljeni; knjiž. bloditi v mraku biti v zmoti, nejasnosti; živeti v neznanju; ekspr. duševni mrak duševna bolezen; zaostalost, nevednost; ekspr. mrak davnine neraziskana, nejasna preteklost
♦ etn. mrak po ljudskem verovanju bitje, ki zvečer škoduje otrokom; meteor. astronomski mrak ki se začne ali konča, ko je sonce 18° pod obzorjem; rib. loviti ob mrakih v nočeh brez mesečine
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 6. 2024.
nadmôčen -čna -o prid. (ó) knjiž. ki je v premoči: boriti se s številčno nadmočnim sovražnikom / njegove šahovske figure so nadmočne močnejše // ekspr. težave premaguje z nadmočno voljo zelo veliko, izrednonadmôčno prisl.: nadmočno zmagati
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 6. 2024.
napáčen in nápačen -čna -o prid. (ȃ; ȃ) - 1. ki ni v skladu
- a) z določenim pravilom, normo: dati besedi napačen naglas; napačna pisava, tvorba besede / napačna vzgoja
- b) z določenim ciljem, položajem: narediti napačno potezo; iti v napačno smer / iti na napačen avtobus; zavrteti napačno telefonsko številko
- c) z resničnostjo, dejstvi: napačen datum, naslov; dati napačne podatke; račun, rezultat je napačen; napačna diagnoza, informacija
// nav. ekspr. ki ni v skladu z zahtevami, normami določenega okolja, časa: njihov nazor je napačen; boriti se za napačno stvar / o zadevi ima napačno mnenje
- 2. ekspr., z nikalnico ki ima določene pozitivne lastnosti v precejšnji meri: fant ni napačen, le hitro se razjezi; na pogled ni napačna / ni napačnega obraza, napačne postave / hišo sem si ogledal, ni napačna
● ekspr. nimajo ga za napačnega človeka ga cenijo; ekspr. na napačnem koncu se česa lotiti napačno; pog., ekspr. obrnil si se na napačen naslov v tej zadevi ti ne bom pomagal, ustregel; ekspr. prikazovati kaj v napačni luči napačno, neresnično; ekspr. hoditi po napačnih potih ravnati, delati nepravilno, moralno oporečno; ekspr. v napačni veri živi, če misli, da ga niso videli moti se
napáčno in nápačno - 1. prislov od napačen: napačno ocenjevati, prikazovati, razumeti
- 2. ekspr., v povedni rabi, z nikalnico izraža primernost, koristnost česa: ne bo napačno, če greš z njimi; ne bi bilo napačno, če bi ga vprašal za svet; sam.: nič napačnega ni naredil
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 6. 2024.
naplavína -e ž (í) plast peska, proda, zemlje, nastala zaradi naplavljanja, nanašanja (tekoče) vode: pristanišče zasipajo naplavine;
blatna, ilovnata naplavina;
rodovitna naplavina;
globlje v naplavinah ležijo ostanki rimske metropole;
starejše plasti so prekrite z naplavino / gorske doline in prostrane naplavine / morska, rečna naplavina; naplavina hudournika; pren., ekspr. boriti se z naplavino preteklosti
♦ geol. holocenska, pleistocenska naplavina // kar naplavi (tekoča) voda: na bregu je bilo polno vej, odpadkov in drugih naplavin; pren., ekspr. noče biti naplavina na bregu življenja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 6. 2024.
národen -dna -o prid. (á) - 1. nanašajoč se na narod:
- a) njihov narodni obstoj je ogrožen; narodne meje; narodno ozemlje / narodni buditelj, voditelj; narodni izdajalec / slovenska narodna himna, zastava / narodna nesreča, sramota; narodna osvoboditev / svet za narodno obrambo / narodni muzej; narodno in pokrajinsko gledališče / Narodna galerija; Narodna in univerzitetna knjižnica; od 1894 do 1918 Narodna napredna stranka
- b) narodni boji v 19. stoletju; narodni praznik; voditi narodno politiko; boriti se za narodne pravice / biti vzgojen v narodnem duhu; narodni ponos; narodna zavest
- c) pouk v narodnem jeziku v materinščini; narodna cerkev cerkvenopravno samostojna cerkev pripadnikov določenega naroda; narodna država država, katere prebivalci so (v veliki večini) pripadniki določenega naroda in imajo vse pravice; narodna jed jed, značilna za kak narod, kako področje; narodna manjšina; narodno vprašanje vprašanje obstoja, svobode, razvoja kakega naroda
- 2. navadno v povedni rabi narodno zaveden: zlasti nižja inteligenca je bila narodna
- 3. ljudski: narodni običaji / narodne pesmi, pripovedke; narodno blago / godci in drugi narodni umetniki / narodna noša obleka iz krajev nekdanje ljudske noše, zlasti za okras prireditev; narodne vezenine; narodno-zabavna glasba zabavna glasba, ki posnema ljudsko glasbo
// pisal je narodne igre / narodna prosveta
● narodni heroj kdor ima red narodnega heroja; red narodnega heroja visoko jugoslovansko odlikovanje, ki se podeli za izredno junaška dejanja v boju s sovražnikom; narodni park večje, pretežno prvobitno pokrajinsko območje posebne naravne lepote z znamenitostmi, ki imajo izjemen narodni, kulturni pomen; Narodna banka Jugoslavije centralna (emisijska) banka Socialistične federativne republike Jugoslavije; knjiž. njegove pesmi so postale narodna lastnina pozna, ceni jih ves narod; na osvobojenem ozemlju se je formirala narodna oblast oblast narodnoosvobodilnih odborov; narodno vozilo glede na uporabnost, ceno najbolj pogosto vozilo v državi; ljudsko vozilo
♦ ekon. narodni dohodek novo ustvarjena vrednost v družbenopolitični skupnosti v določenem razdobju, izražena v denarju; narodno gospodarstvo gospodarstvo določene države; zgod. narodni davek davek, ki so ga zavedni Slovenci prostovoljno dajali Osvobodilni fronti (slovenskega naroda) med narodnoosvobodilnim bojem; (narodni) radikal pristaš Tavčarjeve in Hribarjeve, narodno odločnejše frakcije v kranjskem deželnem zboru v osemdesetih letih 19. stoletja; Narodni svet najvišji politični organ, ki so ga sestavljali zastopniki slovenskih strank, ustanovljen avgusta 1918; narodna garda v francoski revoluciji ustanovljene oborožene enote pristašev revolucije; iz meščanov sestavljene oborožene enote za ohranitev reda in miru na Slovenskem leta 1848; narodna straža v revoluciji 1848 oborožene enote pristašev revolucije na Slovenskem; ob razpadu Avstro-Ogrske pomožne krajevne enote za ohranitev reda in miru na Slovenskem
národno prisl.: narodno mešano ozemlje; narodno mlačen, zaveden človek; sam.: biti navdušen za narodno
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 6. 2024.
nazadnjáštvo -a s (ȃ) ekspr. nazadnjaška miselnost: boriti se proti nazadnjaštvu;
kulturno, politično nazadnjaštvo / knjiž. liberalizem in nazadnjaštvo desničarstvo, konservativizem
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 6. 2024.
nènačêlnost -i ž (ȅ-ȇ) lastnost, značilnost nenačelnega: nenačelnost njegovega stališča jih je motila / bil je popustljiv zaradi neodločnosti in nenačelnosti / boriti se proti nenačelnosti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 6. 2024.
nèodjenljív -a -o prid. (ȅ-ī ȅ-í) - 1. raba peša nepopustljiv: neodjenljiv človek; v svojih nazorih je neodjenljiv / neodjenljiv značaj / občudovali so njegovo neodjenljivo delo, prizadevanje vztrajno
- 2. knjiž., redko nenehen, neprestan: neodjenljive skrbi
nèodjenljívo prisl.: neodjenljivo se boriti, se truditi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 6. 2024.
nèugódnost -i ž (ȅ-ọ́) lastnost, značilnost neugodnega: zaradi neugodnosti razstavnega prostora ni bilo pričakovanega obiska / boriti se je moral z mnogimi neugodnostmi neprijetnostmi, težavami
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 6. 2024.
nèukrotljív -a -o prid. (ȅ-ī ȅ-í) - 1. ki se ne da ukrotiti: neukrotljiv tiger, žrebec / ekspr. ti otroci so neukrotljivi
// nav. ekspr. ki se ne da obvladati, premagati: neukrotljiv pohlep; mučila ga je neukrotljiva radovednost - 2. ekspr. ki se pojavlja v visoki stopnji, v močni obliki: popadel ga je neukrotljiv smeh; neukrotljiva jeza
nèukrotljívo prisl.: neukrotljivo se boriti; govorila je kar naprej, neukrotljivo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 6. 2024.
nèzaposlênost tudi nèzapôslenost -i ž (ȅ-é; ȅ-ȏ) stanje nezaposlenega človeka: dolgotrajna nezaposlenost zaradi bolezni // pojav, stanje, da je del ljudi brez stalnega dela, zaposlitve: nezaposlenost je naraščala; boriti se proti nezaposlenosti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 6. 2024.
nosílec -lca [u̯c in lc] m (ȋ) navadno z rodilnikom - 1. kdor drži kaj navadno težjega tako, da prehaja vsa teža nanj, in hodi: nosilci krste, zastave / tisti dan sem bil nosilec vode / knjiž. na cilju smo nosilcem plačali nosačem
// nosilec štafetne palice - 2. kdor dela, si prizadeva, da se kaj kje pojavlja: že v srednji šoli se je seznanil z nosilci naprednih idej / nosilci sodobnega knjižnega jezika so zlasti izobraženci; publ. nosilci boja za socializem borci
// publ. kdor z delovanjem omogoča, povzroča obstoj, pojavljanje česa: boriti se proti nosilcem birokratskih odnosov; delavski razred kot nosilec socialistične družbene ureditve - 3. publ. kar kaj ustvarja, opredeljuje: v njegovih skladbah je melodija glavni nosilec izraza; glas — nosilec pomenskega razlikovanja
- 4. knjiž. kdor dela, da je kdo deležen česa: taki ljudje so nosilci nesreče / ti oblaki so nosilci snega prinašajo sneg
- 5. kdor je (uradno) odgovoren za opravljanje, uresničitev kakega dela, dejavnosti: določiti nosilca načrta, raziskovalne naloge / nosilec javne funkcije / odlična igra nosilca glavne vloge glavnega igralca
- 6. publ. kdor kaj plačuje, poravnava ali dobiva, prejema: nosilec proračunskih sredstev / nosilec vseh dohodkov in izdatkov je podjetje
- 7. kdor ima kaj priznano, dano: nosilec najemninske, stanovanjske pravice / nosilec socialnega zavarovanja / nosilec oblasti, suverenosti je ljudstvo / nosilec reda zaslug za narod z zlato zvezdo
- 8. publ. kar ima kaj kot svojo lastnost, značilnost: mleko je nosilec vitamina D / geni so nosilci dednih lastnosti
- 9. publ. kdor ima kaj na sebi, v sebi in more povzročati, da to dobi (še) kdo drug: tudi ptiči so nosilci različnih bolezni / nosilec bacilov bacilonosec
- 10. podolgovat vodoraven gradbeni element, ki prenaša obtežitev na podpore: okrepiti, podreti nosilec; stavbe tega arhitekta stoje navadno na stebrih, nosilcih; jekleni, leseni, železobetonski nosilec; prečni, vzdolžni nosilec
- 11. publ. vojna ladja, letalo, naprava za prevoz, prenos in izstreljevanje določenega orožja: nosilec nuklearnega orožja / podvodni in nadvodni nosilci raket
♦ elektr. nosilec daljši predmet za nošenje, držanje izolatorja; nosilec podatkov papir, magnetofonski trak, material, na katerega se zapisujejo, na katerem se ohranjajo določeni podatki v (elektronskem) računalniku; fin. stroškovni nosilec proizvod, storitev, v zvezi s katero se stroški pojavljajo in so nanjo razdeljeni; fot. nosilec emulzije podlaga, na katero je nanesena emulzija; gled. nosilec kulis priprava, na katero se pritrdijo, obesijo kulise lutkovnega odra; grad. ločni nosilec v obliki loka; mostni nosilec del mostu, ki prenaša obtežbo na podpornike; palični nosilec sestavljen iz palic, ki tvorijo trikotnike; lingv. v trpnem stavku je osebek nosilec stanja; v češčini je nosilec naglasa prvi zlog; polit. nosilec kandidatne liste v nekaterih državah kdor ima pred vsemi drugimi kandidati volilne liste prednost, da postane poslanec določene stranke; strojn. nosilec navadno mirujoč, podolgovat element stroja, naprave, na katerega delujejo sile, zlasti pravokotno; šport. nosilec oranžnega, rumenega pasu
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 6. 2024.
obrníti in obŕniti -em dov. (ī ŕ) - 1. spremeniti izhodiščno smer gibanja ali usmerjenost česa v nasprotno smer gibanja ali usmerjenost: obrniti konja; obrniti ladjo, voz; obrniti se in iti nazaj / smer toka se je obrnila; pren., ekspr. kolesa zgodovine ni mogoče obrniti nazaj
// navadno s prislovnim določilom spremeniti smer gibanja ali usmerjenost česa sploh: obrniti kamero v drugo smer; obrniti obraz proti soncu; obrniti sliko k steni / obrniti otroka od okna; obrniti se na levo, proti hiši; obrniti se na petah, s celim telesom / veter se je obrnil; kazalec na instrumentu se je obrnil navzdol / obrniti glavo nazaj ozreti se; ni vedel, v katero vas bi (se) obrnil napotil, šel - 2. spremeniti lego, položaj česa tako, da se premakne okoli daljše osi ali v krogu: obrniti ključ v ključavnici; obrniti ročico stroja v levo / obrniti gumb na radijskem sprejemniku; obrniti stikalo; obrniti volan / obrniti bolnika na bok; obrniti se na hrbet
- 3. narediti, da kaj leži s spodnjo stranjo navzgor: obrniti dlan; obrniti pokrovko / obrniti peščeno uro / obrniti mrvo; z oranjem obrniti zemljo / obrniti list v knjigi
// narediti, da se notranja stran česa nahaja zunaj: obrniti hlače, jopico; obrniti vrečko / obrniti žep; šivilja ji je obrnila plašč ga razparala in ponovno sešila z narobno stranjo tkanine navzven - 4. navadno s prislovnim določilom narediti, da dobi kaka dejavnost vsebino, kot jo nakazuje določilo: obrniti misli, pozornost na druge stvari; obrniti pogovor drugam; obrniti kaj na bolje, v dobro; obrniti kaj na smešno stran; obrniti kaj v svojo korist / publ. obrniti zunanjo politiko v smer popuščanja
// narediti, da dobi kaka dejavnost nasprotno obliko od izhodiščne: obrniti matematično nalogo / v nekaj letih jim je uspelo obrniti razmerje med uspešnimi in neuspešnimi učenci / obrniti vprašanje - 5. z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, njegovo usmerjenost, kot ga nakazuje samostalnik: vso svojo ljubezen sta obrnila na hčer; bal se je, da ne bi obrnil očetove jeze nase; svojo delavnost in skrb je obrnil v obdelovanje zemlje
● pog. kakor obrneš, srečen ne boš nikoli karkoli storiš; ekspr. dobro zna obrniti besedo spretno, uspešno zna govoriti; ekspr. vsako besedo trikrat obrne, preden spregovori vedno dobro premisli, preden spregovori; pog. po pameti, za pametne reči obrniti denar uporabiti, naložiti; ekspr. vsak dinar trikrat obrne veliko premišlja, preden se odloči za nakup; je varčen; ekspr. hči ga je obrnila za sto dinarjev ogoljufala; pog. vso hišo mi je narobe obrnil vse je razmetal, spravil v nered; pog. obrniti komu hrbet ne več hoteti imeti opravka z njim; zapustiti ga, navadno v neprijetnem položaju; ekspr. dvakrat je obrnil ključ zaklenil; ekspr. dovolj je, obrni list, ploščo začni govoriti o čem drugem; knjiž. obrniti orožje proti lastnim zaveznikom začeti se boriti proti njim; knjiž. obrniti oči, pogled vstran pogledati vstran; zastar. spis so obrnili v nemški jezik prevedli; ekspr. radi bi svet na glavo obrnili spremenili trdna, ustaljena načela, spoznanja; ekspr. vso vas je obrnil proti nam naščuval; pog. vse smo obrnili, pa ga nismo našli preiskali; pog. vsak, še tako splošen očitek obrne nase misli zanj, da velja samo njemu; preg. človek obrača, bog obrne človekova pričakovanja se ne uresničijo zmeraj
♦ ekon. obrniti sredstva narediti, da se spremeni oblika njihove vrednosti; fin. obrniti denar narediti, da menja lastništvo; navt. obrniti jadro od vetra, proti vetru
obrníti se in obŕniti se - 1. navadno s prislovnim določilom izraža prehod v novo stanje, dogajanje, kot ga nakazuje določilo: naključje se je obrnilo nam v prid; potek vojne se je obrnil v korist zaveznikov / položaj se je popolnoma obrnil; knjiž. spletka, ki so jo pripravljali, se je obrnila proti njim samim je zadela njih same, škodovala njim samim; vreme se bo obrnilo spremenilo; pren. umetnost se je obrnila k resničnosti
- 2. v zvezi z na izraža, da osebek pride s kom v stik z določenim namenom: obrniti se na koga za nasvet, v potrebi, s prošnjo; javno se obrniti na koga s pozivom / pismeno se obrniti na sodišče
- 3. ekspr., navadno s prislovnim določilom, s širokim pomenskim obsegom izraža način ravnanja, kot ga določa sobesedilo: pri delu se zna hitro obrniti; če se boste znali prav obrniti, si boste nabrali precej denarja / potrebujem človeka, ki se zna obrniti spretnega, iznajdljivega; mlad je, ne zna se še prav obrniti ukrepati, delati
// obrni se že, kaj mečkaš
● ekspr. kamor se obrnem, povsod sam nered kamor pogledam, stopim; pog. leto se je hitro obrnilo je hitro minilo; ekspr. če bi oče to vedel, bi se v grobu obrnil bi se zelo razžalostil, razjezil; ekspr. še želodec se mi bo obrnil, ko to gledam slabo mi je, na bruhanje mi gre; ekspr. ljudstvo se je obrnilo od svojega voditelja ni mu več naklonjeno, ne zaupa mu več; knjiž. s hvaležnim pogledom se je obrnil k njej hvaležno jo je pogledal; publ. obrniti se k resničnim problemom začeti se ukvarjati z njimi, zanimati se zanje; ekspr. obrnil si se na napačen naslov v tej zadevi ti ne bom pomagal, ustregel; obrnilo se mu je na bolje počuti se bolj zdravega
♦ fin. denar se ni niti enkrat obrnil
obrnívši zastar.: obrnivši ladjo, so zajadrali na odprto morje
obŕnjen -a -o: narobe obrnjen kožuh; balkon je obrnjen na cesto; moža sta obrnjena drug proti drugemu; obrnjena slika predmeta; navzdol obrnjene veje drevesa; obrnjeno zaporedje dogodkov; okno je obrnjeno na sever
● ekspr. fant je preveč obrnjen vase zanima se zlasti za svoj notranji svet
♦ fiz. obrnjena slika slika, usmerjena nasprotno kot predmet; lingv. obrnjena stava ne navaden, spremenjen vrstni red sintaktičnih enot v stavku
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 6. 2024.
obskuránt -a m (ā á) knjiž. kdor nasprotuje svobodi, napredku, kritičnemu mišljenju; mračnjak: boriti se z reakcionarji in obskuranti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 6. 2024.
obskurantízem -zma m (ī) knjiž. miselnost, ki nasprotuje svobodi, napredku, kritičnemu mišljenju; mračnjaštvo: boriti se proti obskurantizmu
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 6. 2024.
obstòj -ôja m (ȍ ó) - 1. materialna ali duhovna navzočnost v stvarnosti: s poskusom dokazati obstoj kake snovi; biološki, telesni obstoj; obstoj države / snov, ki je potrebna za obstoj organizma / društvo je opravičilo svoj obstoj; mesto praznuje obletnico obstoja nastanka, ustanovitve; pravica do obstoja; publ. dileme človekovega obstoja
- 2. materialna osnova za življenje, za preživljanje: boriti se za svoj, ekspr. za goli obstoj / gospodarska kriza je ogrozila njegov obstoj
● vse življenje se je moral boriti za svoj obstoj težko je živel
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 6. 2024.
obstojèč -éča -e prid. (ȅ ẹ́) ki je, obstaja: zraven že obstoječe hiše so prizidali garažo;
boriti se proti še vedno obstoječemu rasnemu razlikovanju / poiskati podatke v obstoječi literaturi / publ.: v obstoječih pogojih ne more delati takih razmerah; zagovarjati obstoječi red sedanji; tak, kot je; takrat obstoječe razmere takratne; za gradnjo so porabili že vsa obstoječa sredstva vsa sredstva, ki so jih imeli; upoštevati je treba obstoječe stanje dejansko // publ., z oslabljenim pomenom ko so odstranili obstoječe težave, je delo steklo
♦ jur. obstoječi predpisi, zakoni veljavni predpisi, zakoni; sam.: kritizirati vse obstoječe; prim. obstati
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 6. 2024.
odmík -a m (ȋ) glagolnik od odmakniti: sunkovit odmik;
odmik predmeta / odmik od tradicije / odmik od norm, predpisov
● publ. boriti se proti idejnim odmikom odklonom; preveliki odmiki v debelini razlike; zastar. dati dovoljenje za odmik umik // vmesna razdalja, razmik: zaradi morebitnega požara so med posameznimi objekti predvideni primerni odmiki / gledano z večjega časovnega odmika časovne oddaljenosti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 6. 2024.
oportuníst -a m (ȋ) nav. slabš. kdor prilagaja mišljenje, ravnanje trenutnim okoliščinam zaradi lastne koristi; preračunljivec, prilagodljivec: ta človek je oportunist;
boriti se proti oportunistom in karieristom
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 6. 2024.
oportúnstvo -a s (ȗ) zastar. oportunizem: boriti se proti oportunstvu / storiti kaj iz oportunstva
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 6. 2024.
opozicionálec -lca m (ȃ) publ., v nekaterih državah član opozicijske stranke: boriti se proti opozicionalcem
● ekspr. on je večni opozicionalec rad nasprotuje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 6. 2024.
opredmétenost -i ž (ẹ̑) knjiž. stanje opredmetenega: opredmetenost ideje / boriti se proti opredmetenosti človeka
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 6. 2024.
pálma -e ž (ȃ) - 1. tropsko ali subtropsko drevo s pahljačastimi ali pernatimi listi in drobnimi cveti v socvetjih: gojiti palme; visoke, vitke palme; šop listov na vrhu palme / dateljnova palma visoko drevo toplih krajev z dolgimi pernatimi listi in sadovi v velikih grozdih; kokosova palma visoko tropsko drevo z velikimi koščičastimi sadovi; pahljačaste palme s pahljačastimi listi
● figura s palmo v roki s palmovim listom; knjiž., ekspr. palma miru podoba palmove vejice kot simbol miru - 2. knjiž., ekspr. zmaga, prvo mesto: boriti se za palmo / na tekmovanju je dobil palmo zmagal
- 3. nar. vzhodno topol: iznad hiš so se dvigale palme
♦ bot. oljna palma do 10 m visoko drevo s pernatimi listi in rdečimi plodovi, iz katerih se pridobiva olje, Elaeis guineensis; film. zlata palma priznanje za najboljši film mednarodnega festivala v Cannesu
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 6. 2024.
partikularízem -zma m (ī) nav. slabš. težnja po uveljavljanju določenega ozemlja v okviru države, po osamosvojitvi, odcepitvi: boriti se proti partikularizmu;
partikularizem v gospodarstvu / deželni stanovi so bili nosilci pokrajinskega partikularizma
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 6. 2024.
pasivizácija -e ž (á) glagolnik od pasivizirati: boriti se proti pasivizaciji;
duševna pasivizacija;
pasivizacija občanov
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 6. 2024.
pasívnost -i ž (ȋ) nedejavnost, nedelavnost: boriti se proti pasivnosti;
duševna, gospodarska, politična pasivnost;
pasivnost množic / pasivnost učencev pri pouku nesodelovanje, nerazgibanost
♦ ekon. pasivnost nekaterih področij
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 6. 2024.
píka -e ž (í) - 1. majhno okroglo mesto, ki ima drugačno barvo ali videz kot ostala površina: po koži so se mu naredile rdeče pike; iz letala so bili ljudje videti kot majhne pike / bele pike na dominah; nosi belo ruto z velikimi pikami
- 2. lingv. grafično znamenje kot sestavina nekaterih črk, številk: narediti, postaviti piko na i; okrajšati besedo s piko; označiti vrstilni števnik s piko / označiti elipso, krajšanje s tremi pikami
// ločilo, ki označuje konec pripovednega stavka: na koncu stavka je pozabil narediti piko - 3. roževinasta obloga na sprednjem delu jezika pri perutnini, navadno zaradi pomanjkanja vitaminov: odreti kokoši piko
// pog., navadno v zvezi pika na jeziku boleče mesto na jeziku v obliki majhne bele lise: dobiti, imeti piko na jeziku - 4. nav. mn., pog. točka: tekmec je dobil, ima deset pik več; boriti se za pike / kupovati blago, živila na pike
- 5. ekspr. zelo majhna količina: tudi pike več ti ne dam / za piko je manjkalo, da ga ni povozil zelo malo
// v prislovni rabi, v zvezi do pike izraža najvišjo možno mero, stopnjo: vse do pike je res, kar pravim; do pike je uganil, kako bo stvar potekala / do pike tako je bilo natanko tako; od pike do pike je povedal vse - 6. v medmetni rabi, v zvezi z in, pa izraža odločnost, nepopustljivost: delal bo, pa pika; tako bo, kot pravim, in pika
● žarg., šport. delati pike padati pri smučanju; ekspr. imeti piko na koga, jemati koga na piko, imeti koga na piki imeti ga za predmet napadov, obtožb, šal, zanimanja; ekspr. napraviti, narediti, postaviti piko na i z majhnim, a pomembnim dejanjem zadevo končati; ekspr. daj mu malo potice, da si bo piko odrl da mu bo želja po njej vsaj delno izpolnjena; ekspr. mušje pike na steklu mušji iztrebki; ekspr. tepec je, pa pika izraža podkrepitev trditve
♦ kozm. lepotna pika naravno ali umetno temno znamenje na licu ali na bradi; lingv. pika znamenje pod samoglasnikom za označevanje ožine; mat. pika znak za množenje; decimalna pika ki loči enice od desetin; muz. pika znamenje na desni strani note, ki podaljšuje njeno trajanje za polovico; šol. pika enota za določitev ocene; tisk. rastrska pika delček reproducirane slike, ki nastane pri fotografiranju skozi rastrsko mrežo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 6. 2024.
polítičen -čna -o prid. (í) nanašajoč se na politiko: boriti se za politične cilje;
njegova politična dejavnost;
politična manifestacija;
publ. izvajati politični pritisk / on je ugledna politična osebnost / politična neodvisnost države; politična razdelitev sveta / politični emigrant; politična organizacija; politično gibanje / politična izobrazba; fakulteta za sociologijo, politične vede in novinarstvo; politična znanost / politični žargon / politične vesti / napisati več političnih pamfletov / politični biro v nekaterih komunističnih partijah izvršilni organ centralnega komiteja; politični delegat med narodnoosvobodilnim bojem in prva leta po 1945 borec, ki nadomešča političnega komisarja v nižjih vojaških enotah; (politični) komisar med narodnoosvobodilnim bojem in prva leta po 1945 oficir, ki skrbi zlasti za politično in moralno področje in kadrovska vprašanja v vojaški enoti // politični program program politične stranke, ki določa njene cilje in sredstva za njihovo uresničenje; politična integracija integracija posameznih držav zaradi sodelovanja na določenih področjih; politična stranka organizirana skupina ljudi, ki se zavzema za uresničenje svojega političnega programa
● ekspr. preobračati politične kozolce spreminjati politične nazore; ekspr. politični mrlič človek, ki mu je popolnoma onemogočeno politično delovanje; publ. oditi iz političnega življenja ne ukvarjati se več s politiko
♦ geogr. politična karta karta, ki prikazuje politično-upravne ozemeljske enote; soc. politična ekonomija veda o zakonih v proizvodnji in delitvi materialnih dobrin v družbipolítično prisl.: politično delovati; politično polemičen članek; biti politično zanesljiv
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 6. 2024.
prápor -a tudi -ja m (á) - 1. zastava društva, organizacije s simboli, navadno izvezena: taborniški odred je dobil svoj prapor; nositi prapor; društveni, gasilski prapor / udeležiti se razvitja prapora slovesnega prevzema prapora
// star. zastava: razobesiti prapore / bojni prapori
● vznes. vzdignil je prapor svobode in napredka začel je boj za svobodo in napredek; ekspr. delavci so na svoj prapor zapisali zahtevo po osemurnem delavniku začeli so se boriti za osemurni delavnik - 2. nekdaj manjša vojaška enota: za konjenico je korakalo osem praporov lokostrelcev
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 6. 2024.
praznovérstvo -a s (ẹ̑) praznoverje: boriti se proti praznoverstvu / praznoverstvo primitivnih ljudstev
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 6. 2024.
pretepáštvo -a s (ȃ) dejavnost pretepačev: boriti se proti pretepaštvu;
bili so žrtve pretepaštva / kdaj ga bo minila razposajenost in pretepaštvo nagnjenje k tej dejavnosti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 6. 2024.
prevarántstvo -a s (ā) ekspr. dejavnost prevarantov: pojavi prevarantstva / boriti se proti prevarantstvu proti goljufivosti, nepoštenosti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 6. 2024.
pripoznánje -a s (ȃ) star. priznanje: njegovo pripoznanje, da je denar zapravil, je vse presenetilo / pripoznanje dolgov / boriti se za pripoznanje / dobiti od koga pripoznanje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 6. 2024.
privilégij -a m (ẹ́) nav. mn. posebna pravica, ugodnost, ki omogoča določenemu družbenemu sloju, skupini ljudi ali posamezniku poseben, boljši položaj: dati, izgubiti privilegij;
uživati privilegije;
boriti se za privilegije / diplomatski, politični privilegiji // zlasti v razredni družbi taka pravica, ugodnost: članstvo v klubu je privilegij; podeliti privilegij; privilegij otrok bogatašev pri šolanju / plemiški, stanovski privilegij
♦ zgod. listina, s katero se daje, potrjuje taka pravica; mestni privilegiji // nav. ekspr. posebna pravica, ugodnost sploh: v službi ni imel, ni maral privilegijev
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 6. 2024.
profítarstvo -a s (ȋ) dobičkarstvo: boriti se proti profitarstvu
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 6. 2024.
proletarizácija -e ž (á) glagolnik od proletarizirati: razvoj industrije in kapitalizma je povzročal večjo proletarizacijo / ekspr. boriti se proti proletarizaciji prebivalstva
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 6. 2024.
propagíranje -a s (ȋ) glagolnik od propagirati: propagiranje nove politike;
publ. boriti se proti propagiranju uporabe sile / niso nasedli sovražnemu propagiranju / propagiranje novih izdelkov v časopisu, po radiu
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 6. 2024.
prostóst -i ž (ọ̑) stanje, lastnost prostega:- a) počitnice so, zdaj bomo uživali prostost; lepi dnevi prostosti so hitro minili
- b) ljudje imajo, uživajo popolno prostost / ker se ni dobro učil, mu je oče omejil prostost / dati, odvzeti komu prostost / braniti se s prostosti; izpustiti osumljenca na prostost
● boriti se za prostost domovine za svobodo; vznes. prinesti prostost še neosvobojenim bratom osvoboditi jih
♦ ekon. kovna prostost nekdaj pravica državljanov, da jim državna kovnica naredi iz kovine, ki so jo prinesli sami, ustrezno število kovancev; jur. protipraven odvzem prostosti protipravna omejitev svobode gibanja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 6. 2024.
prostovóljec -jca m (ọ̑) kdor se prostovoljno odloči, prijavi za določeno delo, dejanje: prostovoljci so stopili iz vrste;
iskati prostovoljce za nevarno delo // kdor stopi prostovoljno v vojsko: prostovoljci so takoj dobili orožje; četa prostovoljcev; boriti se kot prostovoljec / enoletni prostovoljec v stari Avstriji vojaški obveznik, ki mu je zaradi izobrazbe dovoljen enoletni vojaški rok
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 6. 2024.
protekcionáštvo -a s (ȃ) slabš. pojav, da kdo ima, uživa protekcijo: boriti se proti protekcionaštvu;
klikarstvo in protekcionaštvo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 6. 2024.
protekcionízem -zma m (ī) knjiž. dajanje, uživanje protekcije: boriti se proti protekcionizmu;
protekcionizem in diskriminacija
♦ ekon. politika, ki ščiti domače proizvajalce pred tujimi s carino, prepovedmi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 6. 2024.
provincialízem -zma m (ī) - 1. ekspr. stanje, miselnost, za katero je značilna neustvarjalnost, moralna in nazorska ozkost: boriti se proti provincializmu in filistrstvu / duhovni, kulturni provincializem / v njenem značaju ni bilo sledu provincializma ozkosti, omejenosti
- 2. lingv. element v knjižnem jeziku, značilen za kako pokrajino, širše območje: uvajati provincializme v knjižni jezik; pisatelj uporablja prekmurske provincializme
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 6. 2024.
provinciálnost -i ž (ȃ) ekspr. stanje, za katero je značilna neustvarjalnost, moralna in nazorska ozkost: premagati provincialnost okolja / boriti se proti kulturni provincialnosti / motila ga je njihova provincialnost ozkost, omejenost
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 6. 2024.
ravnoprávnost -i ž (á) zastar. enakopravnost: uzakoniti ravnopravnost;
boriti se za ravnopravnost / državljanska, verska ravnopravnost
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 6. 2024.
razdeljênost -i ž (é) lastnost, značilnost razdeljenega: razdeljenost zemljišča / boriti se proti blokovski razdeljenosti sveta / neenakomerna razdeljenost naravnih bogastev
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 6. 2024.
razdirálec -lca [u̯c tudi lc] m (ȃ) kdor razdira: razdiralec starih motornih vozil / ekspr. boriti se proti razdiralcem enotnosti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 6. 2024.
razdruževálen -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na razdruževanje: razdruževalni procesi / boriti se proti razdruževalnim prizadevanjem
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 6. 2024.
razduhóvljenje -a s (ọ̑) knjiž. odvzem, odstranitev duhovnih lastnosti, značilnosti: boriti se proti razduhovljenju sodobnega človeka
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 6. 2024.
raznarodoválec -lca [u̯c tudi lc] m (ȃ) nav. ekspr. kdor raznaroduje: boriti se proti raznarodovalcem
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 6. 2024.
reakcionár -ja m (á) - 1. kdor nasprotuje napredku, revolucionarnim spremembam in si prizadeva ohraniti staro; nazadnjak, mračnjak: boriti se proti reakcionarjem; reakcionarji in revolucionarji / politični reakcionar
- 2. ekspr. kdor ima nesodobne, zastarele nazore: glede vzgoje je reakcionar
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 6. 2024.
recidív -a m (ȋ) - 1. knjiž. ponovna pojavitev česa slabega, nezaželenega: boriti se proti recidivu malomeščanstva; recidivi nasilja / kapitalistični recidivi
- 2. med. ponovitev bolezni pri istem bolniku: bolnik naj se varuje, ker so mogoči recidivi; recidiv malarije, tuberkuloze
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 6. 2024.
regionalízem -zma m (ī) - 1. prizadevanje, da se določenemu področju, pokrajini prizna poseben ekonomski, družbenopolitični, kulturni položaj: boriti se proti regionalizmu / boj za regionalizem in federacijo
- 2. knjiž. poudarjanje pokrajinskih značilnosti v leposlovju: regionalizem v delih Miška Kranjca / literarni regionalizem
- 3. lingv. element v knjižnem jeziku, značilen samo za kako področje, pokrajino: regionalizmi v romanu; lokalizmi in regionalizmi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 6. 2024.
republikanízem -zma m (ī) - 1. v nekaterih državah politično gibanje za republikansko ureditev države: program federalizma in republikanizma
- 2. knjiž. državna ureditev, v kateri je na čelu države za določeno dobo izvoljeni predsednik; republika: boriti se za republikanizem; antični republikanizem
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 6. 2024.
resníca -e ž (í) - 1. kar je v skladu s tem, kar je, obstaja: iskati, spoznavati resnico; znanost odkriva resnico; ločevati resnico od neresnice / objektivna, relativna, subjektivna resnica; zgodovinska, znanstvena resnica; pozitivistično pojmovanje resnice / boriti se, ekspr. goreti za resnico
- 2. kar je v skladu, se ujema z določenimi dejstvi: poročilo ne ustreza resnici; dokazati, preverjati resnico; govoriti resnico; nerad sliši resnico; kar si mi povedal, je samo delna, ekspr. polovična resnica; ekspr. to je čista, gola resnica; resnica o zločinu / kar pravi, je resnica; resnica je, da ne vidimo stvari takih, kot so; v tem je nekaj, ekspr. košček, zrno resnice / po resnici povedati
- 3. kar se spozna, ugotovi: ta resnica velja za nas vse; izrekel je globoko resnico; prišli so do resnice, da je ves trud zaman; absolutno veljavne resnice / v govor vpleta pregovore in resnice; ekspr. bradata resnica že dolgo znana, stara
- 4. knjiž. resničnost: prepričal se je o resnici njegovih trditev
- 5. knjiž. bistvene lastnosti, značilnosti: spoznati resnico odnosa med človekom in naravo
- 6. v prislovni rabi, v zvezi v resnici izraža, da kaj je, se godi in ni rezultat izmišljanja, domišljije: v resnici ni tak; ne vemo, kako mu je v resnici ime; kazati kaj, kar v resnici ne obstaja; opisati stvari, kot so v resnici / prepričan je, da to drži, v resnici pa ne
// ekspr. izraža podkrepitev trditve: za to sem ti v resnici hvaležen; to me v resnici veseli
● resnica v oči bode človek ne mara neprijetne resnice; resnici na ljubo moram priznati, da ga nisem želel srečati izraža podkrepitev; smejali smo se, da povem resnico, prav vsi poudarja povedano; preg. da se resnica prav spozna, je treba čuti dva, oba zvona
♦ filoz. resnica ujemanje med mislijo in predmetom; absolutna resnica o kateri ni mogoče razumsko dvomiti; jur. pričati resnico; rel. verska resnica temeljni, nespremenljivi verski nauk
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 6. 2024.
revolúcija -e ž (ú) - 1. radikalna sprememba družbenih, ekonomskih, političnih odnosov, ki jo izvedejo napredne družbene sile: pripravljati revolucijo; boriti se za revolucijo / buržoazna revolucija; ljudska revolucija; socialistična revolucija; socialna revolucija / pridobitve revolucije
// gibanje za tako spremembo: revolucija se je razširila po vsej državi; organizirati revolucijo; začeti revolucijo; pristaš revolucije - 2. nav. ekspr., navadno s prilastkom velika, hitra sprememba na kakem področju človekovega delovanja: kulturna revolucija; tehnološka revolucija; revolucija v slikarstvu / duhovna, miselna revolucija; seksualna revolucija
♦ astr. revolucija gibanje planeta okoli Sonca; ekon. agrarna revolucija hitra kvalitativna sprememba načina proizvodnje v poljedelstvu zaradi uporabe obdelovalnih strojev in kemičnih sredstev; (prva) industrijska revolucija hitra sprememba ročne proizvodnje v proizvodnjo z uporabo strojev; tretja industrijska revolucija hitra kvalitativna sprememba delovnih sredstev z avtomatizacijo proizvodnje, z uporabo jedrske energije, umetnih mas; soc. demografska revolucija skokovito naraščanje prebivalstva na določenem območju; zgod. februarska revolucija buržoaznodemokratična revolucija februarja 1848 v Franciji; francoska revolucija buržoazna revolucija leta 1789 v Franciji; julijska revolucija buržoazna revolucija julija 1830 v Franciji; madžarska revolucija socialistična revolucija leta 1919 na Madžarskem; marčna revolucija buržoaznodemokratična revolucija v mesecu marcu 1848 v Avstriji; oktobrska revolucija socialistična revolucija leta 1917 v Rusiji
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 6. 2024.
róvtarstvo -a s (ọ̑) slabš. nerodnost, neuglajenost: očitati komu rovtarstvo / boriti se proti rovtarstvu nekulturnosti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 6. 2024.
rutinêrstvo -a s (ȇ) nav. ekspr. tehnično dovršeno opravljanje dela brez ustvarjalnosti, osebne zavzetosti: očitali so mu rutinerstvo;
boriti se proti rutinerstvu
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 6. 2024.
samodŕštvo -a s (ȓ) politična ureditev, v kateri ima neomejeno, samovoljno oblast en človek ali majhna skupina: boriti se proti samodrštvu // ekspr. ravnanje oblastnega, samovoljnega človeka: žene so se uprle samodrštvu mož; samodrštvo in trinoštvo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 6. 2024.
sámodržávje -a s (ȃ-ȃ) v carski Rusiji politična ureditev, v kateri ima neomejeno, samovoljno oblast en človek ali majhna skupina: boriti se proti samodržavju;
carsko samodržavje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 6. 2024.
samodŕžje -a s (ȓ) knjiž., redko samodrštvo: boriti se proti samodržju / kritiziral je samodržje društvenega odbora
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 6. 2024.
samopášnik -a m (ȃ) knjiž., ekspr. oblasten, samovoljen človek: boriti se proti oblasti samopašnikov // sebičen človek: na družino ta samopašnik ni pomislil
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 6. 2024.
samopáštvo -a s (ȃ) knjiž. samopašnost: boriti se proti birokratizmu in samopaštvu / naredila je konec njegovemu samopaštvu
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 6. 2024.
samosílje -a s (ȋ) zastar. samodrštvo, tiranstvo: boriti se proti samosilju vladarjev
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 6. 2024.
samosílnik -a m (ȋ) star. samodržec, tiran: kot vladar je bil samosilnik;
boriti se proti samosilnikom // oblasten, samovoljen človek: starejši brat je bil samosilnik; tega samosilnika so se vsi bali
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 6. 2024.
sámovláda -e ž (ȃ-ȃ) - 1. politična ureditev, v kateri ima neomejeno, samovoljno oblast en človek ali majhna skupina; samodrštvo: boriti se proti samovladi / samovlada vladarja
- 2. knjiž. vodilen, gospodujoč položaj: njihova želja po samovladi na Jadranu / s tem je bilo konec gospodarske samovlade
● zastar. narod si prizadeva za samovlado za samostojnost
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 6. 2024.
samovládje -a s (ȃ) knjiž. samodrštvo: boriti se proti samovladju / bilo je v dobi fevdalnega samovladja
● knjiž. ljudsko samovladje ljudska demokracija
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 6. 2024.
sámozadovóljstvo -a s (ȃ-ọ̑) stanje samozadovoljnega človeka: svojega samozadovoljstva ni kazal / obraz je izražal samozadovoljstvo / boriti se proti samozadovoljstvu, ozkosti in primitivizmu; odpraviti samozadovoljstvo ob že doseženih uspehih / to je rekla s samozadovoljstvom; z velikim samozadovoljstvom se je vračal od izpita
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 6. 2024.
samozvánstvo -a s (ȃ) dejstvo, da je kdo samozvanec: zaradi svojega samozvanstva si kralj ni upal nasprotovati predlogu / ekspr. boriti se proti samozvanstvu
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 6. 2024.
sektáštvo -a s (ȃ) nav. slabš. sektaško mišljenje ali ravnanje: boriti se proti sektaštvu;
očitali so jim sektaštvo in dogmatizem / politično sektaštvo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 6. 2024.
show dance1 -- -cea cit. [šôu̯ dêns] m (ȏ-ȇ) ples, ki temelji na moderni glasbi, živahnih ritmih in razgibani koreografiji: Včeraj so se za naslove v stepu in show danceu začeli boriti mladinci, stari od 12 do 15 let E ← agl. show dance iz (↑)shów in dance 'ples'show dance2 -- -- v prid. rabi
show dance formacije; Na članskem svetovnem prvenstvu show dance parov sta slovenska tekmovalca s 4. mestom premagala lanskoletna svetovna prvaka
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 27. 6. 2024.
skriváštvo -a s (ȃ) skrivaško življenje: spoznati težave skrivaštva // izmikanje vojaški službi, boju s skrivanjem: zagovarjati se zaradi skrivaštva; boriti se proti skrivaštvu
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 6. 2024.
slogáštvo -a s (ȃ) nav. slabš. sodelovanje, povezovanje zaradi trenutnih okoliščin ali koristi zlasti na političnem področju: boriti se proti slogaštvu;
neiskreno, škodljivo slogaštvo
♦ zgod. skupna zmerna, prilagodljiva narodna politika staroslovencev in mladoslovencev od 1880 do 1890
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 6. 2024.
smŕt -i ž (ȓ) - 1. prenehanje življenja, življenjskih procesov: izguba krvi je povzročila smrt; nesreča se je končala s smrtjo; lahka, naravna, navidezna, težka smrt; ugotoviti vzrok smrti / do smrti pretepsti
// stanje, ko prenehajo življenjski procesi: smrt je nastopila zaradi bolezni, starosti, zastrupitve; zdravnik je ugotovil smrt; znaki smrti
// konec življenja: bil ji je zvest do smrti; ekspr. človek se do smrti uči vse življenje; vznes. hvaležen ti bom do smrti - 2. dejstvo, da kdo umre: očetova smrt ga je zelo prizadela; bati se smrti; bili so krivi njegove smrti; rešiti koga smrti; ekspr. za las uiti smrti; obletnica prijateljeve smrti; pozabil je na to kot na svojo smrt popolnoma
// pasti junaške smrti; publ. umreti nasilne smrti umreti zaradi (posledic) nasilnega dejanja, uboja - 3. okostnjak s koso, ki pooseblja to dejstvo: ob postelji je stala smrt; če bi srečal samo smrt, me ne bi bilo tako strah; pesn. bela smrt; bled, suh kot smrt
- 4. podoba mrtvaške glave s prekrižanima kostema kot opozorilo na smrtno nevarnost: narisati na nalepko smrt; označiti strup s smrtjo
- 5. ekspr., v povedni rabi kar je za koga
- a) škodljivo, uničevalno: alkohol je zanj smrt / sonce je smrt za njene bolne oči
- b) neprijetno, mučno: zgodnje vstajanje je zanje smrt; življenje v mestu je smrt za kmečkega človeka / mlečne jedi so zame smrt nimam jih rad, zelo nerad jih jem
// v prislovni rabi smrt je poslušati tako govorjenje
- 6. ekspr., v prislovni rabi, navadno v zvezi na smrt zelo, močno: na smrt se bojim; na smrt se dolgočasi; na smrt se prestrašiti; na smrt utrujen, zaljubljen / potovanje nas je utrudilo do smrti
● ekspr. smrt mu je že za petami kmalu bo umrl; ekspr. vse nas čaka smrt vsi bomo umrli; vznes. smrt mu je izvila pero iz rok pesnil, pisateljeval je do smrti; evfem. zdaj ga je smrt odrešila po hudem trpljenju je umrl; ekspr. v hiši se je oglasila smrt nekdo v hiši je umrl; ekspr. smrt ga je pobrala umrl je; ekspr. smrt ga je že večkrat potipala že večkrat je bil zelo bolan, v smrtni nevarnosti; ekspr. pri pisanju spominov ga je prehitela smrt umrl je, preden jih je napisal, dokončal; ekspr. zavedali so se, da preži nanje smrt da so v smrtni nevarnosti; ekspr. gledati smrti v obraz biti v smrtni nevarnosti; ekspr. ta živalska vrsta je obsojena na smrt bo izumrla; ekspr. njega bi bilo treba poslati po smrt je zelo počasen; ekspr. iti v smrt za domovino umreti; vznes. med delom, sredi velikih načrtov je omahnil v smrt je umrl; ekspr. pognati, poslati koga v smrt povzročiti njegovo smrt, usmrtiti ga; boriti se s smrtjo biti v agoniji, umirati; ekspr. igrati se s smrtjo lahkomiselno, neprevidno izpostavljati se nevarnosti, smrti; publ. plazovi v gorah grozijo z belo smrtjo s smrtjo v snegu; star. črna smrt kuga; slabš. tak je kot konjska smrt zelo suh, slaboten; zelo grd, neprikupen; publ. divji valovi so jim grozili z mokro smrtjo s smrtjo v vodi; nar. pasja smrt strupena rastlina z deljenimi listi in somernimi cveti v socvetju; preobjeda; knjiž. priti v objem smrti umreti; pog. bil je na smrt bolan tako, da so pričakovali, da bo umrl; Smrt fašizmu — svobodo narodu med narodnoosvobodilnim bojem in prva leta po 1945 pozdrav udeležencev narodnoosvobodilnega boja; zaključek uradnih dopisov; preg. dolga bolezen, gotova smrt; preg. dosti psov je zajčja smrt dosti sovražnikov vsakogar ugonobi
♦ agr. na smrt obrezana trta trta, ki se ji pri obrezovanju pustijo samo šparoni; med. (biološka) smrt stanje, ko preneha spontano dihanje, delovanje možganov, srca in oživljenje ni več mogoče; blaga smrt pospešitev smrti iz usmiljenja; evtanazija; klinična smrt stanje, ko preneha dihanje, oživljenje pa je še mogoče; rel. mučeniška smrt vdano sprejeta nasilna smrt zaradi vere ali verskih, nravnih načel; šport. spirala smrti lik umetnostnega drsanja v parih, pri katerem drsalka, zelo nagnjena nazaj, drsa v velikem loku na eni nogi okoli drsalca, ki jo drži za roko; smrtni zavoj
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 6. 2024.
solidáren -rna -o prid. (á ā) navadno v povedni rabi - 1. ki podpira, odobrava ravnanje, mnenje koga: rudarji so bili solidarni s stavkajočimi; vsi niso bili solidarni z vodstvom upora / mati je bila solidarna s svojo hčerko
- 2. ki pomaga, je pripravljen pomagati, sodelovati: vedno smo solidarni z žrtvami naravnih nesreč; bodite solidarni, pomagajte jim
- 3. složen, med seboj povezan: prijatelja sta bila zmeraj solidarna; pozval jih je, naj ostanejo solidarni / interesi delavcev in podjetnikov niso solidarni enaki, skupni
♦ jur. solidarni upnik upnik, ki ima pravico zahtevati od dolžnika izpolnitev celotne obveznosti, s tem pa obveznost preneha tudi nasproti drugim upnikom; solidarna obveznost obveznost, pri kateri več dolžnikov dolguje celotno plačilo, izpolnitev obveznosti upniku
solidárno prisl.: solidarno z drugimi se boriti za izboljšanje delovnih razmer; vzajemno in solidarno zagotavljati možnosti za razvoj otrok; biti solidarno odgovoren za škodo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 6. 2024.
spánec -nca m (á) stanje telesnega in duševnega počitka s popolnim ali delnim zmanjšanjem zavesti: spanec jo je okrepil;
curek mrzle vode mu je hitro pregnal spanec;
predramiti se iz nemirnega spanca;
boriti se s spancem;
globok, rahel, trden spanec;
ekspr. sladek spanec;
spanec brez sanj spanje // imeti dober spanec
● knjiž. spanec mu lega na oči postaja zaspan; ekspr. spanec se me loteva, me lovi postajam zaspan; ekspr. pometi si spanec z oči s potegovanjem prstov po očeh odpraviti zaspanost; spanec je boljši kot žganec spanje je koristnejše kot jed
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 6. 2024.
sporazúmarstvo -a s (ȗ) nav. slabš. lastnosti ali ravnanje človeka, ki (rad) sklepa (slabe, nenačelne) sporazume: očitati komu sporazumarstvo / boriti se proti sporazumarstvu
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 6. 2024.
srednjevéštvo -a s (ẹ̑) značilnosti srednjega veka: poteze srednjeveštva v renesančni umetnosti / slabš. boriti se proti srednjeveštvu proti nesodobni, zastareli miselnosti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 6. 2024.
stagnácija -e ž (á) knjiž. ostajanje pri doseženi stopnji, stanju dejavnosti na kakem področju: boriti se proti stagnaciji in nazadovanju;
industrijska, kulturna stagnacija;
stagnacija gospodarstva;
stagnacija v tehničnem razvoju / kmetijstvo je v stagnaciji se ne razvija, ne napreduje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 6. 2024.
stárost stil. staróst -i ž (á; ọ̑) - 1. doba v človeškem življenju od zrelih let do smrti: bati se starosti; vsi so mislili, da ne bo dočakal starosti; pripravljati se na starost; mirna, nadležna starost; visoka, ekspr. siva starost; bolezni starosti; strah pred starostjo
● starost ni radost starost za človeka ni prijetna; starost ne pride sama pogosto jo spremljajo težave
// ta doba pri posameznem človeku: starost je preživela pri sestri na deželi; dogodki iz očetove starosti; ima lepo, prijetno starost / na starost, star. pod starost je beračil; v starosti se je ukvarjal s fotografiranjem
// kar je značilno za to dobo: pri njej je starost nastopila prezgodaj; pravijo, da malo ljudi umre od starosti; boriti se proti prihajajoči starosti - 2. čas, pretekel od rojstva koga ali nastanka česa: določiti, ugotoviti starost drevesa, rokopisa; v prošnji je moral navesti starost in izobrazbo; razvrstiti po starosti; povprečna starost prebivalstva; otroka enake, različne starosti; najprimernejša starost za učenje jezikov; moški srednje starosti / za svojo starost je velika; v tej starosti so se dekleta že možila / do starosti osemnajstih let je živel pri starših do osemnajstega leta; poročil se je pri starosti petdeset, petdesetih let ko je bil star petdeset let; otroci v starosti desetih let; v šolo je šel s šestimi leti starosti
// velika mera tega časa: od starosti potemnela slika; zaradi starosti ga niso hoteli več zaposliti; doseči častitljivo, visoko starost; ekspr. patriarhalna starost
♦ psih. duševna ali mentalna starost otroka povprečna duševna zmogljivost otroka glede na druge otroke; kronološka starost otroka čas od otrokovega rojstva dalje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 6. 2024.
súmo1 -a m (ȗ) tradicionalna japonska rokoborba, pri kateri tekmovalca poskušata drug drugega izriniti iz ringa ali spraviti na tla: trenirati sumo; Sumo ni le rokoborba, je tudi način življenja in razmišljanja E ← agl. sumo, nem. Sumo ← jap. sumō iz sumafu 'tekmovati, boriti se'súmo2 -- v prid. rabi
sumo ring; Dežela vzhajajočega sonca je znana predvsem po samurajih, sumo borcih in sušiju – glej tudi súmo...
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 27. 6. 2024.
svój svôja -e zaim. (ọ́ ó) - 1. izraža svojino osebka: to si lahko kupiš za svoj denar; imel je svojo mehanično delavnico; posodil ti bom svojo knjigo / pokazala je svoje roke / obleci svoj novi plašč / obdelovati svojo lastno zemljo
- 2. izraža splošno pripadnost osebku: doseči, opustiti svoj namen; zadrževati svojo jezo; upokojena je bila na svojo željo / šel je tja na svojo odgovornost; hrano pridelujejo le za svoje potrebe / čriček se oglaša s svojim čri čri
// izraža razmerje med osebkom in okolico: izboljšati svoj položaj; paziti na svojo čast; izpolnjevati svoje dolžnosti; delavci razpravljajo o težavah svoje delovne organizacije; boriti se za svoje pravice - 3. izraža sorodstveno, družbeno razmerje do osebka: razvajati svoje otroke; obiskati svojo mater; zaupati svoji prijateljici; ima svoje dekle / svojim gostom je razkazal hišo; s svojimi volivci nima dovolj stikov; poklicati svoje spremstvo / med nami imajo svojega človeka privrženca, somišljenika; tja so poslali svoje ljudi / dobro pozna svoj jezik; ljubiti svojo domovino
- 4. izraža izhajanje od osebka: v svojem članku trdi nasprotno; s svojim delom se je vsem prikupila / pisatelj je objavil svoj življenjepis; luna ne sveti s svojo svetlobo z lastno; hraniti otroka s svojim mlekom dojiti
- 5. izraža (stalno) povezanost z osebkom: čakati na svoj avtobus; imeti svoj stalni prostor pri mizi / ekspr.: vsak dan je hotel imeti svoj zrezek in svoj vrček piva; prihaja vsak dan ob svoji uri
- 6. izraža ustreznost, določenost: prilagajanje zahteva svoj čas; potrpi, vse bo urejeno ob svojem času; dati, spraviti kaj na svoje mesto / to blago ni najboljše, a ima vseeno svoje kvalitete
- 7. izraža posebnost, drugačnost koga, česa glede na ljudi, stvari iste vrste: imeti svoj način govorjenja, pisanja; imela je svojo držo, hojo / to je bil svoje vrste svet / v naši književnosti zavzema ta pisatelj čisto svoje mesto
- 8. pog., z izrazom količine izraža približnost; okoli: ta sod drži svojih sto petdeset litrov; jama je globoka svojih trideset metrov / ni več mlad, ima svojih petdeset let
- 9. z oslabljenim pomenom poudarja besedo, na katero se nanaša: pesem je dosegla svoj namen; v zadnjem času je kriza dosegla svoj vrh; v tej hiši je živel od rojstva do svoje smrti; tudi naš program ima svoje slabe strani / v svoji neprevidnosti je obljubila vse, kar so zahtevali od nje
- 10. v zvezi za svojo osebo izraža omejitev trditve: za svojo osebo bi dal prvo mesto tej skladbi; za svojo osebo priznam, da mi je vseeno / trener je bil sam za svojo osebo prepričan, da bodo zmagali
- 11. v zvezi sam svoj neodvisen, samostojen: biti sam svoj gospodar; kmalu boš sama svoja gospodinja / knjiž. od nekdaj so bili sami svoji, brez graščakov svobodni; ekspr. delam, kar hočem, saj sem sam svoj gospod nisem od nikogar odvisen
// v imenovalniku ednine moškega spola tudi samsvoj čudaški, poseben: pravijo, da je pust in sam svoj človek; stara je in precej sama svoja
● svoj čas svojčas, svoje čase je bil velik gospod nekoč, prej; ekspr. v nedeljo so imeli naši smučarji svoj dan so bili zelo uspešni; star. svoje dni so se dobro razumeli včasih, nekdaj; ekspr. tega še svoj živ(i) dan nisem videl še nikoli; to blago je vredno svojega denarja njegova cena ustreza vrednosti; publ. razumevanje za naravo je dobilo, našlo svoj izraz v planinstvu se je izrazilo, se je pokazalo; nikogar od svojih ljudi nima več članov družine, svojcev; bodi kakor doma, saj si prišel k svojim ljudem sorodnikom, svojcem; ekspr. izreči svoj ne odkloniti; ekspr. v potu svojega obraza si služi kruh zelo se mora truditi za materialna sredstva, materialne dobrine; ekspr. on zna vedno o pravem času pristaviti svoj piskrček pri čem tudi zase poiskati korist; pridružiti se čemu, kar je v danem položaju najbolj koristno; pog. pusti ju pri miru, saj vidiš, da imata svoje pogovore zaupne; ekspr. bil je pravi sin svoje dobe človek s tipičnimi značilnostmi časa, razmer, v katerih je živel, ustvarjal; ekspr. ne more iz svoje kože ne more ravnati drugače, kot je navajen; ekspr. vsaka stvar ima svoje meje pri vsakem dejanju, ravnanju je treba upoštevati določene norme; knjiž. z vso svojo osebo se zavzema za to stvar zelo, brez pridržka; ekspr. stvari gredo svojo pot se razvijajo, potekajo normalno, mirno; ekspr. delati na svojo roko brez upoštevanja soglasja, vednosti, mnenja drugih; ekspr. vzeti stvari v svoje roke začeti sam, neposredno odločati o čem, urejati kaj; publ. izvoliti koga iz svoje srede nekoga med njimi; evfem. dekle že ima svoje stvari (mesečno) perilo; ekspr. biti v svojem kraljestvu v domačem okolju; kjer je prijetno, udobno; ne kaže svojih let videti je mlajši, kot je v resnici; knjiž. hodi svoja pota ni dovzeten za vplive; prisl.: po svoje si lahko srečen; ni jim všeč, da delamo po svoje, star. po svojem; ekspr. po svoje ima prav če gleda na stvar s svojega stališča, glede na svoje razmere; živeti po svoje; komentatorja sta bila — seveda vsak po svoje - zelo konkretna; sam.: pog. dekle že ima svojega fanta; tujega nočemo, svojega ne damo geslo jugoslovanskih narodov po drugi svetovni vojni; dajte vsakemu svoje kar zasluži, kar mu pripada; ekspr. še vedno goni svojo, svoje vztraja pri tem, kar je rekel; pog. končno je nesramnež dobil svoje bil je ostro zavrnjen, kaznovan; pog. odsedel je svoje, zdaj bo začel znova prebil, preživel je določen čas v zaporu; ekspr. dolgo je žaloval, a čas je opravil svoje sčasoma je žalost postala manjša, je minila; ekspr. žganje je kmalu opravilo svoje ga je upijanilo; povzročilo bolezen, smrt; ekspr. naj le pride, da mu povem svoje da ga oštejem, mu izrazim nezadovoljstvo; vedno si je izmišljala nekaj svojega, posebnega; nikoli niso imeli nič svojega; pog. če ti bo zmanjkalo denarja, bom jaz dal iz svojega; kot poziv svoji k svojim; priti med svoje svojce, sorodnike; pog. vzeti za svojega posvojiti; pog. delavec dela ob svojem skrbi sam za hrano; star. ob svojem je lahko redil samo eno kravo z lastno krmo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 6. 2024.
šablonizíranje -a s (ȋ) glagolnik od šablonizirati: boriti se proti šabloniziranju
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 6. 2024.
šovinízem -zma m (ī) prepričanje o večvrednosti lastnega naroda in sovražen odnos do drugega naroda: boriti se proti šovinizmu;
šovinizem in nacionalizem / romanu so očitali narodni šovinizem
● ekspr. moški šovinizem prepričanje moških, da so več vredni kot ženske
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 6. 2024.
špekulácija -e ž (á) glagolnik od špekulirati: bil je kaznovan zaradi špekulacije;
s špekulacijo je izgubila veliko denarja;
trgovanje in špekulacija / špekulacija z ženitvijo / to je storil iz špekulacije // posel, ki izkorišča padanje in dviganje cen na tržišču za hitro pridobivanje (velikega) dobička: špekulacija z zlatom je spodletela; začele so se raznovrstne špekulacije; boriti se proti špekulacijam; spretne, ekspr. umazane špekulacije / borzne špekulacije; pren. velike politične špekulacije
♦ fin. menične špekulacije
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 6. 2024.
špekulántstvo -a s (ā) nav. ekspr. dejavnost špekulantov: boriti se proti špekulantstvu;
hladno špekulantstvo / politično špekulantstvo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 6. 2024.
terór stil. têror -órja m (ọ̑; é ọ̑) veliko nasilje, zlasti proti političnim nasprotnikom, s katerim se hoče doseči, da se kdo boji: teror se stopnjuje;
obsojati teror;
boriti se proti terorju;
fašistični, policijski teror;
hud teror;
teror nad prebivalstvom / beli, rdeči teror // ekspr. nasilje, nasilno ravnanje, s katerim se hoče doseči, da si kdo ne upa ravnati, kot hoče, želi: to ni vzgoja, ampak teror; s terorjem je obdržal položaj; naveličati se očetovega terorja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 6. 2024.
terorízem -zma m (ī) uporaba velikega nasilja, zlasti proti političnim nasprotnikom, s katerim se hoče doseči, da se kdo boji: boriti se proti vsem oblikam terorizma;
mednarodni terorizem // ekspr. uporaba nasilja, nasilnega ravnanja, s katerim se hoče doseči, da si kdo ne upa ravnati, kot hoče, želi: naveličati se očetovega terorizma
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 6. 2024.
tóčka -e ž (ọ̑) - 1. manjše mesto na površini česa, določeno s svojo funkcijo, lastnostjo: določiti točko, v kateri bo kaj obešeno, podprto; lističi te rastline izhajajo vsi iz ene točke; izhodiščna točka na merilni lestvici; oporne točke pri plezanju; razdalja med skrajnima točkama
// majhno, navadno okroglo mesto na površini česa, narejeno s pritiskom, z dotikom česa ostrega: narisati, vtisniti točko; potegniti črto od točke do točke; označiti vzorec s točkami / napaka leče, da upodobi črtico kot točko; sliko je sestavil iz samih barvnih točk - 2. geom. osnovni element premic, daljic, ravnin: točka leži na premici; razdalja od točke A do točke B; točka grafa; točka, v kateri se sekata premici; izračunati vrednost funkcije v kaki točki na intervalu; določiti lego točke v ravnini / diametralni točki ki ležita na nasprotnih krajiščih istega premera; prebodna točka v kateri premica seka ravnino ali črto; realna točka katere koordinate so izrazljive z realnimi števili; robna, stična točka; niz točk množica točk na črti
- 3. manjši del prostora, mesto v prostoru, določeno s svojo funkcijo, lastnostjo: dosegli so točko, od koder se je videlo mesto; s tem orožjem lahko dosežejo vsako točko na zemlji; zazrl se je v točko pred seboj; premikati se proti določeni točki; zemljepisna širina in dolžina točke, na kateri je ladja
// navadno s prilastkom kraj, prostor, za katerega je značilno določeno dogajanje, dejstvo: vas je na dobri točki; izhodiščna točka za vzpon na goro; izletniška, razgledna, turistična točka / bombe so vrgli na najbolj občutljive sovražnikove točke na kraje, kjer so mu prizadeli največ škode - 4. navadno s prilastkom del potekanja, trajanja kakega pojava, dogajanja, ko to doseže stanje, vrednost, kot ju nakazuje določilo: prišli so do točke, ko se temu vprašanju niso mogli več ogniti; naraščanje reke je doseglo kritično točko / točka vrenja vrelišče
// publ., v zvezi mrtva točka stanje, ko kaj ne napreduje, se ne razvija: priti pri delu do mrtve točke; vprašanje razorožitve se ne gane, se ne premakne z mrtve točke; gradnja objektov je na mrtvi točki / žarg., šport. mrtva točka stanje, ki nastopi, če je organizem dalj časa maksimalno obremenjen; kriza - 5. navadno s prilastkom dejstvo, ki določa, opredeljuje kak pojav, kako celoto tako, kot nakazuje določilo: bistvene, temeljne točke v strukturi izobraževanja; oporna točka domneve; knjiž. odkriti točke, ob katerih se dogajanje drame lomi
// v zvezi stična točka mišljenje, stališče, interes, skupen dvema ali več osebkom: iskati, najti stične točke; to je edina stična točka med njimi; stične točke v nazorih, pojmovanju skupne značilnosti
// publ., v zvezi boleča točka pojav, ki povzroča skrb, terja rešitev: razmere v zdravstvu so naša boleča točka; pogostni izostanki so glavna boleča točka v kolektivu - 6. vsak od vsebinsko zaključenih delov
- a) kakega besedila, označen navadno s številko: točka 3 potrebuje razlago; išči pod točko c / sestaviti resolucijo po točkah; dopolnilo k točki 2 zakona
- b) dnevnega reda sestanka, zborovanja: določili so točke, o katerih bodo razpravljali na zboru; prva točka dnevnega reda / preiti k točki razno k zadnji točki dnevnega reda, pri kateri se obravnavajo manj pomembna vprašanja; publ. to vprašanje gre pod točko 2 naj se obravnava pri drugi točki
- c) sporeda kake prireditve: napovedati točke na prireditvi; akrobati so naštudirali novo točko; pevska, plesna, solistična točka
- 7. s številko izražena enota za merjenje, vrednotenje dosežkov na kakem področju: tekmec je dobil točko več; boriti se za točke; ocenjevati s točkami; na natečaju je dosegel devetdeset od stotih mogočih točk; za pozitivno oceno se zahteva določeno število točk / pri tej igri štejeta dama in kralj dvajset točk
// s številko izražena enota za vrednotenje del in nalog v kaki delovni organizaciji: posebne naloge se vrednotijo z dodatnim številom točk / pog. zvišati točko povečati vrednost točke - 8. zlasti v vojnem času enota na (živilski) nakaznici: odrezati od nakaznice pet točk / kupovati blago, živila na točke z (živilskimi) nakaznicami
● publ. šahista sta si razdelila točko partija se je končala z remijem; publ. sodnik je pokazal na belo točko prisodil enajstmetrovko, sedemmetrovko; knjiž. Arhimedova točka izhodišče, opora; publ. iskati mehke točke družbe, obrambe iskati njene slabosti, napake; publ. svoje življenje je spet začenjal na ničelni točki na izhodiščni, začetni točki; na hierarhično, socialno najnižji točki; ekspr. to je njegova šibka točka slabost, napaka, ki jo lahko kdo izkoristi
♦ alp. obveščevalna točka kraj, mesto, kjer se lahko prijavijo nesreče v gorah; astr. južna točka na obzornici, ki leži nasproti severišču; bot. vegetacijska točka korenine embrionalne celice, ki omogočajo rast korenine; elektr. nevtralna točka v simetričnem večfaznem sistemu, ki ima potencial nič; fiz. ničelna točka izhodiščna točka na merilni lestvici, kjer je vrednost merjene količine enaka nič; geod. poligonska točka stalna izbrana točka na zemljišču za izmero zemljišča, zakoličitev objekta; triangulacijska točka s triangulacijo določena stalna točka na zemeljskem površju; znamenje, ki označuje tako točko; višinska točka stalna točka na zemeljskem površju z označeno nadmorsko višino; med. bolečinska točka mesto, kjer je bolečina pri določeni bolezni najizrazitejša; psih. absolutna ničelna točka umskega razvoja začetek pojavljanja umskih, duševnih pojavov pri človekovem zarodku; šport. zmagati po točkah premagati nasprotnika samo zaradi večjega števila dobljenih točk; kazenska točka pri nekaterih športih ki se zaradi napake, prekrška odšteje od seštevka točk; tekst. vezna točka mesto, kjer se križata dve niti; voj. ničelna točka na zemeljski površini pod središčem jedrske eksplozije ali nad njim
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 6. 2024.
totalitarízem -zma m (ī) politična ureditev, v kateri se celotno družbeno in osebno življenje državljanov nasilno enoti in podreja ciljem državnega vodstva: boriti se proti totalitarizmu;
fašistični totalitarizem
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 6. 2024.
trdožív -a -o prid. (ȋ í) ki kljub zelo neugodnim okoliščinam, vplivom ne preneha biti, obstajati: trdoživ narod;
trdoživa živalska vrsta;
ta rastlina je zelo trdoživa / trdoživi ostanki kake miselnosti; trdoživ sistem / ekspr. kljub starosti je še izredno trdoživ odporen, vzdržljivtrdožívo prisl.: trdoživo se boriti za neodvisnost
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 6. 2024.
troféja -e ž (ẹ̑) - 1. kar se vzame premaganemu sovražniku v znamenje zmage: v sprevodu so nosili zastave, orožje in druge trofeje; trofeje pri primitivnih ljudstvih / vojne trofeje
// uplenjena divjad ali kak njen značilni del: v lovski sobi imajo razstavljene trofeje / lovska trofeja - 2. kar se da, izroči kot priznanje za zmago ali izreden dosežek navadno na športnem tekmovanju: v omari je imel spravljene pokale, medalje in druge trofeje; boriti, potegovati se za trofejo; osvojiti trofejo / športne trofeje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 6. 2024.
úp -a m (ȗ) - 1. kar se upa: njegov up je bil beg; upi so se izpolnili, uresničili; ekspr. up se izjalovi, podre, razblini; mladostni upi so bili uničeni, ekspr. pokopani; zavreči nekdanje, vse upe; ekspr. slepiti se s praznimi upi; varljivi upi; upi za prihodnost / knjiž.: gojiti upe upati; vdajala se je upom, da je ne bodo zaprli
- 2. duševno stanje, ko se vidi možnost za rešitev iz težkega položaja; upanje: poznati up in strah; vzbujati potrtim ljudem up; poln upa je čakal zdravnika / ekspr. up se jim sveti v očeh
// duševno stanje, ko se zaželeno kaže mogoče, dosegljivo: ta zmaga je narode navdala z upom, da se bliža konec vojne; boriti se brez upa na zmago, star. zmage / zaspal je v upu, da bo naslednji dan boljše - 3. v povedni rabi izraža možnost uresničitve česa; upanje: malo upa je, da bo ozdravel; ni (več) upa, da jih kdo reši
- 4. ekspr., navadno s prilastkom kar lahko pomaga: njegov up so najnovejša zdravila; razvoj kmetijstva je up stradajočega človeštva / zadnji up so mu bili stari prijatelji
// kdor ima take lastnosti, da je lahko uspešen: igralec je bil največji up na prvenstvu; bil je up gledališča - 5. v prislovni rabi, v zvezi na up na upanje: dajati, kupovati, prodajati na up
● ni si delal upov, da bodo popustili ni mislil, da je mogoče; nima nobenega upa več, da bi ga našli živega ne upa več; publ. nimajo resnejših upov za napredek, dokler ne odpravijo napak možnosti; ekspr. izgubil je vsak, zadnji up, da ga bodo rešili ne upa več, ne zdi se mu več mogoče; star. vse svoje upe staviti na koga, v koga upati, pričakovati, da bo kdo dosegel, uresničil, kar se želi; mladi igralec vzbuja veliko upov o njem se meni, da bo glede na sposobnosti uspešen
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 6. 2024.
véter -tra m, mn. vetróvi stil. vétri (ẹ̑) zaradi razlik v zračnem pritisku, temperaturi gibajoči se, premikajoči se zrak: veter piha, potegne, vleče, se zaganja;
knjiž., ekspr. veter joka, se smeje;
veter napenja jadra;
veter mu je odnesel klobuk;
veter povzroča valove;
veter šumi v krošnjah dreves;
ekspr. veter tuli, žvižga;
veter ziblje žito na polju;
hoditi proti vetru;
zastave vihrajo v vetru;
blag, močen, ugoden veter;
hladen, mrzel, oster, topel veter;
severni, zahodni vetrovi;
spodnji veter ki piha s spodnje strani, iz doline;
veter od juga, z juga;
nasadi, izpostavljeni vetru;
hitrost, smer vetra;
hiše stojijo, kot bi jih veter nanesel brez reda, načrta;
jahali so, kot bi jih nesel veter zelo hitro // mlin na veter / pri označevanju krajevnosti ali časovnosti: posušiti perilo na vetru; vzleteti ob močnem vetru // gibanje, premikanje zraka zaradi razlik v zračnem pritisku, temperaturi: nenadoma je nastal veter; veter je ponehal / s pahljačo si je delala veter
● ekspr. vem, od kod veter piha kakšen je skriti namen takega govorjenja, ravnanja; ekspr. zdaj piha za nas ugoden veter razmere, okoliščine so za nas ugodne; ekspr. kakšen veter te je prinesel k nam iz kakšnih razlogov, vzrokov si prišel; ekspr. z nastopom novega šefa je začel pihati, vleči drug, nov veter razmere so se spremenile; ekspr. (jaz) ti bom dal vetra nabil te bom; napravil ti bom kaj neprijetnega; ekspr. govoriti vetru, v veter prepričevati ljudi, ki se ne dajo prepričati; ekspr. predati se vetru dopustiti, da postane življenje odvisno od okoliščin; ekspr. delati hud veter zaradi česa močno se razburjati, ostro ukrepati; evfem. bolnik ima vetrove v črevesju mu nastajajo plini; ekspr. ljudje so se zbrali z vseh vetrov od povsod; jadrati proti vetru ravnati, živeti v nasprotju s stališči, nazori okolja; ekspr. raziti se na vse (štiri) vetrove na vse strani; knjiž. boriti se z mlini na veter spopadati se z namišljeno nevarnostjo; knjiž. kdor seje veter, bo žel vihar kdor povzroča kaj slabega, se mu to povrne v še večji meri
♦ aer. čelni veter ki piha pravokotno na čelo vozila; astr. sončni veter stalni tok naelektrenih delcev, ki jih oddaja Sonce; geogr. pasatni vetrovi; meteor. kopni, morski veter; padajoči veter ki nastane pri prehajanju hladnega zraka čez gorsko prepreko; rafalni veter ki piha v posameznih trenutkih s povečano hitrostjo, v sunkih; vzgonski veter; jakost vetra; navt. dobiti veter v jadro; obrniti jadro od vetra; jadrati proti vetru, z vetrom; krmni, premčni veter
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 6. 2024.
vročíca -e ž (í) - 1. stanje pri visoki vročini, za katero so značilni občutek vročine, potenje in včasih duševne motnje: vročica je minila; blesti v vročici; dolgotrajna vročica; govori kot v vročici zmedeno
// trese ga vročica mraz
● redko vročica ga kuha vročina
// poljud. bolezen, za katero je značilna visoka vročina; vročinska bolezen: lotila se ga je vročica; ekspr. napadla, zgrabila ga je vročica; boriti se z vročico; dolgotrajna vročica / zastar. španska vročica španska bolezen
♦ med. poporodna vročica poporodna mrzlica - 2. občutek velike toplote zaradi večjega dotoka krvi v žile; vročina: zaradi vznemirjenosti ga je zajela vročica / ekspr. vročica ji je udarila v glavo
- 3. ekspr., s prilastkom povečano zanimanje za kako dejavnost ali njeno veliko povečanje: v deželi je čutiti predvolilno vročico; vse prevzema športna vročica; čas največje gradbene vročice
// velik nemir, vznemirjenost: nasprotje med iznajditeljsko vročico in hladnostjo znanstvene objektivnosti; gorel je od ustvarjalne vročice
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 6. 2024.
wrestling -a cit. [wrêsling-] m (ȇ) ameriška delno zrežirana rokoborba s prvinami spektakla: Resničnostni šovi se mi zdijo približno toliko resnični, kot je ameriški wrestling pravi šport E ← agl. (professional) wrestling iz wrestle 'boriti se, spoprijeti se'
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 27. 6. 2024.
z predl., pred nezvenečimi soglasniki s, v zvezi z osebnim zaimkom za 3. os. stil. ž - I. z rodilnikom
- 1. za izražanje usmerjenosti stran
- a) z zgornje strani, z zgornjega dela česa: veter mu je odnesel klobuk z glave; val je vse odplavil s krova; pasti z mize, s strehe; vzeti knjigo s police; skočiti z voza / sklatiti jabolko z drevesa; zlesti s konja; sneti puško z rame; zbrcati odejo s sebe
- b) od površine: umakniti se s ceste, poti; vstati z ležišča; letalo je poletelo z letališča / pot kaplja, teče s čela; vse je teklo z njega
- c) od kod sploh: oditi z doma; prišli so z vseh koncev, strani; s severa je pihala burja; ogenj se je širil s strehe na streho; goste so preselili z vrta v dvorano / pripotovati z Dunaja, s Koroške / z lova je prinesel zajca; poročati z razstave; vračati se s sprehoda; pren. odstaviti koga s položaja; odstraniti sporno točko z dnevnega reda
- 2. za izražanje izhodiščne časovne meje: zgodilo se je v noči s četrtka na petek / pismo, poročilo z dne 5. septembra
- 3. za izražanje ozira, omejitve: z večje časovne oddaljenosti ocenjevati stvari objektivneje / presojati kaj s stališča tehnike; gledati na kaj z ekonomskega stališča; z vidika stabilnosti gospodarstva so ti ukrepi koristni
- 4. za izražanje izvora: bolezen se prenaša z živali na človeka / obračati se z boka na bok
- II. z orodnikom
- 1. za izražanje sredstva, orodja, pripomočka, s katerim se dejanje opravlja: kopati s krampom; pokriti streho z opeko; pisati s svinčnikom; umiti se z mrzlo vodo; igrati se z žogo / okužiti se z bacili / kraj je obkrožen s hribi / kot vljudnostna fraza s čim vam lahko postrežem / vodnjak z v zemljo zabito cevjo
- 2. za izražanje načina poteka dejanja: brati, govoriti s hripavim glasom; voziti s preveliko hitrostjo; prodajati z izgubo; premagati nasprotnike z lahkoto; poslušati predavanje z veliko pozornostjo zelo pozorno; jesti s tekom / ogovarjati koga z gospodom, s tovarišem; poklicati koga z imenom / v pismih s spoštovanjem; kot vljudnostna fraza na koncu pisma z odličnim spoštovanjem
- 3. za izražanje medsebojnega odnosa, razmerja: dogovoriti se, prepirati se, primerjati se, strinjati se s kom; lepo so ravnali z njim; imeti potrpljenje z učenci; igrati se z vrstniki / bahati se z avtomobili; sprijazniti se z mislijo, da je vsega konec / pohiteti z nakupom; publ. končati, začeti z delom končati, začeti delati
// spoznanje ga je navdalo z grozo / redko Slovenija meji z Avstrijo, s Hrvatsko na Avstrijo, Hrvatsko
// imeti dobre odnose z mnogimi državami; živahna trgovina z Italijo - 4. za izražanje druženja, spremstva: na obisk je prišel sin z družino; plesala je s fantom; peljati se s kom v dvigalu; šel je na sprehod z otroki / svinja s prašički; prodati kravo s teletom
- 5. za izražanje prisotnosti
- a) kakovosti, lastnosti: konj z dolgo grivo; deklica s črnimi kitami; fant s kuštravimi lasmi / ležati z angino; s slabim znanjem jezikov ne boš napredoval / trgovina z igračami / težave s stanovanjem
- b) vsebine: vreča z apnom; revija z ilustracijami; košarica s kruhom; rezervirati sobo z dvema posteljama; skleda z žganci
- c) dodatka: jesti hrenovko z gorčico; piti čaj z limono, rumom / stresti pšenico s plevami v vrečo / volk je požrl jagnje s kožo in dlako vred
- 6. za izražanje časa, v katerem se dejanje začenja ali poteka: z današnjim dnem veljajo novi predpisi; z nočjo se jih je spet lotil strah; brati se je naučila s petimi leti; delati bo začel s prvim marcem / s časom se je vse uredilo sčasoma; z leti, s starostjo je postajal prijaznejši
- 7. v brezosebnih stavkih za izražanje slovničnega osebka: zanimalo jih je, kako je z materjo; ne ve, kaj se bo zgodilo z mladino; s stricem je zelo hudo
● ekspr. priti z dežja pod kap iz ene neprijetnosti v drugo, še hujšo; novica je prišla kot strela z jasnega popolnoma nepričakovano; te besede so mu šle težko z jezika nerad, težko je povedal; star. z mesta je odgovoril takoj, brez pomišljanja; vede se, kot bi padel z oblakov kot da ne bi prav ničesar vedel o tem; evfem. spraviti koga s sveta povzročiti njegovo smrt, umoriti ga; ekspr. spustiti koga z vajeti ne imeti ga več popolnoma v oblasti; ekspr. spreti se z (belim) kruhom zavrniti donosen položaj, službo; ekspr. nasprotniki ga obmetavajo z blatom sramotijo, obrekujejo; ekspr. največkrat me je za večerjo odpravila samo s čajem mi dala samo čaj; ekspr. hoditi, iti v korak s časom prilagajati se razmeram; biti napreden; ekspr. oditi z dolgim nosom osramočen; ne da bi kaj opravil; ekspr. za to sem z dušo in telesom popolnoma, brez pridržka; slabš. opletati z jezikom opravljati, obrekovati; ekspr. igrati z odprtimi kartami jasno, odkrito kazati svoje namene; ekspr. hoditi s kokošmi, kurami spat zelo zgodaj; držati korak s kom ne pustiti se komu prekositi, ne zaostajati za kom; ekspr. to je gospodar, da ga je treba z lučjo (pri belem dnevu) iskati je zelo dober, izreden; knjiž. boriti se z mlini na veter spopadati se z namišljeno nevarnostjo; publ. pomagal bom v skladu s svojimi možnostmi kolikor bo mogoče; te besede so bile, kot bi ga kdo polil z mrzlo vodo zelo so ga prizadele, razočarale; evfem. vse gre z njim ukrade, kar se da; ekspr. poslušati z očmi in ušesi zelo pazljivo; ekspr. igrati se z ognjem lahkomiselno, neprevidno izpostavljati se nevarnosti; ekspr. zatreti kaj z ognjem in mečem s silo, nasilno, z orožjem; ekspr. delati s polno, z vso paro zelo hitro; ekspr. obraz ji je pokril s poljubi večkrat zapovrstjo jo je poljubil; publ. boriti se z ramo ob rami skupaj, složno; ekspr. treba se bo soočiti z resnico sprejeti, priznati jo tako, kot je; ekspr. z vsemi štirimi se je branil iti domov zelo, močno; ekspr. na gostiji se je jedlo z veliko žlico dobro in obilno; kar je preveč, še s kruhom ni dobro če je v čem presežena prava mera, ni koristno; preg. enako se z enakim druži ljudje podobnih ali enakih lastnosti, nazorov so radi skupaj, se dobro razumejo
♦ biol. razmnoževanje z delitvijo; šah. igrati z belimi, črnimi figurami; šport. skok z mesta skok, narejen tako, da vsaj z eno nogo pred tem ni bil narejen korak; premagati nasprotnika z dvema goloma razlike
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 6. 2024.
zádnji -a -e prid. (ȃ) - 1. ki leži, je zadaj, za čim: zadnji del ladje; zadnji konec voza / zadnja stran bankovca, kovanca, medalje stran s podobo, podatki, ki navadno smiselno dopolnjujejo upodobitev na sprednji strani; zadnja stran hiše / medved se je postavil na zadnje noge; sprednje in zadnje kolo
- 2. ki je v prostoru glede na določeno izhodišče za čim drugim: priti do zadnje hiše v vasi; sedeti v zadnji klopi; zadnje vozilo v koloni / zadnja postaja tramvaja končna
- 3. ki je na koncu česa, sestavljenega iz več delov: zadnje dejanje drame; zadnje poglavje knjige
// ki je glede na potek dela na najvišji, zaključni stopnji: zadnji pregled besedila pred tiskom; zadnje priprave na predstavo
// ki je glede na odločanje na najvišji, zaključni stopnji: obravnavati vprašanje na zadnji instanci - 4. ki izraža (pre)ostanek količine, množine česa: porabiti zadnji denar; izpil je zadnje kaplje vina; zamesiti kruh iz zadnje moke v vreči / ranjenec je z zadnjimi močmi lezel po gozdu; uporabili so še zadnje sredstvo, izsiljevanje / ekspr. v njem je ugasnila zadnja iskrica upanja / bataljon se je boril do zadnjega moža
- 5. za katerim v določenem času ne nastopi, se ne pojavi še kaj istovrstnega: zadnji dan v letu, mesecu; v zadnjih letih življenja se je zelo spremenil / prvi in zadnji krajec
// za katerim ne nastopi, se ne pojavi še kaj istovrstnega sploh: narediti zadnji izpit; zadnji letnik; zadnja knjiga, ki jo je izdal / na predavanje sta prišla zadnja - 6. ki je najbližje času govorjenja ali sovpada z njim: zadnji čas je bolj malo slišati o njem; zadnjo noč je slabo spala preteklo; v zadnjem četrtletju so se izgube povečale; v zadnjih treh letih je napredovala
// ki obstaja, se pojavlja najbližje času govorjenja ali v njem: slediti zadnjim dosežkom v znanosti; biti oblečen po zadnji modi / članek v zadnji številki revije; zanimale so ga zadnje vesti o nesreči - 7. ki je na koncu česa, v katerem je kaj še mogoče uspešno opraviti: zadnji trenutek mu je pomagal / zadnji čas je, da se kaj spremeni
- 8. za katerim glede na kako razvrstitev ni nikogar več: na turnirju so bili zadnji; po uspehu je bil zadnji v razredu; na tekmovanju je zasedla zadnje mesto
// ki je po pomembnosti na najnižji stopnji: otroci so mu zadnja skrb / ekspr. on je zadnja oseba, na katero bi bili lahko ljubosumni - 9. nazadnje omenjeni: telesne dejavnosti, kot so hoja, tek, plavanje, vplivajo na zdravje. To velja zlasti za zadnjo dejavnost; potrebni sta vestnost in poštenost, zadnje lastnosti pa on nima
- 10. ki je dokončen in nepreklicen: to je zadnja cena, ceneje ne damo
- 11. ekspr., v prislovni rabi, v zvezi z do izraža odsotnost kakršnekoli omejitve: dvorano so napolnili do zadnjega kotička; ujemati se do zadnjega milimetra; vrnil sem mu do zadnje pare ves denar; biti moker do zadnjega vlakna popolnoma, čisto
// premisliti do zadnje podrobnosti
● ekspr. izigrati zadnji adut, zadnjo karto uporabiti najučinkovitejše sredstvo, najboljši pripomoček za uspeh; ekspr. do zadnjega diha se je boril do konca življenja, do smrti; vznes. zadnji dom grob; vznes. v tujini je našel zadnji dom umrl je; evfem. biti v zadnjih izdihljajih umirati; žarg. avtomobil na zadnji pogon s pogonom na zadnja kolesa; vznes. iskati zadnji smisel bistven, najgloblji; ekspr. s to odločitvijo smo ujeli zadnji vlak izkoristili zadnjo priložnost; zadnja beseda ekspr. to je moja zadnja beseda sklep, ki ga ne bom preklical; zadnja beseda znanosti najnovejše dognanje; ekspr. tudi oni še niso rekli zadnje besede še niso povedali, pokazali vsega, kar znajo, zmorejo; premisliti odgovor od prve do zadnje črke od začetka do konca; zadnja hiša manjša soba v kmečki hiši, navadno za spanje; ekspr. iti do zadnjih mej storiti vse, kar se da, ne glede na težave, posledice; pog., ekspr. dobiti jih po zadnji plati po zadnjici; vznes. včeraj smo ga pospremili na njegovi zadnji poti šli smo za njegovim pogrebom; star. zadnjo pot ti rečem zadnjič, zadnjikrat; ekspr. odbila mu je zadnja ura umrl je; ekspr. zadnja ura je prišla čas smrti; ekspr. priti skozi zadnja vrata skrivaj; na nedovoljen, neprimeren, nezakonit način; ekspr. spregovoriti v zadnje slovo ob pogrebu; zastar. narediti zadnje sporočilo oporoko
♦ avt. zadnji most del avtomobila, ki nosi gnani zadnji kolesi in ima v okviru vgrajen diferencial; jur. zadnji opomin pred tožbo; lingv. zadnji samoglasniki samoglasniki, ki se izgovarjajo v zadnjem delu ustne votline; lov. zadnji grižljaj smrekova vejica, ki jo lovec zatakne v gobec uplenjene srne, jelena; obrt. zadnji vbod vbod pri ročnem šivanju, pri katerem sega nit nazaj do polovice vboda pred njim; rel. zadnja popotnica obhajilo za umirajoče; zadnja večerja večerja, ki jo je imel Kristus z apostoli dan pred svojo smrtjo
zádnji -a -e sam.: nekateri so rekli, da je pošten, drugi so trdili, da ni. Prav so imeli zadnji; diplomirala je med zadnjimi; zadnji iz tega rodu; ni še rekel zadnje zadnje besede; pog., ekspr. brcniti koga v (ta) zadnjo zadnjico; nekaj jo teži ali pa je bolna. To zadnje trdi sama; ekspr. boriti se do zadnjega do konca življenja, do smrti; do zadnjega je upala, da pride do zadnjega trenutka; ekspr. vzeli so jim vse do zadnjega popolnoma vse; ekspr. končali so vsi — od prvega do zadnjega; komaj shajamo od prvega do zadnjega (v mesecu); star. k zadnjemu še nekaj besed o pesniku nazadnje; bibl. prvi bodo zadnji in zadnji bodo prvi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 6. 2024.
zagrízenost -i ž (ȋ) ekspr. strastna, nestrpna zavzetost za kaj, zlasti za kako idejo, nazor: vsi so se bali njegove zagrizenosti;
verska, politična zagrizenost / boriti se proti čemu z veliko zagrizenostjo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 6. 2024.
zasúžnjenje -a s (ȗ) glagolnik od zasužnjiti: boriti se proti zasužnjenju / gospodarsko zasužnjenje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 6. 2024.
zlagánost -i ž (á) lastnost, značilnost zlaganega: očitali so mu zlaganost;
boriti se proti zlaganosti družbe
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 6. 2024.
zločínstvenost -i ž (ȋ) knjiž. zločinska dejavnost, kriminal: boriti se proti zločinstvenosti / naraščanje zločinstvenosti kriminalitete; mladostniško prestopništvo in zločinstvenost // zločinskost: zločinstvenost fašizma
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 6. 2024.
zóper [pər] predl. (ọ̑) s tožilnikom - 1. za izražanje odpora, sovražnosti; proti: nahujskali so jih zoper nas; ljudstvo se je dvignilo zoper voditelje; nastopiti zoper rasno razlikovanje / boriti se zoper sovražnika s sovražnikom
- 2. za izražanje nasprotovanja, nesoglašanja: izreči se zoper deklaracijo; zoper predlaganega kandidata je bilo samo nekaj prisotnih; protestirati zoper nove zakone
- 3. za izražanje česa negativnega, čemur se je treba izogibati, česar delovanje, vpliv je treba preprečiti, odvrniti: cepiti otroke zoper davico; posebnega zdravila zoper gripo ni / ukrepati zoper draginjo; rakete zoper točo
- 4. za izražanje neujemanja z merilom, vodilom: to je zoper običaje; delati zoper pravila, predpise; to se je zgodilo zoper njegovo voljo / pregrešila se je zoper vsa pravila vljudnosti
- 5. za izražanje odnosa do česa: biti neodporen zoper okužbo; ta snov je odporna zoper ogenj
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 6. 2024.
ždánovščina -e ž (ā) politični nazori o umetnosti, kulturi, ki jih je po drugi svetovni vojni v Sovjetski zvezi uveljavljal Ždanov: boriti se proti ždanovščini;
obdobje ždanovščine
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 6. 2024.