cepítev -tve ž (ȋ) glagolnik od cepiti:- a) gospodarska cepitev Evrope; svetovnonazorska cepitev; cepitev sveta na bloke; cepitev družbe v razrede
- b) cepitev žlahtne trte na ameriško / cepitev bakterij na nova gojišča
- c) po cepitvi se pojavi na koži boleča oteklina
♦ biol. razmnoževanje najpreprostejših enoceličnih organizmov z razpolovitvijo; fiz. jedrska reakcija, pri kateri se cepijo jedra z veliko atomsko maso in sprošča energija
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 22. 7. 2024.
cepíti in cépiti -im nedov. (ī ẹ́) - 1. po dolgem razsekovati, klati: cepiti drva / lasje, nohti se cepijo / cesta se cepi na dvoje
- 2. ločevati v dele, skupine: spori so začeli cepiti stranko; naše moči se cepijo
♦ fiz. nevtroni cepijo izotop urana - 3. nedov. in dov. vstavljati cepič, požlahtnjevati s cepljenjem: cepiti divjake, vrtnico; cepiti merlot na ameriško trto / cepiti v precep, za lub; pren. cepiti evropsko umetnost na domačo tradicijo
- 4. nedov. in dov. vnašati v telo cepivo: cepiti otroka; cepiti prašiče proti rdečici; zaščitno cepiti / pog. koze cepiti proti kozam
● ekspr. cepiti dlako razčlenjevati problem do nepomembnih malenkosti
cépljen -a -o: cepljena rastlina, trta; cepljeno usnje; biti cepljen proti davici
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 22. 7. 2024.
fisíja -e ž (ȋ) fiz. jedrska reakcija, pri kateri se cepijo jedra z veliko atomsko maso in sprošča energija; cepitev: produkti fisije;
pren. fisija politične skupine
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 22. 7. 2024.
gorívo -a s (í) gorljiva snov za pridobivanje toplote ali za pogon strojev: gorivo bo kmalu pošlo;
gorivo je zgorelo do konca;
nalagati gorivo na ogenj;
oskrbeti se z gorivom;
poraba goriva v motorjih;
vnelo se je skladišče goriva;
natočiti poln tank goriva / plinasto, tekoče, trdno gorivo v plinastem, tekočem, trdnem agregatnem stanju; pogonsko, raketno gorivo
♦ fiz. jedrsko ali nuklearno gorivo snov, katere atomska jedra se cepijo, pri čemer se sprošča energija; člen na gorivo naprava, v kateri se notranja energija goriva izkorišča neposredno za proizvajanje električne energije; geol. fosilno gorivo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 22. 7. 2024.
jêdrski -a -o prid. (ē) - 1. nanašajoč se na pozitivno naelektren središčni del atoma: jedrske raziskave / jedrska energija / jedrski inštitut / jedrska fizika fizika, ki raziskuje atomsko jedro
♦ fiz. jedrska reakcija reakcija med atomskimi jedri ali med atomskim jedrom in osnovnimi delci; jedrske sile sile, ki delujejo med protoni in nevtroni; jedrsko gorivo snov, katere atomska jedra se cepijo, pri čemer se sprošča energija - 2. nanašajoč se na izkoriščanje atomske energije: ladja na jedrski pogon; jedrska bomba; jedrska elektrarna / raketno oporišče z jedrskim orožjem / prepoved podzemeljskih jedrskih eksplozij eksplozij jedrskih bomb
// nanašajoč se na jedrsko orožje: jedrsko oboroževanje / jedrska vojna / publ. spopad med jedrskimi silami
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 22. 7. 2024.
koščíčar -ja m (ȋ) agr. drevo, ki rodi koščičaste sadove: koščičarje cepijo spomladi;
obrezovanje koščičarjev
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 22. 7. 2024.
prekúžiti -im dov. (ú ȗ) (v velikem obsegu) okužiti: bolezenska klica je prekužila vse prebivalstvoprekúžiti se med. okužiti se in pri tem pridobiti določeno odpornost: prekužiti se s povzročiteljem hepatitisa
prekúžen -a -o: otrok, ki so že prekuženi s tuberkulozo, ne cepijo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 22. 7. 2024.
razcèp -épa m (ȅ ẹ́) - 1. glagolnik od razcepiti: povzročiti, preprečiti razcep; po razcepu je postal predsednik na novo nastale organizacije; svetovnonazorski razcep; razcep stranke; razcep sveta na bloke; pisatelj prikazuje razcep med starimi in mladimi / razcep ogljikovodikov; razcep števila
- 2. razcepljenost: razcep v društvu se je še poglobil; razcep škoduje ugledu stranke
- 3. reža, ki nastane pri cepljenju: zabiti zagozdo v razcep
- 4. vsaka od cest, prog, ki nastane z razcepitvijo ceste, proge: voziti po desnem razcepu
// kraj, prostor, kjer se cesta, proga razcepi: na razcepu je kažipot - 5. psiht. nenormalna, navadno bolezenska zveza, povezava med duševnimi dejavnostmi: razcep mišljenja / razcep osebnosti pojav, da se kdo čuti in vede kot dvojna, večkratna osebnost
● knjiž., redko razcep med osebnimi in skupnimi interesi nasprotje
♦ anat. razcep arterije, sapnika; fiz. razcep jedrska reakcija, pri kateri se cepijo jedra z veliko atomsko maso in se sprošča energija
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 22. 7. 2024.
razdvájati -am nedov. (ā) - 1. ločevati v dele, skupine: spori so začeli razdvajati stranko; zaradi različnih pogledov se razdvajajo / naše moči se razdvajajo cepijo
// spravljati narazen: razdvajati pretepače; gruča se je začela razdvajati
// knjiž. ločevati: razdvajati meso od kosti / potok razdvaja njuno zemljo - 2. publ., z oslabljenim pomenom izraža stanje, kot ga določa samostalnik: deželo, svet razdvajajo velike socialne razlike
razdvajajóč -a -e: spor, razdvajajoč obe družini, je že pozabljen
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 22. 7. 2024.
reáktorski -a -o prid. (á) nanašajoč se na reaktor: reaktorski center inštituta;
reaktorski prostor / reaktorski pogon ladje / reaktorski fizik, strokovnjak / reaktorska sredica osrednji del reaktorja z jedrskim gorivom, v katerem se cepijo atomska jedra
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 22. 7. 2024.
sredíca -e ž (í) notranji, mehki ali mehkejši del kruha, peciva: pojedel je sredico, skorjo pa pustil;
gosta, mehka, suha sredica / krušna sredica // notranji, mehki ali mehkejši del česa sploh: sredica plodu, sira
● ekspr. do sredice srca jo je prizadelo zelo
♦ anat. ledvična sredica notranji del ledvice; bot. listna sredica del lista med zgornjo in spodnjo listno povrhnjico; fiz. reaktorska sredica osrednji del reaktorja z jedrskim gorivom, v katerem se cepijo atomska jedra; les. sredica notranja plast ivernih, panelnih, vezanih plošč
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 22. 7. 2024.
tnálo -a s (á) - 1. nerazsekan večji kos debla, na katerem se sekajo, cepijo drva: zasaditi sekiro v tnalo; sekati drva na tnalu; grčavo, veliko tnalo; neroden je kot tnalo
● dati, položiti glavo na tnalo nekdaj biti kaznovan z obglavljenjem; njegove obtožujoče besede so padale po njej kakor sekira po tnalu bile izrečene brez prizanašanja, usmiljenja
// navadno s prilastkom temu podoben podstavek, na katerem se seka, reže: presekati kost na tnalu / kleparsko, mesarsko tnalo - 2. prostor za sekanje, cepljenje drv: pospraviti tnalo; pripeljati drva na tnalo
- 3. slabš. neumen, okoren človek: izšolala ga bosta, da ne bo tako tnalo kot onadva / kot psovka tnalo neotesano
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 22. 7. 2024.