Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 28. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 5. 2024.

1. 1. kraj ali predmet, do katerega se hoče priti: hoditi, tavati brez cilja; priti na cilj; končno sva na cilju; cilj potovanja je Dubrovnik
   ♦ šport. prvi priteči skozi cilj natanko označeni konec tekmovalne proge
   // predmet, v katerega se strelja, tarča: strel zgreši cilj / streljanje v cilj; pren. v debati je streljal mimo cilja
2. 2. kar se hoče doseči s prizadevanjem: imeti svoj cilj; strateški, vzgojni cilj; njegovi visoki cilji; cilj življenja; postavil si je za cilj, da zmaga; ne izbira sredstev za dosego cilja / neprav., v prislovni rabi kopati jarke v cilju izsuševanja terena zaradi izsuševanja

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 5. 2024.

Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 28. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 5. 2024.

cíljno prisl. (ȋ)
ciljno naravnani ukrepi; ciljno usmerjene raziskave; Tudi v sprejetih sklepih sta bila poudarjena strateško razmišljanje in ciljno vodena univerza, še posebno njena vloga v vseživljenjskem učenju, kar sicer tudi izhaja iz bolonjske deklaracije

Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 28. 5. 2024.

1. 1. rel. dogodek, ki se ne da razložiti z naravnimi zakoni: godili so se čudeži; storiti čudež; verovati v čudeže / ekspr. storim, kar morem, čudežev pa ne znam delati; pren. čudež umetniškega ustvarjanja
   // ekspr. nenavaden, izreden dogodek ali naključje: če se ne zgodi čudež, je izgubljen; čudež je, da še živi; pismo je le po čudežu prišlo na cilj / v povedno-prislovni rabi čudež je bil(o), da je ostal živ
2. 2. ekspr. kar zaradi izredne dovršenosti, popolnosti vzbuja občudovanje: ta stroj dela čudeže; operacija je bila pravi čudež moderne medicine / luč, ta najpreprostejši in najskrivnostnejši čudež
3. 3. zastar. začudenje, presenečenje: od čudeža godcem roke so zastale (F. Prešeren)

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 5. 2024.

Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 28. 5. 2024.

1. 1. ki ima pozitivne lastnosti, zlasti v moralnem pogledu: dober človek; fant je dober in pošten / daje jim dober zgled; ima veliko dobrih lastnosti; dobro dejanje, delo / pog. bodi dober z menoj prizanesljiv, usmiljen; je iz dobre družine; ima dobro vzgojo
   // ki ima pozitivne lastnosti v odnosu do ljudi: dober sosed; vedno je bil dober z nami; srčno dober; dober kot duša, kot kruh / živijo v dobrih odnosih; želi si kake dobre besede / v nagovoru bodite tako dobri in nas obvestite
2. 2. s širokim pomenskim obsegom ki ima zaželeno lastnost, kakovost v precejšnji meri: dobri čevlji; dober papir ne vpija črnila; dober radijski sprejem; dober zrak; povsod so speljane dobre ceste; dobra zemlja / dobra hrana okusna; izdatna, obilna; točimo dobro vino / operacijo bo prenesel, ker ima dobro srce zdravo, močno
   // knjiga je pisana v dobrem jeziku pravilnem, izrazno bogatem
   // kot voščilo pri jedi dober tek, pri kakem delu dobro srečo želim; žarg., lov., kot voščilo za uspešen lov dober pogled
   // ki v precejšnji meri izpolnjuje dolžnosti ali delovne zahteve: dober državljan; on je dober oče / dober delavec bi to naredil v polovičnem času / biti dober delavec prizadevno, uspešno delati; ta zdravnik je dober diagnostik / dober prevodnik toplote
   // glede na določene zahteve uspešen, učinkovit: naredil je dober načrt za delo; dal mu je dober nasvet; vodi dobro politiko / dober začetek
3. 3. ki glede na možni razpon dosega precejšnjo pozitivno stopnjo: dobra kakovost; dobra prehranjenost organizma; dobro razumevanje snovi / dosegli so dobre rezultate; hiša je v dobrem stanju / midva sva dobra znanca, prijatelja / po eni uri dobre hoje smo prišli na cilj hitre, urne
   // precejšen, obilen: ima dobre dohodke; delo je težko, zaslužek je pa dober; dobra letina / predstava je imela dober obisk
4. 4. ki prinaša ugodnosti, veselje: dobra novica; poznam dobre in slabe strani potovanja z avtomobilom; to je za vas dobro znamenje / živi v zelo dobrih razmerah; pri njem ima dobro življenje / film je doživel dobro kritiko pozitivno, pohvalno; ohranili so ga v dobrem spominu; o njem imam dobro mnenje / kot pozdrav: dober dan! dober večer! dobro jutro!
   // ki prinaša precejšnje gmotne koristi: ima dober poklic, položaj; napravil je dobro kupčijo
5. 5. navadno v povedni rabi ki glede na kak kriterij, normo, zahtevo ustreza, zadovoljuje: pritisk imate dober, ni se vam treba zdraviti; sin je še kar dober, hči je slabša; naloga bo dobra, lahko jo oddaste / za kuharja bo že dober; nizki čevlji niso dobri za v hribe; ta obleka je še čisto dobra za v šolo
6. 6. navadno v povedni rabi veljaven, uporaben: stari vozni listek ni več dober; ta znamka ni dobra za pismo / kolo je še dobro; mleko ni več dobro je pokvarjeno, neužitno
7. 7. v povedni rabi ki ugodno vpliva, koristi: počitek po delu je dober; čaj je dober proti prehladu; mleko je dobro za otroke / prevelika strogost ni dobra / gumijasti podplati so dobri za v dež
8. 8. z izrazom količine ki nekoliko presega točno mero: dober meter visok steber; posoda drži dobrega pol litra; do mesta je dobro uro / tako sodi dober del naše kritike precej velik, precejšen; opravila sta dober kos poti / star. čakam ga že dober čas precej dolgo
9. 9. pog., v povedni rabi, s širokim pomenskim obsegom izraža
   1. a) stanje, ki je v nasprotju s prejšnjim, navadno pozitivno: še dva dni boš ležal, pa boš dober zdrav; ti si že dober, mene pa še vse čaka si prestal neprijetnosti, težave; še ta izpit, pa sem dober; s tobakom sem dober za pol leta založen, preskrbljen; ekspr. če te zalotijo, si dober za dve leti boš zaprt; še malo se bo jezila, pa bo dobra pomirjena
   2. b) občudovanje, priznanje: dober je, da je zdržal toliko časa; dober je, da ni povedal / dobra je, da si upa pogumna
   3. c) ekspr. nevoljo, grajo: ti si pa dober, lahko bi mi prej povedal; ta je pa dobra, vsak bi že rad gospodaril!
      ● igralec je imel včeraj dober dan dobro je igral; ta hiša je na dobrem glasu ljudje imajo ustaljeno pozitivno mnenje o njej; pog. ima dober jezik spretno govori, dober nos bistro, pravilno predvideva; star. prodati dober kup poceni; pog. vedno so si bili dobri v prijateljskih odnosih; pog. že dalj časa sta si dobra se imata rada; v sili sem mu bil tudi jaz dober je mene prosil za pomoč; pog. on je dober za družbo družaben, zabaven; reci zanj dobro besedo priporoči ga; zavzemi se zanj; z dobro besedo pri njem nič ne opraviš s prijazno izraženo željo, zahtevo; ekspr. ima dobro glavo se lahko uči; pog. ona je dobrih rok radodarna; otrok je v dobrih rokah zanj skrbijo skrbni ljudje; to je storil v dobri veri v prepričanju, da je tako prav; posodil jim je v dobri veri, da bodo vrnili v trdnem prepričanju; biti dobre volje veselo razpoložen; pokazati dobro voljo za kaj pripravljenost; zgubil je dobro ime ni več spoštovan; on je dobrega srca, ima dobro srce je usmiljen, dobrohoten; konec dober, vse dobro; naglica ni nikjer dobra ni koristno, če se kaj opravi hitro, brez preudarka; prisiljena reč ni dobra če mora kdo kaj storiti proti svoji volji, ima to navadno slabe posledice
      ♦ bot. dobra misel zdravilna rastlina z drobnimi škrlatnimi cveti, Origanum vulgare; jur. misija dobre volje delegacija, ki jo pošlje kaka država v drugo, da izboljša medsebojne odnose; rel. dobro delo dejanje, narejeno iz ljubezni do ljudi; šol. dober uspeh uspeh s povprečno oceno dobro; prav dober uspeh uspeh s povprečno oceno prav dobro

dôbro 
1. 1. prislov od dober: dobro gospodariti; dobro misliti o ljudeh; sadje je letos dobro obrodilo; dobro postavljeno vprašanje; vročino dobro prenaša; umil si se dobro, še počeši se; dobro vzgojen otrok; dobro zaslužiti / vse se je dobro končalo srečno, uspešno; rad dobro jé in pije; dobro kuha; blago se dobro nosi je trpežno in se ne mečka; za v sneg se dobro oblecite v topla oblačila; udarce ste dobro prenesli; dobro prodati po visoki ceni; vidi in sliši dobro razločno, jasno; tu ljudje dobro živijo v izobilju, lagodno
2. 2. izraža precejšnjo temeljitost dejanja: posodo dobro očistite in posušite; dobro je poslušal, kaj bo povedal; publ. iz dobro poučenih krogov se je zvedelo; dobro znan obraz / dobro pritrditi močno, trdno; dobro shranite varno
   // ekspr.: dobro si ga ugnal; dobro ste se držali / kot podkrepitev dobro veš, da ne morem
   // star. precej, zelo: dobro dolgo smo ga čakali; dobro hitro je hodil
3. 3. z dovršnim glagolom poudarja pravkaršnjo izvršitev dejanja: ni še dobro sedla, že so ji dali novo delo; zbudili so jo, ko je komaj dobro zaspala
4. 4. v povedni rabi izraža
   1. a) primernost, koristnost česa: zate bo dobro, če boš delal; najbrž bi bilo dobro, če bi mu dali injekcijo; dobro bi se bilo posvetovati še z drugimi / če boš govoril resnico, bo dobro / zdaj ni dobro molčati ne sme se
   2. b) v zvezi z bi (obzirno) željo, trditev: dobro bi bilo malo manj govoriti, pa več delati; ta njegov predlog bi bilo dobro upoštevati; dobro bi bilo, da bi začeli
   3. c) precejšnjo zadovoljivost razmer, okoliščin: pri vas je zdaj dobro, ne morete se pritoževati
   4. č) s smiselnim osebkom v dajalniku precejšnjo zadovoljivost psihičnega, zdravstvenega ali gmotnega stanja: dobro mi je; malo si odpočij, pa ti bo bolje
5. 5. nav. elipt. izraža
   1. a) zadovoljstvo nad čim: dobro, da si ostal doma; dobro, da ni zamudil
   2. b) začudenje, presenečenje nad čim: dobro, da vse zmore; še dobro, da ga poslušajo
6. 6. v medmetni rabi izraža
   1. a) soglasje, privolitev: mi bomo tudi šli z njimi. Dobro; dobro, pa naj bo po tvojem
   2. b) zadržano pritrjevanje: dobro, drugače tudi narediti nisi mogel; dobro, kaj si pa drugega hotel
   3. c) nevoljno sprijaznjenje s čim: dobro, bom vsaj vedel, pri čem sem; dobro, zdaj vsaj vidim, kaj je na stvari
      ● pijača mu je dobro dela prijala, koristila; dobro mu dene, če ga hvalijo všeč mu je, ugaja mu; dobro se jim godi so, živijo v dobrih gmotnih, zdravstvenih razmerah; ne počuti se dobro ne čuti se zdravega; pri vas se dobro počuti se mu zdi prijetno, domače; pog. v matematiki je dobro podkovan jo temeljito obvlada; pog. pri meni je dobro zapisan o njem imam ugodno mnenje; dobro se mu zdi, da ste prišli veseli ga; z njim ni dobro češenj zobati imeti opravka
      ♦ šol. fizika: dobro; zemljepis: prav dobro

dôbri -a -o sam.: pomagal je dobrim in slabim; ekspr. ta je pa dobra! česa takega nisem pričakoval; dobro in zlo; pri omenjanju pokojnega sosed, bog mu daj dobro, je bil čuden mož; do dobrega se seznaniti s problemom temeljito, popolnoma; delati za dobro naroda blaginjo, blagostanje; pog. on vse za dobro vzame ne pripisuje slabega namena ravnanju, dejanjem ljudi, čeprav so zanj neugodna; v njegovo dobro sem to storil korist, prid; 100 din imam še v dôbrem in dóbrem jih moram še dobiti; storil je dosti dobrega; to ne pomeni nič dobrega / kot nagovor kaj bo dobrega kakšne novice prinašate; kaj želite
♦ fin. v dobro desna stran, kolona v knjigovodskih kontih, kamor se vpisujejo odobritve; knjižiti v dobro; šol. dobiti dobro v matematiki pozitivno oceno, ki je za eno stopnjo višja od zadostne; dobiti prav dobro iz fizike drugo najvišjo pozitivno oceno; prim. boljši

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 5. 2024.

1. 1. z iztegnjeno roko ali s kakim predmetom priti do česa: copate so bile tako daleč pod posteljo, da jih je komaj dosegel; ne dosežem dna; otrok komaj doseže do kljuke; ne morem doseči na omaro; daj mi palico, ne dosežem z roko / vrv je prekratka, da bi dosegla do dna segla; pren. s pogledom doseči kaj; hiše z očesom ni mogel doseči
2. 2. zvečati se do določene mere, navadno v višino: reka je dosegla kritično točko; drevo je doseglo pet metrov; v tistem času je dosegel imperij največji obseg / industrija je dosegla stopnjo, ko brez modernizacije ne bo mogla povečati storilnosti; razposajenost je dosegla vrhunec
3. 3. s premikanjem priti kam, do česa: dekle je v hrbtnem plavanju doseglo nasprotni breg; kmalu so dosegli gozd in se skrili v njem / vlak je dosegel prve mestne hiše / zasledovalci ga bodo kmalu dosegli dohiteli in ujeli; pren. njegov glas me ni dosegel
4. 4. s prizadevanjem, dejavnostjo priti do česa: doseči zaželeni cilj, svoj namen; dosegel je doktorski naslov; doseči visoko izobrazbo; na tekmovanju so dosegli drugo mesto; z vztrajnostjo se vse doseže; če bi bili enotni, bi lahko kaj dosegli; dosegel je, da so ga sprejeli na delo / kakšen učinek je dosegel s tem / doseči veliko hitrost
   // z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dovršitev dejanja, ki ga določa samostalnik: doseči napredek, porast, priznanje, sporazum, uspeh; doseči soglasje z dogovorom; doseči zmago zmagati
   // doseči gol dati gol
   // priti do česa, dočakati, doživeti: dosegel je izredno čast; doseči umetniški višek, vrhunec slave / doseči visoko starost
5. 5. v celoti opraviti, izpolniti: upamo, da bomo predvideni izvoz dosegli; doseči normo
   ● publ. listi dosežejo velikost dlani zrastejo do velikosti dlani; pogorje doseže višino dva tisoč metrov je visoko do dva tisoč metrov; v znanju ga ni nihče dosegel mu ni bil enak; z dobroto pri njem vse dosežeš če si z njim dober, naredi vse, kar želiš
   ♦ šport. dosegel je dober, rekorden čas rezultat pri hitrostnem športu; doseči pravico za vstop v finale

doséžen -a -o: cilj je dosežen; dohodki, doseženi v lanskem letu; doseženi rezultati; razveljaviti doseženi sporazum; vesel je doseženega uspeha

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 5. 2024.

1. 1. knjiž. priti, prispeti: vojaki so dospeli na bojišče; dospeti do gozda; ladja dospe na cilj; hitela sta in v mesto sta dospela ravno opoldne; proti jutru smo dospeli domov / iz mesta so dospele novice; pren. moje trpljenje je dospelo do vrha; stvar je dospela do kritične točke
2. 2. ekon., fin., navadno v zvezi z dolg, menica priti do dneva, termina, ko je treba plačati: menice so dospele; dajatev, dolg dospe v plačilo 1. januarja

dospévši zastar.: dospevši do vrha, se je oddahnil

dospèl in dospél -éla -o: dospeli rokopisi; plačati dospele anuitete

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 5. 2024.

1. 1. organizirana skupina ljudi, ki ima skupne cilje in deluje po določenih pravilih: ustanoviti, razpustiti društvo; pristopiti k društvu; biti, delati v društvu; cerkvena, dijaška, strokovna društva; predsednik društva; občni zbor društva; sprejeti pravila društva / avto-moto društvo; čebelarsko društvo; prostovoljno gasilsko društvo; kulturno-prosvetno društvo; planinsko, telesnovzgojno, turistično društvo; društvo književnikov / Društvo prijateljev mladine
   ♦ zgod. Društvo narodov po prvi svetovni vojni ustanovljena organizacija večjega števila držav, katere cilj je bil krepiti sodelovanje med narodi in ohraniti mir na svetu
2. 2. zastar. druščina, družba: ni mogel živeti brez veselega društva / potovati v društvu ljubeznivih dam

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 5. 2024.

družínska polítika -e -e ž (ȋ, í)
skupek načel in ukrepov za izboljšanje razmer in kakovosti življenja v družinah: ukrepi družinske politike; Cilj je kompleksna družinska politika, to je celovitost tako na socialnem, ekonomskem, pravnem, pedagoškem in tudi pokojninskem področju

družínski zdravník -ega -a m, člov. (ȋ, í)
zdravnik, ki se ukvarja z zdravstveno oskrbo vseh članov družine: Družinski zdravnik se za svojega bolnika pogosto še posebej žrtvuje; če je treba, gre tudi sredi noči k obolelemu človeku

Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 28. 5. 2024.

1. 1. ki vzbuja dvom: uspeh akcije je še dvomljiv; dvomljiva kakovost; dajal je dvomljive obljube; dvomljiva prognoza bolezni / ne hodi v hribe ob tako dvomljivem vremenu nestalnem
2. 2. ekspr. ki vzbuja dvom, navadno o moralni neoporečnosti: to so dvomljivi ljudje; pogosto so ga videvali v družbi dvomljivih žensk / tekst dvomljive vrednosti / svoj cilj je skušal doseči tudi z nekoliko dvomljivimi sredstvi
   ♦ ekon. dvomljiva terjatev terjatev, o katere poravnavi se dvomi; šah. pozicija črnega je zelo dvomljiva

dvomljívo prisl.: dvomljivo si ga je ogledoval / v povedni rabi še zmeraj je dvomljivo, ali se bo to srečno končalo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 5. 2024.

1. 1. ki obstaja v enem primerku: to je edini izhod iz dvorane; bila je njegov edini otrok; dal mu je edino hčer za ženo / edini izhod iz stiske; to je še edina možnost, da bi preprečili nesrečo; edino upanje / ekspr. edina sreča, da si prišel
2. 2. ki je omejen samo na navedeno: edina izvoda dragocene knjige hrani naša knjižnica; to so bile edine besede, ki jih je spregovoril
   // ekspr., v prislovni rabi, zapostavljen poudarja omejenost na navedeno: on edini je prišel na cilj; vi edini mi morete pomagati; vznes. ljubezen edina prenese take težave / enega edinega človeka poznam, ki to ve; sam.: mi nismo edini, ki vam ne verjamemo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 5. 2024.

ekolóška bómba -e -e ž (ọ̑, ọ̑)
velika nevarnost za naravo, življenjsko okolje: Ker gre lahko za pravo ekološko bombo, so gradbinci dela ustavili

ekolóška kmetíja -e -e ž (ọ̑, ȋ)
kmetija, na kateri se prideluje hrana v prizadevanju za varovanje, ohranjanje narave, življenjskega okolja; biokmetija, ekokmetija: Nekatere ekološke kmetije so usmerjene zgolj v pridelovanje, nekatere pa kmetijstvo povezujejo tudi s turizmom in izobraževanjem

ekolóška rénta -e -e ž (ọ̑, ẹ̑)
renta, ki jo dobiva prizadeta pravna ali fizična oseba od povzročitelja razvrednotenja okolja ali nevarnosti za okolje in s tem za zdravje ljudi: Po stari pogodbi so ljudje v bližini odlagališča upravičeni do izplačila ekološke rente še šest let po zaprtju deponije

ekolóška tŕžnica -e -e ž (ọ̑, ȓ)
tržnica, na kateri se prodajajo izdelki, pridelani predvsem brez uporabe kemičnih ali drugih umetnih sredstev, v prizadevanju za varovanje, ohranjanje narave, življenjskega okolja; ekotržnica: Na petih hektarjih pridelajo hrano zase in za prodajo, večinoma na sobotni ekološki tržnici v Ljubljani

ekolóški ôtok -ega -óka m (ọ̑, ó ọ́)
manjša površina, navadno v naselju, z zabojniki za ločeno zbiranje odpadkov; ekootok: Ekološki otoki z zabojniki za ločeno odlaganje stekla, papirja in embalaže so prevečkrat predaleč, jih je premalo ali pa jih sploh še ni

ekolóški prideloválec -ega -lca [pridelovau̯ca] m, člov. (ọ̑, ȃ)
kdor kaj prideluje predvsem brez uporabe kemičnih ali drugih umetnih sredstev, v prizadevanju za varovanje, ohranjanje narave, življenjskega okolja; biopridelovalec, ekopridelovalec: Ni dovolj le neposredno plačilo na hektar, temveč je treba ekološke pridelovalce spodbuditi k uspešnejšemu trženju in razviti trg

ekolóški znák -ega -a m (ọ̑, ȃ)
oznaka kot izraz okoljevarstvene ozaveščenosti: Mednarodni ekološki znak Modra zastava predstavlja simbol urejenosti in varnosti naravnega kopališča, ki mora za to izpolnjevati 26 meril

ekolóško kmetíjstvo -ega -a s (ọ̑, ȋ)
kmetijstvo, ki prideluje hrano predvsem brez uporabe kemičnih ali drugih umetnih sredstev, v prizadevanju za varovanje, ohranjanje narave, življenjskega okolja; biokmetijstvo, ekokmetijstvo: Po naravnih danostih ima Slovenija, kot pravijo na resornem ministrstvu, naravnost odlične možnosti za pospešen razvoj ekološkega kmetijstva

ekolóško prisl. (ọ̑)
ekološko pridelana hrana; Zakaj za ekološko najbolj sporne projekte ni presoj vplivov na okolje?

Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 28. 5. 2024.

1. 1. sorazmerno samostojen del celote, prvina: razstaviti pripravo na elemente; gradbeni, konstrukcijski, montažni element
   // sestavni del, sestavina: točka, premica in ravnina so elementi geometrije; to so bistveni elementi obravnavanega problema / smučarskih skokov ni mogoče trenirati po elementih / nasprotujoči si elementi njegovega značaja
   // s prilastkom po čem značilen sestavni del česa: združil je različne stilne elemente; baladni, lirski, realistični element literarnega dela; dekorativni element stavbe; vnašati folklorne elemente / luč je pomemben element Župančičeve poezije / v njegovem govoru je bilo čutiti elemente italijanščine; slovenski etnični element v Avstriji prebivalci slovenske narodnosti
2. 2. mn. bistveni, osnovni del: spoznati elemente fizike; dobiti najvažnejše elemente znanja iz slovnice / porajajo se elementi nečesa novega
3. 3. faktor, činitelj, dejavnik: kooperacija je zelo pomemben element v blagovni proizvodnji; elementi, ki vplivajo na razvoj odnosov med sosednima državama; vpliv gospodarskih, kulturnih elementov na oblikovanje zavesti
4. 4. slabš., s prilastkom človek kot član družbe: razkrinkati špekulantske elemente; obvarovati kaj pred nezdravimi, tujimi elementi; asocialni, neodgovorni, nevarni, protidržavni elementi
5. 5. kem. snov, ki se ne da kemično razstaviti na enostavnejše snovi: odkrili so nov element; halogeni, radioaktivni element; atomska masa elementa; valenca elementa
6. 6. star. zemlja, voda, zrak ali ogenj kot naravna sila: voda je strašen element, kadar se razlije; v boju z elementi je moral prenesti nečloveške napore; divjanje naravnih elementov / riba lahko živi samo v svojem elementu v vodi
   ● pog. biti v (svojem) elementu biti razvnet, navdušen ob opravljanju priljubljenega dela; biti zelo dobro razpoložen
   ♦ bot. florni element rastline, značilne za določeno področje; elektr. kontaktni element osnovni del stikalnega aparata; strojn. strojni elementi deli, ki se v enaki ali podobni obliki rabijo pri izdelavi različnih strojev, naprav; voj. elementi streljanja podatki, po katerih se naravna orožje pri streljanju na cilj

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 5. 2024.

1. 1. eden, skupen za več stvari, za kako celoto: podjetji imata enotno upravo; enotno poveljstvo za vse oddelke / izdelati za mesto enoten urbanistični načrt; enoten program za razvoj turizma / država ima enoten jezik
   // za vsakega, pri vsakem enak: vstopnice se prodajajo po enotni ceni; enotno povišanje cen / vse knjige imajo enotno vezavo; popolnoma enotno izvajanje vaje
2. 2. ki ni razcepljen, razdeljen na več vrst ali skupin: koalicija se je med vojno spremenila v enotno fronto; demokratične sile so se povezale v enotno gibanje / v tistem času je bil jezik še enoten; razvoj različnih tkiv iz enotnega tkiva / zaokrožiti zemljišče v enoten kompleks strnjen, zaključen
   // katerega člani imajo skupen cilj, soglašajo: enoten delovni kolektiv; armada je ostala enotna; imajo popolnoma enotno vodstvo / publ. glede tega vprašanja smo si bili vsi enotni edini
   // nav. mn. ki si ne nasprotuje med seboj: priti do enotnih pogledov na kaj; vzgojno prizadevanje očeta in matere naj bo enotno
3. 3. ki je enakih, istovrstnih sestavin: gorski svet z enotno geološko strukturo / po izobrazbi enoten kolektiv; etnično enotna država
   // katerega sestavni deli se med seboj dopolnjujejo, podrejajo celoti: enotna notranjost stavbe; stilno enotna knjiga
   ● enoten kruh kruh iz enotne moke; enotna cena obvezna, predpisana cena, po kateri se določeno blago prodaja ali kupuje; enotna moka pšenična moka, ki vsebuje normalno količino otrobov
   ♦ jur. enotna kazen ena kazen za več kaznivih dejanj istega storilca ob sojenju za vsa skupaj; ped. enotna obvezna šola obvezna šola, ki dela po enotnem učnem programu in zajema vse učence določene starosti ne glede na spol ali socialni izvor

enôtno prisl.: enotno nastopiti; roman ne učinkuje enotno

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 5. 2024.

1. 1. filoz. nazor, oprt na Epikurov filozofski nauk, po katerem je cilj človeškega življenja sreča: epikureizem spada k helenističnim materialističnim filozofijam
2. 2. nav. slabš. način življenja, ki teži za telesnim uživanjem in udobnostmi, uživaštvo: prevladujoča nota romana je epikureizem

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 5. 2024.

1. 1. filoz. nazor, oprt na Epikurov filozofski nauk, po katerem je cilj človeškega življenja sreča: epikurejstvo in stoicizem
2. 2. nav. slabš. način življenja, ki teži za telesnim uživanjem in udobnostmi, uživaštvo: popolnoma se je vdal čutnosti in epikurejstvu; rafinirano epikurejstvo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 5. 2024.

étnično číščenje -ega -a s (ẹ́, í)
načrtno uničevanje narodnostnih, rasnih ali verskih skupin: Etnično čiščenje je hud zločin, pa naj je cilj ali le taktična poteza

Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 28. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 5. 2024.

1. 1. področje, kjer se spopadata sovražni vojski: poslali so ga na fronto; zaledje in fronta / fronta se pomika proti središču države; držati, prebiti, utrditi fronto / fronta je razpadla; oskrbovati fronto / pasti na fronti
   // publ., s prilastkom področje delovanja, udejstvovanja: ofenziva nasprotnikov se razvija na ideološki fronti; zboljšati stanje na naši kulturni fronti
2. 2. s prilastkom skupnost strank ali posameznikov, ki imajo isti cilj: vključiti se v enotno delavsko, nacionalno fronto; fronta demokratičnih sil za osvoboditev / ljudska fronta demokratične stranke in skupine okoli komunističnih partij za boj proti fašizmu po 1935; Osvobodilna fronta (slovenskega naroda) slovenska narodnoosvobodilna organizacija, ustanovljena 27. aprila 1941
3. 3. drug poleg drugega stoječi predmeti ali objekti; vrsta, črta: čoln drsi pred fronto ladij; za belimi ovčicami na zahodu je temna fronta oblakov
4. 4. star. prednja stran (stavbe), pročelje: hiša je s fronto obrnjena na ulico; fronta palače
5. 5. meteor., navadno v zvezi atmosferska fronta mejno področje med zračnima gmotama, ki se razlikujeta zlasti po temperaturi, vlagi, oblačnosti: atmosferska fronta se pomika iznad Atlantika proti Evropi / hladna fronta del atmosferske fronte, kjer prodira hladen zrak; topla fronta del atmosferske fronte, kjer se nariva topel zrak
   ● boriti se na dveh frontah biti dejaven na dveh različnih področjih; ekspr. podpreti, premagati koga na celi fronti popolnoma, v celoti; publ. znajti se na skupni fronti imeti skupen cilj; publ. lotiti se boja proti nepismenosti na široki fronti vsepovsod
   ♦ gled. odrska fronta panoramske kulise, ki stojijo pred horizontom; zgod. druga fronta novo zahodno bojišče proti hitlerjevski Nemčiji po izkrcanju v Normandiji; soška fronta v prvi svetovni vojni med Avstrijo in Italijo ob Soči

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 5. 2024.

1. 1. izraža voljo, željo osebka
   1. a) z nedoločnikom da sam uresniči dejanje: dokler živim, hočem biti gospodar v hiši; z njim noče imeti nobenega opravka; oče mu noče izročiti posestva; ni me hotel spoznati; on hoče storiti to; otrok se noče učiti / s poskusom so hoteli dognati, če je teorija pravilna; ravnokar vam je hotel telefonirati / že večkrat smo vam hoteli kaj dati; spet bi hotel biti srečen želel
      // elipt., v glavnem stavku človek marsikaj hoče, a ne more vsega uresničiti; saj veš, zakaj hočem (iti) v tujino; v odvisnem stavku: lahko daš, kar sam hočeš (dati); ne gre, da bi hodil, kadar in kamor bi hotel; ni se mogel upijaniti, četudi je hotel / pa pojdi, če hočeš; udaril sem te, ne da bi hotel; pren. odprl sem knjigo, kjer se je sama hotela; pesn. srce, kam hočeš
   2. b) z odvisnim stavkom da kdo drug uresniči dejanje: hočejo, da bi bil jaz gospodar; po vsej sili so hoteli, da bi jim izdal tovariše; tako bo, kot jaz hočem / ali hočeš, da ga pokličem / elipt.: če hočeš, ti preberem kako pesem; pomagala jim je, dokler so hoteli; ubogati jo boš moral, kadar bo hotela
      // ekspr. izraža možnost uresničitve česa, navadno nezaželenega: glej ga, vse mi hoče pojesti; ali res hočeš, da plačava kazen zaradi tvoje lahkomiselnosti
      // ekspr., v zvezi z bi izraža omiljeno zapoved, prošnjo: bi mi hotel dati vode; ali bi se hotel malo lepše obnašati
2. 2. imeti voljo, željo, zahtevo po čem: hoče več prostega časa; otrok hoče kruha; hoče novo obleko; ali hočeš večerjati, večerjo / v vljudnostnem vprašanju »hočete še malo vina?« »Prosim.« / hočejo ga za predsednika; njo hoče za ženo / za to delo hoče preveliko plačilo zahteva; pog. koliko hočeš za hišo koliko jo ceniš; pren. vojna hoče žrtev
   // ekspr., z dajalnikom, navadno v zvezi s kaj, nič delati, prizadejati, navadno kaj slabega: kaj se jeziš, kdo ti pa kaj hoče; pustite človeka, če vam nič noče / hoče mu samo dobro prizadeva si za njegovo korist
3. 3. nav. ekspr., navadno v nikalni obliki, z nedoločnikom izraža, da dejanje kljub zaželenosti (razmeroma dolgo časa) ne nastopi: dežja noče biti; te noči noče in noče biti konec; jed se noče ohladiti; otroci se niso in niso hoteli prebuditi; ko bi sonce že hotelo zaiti; brezoseb. noče se zdaniti / mokra drva nočejo goreti; otrok noče rasti
4. 4. ekspr., z nedoločnikom izraža nastopanje dejanja: prestregel sem ga, ko se je hotel zrušiti s konja; elipt. odpravili smo se, ko je sonce že hotelo za goro / obleka se hoče že trgati; čeprav se mu je že hotelo dremati, je pogovor slišal; brezoseb., pog. slabo mi če biti / hoteli so popokati od smeha; od strahu ji je hotela zastati kri v žilah
5. 5. pog., v vprašalnem stavku, z nedoločnikom izraža možnost, negotovost, nujnost: kaj č(e)mo mu pa dati kaj (naj) mu pa damo, kaj bi mu pa dali; ali č(e)mo iti; kako ti čem pomagati; ne vem, če jim čem sporočiti / elipt. molčal sem, kaj sem pa hotel
   // ekspr., z vprašalnim prislovom izraža nemožnost, nepotrebnost: kako čem iti, saj nimam čevljev kako naj grem; kaj mi češ denar pošiljati, ko ga še sam nimaš kaj bi mi denar pošiljal; kako ti čem pomagati, če sam nič nimam
6. 6. pog., ekspr., z dajalnikom, v zvezi s kaj pomagati, koristiti: kaj mi če zdaj denar, prej bi ga potreboval; kaj mi (ho)če hiša, če ne morem stanovati v njej; kaj ti če to
7. 7. v zvezi z reči uvaja
   1. a) povzetek bistvene vsebine povedanega: hočem reči, da to ni res; ti torej hočeš reči, da nič ne delamo / kaj hočeš reči s temi besedami
   2. b) natančnejšo določitev, dopolnitev povedanega: bilo je dobro, hočem reči, zelo dobro; ljudje, hočem reči, nekaj znancev, mi pravi Anton
8. 8. v medmetni rabi, v zvezi s kaj izraža sprijaznjenje z danim dejstvom: ukaz je, kaj hočemo; res je, kaj pa hočem, ko je res; kaj se hoče, star sem že; to je žalostno, a kaj se hoče
9. 9. v prislovni rabi, v tretji osebi, z oziralnim zaimkom ali prislovom izraža nedoločnost, poljubnost, posplošenost: kakor pač hoče, naj bo, meni je vseeno; naj stori, kakor hoče kakorkoli; naj se zgodi, kar se hoče; naj stane, kolikor hoče kolikorkoli
   // piše se tudi brez vejice naj stane kar hoče
   ● ekspr. nesreča je hotela drugače po nesreči se je zgodilo drugače; ekspr. usoda je hotela, da je tisto noč umrl moralo se je zgoditi; zgodilo se je; ta človek ve, kaj hoče načrtno deluje, da bi dosegel svoj cilj; pog., ekspr. »vzemi njega za pomoč.« »Kaj če on!« v tej zadevi mi ne more nič pomagati, koristiti; pog., ekspr. spodletelo nam je, kaj č(e)mo zdaj kaj naj ukrenemo, kako naj si pomagamo; ekspr. o tem noče nič slišati o tem noče z nikomer razpravljati; tega ne dopusti, ne dovoli; ekspr. noge ga niso hotele nositi ni mogel hoditi; star. nekateri sosedje so hoteli vedeti, da ni bil vojak so pravili, pripovedovali; ekspr. novica mu ni hotela v glavo ni mogel verjeti, da je resnična; ekspr. hotel je z glavo skozi zid izsiliti, doseči nemogoče; ima denarja, kolikor (ga) hoče zelo veliko; pog., ekspr. če tu nismo varni, pa nič nočem prepričan sem; živim, kot drugi hočejo ne morem uveljavljati svojih želj, svoje volje; zastar. bog hotel, da bi tako ne bilo bog daj; star. še to bi se hotelo, da zapade sneg, pa nam res ni pomoči še tega bi se manjkalo, še tega bi bilo treba; največji slepec je tisti, ki noče videti; čim več človek ima, več hoče človek ni z doseženim nikdar zadovoljen; kdor noče zlepa, mora zgrda na vsak način mora (narediti); če hočete, če hočeš ekspr. to je moj sorodnik ali, če hočete, moj nečak natančneje povedano; ekspr. da, na te stvari gledamo, če hočete, predvsem praktično uvaja dodatno trditev, ki popušča sobesedniku; hočeš nočeš to moraš napraviti hočeš nočeš izraža podkrepitev nujnosti; hočeš nočeš moraš; hotel ne hotel knjiž. hotel (ali) ne hotel, moral se je umakniti

hotéti se s smiselnim osebkom v dajalniku  izraža voljo, željo osebka, da sam uresniči kako dejanje: videl sem, da se ji noče govoriti; ni se nam še hotelo iti dalo, ljubilo
// hotelo se ji je plesa in petja / z njim so ravnali, kakor se jim je hotelo

hoté star.: pospravljala je svoje reči, hote oditi

hotèč -éča -e: pograbila je torbico, hoteč oditi; knjiž. dežela, hoteča se osvoboditi

hotèn -êna -o: stavek je kljub hoteni jasnosti meglen; govoril je s hoteno počasnostjo; hoteno dejanje
♦ med. hoteni splav splav, ki ga nosečnica želi

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 5. 2024.

1. 1. nav. mn. plemenit, nedosegljiv ali težko dosegljiv cilj: imeti, izdati, izgubiti ideale; navduševal se je za napredne politične ideale; umreti za svoj ideal; hrepenel je po idealih bratstva in pravičnosti; družbeni, narodni, socialistični, življenjski ideali; ideal svobode / Stritarjeva disharmonija med idealom in resničnostjo
2. 2. nav. ekspr., navadno v povedni rabi, navadno s prilastkom kar vsebuje določene najboljše lastnosti v najvišji meri, vzor: njegova žena je pravi ženski ideal; ideal dobrega delavca / bil je utelešen ideal humanosti; ona je bila njegov pesniški ideal
   // kar kdo zelo občuduje in želi pridobiti ali posnemati: najti svoj ideal / ta človek je ideal vse mladine vzornik
   // mirno življenje mu je ideal

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 5. 2024.

1. 1. nazor, ki zelo poudarja pomen in interese posameznika, ne oziraje se na skupnost, družbo: izogibati se individualizma; pristaš individualizma
   // miselnost, ravnanje, ki izraža tak nazor: razširil se je nebrzdan individualizem; egoizem in individualizem / družinski, umetniški individualizem
2. 2. individualno vodenje, upravljanje, zlasti proizvajalnih sredstev: gospodarski individualizem
   ♦ filoz. etični individualizem nazor, da je najvišji cilj, največja vrednota samo posameznik; filozofski individualizem nazor, da obstaja samo posamezno bitje ali stvar

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 5. 2024.

1. 1. glagolnik od iskati: fanta so po dolgem iskanju našli v gozdu / iskanje stanovanja je bilo brezuspešno / iskanje vode z bajanico je bilo uspešno; ukvarjajo se z iskanjem zlata / iskanje boga mu je bil življenjski cilj; poskusili so z iskanjem novih metod / ti psi so najprimernejši za iskanje divjadi; iskanje poti jih je zelo zamudilo / knjiž. iskanje samega sebe
2. 2. knjiž. prizadevanje za nove, izvirne oblike in sredstva umetniškega izražanja: gledališko ustvarjanje je neprestano iskanje; v grafiki se razkriva tedanje likovno iskanje; nova iskanja v glasbi

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 5. 2024.

1. 1. s prikritimi, zvijačnimi dejanji oškodovati: izigrati upnike; pri delitvi so ga grdo izigrali / izigrati mornarico proti letalstvu; izigrati tamkajšnje prebivalstvo za pravice dvojezičnosti; pren. izigrati pridobitve revolucije
   // doseči prepovedan cilj, ne da bi bil pri tem zakon formalno kršen: izigrati določbe, predpise; na vse načine so skušali izigrati uredbe
2. 2. publ. popolnoma, v celoti izoblikovati: igralec je močno izigral predvsem zadnji prizor; učinkovito je izigrala vlogo služabnice
3. 3. igr. dati, položiti določeno karto, ko je igralec na vrsti: izigrati adut(a), srce; izigrati napačno karto
   ● ekspr. izigrati zadnji adut, zadnjo karto uporabiti najučinkovitejše sredstvo, najboljši pripomoček za uspeh

izigrán -a -o: izigran zakon
● izigrana harmonika, gramofonska plošča izrabljena zaradi dolgotrajne rabe, uporabe

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 5. 2024.

1. 1. s prikritimi, zvijačnimi dejanji škodovati: stranke izigravajo volivce; izigravati upnike; v službi ga izigravajo / izigravati en narod proti drugemu / izigravati socialna nasprotja izrabljati; pren. izigravati revolucijo, socializem
2. 2. skušati dosegati prepovedan cilj, ne da bi bil pri tem zakon formalno kršen: izigravati določbe, predpise; izigravati pogodbo / publ. izigravati načela neodvisnosti
3. 3. igr. dajati, polagati določene karte, ko je igralec na vrsti: izigrava samo taroke

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 5. 2024.

izkoriščujóč -a -e: izkoriščujoč slabosti drugih, je dosegel svoj cilj

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 5. 2024.

1. 1. ki je brez oblakov, megle: jasno nebo / jasen zimski dan; prevladovalo bo jasno vreme / jasni vrhovi gor / pesn. jasne daljave, višave; pren., ekspr. obetajo se jasnejša duhovna obzorja
   // knjiž. čist, bister: jasen tolmun; jasna tekočina / jasno ozračje / jasne otroške oči
   // knjiž. svetel, bleščeč: skozi umazano okno ne bi prodrl niti najjasnejši sončni žarek; soba je bila polna jasne mesečine / jasne barve / pesn. sredi polja jasen grad / kot kletvica strela jasna, vsaj molčal bi; pren. bil je jasen zgled domoljubja
2. 2. ki se dobro vidi ali sliši: premalo jasni znaki; glasovi so bili tako jasni, da je razumel vsako besedo; obrisi predmetov postajajo vedno jasnejši; slika na zaslonu ni dovolj jasna / jasna izgovarjava, pisava razločna
   // nav. ekspr. ki ni hripav ali zamolkel; čist: jasen smeh, zven; njen glas je bil jasen, a oster / jasna pesem zvonov
3. 3. vsebinsko opredeljen, izdelan: imeti jasen cilj pred seboj; jasna idejna orientacija mladine; misel je počasi postajala jasnejša; nejasna slutnja mu je prešla v jasno spoznanje / njegov položaj še ni jasen; razmere v deželi bodo šele čez čas jasne / brez jasne zavesti, da moramo sodelovati, tega ne bomo dosegli
   // podan tako, da se ne da dvomiti o tem, kaj izraža: dati jasen odgovor; vsaka jasnejša beseda bi pripeljala do sporov; jasno priznanje / publ. dati možnost za jasno soočenje dveh stališč odkrito
   // navedite same jasne primere, zglede
4. 4. nav. ekspr. razumljiv, pojmljiv brez dodatnih podatkov: to je jasen dokaz, da smo imeli prav; gre za jasen primer zanemarjenosti; njihova prednost je jasna kot beli dan / stvar je jasna, tako ne gre več naprej / kot podkrepitev jasna stvar, da gre za pomoto
   // v povedni rabi ki se lahko popolnoma pričakuje, predvideva: vsi ti pomisleki so v teh okoliščinah jasni; izdaja knjige je glede na ime avtorja že zdaj jasna
5. 5. ki je brez elementov, ki bi oteževali dostopnost, razumevanje: jasen spis; jasna glasba; preproste in jasne pesmi; jasno izražanje; jasno predavanje / precizen in jasen mislec
   // v povedni rabi, navadno z dajalnikom ki se popolnoma razume, dojame, spozna: da bi jim bil poskus jasen, ga je še enkrat ponovil; njegova teorija (nam) še ni popolnoma jasna; vam je zdaj vsebina jasna / po teh dogodkih so mu nekatere stvari postale jasne
6. 6. priseben, razumen: jasno in zmedeno govorjenje / bolnik ima le redko jasne trenutke / knjiž. telo je bilo pijano, duh pa je ostal jasen
7. 7. knjiž. ki ima pozitivne lastnosti v etičnem, zlasti pa v moralnem pogledu; čist: jasen značaj / jasna sreča; jasno veselje / hoditi jasna pota
   // veder, iskren: jasni obrazi mladine; jasen pogled, smeh / jasna pomladna lepota
   // srečen, vesel: spomini na jasno mladost; imel je malo jasnih ur
8. 8. star. spoštovan, cenjen, plemenit: bil je v službi jasnega kralja / v vljudnostnem nagovoru poslušajte me, jasni knez
9. 9. nar. dolenjsko bled, shujšan: po bolezni je bila nekam jasna
   ● o tej stvari nima jasnih pojmov stvari ne razume pravilno, ne pozna je dobro; ko se je nehal opravičevati, mi je bil položaj precej jasen sem vedel, kaj pravzaprav hoče; vreči jasno luč na kaj popolnoma razkriti kaj; videti kaj v jasni luči čisto tako, kot je v resnici; imeti jasno podobo, sliko o čem pravilno, dobro kaj poznati; sčasoma bo postala stvar bolj jasna se bo ugotovilo, kakšna je v resnici, kakšna je njena prava vsebina

jásno 
1. 1. prislov od jasen: jasno določiti cilj; njene oči so jasno in živo gledale v svet; jasno se izražati; zaradi razburjenja ni mogel jasno misliti; na površini so se jasno razločevale bele in črne pike; jasno sliši vsako besedo; jasno se zaveda svojih dolžnosti popolnoma
   // piše se narazen ali skupaj: jasno modre ali jasnomodre oči; jasno zeleni gozdovi svetlo
   // v povedni rabi: včeraj je bilo jasno in toplo; bilo je popolnoma jasno, da so vse že prej pripravili; jasno je kot enkrat ena, da se ji je zmešalo / kot podkrepitev kri ni voda, to je jasno
2. 2. v povedni rabi, navadno z dajalnikom izraža stanje razumevanja, dojemanja, spoznanja: vsem poklicanim mora biti jasno, da taka politika ne vodi k uspehu; počasi (jim) bo jasno, da je delovanje v takih razmerah res težko / ni mi jasno, kako si to dosegel
3. 3. v povedi rabi izraža popolno sprejemanje brez presenečenja, pomislekov: jasno je, da mu je to moralo vzeti veselje; jasno je, da ne bo šel, saj mu tudi ni potrebno; to je popolnoma jasno, da ga ne more ubogati / elipt.: jasno, da ne ve, saj mu ni nihče povedal; iz vas ne bo nič, jasno, saj drugega tudi nisem pričakoval; jasno, tajnica je kriva, vsega ne more biti kriv šef
   // v medmetni rabi izraža soglasje, pritrditev brez pridržka: hočeš požirek vina? Jasno, kar natoči mi ga; ga poznaš? Jasno, se je zlagal; naredili boste dobro kupčijo. Pa jasno
   ● ta slika mi je še vedno jasno pred očmi dobro se je spominjam; jasno mi je pred očmi, kako sem jim storil krivico popolnoma se zavedam, spoznavam; ekspr. sčasoma bo še vse jasno se bo še vse razkrilo, ugotovilo; ekspr. to je treba povedati jasno in glasno brez olepšavanja in prikrivanja, odločno

jásni -a -o sam.: menjavalo se je jasno in oblačno; novica je prišla kot (strela) z jasnega popolnoma nepričakovano; glede njega, z njim je hotel priti na jasno izvedeti, spoznati, kakšen je v resnici, kaj namerava; hotel si je priti na jasno, kaj namerava z njim ugotoviti, izvedeti; glede njega, o njem, z njim si še zmeraj ni na jasnem ne ve, kakšen je; glede tega, o tem, s tem si nisem na jasnem tega ne razumem popolnoma; ni si na jasnem, kako naj se stvari loti ne ve; bil si je na jasnem, da bo moral oditi spoznal je, ugotovil je; ni si bil na jasnem sam s seboj ni vedel, kakšen je, kaj v resnici hoče; zastar. ni jih pričakoval, pa se ti na jasnem prikažejo na lepem; od doma sem šel v jasnem; kos jasnega med oblaki; v tej zmedi je kaj malo jasnega

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 5. 2024.

1. 1. izraža vprašanje po izbiri osebe ali stvari iz določene vrste: kateri ključ je pravi? katero obleko boš oblekla? na katere pomanjkljivosti namiguješ? za nabavo katerih strojev se zanima tovarna? / ekspr. »mi smo to sklenili.« »Kateri mi?« / v samostalniški rabi, pri upoštevanju spola in števila: katera ostane na domu? kateri od vas so se udeležili sestanka? / v vezniški rabi, v vprašalnih odvisnih stavkih: vprašanje je, kateri bolje plava; pazi, do katere meje smeš / raziskoval je, kateri in kakšni so bili predniki človeka
   // izraža vprašanje po mestu v zapovrstju: katerega (dne) smo danes? kateri si prišel na cilj?
2. 2. navadno v samostalniški rabi, pri upoštevanju spola in števila izraža nedoločeno, poljubno osebo ali stvar iz določene vrste: včasih kateri zamudi; dobile so, kar je katera zaslužila; ekspr. rešil je svojo in še katerega družino; če vas katerega izberejo, naj kar sprejme
   ● navihana je kot le katera zelo; ekspr. potrkal sem na peta ali katera že vrata na veliko vrat; prim. malokateri, redkokateri

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 5. 2024.

1. a) zaupali so jim končno redakcijo zakona; opraviti morajo še končna montažna dela; končno oblikovanje predmeta
2. b) končni rezultat, uspeh; končni sklep zasedanja / sporočili so končni vrstni red / končni cilj / dati stvari končno obliko, podobo / sedanja formulacija je končna dokončna
   // končni izdelki, proizvodi izdelki, proizvodi za neposredno uporabo
3. c) najbolj je uspel končni prizor; končni samoglasnik v besedi / končni del kosti / izstopiti mora na končni postaji
   ● knjiž. prostor ni omejen, je pa končen se konča; publ. v končni konsekvenci vpliva to tudi na tržišče končno, nazadnje
   ♦ fiz. končna hitrost hitrost telesa ob koncu opazovanja; mat. končno zaporedje zaporedje, ki ima omejeno število členov; ptt končna telefonska centrala telefonska centrala v medkrajevnem telefonskem omrežju, na katero so neposredno priključene krajevne centrale; šol. končna ocena; končno spričevalo spričevalo, ki ga dobi učenec, dijak po končanem šolanju na ustrezni stopnji

kônčno prisl.: končno pojmovane stvari
♦ lingv. končno dovršni glagol dovršni glagol, ki izraža konec dejanja

kônčni -a -o sam.: končni naj stopi naprej; pojmovanje končnega in neskončnega; prim. končno

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 5. 2024.

1. 1. domača žival, ki se goji zlasti zaradi vprege in ježe: konj ga je brcnil; konj bije s kopiti ob tla; konja sta hrzala, prhala in se vzpenjala; voz so vlekli štirje konji; konja brzdati, krtačiti, osedlati, podkovati; zajahali so konje; z bičem udariti po konju; bel, rjav konj; rezgetanje konj; gara kot konj; je močna kot konj; bil je vedno na cesti kot fijakarski konj / ta konj brca in grize / bos konj brez podkev, nepodkovan; bosanski konj majhne rasti, uporaben zlasti za prenašanje tovorov; čistokrven, dirkalni konj; jahalni konj primeren, izurjen za jahanje; poštni konj; ima tovornega konja; pren., ekspr. skozi predor drvi železni konj
   // igrača v obliki konja: deček je jahal lesenega konja / gugalni konj
2. 2. slabš. velik, neroden človek: si pa res konj / kot psovka glej, kam stopiš, konj
3. 3. šah. šahovska figura, ki se polaga na polje za dve mesti naprej in eno vstran; skakač: vzeti damo s konjem; vrednost konja
4. 4. šport. telovadno orodje z ročaji ali brez njih za gimnastične vaje, preskoke: skakati čez konja / konj na šir postavljen pri gimnastičnih vajah počez
   ● ekspr. beseda ni konj reči, prositi, vprašati še ni nič hudega; podarjenemu konju se ne gleda na zobe pri podarjeni stvari se ne smejo iskati napake; pog. delati iz muhe konja močno pretiravati; ekspr. biti na konju uspeti, doseči cilj
   ♦ vet. angleški konj križanec angleškega polnokrvnega konja z lahkim konjem katerekoli pasme; belgijski konj konj belgijske pasme; hladnokrvni konj konj težje pasme, ki se uporablja za delo; polnokrvni konj konj angleške ali arabske pasme ali njun križanec; zool. nilski ali veliki povodni konj v vodi živeči sesalec z vretenastim trupom in zelo velikim gobcem, Hippopotamus amphibius

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 5. 2024.

1. 1. knjiž. (logična) posledica: to si lahko razlagamo kot konsekvenco njegovih pojmovanj družbenega vprašanja / nav., mn., publ. tako ravnanje ima lahko neprijetne konsekvence
   // sklep, zaključek: iz vsega tega sta sledili dve konsekvenci / nav., mn., publ. pisec ni jasno izvajal svojih konsekvenc
2. 2. publ., v prislovni rabi, v zvezi do skrajne, zadnje konsekvence izraža najvišjo možno stopnjo, mero česa: stvar je razvil do skrajnih konsekvenc; razpresti pesnikove teze do zadnje konsekvence
   // v zvezi v skrajni, zadnji konsekvenci poudarja trditev: pisatelj tudi v skrajni konsekvenci ne zanika predmeta; resnica mu je bila v zadnji konsekvenci cilj
3. 3. knjiž., redko doslednost, načelnost: pravil se je držal z železno konsekvenco

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 5. 2024.

letéči cílj -ega -a m (ẹ́, ȋ) šport.
vmesni cilj, na katerem se orientacijsko meri uspešnost tekača, kolesarja: točkovanje letečih ciljev; Prva je prevozila črto letečega cilja, ki prinaša posebno nagrado

letéči zdravník -ega -a m, člov. (ẹ́, ȋ) nav. mn.
član organizacije zdravnikov, ki s helikopterskim, letalskim prevozom bolnikom in ponesrečencem nudi medicinsko pomoč v oddaljenih, težko dostopnih krajih: Mnogi, ki živijo v divjini, se imajo zahvaliti letečim zdravnikom za življenje

Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 28. 5. 2024.

1. 1. premikati se po zraku z letalnimi organi, zlasti s perutmi, krili: čebela, ptič leti; ranjeni golob ne more več leteti; lastovka leti nad dvoriščem; leteti mirno, visoko / žerjavi letijo na jug; divje gosi letijo v klinu so med letenjem razporejene v obliki ostrokotnega trikotnika z ostrim kotom na čelu; pren., ekspr. misli letijo v domači kraj
   ♦ igr. leti, leti družabna igra, pri kateri igralci udarjajo s kazalci po mizi in ob navedbi leteče živali, stvari dvignejo prste, roke
2. 2. premikati se po zraku, v vesolju s tehničnim pogonom: vesoljska ladja leti proti luni; letalo leti nad puščavo; bombniki letijo zelo visoko / balon leti pod oblaki / žarg. letala morajo kar največ leteti, da so rentabilna letati
   // voditi letalo, pilotirati: letalec je letel z najmodernejšim letalom / žarg.: pilot leti vsak teden na progi Beograd—Pariz; pilot je letel že nad 5.000 km ima nad 5.000 km vožnje
   // publ. peljati se z letalom: delegacija bo letela na zasedanje
3. 3. premikati se po zraku zlasti zaradi sunka, odriva, udarca: izpod kladiva letijo iskre; puščica leti mimo glave; krogle letijo od vseh strani; kamenje je letelo proti njemu; iskre letijo po zraku; skakalec se je odgnal in lepo leti; pri sekanju letijo naokrog trske / po zraku leti listje / letaki letijo na tla padajo; kamen je dolgo letel, preden je dosegel dno / pog. čez pet minut je most že letel v zrak zletel
4. 4. ekspr. zelo hitro se premikati: čolnič že leti od brega; jadrnica leti po valovih kot ptica; pren. pogled mu leti po ljudeh
   // pog. teči, hiteti: pograbil je kapo in letel iz sobe; letel sem v knjigarno po knjigo
5. 5. ekspr. zelo hitro minevati: čas leti; ure z njo so naglo letele
6. 6. dov. in nedov., pog. biti izključen, odpuščen (iz službe): namignili so mu, da bo letel; dijak je letel iz šole; ob krizi so kar leteli iz služb / če bo šlo tako naprej, bo letel iz hiše
7. 7. preh., navadno v zvezi z na izraža, da se dejanje, ki ga izraža osebek, nanaša na določeno osebo, stvar: očitki letijo name; kam leti ta kritika; pritožbe kupcev letijo na slabo postrežbo; satira leti na kulturo; šale neprestano letijo nanj / sum leti nanj osumljen je on
   ● ekspr. na sestanku so letele tudi ostre besede so se prepirali, so si očitali; ekspr. pokrajina leti mimo oken se navidezno zelo hitro premika; ekspr. kadar je razburjena, ji vse leti iz rok vse izpusti iz rok, razbije, prevrne; ekspr. nabili jih bomo, da bodo kar trske letele od njih zelo; ekspr. ko se je približal, so vsi klobuki leteli z glav so se vsi hitro odkrili; ekspr. denar mu kar leti na kup, v žep, skupaj ga na lahek način zasluži; pog. vse že leti na kup se podira, propada; pog. nekaj krivde leti tudi na organizacijo nekaj je kriva tudi organizacija; nar. žvižgal je, da je kar skozi ušesa letelo šlo; ekspr. pero mu kar leti po papirju zelo hitro piše; ekspr. misliš, da ti bodo tam pečena piščeta v usta letela da se ti bo brez truda zelo dobro godilo; pog. drevju listje že dol, proč leti odpada; nar. pripeljal se je z vozom, ki je že narazen letel z zelo slabim, razmajanim; pog., ekspr. vpila je, da je vse skupaj letelo zelo je vpila; pog. omet že stran leti odpada; šale so letele vsevprek zelo so se šalili; enaki ptiči skupaj letijo ljudje s podobnimi nazori se radi družijo

leté: mimo oken lete; lete je prišel na cilj

letèč -éča -e 
1. 1. deležnik od leteti: leteč skozi vihar, je letalo zgrešilo pot; vrana, leteča nad poljem; hitro leteče lastovke; visoko leteča puščica; z vetrom leteče listje / sestreliti leteči cilj; publ. leteči krožnik občasen kratkotrajen pojav, stvar visoko v atmosferi z neznanim vzrokom nastanka; redko leteča ladja hidrogliser, drsna ladja; leteča trdnjava med drugo svetovno vojno štirimotorni ameriški bombnik, zlasti B-29
2. 2. publ. ki opravlja svoje delo, službo tako, da se premika iz kraja v kraj: leteča odkupovalna, servisna ekipa; leteča prometna milica; leteča patrulja / leteči kolporter kolporter, ki prodaja časopise, revije, hodeč po ulicah, vlakih, avtobusih
   // premičen, potujoč: leteča ambulanta; prva pomoč leteče prometne službe
   ♦ zool. leteči pes večji netopir, ki živi na Malajskem otočju in se hrani s sadeži, Pteropus vampirus; leteče veverice glodavci, ki imajo med sprednjimi in zadnjimi nogami razpeto jadralno mreno, Pteromyidae; sam.: pog. ker je prehitro vozil, ga je ustavila leteča motorizirana prometna milica

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 5. 2024.

Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 28. 5. 2024.

1. 1. nepretrgana vrsta točk; črta: potegniti linijo; ravna linija / knjiž. njegove risbe označuje nemirna, včasih pretrgana linija
   // kar je temu podobno: dolga linija letečih ptic / tekli so v vijugasti liniji in streljali; pren., publ. socialistična izgradnja se ne razvija po ravni liniji
2. 2. kar ločuje, razmejuje; črta: prekoračiti linijo; mejna linija
3. 3. navadno s prilastkom redna prometna povezava med določenimi kraji, proga: otvoritev nove linije / avtobusna linija Ježica—Vič; ladijska linija; letalska linija Beograd—Dubrovnik; mednarodne linije; redne in občasne linije; linija v Južno Ameriko
4. 4. sistem vodov skupaj z opremo za prenos informacij s pomočjo električne energije: graditi novo linijo; sovražnik je uničil linijo; vzdrževati linije / kabelska ali podzemna linija; nadzemna linija; telefonska, telegrafska linija
   // kar ta omogoča: motnje na liniji / medkrajevne, mednarodne linije / žarg.: linija je prekinjena, zasedena zveza; za poročanje s svetovnega prvenstva bo na voljo osemdeset linij zvez; ostanite na liniji ne prekinite zveze, ostanite pri telefonskem aparatu
5. 5. teh. sistem naprav, strojev, ki omogoča popolnoma avtomatiziran delovni postopek: montirati linijo za polnjenje in zapiranje steklenic; proizvodnja pekovskih linij / proizvodna linija
6. 6. voj. prvi, najbolj izpostavljeni del položaja: napasti sovražnikovo linijo / obrambna linija / boriti se v prvi liniji; pren. v takratnem položaju je bil vsakdo bojevnik v prvi liniji
7. 7. navadno s prilastkom oblika, podoba, videz: aerodinamične linije letala; elegantna linija avtomobila; moderna linija frizure; klasične linije kostima / pog. linija oblek je oprijeta obleke so oprijete
   // to je najbolj značilna linija v fiziognomiji njegove duševnosti poteza, črta
   // obris, kontura: linija profila, nosu
   // pog. vitko telo, postava: ima linijo; v teh letih ženske navadno že izgubijo linijo / zelo pazi na linijo trudi se, da se ne zredi
   // vitka linija
8. 8. publ. smer, usmeritev, zlasti kake dejavnosti, politike: linija se je zdaj spremenila; določiti politično linijo; idejna, partijska, uradna linija; kreatorji nakažejo samo linijo mode za novo sezono; boj med dvema linijama v kulturnem gibanju / z oslabljenim pomenom: programska linija založbe se ne spreminja program
   // žarg., polit. biti na liniji v skladu z veljavno politično smerjo
9. 9. knjiž., navadno s prilastkom tok, potek: linija dejanja v drami; razstava kaže linijo slikarjevega razvoja / kompozicijska linija romana
10. 10. potomstvo v zaporednih generacijah: španska linija rodu / moška linija moški potomci; potomci moškega; ravna linija osebe, ki po rojstvu neposredno ali posredno izhajajo drug od drugega; stranska linija osebe, ki po rojstvu izhajajo od skupnega prednika
    // po materini liniji je Slovenec njegova mati je Slovenka
    ● žarg., polit. iti na linijo odločnega odpravljanja napak začeti odločno odpravljati napake; ekspr. podpreti, premagati koga na vsej liniji popolnoma, v celoti; žarg., polit. vztrajati na liniji oportunizma v oportunizmu; publ. znajti se na isti liniji imeti skupni cilj; po liniji pog. naloge po partijski liniji partijske; pog. delati po politični liniji politično, v politiki; pog. iti na potovanje po privatni liniji privatno, ne službeno; pog. dobiti vstopnice po sindikalni liniji s posredovanjem sindikata; publ. ta boj v skrajni liniji koristi tudi mednarodnemu delavskemu gibanju nazadnje, končno; pog. narediti kaj po liniji najmanjšega odpora tako, da se porabi čim manjši trud ali vzbuja čim manjši odpor pri drugih
    ♦ jur. demarkacijska linija začasna meja med državami ali armadami, navadno po sklenitvi premirja; muz. melodična, pevska linija potek melodije, petja; navt. tovorna linija črta na boku ladje, ki kaže, koliko natovorjena ladja sme biti ugreznjena; obl. takrat je bila moderna A linija so bile moderne obleke, katerih zunanji obris je podoben črki A; H linija v modi vrečaste obleke; šah. linija vsaka od navpičnih vrst polj na šahovnici; kmet na b-liniji; šport. igra na liniji pri tenisu in badmintonu igra, pri kateri odbija igralec žogo z osnovne črte; vet. linija skupina živali določene vrste, ki ima moškega ali ženskega prednika izbranih genskih lastnosti

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 5. 2024.

1. 1. povzročati prehajanje v stanje čutnega in duševnega ugodja: vonj cvetlic jo mami; njena bližina ga je mamila; že misel na to me je mamila; vino jih je že nekoliko mamilo / ekspr. sleherni sen nas le kratko mami
2. 2. knjiž. privlačevati, vabiti: mamil ga je nedosežen cilj; razstavljene dobrote so jih mamile; ne mami ga zlato / razkošje in bogastvo ga je mamilo s kmetov v mesto

mamèč -éča -e: mameči poljubi; šepetal je mameče besede; mameča utrujenost; mameče klicanje vil in siren

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 5. 2024.

1. 1. ki povzroča prehajanje v stanje čutnega in duševnega ugodja: mamljiva pijača; mamljiv vonj cvetlic / ekspr. mamljive sanje
2. 2. knjiž. privlačen, vabljiv: mamljiv cilj; misel na to je bila mamljiva

mamljívo prisl.: rože so mamljivo dišale; mamljivo je govoril

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 5. 2024.

Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 28. 5. 2024.

1. 1. knjiž., redko tarča, cilj: njegov beli konj je bil dober merek za strelce / on je bil vedno merek šal
2. 2. voj. pripomoček za namerjanje na zadnjem delu cevi strelnega orožja: muha in merek
   ● knjiž., ekspr. vzeti koga na merek imeti ga za predmet napadov, obtožb, šal ali zanimanja

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 5. 2024.

1. a) končati, začeti merjenje; natančno merjenje; merjenje globine, hitrosti, temperature; enota za merjenje gostote, moči; napaka pri merjenju / električno, ročno merjenje
2. b) merjenje na leteči cilj
3. c) vojaško merjenje moči; medsebojno merjenje sil

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 5. 2024.

1. 1. kdor kaj meče: dober metalec kamna zadene cilj / v cirkusu nastopa tudi metalec nožev
2. 2. šport. športnik, ki goji mete: metalec diska, kladiva
3. 3. voj., v zvezi metalec min orožje za izstreljevanje min pod strmim kotom na cilj v zaklonu; minometalec: obstreljevali so jih z metalci min in topovi
   // v zvezi metalec plamenov, ognja orožje, ki pod pritiskom brizga gorečo snov: pri napadu so uporabili tudi metalce plamenov
4. 4. v starem in srednjem veku vojaška naprava za metanje kamenja, goreče smole: metalce so postavili nedaleč od obzidja / metalec kamnov, smole
5. 5. zastar., v zvezi metalec luči, svetlobe žaromet: v svetilniku se je prižgal metalec luči

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 5. 2024.

1. 1. ki je umrl: ob cesti so ležali mrtvi ljudje in živali; posloviti se od mrtvega očeta; roditi mrtvega otroka; ugotovila je, da je mrtev; našli so ga mrtvega / v povedni rabi: ekspr. bil je na mestu, v trenutku, takoj mrtev takoj je umrl; ekspr. če ga dobi, bo mrtev ga bo ubil; pog. mislil je, da je že zdavnaj mrtev da je že zdavnaj umrl; odbilo ga je v obcestni jarek, kjer je obležal mrtev; pasti, zgruditi se mrtev na tla / zatisnili so ji mrtve oči; roke so ji mrtve visele ob telesu kot bi bile mrtve; pren., ekspr. vojne je bilo konec in stara Avstrija je bila mrtva
   // v katerem so prenehali življenjski procesi; odmrl: mrtev list; mrtva, trhla debla; mrtvo tkivo
2. 2. nav. ekspr. ki ni sposoben opravljati svojo funkcijo: mrtve slepčeve oči; zavijal si je mrtve noge hrome, ohromele; po kapi je bila vsa desna polovica telesa mrtva neobčutljiva, omrtvela
   // grel si je mrtve roke otrple, premrle
   // knjiž. ki ni sposoben čustvovati, doživljati: po tej nesreči je bil on mrtev človek; čustveno, duhovno mrtev / človek v njem še ni mrtev še je sposoben pozitivnih čustev, dejanj; pren. zaupati misli mrtvemu papirju
3. 3. ki je, obstaja brez
   1. a) zanj značilnih živih bitij: zemlja bo nekoč mrtev planet; umetno gojeni gozdovi so precej mrtvi so brez divjadi; reka je na tem področju mrtva je brez rib
   2. b) zanj značilnih listov, rastlin: opazovati mrtvi gozd; vrane so posedale po mrtvih njivah; trta je še mrtva še ne odganja
   3. c) ekspr. zanj značilnega ognja, žarenja: mrtev ogorek; mrtva žerjavica / mrtvo ognjišče
   4. č) ekspr. zanj značilnih ljudi, živali, vozil; prazen, pust: sprehajati se po mrtvem parku; v tem času so ceste najbolj mrtve / v vsaki vasi je bilo nekaj domov mrtvih zapuščenih
      // ki je brez kake dejavnosti ali se ta opravlja v zelo majhni meri: mrtev jesenski čas; mrtvi meseci v gradbeništvu; z novimi turističnimi dejavnostmi skrajšati mrtvo sezono; mrtva obdobja v književnosti / ekspr.: domači zvonovi so mrtvi ne zvonijo; stroji so stali mrtvi niso obratovali
4. 4. nav. ekspr. ki ne izraža, ne kaže veliko čustev, volje do udejstvovanja: bila je drobna, mrtva stvarca; preveč je mrtev za to družbo / govoriti z mrtvim glasom; ima precej mrtev obraz; mrtev pogled
   // ki je brez raznovrstnega dogajanja, brez raznovrstnih elementov: mrtev sestanek / mrtva glasba; mrtva soba
   // bled, neizrazit: mrtvi žarki; mrtva svetloba / mrtva barva
5. 5. nav. ekspr. ki več ne vpliva, ne vzbuja zanimanja: on je danes že mrtev avtor; njegovo delo ne bo nikdar mrtvo / preteklost je zanj mrtva; knjiž. vsa lepota se zdi moji duši mrtva / ona je zanj že mrtva ne ljubi je več
   // odstavljeni voditelj je politično mrtev
   // ki se več ne uporablja: obujati mrtve običaje; mrtvi zakoni; mrtve besede
6. 6. ekspr. tog, neživljenjski: pri zakonih naj se ne uveljavlja le mrtvo besedilo; življenje po mrtvih pravilih / obremenjevali so učence z mrtvim znanjem / statistika se ne sme ustaviti samo pri mrtvi številki
   // neizkoriščen, neizrabljen: med ploščadjo in dnom je precejšen mrtev prostor; elaborat leži mrtev
7. 7. ki ni sposoben rasti in razmnoževati se: vznik življenja iz mrtve snovi; opisovati mrtve stvari / živa in mrtva narava
   // nerodoviten, nekaliv: mrtvo seme / ekspr. še mrtva skala požene cvet
8. 8. publ., v zvezi mrtva točka stanje, ko kaj ne napreduje, se ne razvija: priti pri delu do mrtve točke; vprašanje razorožitve se ne gane, se ne premakne z mrtve točke; gradnja objektov je na mrtvi točki / žarg., šport. mrtva točka stanje, ki nastopi, če je organizem dalj časa maksimalno obremenjen; kriza
9. 9. voj., navadno v zvezi mrtvi kot, mrtvi prostor prostor, ki ga zaradi naravne ali umetne ovire ni mogoče obstreljevati: skočiti, skriti se v mrtvi kot; mrtvi prostor pred tankom; pren., knjiž. življenje v mrtvem kotu
   ● žarg., aer. spuščati se v mrtvem letu v brezmotornem letu; žarg., šport. priti na cilj v mrtvem teku istočasno; sklepi ne smejo ostati samo mrtva črka se morajo uresničiti; ekspr. biti na mrtvi straži slovenstva za vsako ceno biti Slovenec na določenem, zelo izpostavljenem ozemlju; poljud. mrtva teža teža zaklane živali, strok. klavna teža; ekspr. mrtva tišina globoka, popolna; ekspr. biti mrtva veja nedejaven, neuspešen član kake skupnosti; pog., ekspr. pehati se na (vse) mrtve viže zelo; publ. zatekati se v mrtve vode tradicionalizma zatekati se v neživljenjski, nedejavni tradicionalizem; knjiž., ekspr. človek z mrtvim srcem čustveno otopel; knjiž. pesnik v njem je mrtev ne piše več pesmi; ne doživlja več stvari tako kot pesnik; ekspr. on je zanje že mrtev prepričani so, da bo umrl, da ga bodo ubili; ekspr. bil je ves mrtev od utrujenosti zelo je bil utrujen; mrtev na pog., ekspr. (ves) mrtev je na klobase zelo rad jih jé; pog., ekspr. (vsa) mrtva je nanj zelo ga ljubi; pog., ekspr. mrtev je na starine zelo se zanima zanje; ekspr. v jedrski vojni bodo preživeli mrtvi ob živem telesu bodo zelo poškodovani, hudi invalidi; napol mrtev ekspr. iz rova so ga potegnili napol mrtvega zelo izčrpanega; ekspr. bil je napol mrtev od strahu zelo se je bal; bolj mrtev kot živ bil je bolj mrtev kot živ od mraza zelo ga je zeblo; vrnil se je bolj mrtev kot živ zelo utrujen, izčrpan
   ♦ adm. mrtva tipka tipka, pri kateri se znak odtisne, a se voz ne premakne; agr. mrtvi inventar orodje, stroji; mrtva prst spodnja plast zemlje brez humusa in živih organizmov; mrtvica; avt. mrtvi kot prostor ob strani avtomobila, ki se v vzvratnem ogledalu ne vidi; bot. mrtva kopriva rastlina z dvoustnatimi rdečimi, belimi ali rumenimi cveti, Lamium; geogr. mrtvi rokav rokav reke s stoječo vodo; mrtva voda stoječa voda v strugi ali v rokavu; gled. mrtvi kot prostor na odru, ki se iz dvorane ne vidi; igr. mrtva karta karta, ki se pri igri ne uporabi; les. mrtva grča grča, ki ni vrasla v les; lingv. mrtvi jezik jezik, ki ga noben narod, ljudstvo več ne govori; med. mrtvi zob zob z odmrlim ali odstranjenim živcem; mrtvo cepivo cepivo, ki vsebuje mrtve mikroorganizme; klinično mrtev človek človek, pri katerem je nastopila klinična smrt; navt. mrtva bibavica bibavica z najmanjšo višinsko razliko; mrtvo morje morje z zelo dolgimi in nizkimi valovi po končanem vetru ali v veliki oddaljenosti od njega; strojn. mrtvi gib pot, ki jo opravi mehanizem, preden začne delovati; mrtva lega lega, pri kateri sta ojnica in ročica batnega stroja v eni črti; šport. mrtvi kot prostor, v katerem nasprotni igralec glede na svoj položaj lahko prestreže žogo; mrtva žoga držanje žoge po dveh nasprotnih igralcih nad tri sekunde; vet. mrtva kost grčast koščen izrastek na površini cevastih kosti; voj. mrtva straža nekdaj straža na zelo izpostavljenem, nevarnem položaju; žel. mrtvi tir opuščeni tir

mŕtvo stil. mrtvó prisl.: njegove oči so mrtvo gledale v svet; mrtvo govoriti; roke so mu mrtvo visele ob telesu / v povedni rabi v hiši je bilo še vse temno in mrtvo
♦ kem. mrtvo žgano apno apno, žgano pri tako visoki temperaturi, da z vodo ne tvori več hidroksida

mŕtvi -a -o sam.: ekspr. ni bilo videti ne živega ne mrtvega nikogar; pokopati mrtve; ekspr. kričati, piti, tepsti na žive in mrtve zelo; o mrtvih govôri le dobro; dan mrtvih 1. november; v spopadu je bilo veliko mrtvih; ekspr. do mrtvega se je napil, utrudil zelo; pretepsti koga do mrtvega tako, da umre; pog. na mrtvo si prizadevati zelo
♦ gozd. smolarjenje na mrtvo pridobivanje smole, po katerem je treba drevo posekati; jur. razglasiti koga za mrtvega razglasiti, da pogrešana oseba velja pravno za mrtvo; mir mrtvih pravno varstvo grobov in mrličev; rel. Kristus je vstal od mrtvih ponovno oživel

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 5. 2024.

nakládna revíja -e -e ž (ȃ, ȋ)
revija, katere obstoj je odvisen od naklade: Specializirane revije so težko nakladne revije

nakládno pisánje -ega -a s (ȃ, ȃ)
pisanje, ki ima za cilj visoko naklado: Za časopise je bistveno čim boljše obvladovanje nakladnega pisanja

Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 28. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 5. 2024.

1. 1. narediti, da pride kaj v pravilen, ustrezen položaj: naravnati merilno vrvico; pred ogledalom si je naravnal kravato; vstala je in si naravnala ruto / naravnati izpahnjeno nogo
2. 2. narediti, da kaj pravilno, ustrezno deluje: naravnal je fotografski aparat in začel slikati; naravnati tehtnico / naravnati klimatske naprave na toplo; naravnati ostrino slike; prižgal je tranzistor in naravnal postajo
3. 3. narediti, da je kaj obrnjeno v določeno smer: naravnati daljnogled na vrhove planin / naravnati vodni curek proti gorečemu poslopju / z močnim zamahom vesel je naravnal čoln k bregu / redko dvignil je puško in jo naravnal na cilj nameril
   // z oslabljenim pomenom naravnal je pogled k njej
   // napraviti, da dobi kaka dejavnost določeno vsebino: naravnati misli, pogovor na to vprašanje; naravnati pozornost na kaj / naravnati politiko v drugačno smer
   ● naravnala je svoj korak z njegovim uravnala, uskladila; ekspr. naravnal je oči k njej pogledal jo je; opoldne je naravnala uro naredila, da je kazala točno poldne

naravnáti se nar. gorenjsko  nameniti se, oditi: naravnal se je spat; naravnali so se k njemu, proti domu

naravnán -a -o 
1. 1. deležnik od naravnati: natančno naravnana ostrina; ura je bila navita in naravnana
2. 2. raba narašča ki vsebuje, izraža prizadevanje po določeni vsebini; usmerjen: duhovno naravnan človek; kaznovanje naj bo pozitivno naravnano / k cilju naravnano obnašanje

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 5. 2024.

1. 1. skupnost ljudi, navadno na določenem ozemlju, ki so zgodovinsko, jezikovno, kulturno, gospodarsko povezani in imajo skupno zavest: ljudstvo se je izoblikovalo v narod; izkoriščani, neodvisni narodi / češki, slovenski narod; evropski, jugoslovanski narodi / postali smo svoboden narod s svojo državo; vezi manjšine z matičnim narodom; pravica narodov do samoodločbe / Smrt fašizmu — svobodo narodu med narodnoosvobodilnim bojem in prva leta po 1945 pozdrav udeležencev narodnoosvobodilnega boja; zaključek uradnih dopisov; Osvobodilna fronta (slovenskega naroda) slovenska narodnoosvobodilna organizacija, ustanovljena 27. aprila 1941
   // s prilastkom taka skupnost, za katero je značilna kaka dejavnost: Grki so pomorski narod / ekspr.: narod hlapcev, poštenjakov; narod pesnikov in mislecev
   // skupnost ljudi, ki jih druži skupen izvor, skupna preteklost, podoben jezik, običaji; ljudstvo: vpadi barbarskih narodov / nomadski, pastirski narodi / preseljevanje narodov v 6. stoletju
2. 2. v nekaterih družbenih ureditvah večinski, zlasti socialno nižji družbeni sloji: narod je trpel lakoto, mogočniki pa so se zabavali; pesmi je nabral med narodom / izrazi so vzeti iz naroda / nizki, preprosti narod
3. 3. ed., nižje pog. ljudje, ljudstvo: poglej, koliko naroda je prišlo / tepla sta se, narod pa se je zabaval gledalci, opazovalci
4. 4. publ. država: odnosi med narodi
   ● Organizacija združenih narodov organizacija velike večine držav, katere cilj je krepiti sodelovanje med narodi in ohraniti mir na svetu; ekspr. staro Avstrijo so imenovali ječo narodov državo, v kateri so nekateri narodi zatirani; publ. pomlad narodov leto 1848 v stari Avstriji, ko so nenemški narodi zahtevali svoje narodne pravice; publ. vrata narodov naravni prehodi med gorovji, skozi katere so potovala ljudstva, zlasti iz Azije v Evropo; red zaslug za narod z zlato zvezdo visoko jugoslovansko odlikovanje za družbenopolitične in vojaške zasluge
   ♦ antr. hamitski, semitski narodi; jur. zbor narodov od 1953 do 1974 zbor (zvezne skupščine) za varstvo enakopravnosti narodov Jugoslavije; zgod. Društvo narodov po prvi svetovni vojni ustanovljena organizacija večjega števila držav, katere cilj je bil krepiti sodelovanje med narodi in ohraniti mir na svetu

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 5. 2024.

1. 1. ki ne zgreši: bil je nezgrešljiv strelec / nezgrešljiva puška / ekspr.: vodi ga nezgrešljiv pesniški instinkt; nezgrešljiva presoja
2. 2. ki se ne da zgrešiti, prezreti: ima nezgrešljiv obraz / ekspr. tako obnašanje je njegova nezgrešljiva posebnost velika
   // knjiž. začutil je nezgrešljiv smrad razpadajočega trupla značilen, tipičen

nèzgrešljívo prisl.: vojaki so nezgrešljivo zadevali cilj

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 5. 2024.

nôčno prisl.: nočno modro nebo; sam.: pog. danes imam nočno delam ponoči, v nočni izmeni

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 5. 2024.

1. 1. hodeč priti okrog česa: obiti gozd v enem dnevu; straža obide tabor v eni uri; patrulja je obšla hišo, pa ni nikogar našla / pri orientacijskem pohodu je obšel cilj zgrešil
   // hodeč se izogniti: srečno je obšel sovražnika; zlahka je obšel zasedo; v loku obiti / ekspr. s takim načinom dela je obšel mnogo težav / ekspr. pot obide strmo skalo; pren. obiti določilo, zakon
2. 2. opraviti kako pot z določenim namenom: poveljnik je obšel častno četo / sprevod kurentov je obšel polja in hiše / danes je obšel še dve razstavi si jih je ogledal
3. 3. potujoč priti na več mest kakega področja: obšli smo vso Evropo / obiti svet
4. 4. z oslabljenim pomenom izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik: naenkrat ga je obšel hud dvom; obšel jih je strah, da so na napačni poti / obšla jo je bledica, jeza, kurja polt, huda slutnja; obšla ga je slabost
   ● publ. elektrifikacija je obšla to hribovsko vas vas ni elektrificirana; pog. novica je hitro obšla svet se je razvedela; publ. pri podelitvi nagrad so ga obšli ga niso upoštevali; ekspr. s prstom je obšel točke na zemljevidu je pokazal; pog. s pogledom je obšel vse zbrane pogledal je vse zbrane

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 5. 2024.

1. 1. kar je zgrajeno, narejeno za zadovoljevanje določenih potreb, opravljanje določene dejavnosti: graditi, obnavljati, vzdrževati objekte; cestišča, jezovi, stavbe in drugi objekti / elektroenergetski, industrijski objekt; gradbeni, stanovanjski, turistični objekti
   // publ., v zvezi plovni objekt vodno vozilo, zlasti večje: podjetje razpolaga s petnajstimi plovnimi objekti; ladje, letalonosilke in drugi plovni objekti
2. 2. publ., navadno s prilastkom pojem, stvar, na katerega se nanaša, je usmerjeno kako dejanje; predmet: pesem, slika je objekt estetskega doživljanja / obrniti kamero proti objektu / objekt letalskih napadov so zlasti mostovi cilj, tarča; postati objekt različnih šal osrednja oseba; opredeliti objekt določene znanosti področje
3. 3. publ. kdor ne odloča, ne sodeluje pri dejanjih, ki odločajo o njem samem: delovni kolektiv ne sme biti pasiven objekt, temveč naj soodloča v vseh vprašanjih; ravnati s kom kot z objektom
   ● ekspr. ta narod je bil dolga stoletja objekt zgodovine o usodi, razvoju tega naroda so v preteklosti odločali drugi
   ♦ filoz. objekt kar obstaja neodvisno od človekove zavesti, mišljenja; pojem, stvar, na katerega je usmerjena zavest, mišljenje; lingv. objekt predmet; direktni objekt predmet v tožilniku, pri zanikanem povedku pa v rodilniku; indirektni objekt predmet v rodilniku, dajalniku, mestniku ali orodniku

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 5. 2024.

1. 1. dati kaj v tak položaj
   1. a) da je mogoč prehod, vstop ali izstop: odpreti okno, vrata; odpreti zapornice; odpreti za ped; hrupno, tiho odpreti; odpreti nastežaj; vrata so se nenadoma sama odprla
   2. b) da postane notranjost dostopna: odpreti omaro, sobo / odprla je klavir in začela igrati; odpreti predal
      // navadno z dajalnikom z odprtjem vrat omogočiti komu vstop ali izstop: odprl jim je sam gospodar; kdo nam pride odpret; dolgo ji ni nihče odprl / odpreti ovcam stajo / odpreti kokoši izpustiti jih iz kurnika
      // kot nagovor ljudje, odprite
2. 2. z odstranitvijo določenega dela na čem narediti dostopno notranjost, vsebino: odpreti kozarec, škatlo; odpreti steklenico / odpreti pismo; oporoko so odprli na sodišču
   // s prerezom narediti notranjost dostopno: odpreti pacientu glavo, prsni koš / odpreti gnojno bulo, veno na vratu / odpreti divjad odstraniti ji drobovje
   // pog. bolnico so samo odprli in takoj zašili
3. 3. narediti, da prilegajoči se deli česa niso več drug ob drugem: odpreti školjko; na široko je odprl veke; zrel strok se je odprl / odpreti oči, usta / roža odpre cvet / pri potresu se je zemlja odprla je nastala razpoka, jama v njej
   // narediti, da kaj ni sklenjeno: odpreti člen na verigi; odpreti obroček / odpreti krog pri plesu
   // narediti, da kaj pride v položaj, značilen pri uporabljanju: odpreti dežnik, pahljačo; padalo se ni hotelo odpreti / odpreti knjigo; odprla je note, kakor da bi igrala / odpreti žepni nož izvleči rezilo
4. 4. dati del priprave v tak položaj, da ima kaj prosto pot: odpreti pipo, ventil / pog.: odpreti radio, televizor vključiti; sedel je k radiu in odprl Ljubljano poiskal zvezo z radijsko oddajno postajo Ljubljana
   // na tak način omogočiti izhod česa: odpreti paro, plin / odpreti vodo v kopalnici
5. 5. začeti delati, poslovati: lokal, trgovino odprejo ob sedmih; blagajna se odpre čez pol ure
6. 6. narediti, da se kje začne kaka (poklicna) dejavnost: odpreti nov obrat; banka je odprla dve podružnici; odpreti veleposlaništvo v kaki državi / odpreti novo linijo v avtobusnem prometu / pog. odprl je obrt postal je samostojen obrtnik
   // pog. sovražnik je odprl novo bojišče začel napad drugje, na drugem ozemlju
   // odpreti novo delovno mesto
7. 7. izročiti, dati v javno, splošno uporabo, navadno slovesno, po predpisih: odpreti dom, most; cesto bodo odprli za republiški praznik / odprli so novo smučarsko središče uredili, zgradili
   // dati v uporabo: predor so po dolgotrajnem popravljanju le odprli / odpreti prekop za mednarodno plovbo / miličnik je odprl cesto, križišče
   // narediti kaj dostopno za javnost, obiskovalce: odpreti grad, park / odpreti kaj za javnost / odpreti dom številnim obiskovalcem / odpreti revijo mlajšim sodelavcem
8. 8. narediti, da kaj začne potekati, navadno slovesno, po predpisih: kongres je odprl predsednik mednarodnega združenja; odpreti prireditev / odpreti sejo, zasedanje
   // začeti kaj sploh: s tem delom so odprli letošnjo gledališko sezono / odpreti debato; publ. odpreti polemiko / publ. odpreti problem, vprašanje začeti govoriti, razpravljati o njem
9. 9. v zvezi odpreti pot, vrata omogočiti komu, da lahko kam gre, pride: ta poraz je odprl sovražniku pot v zaledje; s prekopom se je ladjam odprla direktna pot na morje / nova iznajdba mu je odprla pot, vrata v svet
   // publ. omogočiti nastop, uveljavljanje česa: odpreti vrata tržnemu gospodarjenju; odpreti vrata novim težnjam v umetnosti / odpreti vrata mirovni konferenci; gledališče je že v prvi sezoni odprlo pot, vrata klasiki je začelo uprizarjati klasična dela
10. 10. voj., v zvezi z ogenj začeti močno obstreljevati določen cilj: četa je odprla strojnični, topovski ogenj; odpreti ogenj iz pušk; odpreti ogenj na sovražno postojanko
    ● ekspr. starši so bili pripravljeni odpreti denarnico dati denar za kaj; ekspr. odpreti komu svojo dušo, svoje srce izpovedati mu svoja čustva, misli; dijak sploh ni odprl knjige se ni učil, bral; ekspr. svojim učencem je odprl lepote domačih pesnikov pokazal, razkril; odpreti mejo dovoliti prihod, uvoz v državo, na ozemlje ali odhod, izvoz iz države, z ozemlja; publ. odpreti možnosti za kaj dati; ekspr. odpreti komu oči omogočiti mu, da zagleda, spozna stvar, kakršna dejansko je; ekspr. odprla je vse svoje registre zelo glasno je govorila, pela; odpreti usta od začudenja zelo se začuditi; ekspr. ne odpre ust nič ne (spre)govori, reče; ekspr. dobro odpri ušesa poslušaj, prisluhni; ekspr. hoteli so si odpreti vrata za morebitno vrnitev zagotoviti si možnost vrnitve; ekspr. odpreti je moral veliko vrat, da je preskrbel potrebna potrdila moral je iti v veliko uradov; ekspr. zaradi graje se učenčku glava ni odprla ni postal bolj bister, razumen; ekspr. vsak dan se odpre nov grob kdo umre; ekspr. nad vasjo se je odprlo nebo se je močno zabliskalo; ekspr. ob njej se mu je odprlo nebo zelo ga je osrečila; ekspr. prepozno so se jim odprle oči so spoznali stvari, kakršne dejansko so; preg. zlat ključ vsaka vrata odpre z denarjem se vse doseže
    ♦ fin. odpreti akreditiv prevzeti obveznost plačati akreditiv; odpreti konto narediti prvo vknjižbo; odpreti tekoči račun; grad. odpreti gradbišče začeti z gradnjo

odpréti se 
1. 1. pojaviti se razprostrt v širino: na koncu doline se svet odpre / na desno se odpre Bistriška dolina / ekspr. nebo se je odprlo zjasnilo
   // z vrha se odpre lep razgled je; pren. pred njim se je odprla najlepša slika prihodnosti
2. 2. publ. nastopiti, nastati: pri tako visoki temperaturi se odpro novi problemi / odprlo se je vprašanje tiskarne
3. 3. ekspr. postati zaupljiv, zgovoren: ob kozarcu vina so se ogreli in odprli / odprl se je pred prijateljem izpovedal mu je svoja čustva, misli
   // srce se srcu odpre
   // knjiž. začeti se zanimati za kaj, sprejemati kaj: odprl se je estetskim idejam romantike; odpreti se modernim tokovom / knjižni jezik se je odprl tujim, zlasti slovanskim besedam začel jih je sprejemati
   ● pog. poleti so se posli spet odprli začeli dobro uspevati; jih je bilo veliko; pog. ni se mu odprlo, v čem bi bila tu nesreča ni dojel, spoznal

odpŕt -a -o 
1. 1. deležnik od odpreti: ptiči so stegovali odprte kljune proti njemu; v roki je držal odprt nož; sejem je bil odprt v začetku meseca; dežnik je imela odprt, čeprav ni deževalo; odprte zapornice; cesta je odprta za ves promet; trgovina je odprta do sedmih zvečer; spati pri odprtem oknu; pusti vrata odprta; odprto imajo samo dopoldne
2. 2. ki je od več ali vseh strani razmeroma lahko dostopen: na odprtih mestih je zelo pihalo / prostor za naselje so si izbrali na odprti terasi
   // sorazmerno raven, neporasel: prehodili so odprt svet ob progi / spopad vojsk na odprtem polju
   // ki je brez ograje, nezavarovan: odprt sejemski prostor; odprto odlagališče smeti / odprti ogenj
3. 3. ki je brez strehe: vozi se v odprtem avtomobilu; odprt tovorni voz; odprto kopališče
   // ki ima razmeroma velik izrez, odprtino: ti čevlji so preveč odprti / za te knjige so police dovolj odprte razmaknjene
   // odprta obleka; odprta posoda
4. 4. publ. nerešen, nedognan: odprti problemi; lotiti se reševanja odprtih zadev; vprašanje je ostalo odprto / odgovori so tu še odprti / konec novele je odprt dopušča različno razumevanje
5. 5. ki mu lahko prisostvujejo, se ga lahko udeležijo tudi nečlani: odprt partijski sestanek / odprto prvenstvo v smučarskih skokih / lokal odprtega tipa
6. 6. v povedni rabi ki ima do ljudi in pojavov razumevajoč, strpen odnos: je odprt in iskren človek; kot človek je odprt za vsakogar
   // dovzeten, sprejemljiv: mladi ljudje so zelo odprti do sveta okrog sebe; odprt je za vse lepo, novo / organizacija mora biti odprta za nove pobude
7. 7. publ. iskren, odkritosrčen: z njim je imel več odprtih pogovorov; polemika med njimi je bila zelo odprta / odprta ljubezenska izpoved
   // javen, očiten: odprt spopad med njima traja že dolgo / ta intervencija je dobila oblike odprte in namerne agresije / poslati komu odprto pismo; postaviti odprto vprašanje
   ● ekspr. ves svet ima odprt pred seboj lahko gre kamorkoli; pog. fant je odprte glave bister, nadarjen; ekspr. igrati z odprtimi kartami jasno, odkrito kazati svoje namene; knjiž. ta človek je odprta knjiga očitno kaže svoja čustva, namene; goste so sprejeli z odprtimi rokami gostoljubno, z veseljem; po svetu hoditi z odprtimi očmi dobro opažati, spoznavati stvari, pojave okrog sebe; sanjal je z odprtimi očmi bede; odprto pivo, vino pivo, vino, ki se prodaja sproti natočeno iz soda; ekspr. gledati, poslušati z odprtimi usti zelo pazljivo; zelo začudeno; ekspr. ni mogel verjeti, da je našel odprta ušesa da so ga poslušali, uslišali; pesn. odprta noč in dan so groba vrata človek lahko vsak trenutek umre; pustite mi odprto nezaklenjeno
   ♦ agr. odprti hlev hlev brez ene ali dveh sten; anat. odprti prelom kosti prelom, pri katerem kost predre kožo; avt. odprta cesta cesta, na kateri ni omejitve hitrosti; odprta karoserija karoserija s premično ali zložljivo streho; ekon. odprti trg trg, ki je dostopen vsem proizvajalcem; etn. odprto ognjišče od tal dvignjen prostor za kurjenje in pripravo hrane; geogr. odprto morje morje, ki je stran od obale, zalivov in otokov; gozd. odprti gozd gozd, katerega izkoriščanje je zaradi ustreznih prometnih povezav mogoče, ekonomično; jur. odprti oddelek kazenskega poboljševalnega zavoda oddelek zavoda brez posebnega nadzorstva in brez zavarovanja; politika odprtih vrat ob koncu 19. in v začetku 20. stoletja politika velesil, temelječa na dogovoru o enakih pogojih gospodarskega udejstvovanja na Kitajskem in v nekaterih afriških deželah; kem. odprta veriga atomov razporeditev atomov v spojini v črti; kor. odprta plesna drža plesna drža, pri kateri se plesalca držita samo z eno roko; lov. lov na divjega petelina, srnjaka je odprt začel se je čas, ko je dovoljen lov na divjega petelina, srnjaka; mat. odprti interval interval, v katerem meji intervala nista vključeni; med. odprta telesna poškodba poškodba z rano; odprta rana rana, ki je v neposredni zvezi z zunanjim svetom; odprta tuberkuloza tuberkuloza, pri kateri so v izpljunku bacili; odprto zdravljenje opeklin, ran zdravljenje opeklin, ran brez povoja; navt. odprta luka luka, v katero je dostop mogoč ob vsakem času; soc. odprt družbeni sistem družbeni sistem, v katerem ni ovir za spreminjanje poklicnega, družbenega, razrednega položaja človeka; šport. odprta igra igra, pri kateri igrata obe moštvi predvsem napadalno; voj. odprto mesto mesto, ki ga vojskujoče se strani po sporazumu ne uničujejo, bombardirajo; prisl.: odprto gledati, opazovati; živeti odprto do vsega; sam.: zaveslal je daleč na odprto na odprto morje; na odprtem je hladno velo; hoditi po odprtem

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 5. 2024.

1. 1. glagolnik od organizirati: organizacija svetovnega prvenstva je pripadla Jugoslaviji; organizacijo prireditve so zaupali tajniku društva; ima smisel za organizacijo / organizacija delovne akcije mu je vzela precej časa; ljubitelji slikarstva so bili navdušeni, da je prišlo do organizacije te razstave / ima dobro organizacijo snovi za svoj roman
2. 2. značilnost, stanje organiziranega; organiziranost: potrebna bi bila boljša organizacija dela, proizvodnje; izboljšali so organizacijo zdravstvene službe / organizacija obrambe je bila zelo slaba / tehnična organizacija proslave
3. 3. skupnost ljudi z določenim skupnim ciljem, programom: voditi organizacijo; stopiti, vpisati se v organizacijo; napredna organizacija; preprečevati ustanavljanje terorističnih organizacij; naloge organizacije / sedež organizacije / borčevske, letalske, lovske, športne organizacije; dijaške, strokovne organizacije / delovna organizacija organizacija združevanja oseb v delovnem razmerju, ki z družbenimi sredstvi opravljajo gospodarsko dejavnost ali dejavnost družbenih služb; družbene organizacije politične organizacije, sindikati, mladinske organizacije, Rdeči križ
   ● Organizacija združenih narodov [OZN] organizacija velike večine držav, katere cilj je krepiti sodelovanje med narodi in ohraniti mir na svetu
   ♦ ekon. gospodarska organizacija samoupravna enota v gospodarstvu; negospodarska organizacija delovna organizacija v negospodarskih dejavnostih; organizacija združenega dela [OZD] delovna organizacija, ki lahko vrednostno izrazi rezultat dela; temeljna organizacija združenega dela [TOZD] del delovne organizacije, ki v delovnem procesu tvori določeno celoto in ki lahko vrednostno izrazi rezultat dela

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 5. 2024.

1. 1. lingv. stavčni člen v imenovalniku, nadrejen povedku, ki v tvorniku izraža vršilca dejanja ali nosilca stanja, v trpniku pa cilj glagolskega dejanja: osebek in povedek
2. 2. biol. (posamezen) organizem: izbrati za nadaljnjo gojitev osebke z najbolj zaželenimi lastnostmi; razvoj osebka
3. 3. nav. slabš. človek, oseba: spraviti negativne osebke na varno

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 5. 2024.

osmíšljen in osmísljen in osmíslen -a -o: osmišljeno življenje

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 5. 2024.

1. 1. del poti, ceste, kjer se spremeni prvotna smer: avtobus je pripeljal izza ovinka; oster, nepregleden ovinek / na poti domov je naredil ovinek šel je po daljši poti, ne naravnost
   // zvoziti ovinek / pog. rezati ovinek; ekspr. njegova senca je izginila za ovinkom / pot se v ovinkih spušča v dolino / ovinek na, v desno na, v desno stran; pren., ekspr. srečno je prevozil vse ovinke v življenju
2. 2. nav. ekspr., v prislovni rabi, v zvezi brez ovinkov izraža, da se kaj napravi brez prikrivanja, odkrito: govoriti, povedati brez ovinkov; brez kakršnihkoli ovinkov se mu je izpovedala
3. 3. nav. ekspr., v prislovni rabi, v zvezi po ovinkih izraža, da se kaj napravi posredno, indirektno: svoj cilj je dosegel po ovinkih; po ovinkih ga je izpraševala o dogodkih na vasi; po ovinkih je napeljeval temo za pogovor
   ● ekspr. ognil se je je v velikem ovinku nikakor je ni hotel srečati; ekspr. kaj bi hodil po ovinkih, kar naravnost povej ne pripoveduj tako, da se da le sklepati, kaj je glavni namen povedanega, govorjenja

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 5. 2024.

1. 1. z gibi, zvoki povzročati, delati, da se žival vznemiri in oddalji: otrok plaši golobe; živino nam plašiš / plašiti konja; plašiti vrabce odganjati
2. 2. povzročati, vzbujati v kom strah, vznemirjenost: samota otroka plaši; vse to me je plašilo / knjiž.: začela so ga plašiti sumničenja; misel na smrt me plaši vznemirja
   // knjiž. povzročati, vzbujati v kom strah, vznemirjenost z napovedovanjem česa neprijetnega, hudega: otroka plašijo, da ga bo odnesel volk; plašiti s kaznijo / v krščanstvu plašiti s peklom
   ● knjiž., ekspr. ovire in nevarnosti me ne plašijo ne vplivajo zaviralno na moje ravnanje

plašíti se in plášiti se, in plašíti se 
1. 1. bati se: konj se plaši vode / plašiti se mraza, nevarnosti / plašiti se stroškov
2. 2. knjiž. vznemirjati se, biti zaskrbljen: kaj bi se plašila, saj ne bo nič hudega; nikar se ne plaši, samo na obisk sem prišla
   ● zaradi strelov se je konj začel plašiti kazati znake vznemirjenosti; ta konj se rad plaši se hitro vznemiri; knjiž., ekspr. ni se plašil ne velikih žrtev ne truda, da bi dosegel cilj veliko je žrtvoval in se trudil

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 5. 2024.

1. 1. ki ima pozitivne lastnosti v moralnem, duhovnem pogledu: plemenit človek, značaj; biti plemenit / plemenit cilj; plemenita misel; plemenito dejanje; biti plemenitega srca / plemenit poklic ki se opravlja z veliko človekoljubja, požrtvovalnosti; ekspr. bil je ljudski pisatelj v najplemenitejšem pomenu te besede v najbolj pozitivnem
2. 2. s širokim pomenskim obsegom ki po kakovosti, obliki zelo presega stvari svoje vrste: preja s plemenitim leskom; kazati plemenit okus; plemenita preprostost v oblačenju / plemenito vino / plemenit ton violine zelo lep, ki vzbuja ugodje
   // lepo, skladno oblikovan: plemenita arhitektura; plemenita glava konja / plemenite kretnje; plemenite poteze njegovega obraza
3. 3. plemiški, plemenitaški: plemenit rod; plemenita družina / biti plemenite krvi plemenitega rodu
   // kot pristavek k imenu plemiča, nekdaj Julij plemeniti [pl.] Kleinmayr
   ♦ agr. plemenita rastlina rastlina, ki ima s križanjem, namernim izborom izboljšane lastnosti; žlahtna rastlina; les. plemeniti furnir furnir za oblaganje zunanje strani izdelkov; plemeniti les kakovosten les z lepo strukturo in barvo; metal. plemenite kovine kemično zelo obstojne kovine, ki se uporabljajo zlasti za nakit in kovance; obrt. plemenito krzno tanko in odporno krzno z lesketajočo se dlako; teh. plemenito jeklo jeklo z izboljšanimi lastnostmi; vet. plemenita pasma konja pasma, ki ima s križanjem, namernim izborom izboljšane lastnosti

plemeníto prisl.: plemenito ravnati

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 5. 2024.

1. I. s tožilnikom, v zvezi z enklitično obliko osebnega zaimka pó- (ọ̑)
   1. 1. za izražanje premikanja z namenom, da pride oseba, stvar na cilju na izhodiščni položaj premikanja: iti, poslati po zdravnika; po kaj si prišel; povabili so ga, zdaj pa ni nikogar ponj; skoči v lekarno po zdravila / seči v žep po denar; pisati tovarni po navodila / redko šla je k studencu po vode po vodo
   2. 2. s svojilnim zaimkom ali pridevnikom za izražanje hotenja, volje, ki (naj) usmerja, vodi ravnanje: pri naši hiši bi bilo vse drugače, če bi šlo po moje; pa naj bo po njegovo, če že tako hoče; vsakdo ravna po svoje; hišo so uredili po Janezovo
   3. 3. s pridevnikom srednjega spola ali pridevniškim prislovom za izražanje načina, kako dejanje poteka: po božje častiti; po bratovsko deliti; tuliti po volčje; živeti (po) beraško; skrbeti za koga (po) očetovsko / govori (po) nemško, zastar. po nemški
2. II. z mestnikom
   1. 1. za izražanje neurejenega premikanja ali stanja
      1. a) na enotni površini: hoditi po gozdu; sprehajati se po mestu, parku / potovati križem po svetu / po obeh straneh poti so njive / hoditi po dežju / premetavati se po postelji / po tleh razmetani listki; pege po obrazu / iskati, brskati po slovarju
      2. b) na površini, ki jo oblikuje množica posameznih predmetov: sneg leži po gorah; kmetije so raztresene po gričih; hoditi po hribih; posedati po krčmah / prsti hitijo po tipkah / ptice skačejo po vejah / listje rumeni po drevju; skriva se po grmovju / oziral se je po poslušalcih / polemika po časopisih
   2. 2. za izražanje usmerjenega premikanja na površini česa podolžnega: stopati po cesti; potok teče po dolini; obleka se trga po šivih; plezati po vrvi / knjiž. kri polje po žilah; voda curlja po žlebu / povzpeti se v peto nadstropje po stopnicah / gladiti psa po dlaki / po poti jesti med potjo
   3. 3. za izražanje premikanja, usmerjenosti na površino predmeta: od obupa se je tolkel po glavi; udariti psa po gobcu / razbijati po vratih
      // za izražanje premikanja k čemu s sovražnim namenom: vsi so planili po njem; tolči po sovražniku
   4. 4. za izražanje premikanja
      1. a) z namenom, da se kaj pridobi, obdrži: seči po knjigi; pes hlastne po muhi; ekspr. gostje so kar planili po jedeh
      2. b) z določenim namenom sploh: iti v mesto po opravkih; mladi hodijo z doma po zaslužku / šel je ven po nakupih nakupovat
   5. 5. za izražanje usmerjenosti duševne dejavnosti k predmetu
      1. a) ki naj se spozna, zazna: pogledati po vremenu; povprašati po zdravju, znancu; vprašal ga je po imenu / neprav. debata po tem vprašanju o
      2. b) ki je cilj čustvovanja, volje: hrepeneti, ekspr. koprneti po čem / potreba po jedi; želja po popolnosti; pohlep po denarju / psu se cedijo sline po klobasi
      3. c) ki je vir, izhodišče čustvovanja: žalovati po kom; hudo mu je po materi
   6. 6. za izražanje časa, trenutka, ki mu sledi dogajanje: po petih letih ga prvič vidim; po treh tednih se vrnem / po deseti (uri) pridi v pisarno; po kosilu počiva; po maturi se bo vpisal na univerzo; prva leta po osvoboditvi; kmalu po polnoči / pri štetju let leta deset po našem štetju / neprav. pred in po uporabi pred uporabo in po njej
      // za izražanje (časovnega) zaporedja: ajda se seje po pšenici / po Vrhniki pride Logatec za Vrhniko
      // ekspr., v zvezi z biti za izražanje prenehanja, izginitve: sneg kar vidno jemlje, kmalu bo po njem; je že po dežju nehalo je deževati
      // zastar. za izražanje časa, v katerem se kaj dogaja; ob: shajali so se po zimskih večerih
   7. 7. za izražanje merila, vodila
      1. a) pri določanju, opredeljevanju: spoznati koga po glasu, hoji; podoben, različen po značaju; večji po postavi; prvi po moči; postaviti se v vrsto po velikosti / mehanik po poklicu; po rodu Hrvat; sorodstvo po stricu / njegov brat, Peter po imenu ki mu je ime
      2. b) pri usklajanju, prilagajanju: oblačiti se po modi; čevlji so narejeni po nogi; ladjo so imenovali po glavnem mestu; delati po načrtu; ravnati po zakonu / pomagati po svojih močeh / ekspr. delati po stari navadi / nagrajevanje po delu; publ. po svojem položaju je član odbora
         // za izražanje merila, vzora pri posnemanju, poustvarjanju: slikati po naravi; scenarij je narejen po romanu / zgledovati se po drugih / igrati, peti po notah
   8. 8. za izražanje sredstva, posrednika: poslati po pošti, železnici; sporočiti po kurirju / publ. nadzorovati po svojih organih
      // neprav. za izražanje povzročitelja; od: po hudournikih razrita pot; zavzetje Carigrada po Turkih / povezani smo po skupnih doživljajih s skupnimi doživljaji; po človeških rokah narejeni kipi s človeškimi rokami
   9. 9. za izražanje vzroka, zaradi katerega se kaj dogaja: to se je zgodilo po tvoji krivdi / po fižolu ga boli želodec; po sadju ga napenja / mož je znan po grobosti; sloveti po lepoti
   10. 10. za izražanje vira, izvora
       1. a) pri zaznavanju s čutili: čebelnjak diši po medu in vosku; okus po ananasu, čokoladi; smrdeti po žganju
       2. b) pri prevzemanju z dedovanjem, nasledstvom: dobiva pokojnino po možu / vdova po profesorju / po očetu ima oči, po materi lase
   11. 11. za izražanje načina, kako dejanje poteka: hoditi po prstih; plaziti se po trebuhu / po grobem obdelati; obsoditi po krivem; po pravici razsoditi; ekspr. jeziti se po nepotrebnem
   12. 12. za izražanje mere: jemati zdravilo po kapljicah; plačevati po kosu; prodajati zemljišče po parcelah; piti po požirkih
       // za izražanje delitve, razdeljevanja: razdeliti po enakih delih / publ. plačevati za vodo sto dinarjev po osebi na osebo
   13. 13. za izražanje cene: prodajati po nizki ceni; jajca so bila na trgu po dinarju; po čem je vino
       ● ekspr. (nedolžna) kri vpije po maščevanju (po nedolžnem) umorjene(ga) je treba maščevati; otrok je po očetu ima njegove lastnosti; zastar. prvi po cesarju za cesarjem; Janez Kocmur, po domače Maček izraža (hišno, osebno) ime v rabi domačinov; to mu ni po duši mu ni všeč; nižje pog., ekspr. šel je po gobe umrl je; pog. po privatni liniji privatno, ne službeno; star. iti po plemenu goniti se; pariti se; ekspr. malo po malo sneži pomalo; po mojem to ni prav po mojem mnenju; pog. že kar dobro govori po naše v jeziku, ki je tu v rabi; nar. vzhodno reč po našem pomeni besedo v našem narečju; prišel sem po slovo se poslovit
       ♦ šport. zmagati po točkah premagati nasprotnika samo zaradi višjega števila dobljenih točk; vet. krava je po teletu se je pred kratkim otelila; prim. podolgem, pomalem, ponavadi, posili, posredi, postrani, povečini ipd.