Slovar slovenskega knjižnega jezika

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.

dédič -a m (ẹ̑) kdor dobi dediščino: biti dedič premoženja; določiti dediča z oporoko; imenovati sina za dediča; bogat dedič; zakoniti dedič; pren. duhovni dedič njegove umetnosti; dediči razsvetljenstva
♦ jur. nujni dedič ki ima neodvzemljivo pravico do dela zapuščine
délež -a m (ẹ̑) 
  1. 1. kar ob delitvi česa odpade na posameznika: vsak bo dobil svoj delež; zahteval je svoj delež; delež od dobička / imeti delež po očetu; izplačal je bratu njegov delež del dediščine
    // publ.: glavni delež celotnega uvoza odpade na naše podjetje; nositi delež odgovornosti del
  2. 2. s čimer kdo sodeluje, pomaga pri skupnem prizadevanju: ugotoviti delež slovenske industrije v skupnem izvozu / list ima važen delež pri oblikovanju politične zavesti; tudi on je prispeval svoj delež k temu, da smo zmagali
    ●     ekspr. pri dobičku je pograbil levji delež vzel si je največji del dobička; publ. levji delež k uspehu komedije je prispeval nosilec glavne vloge ima največ zaslug za uspeh; star. nesreča je bila njegov življenjski delež v življenju je bil vedno nesrečen
    ♦     ekon. delež znesek, s katerim je kdo udeležen pri glavnici kake gospodarske organizacije ali podjetja; jur. dedni delež ki pripada posameznemu dediču; nujni delež ki ga zakoniti dedič mora dobiti
dólžen in dolžán dólžna -o stil. -ó [u̯ž] prid. (ọ́ ȃ ọ́) 
  1. 1. ki še ni poravnan, plačan: plačati dolžno naročnino; vrniti dolžno vsoto
    // v povedni rabi ki ima dolg: na vse strani je dolžen / dolžen mu je veliko vsoto; dolžen mu je za delo; dolžni ste mi najemnino za pol leta / hvala lepa za trud, koliko sem pa dolžen koliko vam moram plačati; polovico bom plačal takoj, ostalo pa ostanem dolžen; pren. družbi je bil dolžen za vzgojo
    ●     pog., ekspr. nobene nam ni ostal dolžen vsak naš napad, obdolžitev je učinkovito zavrnil
  2. 2. ki se glede na zasluge pričakuje, zahteva: izkazujejo mu dolžno čast, spoštovanje; izreči komu dolžno priznanje
    // v povedni rabi obvezan komu kaj izkazovati, storiti: dolžen sem mu hvaležnost, hvalo; dolžni ste nam pojasnilo o tem, kar se je zgodilo / vsi smo dolžni skrbeti za red pričakuje se od nas, moramo; dolžni smo, da mu pomagamo
  3. 3. obvezen, predpisan: določili so dolžni delež posamezne občine pri financiranju skupnih zadev
    ♦     jur. dolžno pismo pismena obveza o napravljenem dolgu; zadolžnica; dolžni delež delež, ki ga zakoniti dedič mora dobiti; nujni delež
dolžnósten -tna -o [u̯ž] prid. (ọ̑) nanašajoč se na dolžnost: mati goji v otroku dolžnostni čut / opravil je celo vrsto dolžnostnih obiskov; njegovo dejanje je bilo več kot dolžnostna vljudnost
♦ biblio. dolžnostni izvod izvod, ki ga mora tiskarna ali razmnoževalec po zakonu oddati določenim ustanovam, organom; jur. dolžnostni delež delež, ki ga zakoniti dedič mora dobiti; nujni delež
intestáten -tna -o prid. (ȃ) jur. ki deduje po zakonu, če umrli ni napravil oporoke, zakonit: intestatni dedič / intestatno dedovanje
legitímen -mna -o prid. (ȋ) 
  1. 1. osnovan na pravu, zlasti na zakonu, zakonit: legitimna vlada / legitimni predstavniki ljudstva / legitimni dedič; pren. fantastika je legitimni otrok fantazije
  2. 2. nav. ekspr. ki je v skladu s splošno veljavnimi pravicami, normami: ta odgovor je moja legitimna obramba
  3. 3. ki izvira iz veljavne zakonske zveze, zakonski: legitimni sin / legitimna žena
majorát -a m (ȃ) jur., nekdaj pravica najbližjega moškega sorodnika do podedovanja dednega posestva, med več enako bližnjimi pa starejšega po letih: po majoratu mu je pripadlo vse imetje
// tako posestvo: postati dedič turjaškega majorata
módus -a m (ọ̑) knjiž. način: iskati modus, ki bi zagotovil pravilno financiranje; modus izražanja umetnine
♦ filoz. stanje kake stvari, ki je bolj slučajno kot nujno; jur. odredba v darilni pogodbi ali oporoki, po kateri mora obdarjenec oziroma dedič dobljeno premoženje delno ali v celoti porabiti za določen namen; lingv. slovnična kategorija za izražanje odnosa govorečega do glagolskega dejanja, stanja; naklon; muz. starogrška in srednjeveška tonska lestvica
naslédnik -a m (ẹ̑) 
  1. 1. kdor neposredno po kom drugem prevzame njegov položaj, funkcijo: imenovati, izvoliti naslednika; izbrati za naslednika; direktorjev, predsednikov naslednik; predhodnik in naslednik / knjiž. naslednik prestola prestolonaslednik
    // ekspr. duhovni naslednik / prepustiti grunt nasledniku
    // jur. kdor neposredno po kom drugem pridobi njegovo premoženje ali določene pravice: naslednik je podedovano posestvo prodal; zakoniti naslednik; dedič, kupec in drugi nasledniki / v nekaterih državah podjetje XY in nasledniki / pravni naslednik
  2. 2. kar je glede na prostor, čas, vrstni red po čem drugem iste vrste: Prešernovi nasledniki so pravila soneta sprostili / roman je naslednik epa / Češkoslovaška, Jugoslavija in drugi nasledniki Avstro-Ogrske
    ♦     mat. naslednik števila število, ki je v določenem zaporedju neposredno po kakem drugem številu
  3. 3. potomec: njegovi nasledniki še živijo; predniki in nasledniki
naslòv -óva m (ȍ ọ́) 
  1. 1. navedba imena, priimka in bivališča: napisati, povedati svoj naslov; natančen, nečitljiv naslov; sporočiti na določen naslov; naslov na pismu, pošiljki; sprememba naslova / dobivati pošto na počitniški, privatni, vojaški naslov / dati komu svoj naslov; pog. vaš naslov, prosim / naslov podjetja, šole
    // kraj bivanja, prebivanja: predstavil se je, naslova pa ni povedal / iskati koga na napačnem naslovu
  2. 2. navadno s prilastkom ime glasbenega, likovnega, literarnega dela: naslov članka, filma, knjige, poglavja; naslov televizijske oddaje; pesem, slika brez naslova; dati, povedati naslov za šolsko nalogo; film z naslovom Na svoji zemlji / izdati knjigo pesmi pod naslovom Poezije / veliki časopisni naslovi napovedujejo konec vojne naslovi časopisnih člankov
    // drami je dal naslov Hlapci; revija ima, nosi naslov Sodobnost / publ. delovni naslov dela naslov, ki ga nosi delo med nastajanjem
  3. 3. s prilastkom beseda, več besed, ki izražajo, označujejo
    1. a) višjo, visoko stopnjo izobrazbe: podeliti naslov doktor znanosti, doktorja znanosti / dobiti, doseči akademski, doktorski naslov
    2. b) višjo, visoko stopnjo na hierarhični lestvici v kaki družbi, organizaciji: imeti pravico do naslova guverner, načelnik / dobiti, podeliti baronski, plemiški naslov; ministrski, vladarski naslov / publ. biti izvoljen v naslov znanstveni svetnik za znanstvenega svetnika
    3. c) publ. visoko stopnjo na jakostni, vrednostni lestvici v kaki športni disciplini, kulturni dejavnosti: dobiti naslov najboljša filmska igralka; obdržati, osvojiti naslov prvaka, zmagovalca / pomeriti se za državne naslove naslove državnih prvakov
      // naslov heroja, udarnika / častni naslov
    4. č) vrsto glede na medsebojne, zlasti starostne, vljudnostne odnose ljudi: spoštljiv naslov; naslov za odraslega moškega / nagovoriti koga z naslovom tovariš
  4. 4. jur., navadno v zvezi pravni naslov pravni predpis, dokument, na osnovi katerega se lahko uveljavlja določena pravica: dokazati, navesti pravni naslov / dedič na podlagi pravnega naslova zakona / izvršilni naslov pravnomočna odločba ali druga listina, s katero se dovoli izvršba
    // publ. sklad, fond: dobiti sredstva iz naslova zdravstvenega zavarovanja
  5. 5. zastar. oznaka, vzdevek: vzdeli so mu naslov krasnoslovec / delu je dal naslov izvirna povest podnaslov
    ●     publ. braniti naslov prvaka tekmovati za pravico do naslova prvaka, pridobljenega na prejšnjem tekmovanju; ekspr. obrnil si se na napačen naslov v tej zadevi ti ne bom pomagal, ustregel
    ♦     biblio. prejeti sto naslovov sto različnih časopisov, knjig; elektr. naslov celice število, simbol, ki označuje mesto pomnilne celice v pomnilniku (elektronskega) računalnika; ptt brzojavni naslov pri pošti prijavljen skrajšani naslov fizične ali pravne osebe; šah. mojstrski, velemojstrski naslov
nèlegitímen -mna -o prid. (ȅ-ȋ) ki ni legitimen: nelegitimna vlada / nelegitimni dedič / nelegitimni otroci
nèvréden -dna -o prid. (ȅ-ẹ́ ȅ-ẹ̄) nav. ekspr., z rodilnikom ki ni vreden, ki ne zasluži česa: biti nevreden ljubezni, občudovanja, svobode, zaupanja / stvar je omembe nevredna
♦ jur. dedno nevredni dedič dedič, ki se mu zaradi nepravilnega ravnanja odreka sposobnost za dedovanje
// malovreden, ničvreden: izdajati nevredna literarna dela
// ki ni v skladu s čim, ki čemu ne ustreza: to je inteligenta nevredno dejanje, ravnanje; človeka nevredno življenje
nújen -jna -o prid., nújnejši (ū) 
  1. 1. ki se brez nezaželenih, neprijetnih posledic ne da, ne sme opustiti, odložiti: ima nujne opravke; zaradi narasle vode je evakuacija nujna; doma je zaradi nujnega dela / obravnavati najprej nujne prošnje / ponoči je imel zdravnik nekaj nujnih obiskov; rešilni avtomobil uporablja na nujni vožnji sireno / ambulanta sprejema samo nujne primere
  2. 2. ki se mu glede na objektivne okoliščine, zakonitosti ne da izogniti: v takih razmerah je poraz nujen; taki ukrepi so bili nujni; nujna posledica napačnega ravnanja / nima denarja niti za najnujnejše potrebe / logično, objektivno nujen; to je mogoče, ni pa nujno / nujna zahteva
  3. 3. brez katerega določenega dela, dejavnosti ni mogoče zadovoljivo opravljati: kupiti nujne pripomočke, stroje / pri tem delu je natančnost nujna; za to delo je nujna čelada, maska / omejiti se na nujne podatke bistvene
    // brez katerega kaj ne more biti, obstajati: življenjsko nujne snovi / to je minimalna, nujna zaloga
    ♦     filoz. nujna lastnost lastnost, brez katere kaj ne more biti, obstajati; jur. nujni dedič dedič, ki ima neodvzemljivo pravico do dela zapuščine; nujni delež delež, ki ga zakoniti dedič mora dobiti; ptt nujni telefonski pogovor telefonski pogovor, za katerega vzpostavi pošta zvezo hitreje kot navadno; nujno pismo pismo, ki se dostavi takoj, ko prispe v naslovni kraj; ekspresno pismo
oporóčen -čna -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na oporoko: oporočne določbe / biti oporočna priča
♦ jur. oporočni dedič dedič, ki deduje po oporoki
sòdédič -a m (ȍ-ẹ̑) kdor je skupaj s kom dedič česa: izplačati sodedičem njihove deleže
substitút -a m (ȗ) knjiž. namestnik, zastopnik: če je hotel na dopust, si je moral v službi najti substituta
// nadomestek, nadomestilo: razvija se proizvodnja substitutov lesa / kavni substituti
♦ jur. kdor nadomešča odvetnika; kdor deduje po oporoki, če prvi, v oporoki določeni dedič, ne deduje, nadomestni dedič
testamentáren -rna -o prid. (ȃ) knjiž. oporočen: testamentarna določila / testamentarni dedič
upravíčiti -im dov. (í ȋ) 
  1. 1. imeti, navesti zadostne razloge za kaj: upravičiti ustanovitev podjetja; upravičiti zahteve
  2. 2. z ravnanjem, dosežki dokazati pravico do česa: upravičil je svoj položaj / kinoteka je upravičila svoj obstoj / upravičil je zaupanje delovnih ljudi
zaščítiti -im dov. (í ȋ) 
  1. 1. s čim, danim na določeno mesto, narediti, da kaj ne bi bilo deležno česa neprijetnega, nezaželenega: zaščititi obraz, telo; zaščititi površino s premazom; zaščititi se s kremo, rokavicami / zaščititi rastline, roke pred mrazom
    ♦     avt. zaščititi avtomobil premazati, pokriti spodnji del avtomobila s snovjo, ki preprečuje rjavenje
    // nav. 3. os. z obstajanjem na določenem mestu narediti, da kaj ni deležno česa neprijetnega, nezaželenega: stena jih je zaščitila pred dežjem
  2. 2. z določenim dejanjem, ravnanjem narediti, da kdo ne bi bil deležen česa neprijetnega, nezaželenega: v preiskavi je skušal zaščititi ostale osumljence / zaščititi predsednika s policisti
    ●     po porodu se je zaščitila z uporabo kontracepcijskih sredstev je naredila, da ne bi zanosila, spočela
  3. 3. z določenim ukrepom, pravnim predpisom narediti, da kaj ne bi bilo deležno česa slabega, nezaželenega: zaščititi domačo industrijo, narodno manjšino; zaščititi redke rastline, živali / zaščititi ime izdelka; zaščititi izum s patentom / zaščititi kmetijske površine pred zazidavo / zaščititi z zakonom
    // z določenim ukrepom, pravnim predpisom narediti, da se kaj ne sme zmanjšati, odvzeti: zaščititi koristi, pravice koga
zmének -nka m (ẹ̑) 
  1. 1. dogovorjeno srečanje, navadno prijateljev, zaljubljencev: iti na zmenek; dogovoriti se za zmenek / imeti zmenek s kom / ljubezenski zmenek
  2. 2. star. dogovor: skleniti zmenek; po zmenku bo on njegov dedič
    ●     star. sta že v zmenkih dogovarjata se za poroko; sta zaročena
Število zadetkov: 20