dehtéti -ím [dəh tudi deh] nedov., dehtì tudi dêhti (ẹ́ í) 

1. 1. knjiž. oddajati, dajati prijeten vonj; dišati: rožni grm ne dehti več; lipa opojno dehti; brezoseb. dehtelo je po zemlji in drevju / ekspr. v parku je dehtela pomlad
2. 2. star. zelo želeti, hrepeneti: njeno srce je dehtelo slišati to besedo; v njej vse dehti po ljubezni

dehtèč -éča -e: dehteči vrtovi; dehteče cvetlice

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 7. 2024.

dehtív -a -o [dəh tudi deh] prid. (ī í) knjiž.  

1. 1. dišeč, dehteč: po junijskem dežju je bil zrak dehtiv; dehtivo cvetje; dehtivo perilo / dehtive noči
2. 2. ekspr. hrepeneč, poželjiv: dehtiv pogled / dehtivo hrepenenje

dehtívo prisl.: dehtivo vlečejo vase vonj pečenke

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 7. 2024.