Slovar slovenskega knjižnega jezika²
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 12. 7. 2024.
dehtéti -ím [dəhteti tudi dehteti] nedov., dehtì tudi dêhti (ẹ́ í) 1. knjiž. oddajati, dajati prijeten vonj; dišati: rožni grm ne dehti več;
lipa opojno dehti;
brezoseb. dehtelo je po zemlji in drevju / ekspr. v parku je dehtela pomlad 2. star. zelo želeti, hrepeneti: njeno srce je dehtelo slišati to besedo;
v njej vse dehti po ljubezni dehtèč -éča -e:
dehteči vrtovi; dehteče cvetlice
dehtív -a -o [dəhtiv- tudi dehtiv-] prid. (ī í) knjiž. 1. dišeč, dehteč: po junijskem dežju je bil zrak dehtiv;
dehtivo cvetje;
dehtivo perilo / dehtive noči 2. ekspr. hrepeneč, poželjiv: dehtiv pogled / dehtivo hrepenenje dehtívo prisl.:
dehtivo vlečejo vase vonj pečenke
Število zadetkov: 2