eSSKJ: Slovar slovenskega knjižnega jezika 2016–2017, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
dekadénca dekadéncesamostalnik ženskega spola[dekadénca]
1. zavračanje uveljavljenih moralnih vrednot, ki se izkazuje s predajanjem užitkom, razkošnim življenjem
1.1. skupina ljudi, ki izkazuje zavračanje takih vrednot, se predaja užitkom, razkošnemu življenju
2. iz literarne vede umetnostna smer s konca 19. stoletja, za katero so značilni senzualizem, subjektivizem, esteticizem
ETIMOLOGIJA: prevzeto prek nem.Dekadenz iz frc.décadence‛propadanje, nazadovanje’, prvotno ‛gospodarsko nazadovanje’, prevzeto iz srlat.decadentia‛padanje, nazadovanje’ iz lat.cadere‛pasti’ - več ...
3. ki je brez česa drugega
3.1. pri katerem je bistvena lastnost, značilnost izražena v najvišji možni meri, stopnji
1. v nekaterih zvezah v obliki dekadenčni ki kaže, izraža zavračanje uveljavljenih moralnih vrednot, ki se izkazuje s predajanjem užitkom, razkošnim življenjem; SINONIMI: dekadenten
1.1.v nekaterih zvezah v obliki dekadenčni ki izstopa zaradi pretirane usmerjenosti v razkošje, predajanje užitkom; SINONIMI: dekadenten
1. v nekaterih zvezah v obliki dekadentni ki kaže, izraža zavračanje uveljavljenih moralnih vrednot, ki se izkazuje s predajanjem užitkom, razkošnim življenjem; SINONIMI: dekadenčen
1.1.v nekaterih zvezah v obliki dekadentni ki kaže, izraža tak propad, nazadovanje
1.2.v nekaterih zvezah v obliki dekadentni ki izstopa zaradi pretirane usmerjenosti v razkošje, predajanje užitkom; SINONIMI: dekadenčen