absolvírati -am dov. in nedov. (ȋ) 
  1. 1. dokončati šolo: absolvirati gimnazijo
    // dokončati študij na visoki šoli: absolviral je pravo in se pripravlja na diplomo
  2. 2. končati kako delo, opraviti: svojo nalogo sem absolviral
    // predelati, preštudirati: absolvirati snov za prvi razred

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

absorbírati -am nedov. in dov. (ȋ) fiz. sprejemati vase; vpijati, vsrkavati: les absorbira vlago; absorbirati pline, svetlobo; pren. industrija je absorbirala presežno kmečko prebivalstvo; mesto je absorbiralo vse priseljence; tržišče ne more absorbirati vse industrijske proizvodnje; to delo ga je vsega absorbiralo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

administracíjski -a -o (ȋ) pridevnik od administracija: administracijsko delo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

agitacíjski -a -o (ȋ) pridevnik od agitacija: agitacijski govor; agitacijska kampanja; agitacijsko delo, sredstvo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

agítka -e ž (ȋ) pog. agitaciji namenjeno umetniško delo, navadno igra: film je naivna agitka; igrali so sovjetske agitke; igra se ob koncu sprevrže v agitko; politična agitka
// redko priložnostna kulturniška skupina: za kulturo in prosveto pri brigadirjih bodo skrbele agitke

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

agronómski -a -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na agronome ali agronomijo: agronomski študij; agronomska fakulteta; agronomsko delo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

ahà tudi ahá medm. (ȁ; ȃ) izraža zadovoljnost pri domisleku, dognanju, najdenju: aha, že vidim; aha, zdaj te imam / včasih izgovorjeno skozi nos aha, taka je ta stvar / nič aha, kar zgrabi za delo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

àjdi in àjd -te medm. (ȁ) pog. hitro! pojdi!: ajdi, ajdi, čas je! ajdi na delo!

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

akadémski -a -o prid. (ẹ̄) 
  1. 1. nanašajoč se na šole najvišje stopnje: akademski poklic; akademski slikar; akademska izobrazba / akademski naslov; akademska čast / predavanje se bo začelo brez akademske četrti tradicionalne četrturne zakasnitve
    // nanašajoč se na slušatelje teh šol: akademski pevski zbor; akademsko društvo
  2. 2. nanašajoč se na najvišjo znanstveno in umetniško ustanovo: seja akademskega sveta
  3. 3. knjiž. strogo strokoven, znanstven: akademska diskusija; delo je na akademski višini
    // slabš. samo teoretičen, neživljenjski: pusto akademsko razpravljanje

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

ákcija1 -e ž (á) 
  1. 1. prizadevanje, organizirana dejavnost z določenim ciljem: akcija dobro poteka; voditi, začeti akcijo za pomoč poplavljencem; sodelovati pri akcijah; mladinska delovna, nabiralna, napisna, trosilna akcija; akcija Rdečega križa; uspeh akcij
    // delo, delovanje sploh: družbena, politična akcija / njegovi drami manjka akcije; on je človek akcije / gasilci so stopili v akcijo
  2. 2. vojaška operacija: četa je izvedla več akcij; iti na akcijo; izvidniška, partizanska, vojaška akcija; oborožene akcije proti okupatorju / publ. izvesti nekaj ostrih akcij proti nasprotnemu golu
    ♦     fiz. zakon akcije in reakcije delujoče sile in nasprotne sile

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

akórd2 -a m (ọ̑) plačevanje zaslužka glede na storjeno delo, po učinku: z akordom se je začel nov način nagrajevanja / delati, biti plačan na akord; možnost zaslužka v akordu

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

akordánt -a m (ā á) kdor oddaja delo na akord

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

akórden2 -dna -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na akord2: akordna mezda; ugodne akordne postavke / akordno delo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

akribíja -e ž (ȋ) knjiž. natančnost in temeljitost, zlasti v znanstvenem delu: delo je pisano z veliko akribijo; pravila znanstvene akribije; akribija slovstvenega zgodovinarja

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

aktivíranje -a s (ȋ) glagolnik od aktivirati: aktiviranje rakete / omogočiti hitro aktiviranje vloženih sredstev / aktiviranje mladine; delo za aktiviranje množic

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

akvizitêrstvo -a s (ȇ)
ponujanje, prodaja izdelkov, storitev po domovih in zbiranje naročil: Ni pretiranega zanimanja za akviziterstvo in prodajo knjig prek telefona, saj je delo plačano po učinku, pridobitev zaupanja pri kupcih pa zahteva veliko časa in potrpežljivosti E (↑)akvizitêr

Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

alegoríja -e ž (ȋ) lit. prikazovanje abstraktnega v konkretni obliki, prispodoba: avtor ljubi alegorije / izražati se z alegorijami
// umetniško delo s takim prikazovanjem: srednjeveške moralitete in alegorije / alegorija zmage

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

alienírati -am nedov. in dov. (ȋ) knjiž. izgubljati svoje bistvo, odtujevati se: v kapitalističnih delovnih odnosih delavec alienira; človek se alienira v mehanizaciji življenja

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

amatêr -ja m (ȇ) kdor se iz veselja, nepoklicno ukvarja s čim: s slikarstvom se ukvarja kot amater; fotograf, igralec amater; tečaj za voznike amaterje
// slabš. kdor nestrokovno, površno opravlja kako delo: imajo dovolj strokovnjakov in ne potrebujejo amaterjev

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

ambícija -e ž (í) nav. mn. močno hotenje, želja po uspehu, po uveljavitvi: nobenih ambicij nimam, samo delati si želim; tu ni prostora za osebne ambicije; literarne, znanstvene ambicije / knjiga je pisana brez posebnih ambicij brez namena, da bi bila umetniško, znanstveno delo
// ed. ambicioznost: njegova bolna ambicija; fant z zdravo ambicijo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

anahronístičen -čna -o prid. (í) ki ni v skladu z določenim časom ali razmerami, nesodoben: anahronistična politika; anahronistično gledanje na dobo; to delo je danes že anahronistično

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

anarhíja -e ž (ȋ) stanje brez reda, brez organiziranosti, neurejenost: v bataljonu je vladala popolna anarhija; v poeziji je prišlo do anarhije; tako poslovanje vodi v anarhijo / ekspr. kakšna anarhija je v tej hiši nered, zmeda
// nenačrtno delo ali poslovanje: anarhija v proizvodnji
♦ polit. stanje v državi brez prave oblasti; brezvladje, brezpravnost

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

angažírati -am dov. in nedov. (ȋ) 
  1. 1. nastaviti, zaposliti, zlasti na umetniškem področju: angažirati umetnika v gledališču
  2. 2. pritegniti, uporabiti za določen namen: angažirali so vse sile, da bi ublažili položaj
    ♦     ekon. angažirati kredit
    // publ. povzročiti popolno zaposlenost s kako stvarjo: brigado je angažiral nemški napad

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

anketírati -am nedov. in dov. (ȋ) zbirati podatke ali mnenja o določenem vprašanju: anketirati bralce; anketirati mladino različne starosti

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

apátičnost -i ž (á) apatija: zbuditi se iz apatičnosti; delo je opravljala z neko apatičnostjo / apatičnost bolnika

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

ápnarski in apnárski -a -o prid. (ȃ; á) nanašajoč se na apnarje ali apnarstvo: apnarsko delo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

apologétski -a -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na apologetiko: apologetsko delo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

arhitektónski -a -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na arhitektoniko: arhitektonski stil renesanse; arhitektonski vidiki; arhitektonska ureditev naselja; arhitektonska zgrajenost drame / stavba je čudovito arhitektonsko delo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

arzenál -a m (ȃ) 
  1. 1. skladišče orožja in vojaške opreme, orožarna: arzenal, dobro založen s strelivom; pren., ekspr. pesnikovo delo je arzenal umetniške besede; ta pojem je iz arzenala neoromantične estetike
    // tovarna orožja: arzenal za pehotno orožje
  2. 2. ekspr., z rodilnikom velika množina: cel arzenal propagandnega materiala
    ♦     voj. vojna luka z orožarno in delavnicami

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

asfaltêr -ja m (ȇ) delavec, ki asfaltira: asfalterji so opravili delo zelo hitro; zaposlen je kot asfalter pri cestnem podjetju

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

ateljéjski -a -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na atelje: visoka ateljejska okna / ateljejsko delo; ateljejsko slikarstvo / ateljejsko življenje

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

atmosfêra -e ž (ȇ) 
  1. 1. zračna plast, ki obdaja zemljo, ozračje: raketa je ponesla satelit nad atmosfero; nižje plasti atmosfere / obmorska, tropska atmosfera; vpliv atmosfere na rast
  2. 2. duhovno ozračje, vzdušje: ti dogodki so ustvarili težko politično atmosfero; zrasel je v kulturni atmosferi; delo odseva atmosfero časa; atmosfera v dijaškem domu / gorenjska atmosfera v Finžgarjevih kmečkih povestih
  3. 3. fiz. enota za merjenje tlaka: tlak je dosegel 300 atmosfer / fizikalna atmosfera tlak 1,03 kiloponda na 1 cm2; tehnična atmosfera tlak 1 kiloponda na 1 cm2
    ♦     astr. atmosfera plinski ovoj, ki obdaja nebesno telo; kem. atmosfera plin v zaprtem prostoru, v katerem potekajo kemične reakcije; reakcija poteka v dušikovi atmosferi

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

au pair -- -- cit. [ọ pêr] m (ȇ)
1. člov. oseba, navadno mlajša, ki v tujini za začasno bivališče, hrano in žepnino pomaga pri gospodinjskih opravilih in varovanju otrok: najeti au pair; delati kot au pair; To delo opravljajo au pair
2. dejavnost take osebe: program au pair; Majhni stroški so glavni razlog, zakaj je au pair v Veliki Britaniji tako razširjen E ← agl. au pair ← frc. au pair iz (↑)pár

Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

avgúst1 -a m (ȗ) osmi mesec v letu: seja bo drugega avgusta; to delo opravljamo v (mesecu) avgustu / (meseca) avgusta je vroče

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

avspícija -e ž (í) nav. mn., knjiž.  
  1. 1. znamenje, ki kaže na potek dogodkov v prihodnosti: to so slabe avspicije zanj
  2. 2. redko pokroviteljstvo, varstvo: delo poteka pod predsednikovimi avspicijami

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

ávtobiográfičen -čna -o prid. (ȃ-á) avtobiografski: avtobiografično delo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

ávtobiográfski -a -o prid. (ȃ-ȃ) nanašajoč se na avtobiografe ali avtobiografijo: v knjigi je precej avtobiografskih odlomkov; avtobiografski roman; avtobiografska izpoved / delo je avtobiografskega značaja

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

avtomát -a m (ȃ) 
  1. 1. tehnična naprava, stroj, ki opravlja delo brez človekovega sodelovanja: zastarele stroje v tovarni so zamenjali avtomati; steklenice polnijo z avtomati; elektronski avtomat; računski, telefonski avtomat; avtomat za zavijanje cigaret; z namestitvijo avtomatov se je produkcija zelo zvišala; dela kakor avtomat brez prestanka, enakomerno; brez misli in volje, mehanično
    ♦     voj. brzostrelka
    // aparat, ki kaj da ali naredi, če se spusti vanj kovanec: avtomat je prazen, ne dela; avtomat je igral stare popevke; restavracija ima poleg rulet tudi igralne avtomate; ob vhodu v trgovino visita dva avtomata za bonbone; avtomat za vozovnice, znamke
  2. 2. slabš. kdor ravna ali kaj dela brez sodelovanja volje, zavesti: razmere so naredile iz njih avtomate / osebe njegovega romana so brezdušni avtomati

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

avtomátski -a -o prid. (ȃ) 
  1. 1. nanašajoč se na avtomate ali avtomatizirane naprave, samodejen: avtomatski aparat, radijski oddajnik; avtomatski pralni stroj / avtomatski bife; avtomatska telefonska centrala; zgradili so novo avtomatsko pekarno; avtomatska meteorološka postaja
    ♦     aer. avtomatski pilot avtopilot; voj. avtomatska puška; avtomatsko orožje orožje, ki se samo polni in prazni in strelja zlasti v rafalih
  2. 2. ki poteka brez sodelovanja človekove volje, zavesti: avtomatski gibi; svoje delo opravlja z avtomatskimi kretnjami

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

ávtor -ja m (ā) kdor ustvari umetniško ali znanstveno delo: avtor knjige je znan slovenski pisatelj; v svojem delu obravnava avtor nacionalno vprašanje; anonimni avtor; sodobni avtorji; dramski avtor; avtor razprave, romana; avtor filma, simfonije / avtor članka; avtor radijske oddaje kdor pripravi oddajo
// kdor kaj izdela, izumi, zlasti na tehničnem področju: avtor projekta je dal več predlogov; avtor tehničnih izboljšav; avtor urbanističnega načrta / avtor te trditve je prezrl več dejstev

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

azbestóza -e ž (ọ̑) med.
bolezen zaradi nabiranja azbestnih vlaken v pljučih: oboleti za azbestozo; Z neozdravljivo azbestozo že od julija čaka na odgovor uradnikov z ministrstva za delo, da bi se smel predčasno upokojiti E ← nlat. asbestosis iz (↑)azbést

Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

ažúren1 -rna -o prid. (ȗ) adm. ki je brez zaostanka v dnevnem delu, ki je na tekočem: ažurno knjigovodstvo; administrativno delo je bilo vedno ažurno / ažurni podatki / pog. v poročanju niso ažurni

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

balét -a m (ẹ̑) 
  1. 1. umetniški ples: plesati balet / klasični balet
    // gledališko plesno delo: balet Vrag na vasi
  2. 2. baletna skupina, plesalci: danes gostuje leningrajski balet; operni balet

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

bárva -e ž (ȃ) 
  1. 1. lastnost predmeta, katero očesu posreduje svetloba, ki jo telo seva, odbija ali prepušča: bela, črna, rdeča, rjavkasto rumena barva; drap barva; kričeča, mirna, mrzla neugodno delujoča, pastelna, topla ugodno delujoča, živa barva / jesenske, mavrične barve; naravna barva lesa; harmonija barv; čut za barve / letos je modna barva oranžna; zelena barva je barva upanja; barva kriči, bode v oči neprijetno učinkuje; barve se skladajo, se ujemajo; barve se tepejo se ne ujemajo
  2. 2. naravna obarvanost kože, obraza: v njenih licih je že več barve; ima lepo, zdravo barvo / polt žametne barve; ljudje vseh jezikov in barv
  3. 3. sredstvo za barvanje: barva zaliva; modra barva hitro zbledi; to blago dobro prime barvo; mešati, nanašati, polagati barve; barvati, slikati z oljnato barvo; preproge obstojnih barv; barva je še sveža / cinkova bela, kovinska, vodena barva / tiskarska, zidna barva; barva za usnje
  4. 4. ekspr. prepričanje, mišljenje, nazor: pokazal je svojo pravo barvo; šele zdaj so prišli s pravo barvo na dan; vprašanje so rešili ne glede na politično barvo posameznih skupin
  5. 5. knjiž. izrazite poteze, značilnosti: v romanu je precej lokalne barve; delo ima avtorjevo osebno barvo
  6. 6. zvočna obarvanost: pevkin glas ima prijetno barvo; barva glasu, tona, vokalov
  7. 7. nav. mn. razločevalno znamenje pripadnosti: belo-modra barva je barva tega kluba / publ., z oslabljenim pomenom: ekipa bo zastopala ljubljanske barve; igral je za barve Olimpije
  8. 8. igr. igralne karte z istim znakom: napovedati barvo
    ●     vse barve ga spreletavajo, od jeze spreminja barve bledi in rdi hkrati; publ. barve svoje države je uspešno branil na tekmovanju je kot reprezentant svoje države dosegel športne uspehe; opisovati razmere v rožnatih barvah olepševalno; ljudi opisuje s črnimi barvami negativno
    ♦     fiz. komplementarni ali dopolnilni barvi ki pomešani med seboj dasta belo barvo; spektralne barve ki nastanejo pri razklonu belega žarka; kem. barva anorganska snov za barvanje; lov. barva krvna sled obstreljene divjadi; rel. liturgične barve barve oblačil pri bogoslužju, ki izražajo značaj določenega praznika; zool. varovalna barva ki se ujema z barvo okolice

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

beletrístičen -čna -o (í) pridevnik od beletristika, leposloven: beletristični spisi; beletristična knjiga; beletristično delo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

beračíja -e ž (ȋ) ekspr.  
  1. 1. majhno, revno premoženje: nakladala je na voz svojo beračijo / priženiti se na beračijo
  2. 2. redko beračenje: biti obsojen zaradi beračije
  3. 3. redko zelo revni ljudje: za delo je najemal viničarsko beračijo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

besedílo -a s (í) 
  1. 1. z določenimi besedami izražene misli: popravljati, spreminjati besedilo; sestaviti dokončno besedilo predloga; napačno razlagati zakonsko besedilo / vezno besedilo pri recitacijskem večeru
    // napisano delo: komentirati, študirati stara besedila; dramsko besedilo
  2. 2. iz besed sestoječi del v knjigi, publikaciji: v knjigi je več slik kot besedila; nečitljivo besedilo; delo obsega čez šeststo strani besedila
    // besedni del v glasbenem delu: melodijo si je zapomnil, besedilo pa je pozabil / pesem je uglasbil na besedilo Simona Gregorčiča

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

bibliográf -a m (ȃ) kdor sestavlja bibliografijo: ta seznam je delo skrbnega bibliografa

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

bibliográfka -e ž (ȃ) ženska oblika od bibliograf: delo bibliografke

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

bíovŕt -a in bío vŕt -- -a [bijovərt] m (ȋ-ȓ ȋ-ŕ)
vrt, na katerem se prideluje samo z uporabo naravnih, organskih snovi; biološki vrtSSKJ: Posebnost knjige sta poglavje o biotičnem varstvu rastlin pred škodljivci in koledar za delo na biovrtu za vsak mesec posebej E ↑bío… + (↑)vŕt

Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

birotéhnika -e ž (ẹ́) adm. vse administrativno tehnično delo: prizadevanje za izboljšanje birotehnike
// tehnični pripomočki in oprema za to delo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

bístvo -a s (ȋ) kar je za kaj najvažnejše in najznačilnejše: pusti podrobnosti in povej bistvo; poseči v bistvo stvari; prodreti v bistvo problema / v čem je bistvo poezije; po svojem najglobljem bistvu je pedagoško delo prizadevanje za človeka
♦ filoz. kar opredeljuje kaj, da je to, kar je
// knjiž. vse značilne fizične in duhovne sestavine človeka: vse njegovo bistvo se je uprlo krivici; bolj in bolj se je oddaljeval od svojega bistva; to ni v našem bistvu
● publ. to pomeni v bistvu isto pravzaprav, dejansko

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

bíti bíjem nedov., 3. mn. stil. bijó; bìl (í ȋ) 
  1. 1. močno, ostro zadevati se ob kaj: dež bije ob okna; plešoče noge bijejo ob tla; debele kaplje so mu bile v lice; veter jim bije v obraz; toča bije po strehi / preh., pesn. kolesa bijejo enakomerno pesem; pren. luč bije v oči; trušč nam bije v ušesa
    // udarjati z nogo, z roko ob kaj: biti s pestjo po mizi; konji bijejo s kopiti ob tla / konj bije in grize brca; togotno biti okoli sebe
  2. 2. dajati komu udarce: bije in udriha; biti do krvi; biti po glavi; bije ga kot živino; biti se po čelu
    // knjiž., z notranjim predmetom udeleževati se oboroženega boja: biti odločilno bitko; biti boj s sovražnikom; bitke se bijejo; pren. biti hude duševne boje
  3. 3. navadno v zvezi z ura z zvočnim znakom naznanjati čas: ima stensko uro, ki bije; preh. njihova ura bije tudi četrti; ura kaže tri in bije dve; pol bije; nar. ura je bila osmo osem; brezoseb. deset je bilo; pravkar bije pet
  4. 4. navadno v zvezi s srce s širjenjem in krčenjem ritmično poganjati kri po žilah: srce mu še bije; srce bije divje, hitro; srce bije kot kladivo / žila komaj še bije / knjiž. kri živahno bije po žilah
  5. 5. v zvezi biti plat zvona z udarjanjem na zvon naznanjati nevarnost, nesrečo: ko je videl, da gori, je stekel v zvonik in začel biti plat zvona; brezoseb. plat zvona je bilo; pren. problem ni tako hud, da bi bilo treba biti plat zvona
    // star. z udarjanjem povzročati, da glasbilo oddaja glasove; igrati, tolči: biti na cimbale; biti v boben
  6. 6. knjiž., redko širiti se, prihajati od kod: iz zidu bije hlad; pren. iz njegovih besed bije sovraštvo
    ●     kap bije na prag od konca strehe padajo kaplje na prag; knjiž. na koga bije sum kdo je osumljen; vznes. zdaj bije naša ura zdaj je nastopil ugoden čas za nas, za naše delo; zdaj smo mi na vrsti, da kaj storimo; ekspr. zadnja ura mu bije umira; skrajni čas je, da to stori; ekspr. njegovemu tiranstvu bije zadnja ura bliža se konec njegovega tiranstva; vznes. zdaj bije ura ločitve zdaj se moramo ločiti; iron. saj vemo, koliko je ura bila kakšen je položaj; star. tuja vrata ga bodo bila po petah ne bo imel svojega doma; ekspr. kaj ga pa biješ kaj počenjaš neumnosti; biti (si) takt s palico dajati (si) takt; raba peša otroci bijejo žogo igrajo nogomet; rumena barva hiše bije v oči neprijetno učinkuje; njegovo vedenje bije v oči je zelo opazno; star. srce mu za drugo bije ljubi drugo
    ♦     etn. kozo biti otroška igra, pri kateri igralci mečejo v stoječ predmet kamne, da bi ga prevrnili; rihtarja biti družabna igra, pri kateri eden od igralcev ugiba, kdo ga je udaril po zadnjici

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

blagoslovíti -ím dov., blagoslóvil (ī í) 
  1. 1. rel. prositi za božjo naklonjenost, včasih z obredno kretnjo: duhovnik je blagoslovil množico / ob slovesu ga je mati blagoslovila
    // v krščanstvu opraviti verski obred ob kakem predmetu: blagosloviti jedi, kapelico, zvon
  2. 2. vznes., navadno v zvezi z bog podeliti komu srečo, obilje: bog te blagoslovi! / Na delo tedaj, ker resnobni so dnovi, a delo in trud ti nebo blagoslovi! (S. Gregorčič)
    ●     ekspr. najljubša ji je kava, no, bog ji jo blagoslovi privoščim ji; vznes. Bog je blagoslovil njun zakon imela sta dosti otrok

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

bodóči -a -e prid. (ọ́) ki bo v bodočnosti: bodoči rodovi; naše bodoče delo / obleke za bodoče matere noseče ženske; prisl.: v bodoče moramo bolj paziti; sam.: pog. to je pa moja bodoča bodoča žena

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

Bórštnikov -a -o prid. (ọ̑) gled., v zvezi Borštnikov prstan prstan kot priznanje najboljšemu slovenskemu gledališkemu igralcu za življenjsko delo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

božjásten -tna -o prid. (ā) nanašajoč se na božjast: božjastni krči; božjastni napad / božjasten človek; ker je božjasten, ni za težko delo; začela se je zvijati kot božjastna

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

brezcíljen -jna -o prid. (ȋ) ki je brez cilja, namena: brezciljno pohajkovanje, tavanje / neurejeno in brezciljno delo; brezciljno življenje

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

brezdélen -lna -o prid. (ẹ̑) ki nič ne dela: brezdelen aristokrat; brezdelni izkoriščevalci
// ki ni porabljen za delo: brezdelni čas se ji je neskončno vlekel; brezdelni dnevi; brezdelno življenje
♦ ekon. brezdelni dohodek dohodek od lastništva

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

brezizrázen -zna -o prid. (á ā) ki ničesar ne izraža: brezizrazen in top obraz; njegov pogled je bil brezizrazen; brezizrazne oči; brezizrazne poteze na obrazu
// redko neizrazit, medel: brezizrazna barva; umetniško brezizrazno delo / brezizrazna sivina

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

breznačŕten -tna -o prid. (ȓ) redko ki je brez načrta: breznačrtno delo; breznačrtno izkoriščanje gozdov

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

brezplóden -dna -o prid. (ọ̄) knjiž. ki je brez uspeha, koristi: vsi poskusi, da bi dosegel breg, so bili brezplodni; brezplodno delo, iskanje / dolga, brezplodna leta / spustil se je v brezplodno prerekanje nepotrebno, nesmiselno

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

brezpriméren -rna -o prid. (ẹ́ ẹ̄) knjiž. ki je brez primere, zelo velik: to delo je bilo sad brezprimernega poguma; avtorjev humor je brezprimeren; ustvarjal je z brezprimerno lahkoto; brezprimerna lepotica; brezprimerno hinavstvo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

brezsméren -rna -o prid. (ẹ́ ẹ̄) knjiž. ki je brez smeri, cilja: popolnoma brezsmerno politično delo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

brezuspéšen -šna -o prid. (ẹ́ ẹ̄) ki je brez uspeha: brezuspešen boj; tolažba je ostala brezuspešna; brezuspešno delo; brezuspešna prizadevanja; pogajanja so bila brezuspešna
♦ jur. brezuspešna izvršba

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

brkljánje -a s (ȃ) glagolnik od brkljati: njegovo delo je le brkljanje zaradi lepšega / brkljanje po knjigi, po spominu

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

brusáški -a -o (á) pridevnik od brusač: brusaško delo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

brzojáven -vna -o prid. (á) 
  1. 1. nanašajoč se na brzojav: brzojavni aparat, trak; brzojavna centrala / postaviti brzojavne drogove; lastovke posedajo po brzojavnih žicah / prejeti brzojavni odgovor; poslati brzojavno sporočilo
    ♦     ptt brzojavni naslov pri pošti prijavljen skrajšani naslov fizične ali pravne osebe
  2. 2. ekspr., navadno v zvezi s slog, stil zelo zgoščen, jedrnat: delo je napisano v brzojavnem slogu; njegov stil je jedrnat, skoraj brzojaven

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

búrka -e ž (ȗ) 
  1. 1. nav. mn. norčavo vedenje ali govorjenje: izmišljati si burke; predpustne, razposajene burke / pustimo burke! začnimo (govoriti, ravnati) resno; uganjati, zbijati, zganjati burke
    ●     burke briti iz vsega, z revežem norčevati se, šaliti se
  2. 2. lit. dramsko delo s šaljivo, včasih grobo vsebino, komiko: gledati, igrati burko; burka v enem dejanju

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

burléska -e ž (ẹ̑) lit. delo, ki na šaljiv, včasih grob način prikazuje življenje: napisati burlesko; v svoji burleski ne prizanaša nikomur
// muz. skladba šaljivega značaja

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

cél -a -o tudi -ó [ceu̯] prid. (ẹ̑ ẹ́) 
  1. 1. ki ni razdeljen na kose, dele: na policah so ležali celi in razrezani hlebci; skleda celega krompirja; vlaganje celih kumaric
    // ki še ni načet: kolač je še cel, ga še niso pokusili; sod je še cel; naše zaloge so cele
    // ki ni poškodovan: pri bombardiranju ni ostala niti ena hiša cela; cela in obtolčena posoda / cela žoga nepreluknjana, nepredrta; srajca je še cela ni še nič raztrgana
    // stopiti v cel sneg nepregažen, neprehojen; pog. iz tepeža je prišel cel brez ran, poškodb
  2. 2. ki predstavlja glede na določeno količino ali obseg polno mero: ta mesec ni dobil cele plače; otrokom ne dajo cele porcije hrane; popil je celo skodelico mleka / plačati je moral celo karto / ura bije cele ure in četrti / cel grunt nekdaj posestvo, ki obsega približno 15—20 ha
    // ki zajema določeno stvar v njenem polnem obsegu: prebral je celo knjigo; poslikal je celo steno; celo popoldne je ležal; s celim telesom se je nagnil skozi okno / novica se je razširila po celi deželi; celo življenje je pridno delal; pog. babnica je celo vožnjo klepetala med vso vožnjo; po cele noči je kvartal in popival / ekspr.: cel svet že to ve vsi ljudje; cela vas se mu smeje vsi vaščani
  3. 3. ekspr., z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: dobil je cel kup pisem; na semenj so gnali cele črede živine; za celo glavo je višji od tebe; celo uro, večnost te že čakam; cela vrsta problemov je ostala nerešena; tako sem lačen, da bi pojedel celega vola
    // omejuje pomen samostalnika, na katerega se veže: saj si že cel mož; postal je cel umetnik; kmalu bo cela gospodična; pripravili so nam celo gostijo; pog. iz te malenkosti je nastala cela afera
    // poudarja majhno količino: cele tri dinarje je vredno; prijavilo se je celih pet ljudi; na razpolago imam celi dve minuti
    ●     ekspr. biti cel človek moralno neoporečen, dosleden človek; to delo zahteva celega človeka vse človekove fizične in umske sposobnosti; pog., ekspr. tam je cel hudič godijo se neprijetne, težke reči; ekspr. sin je cel oče zelo mu je podoben; ekspr. tega ne dam za cel svet sploh ne, pod nobenim pogojem; ekspr. propadli so na celi črti popolnoma, v celoti; pog., ekspr. odnesti celo glavo, celo kožo nepoškodovan priti iz tepeža, boja; ekspr. naredi tako, da bo volk sit in koza cela da bo prav za obe strani
    ♦     bot. celi list list, pri katerem listna ploskev ni razdeljena; mat. celo število število, ki nima delov enote; muz. celi ton interval velike sekunde; šport. osvojiti celo točko; tisk. knjiga je vezana v celo platno, celo usnje ima platnen, usnjen ovitek

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

celodnéven -vna -o prid. (ẹ̑) ki traja cel dan: narediti celodnevni izlet; celodnevna hoja; celodnevna zaposlenost kmečkega prebivalstva / v ceni je všteta soba in celodnevna prehrana
♦ šol. celodnevni pouk delo šole v dveh izmenah; pouk istih učencev dopoldne in popoldne

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

celôta -e ž (ó) 
  1. 1. kar je zaključeno in sestavljeno iz dopolnjujočih se elementov: omenjene zgradbe tvorijo celoto; gradivo je avtor povezal v harmonično celoto; njegovo delo je zaokrožena celota / podrediti novo že obstoječim urbanističnim celotam; to je v interesu naroda kot celote / ljudstvo tvori enakopravno celoto skupnost
    // neokrnjen, poln obseg česa: deliti celoto na dele
    // z rodilnikom vsi posamezni deli, elementi skupaj: celota likovnih elementov; celota vseh problemov / posameznosti razume, celota pa mu je ostala nejasna
  2. 2. v prislovni rabi, v zvezi v celoti izraža polnost, ne samo delnost česa: program je v celoti izpolnjen; razprave ni bilo mogoče v celoti ponatisniti / v celoti ga je polomil
    // izraža omejevanje na glavno, ne glede na posameznosti, podrobnosti: knjiga je v celoti sprejemljiva, le nekatere stvari so sporne; stanje se je, vzeto v celoti, nekoliko popravilo
    // izraža izčrpnost navedene količine: knjižnica ima v celoti milijon knjig

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

céniti -im, in ceníti in céniti -im nedov. (ẹ́; ī ẹ́) 
  1. 1. dov. in nedov. določiti denarno vrednost: koliko boš cenil kravo?
    // približno določati količino: število prebivalstva cenijo že na sto tisoč
  2. 2. ugotavljati veljavo ali vrednost: ceniti človeka po dejanjih
  3. 3. prisojati komu vrednote: cenijo ga zaradi vestnega dela; že od nekdaj sem vas cenil / cenil je svobodo in neodvisnost; znal je ceniti njihove zasluge; visoko cenim Tolstoja

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

cikcák -a m (ā) večkrat ostro ukrivljena, lomljena črta: narisati cikcak / ladja pluje v cikcaku; pijanec je v cikcakih taval proti domu; v cikcaku se vzpenjati na goro / krilo je obrobljeno z rdečimi cikcaki; pren. Nadaljnje utrjevanje enotnosti socialističnih držav in komunističnih gibanj je objektivna zakonitost, ki se razvija navkljub vsem začasnim stranpotem in cikcakom (Delo); neskl. pril.: stroj za šivanje cikcak vboda; cikcak črta, vožnja

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

cinízem -zma m (ī) ciničen odnos do česa: govoriti z rahlim cinizmom; s svojim cinizmom podira naše delo; brezobziren cinizem; to je višek cinizma

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

čákati -am nedov., čákajte in čakájte; čákala in čakála (á ȃ) 
  1. 1. biti, ostati na kakem mestu, zlasti računajoč, da kdo, kaj pride: mudi se mi, stranke me čakajo; čakal te ne bom, pohiti; pacienti čakajo zdravnika; dolgo je čakal na avtobus; čaka jo na postaji / čakati v vrsti za vstopnice
    ♦     lov. šel je čakat lisico
    // živeti, računajoč, da se bo kaj zgodilo: čaka ugodne prilike, ugodno priliko; čaka na odgovor; diplomiral je in zdaj čaka na službo; čaka, da bo operiran / ne čakaj na tujo pomoč ne zanašaj se, ne računaj nanjo; vsi so čakali, da bo tudi on kaj rekel; pren. prošnje čakajo na rešitev
    // navadno s prislovnim določilom biti v posebnem čustvenem razpoloženju zaradi stvari, ki se bo zgodila: težko čaka pomladi; komaj čakajo, da prideš; vsa v strahu čaka, kaj bo; pren. polje čaka dežja
  2. 2. ne začeti takoj s kakim delom, dejanjem: nič ne ukrene, kar čaka; udari ga, kaj čakaš; čakati s kosilom; z otvoritvijo ceste še čakajo; dolgo čaka s plačilom / gradnja vodovoda še čaka se še ni začela
  3. 3. biti v prihodnosti namenjen, določen za koga: čakajo jih še težke naloge; ne ve, kaj ga še čaka; nič dobrega ga ne čaka; čaka jih žalostna usoda / iti moram, delo me čaka; vse nas čaka smrt vsi bomo umrli; tam ga čaka sreča tam bo srečen
    // biti pripravljen, gotov za koga: kosilo vas čaka na mizi; topla soba ga čaka / vlaki čakajo na odhod
  4. 4. pog. biti dolgo uporaben, užiten: zimska jabolka čakajo; ta jed ne čaka
    ●     ekspr. ne smeš samo čepeti in čakati biti nedejaven; dekle ga je čakalo se ni poročilo z drugim; to delo ne more čakati je neodložljivo; ekspr. upniki ne čakajo zahtevajo plačilo ob dogovorjenem času; ekspr. na to boš še dolgo čakal to se verjetno ne bo zgodilo; tega najbrž ne boš dosegel; pog. pri mojem bratu čakajo bratova žena je noseča; ekspr. on ne bo čakal s prekrižanimi rokami bo kaj ukrenil; pog. zmeraj me pusti čakati nikoli ne pride točno; preg. kdor čaka, dočaka

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

čàs čása m (ȁ á) 
  1. 1. neomejeno trajanje: prostor in čas; čas teče; ekspr. čas beži, se vleče; meriti čas; enota časa / v teku časa / s časom se bo marsikaj spremenilo sčasom
  2. 2. navadno s prilastkom omejeno trajanje kot del neomejenega trajanja: zdaj ni časa za take stvari; za kratek čas je skočil k sosedu; gradnja je odložena za nedoločen čas; ves čas je stal; že dalj, dolgo časa ni bilo dežja; že nekaj časa ga čakam; čez nekaj, nekoliko časa sem ga zopet srečal; pog. vsake toliko časa je treba stroj očistiti od časa do časa; imeli smo toliko časa, da smo si ogledali najnujnejše; narediti kaj v doglednem, rekordnem času; delo je opravil v istem času kot drugi; veliko časa je porabil za učenje; med tem časom, ko ga ni bilo doma, se je marsikaj spremenilo / star. ta čas tajnik zdaj, sedaj
    // čez čas je spet spregovoril čez nekaj časa; določen čas ga ne bo nekaj časa; pog.: en čas bom čakal, dolgo pa ne nekaj, malo časa; čez en čas se je spet oglasil čez nekaj časa
    // pred časom so bili še vsi njegovega mnenja do nedavnega, ni dolgo od tega
    // od časa do časa je drget prešinil zemljo v manjših časovnih presledkih; ves čas, odkar je prišla, samo klepeta kar naprej, neprestano
    // za čas nam je izginil izpred oči za kratek čas, za trenutek; umakniti se za časa začasa
    // točka v neomejenem trajanju: objavili so datum, čas in kraj prireditve, odhoda / napovedovalec v radiu je povedal točen čas koliko je ura
    // od tistega časa ni več govoril
  3. 3. omejeno trajanje
    1. a) s katerim človek razpolaga: pridem, če bo čas; nima časa za razvedrilo; s pridom izrablja svoj čas; nočem vam krasti dragocenega časa; ekspr. po gostilnah trati, ubija, zapravlja čas; zmeraj najde čas za branje; pog. utrgala, vzela si je čas za vzgojo otrok; takrat ni bilo časa za pogajanje dovolj časa
      // ker ni v službi, ima dosti časa prostega časa; izgubljen, zapravljen čas nekoristno porabljen
      // prosti čas s katerim človek po opravljenem poklicnem delu lahko sam razpolaga
    2. b) s prilastkom ki je dogovorjeno ali določeno za kaj: čas za povračilo dolga je pretekel; opravil je vse v prej določenem času; za prijavo je že skrajni čas; zadnji čas je, da to storiš; dali so mu čas za premislek; ni še čas za kosilo / obratovalni čas / vrnil se je o pravem času, ob času pravočasno
      // trgali so pred časom, zato je grozdje kislo predčasno; zaradi nezadostne hrane umre dosti ljudi pred časom prekmalu, prezgodaj
      // delovni čas uradno določeno trajanje (dnevne ali tedenske) zaposlitve; deljen, izmeničen delovni čas; osemurni delovni čas
    3. c) s prilastkom ki je ugodno, primerno za kaj: bo že prišel čas, ko bova obračunala; spregovoril je ob nepravem času, v ugodnem času; do koče smo prišli ravno pravi čas, potem se je ulila ploha; to ni primeren čas za obiske, učenje; takrat ni bil čas za pogajanje pravi čas
      // naš čas še ni prišel; njegov čas je minil / ekspr. čas je že, da poveste svoje pripombe potrebno, nujno je; čas je pozabiti stare razprtije
    4. č) s prilastkom v teku dneva, leta: vsak dan odhaja ob istem času; čas košnje, čas največjega dela; v času glavne sezone; v času od zgodnje jeseni do začetka zime; poletni, zimski čas; predpustni čas; zdravnik mora k bolniku ob vsakem času kadarkoli
      // vsak čas se lahko vrne kmalu, vsak hip
      // pomlad je najlepši letni čas / z oslabljenim pomenom: v večernem času se je zrak prijetno ohladil zvečer; v času počitnic med počitnicami, o počitnicah
    5. d) s prilastkom v življenju, bivanju: čas mladosti, staranja; v času zorenja
  4. 4. tudi mn., navadno s prilastkom omejeno trajanje z razmerami, okoliščinami, stvarnostjo vred: ta čas mi bo ostal za vedno v spominu; to je bil za narod usoden, odločilen čas; poznata se iz partizanskih časov; razvoj gospodarstva v povojnem času; v prejšnjih, davnih, starih časih; bil je eden največjih umetnikov vseh časov; v času okupacije, turških vpadov / to je nenavadno za naš čas sedanjost; tu je vse tako kot prejšnje čase nekdaj, v preteklosti
    // za časa Rimljanov / v zadnjem času, zadnje čase si se zelo spremenil; prve čase je imela še nekaj upanja sprva; svoj čas svojčas, svoje čase je bil velik gospod nekoč, prej
    // razmere, okoliščine, stvarnost v omejenem trajanju: danes niso časi za tako brezskrbno življenje; ni se mogel prilagoditi novemu času; za tiste čase so bile njegove ideje napredne; v teh časih tak človek ne more najti razumevanja; današnji, dobri, stari časi; težki, žalostni časi; pesn. grenki časi; ekspr. obetajo se mu zlati časi / gledališče je ogledalo časa; delo je napisano v duhu časa; odnesel ga je tok časa / ekspr. to so bili časi! dobri, imenitni
    ●     odločite se, še je čas ni še prepozno; prišel bom, če mi bo čas dopuščal če bom imel čas; ker so dela prepozno začeli, jih bo lovil čas bodo morali hiteti; stavbo je že načel čas, ekspr. zob časa zaradi starosti začenja razpadati; pri delu ga je čas prehitel dela ni utegnil dokončati; ekspr. s tem ne bom izgubljal časa se ne bom ukvarjal; s petjem si krajša čas se zabava, odganja občutek praznote; ekspr. bogu čas krasti lenariti; s klepetanjem si preganja čas se kratkočasi, se zabava; presti čas z igro prstov kratkočasiti se, zabavati se; vidita se na redke, ekspr. svete čase malokdaj, poredkoma; ekspr. na, za (vse) večne čase se mu je zameril za zmeraj; publ. pridobiti na času storiti kaj prej kot v določenem času; imeti časovno prednost pred kom; iti, hoditi s časom prilagajati se razmeram; biti napreden; ekspr. že lep čas nismo videli dobrega filma precej dolgo; dolg čas dolg čas mu je dolgčas; ekspr. dolg čas prodajati dolgočasiti se; iz dolgega časa si žvižga iz dolgočasja; od dolgega časa je ves bolan od dolgočasja; kratek čas delati komu kratek čas kratkočasiti, zabavati ga; slikanje mu je le za kratek čas za razvedrilo, v zabavo; ekspr. ima pisan, zlat, židan čas veliko prostega časa; star. bliža se ji njen čas porod; redko svoj čas je preživel mirno svoje življenje; star. bolnik ima svoje čase obdobja, ko ga bolezen napade; vsako delo potrebuje svoj čas se ne da opraviti v prekratkem roku; njegovo delo v svojem času ni našlo razumevanja ob nastanku; bilo je ob tistem času, ko se mu je rodil otrok tedaj; toliko časa je delal, pa nima svojega kotička dolgo, daljši čas; ekspr. dober, lep del časa je zapravil v gostilni večino časa; kolo časa se ne more obrniti nazaj preteklost se ne vrne; knjiž., ekspr. bil je pravi otrok svojega časa človek s tipičnimi značilnostmi časa, razmer, v katerih je živel, ustvarjal; ekspr. je na tesnem s časom ima zelo malo časa (za kaj); ekspr. za božji čas! izraža nejevoljo, nestrpnost; čas celi rane; čas prinese svoje po daljšem trajanju se stvari omilijo; pustimo času čas pustimo, da se stvari normalno razvijajo; vse ob svojem času; vsaka reč le nekaj časa traja vse se spremeni, nič ni večno; njegov odstop je samo še vprašanje časa moral bo odstopiti, samo ne ve se še, kdaj; preg. čas je zlato
    ♦     astr. sončni čas po Soncu merjeno trajanje; krajevni ali lokalni čas po krajevnem poldnevniku merjeno trajanje; fiz. nihajni čas čas, ki ga porabi nihajoče telo za pot od ene skrajne lege do druge in nazaj; fot. čas osvetlitve trajanje osvetlitve filma pri fotografiranju; aparat z več časi z napravami za uravnavanje trajanja osvetlitve; geogr. greenwiški čas; jur. čakalni čas; čas zastaranja; kem. razpolovni čas čas, v katerem razpade polovica atomov radioaktivne snovi; lingv. čas gramatična kategorija za izražanje sedanjosti, preteklosti in prihodnosti glagolskega dejanja; sedanji, pretekli, prihodnji čas; prislovno določilo časa; tvorba časov; šol. učni čas trajanje pouka; šport. dosegel je dober, rekorden čas rezultat pri hitrostnem športu

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

částen -tna -o prid., částnejši (á) 
  1. 1. ki je v skladu s človekovim dostojanstvom, ponosom: naša zgodovina je častna; vsako pošteno delo je častno / to je častna dolžnost / ekspr. dati častno besedo zagotovilo, obljubo, da je rečeno res, da bo obljubljeno storjeno
    // kot podkrepitev trditve, obljube res, častna beseda!
  2. 2. namenjen počastitvi koga: častni bataljon; častna četa, salva, straža; sedeti na častnem mestu / podeliti častni naslov; z veseljem sem sprejel to častno nalogo / častni član, doktor, meščan naslov, podeljen zaradi posebnih zaslug; pren. to delo ima častno mesto v naši književnosti
  3. 3. ki ne prinaša materialnih koristi: častna funkcija odbornika; ta služba je v bistvu častna
  4. 4. zastar. pošten, častivreden: brodnik je bil časten človek
    ●     ekspr. vedno je kakšna častna izjema kdo, ki je boljši od drugih
    ♦     jur. častni dolg dolg, katerega poravnava je le častna, ne pa pravna dolžnost; častno sodišče razsodišče društva, organizacije, ki razsoja moralne, etične prestopke svojih članov; šport. častni gol edini gol, ki ga je dalo poraženo moštvo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

častiljúbje -a s (ȗ) knjiž. častihlepje: svoje delo opravlja s častiljubjem

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

če vez.  
  1. 1. v pogojnih odvisnih stavkih za izražanje pogoja, s katerim se uresniči dejanje nadrednega stavka
    1. a) s povednim naklonom: nič se ti ne bo zgodilo, če boš pameten; če si lačen, ti dam kruha; če je hotel živeti, je moral delati
    2. b) s pogojnim naklonom: če bi to korenino presekali, bi se drevo posušilo; če bi globoko kopali, bi prišli do vode / če bi ne imela gub, bi bila videti mlada; nikoli se ne bi bila omožila, če bi ji bili starši branili
      // nav. ekspr., z oslabljenim pomenom za izražanje
    3. a) skromnega mnenja, vljudnega pridržka: zakaj tako, če smem vprašati; zmotil sem se, če naj bom odkrit; plačam, če ni drugače / užaljen je, če se ne motim; če kaj vem, bo kmalu svatba
    4. b) ugibanja, domneve: le kje je nož? Če ni v kuhinji? lepe jagode, če le niso predrage? / v litru če je bilo četrt vina, več ne; komaj če sta spregovorila deset besed
    5. c) želje ali omiljenega ukaza: oh, če bi nam že dali mir! oče so rekli, če bi rajši prišli jutri / kaj, če bi malo stopili v hišo
    6. č) stopnjevanja z dodatno trditvijo: stvar je nepotrebna, če ni celo nevarna; to vsoto lahko podvoji, če ne celo potroji / elipt.: če kje, pri njem se dobi; kdo, če ne on? čemu mi bodo smučke, če ne, da se bom smučal; prekliči, če ne ... / v vzkliku: če bi vi vedeli! pa če ti rečem, da ga ni doma! če ti nisi prismojen! prav gotovo si
      ●       ekspr. to je moj sorodnik ali, če hočete, moj nečak natančneje povedano; pog., ekspr. če si ti (kakšen) gospodar, sem jaz papež! sploh nisi gospodar
  2. 2. v časovnih odvisnih stavkih, s povednim naklonom za izražanje dejstva, da se dejanje nadrednega stavka ponovi, kadarkoli se izpolni pogoj: jezna sem, če kdo joka; dobro mu je delo, če ga je kdo hvalil
  3. 3. nav. ekspr., v dopustnih odvisnih stavkih, navadno okrepljen za izražanje dejstva, kljub kateremu se dejanje nadrednega stavka uresniči: če se na glavo postaviš, ti ne dam; če je še tako pameten, vsega ne zna; če bi tudi hotel, ne sme; ne grem, pa če me na kolenih prosite / njegove misli, če so še tako dobre, odklanjajo
    // navadno z nikalnico za izvzemanje: tam upa najti, če ne sreče, pa vsaj mir; jabolko je vsaj lepo, če že ni okusno
  4. 4. v vzročnih odvisnih stavkih, navadno okrepljen za izražanje dejstva, da je vsebina odvisnega stavka vzrok dogajanju v nadrednem: moral sem priti, če sem obljubil; kako bi me slišal, če pa dremlješ / ekspr.: čisto tako je bilo, če že hočete vedeti; pij, če ti rečem!
  5. 5. v primerjalnih odvisnih stavkih za izražanje primerjave ali sorazmernosti dejanja v nadrednem in odvisnem stavku: s tem ga bolj žališ, kot če bi ga udaril; če je bolj jezen, bolj pije; prej če začnemo, prej bo opravljeno
  6. 6. v pripovednih odvisnih stavkih za izražanje, da je trditev v nadrednem stavku resnična, kolikor je resnična trditev v odvisnem: sramota je, če jo pretepa; nimam rad, če se prepiraš; učitelj ni kriv, če otrok nič ne zna / ekspr. gotovo se vrne, še bog če bo smel
  7. 7. v odvisnih vprašalnih stavkih za uvajanje vprašanja: vprašal sem ga, če je res
    // za izražanje domneve, negotovosti: ne vem, če ga poznaš; vseeno mi je, če ostane ali odide; sam.: nehaj že s svojim večnim če!

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

čečkaríja -e [čəč] ž (ȋ) slabš. nerazločno, grdo napisano besedilo: te čečkarije ne morem brati
// literarno delo, sestavek brez vrednosti: po njegovi sodbi je ta pesem navadna čečkarija

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

čéta -e ž (ẹ́) 
  1. 1. osnovna vojaška enota iz več vodov: dodeljen je v prvo četo; komandir čete / inženirska, oklopna, zaščitna četa; četa za zvezo / visoki gost je pregledal častno četo
    // mn. vojska, armada: redne čete so se pridružile upornikom; zasedbene sile so odpoklicale svoje čete; zavezniške čete
  2. 2. skupina ljudi, navadno urejena: po cesti korakajo čete vojakov; v četah gredo na delo / poveljnik gasilske čete / zbiranje terorističnih čet

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

čez predl., s tožilnikom, v zvezi z enklitično obliko osebnega zaimka čéz- (ẹ̑) 
  1. 1. za izražanje gibanja ali smeri na drugo stran
    1. a) nad čim: skočiti čez jarek; oblaki se pode čez gore; sklonil se je čezenj; potaknil je sadike in čeznje nametal zemljo; pren. pomagati začetniku čez prve težave
    2. b) povprek po čem: steči čez cesto; odpraviti se čez morje; iti čez most; dal je levo nogo čez desno; iti z roko čez oči / reka se vali čez jez; pomesti čez prag / obesiti puško čez ramo; potegniti krilo čez koleno
    3. c) po površini: smeh se razlije čez obraz
    4. č) skozi kaj: voz pelje čez vas; potovati v Zagreb čez Novo mesto; pog.: dihati čez nos; gledati čez okno skozi
      // čez pol preklati; čez sredo prerezati
    5. d) okoli česa: tanka čez pas; koliko meri čez prsi?
      // za izražanje stanja: nositi srajco čez hlače; veja visi čez potok; most čez reko / stanuje tam čez cesto
  2. 2. za izražanje časa
    1. a) po katerem se kaj godi: čez nekaj časa ga boš spet videl; vrnem se čez deset minut / ura je dve čez polnoč
    2. b) v katerem se kaj godi: sova se čez dan skriva; prihaja samo ob nedeljah, čez teden ga ni / jabolk bo dovolj za čez vso zimo
  3. 3. za izražanje presežene mere: meri čez dva metra; nekaj čez sto dinarjev; delo čez uro / čez mero vesel; voda mu sega čez pas; ne piši čez rob; čez vse drag
    // star. za izražanje nadrejenosti: imeti oblast čez deželo; postavljen čez vse druge
  4. 4. za izražanje nejevolje, nasprotovanja: pritoževati se čez draginjo; zabavljati čez vino / ali si mu rekel kaj čez čast; pog. vsi so čezme proti meni
    ●     ekspr. drug čez drugega vpijejo vsevprek; eden bolj kot drug; pog. fant je očetu čez glavo zrasel se ga ne boji več, se ne zmeni za njegove opomine; ekspr. ima dela čez glavo zelo veliko; pog. dobiti jih čez hrbet biti tepen; ekspr. napraviti križ čez kaj odpovedati se čemu; obupati nad čim; pog. dati otroka čez koleno natepsti; pog., ekspr. biti čez les čudaški, neumen; star. čez leto in dan približno čez eno leto; pog. čez mejo jo je popihal odšel je ilegalno v tujino; pog. imeti koga čez noč prenočiti; ekspr. čez noč je zaslovel naenkrat, nepričakovano; publ. drama je šla čez oder je bila uprizorjena; čez ramo gledati z nazaj obrnjeno glavo; žarg., šol. izprašati čez vso snov iz vse snovi, vso snov; vino se toči čez ulico za pitje zunaj lokala; pog., ekspr. čez to vino ga ni ni boljšega vina; star. čez zobe vleči opravljati, obrekovati; zastar. usmilite se čezme usmilite se me; preg. čez sedem let vse prav pride vsaka stvar se da kdaj s pridom uporabiti; preg. ti očeta do praga, sin tebe čez prag slabo ravnanje s starši se zelo maščuje
    ♦     šport. tek čez drn in strn

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

čéz prisl. (ẹ̑) 
  1. 1. izraža
    1. a) gibanje od enega kraja do drugega, na drugo stran: čez priti; tam je most, čez vozi vlak; stoji pred zidom in gleda čez / oblaki se valijo od planin sem čez
    2. b) stanje na drugi strani, onkraj: smo že čez; tam čez leži vas
  2. 2. izraža preseženo mero: snega je do kolen in čez; ura je poldne ali malo čez; možu je šestdeset let in še čez / tram gleda na eni strani pet centimetrov čez / voda je čez in čez preplavila bregove čezinčez
    ●     pog. sinu posestvo čez dati izročiti, prepisati; pog. čez dati, vreči izbruhati, izbruhniti; žarg. ta tovarišica ima pionirčke čez na skrbi; pog. mleko gre čez kipi in gre čez rob; pog. iti, spraviti čez ilegalno v tujino; pog. čez peti z višjim glasom spremljati melodijo; pog. prevzeti delo na čez načez

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

čez... predpona v sestavljenkah  
  1. 1. za izražanje gibanja na drugo stran ali stanja na drugi strani: čezoceanski parnik; čezmorske posesti
  2. 2. za izražanje presežene mere: čezmernost; čezurno delo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

čezúren -rna -o prid. (ȗ) ki presega redni delovni čas; naduren: čezurno delo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

čím in čim prisl. (ȋ) s primernikom izraža najvišjo mogočo mero: skrbeti za čim večji pridelek; delo mora čim hitreje steči / redko, s presežnikom čim najostreje kaznovati; prim. čimbolj, čimprej, čimveč ipd.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

číst -a -o stil. -ó prid., čistéjši (ȋ ī) 
  1. 1. ki je brez umazanije, prahu: čisti čevlji; čista posoda; obleči čisto srajco; čiste ulice; vse je pospravljeno in čisto / otroci so siti in čisti / čist planinski zrak; splakniti perilo v čisti vodi / prepisati na čist list nepopisan; čista polt brez izpuščajev in peg; čista rana ki se ne gnoji
    // čista gospodinja ki ima smisel in skrb za snago; čisto delo pri katerem se človek ne umaže
    // ki ni skaljen ali moten: čist studenec; čista gladina jezera / čisto obzorje; ekspr. jutro je bilo kristalno čisto; nebo je čisto kot ribje oko; pren. čista glava, pamet
  2. 2. ki je brez primesi: napolniti blazino s čistim puhom; čista rudnina; čisto srebro, zlato / čista pasma, rasa / piše v čistem jeziku / čista matematika teoretična, ne praktično uporabna matematika; bluza iz čiste svile prave svile; čista umetnost nepoučna, netendenčna; pren. svoje vrste hočejo imeti čiste
    // ki obstaja iz istovrstnih (duhovnih) prvin: stavba v čistem gotskem slogu; na razstavi so presenečale likovno čiste plastike; stilno čista predstava
  3. 3. ki ni hripav ali zamolkel: zapel je z lepim in čistim glasom; ekspr. srebrno čist glas
  4. 4. ekon. ki ostane po odbitku vseh bremen, dajatev ali dolgov: čisti dobiček; pravilnik o delitvi čistega dohodka; čisti donos; čista plača
  5. 5. ki ima pozitivne lastnosti v etičnem, zlasti pa v moralnem pogledu: čist človek; čist značaj / biti, ostati čist / čista ljubezen, misel; čisto življenje / čisto dekle nedolžno
    // vodili so ga čisti nameni / ima čisto politično preteklost neoporečno; pren. čisto srce
  6. 6. ekspr. ki je brez česa drugega: njegova zahteva je čisti formalizem; čista abstrakcija / hišo je prodal v čisto izgubo
    // z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: njegove besede so čist nesmisel; to je čista laž; kar sem povedal, je čista resnica
    ●     zdaj imata čiste račune poravnala sta medsebojna navzkrižja; nimata več medsebojnih obveznosti; ekspr. poglej, če je zrak čist če ni nevarnih ali nezaželenih oseb; evfem. nima čistih rok je kriv; čista teža teža, v katero ni všteta teža embalaže; nima čiste vesti čuti se krivega; je kriv; ekspr. nalil, natočil mu je čistega vina povedal mu je resnico brez olepšavanja; čisti računi, dobri prijatelji poravnane medsebojne obveznosti omogočajo prijateljske odnose; čistemu je vse čisto
    ♦     farm. čisti bencin bencin za rane; filoz. čisti razum spoznavna zmožnost duha, ločena od čutnih zaznav in čustev; čisti um bistvena lastnost duha ustvarjati misel in oblikovati spoznanje; gastr. čista juha nezakuhana juha; čista mast mast brez ocvirkov; kem. kemično čist; lit. čista lirika lirika, ki izraža le čustva; čista rima rima, pri kateri se vokali ujemajo glede dolžine in širine; šol. čisti biolog biolog, ki študira sámo biologijo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

čŕkolivár -ja m (ȓ-á) kdor uliva črke: delo črkolivarjev v črkolivnici

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

čŕpati -am nedov. (r̄) 
  1. 1. s črpalko sesati, dobivati tekočino: črpati nafto; črpati vodo iz vodnjaka / črpati sok iz želodca
  2. 2. knjiž. zajemati, dobivati iz česa: črpati podatke iz statističnega gradiva; iz njihovih zgledov črpamo moč za nadaljnje delo; snov za svoja dela je črpal iz ljudstva; črpati znanje iz knjig; črpati les iz gozda
  3. 3. redko jemati moč, slabiti: vročina črpa telo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

čŕvSSKJ -a m, živ. (ȓ) rač.
program, ki se lahko sam razmnožuje, širi po računalniškem omrežju in ovira, onemogoča delo z računalnikom: internetni črv; virusi in črvi; Črv se po elektronski pošti širi zelo hitro E = hrv., srb. cȓv, rus. čérvь, češ. červ, stcslov. črъvь < pslov. *čьrvь ob *čьrmь < ide. *ku̯r̥-mi-

Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

čudovít -a -o prid., čudovítejši (ȋ) 
  1. 1. ki zaradi izredne lepote vzbuja občudovanje: dan je bil čudovit; pogled na naše mesto je čudovit; zvezde so žarele s čudovitim ognjem; deklica ima čudovite lase; čudovita svetloba; dekle je čudovito; to je naravnost čudovito
    // ekspr. nenavadno, izredno dober: bil je čudovit človek / razveselil se je čudovite ocene poezij / prijatelja sta čudovite volje
  2. 2. nav. ekspr. ki se pojavlja v visoki stopnji: čudovit red; delo je opravljeno s čudovito natančnostjo / tak čudovit mir je tu; čudovita hitrost / iron. čudovita jezikovna mešanica

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

čútenje in čutênje -a s (ú; é) 
  1. 1. glagolnik od čutiti: čutenje bolečine, mraza / močno, živo čutenje
  2. 2. vsebina človekovega notranjega doživljanja, čustvovanja: jezik je izraz narodnega duha, čutenja in mišljenja; v slikarjevem delu je vidno njegovo slovensko čutenje; v uprizoritvi je skušal delo približati čutenju evropskega človeka

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

dajáti dájem, tudi dájati in dajáti -em, stil. dajáti -èm nedov., dajàj dajájte tudi dájaj dájajte; dajál tudi dájal (á á; á á á; á ȅ) 
  1. 1. delati, da prehaja kaj k drugemu: denar za kino mu je dajal oče / dajati jesti, piti / dekla je dajala svinjam krmila svinje
    // dajal mu je nove in nove naloge / dajati na kredit, star. na kredo prodajati; dajati na upanje; hišo dajejo v najem / pog. zakaj mi to daješ nazaj vračaš
    // podarjati, poklanjati: dajati za spomin / dajati darove, miloščino
    // delati, da prehaja kaj drugemu v uporabo: ne dajaj knjig, peresa drugim
    // delati, da lahko kdo kaj dela, s čim razpolaga: dajejo jim na izbiro / otrokom dajejo čudna imena
  2. 2. delati, da česa, kar je kdo prej imel, nima več: vse življenje moram samo dajati; krvodajalci dajejo kri
  3. 3. delati, ustvarjati čemu kako lastnost: obleka ji daje gosposkost / delo daje zadovoljstvo
  4. 4. s širokim pomenskim obsegom delati, da prihaja kaj kam z določenim namenom
    1. a) s prislovnim določilom: otroke so dajali v šole / založba daje na trg cenene knjige / ker so bili revni, so dajali otroke za pastirje in dekle
    2. b) z namenilnikom: obleke je dajala delat boljšim šiviljam; otroke so dajali študirat pošiljali
      // z nedoločnikom delati, povzročati, da se s čim kaj dogaja: to mi daje misliti / na nastopih se je dajal slaviti
  5. 5. pog. plačevati: dajal je za pijačo, za vino / koliko ti je kupec dajal za avto? je bil pripravljen plačati, je ponujal
  6. 6. ustvarjati kaj kot rezultat svoje sposobnosti, dejavnosti: krave mu dajejo malo mleka; plantažni nasad bo dajal sto vagonov jabolk; ovca daje volno / drevo daje vrtu senco; zvezde so dajale bledo svetlobo / pog. kinematograf daje štiri predstave na dan; kaj dajejo danes v gledališču / pog. preživlja se s tem, da daje ure iz matematike poučuje izven šole, inštruira
    // pohištvo daje sobi poseben pečat, ton; dajati povod, upanje, videz, vtis, zgled
    // povzročati, da kdo kaj dobi, ima: dajati potuho, pravico, priložnost; šola daje izobrazbo izobražuje
  7. 7. z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: dajati bolnikom injekcije; dajati nauke, odgovore; dajati pohujšanje pohujševati; dajati pomoč pomagati; dajati ukaze ukazovati; star. dajati hvalo
  8. 8. delati, da prihaja kaj na določeno mesto: dajati obleke v omaro; ves čas je dajal drva na ogenj
  9. 9. navadno z nikalnico delati, da se kaj more goditi: skrbi mu ne dajejo spati; tega mi duša, srce, vest ne daje
  10. 10. ekspr., v zvezi z na prisojati komu vrednote; ceniti: vsak, kdor kaj daje nase, bo prišel
  11. 11. nav. 3. os., pog., ekspr. povzročati bolečine; boleti: želodec ga daje / mrzlica, naduha, revmatizem jo daje; hoja v hrib me je dajala / brezoseb.: v križu me daje; spet me daje, je zastokal / bolečine so ga dajale / lakota jih daje
    ●     ekspr. v pesmih daje duška svoji žalosti sproščeno izraža svojo žalost; daje se samo tistemu, ki ji je všeč ima ljubezenske, spolne odnose z njim; daje prednost udobni obleki pred lepo obleko raje se odloča za udobno obleko kot za lepo obleko; to nerad dajem iz rok prepuščam v last drugemu, v vodstvo drugemu; pog. delavci dajejo vse od sebe, da bi delo končali do skrajnosti se trudijo; pog. v nič dajati omalovaževati, podcenjevati; pog. sosedom se v zobe daje povzroča, omogoča, da ga opravljajo; ekspr. z obema rokama daje je radodaren, velikodušen; ekspr. dajati si opraviti, opravka z vrtom ukvarjati se

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

daljnopísnik -a m (ȋ) električna naprava za prenašanje tipkanih črk in znakov na daljavo; teleprinter: delo pri daljnopisniku

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

dándánes [nəs] prisl. (ȃ-á) ekspr. v sedanjem času, zdaj: dandanes tako delo ni plačano; še dandanes srečaš podobne ljudi

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

darílo -a s (í) kar je dano komu v last brez plačila: dati, dobiti darilo; novoletna darila; poročno darilo; zmagovalcem so razdelili častne nagrade in praktična darila
// zastar. nagrada: razpisati darila za najboljše delo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

darítev -tve ž (ȋ) 
  1. 1. v različnih religijah slavnostni obred dajanja darov božanstvu: opraviti daritev; poganske daritve / klavna, pitna, žgalna daritev; v krščanstvu sveta daritev maša
    // vznes. požrtvovalno delo, žrtvovanje: Daritev bodi ti življenje celo (S. Gregorčič)
  2. 2. glagolnik od dariti: daritev posestva

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

dáti dám dov., 2. mn. dáste, 3. mn. stil. dadó, dadé; dál (á) 
  1. 1. napraviti, da preide kaj k drugemu: dati komu knjigo, kos kruha, rožo; dati sinu denar za kino; daj sem tisto knjigo / dati komu kosilo, jesti, piti / dati posestvo sinu / dati komu kaj na posodo, v dar, v last, v najem, v zakup; dati za doto; zastonj dati / višji organi so dali nižjim navodila za delo / pog.: za koliko daš fotografski aparat? dajte mi tri kile fižola prodajte
    // pog. nazaj dati vrniti
    // podariti, pokloniti: tega ni treba plačati, ampak ti kar dam; dati za rojstni dan, za spomin; ekspr. dela se revnega, da bi mu človek dinar dal dela se zelo revnega
    // narava mu je dala telesno moč / dati vbogajme
    // napraviti, da preide kaj drugemu v uporabo: dati komu stanovanje za nekaj mesecev; dati popotniku zavetje / daj svinčnik, da se podpišem
    // napraviti, da lahko kdo kaj dela, s čim razpolaga: predsednik je dal besedo diskutantu; dati komu čas za premislek / dati na izbiro, na razpolago; dati na vpogled / dati komu časten naslov; dati otroku ime / pog. dajte mi potrdilo, da sem vam plačal izdajte, sestavite
    // kakšno zdravilo ti je dal zdravnik? predpisal
  2. 2. napraviti, da česa, kar je kdo prej imel, nima več: kar smo imeli, smo dali; dati svoj delež za kaj; mnogo krvodajalcev je dalo kri / ekspr. dati glavo, življenje / kot podkrepitev glavo dam, da je tako / krava ne da mleka zadržuje mleko pri molži
  3. 3. narediti, ustvariti čemu kako lastnost: dati besedi nov pomen; dati čemu dokončno, ustaljeno obliko, ustrezne razsežnosti / uspeh mu je dal novega poguma
  4. 4. s širokim pomenskim obsegom napraviti, da pride kaj kam z določenim namenom
    1. a) s prislovnim določilom: dati predlog na glasovanje; dati čevlje v popravilo; dati kaj v promet; dati osnutek zakona v javno razpravo; dati otroka v rejo; dal je sina v šolo / dati pismo na pošto; tovarna je dala na trg nov izdelek; dati denar v banko, pog. na knjižico; dati oglas v časopis; malo pšenice je dal v mlin / pog. na sodnijo ga bom dal vložil bom tožbo proti njemu
    2. b) z namenilnikom: dati delat obleko; dati meso prekajevat; dati sina učit poslati
      // z nedoločnikom napraviti, povzročiti, da se s kom kaj zgodi: dati otroka ostriči; dati si napraviti obleko / dati se fotografirati, operirati, ostriči
  5. 5. pog. plačati: koliko si dal za avto? dati za mašo; dati na račun / dati komu denar na roko neposredno izplačati
    // kot klic pri dražbi kdo da več?
  6. 6. ustvariti kaj kot rezultat svoje sposobnosti, dejavnosti: nekatere rude dajo velik odstotek železa; polje je dalo obilen pridelek; konferenca je dala važne rezultate; mastna hrana da veliko kalorij / pog. gledališče je dalo dobro predstavo / dati odsekan, tleskajoč, zamolkel glas / dati dober, slab zgled; dati povod
    // povzročiti, da kdo kaj dobi, ima: boljšega zaslužka mi ne dajo / dati možnost, pravico, priliko, priložnost / ekspr. letos je bog dal dobro letino / knjiž. usoda ne daj, da bi tako zgodaj umrl
    // z združitvijo postati nova celota: ti podatki dajo visoko številko; račun da rezultat; pog. koliko dá to? znese
    // zadnje vrstice posameznih kitic glose dajo zaključno misel
  7. 7. z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: dati brco, klofuto; dati garancijo, kazen, pobudo, pomoč, poudarek, prisego, priznanje, slabo oceno, slovo, soglasje, zagotovilo; dati svoj glas za odbornika; dati bolniku injekcijo; dati izjavo izjaviti; dati obljubo obljubiti; dati odgovor odgovoriti; dati odpoved odpovedati službo; dati komu poljub; dati transfuzijo krvi; dati znak, znamenje; dati komu dobro vzgojo; dati na posodo posoditi
    // dati gol / ta vas je dala mnogo žrtev; publ. v delo so dali mnogo truda vložili
    // ekspr. dati častno besedo zagotoviti, da je rečeno res; obljubiti, da bo obljubljeno storjeno
  8. 8. napraviti, da pride kaj na določeno mesto: dati knjigo na mizo, obleko v omaro, robček na usta, roko okrog vratu; grižljaj se da naenkrat v usta / daj to proč / dati na seznam, v zapisnik; dati v oklepaj / pog. dati psa na verigo prikleniti
    // pog. dati stroj narazen razstaviti ga (na dele)
    // pog. prosim, dajte mi tovariša XY (k telefonu) pokličite ga k telefonu; uredite, omogočite, da bom telefonično govoril z njim
  9. 9. navadno z nikalnico napraviti, da se kaj more goditi: ozke razmere mu ne dajo delovati; delo mu ne da počitka; skrbi mu ne dajo spati; zvedavost ji ni dala, da ne bi vprašala; tega si ne dam reči; ne da si dopovedati
  10. 10. nedov., ekspr., v zvezi z na prisojati komu vrednote; ceniti: sosed da veliko name, nase / veliko da na poštenost, prijateljstvo; jezi ga, da ne dajo na njegovo besedo / na to nič ne dam
  11. 11. z nedoločnikom ukazati, naročiti: dal je poklicati k sebi služabnike, prinesti jedi na mizo; župan je dal zapreti pretepače
    // pog., v medmetni rabi, z nedoločnikom izraža omiljen ukaz, željo, spodbujanje: dajva kupiti liter vina; dajmo si ogledati še to oglejmo si; pog. dajte se pomakniti naprej pomaknite se
    // kot poziv pri pitju dajmo ga!
  12. 12. v medmetni rabi, z oslabljenim pomenom, v zvezi z bog izraža
    1. a) nejevoljo, nestrpnost: zakaj molčiš, bog te je dal
    2. b) upanje: če bog da, se bomo kmalu videli
    3. c) svarilo, prepoved: bog ne daj, da bi storil kaj takega
    4. č) najboljšo željo: bog daj srečo, zdravje; bog daj, da bi bilo res
    5. d) zlasti v kmečkem okolju pozdrav: dober dan, dober večer bog daj
      ●       beseda je dala besedo razvil se je pogovor; nikomur ne da blizu je nedostopen; nikomur ne da dobre, lepe, prijazne besede je osoren; z nikomer ne govori; ekspr. dati duška svoji jezi, veselju sproščeno izraziti svojo jezo, veselje; ekspr. zanj ne dam roke v ogenj nisem prepričan, da je pošten, sposoben; knjiž. dala je življenje otroku rodila ga je; pog., ekspr. dali smo jim (jih) po grbi natepli smo jih; premagali smo jih; ekspr. ne dam se jim v roke ne pustim, da bi me ujeli, da bi o meni odločali; pog. dal se je ljudem v zobe povzročil, omogočil, da ga opravljajo; pog. dal mi je čutiti, razumeti, vedeti, da me ne mara očitno, v neprimerni obliki mi je to pokazal; pog., ekspr. daj mu eno okrog ušes, za uho, po nosu udari ga; ekspr. ne da si dvakrat reči napravi brez obotavljanja; pog., ekspr. ženske so si dale opraviti okoli dojenčka so se ukvarjale z njim; ekspr. ti bom že dal! kaznoval te bom; tepen boš; ekspr. (jaz) ti bom dal popra, vetra nabil te bom; napravil ti bom kaj neprijetnega; ekspr. dušo bi dala zanj vse bi žrtvovala za njegove koristi; na vsak način si ga želi pridobiti; dal je sosedu hčer (v zakon, za ženo) privolil je v poroko z njim; žarg., šport. dati glavico odbiti, zbiti žogo z glavo; pog. dati komu košarico zavrniti njegovo ponudbo za ples; zavrniti ponudbo; ekspr. daj mi mir ne moti me, ne nadleguj me; dal je prednost karieri pred znanstvenim delom raje se je odločil za kariero kot za znanstveno delo; knjiž. dal ji je prstan zaročil se je z njo; dal mi je proste roke dovolil mi je, da ravnam po svojem preudarku; dati komu roko prijeti koga za dlan desnice, zlasti v znamenje pozdrava, prijateljskega odnosa; ekspr. dati komu srce čustveno, zlasti ljubezensko se navezati na koga; pog. dajte, da si vas ogledam dovolite; pog. dati čez izbruhati, izbruhniti; pog. sinu posestvo čez dati izročiti, prepisati; ni mi dal do besede ni mi pustil govoriti; ekspr. dati vajeti iz rok nehati opravljati vodilno delo; pog. dati vse iz sebe, od sebe do skrajnosti se potruditi; pog., ekspr. niti besede ni dal od sebe prav ničesar ni rekel; ekspr. ni dal glasu od sebe ni spregovoril; se ni javil, ni pisal; pog. ta pa ne da do sebe, k sebi vztraja pri svojem; je nedostopen; ekspr. veliko da na obleko posveča veliko pozornost in skrb oblačenju; pripisuje veliko pomembnost oblačenju; pog. dal je nov sod na pipo začel je točiti pijačo iz novega soda; pog. od plače lahko še kaj na stran da prihrani; star. knjigo na svetlo dati izdati, objaviti; dati na znanje sporočiti, pojasniti; pog., ekspr. dali smo ga na zob pili smo alkoholno pijačo; ekspr. tatove so dali pod ključ zaprli so jih v ječo; pog., ekspr. dati (jih) komu pod nos zavrniti koga, spraviti ga v zadrego zaradi njegove napake; pog. dali so ga v časopis pisali so o njem v časopisu; ekspr. v koš te dam, kadar hočem premagam te, boljši sem kot ti; pog. dati komu posestvo v roke prepustiti mu ga v upravljanje; ekspr. nima kaj v usta dati reven je; strada; pog. dati za liter, za pijačo plačati pijačo v kaki druščini; pog. gledala ga je, a ni vedela, kam bi ga dala ni se mogla spomniti, kdo je; ekspr. ne ve, kam bi se dal od dolgega časa kaj bi počel; ne vem, koliko (let) bi ti dal po tvojem videzu ne morem sklepati, koliko si star; pog. prav ti dam soglašam s teboj; nižje pog. med vojno je veliko skozi dal pretrpel; pel je, kar mu je duša dala z vsemi močmi; teci, kar ti noge dajo kolikor hitro moreš; obljubiti in dati je dvoje obljubiti je lahko, obljubo izpolniti težje; preg. čič ne da nič, stalo pa malo počivanje, brezdelje ne prinaša koristi, premoženja; preg. dvakrat da, kdor hitro da hitra pomoč je največ vredna
      ♦       rel. dati odvezo; šah. dati mat

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

deadline -na cit. [dêdlajn] m (ȇ)
končni rok, čas, do katerega je treba končati kako delo; skrajni rok: Zmerom je na obzorju kak nov deadline: prevesti moram sinopsis, pa napisati novo izjavo, pa v scenarij vnesti zadnje popravke E ← agl. deadline 'končni rok', morda iz vojaškega žargona; v ameriški državljanski vojni je bil izraz v rabi v zaporih v pomenu 'črta, ki se je ne sme prestopiti', dobesedno 'smrtna črta', iz dead 'mrtev' + line 'črta'

Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

debíl -a m (ȋ) med. debilen človek: usposabljati debile za delo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

debirokratizírati -am nedov. in dov. (ȋ) odpravljati, opuščati birokratizem: čas je, da začnemo debirokratizirati zdravstveno delo; debirokratizirati gospodarsko upravljanje

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

debut -a tudi debi -ja [debí -ja] m (ȋ) prvi javni nastop, navadno umetnikov: mlada igralka je uspešno prestala svoj debut; režiser se je izkazal s svojim debutom / to delo je njegov filmski debut; literarni debut

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

debutántski in debitántski -a -o [debit-] prid. (ā) nanašajoč se na debutante ali debut: debutantski nastop; debutantska vloga; debutantsko delo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

defetízem -zma m (ī) mnenje, prepričanje, da je kako (pomembno) delo, prizadevanje brezuspešno, malodušje: to ni več skepticizem, ampak defetizem; širiti med ljudmi defetizem; moreč defetizem; pojavi defetizma med vojaki

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

degazolináža -e ž (ȃ) kem. odstranjevanje propana in butana iz zemeljskega plina ali nafte: naprave za degazolinažo
// obrat, stavba za to delo: gradnja nove degazolinaže

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

dejávnost -i ž (ā) navadno s prilastkom delo, delanje, vezano na določeno področje: razširiti, razviti protiokupatorsko dejavnost; živahna diplomatska, politična dejavnost; razgibana kulturna dejavnost; podtalna dejavnost; vzgojna dejavnost šole; založniška dejavnost; dejavnost organizacij
// nav. mn. panoga, področje v okviru celotnega proizvajalnega procesa: gospodarske, negospodarske, storitvene dejavnosti; razvoj komunalnih dejavnosti služb, ki vzdržujejo osnovne materialne pogoje življenja v naselju
// glavna, postranska dejavnost podjetja / opravljanje dejavnosti šivilje šiviljskega poklica
♦ ekon. terciarne dejavnosti promet, trgovina, bančništvo; šol. prostovoljne dejavnosti organizirano izvenšolsko udejstvovanje mladine

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

dél -a [tudi deu̯] m (ẹ̄) 
  1. 1. kar nastane z delitvijo celote: razdeliti hlebec na dva dela; deseti del celote; večji, manjši del / film v dveh delih; vsebina drugega dela romana / v devetih delih bencina raztopiti en del parafina; pren. v tem mestu sem pustil del sebe
  2. 2. kar z drugimi sestavinami tvori celoto in ima navadno samostojno nalogo: razstaviti stroj na glavne dele; kupovati motor po delih; nadomestni, rezervni del; posamezni deli aparata; sestavni deli avtomobila / deli telesa
  3. 3. z rodilnikom kar predstavlja krajevno, področno, časovno omejitev česa: prišli so iz raznih delov dežele / vzhodni del Azije; publ. nevarno žarišče vojne v tem delu sveta / streha se znižuje proti zadnjemu delu avtomobila; brada mu pokriva spodnji del obraza; nadzemni del rastline; zgornji del stavbe je razsvetljen; obodni del pri kolesu; del lista, kjer vstopa glavna žila / jutro je najlepši del dneva / to je le del celotnega problema
    ♦     ekon. gibljivi del plače ki se spreminja glede na delovni, poslovni uspeh, življenjske stroške
    // z oslabljenim pomenom izraža količinsko omejitev: večji del izdelkov izvažajo; velik del ljudi tega ne ve; del vaščanov se vozi na delo v mesto; glavni del življenja je prebil v tujini
  4. 4. delež: vsak od dedičev je dobil enak del / tudi on je prispeval svoj del k uspehu
    ●     star. dobil je svoj del prestopku primerno kazen; zastar. za moj del je ničvrednež po mojem mnenju; star. za ta del bi bilo bolje, če bi ostal doma kar se tega tiče, v tem primeru; ekspr. dober, lep del časa je zapravil v gostilni večino časa; ekspr. opravil je levji del posla največji del posla; delali so večji del ponoči večinoma, po večini

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

délanezmóžnost -i ž (ẹ́-ọ́) knjiž. nezmožnost za delo: delna, popolna delanezmožnost

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

délati -am nedov. (ẹ́ ẹ̑) 
  1. 1. zavestno uporabljati telesno ali duševno energijo za pridobivanje dobrin: delati in počivati; dela od jutra do večera; vse življenje je delal; cel dan je delal na polju, pri stroju, v pisarni; delati fizično, umsko; pridno, težko delati; na roko delati ročno; učiti otroka delati; dela kakor za stavo, ko mravlja, ko nor; dela kot črna živina / zelo je delal, da je naredil v tako kratkem času se je trudil
    // navadno s prislovom opravljati delo na določenem področju: kulturno, politično delati / delati proti okupatorju; dela za narod; dela z mladino / dela pri društvu, v organizaciji / delati za odpravo zaostalosti, v korist človeštva
    // navadno s prislovom izpolnjevati, opravljati kako nalogo: novi odbor slabo, uspešno dela; novi člani ne delajo tako, kot se je od njih pričakovalo; nekatere naše organizacije sploh ne delajo / pog.: avto mu dobro dela; vse naprave odlično delajo delujejo
  2. 2. opravljati delo na kakem področju celotnega proizvajalnega procesa kot vir zaslužka: ugotoviti, koliko ljudi dela v industriji, kmetijstvu; dela v rudniku, v tovarni / dela pri črpalni napravi, pri odpremljanju blaga; dela v sprejemnem oddelku; dela kot skladiščnik / pog. nekateri otroci še hodijo v šolo, drugi pa že delajo so zaposleni; delati honorarno, priložnostno / v službi dela dopoldne in popoldne; dela osem ur dnevno
    // imeti opravka s čim kot predmetom svoje zaposlitve, dela: delati s kemikalijami; knjižničarji delajo s knjigami / pog. nerad dela z ljudmi
  3. 3. preh., s širokim pomenskim obsegom z delom omogočati nastajanje česa: delavci delajo malto; delati dopis sestavljati; delati nov most čez reko graditi; več strokovnjakov dela načrt za novo cesto; delati nalogo pisati; razstavo smo delali dva dni; začeli smo delati temelje stavbe; delati cesto s stroji; delati jamo z lopato; publ. dela na slovarju sestavlja, dela ga
    // dal je delat plašč; vaša obleka se že dela / pri rezanju je delala velike kose
    // proizvajati, izdelovati: tovarna dela le športne čevlje; delati električne aparate za izvoz; delati stroje / v Idriji delajo čipke; pozimi delajo drva; ekspr. delati verze / ona dela dobro pecivo
    // pridobivati, napravljati: gumi delamo iz kavčuka; vino se dela iz grozdja
  4. 4. preh. opravljati, izvrševati kako delo ali aktivnost sploh: zgodaj zjutraj raznaša časopise, to dela vsak dan; vse dela prizadevno, z veseljem / poglej, kaj delajo otroci na dvorišču; zmeraj kaj dela, da moti druge; klepeta s sosedi, to dela najraje / delati zla dejanja; delati dobro
    // z oslabljenim pomenom, zlasti z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: delati čudeže; delati korake korakati; delati grehe grešiti; delati izpit, maturo; delati kompromise, napake; delati kupčije kupčevati; delati nemir; delati šale šaliti se; delati zločine
  5. 5. biti dejavno udeležen pri nastajanju česa: tanke pete delajo jamice v parketu; veter dela valove; na tem mestu voda dela brzice / drevo dela senco; glivice delajo tanko prevleko na siru / rože delajo popke poganjajo; solata dela glave / glasove delamo z govorilnimi organi
    // dajati čemu kako lastnost, značilnost: ta frizura jo dela mlajšo, kot je v resnici; neprestano deževje je delalo bivanje na morju manj prijetno; moderna dekoracija dela dvorano zanimivo; delati kaj toplo; delati kaj bolj lepo lepšati
    // pog. alkohol ga dela čisto zmedenega / dela mu žalost, veselje; dela si iluzije, upe / otroci mu ne delajo časti
  6. 6. s širokim pomenskim obsegom biti v delovnem stanju: prezračevalne naprave so delale neprestano; vsi motorji delajo so v pogonu; srce mu je začelo delati utripati, biti
    // za stranke delamo od desete do dvanajste ure; pošta ne dela; uredništvo danes ne dela; skupščina med počitnicami ne dela ne zaseda; nekatere tovarne zaradi stavk ne delajo ne obratujejo
    // pog. učinkovati, delovati: strup je začel hitro delati
  7. 7. s prislovom kazati do česa določen odnos, ki se izraža zlasti v dejanjih: grdo dela s knjigami; rad bi videl, kako bo delal z njo; ne smemo tako delati z maternim jezikom; z njo dela kakor s cunjo / delaj, kot misliš, da je prav; zmeraj dela po vesti; delati v skladu s predpisi
    ●     delati komu kratek čas kratkočasiti, zabavati ga; dela mu druščino, družbo je z njim, da ni sam; v tej stroki delamo prve korake smo se z njo šele začeli ukvarjati; krivica dela hudo kri razburja, draži, jezi; ekspr. kaj bi delal kisel obraz kazal nejevoljo; on dela razlike ne ravna z vsemi enako; žena mu dela scene javno kaže nejevoljo nanj, se netaktno vede; v tej stvari ti ne bomo delali sile te ne bomo izsiljevali; pog. to mi dela skomine vzbuja želje; ekspr. delati hud veter zaradi česa močno se razburjati, ostro ukrepati; bil je mož, ki je delal zgodovino je odločujoče posegal v zgodovino; delati moram še po urah po končanem delovnem času; popoldne ne mara delati po urah za plačilo, ki je odvisno od porabljenega časa; obleka dela človeka kdor se lepo, izbrano oblači, ima večji ugled, dela boljši vtis; pog. delati račun brez krčmarja ne upoštevati vseh okoliščin; pog. delati iz muhe slona močno pretiravati; preg. obljuba dela dolg kar se obljubi, se mora tudi izpolniti; preg. kdor ne dela, naj ne je; prilika dela tatu priložnosti se je težko ubraniti; vaja dela mojstra
    ♦     fiz. oddajnik dela s frekvenco 20,003 megahertza; les. les dela se krči in širi zaradi sušenja ali vpijanja vlage; šport. delati stojo stati na rokah

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

délavec -vca m (ẹ́) 
  1. 1. kdor poklicno opravlja kako fizično delo: njegov oče je delavec; najeti, odpustiti delavca; cestni, gozdni, poljski, pristaniški, tovarniški delavec; brezposeln, sezonski delavec; kvalificiran delavec; mezdni delavec; ročni delavec; delavec v proizvodnji; sindikat delavcev storitvenih dejavnosti / pri nas imamo danes delavce za fizično delo najete ljudi
    // v kapitalizmu pripadnik družbenega razreda, ki ni lastnik proizvajalnih sredstev: delavci in kapitalisti; gibanje se je naslonilo na široke ljudske plasti delavcev in kmetov
  2. 2. s prilastkom kdor poklicno opravlja kako delo, ki ni fizično: družbeni, duševni, filmski, kulturni, politični, zdravstveni, znanstveni delavec; javni delavec
  3. 3. kdor dela sploh: v jezikoslovju potrebujemo še mnogo delavcev / biti dober delavec prizadevno, uspešno delati; ekspr. ta je pa delavec!
    ♦     zool. nekrilati, spolno nerazviti samec pri termitih

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

délavka -e ž (ẹ́) 
  1. 1. ženska, ki poklicno opravlja kako fizično delo: sprejeti v službo tri delavke; nekvalificirana delavka; tovarniška delavka; delavka udarnica
  2. 2. s prilastkom ženska, ki poklicno opravlja kako delo, ki ni fizično: kulturna, prosvetna delavka; socialna delavka ki se poklicno ukvarja s socialnim, zlasti skrbstvenim delom; terenska delavka
  3. 3. ženska, ki dela sploh: na vseh področjih potrebujemo mnogo pridnih delavcev in delavk / ekspr. ta pa je delavka!
  4. 4. zool., rabi se samostojno ali kot prilastek spolno nerazvita samica pri čebelah, mravljah: delavke in matica; čebela delavka

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

delávnica -e ž (ȃ) 
  1. 1. prostor, v katerem se kaj izdeluje ali popravlja: najeti delavnico; avtomehanična, čevljarska, mehanična, mizarska delavnica; gledališke delavnice delavnice, v katerih se izdeluje scenska in kostumska oprema; pren. pogled v duhovno delavnico slavnega filozofa; velikanska delavnica narave
  2. 2. obrat, manjše podjetje, ki kaj izdeluje ali popravlja: oženil se je in odprl delavnico; mnogo naših tovarn je zraslo iz obrtnih delavnic / dognano je, da so vse te slike delo iste slikarske, umetniške delavnice / prisilna delavnica nekdaj zavod, v katerega so sodišča po prestani kazni oddajala delomrzne kaznjence

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

delávnicaSSKJ -e ž (ȃ)
organizirano spoznavanje kakega področja udejstvovanja z aktivno dejavnostjo udeležencev in obiskovalcev; dejavnica (2), workshop: likovne delavnice; otroške delavnice; ustvarjalne delavnice; Udeleženci posameznih delavnic so predstavili svoje delo na koncertih E (↑)délati

Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

delazmóžen -žna -o prid. (ọ́ ọ̄) zmožen za delo: v vasi je trideset delazmožnih ljudi / bil je nadarjen in delazmožen uradnik sposoben

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

delazmóžnost -i ž (ọ́) zmožnost za delo: skrbeti za zdravje in delazmožnost; zmanjšana delazmožnost

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

délce -a s (ẹ̄) ekspr. manjše umetniško, literarno delo: to je njegovo prvo delce; izvajali so tudi zelo zanimivo glasbeno delce

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

délen -lna -o prid. (ẹ̑) 
  1. 1. ki obsega, predstavlja samo del česa: delni sončni mrk
  2. 2. ki ne obstoji v popolni meri: akcija je imela samo delen uspeh; delna prepoved jedrskih poskusov; to je samo delna rešitev / očeta je zadela delna kap; delna oblačnost; delno znanje jezika
    ♦     jur. delna pomilostitev pomilostitev, pri kateri je obsojencu odpuščen le del kazni; šol. delni izpit izpit, ki obsega del snovi zaključnega izpita

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

delikáten -tna -o prid., delikátnejši (ȃ) s širokim pomenskim obsegom  
  1. 1. neprijeten, težaven, kočljiv: najti izhod iz delikatnega položaja; vzgoja je delikatna stvar; pogovor se je bližal najdelikatnejši točki; njegovo delo je odgovorno in delikatno; dotaknila sta se delikatnega vprašanja / v romanu opisuje zelo delikatne situacije
  2. 2. nežen, rahel, občutljiv: to je delikaten človek / barve v delikatnih tonih / knjiž. sodniki so bili zelo delikatni do njega rahločutni, obzirni
  3. 3. knjiž., redko okusen, slasten: delikatna juha, riba

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

délo -a s (ẹ́) 
  1. 1. zavestno uporabljanje telesne ali duševne energije za pridobivanje dobrin: ceniti, spoštovati delo; blaginja temelji na delu; rezultati, sadovi skupnega dela; plačilo po delu / fizično, umsko delo; kvalificirano, strokovno delo; plačano delo; prostovoljno delo / braniti, izogibati se dela; pripraviti se k delu; biti utrujen od dela; ekspr. vreči se na delo; ekspr. zagristi, zakopati se v delo; prizadeven, vztrajen pri delu; večkrat si oddahnem med delom; pretirano delo; delo od jutra do večera / mehanizirati delo; organizirati, voditi delo; pohiteti, prenehati, začeti z delom; zboljšati način dela / prva leta po 1945 družbenokoristno delo / praznik dela
    // trud, napor: uspehi niso v sorazmerju z vloženim delom; ta reč bi zahtevala preveč dela; ekspr. škoda dela za to
  2. 2. navadno s prilastkom delanje, vezano na določeno področje: pritegniti koga k delu proti okupatorju; vključil se je v delo za napredek; načrtno, večletno, vztrajno delo z mladino; pedagoško, politično delo; praznovali so štiridesetletnico njegovega umetniškega dela; delo pri društvu, v odboru / v članku je dobro prikazal njegovo pisateljsko delo; dobil je nagrado za svoje življenjsko delo
    // to delanje za izpolnjevanje kake (skupne) naloge: oceniti delo komisije; spremljati delo skupščine; ovirati delo šole
  3. 3. kar se uresničuje z delanjem: to delo dobro napreduje; vsega dela ne more opraviti sam; dal mu je najtežje delo; dela vsako delo, ki mu pride pod roko; izvršiti, končati, zaključiti kako delo; nujno, važno delo; loti se tudi umazanega, zahtevnega dela; svoje delo opravlja vzorno; ima dosti, preveč dela / mn.: gradbena, mizarska, obrtniška, tehniška, vzdrževalna dela; drobna dela opravila; hišna dela / nav., slabš. pravi, da ne bo delal hlapčevskih del del, ki so zanj ponižujoča; star. najeli so ga za hlapčevska dela dela na polju in pri živini
    // to kot vir zaslužka: dati delo boljšemu ponudniku; podjetje je dobilo novo delo; prevzeti komu delo; biti preskrbljen z delom / delo na gradbišču so opravili v dogovorjenem roku / skleniti pogodbo o delu
  4. 4. navadno s prilastkom kar je uresničeno z delanjem, zlasti na umetniškem področju: izdati pomembno delo; kritizira, ocenjuje dramska, pesniška dela; literarno delo; razstava del baročnih umetnikov / knjiž. človek umre, njegovo delo pa ostane
    // s prilastkom izdelek, predmet glede na izdelovalca ali način izdelave: ti čevlji so industrijsko, ročno delo; stavba je baročno delo / ženska ročna dela ročno izdelane vezenine ali pletenine
  5. 5. predmet, stvar, ki jo kdo izdeluje: delo ji je od razburjenja padlo iz rok; komaj je vzela delo v roke, ga je že zopet odložila
  6. 6. zaposlitev, služba: dobiti, iskati delo; biti brez dela; odpustiti koga z dela; sprejeti koga na delo; honorarno, priložnostno, sezonsko delo / dela prosti dnevi; izostanek od dela; nadurno delo ki presega delovno obveznost
    // iti, voziti se na delo v kraj zaposlitve; biti na delu v tujini
    // s prilastkom področje v okviru celotnega proizvajalnega procesa kot možnost zaposlitve: kmečko delo ga ne veseli; zanima se za delo v rudniku; opravlja delo pri stroju, v izvoznem oddelku
  7. 7. redko dejanje: zagovarjal se bo za svoja dela; junaško, krvavo delo
  8. 8. fiz. premagovanje sile na določeni poti: delo, ki ga opravi stroj / enota za merjenje dela
    ●     to delo ne more čakati je neodložljivo; propaganda je opravila svoje delo dosegla zaželeni učinek; knjiž. živi od dela svojih rok sam se preživlja; pog. ne prime za nobeno delo noče delati; sovražne sile so že na delu že delujejo; obleka je v delu se izdeluje, izgotavlja; ekspr. ne moti ga, je ves v delu zelo vneto dela; odšel je z doma v največjem delu v kmečkem okolju v času košnje in žetve; pri delu ga je čas prehitel dela ni utegnil dokončati; očetova smrt je njegovo delo on jo je povzročil; skrb za otroke je njeno delo naloga, dolžnost; delo hvali mojstra delavčeva strokovnost se sodi po kvaliteti njegovih izdelkov; preg. brez dela ni jela
    ♦     ekon. družbeno potrebno delo povprečen delovni čas za proizvodnjo določenega blaga; presežno delo delo, katerega produkti ne ostanejo delavcu; delitev dela delitev enotnega produkcijskega procesa na več ločenih procesov; družbena delitev dela specializacija posameznih gospodarskih enot na proizvajanje posameznih vrst blaga, ki jih med seboj zamenjujejo; mednarodna delitev dela specializacija posameznih narodnih gospodarstev na proizvajanje posameznih vrst blaga, ki jih na svetovnem trgu med seboj zamenjujejo; zal. izbrano delo po določenem kriteriju izbrana in v knjižni obliki izdana dela kakega avtorja; zbrano delo vsa dela kakega avtorja, izdana v knjižni obliki

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

déloSSKJ -a s (ẹ́)

Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

delodajálec -lca [u̯c in lc] m (ȃ) kdor najame drugega, da mu za plačilo opravlja delo: delodajalci so zavrnili zahteve delavcev; pogodba med delodajalcem in delojemalcem

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

delohóličarka -e ž, člov. (ọ́)
ženska, ki je zasvojena z delom: Je deloholičarka, po značaju, kot pravi sama zase, je feministka, ki zavzeto in zagrizeno opravlja svoje delo E ↑delohólik

Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

delohólik -a m, člov. (ọ́)
kdor je zasvojen z delom: Deloholik je prepričan, da je neodgovorno ne delati vsak razpoložljivi trenutek E po zgledu agl. workaholic iz (↑)délo + (↑)(alko)hólik

Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

delojemálec -lca [u̯c in lc] m (ȃ) kdor drugemu za plačilo opravlja delo: spor med delodajalci in delojemalci

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

deloljúben -bna -o prid. (ú ū) ki ljubi delo: bil je zelo deloljuben in skrben

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

delováti -újem nedov. (á ȗ) 
  1. 1. imeti učinek na kaj: bivanje v gorah blagodejno deluje na zdravje; vlaga je škodljivo delovala na izolacijo; strup je začel takoj delovati / zdravilo deluje proti mrzlici / na letalo delujejo različne sile
    // prenašati svoj vpliv na kaj: opazoval je, kako bodo delovale njegove besede; molk je grozljivo deloval; take stvari delujejo name neprijetno / slika deluje banalno
  2. 2. navadno s prislovom opravljati delo na določenem področju: kulturno, politično delovati / deloval je v svojo korist; vneto delovati za mir / deloval je kot učitelj opravljal je učiteljski poklic; javno delovati politično, družbeno; pren. sovražne čete delujejo ob meji
  3. 3. biti v delovnem stanju: motor še ne deluje; prezračevalna naprava je prenehala delovati / pošta ne deluje več ne posluje
    // telefon ne deluje je pokvarjen; pren. misel mu je zagrizeno delovala
    // navadno s prislovom opravljati, izpolnjevati kako nalogo: aparat brezhibno deluje; vse naprave so odlično delovale; srce mu pravilno deluje utripa, bije
    // varnostna služba dobro deluje / priprava deluje na principu centrifugalne sile

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

déloven -vna -o prid. (ẹ́) nanašajoč se na delo:
  1. a) delovni načrt; izboljšati delovne pogoje; spremeniti delovni postopek, proces; doseči dobre delovne rezultate; ogledati si vse delovne faze v tovarni; spremeniti delovne metode / delovna operacija; delovna sposobnost, zmogljivost
  2. b) delovni prostor / delovni čevlji; delovni konji; delovna miza, obleka / ima močne delovne roke; delovna živina
  3. c) delovni človek / delovni sestanek; seja bo imela delovni in slavnostni značaj / delovna akcija; delovna disciplina; v sobi vlada pravo delovno vzdušje / delovni čas uradno določeno trajanje (dnevne ali tedenske) zaposlitve; delovni dan delovnik; delovna doba čas trajanja stalne ali začasne zaposlitve; delovna knjižica dokument, ki izkazuje delavčev poklic in delovno dobo; delovna norma količina dela, ki ga mora delavec opraviti v določenem času; delovna obveznost dnevno ali tedensko število ur, ki jih mora opraviti delavec; delovna organizacija organizacija združevanja oseb v delovnem razmerju, ki z družbenimi sredstvi opravljajo gospodarsko dejavnost ali dejavnost družbenih služb; delovna skupnost samoupravni organ, ki ga sestavljajo vsi člani delovne organizacije; delovno mesto najmanjša enota v delovni organizaciji, v kateri je zaposlena ena oseba; delovno predsedstvo skupina ljudi, ki vodi sestanek ali sejo
    ●     tovarna potrebuje nove delovne moči delavce; pomanjkanje delovne sile za delo sposobnih ljudi
    ♦     adm. delovni nalog pismeni dokument, s katerim se odreja izvršitev določenega dela; delovna pogodba pogodba o ustanovitvi delovnega razmerja med delodajalcem in delojemalcem; ekon. delovna enota; jur. delovno pravo pravni predpisi, ki urejajo pravice in dolžnosti delavcev in javnih uslužbencev; delovno razmerje pravno razmerje med delodajalcem in delojemalcem; strojn. delovni stroj stroj, ki ga žene pogonski stroj ali sila mišic in opravlja delo; delovni gib gib bata, pri katerem toplotna energija opravlja mehansko delo; žel. delovni vlak vlak za prevoz materiala za gradnjo in vzdrževanje železniških naprav

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

delovódja -e in -a m (ọ̑) uslužbenec, ki vodi ali nadzoruje delo: gozdarski delovodja; delovodja elektrarne; delovodja v tovarni

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

delovódkinja -e ž (ọ̑) uslužbenka, ki vodi ali nadzoruje delo: delovodkinja v tovarni

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

dendrolóški -a -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na dendrologe ali dendrologijo: dendrološko delo na terenu

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

depersonalizírati -am dov. in nedov. (ȋ) knjiž. povzročiti depersonalizacijo: depersonalizirati človeka; stroj delavca depersonalizira / depersonalizirati delo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

déra in dêra -e ž (ẹ́; é) nar. vzhodno dninarsko delo, pri katerem si mora delavec prinesti hrano s seboj: na dero hoditi

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

desetár -ja m (á) 
  1. 1. čin komandirja desetine v Jugoslovanski ljudski armadi ali nosilec tega čina: vsi mitraljezci so postali desetarji; četni desetar vadi rezerviste; dobiti, imeti čin desetarja
  2. 2. vodja skupine desetih ljudi sploh: vse delo so vodili desetarji / desetar pionirskega odreda
    ♦     žel. uslužbenec, ki vodi in nadzoruje delo pri vzdrževanju odseka proge

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

deskà -è in dèska -e [dəs] ž, rod. mn. dèsk tudi desák (ȁ ȅ; ə̄) 
  1. 1. ploščat kos lesa iz podolžno razžaganega debla: pooblati, razžagati desko; pribiti desko čez luknjo; iz desk zbita koča; zabiti žebelj v desko; dolga, široka deska; hrastove, smrekove deske; suhe deske so škripale pod nogami; žagana deska; tla iz surovih desk / ekspr. spati na golih, trdih deskah
  2. 2. s prilastkom (lesena) plošča, prirejena za različne namene: rezati na kuhinjski deski; likalna deska z blagom prevlečena deska za likanje oblek; obvestilo je bilo pritrjeno na oglasni, razglasni deski; bleščeče osvetljena reklamna deska; risalna deska
  3. 3. šport. telovadna priprava, s katere se skače, preskakuje: pognal se je na desko in preskočil konja; z deske je skočil v vodo / odskočna, prožna deska
    // publ., v zvezi odskočna deska kar omogoča kako dejavnost, izhodišče: odvetniški poklic mu je bil odskočna deska za politično delovanje; okupirano ozemlje jim je služilo kot odskočna deska za nadaljnjo ekspanzijo
  4. 4. šah. plošča, razdeljena na kvadratna polja dveh barv, navadno za igranje šaha: postaviti figure na desko / demonstracijska deska; šahovska deska / igrati na prvi deski na tekmovanju igrati kot najboljši igralec v moštvu
    // žarg. dolgo je bil prva deska moštva najboljši igralec
  5. 5. mn., ekspr. gledališki oder, gledališče: z velikim uspehom je nastopil na opernih deskah; to delo želimo videti tudi na domačih deskah / gledališke, odrske deske / zelo mlada je stopila na deske začela igrati v gledališču
    ♦     agr. deska poševna železna plošča pri plugu, ki odrezano brazdo obrne in zdrobi; čeb. naletna deska deska na spodnji sprednji strani čebelnjaka, kamor sedajo čebele; tisk. deska plošča, na katero se odlaga stavek; zgod. deželna deska v fevdalizmu zemljiška knjiga z vpisi plemiških zemljišč

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

desníca -e ž (í) 
  1. 1. desna roka, ant. levica: dati, stisniti desnico; dvigniti desnico v pozdrav; z desnico si je zakril oči / v pest stisnjena desnica; žuljava desnica
    ●     bibl. naj ne ve levica, kaj dela desnica ne hvali se z dobrimi deli; iron. desnica ne ve, kaj dela levica delo je neenotno, neskladno
    // v prislovni rabi, v zvezi z na izraža desno stran: posadil ga je na svojo desnico / imeti koga na desnici; sin je sedel na očetovi desnici
  2. 2. polit. konservativna, nazadnjaška stranka ali taka skupina v stranki: protidemokratična desnica; radikalna desnica; predstavniki skrajne desnice v parlamentu niso prodrli s svojim predlogom

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

desníčar -ja m (ȋ) 
  1. 1. kdor pri delu uporablja predvsem desno roko: večina orodja je prirejena za desničarje
  2. 2. polit. pripadnik konservativne, nazadnjaške stranke: desničarji so poskušali razbiti delo kongresa

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

detektívka -e ž (ȋ) 
  1. 1. literarno delo iz življenja in delovanja detektivov: brati detektivke; napeta detektivka; psihološka detektivka; drama je pisana po vzorcu detektivk / filmska detektivka
  2. 2. ženska oblika od detektiv: pri zasledovanju tihotapcev si pomagajo tudi z lepimi detektivkami / privatna detektivka

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

dezorganizírati -am dov. in nedov. (ȋ) povzročiti dezorganizacijo česa: dezorganizirati delo v tovarnah; poraz jih je dezorganiziral / diverzanti so si prizadevali dezorganizirati železniško in telefonsko službo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

dežúrna -e ž, dežúrnih (ȗ) ženska, ki opravlja službo v času, ko drugi ne delajo: nočna dežurna je zjutraj predala delo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

diagnóstičen -čna -o prid. (ọ́) nanašajoč se na diagnozo: delo v diagnostičnem laboratoriju; diagnostični postopek; diagnostična metoda / diagnostične aparature; diagnostično sredstvo / diagnostično cepljenje cepljenje za ugotovitev bolezni, proti kateri se cepi
// testi so diagnostično sredstvo za ugotavljanje znanja

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

diagrám -a m (ȃ) grafično prikazana velikost, struktura ali potek kakega pojava, navadno v koordinatnem sistemu: narisati diagram; prikazati delo kolektiva z diagramom; diagram proizvodnje, rojstev; pren. razvojni diagram slovenskega slikarstva
♦ bot. cvetni diagram shematičen naris prečnega prereza cveta, ki pregledno kaže njegovo zgradbo; geol. blokovni diagram geološki relief, ki kaže ob straneh tudi notranjo zgradbo; mat. diagram krivulja, ki v koordinatnem sistemu prikazuje odvisnost dveh količin; šah. diagram naris šahovske pozicije z dogovorjenimi znaki na šahovnici

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

dialektológinja -e [dijalektologinja] ž, člov. (ọ̑)
strokovnjakinja za dialektologijo; narečjeslovka: V času podiplomskega študija se je izobrazila kot dialektologinja, še posebej specializirana za delo pri lingvističnih atlasih E (↑)dialektológ

Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

dialóg -a m (ọ̑) 
  1. 1. pogovor, navadno med dvema osebama, dvogovor: imela sta dolg dialog; dialog med njima je bil iskren / za avtorja so značilni zgoščeni dialogi; delo je napisano v obliki dialoga / dramski, filmski dialog
  2. 2. izmenjava mnenj med zastopniki različnih stališč z namenom doseči soglasje ali sporazum: sedanja situacija odpira, omogoča dialog; prekiniti, zaostriti dialog z nasprotnikom; dialog med vzhodnim in zahodnim svetom

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

didáktičen -čna -o prid. (á) 
  1. 1. nanašajoč se na didaktiko, účen: didaktični princip; didaktične metode; didaktično usposabljanje učiteljev
  2. 2. ki je usmerjen, ki teži k poučevanju, poúčen: didaktični film; didaktična literatura; pesnitev je bila izrazito didaktična / delo didaktičnega značaja

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

diktát -a m (ȃ) 
  1. 1. govorjenje besedila, namenjenega za dobeseden zapis; narek: pisati po diktatu; vaš diktat je prehiter / za šolsko nalogo so pisali diktat
  2. 2. predlog, ki ga mora drugi obvezno sprejeti: vsiljevati diktat; mirovni diktat zmagovalcev / ekspr. literarno delo je zanj notranji diktat
    // ukazovanje, pritisk: upreti se brezdušnemu diktatu; smo nasprotniki kakršnegakoli diktata od zunaj / publ. slediti modnemu diktatu okusu, smeri

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

diletánt in diletànt -ánta m (ā á; ȁ á) 
  1. 1. kdor se iz veselja, nepoklicno ukvarja s čim: pevski zbor je vodil diletant; diletanti so nastopili celo v gledališču / na tem področju sem le diletant
  2. 2. slabš. kdor nestrokovno, površno opravlja kako delo: je diletant, frazer, ne pa strokovnjak; vse svoje življenje bo ostal diletant; ta igralec je pravi diletant

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

dímnikarski -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na dimnikarje: dimnikarska lestev; dimnikarsko delo / dimnikarski mojster

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

dínar -ja m, pri označevanju vrednosti, cene dínar dinárja in dínarja (ȋ; ȋ ȃ, ȋ) denarna enota Jugoslavije in nekaterih drugih držav: tole stane dva dinarja in petdeset par; škoda znaša več milijonov dinarjev; za delo je plačal dvajset tisoč dinarjev; vstopnice so po pet dinarjev [5 din] / prizadevanja za stabilizacijo dinarja / novi, stari dinar ob denominaciji dinarja leta 1965 v razmerju 1 : 100
♦ fin. devizni dinar računska valuta, v kateri je obračunana tuja valuta po uradnem tečaju; obračunski dinar računska valuta, v kateri je obračunana konvertibilna valuta po uradnem tečaju
// kovanec v vrednosti te enote: dinarji so se žvenketaje razsuli po tleh; imaš dva dinarja?
● ekspr. nimam niti dinarja nimam popolnoma nič denarja; metati dinar odločiti se glede na to, na katero stran pada (dinarski) kovanec; ekspr. gleda na vsak dinar je varčen; je skop; ekspr. vsak dinar trikrat obrne veliko premišlja, preden se odloči za nakup; je varčen; publ. naši gostinci gledajo goste samo skozi dinar mislijo samo na denar, zaslužek; pog. en dinar gor ali dol, kaj bi gledal na to naj te ne skrbi preveč, koliko plačaš

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

diplomát -a m (ȃ) 
  1. 1. višji uslužbenec, ki zastopa koristi svoje države v mednarodnih odnosih: na sejo so povabili vse akreditirane diplomate; diplomat pri Organizaciji združenih narodov; delo naših diplomatov / ministrski predsednik je dober diplomat
  2. 2. ekspr. kdor zna ravnati z ljudmi spretno, okoliščinam ustrezno: izkazalo se je, da ni samo dober trgovec, ampak tudi odličen diplomat / pog. toliko je že diplomata, da tega ne bo storil

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

diplómski -a -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na diplomo: uspešno opraviti diplomski izpit; kandidat je oddal diplomsko nalogo; pripravljati diplomsko delo / diplomski predmet

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

direktíva -e ž (ȋ) nav. mn. smernica, navodilo za delo, ravnanje, ki ga daje višji organ nižjim: dati, dobiti direktive; delati po direktivah; politična direktiva vodilnih organov; izvrševalec direktiv / direktive od zgoraj

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

dirigírati -am nedov. in dov. (ȋ) 
  1. 1. umetniško voditi, usmerjati orkester, zbor pri izvajanju glasbenih del: dirigirati simfoničnemu orkestru; koncert bo dirigiral znan dirigent / dirigirati s širokimi gestami
  2. 2. voditi, usmerjati sploh: pedagoški vodja dirigira šolsko delo; dirigirati proizvodnjo; administrativno dirigirati gospodarsko organizacijo / v luko so dirigirali vse razpoložljive vagone poslali, odpremili

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

disciplínski -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na disciplino: disciplinska pravila / disciplinski prekršek; disciplinska kazen; disciplinska odpoved delovnega razmerja; uvesti disciplinsko preiskavo
♦ jur. disciplinski center za mladoletnike zavod, kamor odda sodišče mladoletnega prestopnika za nekaj ur na dan ali za nekaj dni zaradi prevzgoje; disciplinsko sodišče posebno sodišče, ki razsoja o nerednostih in nediscipliniranosti uslužbencev, članov društva

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

disertacíjski tudi dizertacíjski -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na disertacijo: disertacijska tema / disertacijsko delo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

diskontinuíran -a -o prid. (ȋ) knjiž. pretrgan, prekinjen, nepovezan: diskontinuiran razvoj; diskontinuirano delo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

diskreditírati -am dov. in nedov. (ȋ) odvzeti veljavo, ugled: s temi izjavami so ga popolnoma diskreditirali; njegovo ravnanje ga je diskreditiralo v očeh tovarišev; s svojim nastopom so se diskreditirali / ta gledališka interpretacija je delo diskreditirala

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

diskriminírati -am nedov. in dov. (ȋ) 
  1. 1. dajati, priznavati manjše pravice ali ugodnosti komu v primeri z drugimi, zapostavljati: diskriminirati črnce; diskriminirati nezakonskega otroka
  2. 2. redko razlikovati, razločevati: s temi sredstvi uspešno diskriminiramo naravne in umetne pojave

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

dispozícija -e ž (í) 
  1. 1. trajna telesna ali duševna pripravljenost za kaj; nagnjenost, dovzetnost: imeti dispozicijo za kaj; biološke, dedne dispozicije; duševne, telesne dispozicije; dispozicija h krvavitvam; dispozicija za bolezen / kulturne dispozicije dobe; pesnikova lirična dispozicija
  2. 2. osnutek, načrt za pismeno delo: učenci so napravili dispozicijo za spis; Prešernova dispozicija za Krst pri Savici je zelo natančna
    // navodilo, napotek: dobiti dispozicije; delati po dispozicijah
  3. 3. knjiž. razvrstitev, razporeditev: dispozicija dvoran v muzeju

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

dišáti -ím nedov. (á í) 
  1. 1. oddajati, dajati prijeten vonj: akacije močno, opojno dišijo; zrak je dišal od samega cvetja; brezoseb. diši po vrtnicah; iz kuhinje vabljivo diši
    // oddajati, dajati vonj sploh: vsak predmet je drugače dišal; kuhinja diši po dimu; vino diši po sodu; brezoseb. v sobi je dišalo po jabolkih
    ●     ekspr. ta pa še po mleku diši je še zelo mlad, neizkušen
    // evfem. zaudarjati, smrdeti: salama že diši; brezoseb. iz ust mu diši
  2. 2. ekspr. imeti, kazati značilnosti česa: ta beseda diši po čitalniški dobi; zavračal je vse, kar je dišalo po razkošju; brezoseb.: diši po snegu; že takrat je močno dišalo po vojni
  3. 3. z dajalnikom vzbujati željo, mikati: cigareta mu še nikoli ni tako dišala; hudo je bolan, saj mu še vino ne diši / ekspr.: delo mu ne diši; ni mu dišalo, da bi šel v mesto
  4. 4. preh., zastar. vohati, duhati: mačka diši miš

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

divertissement -a [-smá -ja] m (ȃ) kor. skupek kontrastnih baletnih točk kot vložek v predstavi ali kot samostojno baletno delo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

dlán -í ž (ȃ) 
  1. 1. notranja stran roke od zapestja do prstov: črte na dlani; mesto pozna kakor svojo dlan zelo dobro; to je kakor na dlani očitno, jasno; pokrajina pred nami je kot na dlani dobro, razločno vidna
    // ekspr.: miza je bila tako obložena, da ni bilo niti za dlan prostora skoraj nič; okoli hiše je komaj za dlan zemlje zelo malo
    // notranja stran roke od zapestja do konca prstov: razpreti dlan; skrčiti dlan v pest; nasloniti glavo v dlani; na dlaneh se mu pozna, da težko dela; podprl si je glavo z dlanmi; raskava, žuljava dlan / pesn. božja dlan nebo, nebesni obok
  2. 2. knjiž. del zgornje človeške okončine od zapestja do konca prstov; roka: moja dlan nima več take moči; položila mu je dlan na ramo
    ●     pog. pazi se, me že srbijo dlani imam željo, čutim potrebo, da bi te udaril; ekspr. uspeh je bil na dlani očiten, jasen, zagotovljen; ekspr. na dlani imamo vse tvoje dosedanje delo dobro, natančno vemo, kaj si delal; ekspr. nositi srce na dlani vedno očitno kazati svoja čustva

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

dnéven -vna -o prid. (ẹ̑) 
  1. 1. nanašajoč se na čas svetlobe od sončnega vzhoda do zahoda, ant. nočen: najvišje dnevne temperature; dnevno in nočno delo / dnevna svetloba / dnevna krema / dnevna soba prostor, kjer se ljudje podnevi zadržujejo; kupil si je dnevno sobo pohištvo za dnevno sobo
  2. 2. nanašajoč se na čas štiriindvajsetih ur: dnevni donos medu; dnevni obrok kruha; dnevni počitek; dnevni zaslužek; dovoljena dnevna doza zdravila; dnevna norma; dnevna poraba goriva / dnevni razpored dela / dnevne cene cene, ki trenutno veljajo na tržišču
    // v zvezi dnevni red načrt za delo in počitek v štiriindvajsetih urah: napraviti si dnevni red za počitnice; obvezen dnevni red za gojence zavoda / dnevni red konference vnaprej določen načrt za njen potek
    ●     postaviti vprašanje na dnevni red začeti ga obravnavati; nesreče so na dnevnem redu se venomer ponavljajo
  3. 3. vsakodneven, reden: dnevni radijski program; kraj ima dnevne avtobusne zveze z Ljubljano; poročila v dnevnem časopisju / dnevna delovna migracija
  4. 4. ki se dogaja danes, sedaj: komentar dnevnih dogodkov / vtikati se v dnevno politiko / poznal je vsa dnevna vprašanja aktualna
    ♦     mont. dnevni kop kraj, prostor na površini zemlje, kjer se koplje ruda; voj. dnevno poročilo poročilo, ki ga dajo poveljniku vse podrejene enote o delu v preteklih štiriindvajsetih urah; dnevno povelje povelje, s katerim se organizira vse notranje delo določene vojaške enote za naslednji dan; zool. dnevni pavlinček dnevni metulj s podobo očesa na velikih krilih, Vanessa io

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

dnevnína -e ž (ī) nekdaj plačilo za delo enega dne: vselej, ko je dobil dnevnino, je z veseljem prešteval svetle krone; udinjati se za veliko dnevnino

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

dnína1 -e ž (ī) delo na kmetiji, ki ga opravlja najet delavec, plačan na dan: hoditi na dnino, v dnino; prositi ljudi na dnino; mati je bila vse dneve na dnini
// plačilo, zaslužek za tako delo: pri kmetu je delala za majhno dnino; dnino vsega leta je porabila v bolezni / za družine ponesrečencev so prispevali rudarji po eno dnino zaslužek enega delovnega dne

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

dnínarski -a -o (ȋ) pridevnik od dninar: dninarsko delo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

dnò -à s, rod. mn. dnòv in dnóv stil. dán, mest. mn. dnìh in dnéh (ȍ ȁ) 
  1. 1. spodnji, osnovni del posode ali posodi podobne priprave: izbiti sodu dno; napraviti, očistiti dno; vstaviti sodu dno; gošča se zbira na dnu lonca; kovček z dvojnim dnom; ravno dno; skleda brez dna / dno ladje, panja; posteljno dno iz žične mreže / izpiti kozarec do dna do konca, popolnoma
    // kot poziv pri pitju do dna! / pesn. izpiti kupo bridkosti do dna
    // spodnji, najnižji del poglobitve v zemeljski površini: voda je tako globoka, da ne dosežeš dna; ladja je zadela ob dno; morsko, rečno dno; peščeno dno; plitvo dno; kamenje na dnu potoka / v dno se je prišlo po skalnati in grmičasti strmini; pren. dno neba
  2. 2. navadno s prilastkom del prostora ali plast, ki je tik nad spodnjo ploskvijo: zajeti vodo z dna; potopiti kaj na dno morja; pog. kaj delate s čolnom, bi radi šli na dno? bi se radi potopili; na dnu brezna, jame je temno; globoko v dnu je ležalo mesto; pren. s pogledom je hotel prodreti na dno njegove duše; na dnu sta si prav blizu, saj sta že dolgo prijatelja; če natančneje presodimo, ni na dnu nič resnega
    // spodnji del česa: tam je dno stene; brezno je segalo nekako do dna hriba; sedel je na dnu stopnic
    // najbolj oddaljeni del česa: z dna ulice so prihajali neprijetni zvoki / v dnu oči je smeh; pren., vznes. njegov glas prihaja k nam iz dna stoletij
  3. 3. knjiž., navadno s prilastkom najnižji, najrevnejši družbeni sloj: dno družbe; v drami je prikazano dno takratnega življenja; ljudje z malomeščanskega dna / bil je pometač, živel je prav na dnu
  4. 4. ekspr., v prislovni rabi, s predlogom, v zvezi dno duše, srca izraža visoko stopnjo, intenzivnost čustvene prizadetosti: iz dna duše je prepričan; iz dna srca sem ti hvaležen; ljubiti, sovražiti iz dna srca; v dno duše, srca ga je bilo sram / v dnu svoje duše se je čutil ponižanega
    // v zvezi do dna popolnoma, čisto: dojeti do dna; dogodek ga je do dna pretresel; spoznal ga je do dna
    ●     pog., ekspr. ta človek nima dna ni mu nikoli dovolj jedi in pijače; tej stvari ne vidim dna konca; publ. to sporočilo je izbilo sodu dno je sprožilo proces, ki se je dolgo pripravljal; ekspr. ta prepad je brez dna zelo globok; pogledati, seči stvari do dna spoznati, kar je zanjo najvažnejše in najznačilnejše; priti vprašanju do dna razrešiti vprašanje; dihniti iz dna globoko iz pljuč; iz dna spremeniti življenje popolnoma, v celoti; publ. naše moštvo je na dnu tabele na enem izmed zadnjih mest; na zadnjem mestu; ekspr. polniti sode brez dna opravljati nekoristno delo; opravljati delo, ki ni nikoli končano
    ♦     anat. lobanjsko dno sestavljena ploščata kost, ki deli lobanjsko votlino od ustne in nosne votline; medenično dno mišična obloga spodnjega dela medenice; bot. listno dno del lista, kjer vstopa iz stebla osrednja listna žila; geogr. dno doline; muz. resonančno dno spodnja plošča resonančnega trupa pri klavirju, godalih in nekaterih brenkalih

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

dóber dôbra -o prid., bóljši (ọ́ ó) 
  1. 1. ki ima pozitivne lastnosti, zlasti v moralnem pogledu: dober človek; fant je dober in pošten / daje jim dober zgled; ima veliko dobrih lastnosti; dobro dejanje, delo / pog. bodi dober z menoj prizanesljiv, usmiljen; je iz dobre družine; ima dobro vzgojo
    // ki ima pozitivne lastnosti v odnosu do ljudi: dober sosed; vedno je bil dober z nami; srčno dober; dober kot duša, kot kruh / živijo v dobrih odnosih; želi si kake dobre besede / v nagovoru bodite tako dobri in nas obvestite
  2. 2. s širokim pomenskim obsegom ki ima zaželeno lastnost, kakovost v precejšnji meri: dobri čevlji; dober papir ne vpija črnila; dober radijski sprejem; dober zrak; povsod so speljane dobre ceste; dobra zemlja / dobra hrana okusna; izdatna, obilna; točimo dobro vino / operacijo bo prenesel, ker ima dobro srce zdravo, močno
    // knjiga je pisana v dobrem jeziku pravilnem, izrazno bogatem
    // kot voščilo pri jedi dober tek, pri kakem delu dobro srečo želim; žarg., lov., kot voščilo za uspešen lov dober pogled
    // ki v precejšnji meri izpolnjuje dolžnosti ali delovne zahteve: dober državljan; on je dober oče / dober delavec bi to naredil v polovičnem času / biti dober delavec prizadevno, uspešno delati; ta zdravnik je dober diagnostik / dober prevodnik toplote
    // glede na določene zahteve uspešen, učinkovit: naredil je dober načrt za delo; dal mu je dober nasvet; vodi dobro politiko / dober začetek
  3. 3. ki glede na možni razpon dosega precejšnjo pozitivno stopnjo: dobra kakovost; dobra prehranjenost organizma; dobro razumevanje snovi / dosegli so dobre rezultate; hiša je v dobrem stanju / midva sva dobra znanca, prijatelja / po eni uri dobre hoje smo prišli na cilj hitre, urne
    // precejšen, obilen: ima dobre dohodke; delo je težko, zaslužek je pa dober; dobra letina / predstava je imela dober obisk
  4. 4. ki prinaša ugodnosti, veselje: dobra novica; poznam dobre in slabe strani potovanja z avtomobilom; to je za vas dobro znamenje / živi v zelo dobrih razmerah; pri njem ima dobro življenje / film je doživel dobro kritiko pozitivno, pohvalno; ohranili so ga v dobrem spominu; o njem imam dobro mnenje / kot pozdrav: dober dan! dober večer! dobro jutro!
    // ki prinaša precejšnje gmotne koristi: ima dober poklic, položaj; napravil je dobro kupčijo
  5. 5. navadno v povedni rabi ki glede na kak kriterij, normo, zahtevo ustreza, zadovoljuje: pritisk imate dober, ni se vam treba zdraviti; sin je še kar dober, hči je slabša; naloga bo dobra, lahko jo oddaste / za kuharja bo že dober; nizki čevlji niso dobri za v hribe; ta obleka je še čisto dobra za v šolo
  6. 6. navadno v povedni rabi veljaven, uporaben: stari vozni listek ni več dober; ta znamka ni dobra za pismo / kolo je še dobro; mleko ni več dobro je pokvarjeno, neužitno
  7. 7. v povedni rabi ki ugodno vpliva, koristi: počitek po delu je dober; čaj je dober proti prehladu; mleko je dobro za otroke / prevelika strogost ni dobra / gumijasti podplati so dobri za v dež
  8. 8. z izrazom količine ki nekoliko presega točno mero: dober meter visok steber; posoda drži dobrega pol litra; do mesta je dobro uro / tako sodi dober del naše kritike precej velik, precejšen; opravila sta dober kos poti / star. čakam ga že dober čas precej dolgo
  9. 9. pog., v povedni rabi, s širokim pomenskim obsegom izraža
    1. a) stanje, ki je v nasprotju s prejšnjim, navadno pozitivno: še dva dni boš ležal, pa boš dober zdrav; ti si že dober, mene pa še vse čaka si prestal neprijetnosti, težave; še ta izpit, pa sem dober; s tobakom sem dober za pol leta založen, preskrbljen; ekspr. če te zalotijo, si dober za dve leti boš zaprt; še malo se bo jezila, pa bo dobra pomirjena
    2. b) občudovanje, priznanje: dober je, da je zdržal toliko časa; dober je, da ni povedal / dobra je, da si upa pogumna
    3. c) ekspr. nevoljo, grajo: ti si pa dober, lahko bi mi prej povedal; ta je pa dobra, vsak bi že rad gospodaril!
      ●       igralec je imel včeraj dober dan dobro je igral; ta hiša je na dobrem glasu ljudje imajo ustaljeno pozitivno mnenje o njej; pog. ima dober jezik spretno govori, dober nos bistro, pravilno predvideva; star. prodati dober kup poceni; pog. vedno so si bili dobri v prijateljskih odnosih; pog. že dalj časa sta si dobra se imata rada; v sili sem mu bil tudi jaz dober je mene prosil za pomoč; pog. on je dober za družbo družaben, zabaven; reci zanj dobro besedo priporoči ga; zavzemi se zanj; z dobro besedo pri njem nič ne opraviš s prijazno izraženo željo, zahtevo; ekspr. ima dobro glavo se lahko uči; pog. ona je dobrih rok radodarna; otrok je v dobrih rokah zanj skrbijo skrbni ljudje; to je storil v dobri veri v prepričanju, da je tako prav; posodil jim je v dobri veri, da bodo vrnili v trdnem prepričanju; biti dobre volje veselo razpoložen; pokazati dobro voljo za kaj pripravljenost; zgubil je dobro ime ni več spoštovan; on je dobrega srca, ima dobro srce je usmiljen, dobrohoten; konec dober, vse dobro; naglica ni nikjer dobra ni koristno, če se kaj opravi hitro, brez preudarka; prisiljena reč ni dobra če mora kdo kaj storiti proti svoji volji, ima to navadno slabe posledice
      ♦       bot. dobra misel zdravilna rastlina z drobnimi škrlatnimi cveti, Origanum vulgare; jur. misija dobre volje delegacija, ki jo pošlje kaka država v drugo, da izboljša medsebojne odnose; rel. dobro delo dejanje, narejeno iz ljubezni do ljudi; šol. dober uspeh uspeh s povprečno oceno dobro; prav dober uspeh uspeh s povprečno oceno prav dobro

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

dobíti -ím dov., tudi dóbil; stil. dobóm (ī í, ọ̑) 
  1. 1. postati imetnik česa neposredno danega ali poslanega: povsod kaj dobi; dobiti kos kruha, kozarec vina; si že dobil plačo za ta mesec; dobiti brzojavko, pismo / dokumente je dobil nazaj / dobiti vznemirljive novice s fronte; dosti so dobili za domačo nalogo / v kateri trgovini si to dobil kupil; pren. dobiti možnost, priložnost za kaj
  2. 2. s širokim pomenskim obsegom postati bogatejši
    1. a) za kako stvar: kmetje so dobili zemljo v dar; dobiti svoj delež; za rojstni dan ni dobil ničesar; dobiti na pósodo, za doto; dobiti za denar, za gotovino, zastonj / dobiti otroka, sina / mačka je dobila mlade povrgla, skotila; po starših je dobil kmetijo podedoval
    2. b) za kako lastnost: jed je dobila zaradi dodatkov prijeten okus; njegov obraz je spet dobil barvo; stvar je dobila visoko ceno; zbiralna akcija je dobila širok obseg / dobiti veselje do dela / dobiti sive lase osiveti; dobiti pogum opogumiti se
      // postati deležen
    3. a) kakega stanja, navadno neprijetnega: dobiti bolezen, jetiko, vročino; dobiti kašelj, živčni napad; ob eksploziji je dobil hude opekline; pri padcu je dobil pretres možganov; dobiti prehlad prehladiti se
    4. b) kakega pojava, navadno vremenskega: dobili smo dež, sneg; po dolgem času smo dobili lepo vreme
  3. 3. sprejeti denar kot nadomestilo za kaj prodanega ali storjenega: koliko si dobil za avto, delo, garanje; za hišo je dobil premalo / za to nisem dobil ničesar / samo posmeh je dobil za zvestobo
  4. 4. s širokim pomenskim obsegom biti uspešen v prizadevanju, da bi se doseglo kaj, prišlo do česa: nikjer nisem mogla dobiti solate; delo zaostaja, ker ne dobimo delavcev; dobiti delo v tovarni; še ob pravem času so dobili dokumente; dobiti kredit za zidanje šole, lokacijo za gradnjo hiše; dobiti konju par; dobiti prostor v avtobusu / v zakon je dobil zdravo kmečko dekle; dobila je bogatega moža / dobiti neodvisnost, samostojnost, svobodo / žensko so dobili otrokom za varuha najeli
    // najti koga, naleteti na koga: gospodarja ni dobil doma; dobila ga je mrtvega; dobil jih je v živahnem pogovoru / gob je bilo malo, vendar jih je nekaj le dobila / če pohitite, boste vlak še dobili
    // z uspehom končati določen proces, v katerem nastopata navadno dve nasprotni strani: dobiti bitko, igro, pravdo, stavo, vojno
  5. 5. s širokim pomenskim obsegom priti do koga, biti uspešen v iskanju koga, ki se tega izogiba: kurirja je dobila sovražnikova patrulja; če te dobijo, te bodo zaprli; vlomilca so kmalu dobili; ko te dobim, boš tepen / pog.: dež me je dobil; nevihta ga je dobila v gorah; brezoseb. dobilo jih je sredi polja bili so tam, ko je začelo deževati, snežiti
  6. 6. napraviti, da kdo kam pride: trudili so se, da bi ga dobili iz ječe; dobiti smet iz očesa; ekspr. komaj so ga dobili iz postelje / dobiti koga na svojo stran; niso ga mogli dobiti v svojo družbo
    // knjiž. napraviti, da pride kaj iz česa kot rezultat določenega postopka: če delimo dvajset s štiri, dobimo pet; žveplo, ki ga dobimo iz spojin; podatki, ki jih dobimo v analizi
  7. 7. izraža, da je kaj kje na razpolago: delavcev ni mogoče dobiti; vstopnice dobite pri blagajni; v trgovini se dobi tudi tobak / dobiš me lahko vsako popoldne
  8. 8. z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža, da je kdo deležen dejanja, ki ga določa samostalnik: dobiti odgovor, odlikovanje, opomin, plačilo, pohvalo, pomoč, priznanje, soglasje; dobiti nagrado biti nagrajen; dobiti oceno biti ocenjen
    // dobiti gol; dobiti obisk / dobiti ime Peter / dobiti dobro, prijazno besedo / dobiti klofuto, udarec; dobiti jih s palico; pog. dobil je eno okrog ušes / dobiti vtis, da so otroci nedisciplinirani; dobiti vpogled v stvar
    ●     žarg., trg. prosim, že dobite? vam že strežejo; pog. med njimi se dobijo tudi pošteni ljudje med njimi je tudi nekaj poštenih ljudi; pog. dobiti košarico biti zavrnjen ob ponudbi za ples; biti zavrnjen sploh; ekspr. dobiti kroglo v glavo biti ustreljen; biti ranjen v glavo; pog., ekspr. tu dobi vsaka stvar noge vsaka stvar se tu izgubi, izgine; pog. dobiti pet let, mesecev (zapora) biti obsojen na pet let, mesecev (zapora); pog. končno je nesramnež dobil svoje bil je ostro zavrnjen, kaznovan; pog. prosim, bi lahko dobil tajnika bi lahko govoril z njim; ekspr. pošteno jih je dobil pod nos zavrnili so ga, spravili so ga v zadrego zaradi njegove napake; ekspr. pazi se, če te dobim pred oči če prideš v bližino; pog. precej ga je dobil v glavo precej je vinjen; ta ženska ga je popolnoma dobila v svojo oblast popolnoma se podreja njeni volji, njenim zahtevam; pog. dobiti koga v pest, v roke ujeti in kaznovati ga; pog. v vas smo dobili vojake v našo vas so prišli vojaki; pog. dobiti kaj toplega v želodec pojesti kako toplo jed; pog., ekspr. rad bi dobil kaj za pod zob rad bi kaj pojedel; ekspr. če še toliko govoriš, ga ne boš dobil za stvar ga ne boš pregovoril, pridobil; pog. dobiti koga na laži ugotoviti, da se je kdo zlagal; pog., ekspr. dobiti jih po glavi biti ostro grajan; biti tepen; biti premagan; pog., ekspr. dobiti jih po grbi biti tepen; biti premagan; ekspr. dobiti po nosu biti deležen zbadljivega, odklonilnega ravnanja; brezoseb., pog. v rudniku ga je dobilo se je ponesrečil; kar je iskal, to je dobil zaradi nepremišljenega, neprevidnega ravnanja je doživel kaj neprijetnega; preg. kdor dolgo izbira, izbirek dobi
    ♦     navt. dobiti veter v jadra; rel. dobiti odvezo; šport. dobiti točko zmagati

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

dobívati -am nedov. (í) 
  1. 1. postajati imetnik česa večkrat neposredno danega ali poslanega: ob vsaki priložnosti dobiva velika darila; vsak dan dobiva pisma; pokojnino dobiva redno
  2. 2. s širokim pomenskim obsegom postajati bogatejši
    1. a) za kako stvar: kmetje so dobivali zemljo v zakup; orodje je dobival na posodo / pog. dobivati trebuh rediti se v trebuh; otrok že dobiva zobe začenjajo mu rasti
    2. b) za kako lastnost: pšenica je začela dobivati barvo; stvar dobiva dokončno obliko; mesto dobiva docela drugačno podobo / počasi je dobival veselje do dela / meso že dobiva duh začenja zaudarjati, smrdeti; dobivati sive lase siveti
      // postajati deležen kakega stanja, navadno neprijetnega: pogosto je dobival nahod; srce mu je nagajalo in dobival je težko sapo; od ran dobiva vročino
  3. 3. navadno s prislovnim določilom biti oskrbovan s čim, navadno v ustaljenem redu: dobivati časopis po pošti; mleko, zelenjavo dobivajo pri kmetu; dobivati malico v šoli; delavci dobivajo v tovarni topel obrok hrane / dobivati zdravila vsako uro / za svoje delo dobiva lepo plačo; dobiva pokojnino ima redne dohodke v obliki pokojnine
  4. 4. postajati uspešen v prizadevanju, da bi se doseglo kaj, prišlo do česa: tisto leto so vsi dobivali kredite za popravilo hiš; plemstvo je dobivalo oblast v roke / kolonialne države dobivajo samostojnost
    // z uspehom končavati določen proces, procese, kjer nastopata navadno dve nasprotni strani: pravde je navadno dobival; pri kartah je neprestano dobival
  5. 5. knjiž. delati, da prihaja kaj iz česa kot rezultat določenega postopka: iz teh analiz dobivamo običajno dobre podatke; žveplo, ki ga dobivamo iz rude pridobivamo
  6. 6. z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža, da je kdo deležen dejanja ali dejanj, ki jih določa samostalnik: dobivati nagrade; dobiva slabe ocene / dobivati klofute
    ●     ekspr. kar naprej garam, za plačilo pa dobivam samo klofute ne le, da moje delo ni cenjeno, ljudje mi celo povzročajo neprijetnosti, delajo krivico; pog., ekspr. dobivati jih po grbi biti večkrat tepen; biti večkrat premagan

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

dodátek -tka m (ȃ) 
  1. 1. kar se da (k) čemu zraven, povrhu: izboljšati jed z dodatki; kavni dodatek; pecivo z dodatkom cimeta / fant je bil tako lačen, da je šel dvakrat po dodatek
    ♦     obl. modni dodatki vse, kar dopolnjuje, krasi oblačilo
    // kar se doda k rednim prejemkom, k plači: prejemati dodatek / otroški dodatek izplačan upravičenim zavarovancem za otroke; položajni dodatek uslužbencem na določenem položaju; terenski dodatek za delo na terenu; varstveni dodatek osebnim in družinskim upokojencem, katerih pokojnine ne dosegajo predpisane višine; ker zaradi službe ni mogel stanovati pri družini, so mu odobrili dodatek za ločeno življenje
  2. 2. kar se da (k) čemu na koncu, pristavek: dodatek k razlagi, k zapisniku

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

dodáten -tna -o prid. (ȃ) ki se da (k) čemu zraven, povrhu: dodatni material; dodatni sedeži; dodatna lokomotiva / dodatni pouk, predlog; potrebna je še dodatna razlaga; dodatno vprašanje pri izpitu / honorarno delo mu omogoča dodatne zaslužke

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

dodélati -am dov. (ẹ́ ẹ̑) 
  1. 1. končati delo: ko boste dodelali, boste dobili plačo; za danes smo dodelali
    ●     ekspr. pri nas si dodelal, lahko greš ne želimo več imeti stikov s teboj
  2. 2. izdelati do konca: krojač je dodelal obleko; sliko je že dodelal
  3. 3. opraviti dokončna dela za lepši videz, boljšo kakovost: tkanine je treba po tkanju še dodelati in oplemenititi

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

dodelávati -am nedov. (ȃ) približevati se koncu dela: lončar dodelava vrč / dodelavati pesniško delo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

dogajálni -a -o prid. (ȃ)
ki je v zvezi z dogajanjem: Pripoved je postavljena v dogajalni prostor hladnega polarnega morja in ledu ter njegovih značilnih živali E (↑)dogájati se

Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

doganljívost -i ž (í) knjiž. sposobnost z razmišljanjem, raziskovanjem priti do česa: avtorjeva pronicljivost in doganljivost; to delo je sad dolgega študija in doganljivosti

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

dognánje -a s (ȃ) 
  1. 1. nav. mn. kar se doseže z razmišljanjem, raziskovanjem: priti do izvirnih dognanj; delo temelji na znanstvenih dognanjih; medicinska dognanja; najnovejša dognanja o vesolju; upoštevati dognanja moderne znanosti in tehnike
  2. 2. glagolnik od dognati: iskanje in dognanje zakonitosti v razvoju

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

dognáti -žênem dov., doženíte (á é) 
  1. 1. z razmišljanjem, raziskovanjem priti do česa: premišljeval je, a dognati ni mogel ničesar; poskušal je dognati kaj stvarnega; dognati resnico; zdravnik je dognal vnetje; hotel bi dognati, če dogovor še drži; dognal je, da mora nalogo opraviti čimprej; brez težave je dognal, kaj pomeni njeno vedenje; dognati s poskusi
    ♦     jur. dognati istovetnost osebe; dognati krivdo
  2. 2. knjiž. izoblikovati popolnoma, do konca: prevajalec je prevod res dognal / misli ni mogel vselej do kraja dognati; nekatere pesmi je dognal do take popolnosti, da so neprevedljive
  3. 3. star. narediti, izvesti kaj do konca: delo je srečno dognal; dognati kupčijo, pravdo
    ●     star. rad bi umrl, dognal sem prišel sem do konca življenja; star. dognala je svoje življenje umrla je
  4. 4. star. skleniti, dogovoriti se: starši so dognali, naj se fant in dekle vzameta

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

dogotovíti -ím dov., dogotóvil (ī í) raba peša dodelati, dokončati: cerkev so dogotovili v petnajstem stoletju; močno se je utrudil, preden je dogotovil delo; dogotoviti razpravo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

dograjênost -i ž (é) knjiž. dovršenost, popolnost, izdelanost: pisatelj se v novelah približuje umetniški dograjenosti; dograjenost skladbe; za delo je značilna realistična dograjenost značajev

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

dohájati -am nedov. (ȃ) 
  1. 1. iti enako hitro kot kdo drug: deček je skoraj tekel, da so ga težko dohajali; komaj dohaja moža; pren. storitvena dejavnost ne dohaja potreb potrošnikov; delo komaj dohajamo
    ●     teče, da ga komaj dohajajo peté zelo hitro
  2. 2. s hitrejšim premikanjem prihajati do koga, ki gre spredaj; dohitevati: nikogar ni srečaval, nikogar dohajal
  3. 3. publ. dojemati, razumevati: uprizoritev je toliko modernistična, da jo gledalci še lahko dohajajo; občinstvo težko dohaja sodobno likovno umetnost; umsko dohajati
  4. 4. zastar. prihajati: kupci so dohajali iz daljnih krajev / z bojišča dohajajo pretresljive novice

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

dohódek -dka m (ọ̑) 
  1. 1. nav. mn. vsota, ki jo kdo v določenem razdobju prejme za svoje delo, od premoženja: redni dohodki mu ne zadoščajo; ima dobre dohodke; mesečni dohodki; rentni dohodek; dohodki od premoženja; viri dohodkov; davek od dohodkov / njegov edini dohodek je pokojnina, štipendija / osebni dohodki
  2. 2. nav. ed., ekon. uspeh kake pridobitne dejavnosti v določenem razdobju, izražen v denarju: dohodek gospodarske organizacije se je povečal; sestaviti pravilnik o delitvi dohodka; prispevek od dohodka
  3. 3. ekon., navadno v zvezi z naroden novo ustvarjena vrednost v družbenopolitični skupnosti v določenem razdobju, izražena v denarju: narodni dohodek Jugoslavije; narodni dohodek občine; narodni dohodek povprečno na prebivalca, na zaposlenega
    ♦     fin. katastrski dohodek z zemljiškim katastrom določen povprečni dohodek od zemljiške parcele; proračunski dohodki sredstva, ki jih prejemajo organi družbenopolitičnih skupnosti za svojo dejavnost

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

dókajšnji in dokàjšnji -a -e prid. (ọ̑; ȁ) knjiž. precej velik, precejšnji: dokajšnje število kmetov je dobilo zemljo / delo opravlja z dokajšnjo spretnostjo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

dokončáti -ám dov. (á ȃ) 
  1. 1. narediti, izvesti kaj do konca: slikar je dokončal portret / dokončati začeto delo; dokončati partijo šaha; pravdo smo dokončali / učenec je dokončal šolo
    ●     vznes. dokončal je svojo življenjsko pot umrl je
  2. 2. zastar. skleniti: zbor je soglasno dokončal, da je treba stvar urediti

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

dokônčen -čna -o prid. (ó) 
  1. 1. narejen, izveden do konca: pripraviti dokončni načrt; dokončen proizvod; dokončna montaža / dokončna zmaga / delo dobiva dokončno podobo
  2. 2. ki se ne da spremeniti; nepreklicen, neovrgljiv: odločba ustavnega sodišča je dokončna; sodba je dokončna / ustvaril si je dokončno mnenje; zavzeti dokončno stališče
    ●     publ. o tem pojavu znanstveniki še niso izrekli dokončne besede pojav še ni popolnoma raziskan

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

doktorát -a m (ȃ) 
  1. 1. doktorski naslov: za docenta se zahteva doktorat; doseči, imeti, podeliti doktorat znanosti; doktorat iz ekonomskih ved / za zasluge so mu podelili častni doktorat iz medicine
  2. 2. delo, izpit za dosego doktorskega naslova: delati, narediti doktorat; pripravlja se na doktorat

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

dokumentáren -rna -o prid. (ȃ) s katerim se kaj dokumentira, utemeljuje: dokumentarni podatki; dokumentarna literatura iz narodnoosvobodilnega boja; zbiranje dokumentarnega gradiva / delo ima razen umetniške vrednosti še dokumentaren pomen / dokumentarni film film iz posnetkov, narejenih v kraju, času, v katerem se dejanje godi

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

dokumentáričen -čna -o prid. (á) dokumentaren: dokumentarično gradivo / njegove ugotovitve imajo dokumentaričen pomen; razstava ima dokumentarično vrednost

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

dokumentíranost -i ž (ȋ) značilnost dokumentiranega: delo je še posebno pomembno zaradi svoje dokumentiranosti

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

dokumentírati -am dov. in nedov. (ȋ) izpričati, podpreti kaj z dokumenti, utemeljiti: gradivo je treba dokumentirati; dokumentirati prošnjo, vlogo; dokumentirati podatke z risbami in grafikoni; statistično dokumentirati gospodarsko stanje / svoja proučevanja je tudi fotografsko dokumentiral; pren. to delo dobro dokumentira svojo dobo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

doletéti -ím dov., dolêtel (ẹ́ í) 
  1. 1. nav. 3. os. izraža nepričakovan nastop kakega stanja, dejanja: družino je doletela nesreča; ponižanje me je doletelo po tvoji krivdi; doletel ga je nepričakovan poraz; kjer koli te lahko doleti smrt / učenca je doletela zaslužena kazen; to je najhujše, kar nas more doleteti / doletela ga je velika čast, sreča doživel je veliko čast, srečo
    // mogoče bo pisateljevo delo doletela boljša usoda
  2. 2. star. prileteti: z juga so doletele ptice

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

dolgočásen -sna -o [u̯g] prid., dolgočásnejši (á ā) ki povzroča, ustvarja dolgočasje: dolgočasen članek, film; dolgočasen jesenski dan; ta kraj je dolgočasen; njegovo delo je zelo dolgočasno; življenje v mestu se mu je zdelo dolgočasno / dolgočasen človek / fant z dolgočasnim obrazom

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

dolgoléten -tna -o [u̯g] prid. (ẹ̑) ki traja mnogo let: dolgoleten boj; dolgoletna praksa; dolgoletno delo; veže naju dolgoletno prijateljstvo / dolgoletne izkušnje

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

določíti in dolóčiti -im dov. (ī ọ́) 
  1. 1. ukazati, zahtevati, kako naj bo: to bo določil poseben predpis; določili so, da bo sestanek jutri; določiti z zakonom / določiti ceno, vrstni red, smer razvoja / določiti datum prihodnjega zasedanja; določiti rok plačila
    // izbrati, nameniti za kaj: komisija je določila kandidate; določiti koga za dediča; starši so ga določili za mizarja; v reprezentanco so določili sedemnajst igralcev / sredstva za to se določijo v predračunu
  2. 2. na podlagi znakov, podatkov postaviti kaj v kako skupino, okvir: določiti pasmo živali; določiti krvno skupino / težko mu je določiti leta
    ♦     biol., min. določiti mineral, rastlino, žival po značilnostih ugotoviti njeno sistematsko pripadnost; navt. določiti položaj ladje ugotoviti zemljepisno dolžino in širino točke, na kateri je ladja; num. določiti novec ugotoviti vladarja in kovnico pri starem novcu

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

dólžen in dolžán dólžna -o stil. -ó [u̯ž] prid. (ọ́ ȃ ọ́) 
  1. 1. ki še ni poravnan, plačan: plačati dolžno naročnino; vrniti dolžno vsoto
    // v povedni rabi ki ima dolg: na vse strani je dolžen / dolžen mu je veliko vsoto; dolžen mu je za delo; dolžni ste mi najemnino za pol leta / hvala lepa za trud, koliko sem pa dolžen koliko vam moram plačati; polovico bom plačal takoj, ostalo pa ostanem dolžen; pren. družbi je bil dolžen za vzgojo
    ●     pog., ekspr. nobene nam ni ostal dolžen vsak naš napad, obdolžitev je učinkovito zavrnil
  2. 2. ki se glede na zasluge pričakuje, zahteva: izkazujejo mu dolžno čast, spoštovanje; izreči komu dolžno priznanje
    // v povedni rabi obvezan komu kaj izkazovati, storiti: dolžen sem mu hvaležnost, hvalo; dolžni ste nam pojasnilo o tem, kar se je zgodilo / vsi smo dolžni skrbeti za red pričakuje se od nas, moramo; dolžni smo, da mu pomagamo
  3. 3. obvezen, predpisan: določili so dolžni delež posamezne občine pri financiranju skupnih zadev
    ♦     jur. dolžno pismo pismena obveza o napravljenem dolgu; zadolžnica; dolžni delež delež, ki ga zakoniti dedič mora dobiti; nujni delež

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

dóm -a m, mest. ed. dómu in dômu; mn. domóvi, v drugem pomenu tudi dómi; dv. dóma in domóva (ọ̑) 
  1. 1. prostor, hiša, kjer kdo stalno živi, od koder izhaja: bratova družina ima v mestu lep dom; urediti si dom; vse življenje je bil brez doma / koliko imaš do doma; vsako jutro gre zgodaj od doma, z doma; pozno je že bilo, ko sta se napotila proti domu; dostava mleka na dom na stanovanje
    // tu bo odslej tvoj dom tu boš prebival, živel
    ●     ekspr. rad se drži doma veliko časa preživi domá; ima dva doma, v svoji družini in pri starših z obema družinama je enako tesno povezan; knjižnica izposoja knjige na dom izposojevalci jih lahko vzamejo s seboj; vznes. zadnji dom grob
    // družinska skupnost, v kateri kdo živi: šola in dom morata pri vzgoji sodelovati; ni mu bilo veliko do doma in ga je zanemarjal; skrbeti za dom / dobiti pismo od doma od domačih, od svoje družine; spodili so ga z doma; toži se mu po domu po domačih ljudeh, domačem kraju
    // zaradi prezaposlenosti otrokom ni mogla nuditi pravega doma družinskega vzdušja, topline; ustvariti si želita dom lastno družino
  2. 2. navadno s prilastkom stavba, urejena za določen namen: društvo si je sezidalo dom / prireditev bo v prosvetnem domu; gasilski, zadružni, zdravstveni dom / podjetje ima svoj samski in počitniški dom; planinski, turistični dom
    // ustanova, ki omogoča bivanje in daje oskrbo: ves čas študija je stanoval v domu; upravnik doma / dijaški, invalidski, študentski, vajenski dom; kazensko-poboljševalni dom; dom igre in dela prva leta po 1945 otroški vrtec; dom onemoglih; dom za slepo mladino
  3. 3. knjiž. kmečka hiša, navadno z gospodarskimi poslopji: ob cesti stoji velik dom; porušeni, požgani domovi / njive in travniki ležijo okrog doma
  4. 4. posestvo, domačija: prevzeti dom po očetu; poročil se je na dom; sin je ostal na domu
    // vznes. domovina: bojevati se za dom in rod
  5. 5. posvetovalno ali zakonodajno telo, ki zastopa določen sloj ali ima določeno funkcijo: seja obeh domov / spodnji in zgornji dom angleškega parlamenta
    ♦     ekon. delo na domu pod vodstvom podjetja za trg organizirana proizvodnja v zasebnih stanovanjih; geogr. stegnjeni dom pri katerem so gospodarska poslopja prizidana k hiši v isti smeri; dom v ključu pri katerem so gospodarska poslopja prizidana k hiši v dveh pravih kotih; prim. zdoma

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

domàč -áča -e prid. (ȁ á) 
  1. 1. nanašajoč se na dom 1:
    1. a) domači in sosedovi otroci; domača hiša; živel je v težkih domačih razmerah; biti pri kom kakor domač / domače ime ime domačije, ki ga uporablja bližnja okolica; domači praznik praznik v okviru družine; dan, ko se pri hiši zakolje prašič
    2. b) domač pridelek; domača hrana, klobasa; domače vino / domača zdravila doma pripravljena zdravila, navadno iz zdravilnih rastlin, zelišč
    3. c) domača nega bolnikov; krava domače reje; domača vzgoja; domača zabava; domača dela, opravila / domača obrt na tradiciji sloneče obrtno delo kmečkega prebivalstva kot stranska zaposlitev; čevlji domačega dela ročnega
    4. č) kmetje so lahko sekali le za domače potrebe; pridelujejo za domačo rabo in še jim ostane za prodajo / domača halja halja za nošenje doma, v stanovanju; domača lekarna omarica z najnujnejšimi zdravili
  2. 2. nanašajoč se na ožjo ali širšo domovino: domači fantje; domači film; rad sem v domačem kraju; domači in tuji tekmovalci; nisem domač v tem kraju; domača industrija; domače novice; domača občina / slabš. domači izdajalec med narodnoosvobodilnim bojem okupatorjev sodelavec; domači jezik jezik lastne jezikovne skupnosti; domači kapital; domači turizem turizem, ki ne vključuje tujih, inozemskih turistov; domače tržišče tržišče znotraj države
    // ki je po izvoru od tam, kjer živi: priseljenci in domači prebivalci / domača rastlina
  3. 3. ki živi, raste ob človeku, pod njegovim nadzorstvom: divje in domače živali
  4. 4. krotek, nenapadalen: nikar se ne bojte, pes je čisto domač
  5. 5. navadno v povedni rabi ki ne kaže strahu v občevanju z ljudmi: že čez nekaj dni je postal domač; drugič je bila z njim čisto domača / gostje so se napravili domače
    // ki vzbuja občutek ugodja: majhen prostor je bolj domač kot velik
    ●     ekspr. že dolgo ni prestopil domačega praga ni bil doma; iron. domači prijatelj ženin ljubimec; kar vstopi, nič nas ne motiš, saj si domač do tebe imamo skoraj tak odnos kot do člana družine; vrnil se je pod domačo streho domov; pesn. domače ognjišče dom, družina; ekspr. stopiti spet na domača tla vrniti se v domovino
    ♦     ekon. domače delo pod vodstvom podjetja organizirana proizvodnja za trg v zasebnih stanovanjih; etn. domače platno platno, ki je ročno tkano iz ročno predene preje; gastr. domači prijatelj trdo, na rezine razrezano pecivo z orehi in rozinami; obrt. domači kruh z moko potresen in v pletenih košaricah vzhajan pekovski kruh; šol. domači učitelj nekdaj učitelj, ki poučuje otroke bogatejših staršev na njihovem domu; domača naloga pismene obveznosti učencev, ki jih morajo opraviti doma; domače ali obvezno čtivo literarna dela, ki jih morajo učenci prebrati doma

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

domíslek -a [lək] m (ȋ) izvirna izpeljava, rešitev česa: njegovo delo kaže številne lastne domisleke; film je poln posrečenih domislekov / vsi so hvalili njen domislek, da jim nastavijo past idejo, predlog
// izvirna, duhovita misel: fant je kar sipal domisleke

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

domoljúbje -a s (ȗ) knjiž. ljubezen do doma, domovine: delo je opravljal iz čistega domoljubja; goreče domoljubje

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

dopoldánski tudi dopóldanski -a -o [u̯d] prid. (á; ọ̑) nanašajoč se na dopoldan: delo je opravil v dopoldanskem času; šola ima le dopoldanski pouk; odpotoval je z dopoldanskim vlakom / dopoldanski učenci

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

dopolnítev -tve [u̯n] ž (ȋ) glagolnik od dopolniti: dopolnitev zalog; odlok o spremembi in dopolnitvi predpisov / delo bo potrebno še manjših dopolnitev in popravkov / prizadeval si je za dopolnitev samega sebe izpopolnitev, izboljšanje

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

doprinòs -ôsa m (ȍ ó) publ. donesek, prispevek: doprinos k enotnosti jugoslovanskih narodov; pisateljevo najnovejše delo je dragocen doprinos k vojnemu slovstvu

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

dorásti -rástem in -rásem dov. (á) 
  1. 1. doseči končno stopnjo rasti: zgodaj je dorastel, že pri sedemnajstih letih / ta vrsta trave hitro doraste; drevo je dorastlo v nekaj letih
    // postati nekoliko večji, starejši: z otroki so skrbi, ko so majhni in ko dorastejo / mladiči so dorastli in zapustili gnezdo
    // navadno v zvezi z za postati sposoben, primeren za kaj: ko so sinovi dorastli za delo, je bilo lažje; komaj je dorastel za pastirja, je moral z doma
  2. 2. z rastjo doseči: sin je že dorastel očeta / drevo je dorastlo do strehe
    // dobiti dokončno podobo, razviti se: dorastla je v lepo dekle / fant doraste v moža
    ●     fant je dorastel med glasbeniki ves čas svojega doraščanja je živel med njimi; star. še ni vrha dorastel še ni dorastel, postal mož

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

doséči -séžem dov., dosézi dosézite; doségel doségla; nam. doséč in dosèč (ẹ́) 
  1. 1. z iztegnjeno roko ali s kakim predmetom priti do česa: copate so bile tako daleč pod posteljo, da jih je komaj dosegel; ne dosežem dna; otrok komaj doseže do kljuke; ne morem doseči na omaro; daj mi palico, ne dosežem z roko / vrv je prekratka, da bi dosegla do dna segla; pren. s pogledom doseči kaj; hiše z očesom ni mogel doseči
  2. 2. zvečati se do določene mere, navadno v višino: reka je dosegla kritično točko; drevo je doseglo pet metrov; v tistem času je dosegel imperij največji obseg / industrija je dosegla stopnjo, ko brez modernizacije ne bo mogla povečati storilnosti; razposajenost je dosegla vrhunec
  3. 3. s premikanjem priti kam, do česa: dekle je v hrbtnem plavanju doseglo nasprotni breg; kmalu so dosegli gozd in se skrili v njem / vlak je dosegel prve mestne hiše / zasledovalci ga bodo kmalu dosegli dohiteli in ujeli; pren. njegov glas me ni dosegel
  4. 4. s prizadevanjem, dejavnostjo priti do česa: doseči zaželeni cilj, svoj namen; dosegel je doktorski naslov; doseči visoko izobrazbo; na tekmovanju so dosegli drugo mesto; z vztrajnostjo se vse doseže; če bi bili enotni, bi lahko kaj dosegli; dosegel je, da so ga sprejeli na delo / kakšen učinek je dosegel s tem / doseči veliko hitrost
    // z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dovršitev dejanja, ki ga določa samostalnik: doseči napredek, porast, priznanje, sporazum, uspeh; doseči soglasje z dogovorom; doseči zmago zmagati
    // doseči gol dati gol
    // priti do česa, dočakati, doživeti: dosegel je izredno čast; doseči umetniški višek, vrhunec slave / doseči visoko starost
  5. 5. v celoti opraviti, izpolniti: upamo, da bomo predvideni izvoz dosegli; doseči normo
    ●     publ. listi dosežejo velikost dlani zrastejo do velikosti dlani; pogorje doseže višino dva tisoč metrov je visoko do dva tisoč metrov; v znanju ga ni nihče dosegel mu ni bil enak; z dobroto pri njem vse dosežeš če si z njim dober, naredi vse, kar želiš
    ♦     šport. dosegel je dober, rekorden čas rezultat pri hitrostnem športu; doseči pravico za vstop v finale

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

doséganje -a s (ẹ̄) glagolnik od dosegati: doseganje ciljev / tako delo zagotavlja doseganje največjih uspehov / doseganje norme, plana

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

doslédnost -i ž (ẹ̑) lastnost, značilnost doslednega človeka: všeč mi je njegova doslednost; učiteljeva doslednost pri vzgoji; njihova doslednost v izvajanju načrtov / svoje naloge bomo morali izpolnjevati še z večjo doslednostjo; logična, znanstvena doslednost; ekspr. svoje delo opravlja z matematično doslednostjo zelo natančno
// doslednost mišljenja; doslednost značajev v romanu

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

dosléjšnji -a -e prid. (ẹ̄) dosedanji: doslejšnji rezultati dela; doslejšnja politika; njegovo doslejšnje delo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

dostájati -am nedov. (ā) zastar., navadno z nikalnico imeti dovolj česa: ne dostaja mi izurjenosti; za to delo mu ni dostajalo moči

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

dôsti prisl. (ó) 
  1. 1. izraža veliko količino ali mero: do odhoda je še dosti časa; vihar je poškodoval dosti dreves; ta operacija v dosti primerih ni uspela; že zdaj uživajo dosti sadja in zelenjave, pa bi ga morali še več; dosti dela, govori, spi
    // v nikalnih stavkih izraža majhno mero: matere se ne boji dosti, očeta se bolj; to ga ne bo dosti prizadelo; cesta tukaj ni dosti poškodovana
  2. 2. navadno s primernikom izraža visoko stopnjo: zdaj je dosti boljši; ni dosti debelejši od prosenega zrna; dosti grše piše kot prej; z avtomobilom se pride dosti prej / kazen je dosti prehuda
  3. 3. izraža količino, mero, ki ustreza, zadošča: kruha imamo še za tri dni dosti; ni imel dosti moči, da bi vstal; vsega imam dosti, ne potrebujem več / zemlja je dosti namočena za setev; dosti si star, da lahko razumeš / šlo je še dosti gladko
    // ekspr. izraža mero, ki je ni dovoljeno preseči: dosti je tega čvekanja; dosti je neumnosti, zdaj se prične delo; dosti dolgo ste spali, takoj vstanite / zdaj mi je pa dosti — mir ali pa ven
    ●     ekspr. povsod ga je dosti povsod ga lahko srečaš; pog. njega je res dosti je velik, močen; ekspr. tega ne malo ne dosti ne razumem prav nič; star. ne mara zanj malo in dosti ne prav nič; tu je dosti dela — malo jela; preg. dosti psov je zajčja smrt dosti sovražnikov vsakogar ugonobi

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

dostójnost -i ž (ọ́) 
  1. 1. dostojno vedenje, ravnanje: od vas zahtevamo dostojnost; to presega vse meje dostojnosti / dostojnost govorjenja
  2. 2. zastar. dostojanstvenost: svoje delo je opravljal s slovesno dostojnostjo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

dotácija -e ž (á) izredna denarna sredstva, ki jih prejme organizacija, ustanova za izvršitev ali dovršitev kake naloge: dati, dobiti dotacijo; delo so podprli s posebno dotacijo; društvo se vzdržuje s članarinami in dotacijami; namenske dotacije; dotacije kulturnim ustanovam; založba je prejela dotacijo za izdajanje revije

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

dotírati1 -am nedov. in dov. (ȋ) dajati dotacijo: družba dotira znanstveno delo; dotirati gledališče, revijo, raziskovalne ustanove; dotirati iz sklada

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

doumévati -am nedov. (ẹ́) približevati se popolnemu, dokončnemu razumevanju, spoznanju: doumevati bistvo stvari; delavci so začeli doumevati, da je organizacija nujno potrebna / današnji rod pravilneje doumeva njegovo delo in pomen

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

dovážati -am nedov. (ȃ) vozeč spravljati kaj na določen kraj: dovažati ljudi na delo; dovažati mleko z avtomobili

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

dovoljeváti -újem nedov. (á ȗ) dajati dovoljenje, pristanek za kaj: starši mu dovoljujejo, da hodi v kino; nerada ji dovoljuje, da se druži s tistim dekletom / ostal bi še, pa mi delo ne dovoljuje; pomagal ti bom, kolikor mi bodo razmere dovoljevale / publ. skakalnica dovoljuje skoke do sto metrov

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

dovršíti -ím dov., dovŕšil (ī í) 
  1. 1. knjiž. dokončati, končati: pisatelj je dovršil roman / svoje naloge ni mogel dovršiti; dovršil je svoje delo / dovršiti šolo, študij
  2. 2. živeti do določene dobe; dopolniti: otrok je dovršil sedmo leto

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

dovtípen -pna -o prid. (ȋ) 
  1. 1. ki (rad) dela, pripoveduje dovtipe: dovtipen človek; vedno je vesel in dovtipen
  2. 2. poln dovtipov: dovtipni pogovori; njegovo pripovedovanje je dovtipno / delo je polno kritičnih ugotovitev in dovtipnih bodic

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

dovtípkarstvo -a s (ȋ) knjiž., nav. ekspr. delanje, pripovedovanje dovtipov: ceneno dovtipkarstvo / delo je polno praznega dovtipkarstva

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

doživétost -i ž (ẹ̑) značilnost doživetega: doživetost umetnine / delo vzbuja v poslušalcu občutek resničnosti, doživetosti

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

dragocén -a -o prid., dragocénejši (ẹ̄ ẹ́) 
  1. 1. ki ima veliko vrednost, visoko ceno: dragocen nakit; dragocena kristalna vaza; kupuje ji sama dragocena darila; dragoceno krzno, pohištvo / tako nastaja dragocena snov za rast organizma
  2. 2. ki se mu pripisuje poseben pomen, posebna vrednost: dragocena žrtev; skrbno je gojil to dragoceno čustvo; dragoceno prijateljstvo / ekspr.: zapravljati dragoceni čas; tekmovalci so si priborili dve dragoceni točki / dragocen človek / z dajalnikom spomin na umrlo mater mu je dragocen drag, ljub
    // ki daje, prinaša dobro, korist: dragocen podatek; nepristranska kritika je dragocena; opravil je dragoceno delo / dragocene izkušnje; nuditi dragoceno pomoč

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

dráma -e ž (á) 
  1. 1. literarno delo v obliki dialogov: uprizoriti dramo; drama o razkrojenem zakonu; drama v petih dejanjih / radijska, televizijska drama
    // lit. gledališka igra resne vsebine: pisal je drame in komedije
  2. 2. poslopje (osrednjega) dramskega gledališča: sinoči je bila drama nabito polna / prvak ljubljanske Drame / ljubljanska Drama je imela v tujini velik uspeh ansambel, igralci
  3. 3. ekspr. pretresljiv, žalosten, tragičen dogodek: v sosednji ulici se je odigrala krvava drama; družinska drama / drama pesnikovega duševnega življenja
    ♦     lit. družbena, zgodovinska drama; analitična, realistična drama; ekspozicija drame; muz. glasbena drama

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

dramátičnost -i ž (á) 
  1. 1. dramski elementi, dramske značilnosti: po dramatičnosti je delo bolj povest kot drama / zunanja in notranja dramatičnost drame
  2. 2. lastnost dramatičnega: dramatičnost Aškerčevih balad; dramatičnost dogajanja

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

dramátik -a m (á) kdor piše dramska dela: igrati delo domačega dramatika

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

dramatizácija -e ž (á) 
  1. 1. glagolnik od dramatizirati: končati dramatizacijo povesti; dramatizacija narodne pesmi / dramatizacija politične situacije
  2. 2. prozno ali pesniško delo, predelano, spremenjeno v dramsko: uprizorili so dramatizacijo Jurija Kozjaka

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

dramatizátor -ja m (ȃ) kdor predela, spremeni prozno ali pesniško delo v dramsko: dramatizator Hlapca Jerneja

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

dramatizírati -am dov. in nedov. (ȋ) 
  1. 1. predelati, spremeniti prozno ali pesniško delo v dramsko: dramatizirati novelo, roman
  2. 2. ekspr. pojmovati, prikazovati kaj resneje in huje, kot je: ne bi smeli dramatizirati poraza naših tekmovalcev; dramatizirati spor

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

dramátski -a -o prid. (ȃ) 
  1. 1. dramski: dramatski pisatelj / dramatska književnost; dramatsko delo / dramatski krožek / gostovanje dramatske družine
  2. 2. ki vzbuja pozornost, presenečenje zaradi napetosti, razgibanosti; dramatičen: dramatski dogodki; prizor je postajal čedalje bolj dramatski

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

dramatúrški -a -o prid. (ȗ) nanašajoč se na dramaturge ali dramaturgijo: dramaturški zakoni; dramaturška študija / dramaturški poklic
♦ gled. dramaturška analiza razčlenjevanje vsebine, zgradbe in ideje dramskega dela; dramaturška črta

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

dramolét -a m (ẹ̑) lit. krajše dramsko delo: naštudirati dramolet

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

drámski -a -o prid. (á) nanašajoč se na dramo ali dramatiko: dramski kritik, pisatelj; dati romanu dramsko podobo / to je njegov dramski prvenec; dramska umetnost; dramsko delo
♦ lit. dramski konflikt
// igralski, gledališki: dramski amaterizem; na šoli so ustanovili dramski krožek / dramska družina ansambel, igralci

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

drobíti -ím nedov. (ī í) 
  1. 1. delati iz česa majhne, drobne dele: drobiti kamenje, premog; mati je drobila žgance; suhe veje so se drobile pod nogami; seno je tako suho, da se kar drobi / drobiti kruh v kavo / drobiti lešnike z zobmi treti; pren., pesn. ura je enakomerno drobila čas
    // publ. deliti, cepiti: drobiti industrijske organizacije; drobiti kmečka posestva / drobiti dejavnost, delo
    // knjiž. delati kaj manj trdno, močno: slaba organizacija drobi delovne moči; drobiti sovražnikovo obrambo; težke razmere so drobile voljo in živce uničevale
  2. 2. hoditi s kratkimi, hitrimi koraki: dekletce je drobilo zraven matere; vsa razburjena je drobila proti domu / drobiti korake
  3. 3. živahno oglašati se s kratkimi glasovi: ščinkavci veselo drobijo; pren. mala dva zvonova sta prijetno drobila
    // ekspr. živahno, lahkotno govoriti, pripovedovati: drobil je razne zgodbice o svojem znancu / drobila sva o vsem mogočem
    // ekspr. lahkotno peti ali igrati: ves dan je drobila tisti znani napev; pastirček si drobi na piščalko
  4. 4. ekspr. po malem, počasi jesti: drobil je velik kos kruha; suh je, čeprav zmeraj kaj drobi
  5. 5. ekspr. z enakomernim udarjanjem povzročati votle glasove: na lesene strehe je drobil dež; drobiti s prsti po mizi
    ♦     lov. divji petelin drobi poje začetni del svojega speva; mat. drobiti pretvarjati višje merske enote v nižje

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

drobížen -žna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na drobiž: drobižen denar / drobižno delo
♦ bot. drobižna pijavčnica na vlažnih tleh rastoča rastlina s plazečim se steblom in rumenimi cveti, Lysimachia nummularia

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

drpálež -a m (ȃ) ekspr., redko kdor veliko dela, navadno namesto drugih: spet so naložili delo tistemu drpaležu

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

drúg -a -o prid. (ȗ) 
  1. 1. ki ni tisti, na katerega se misli, iz katerega se izhaja: vstopil je drug človek, kot sem ga pričakoval; vsako leto gre v drug kraj na počitnice; zmeraj navede kak drug vzrok / takrat me ne bo doma, pridi raje drug dan; o tem spregovorim na drugem mestu / druge izbire ni; zaenkrat nimam drugega dela
    // ki se po lastnostih razlikuje od določenega: poizkusiti na drug način; to ga kaže v docela drugi luči; ponekod je šel razvoj popolnoma drugo pot / po nesreči je bil čisto drug
  2. 2. nav. mn. ki v kaki skupini ali celoti obstaja poleg navedenega in se od tega razlikuje: dolina je ločena od drugega sveta; šole in drugi vzgojni zavodi; ona pa ni kakor so druge ženske; razstavljajo volnene in svilene izdelke ter drugo blago
  3. 3. pog. ki ni domač, tuj: na starost je moral živeti pri drugih ljudeh; posestvo je v drugih rokah
    ●     ekspr. s palico po njem, saj ne razume drugega jezika dopovedati mu je mogoče le na oster način; pog. žena je v drugem stanu noseča; ekspr. drug veter je zapihal razmere so se spremenile; elipt., knjiž. z drugimi besedami isto na drugačen način povedano; kmalu bo drugih misli bo spremenil svoje mnenje; pog., ekspr. to je pa druga pesem stvar je drugačna, kakor je kazalo; drugi kraji, druge navade

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

drugoréden -dna -o prid. (ẹ̑) redko drugorazreden: drugoredno umetniško delo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

drúštven -a -o prid. (ȗ) nanašajoč se na društvo: društveni odbor; društvena pravila / društveno glasilo / veseli ga društveno delo; med okupacijo je društveno življenje zamrlo
// zastar. družaben, zabaven: bil je zelo društven človek / društveno življenje v mestu je bilo živahno

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

drúžben -a -o prid. (ȗ) 
  1. 1. nanašajoč se na družbo:
    1. a) družben pojav; družbeni odnosi; družbeni plan komune; imeti visok družben položaj; družbeni red, sistem / to je velikega družbenega pomena; družbena aktivnost žensk; publ. vključiti se v družbeno dogajanje; sodobno družbeno življenje
    2. b) družbeni problemi; družbeni razvoj, standard / družbeni kodeks sistem nepisanih pravil, ki uravnavajo moralne odnose med družbo in posamezniki ter med posamezniki samimi; družbena diferenciacija; družbena ekonomika; družbena odgovornost / družbena korist; družbena morala, norma; družbena ureditev, zavest / ljudje iz različnih družbenih plasti, slojev / publ. družbena stvarnost; družbeno gospodarstvo
    3. c) družbeni center del naselja z objekti za politično, kulturno-prosvetno in zabavno dejavnost; družbena kontrola; družbene organizacije politične organizacije, sindikati, mladinske organizacije, Rdeči križ; družbena prehrana delavcev prehrana, ki jo organizira podjetje, krajevna skupnost ipd.; družbene službe kultura, zdravstvo, državna uprava; družbeno samoupravljanje odločanje članov delovne skupnosti pri upravljanju delovne organizacije; družbeno upravljanje odločanje članov delovne skupnosti in predstavnikov družbe; družbeno varstvo otrok
    4. č) lanske družbene publikacije
      // ki živi v kolektivu, v družbi: človek je družbeno bitje
  2. 2. ki je last družbe v okviru ene države: družbena lastnina, proizvodnja; družbeno posestvo, premoženje / družbeni sektor
    ♦     ekon. čisti družbeni proizvod v enem letu ustvarjena vrednost v kaki državi; družbena delitev dela; geogr. družbena geografija geografija, ki obravnava zakonitosti družbe na zemlji; jur. družbena pravna oseba pravna oseba, ki razpolaga z družbenim premoženjem ali opravlja družbeno pomembno dejavnost; lit. družbena drama drama, ki obravnava družbeno problematiko; soc. družbeni razred sloj ljudi, ki imajo enak odnos do proizvajalnih sredstev in enak delež pri bogastvu družbe; družbena bit gospodarska in socialna stvarnost družbe; družbena nadgradnja, nadstavba organizacijske in duhovne sestavine družbe, ki temeljijo na družbeni biti

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

drúžbenokorísten -tna -o prid. (ȗ-ī) ki koristi družbi: priznati študij kot družbenokoristno delo / družbenokoristno delo prva leta po 1945 upravna kazen v obliki prisilnega dela

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

družína -e ž (í) 
  1. 1. zakonski par z otroki ali brez njih: ta družina stanuje v našem bloku; vsa družina je bila zbrana okrog mize; kmečka družina; biti iz dobre, poštene, premožne družine; šestčlanska družina; člani družine; publ. rojstni dan je praznoval v krogu družine; sosedje so si bili kakor ena družina živeli so v slogi, prijateljstvu
    // eden od zakoncev in otroci: imeti družino; preživljati, zanemarjati družino; ustvaril si je družino; pozdravlja vas Metka z družino; pren. koklja s svojo drobno družino
  2. 2. skupina ljudi, ki jih vežejo sorodstvene vezi; rodbina: jetika je v družini; glasbena nadarjenost je v njihovi družini že tradicionalna; imena starih družin; zadnji potomec nekdaj znane družine / ekspr. denarja ni treba vračati, saj ostane vse v družini; pren. besedna družina; družina delovnih ljudi vsega sveta; družina zvezd
  3. 3. navadno s prilastkom skupina ljudi, ki jih druži organizirano skupno delo: igralska, lovska, ribiška, strelska družina / dramska družina ansambel, igralci
  4. 4. raba peša služabniki, služinčad: gospodar je nadzoroval družino na polju / star., s povedkom v množini moškega spola Družina so se poskrili v kleti in pod streho ali pa so pobegnili v bližnjo hosto (J. Trdina)
  5. 5. zastar. druščina, družba: človeka slaba družina popači; imel je prijetno družino
  6. 6. biol. sistematska kategorija rastlinstva ali živalstva, nižja od reda: družina psov; rastlina iz družine zlatičnic
    ♦     čeb. čebelja družina biološka celota, ki sestoji iz delavk, matice in trotov; lingv. družina jezikov več po izvoru sorodnih jezikov; rel. sveta družina Jezus, Marija in sv. Jožef; soc. nepopolna družina v kateri manjka eden od staršev; načrtovanje družine; tisk. črkovna družina vse črkovne garniture istega tovarniškega imena; zgod. družina oboroženo spremstvo plemenskih poglavarjev in vladarjev v zgodnji fevdalni dobi

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

držáti -ím nedov. (á í) 
  1. 1. imeti kaj z rokami oprijeto: držati kozarec; držati za kljuko, vrv; detektivove roke so ga čvrsto držale; držal ga je kakor v kleščah / od smeha smo se držali za trebuhe / držita se za roke
    // z rokami imeti oprijeto kaj zaradi kakega namena, dela: otroka je naučila držati svinčnik; ne zna držati kose; držati (za) plug naravnavati ga pri oranju
    // le dobro ga drži, da ti ne uide; drži se, da ne boš padel / kot klic za ščuvanje psa dŕži ga
  2. 2. opravljati delo, ki kaj povezuje v celoto: led drži kamenje skupaj; vezi so trdno držale; žeblji čvrsto držijo / ekspr. čeprav bolan, je oče le še trdno držal kmetijo skupaj
  3. 3. ohranjati kaj v določenem položaju, kljub delovanju nasprotne sile: balkon držita dva stebra; komaj je držal tram pokonci; s kolom je držal škaf pod vodo / sadno drevje je polno, da komaj drži; sneg je bil premehek, da bi nas držal / ključavnica ni dolgo držala, vrata so kmalu popustila
    // ohranjati kaj v določenem položaju, na določenem mestu sploh: fant je držal dekle v objemu; držati roke na hrbtu; držati otroka v naročju; otrok drži kar naprej prst v ustih / knjigo drži narobe; držati glavo pokonci
  4. 4. s širokim pomenskim obsegom s svojo oblastjo, z vplivom ohranjati koga na določenem mestu:
    1. a) že od včeraj ga držijo na policiji; držali so ga zaprtega
    2. b) mati je držala otroke v prostem času doma
    3. c) vso noč so nas s strojnicami in minami držali od sebe / dekle je držalo svojega najnovejšega znanca v spoštljivi razdalji
    4. č) preostali denar je držala za hude čase / trgovci niso hoteli prodajati blaga ceneje, rajši so ga držali v skladiščih
      // vojaško obvladovati kak prostor, objekt: cesto zanesljivo drži naša druga četa; sovražnik še zmeraj drži nekatere pomembne postojanke
      // pog. ohranjati koga pod vplivom, v oblasti: silna besnost me je držala; krč ga že spet drži / ni mogel več držati nejevolje zadrževati, tajiti
  5. 5. s širokim pomenskim obsegom s svojo dejavnostjo, postopki ohranjati kaj v določenem stanju: držati potrošnjo v mejah realnih možnosti; razred drži v disciplini; držati repertoar na visoki umetniški ravni; načrt držijo v strogi tajnosti
    // delati, da se kaj ohranja, bistveno ne spreminja: držati čistočo med boleznijo; držati ritem pri plesu; držati začetni tempo do konca teka / to blago drži barvo; izdelki držijo svoje cene / pog. držati rekord v metu krogle
    // pog. ohranjati svojo bistveno lastnost, uporabnost: te hlače že zelo dolgo držijo; pričeska ji odlično drži; tisti stari voz še zmeraj drži je uporaben; tako konzervirana zelenjava (se) drži skozi vso zimo se ne pokvari
  6. 6. žarg., s širokim pomenskim obsegom zaradi kakega namena ohranjati kaj v kakem odnosu: poleg goveje živine drži še ovce in dve kozi ima, goji; že nekaj časa ne drži več služkinje nima; tega artikla pri nas ne držimo nimamo, ne prodajamo
    // držati blago na zalogi
  7. 7. pog. trajati: deževje je držalo tri tedne; padel je v duševno odsotnost, ki je držala; lepo vreme se bo še držalo
  8. 8. biti tak, da ne more skozi tekočina, sipka snov: bazen drži; čevlji mi sploh ne držijo, nogavice imam čisto mokre; lonec drži, čeprav je malo počen / otrok ne drži vode ne more zavestno uravnavati odvajanje seča
  9. 9. s prislovnim določilom imeti določeno prostornino: ta posoda drži malo manj kot pet litrov; koliko drži sod
  10. 10. biti v skladu z resničnostjo: vremenska napoved je malokdaj držala; številke niso povsem držale; drži kot pribito / ta predpis ne drži več ne velja
    // navadno v zvezi z beseda, obljuba vztrajati pri obveznosti: vse obljubi, a ničesar ne drži; držati besedo, obljubo / brezoseb., kot podkrepitev drži, jutri se vidiva
  11. 11. biti usmerjen, voditi, peljati: pojdi po cesti, ki drži v dolino; most drži preko reke; stopnice držijo navzgor / čez travnik je držala krvava sled / ena vrata držijo v spalnico, druga pa naravnost na vrt
  12. 12. pog., navadno z orodnikom strinjati se s kom in ga podpirati pri delovanju: zmeraj drži z bogatimi, z močnejšimi; vsi držijo z njim; mati je držala s sinom proti očetu; sošolci držijo skupaj
  13. 13. nižje pog., z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža opravljanje dejanja, ki ga določa samostalnik: držati govor; držati predavanje predavati, imeti predavanje; držati komu dolge pridige / držati stražo biti na straži, stražiti
    // držati pod kontrolo kontrolirati
  14. 14. nižje pog., v zvezi z na ceniti, dati na kaj: ljudje držijo nanj; držati na svojo čast
  15. 15. zastar. imeti, šteti za: za nespametnega koga držati; tiste narode so držali za manj civilizirane
    ●     ekspr. kaj te le danes drži? zakaj si tako čuden, nepristopen; pog. vreme bo še nekaj časa držalo ostalo lepo, se ne bo poslabšalo; držati figo, pesti za koga želeti komu, da bi se mu kaj uresničilo, posrečilo; nizko glej, da boš gobec držal da ne boš česa povedal, rekel; pog. branjevke so držale jajca po dinarju prodajale so jih po dinarju; niso jih hotele prodajati ceneje; ekspr. držati jezik (za zobmi) ne povedati česa, molčati; držati korak s kom ne pustiti se komu prekositi, ne zaostajati za kom; brezoseb., pog. drži me, da bi ga pošteno premikastil čutim željo, mika me; pog. držati mulo kazati jezo, nejevoljo; knjiž. držati ogledalo svojemu času v umetniških, zlasti v gledaliških delih prikazovati problematiko določene dobe; držati roko nad kom biti mu zaščitnik, varovati ga; pog. držati roke križem lenariti, ne delati; evfem. ne bo dolgo, ko mu bodo svečo držali umrl bo; evfem. držati vrečo biti soudeležen pri kraji, ropu; ekspr. držati koga za besedo zahtevati, da obljubo izpolni; ekspr. držati koga na vajetih, na kratko imeti ga popolnoma v oblasti; pog. držati ljudi v distanci ne biti z njimi preveč prijazen, domač; ekspr. vseh teh podatkov pa res ne morem držati v glavi, v spominu si ne morem zapomniti; ekspr. držati koga v precepu, v šahu onemogočati mu, da bi samostojno ukrepal, se odločal; pog. držati kaj v svojih rokah sam odločati o čem, voditi kaj; le upanje ga še drži pokonci ohranja zdravega, živega; oče je svoje otroke trdo držal bil je zelo strog z njimi; preg. bolje drži ga kot lovi ga bolje se je zadovoljiti s slabšo, a gotovo možnostjo
    ♦     lov. divjad (dobro) drži ne zbeži, ne odleti takoj, ko začuti lovca ali psa; pes dobro drži vztrajno goni divjad

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

dualitéta -e ž (ẹ̑) knjiž. dvojnost: njegovo delo predstavlja dualiteto znanstvene misli in umetniške ustvarjalne moči

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

duhamóren -rna -o prid. (ọ́ ọ̄) knjiž. ki utrudljivo deluje na duha; mučen, moreč: duhamorno pisarniško delo; duhamorno dolgočasje; neprestano ponavljanje je za učence zelo duhamorno

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

duplírati -am nedov. in dov. (ȋ) knjiž. dvakrat, na dveh mestih opravljati isto delo, podvajati: nevarno je, da bi se z ustanovitvijo te sekcije delo dupliralo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

dušebrížen -žna -o prid. (ī) nav. šalj. ki izraža skrb za duše: dušebrižna beseda / dušebrižno delo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

dušéven -vna -o prid. (ẹ̄) nanašajoč se na duša 2: proučevanje duševnih procesov; duševni razvoj, ustroj otroka; duševne bolezni, motnje; duševna zaostalost / odločil se je po težkih duševnih bojih; duševna bolečina, stiska; duševna sorodnost; opisovanje duševnega življenja / duševno bogastvo
// nanašajoč se na umsko dejavnost: za to delo je potreben velik duševni napor; duševna lenoba / duševni in ročni delavci
● ekspr. duševni revež človek majhnih umskih, miselnih sposobnosti; ekspr. poskrbeti za duševno hrano ljudi za zadovoljevanje njihovih kulturnih potreb; ekspr. duševna revščina pomanjkanje smisla za kulturne vrednote, nerazgledanost; gledati kaj z duševnimi očmi intuitivno spoznavati kaj
♦ med. duševna higiena skrb za ohranitev zdravih duševnih funkcij; psih. duševna starost otroka povprečna duševna zmogljivost otroka glede na druge otroke

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

dvájset -ih štev. (ȃ) izraža število dvajset [20]
  1. a) v samostalniški rabi: deset in deset je dvajset; trije od dvajsetih / ura je dvajset; ob dvajsetih
  2. b) v prilastkovi rabi: dvajset korakov; zbrano delo v dvajset(ih) zvezkih; tudi neskl. bilo mu je okoli dvajset let
    // neskl. izraža številko dvajset: stanuje na Titovi 20; na vrsti so številke od ena do dvajset

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

dvánajstúren in dvanájstúren -rna -o prid. (ȃ-ȗ; á-ȗ) ki traja dvanajst ur: dvanajsturni vojaški spopad; čakalo ga je nepretrgano dvanajsturno delo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

dvígniti -em dov. (í ȋ) 
  1. 1. premakniti z nižjega mesta, položaja na višjega: dvignil je klobuk v znak pozdrava; dvigniti slušalko pri telefonu; dvigniti otroka v naročje; z lahkoto dvigne sto kilogramov / dvigniti sidro, zaveso / dvigniti nogo, roko / dvigniti potopljeno ladjo
  2. 2. napraviti kaj višje: dvigniti bregove z nasipavanjem; pog. dvigniti hišo za dve nadstropji nadzidati; voda v bazenu se je dvignila za dva metra / na poti so se dvignili nad tisoč metrov; za ovinkom se pot nekoliko dvigne vzpne
    // da je lahko gledal, se je moral dvigniti na prste
  3. 3. napraviti, da kaj pride iz ležečega ali sedečega položaja: dal mu je roko in ga dvignil; moški so se drug za drugim dvignili in odšli vstali
    // dvigniti podrt drog; trava se je po neurju hitro dvignila / ekspr. novica ga je takoj dvignila iz postelje; pog. sredi noči so ga dvignili zbudili, poklicali
  4. 4. spraviti z nižje stopnje na višjo glede na količino, intenzivnost: dvigniti cene, davke, hektarski donos, proizvodnjo; število naročnikov se je dvignilo; temperatura se je močno dvignila narasla
    // priznanje je dvignilo delovni elan; pog. njegova pripomba je v hipu dvignila razpoloženje; morala v četi se je dvignila / dvigniti kvaliteto izdelkov; kritika se je dvignila na višjo raven
    // spraviti na višjo stopnjo glede na kakovost, pozitivne lastnosti: dvigniti domačo industrijo; posestvo je dvignil z delavnostjo izboljšal, razvil; gospodarsko, kulturno dvigniti deželo / dvigniti ljudi iz zaostalosti / nova družba ga je dvignila poplemenitila, izboljšala; moralno dvigniti koga
    // dati čemu višjo stopnjo glede na pomembnost: dvigniti diplomatski predstavništvi na rang veleposlaništev / dvigniti narodni jezik v literarnega / dvignili so ga v plemiški stan povzdignili
  5. 5. sprejeti pripadajoče, naročeno, shranjeno po (uradno) določenih predpisih: dvigniti denar iz banke, v banki; dvigniti plačo; dvigniti prtljago v garderobi; pravočasno dvigniti vstopnice
  6. 6. napraviti, da se kdo upre: dvigniti ljudstvo proti gosposki; če se razmere ne bodo zboljšale, se bodo dvignili uprli
    // dvigniti ljudi k uporu, v upor
  7. 7. povzročiti, narediti: policija je dvignila preplah; članek je dvignil ogorčenje; zaradi tiste malenkosti so dvignili proti njemu pravo gonjo
    ●     pog. ves čas je bil miren, a nesramna opazka ga je dvignila razburila, vznevoljila; dvigniti duha vojakom jih opogumiti; ekspr. tudi on je dvignil svoj glas povedal svoje mnenje; žarg., voj. partizani so dvignili most razstrelili; ekspr. odkar živi v mestu, je precej dvignila nos je postala domišljava; ekspr. nič ni rekla, samo nos je dvignila z izrazom je pokazala, da je nezadovoljna, užaljena; šele ko je zaprl vrata, je dvignila oči k njemu ga je pogledala; afera je dvignila mnogo prahu povzročila je razburjanje, govorice; ob vsaki priložnosti dvigne prst svari; nikoli ni dvignil roke na sestanku zaprosil za dovoljenje, da bi lahko govoril; že po prvih težavah so mnogi dvignili roke izgubili upanje na uspeh; opustili delo; ekspr. dvigniti roko nad koga, proti komu udariti, (pre)tepsti ga
    ♦     lov. dvigniti divjad spoditi, prepoditi jo z ležišča, iz skrivališča

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

dvódejánski -a -o prid. (ọ̑-ȃ) gled. ki ima dve dejanji: dvodejansko odrsko delo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

dvogóvor -a m (ọ̑) 
  1. 1. pogovor, navadno med dvema osebama: imela sta dolg dvogovor / delo je napisano v obliki dvogovora / dramski, filmski dvogovor
  2. 2. izmenjava mnenj med zastopniki različnih stališč z namenom doseči soglasje ali sporazum: ta obisk je začetek konstruktivnega dvogovora med našima državama

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

dvóizménski -a -o prid. (ọ̑-ẹ̑) ki poteka v dveh izmenah: dvoizmensko delo / dvoizmenski pouk

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

dvójen -jna -o prid. (ọ̑) 
  1. 1. dvakrat tolikšen: vrniti dvojno aro; dobil boš dvojno mero; naredil si mi dvojno delo
    // ki je iz dveh delov, enot: dvojen podplat; dvojni tir; dvojna nit; okno z dvojnimi šipami; kovček z dvojnim dnom; dvojna okna, vrata; pog. naročil je za vse tri dvojno žganje dvojno navadno mero, čašico žganja
    // dvojni kozolec dva vzporedna kozolca, zvezana s skupnim ostrešjem; dvojna lestev dvokraka lestev
  2. 2. ki je dveh vrst: doseči dvojen namen; motnje so dvojne: zunanje in notranje; dvojna človekova narava / publ. dvojni praznik rojstni dan in god; ekspr. dvojni zaslužkar kdor ima dohodke od svoje redne zaposlitve in še kake druge
    // slabš. ki je dveh nasprotujočih si vrst: dvojna morala; živi dvojno življenje
    ●     dvojna brada brada s podbradkom; pog. igrati dvojno vlogo zastopati hkrati dve nasprotni stališči, ne da bi prizadeti vedeli za to; presojati z dvojnim merilom pristransko, ne vsega enako strogo
    ♦     biblio. dvojna številka ena, ki šteje za dve; biol. dvojno poimenovanje poimenovanje rastlin ali živali z imenoma za rod in vrsto; bot. dvojno cvetno odevalo venčni in čašni listi; elektr. dvojna dioda elektronka, ki ima dve anodi in dve katodi; fin. dvojno knjigovodstvo knjigovodstvo, po katerem se vsak poslovni dogodek knjiži dvakrat, enemu kontu v dobro, drugemu v breme; geom. dvojna piramida telo, sestavljeno iz dveh piramid; dvojni stožec telo, sestavljeno iz dveh stožcev; jur. dvojni državljan kdor ima državljanstvo dveh držav; dvojni zakon zakon ene osebe z dvema osebama hkrati; kem. dvojna vez vez med dvema atomoma, h kateri prispeva vsak atom po dve valenci; mat. dvojni ulomek ulomek, pri katerem je v števcu ali imenovalcu ulomek; num. dvojni dukat dukat, ki ima težo in vrednost dveh dukatov; strojn. dvojni navoj navoj z dvema vzporednima grebenoma; šah. dvojni kmet dva kmeta iste barve na isti liniji; dvojni šah šah od dveh figur hkrati; šport. dvojni skok skok z dvojnim obratom okrog navpične osi; teh. dvojno koleno kos cevi, ukrivljen v obliki polkroga

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

dvóriti -im nedov. (ọ̄) z dajalnikom  
  1. 1. izkazovati ženski posebno pozornost z namenom pridobiti si njeno naklonjenost: vztrajno ji je dvoril; znano je, da dvori vsem lepim ženskam
  2. 2. nar. prekmursko streči, pomagati: domači so dvorili zidarjem, da je šlo delo hitreje od rok; noč in dan dvori svoji bolni materi

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

dvórôčen in dvóróčen -čna -o prid. (ọ̑-ō; ọ̑-ọ̄) 
  1. 1. nanašajoč se na dve roki: dvoročno delo / dvoročna sekira sekira, ki se drži z dvema rokama; dvoročna žaga žaga, ki jo vlečeta dva človeka
    ♦     muz. dvoročna skladba skladba, ki se izvaja z dvema rokama
  2. 2. ki ima dva roča, ročaja: dvoročni vrč

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

dvožívka -e ž (ȋ) 
  1. 1. zool. žival, ki živi na kopnem in v vodi: žaba je dvoživka; pren., ekspr. nehal je biti dvoživka - pustil je delo v tovarni in se posvetil samo kmetovanju
    // nav. mn. živali, ki se razmnožujejo in razvijajo v vodi, odrasle pa živijo na kopnem, Amphibia: brezrepe in repate dvoživke
  2. 2. aer. letalo, ki lahko vzleta, pristaja na kopnem ali na vodi: proizvodnja dvoživk za vojaške namene
    // teh. (vojaško) motorno vozilo, ki se lahko giblje na kopnem ali po vodi: avtomobil dvoživka
  3. 3. slabš. nenačelen, neznačajen človek: politična dvoživka

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

edícija -e ž (í) 
  1. 1. tiskano delo, kot izide enkrat; izdaja: kritična edicija Prešerna; pesniška zbirka v bibliofilski ediciji / večerna edicija časopisa
    // tiskano delo, publikacija sploh: kupoval je vse pomembnejše znanstvene edicije / založba je izdala nekaj reprezentativnih likovnih edicij
  2. 2. objava tiskanega dela: z edicijo te knjige si je založba pridobila velik ugled / delo je izšlo v ediciji znane pariške založniške hiše v založbi

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

efektíven -vna -o prid. (ȋ) 
  1. 1. ki dosega uspeh, rezultat: efektiven odpor; efektivno delo / išče izrazno efektivna sredstva
  2. 2. dejanski, resničen: efektivni stroški; efektivna vrednost; efektivno znižanje cen / efektivna izkoriščenost delovnega časa
    ♦     ekon. efektivna ura ura, v kateri se zares učinkovito dela; lingv. efektivni glagol končno dovršni glagol; strojn. efektivna moč moč, ki jo pogonski stroj odda delovnemu stroju

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

ekípa -e ž (ȋ) skupina ljudi, sestavljena za določeno delo, nalogo: na kraj nesreče so poslali opremljene reševalne ekipe; sestaviti ekipo za nogometno prvenstvo moštvo; filmska ekipa; snemalna ekipa radia in televizije; mešana, moška ekipa; ekipe za čiščenje zametov; člani ekipe; delo v ekipi / publ. v Evropi se je močneje usidrala ekipa novejših ameriških avtorjev skupina

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

ekonomizírati -am nedov. in dov. (ȋ) 
  1. 1. varčno, smotrno urejati, uporabljati kaj: ekonomizirati proizvodni postopek
  2. 2. uvajati ekonomska načela v kaj: ekonomizirati počitniške domove; ekonomizirati kulturo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

ekspanzíjski -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na ekspanzijo: ekspanzijski načrti; ekspanzijska politika / ekspanzijska sila proizvajalnih sredstev
♦ strojn. ekspanzijski gib gib batnega stroja, pri katerem plin ali para napolni valj; ekspanzijsko delo delo, ki ga opravi plin ali para pri ekspanziji; teh. ekspanzijska glina ekspanzivna glina; ekspanzijska posoda posoda, v katero se prelivajo presežki tekočine pri raztezanju

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

ekspedítor -ja m (ȋ) uslužbenec, ki opravlja delo v ekspeditu, odpravnik: razpisati delovno mesto ekspeditorja in skladiščnika; ekspeditor pošte

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

ekspozícija -e ž (í) 
  1. 1. knjiž., redko postavitev na ogled, razstava: po tečaju so priredili ekspozicijo najboljših izdelkov
  2. 2. knjiž. načrt, ogrodje (za kako delo): sestaviti ekspozicijo za razpravo; ekspozicija tega dela je preprosta in dokumentirana
  3. 3. lit. uvodni del literarnega dela, ki nakazuje okoliščine, iz katerih dejanje nastaja, zasnova: obsežna ekspozicija; ekspozicija drame, romana
  4. 4. fot. dopustitev učinkovanja svetlobe na film pri fotografiranju ali filmanju, osvetlitev: določiti ekspozicijo; kratka ekspozicija
  5. 5. geogr. položaj, izpostavljenost zemljišča glede na sonce, veter, padavine: prisojna ekspozicija

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

ekstêrec -rca m, živ. (ȇ) nav. mn., pog.
zunanji preizkus znanja po končani osnovni šoli: Nikakor nisem za odpravo ekstercev, saj ti za učitelje in učence pomenijo vpogled v njihovo delo E univerbizirano iz ekstêrni izpít

Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

ekstrémen -mna -o prid., ekstrémnejši (ẹ̑) 
  1. 1. zelo oddaljen od povprečnosti česa; skrajen, pretiran: ekstremne ideje; ekstremna politika; najbolj ekstremno glasbeno delo v zadnjem času / ekstremni temperament; ekstremna smer v stranki; ekstremno stališče / ekstremen človek / ekstremni ukrep; ekstremna kazen pretirano ostra, najvišja
    // alp. nanašajoč se na plezanje v izredno težkih, izjemnih smereh s pretežno uporabo tehničnih sredstev: ekstremni alpinist; ekstremni plezalni poizkusi v Alpah; ekstremna alpinistika
  2. 2. mat. največji ali najmanjši: ekstremna vrednost količine

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

ekvivalènt -ênta in -énta m (ȅ é, ẹ́) kar je po vrednosti enako drugemu, zamenljivo z njim: plačilo naj bo v resnici ekvivalent vloženemu delu; za žrtvovano figuro je dobil ekvivalent v treh kmetih / najti ekvivalent tuji besedi domač izraz z enakim pomenom; družbeni ekvivalent umetnosti družbena stvarnost, ki je njena vsebinska osnova
♦ ekon. blagovni ekvivalent enaka vrednost v blagu pri blagovni izmenjavi; denarni ekvivalent enaka vrednost v denarju; splošni ekvivalent blago, v katerem vse drugo blago izraža svojo vrednost; fiz. mehanski ekvivalent toplote v joulih izraženo delo, ki ustreza eni kilokaloriji

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

elán -a m (ȃ) velika stopnja psihične pripravljenosti za kako delo; polet, vnema: elan raste, upada; nima več pravega elana; mladi so prinesli svežost in elan; delati z velikim elanom / delovni, revolucionarni elan
♦ filoz. življenjski elan ustvarjalna sila, ki je osnova razvoja živih bitij

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

emfátičen -čna -o prid. (á) knjiž. čustveno močno poudarjen; zanosen, vznesen: emfatičen nagovor; emfatični izrazi; emfatičen poudarek / emfatičen naslov knjige; emfatične fraze / delo je polno emfatičnega obsojanja vojne
♦ lingv. emfatična podaljšava samoglasnikov

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

enáčiti -im nedov. (á ȃ) imeti, šteti za enako: nepravilno je enačiti normo z akordom; pojma se v praksi večkrat enačita
// po določeni značilnosti, lastnosti imeti kako stvar za enako z drugo: le kako bi enačili stroj in človeka; opise v povesti lahko enačimo s pisateljevim otroškim svetom; kdo bi se enačil z njim po pridnosti? začel se je enačiti z odraslimi / to delo se lahko enači z vsem, kar je v literaturi najboljšega

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

enciklopédičen -čna -o prid. (ẹ́) nanašajoč se na enciklopedijo: ta knjiga je prvo slovensko enciklopedično delo / enciklopedični slovar / enciklopedični članek; enciklopedična razlaga pojma / enciklopedično znanje obsežno in vsestransko

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

enciklopedíja -e ž (ȋ) knjižno delo, ki daje zaokrožen pregled vse človeške vednosti: sestavljati enciklopedijo; enciklopedija v petnajstih knjigah / glasbena, medicinska, vojna enciklopedija; splošna enciklopedija
● ekspr. on je prava, živa enciklopedija je zelo razgledan, načitan

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

enêrgičnost -i ž (é) lastnost energičnega človeka: za tako delo je potreben človek z veliko energičnostjo / z vso energičnostjo so nastopali proti takim pojavom

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

energíja -e ž (ȋ) 
  1. 1. sposobnost telesa, da opravi delo: energija nastopa v različnih oblikah; pri oksidaciji snovi se v celicah sprošča energija; oddajati energijo; snov se lahko spremeni v energijo; zakon o ohranitvi energije; poraba energije; preskrba z energijo / električna energija; jedrska energija; sončna, vodna energija
    ♦     elektr. jalova energija ki je potrebna za tvorbo električnih ali magnetnih polj pri izmeničnem toku in ne opravlja nobenega dela; fiz. kinetična energija ki jo ima telo zaradi svojega gibanja; mehanska energija; notranja energija ki jo ima telo zaradi svojega termodinamičnega stanja in ki se ne da v celoti spremeniti v delo; potencialna energija ki jo ima telo zaradi svoje višinske lege
  2. 2. tudi mn. človekova telesna sposobnost za opravljanje fizičnega ali umskega dela; moč, sila: v navidezno krhkem telesu se je skrivala silna energija; ne smemo izgubljati časa in energij; z vsemi svojimi energijami se je vrgel na problem; ustvarjalne energije ljudstva; v delo je vložil veliko energije

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

enkráten tudi ênkraten -tna -o prid. (ā; ē) nav. ekspr. ki zelo izstopa po pomembnosti, vrednosti: enkraten gledališki dogodek; enkratna mojstrovina; enkratno umetniško delo / enkratno doživetje / zamuditi enkratno priložnost izredno ugodno priložnost

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

ênoizménski -a -o prid. (ē-ẹ̑) ki poteka v eni izmeni: enoizmensko delo / enoizmenski pouk

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

enolíčen -čna -o prid. (ī) ki poteka, se ponavlja brez sprememb: enolični dnevi; enolična pesem; enolično delo; enolično šumenje reke; njegovo življenje je enolično / enolična obala, pokrajina / enolična hrana

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

ênomésečen -čna -o prid. (ē-ẹ̑) 
  1. 1. ki traja en mesec: enomesečno delo
  2. 2. star en mesec: enomesečno tele

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

ênorôčen in ênoróčen -čna -o prid. (ē-ō; ē-ọ̄) nanašajoč se na eno roko: enoročno delo / enoročna sekira sekira, ki se drži z eno roko; enoročna žaga žaga, ki jo vleče en človek
♦ muz. enoročna skladba skladba, navadno klavirska, ki se izvaja z eno roko; šport. enoročno dviganje uteži

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

enostáven -vna -o prid. (á ā) 
  1. 1. preprost, nezapleten: enostaven problem; navidezno enostavno vprašanje / narediti kaj na enostaven način; postopek je zelo enostaven; stvar je popolnoma enostavna / življenje v mestu ni bilo tako enostavno, kot si je predstavljal / enostavne gimnastične vaje
  2. 2. ki ima malo sestavnih delov ali enake sestavne dele: enostaven lik, stroj; enostavna spojina; enostavno rezilo / enostavni rastlinski listi
    ♦     biol., kem. enostavna beljakovina beljakovina, sestavljena samo iz aminokislin; protein; ekon. enostavna blagovna proizvodnja blagovna proizvodnja manjšega obsega, pri kateri je proizvajalec sam lastnik proizvajalnih sredstev; enostavno delo delo, ki ga lahko opravlja človek brez posebne izobrazbe, kvalifikacije; elektr. enostavno oporišče oporišče električnega voda z enim drogom; kem. enostavni sladkor osnovni ogljikov hidrat, katerega molekule se ne dajo razcepiti v manjše; monosaharid; mat. enostavni sklepni račun sklepni račun, pri katerem nastopajo tri znane in ena neznana količina; enostavno razmerje razmerje dveh količin

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

ênozvézkoven -vna -o prid. (ē-ẹ̑) ki obsega en zvezek, eno tiskano delo: enozvezkovni slovar / enozvezkovna izdaja Shakespearovih dram

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

ép -a m (ẹ̑) lit. pripovedno literarno delo v verzih, ki obširno govori o kakem velikem in slavnem dogodku: rad je prebiral slavne epe / ljudski, umetni ep; idilični, junaški, religiozni, zgodovinski, živalski ep

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

épičnost -i ž (ẹ́) epske značilnosti: za pisateljevo delo je značilna realnost in epičnost; epičnost zgodbe / v drami je veliko epičnosti

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

epigón -a m (ọ̑) nav. slabš. kdor posnema dela pomembnejših vzornikov, navadno v umetnosti: on sploh ni pesnik, je epigon; Jurčičevi epigoni; stranski oltar je delo drugovrstnega kiparskega epigona

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

epizódnost -i ž (ọ̑) knjiž. značilnost epizodnega: epizodnost vloge / za delo je značilna neenotnost dogajanja, epizodnost

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

epopéja -e ž (ẹ̑) 
  1. 1. nav. vznes. ep, zlasti obsežnejši ali junaški: grški epopeji Iliada in Odiseja; Pan Tadeusz je moderna narodna epopeja
  2. 2. publ. pripovedno literarno delo, ki na široko obravnava življenje: roman je tragična epopeja narodne preteklosti
  3. 3. knjiž. pomembno, junaško dogajanje: osvobodilna vojna je pomenila veliko epopejo za našo deželo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

épski -a -o prid. (ẹ̑) 
  1. 1. nanašajoč se na epiko: epske oblike; epska pesem; epsko delo / epski slog; epski elementi drame; lirsko-epska pesem pesem, ki vsebuje izpoved v pripovedi
    // epska širina nadrobno opisovanje kakega dogajanja ali stanja
  2. 2. ki nadrobno in na široko literarno popisuje, podaja: omenjeni pisatelj je izrazito epski; epsko pripovedovanje
    ♦     gled., lit. epska drama drama, ki z epsko širino prikazuje dogajanje; epsko gledališče idejna dramatika, ki z epsko-meditativnimi vrinki razbija klasično enotnost dejanja

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

ergográf -a m (ȃ) med. priprava, ki zapisuje delo ali utrujenost mišic

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

ergométer -tra m (ẹ́)
1. priprava za merjenje telesne zmogljivosti, zmogljivosti srca in dihal ter sposobnosti za sprejemanje kisika v stanju povečane telesne aktivnosti: specialni ergometer za laboratorijske meritve; Veslači so te dni opravljali teste maksimalne porabe kisika na ergometrih pri izbranem strokovnjaku na Inštitutu za šport FŠ
2. rekreacijska naprava, opremljena s tako pripravo: Po tridnevni intenzivni fizioterapiji lahko športnik nogo spet premika, zdravniki pa pričakujejo, da bo v dobrem tednu dni lahko že vrtel pedala na ergometru E ← nem. Ergometer, agl. ergometer iz gr. érgon 'delo' + (↑)méter

Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

eritropoetín -a m (ȋ) med.
hormon, ki se izloča predvsem v ledvicah in uravnava nastajanje rdečih krvnih celic v kostnem mozgu ali snov z biološko aktivnostjo tega hormona: predpisovanje eritropoetina; Pri bolnikih, ki so na dializi, anemijo zdravijo z eritropoetinom, kar je običajno uspešno E ← nem. Erythropoietin, agl. erythropoietin iz gr. erythrós 'rdeč' + tvor. k póiēsis 'izdelava, delo'

Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

êros -a m (ȇ) knjiž. ljubezen, zlasti čutna: eros je elementarno človekovo doživetje; prebujajoči se eros; pesnikovo doživljanje erosa / delo je bilo zaigrano z resničnim poklicnim erosom
♦ ped. pedagoški eros duhovna ljubezen vzgojitelja do učenca, gojenca, izvirajoča iz težnje in potrebe po vzgajanju

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

erudícija -e ž (í) knjiž. obsežno in poglobljeno znanje s kakega področja: delo priča o avtorjevi erudiciji; gledališka, znanstvena erudicija; erudicija literarnega zgodovinarja

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

eséj -a m (ẹ̑) lit. živahno pisano literarno delo, navadno o kakem kulturnem problemu: pisati eseje; filozofski, literarni esej; esej o umetnosti; knjiga esejev

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

eskortírati -am nedov. in dov. (ȋ) spremljati z eskorto: eskortirati kaznjence na delo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

etiketírati -am dov. in nedov. (ȋ) opremiti z etiketo: etiketirati blago, steklenice; pren. to delo bi lahko etiketirali kot daljšo novelo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

évroligáš -a m, živ. (ẹ̑-á)
moštvo, ki tekmuje v evroligi: slovenski evroligaš; Proti nasprotni ekipi nas čaka težko delo, saj gre za znanega evroligaša; da bi zmagali, moramo njegovo igro dobro proučiti E ↑évrolíga

Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

fakínski -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na fakine: bil je bolj fakinskega značaja; fakinsko vedenje / zaradi slabotnosti ni bil za težko fakinsko delo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

faktótum -a m (ọ̑) knjiž. kdor je pripraven, uporaben za vsako delo: biti faktotum v uradu / dolga leta je bil njegov faktotum nepogrešljiv, najožji sodelavec

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

falanstêrij -a tudi falanstêr -ja m (é; ȇ) soc., po Fourierovi zamisli socializma prostor za skupno življenje in delo osnovne družbene enote

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

fársa -e ž (ȃ) 
  1. 1. lit. satirično dramsko delo z ostro, polemično vsebino: Cankarjeva farsa Pohujšanje v dolini šentflorjanski; duhovita farsa
  2. 2. slabš. neresno obravnavanje česa: pogajanja so se sprevrgla v farso / vse je postalo prava farsa

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

fáza -e ž (á) 
  1. 1. časovno sklenjen del nastajanja, razvoja česa z vsebinskimi značilnostmi v okviru celote, razvojna stopnja: prišlo je do kritične faze v gospodarstvu; današnja, sedanja faza družbenega razvoja; delo je v zadnji fazi; faza tehnološkega procesa; prehod iz ene faze v drugo / razvojne faze otrokove duhovne rasti stopnje; ugotoviti bolezen v njeni začetni fazi / knjiž. to je bila pomembna faza v našem kulturnem življenju čas, doba
  2. 2. fiz. količina, ki določa trenutno vrednost nihajoče količine: napetosti nihata z nasprotno fazo
  3. 3. elektr. izmenični električni tok ali napetost, katerih nihanje ni istočasno z nihanjem drugega izmeničnega električnega toka ali napetosti: faze trifaznega toka
    // poljud. fazni vodnik: dotakniti se faze
  4. 4. astr. razmerje med osvetljenim delom in celotno navidezno ploskvijo planeta, satelita ali Lune: Venerine faze
  5. 5. kem. snov v določenem agregatnem stanju kot sestavina zmesi: plinska, tekoča, trdna faza / disperzna faza snov, ki je razpršena v drugi snovi

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

feljtónski -a -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na feljton: feljtonsko delo / feljtonski slog

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

filigránski -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na filigran: filigranski izdelki, okraski / filigranska tehnika; drobno filigransko delo / filigranska delavnica
// natančno, drobno izdelan: filigranska ornamentika v knjigi / ekspr. filigransko psihologiziranje

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

fílm1 -a m (í) 
  1. 1. prozoren, prožen trak, prevlečen s snovjo, občutljivo za svetlobo: naviti film; vložiti film v kamero / fotografski, kinematografski, rentgenski film
    // tak trak s posnetki: projicirati film na široko platno; dobro ohranjen film; dobiti seznam filmov, ki jih imajo na razpolago; zbirka filmov
  2. 2. umetniško delo iz slik na takem traku: film traja dve uri; gledal sem naš novi film; film so posneli v barvah; predvajati, režirati, snemati film; pog. kateri film vrtijo nocoj? predvajajo; ekspr. drugorazredni film; igra, nastopa samo v slabih filmih; dogodki so se vrstili kakor v filmu / predavanje je bilo spremljano s filmom o vzrokih nesreč / barvni, črno-beli film; celovečerni, kratki film; dokumentarni, umetniški film; kavbojski, ljubezenski, vojni film; lutkovni, risani film; nemi, zvočni film; televizijski film
  3. 3. ed. ustvarjanje, katerega izrazna oblika je umetniško delo iz slik na takem traku: pomen sodobnega italijanskega filma; razvoj filma; uveljavljanje barvnega filma; zgodovina filma / festival jugoslovanskega filma
    // pog. filmska proizvodnja, filmska industrija: šla je k filmu; dela pri filmu
    ♦     film. dolgometražni film; normalni film širok 35 mm; ozki film širok 16 mm; fot. eksponirati, fiksirati film

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

filozofírati -am nedov. (ȋ) 
  1. 1. razmišljati, razpravljati o čem kot filozof: teoretizirati in filozofirati o poeziji / filozofirali so o skrivnostnih globinah človeške duše
  2. 2. ekspr. razpravljati o kaki stvari po nepotrebnem: zdaj, ko bi morali prijeti za delo, filozofirajo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

financírati -am in finansírati -am nedov. in dov. (ȋ) denarno omogočati kako delo, dejavnost: ekspedicijo financira podjetje; financirati bolnico, šolo; ta gospodarska ustanova se financira sama

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

finišírati -am nedov. (ȋ)
1. šport. žarg. v zadnjem, odločilnem delu tekmovanja povečevati hitrost, tempo: Ko je začela finiširati in loviti prvakinjo, je nenadoma zavila s proge
2. pog. v zadnji fazi obdelovati s povečanim prizadevanjem za izdelanost, kvaliteto zaključne podobe: Opremljenost članka ni nujno delo avtorja prispevka, saj imajo končno besedo pri tem drugi, ki finiširajo podobo časnika E (↑)fíniš

Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

fízičen -čna -o prid. (í) 
  1. 1. nanašajoč se na človeški organizem, telesen: fizični napor mu škodi; imeti dobro fizično kondicijo; njegove fizične potrebe so majhne; fizična zmogljivost, zrelost / ekspr. do tistega človeka je čutila nepremagljiv fizičen odpor; ob tem je začutil prav fizično bolečino / biti fizični delavec; fizično delo / evfem. fizično obračunavanje pretep, tepež
    // redko fizična ljubezen čutna, spolna
    // fizični dražljaj
    // nanašajoč se na življenje, obstoj ljudi: podjarmljenemu ljudstvu je grozila nevarnost fizičnega iztrebljenja
  2. 2. stvaren, predmeten: fizični obseg proizvodnje; fizični produkt; fizični svet
  3. 3. redko fizikalen: fizično telo / fizični zvezek
    ♦     geogr. fizična geografija geografija, ki obravnava naravne zakonitosti na zemlji; fizična karta karta, ki prikazuje naravne oblike zemeljskega površja; jur. fizična oseba človek kot nosilec pravic in obveznosti; šport. fizična kultura telesna kultura

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

folklór -a m (ọ̑) knjiž. folklora: plesni folklor; delo za slovenski folklor

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

folklóren -rna -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na folkloro: folklorni elementi v umetniškem delu; folklorni motiv; zbranega je veliko folklornega gradiva / folklorni plesi; folklorna umetnost ljudska
// folklorna prireditev / nastop folklorne skupine skupine, ki goji folkloro, zlasti plesno in glasbeno

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

fórma -e ž (ọ̑) 
  1. 1. navadno s prilastkom določen videz, ki ga ima stvar v prostoru; oblika: pravokotna forma stavbe; čevlji so izgubili prvotno formo / moderna forma pohištva / mokra obleka je še bolj poudarila njene oble forme / gotske forme na fasadi
    // videz, zunanji izraz kakega pojava, pogojen z njegovo vsebino: novi sistem delitve dohodka vpliva na nastajanje drugačnih organizacijskih form; umetnost je ena izmed form kulture; forme političnega življenja
    // s prilastkom način, kako se kaj dela: anketna forma poizvedovanja / vprašanja so bila podana v pisni formi
  2. 2. način, kako je kaj izraženo, povedano, navadno v umetniškem delu: dajati prednost formi; predpisovati formo v umetnosti; vsebina in forma; mojster v formi / delo ima izbrušeno, izdelano formo
    // s prilastkom sistem izraznih sredstev, v katerem se izrazi kaka vsebina: sprejeti nove forme; epska forma; glasbena forma; pesniške forme
  3. 3. ustaljen, predpisan način v občevanju med ljudmi: držati se forme / ekspr. njegova uglajenost je gola forma
    // formalnost: preiskali so jih samo zaradi forme
  4. 4. stanje duševne in telesne usposobljenosti za dobre dosežke, zlasti v športu: imeti, ohraniti, zgubiti formo; plavalci zopet prihajajo v formo; moštvo je v blesteči formi; olimpijska, vrhunska forma športnika / pog.: na zabavi so bili vsi v formi razpoloženi, dobre volje; danes mu delo ne gre, ni v formi ni razpoložen za delo
  5. 5. teh. votla priprava, po kateri se oblikuje vanjo vlita tekoča kovina, kalup: odpreti, sestaviti formo; peščena forma
    ♦     biol. forma sistematska kategorija rastlinstva ali živalstva, nižja od varietete; filoz. forma način, kako je snov izoblikovana v stvarnost, možnost v realnost; lingv. forma sklonska, spregatvena ali besedotvorna določenost jezikovnega sredstva; oblika; muz. ciklična forma; tisk. forma stavek ali več stavkov na eni tiskovni plošči

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

formálen -lna -o prid. (ȃ) 
  1. 1. nanašajoč se na formo:
    1. a) formalna dovršenost umetniškega dela; formalne prvine pesmi / novi formalni prijemi v umetnosti / formalna stran predavanja
    2. b) formalna pomanjkljivost predloga; nima formalne pravice, da bi o tem odločal; formalno priznanje države
    3. c) biti formalen v vedenju / z njim je bil formalen in hladen
  2. 2. ki izhaja iz družabnih, družbenih navad, norm: formalen obisk; z njimi je imel le formalne stike; opraviti formalne obveznosti; formalno povabilo / formalna vljudnost
  3. 3. ki zadošča predpisom ali zahtevam ne glede na resnično stanje: ti so le še formalni člani stranke; formalna demokracija, enakost; formalna politična svoboda
    ♦     filoz. formalna logika veda o oblikah in načelih pravilnega mišljenja; jur. formalno pravo pravna pravila za prisilno uveljavljanje materialnega prava; formalno zaslišanje zaslišanje po predpisih zakona; ped. formalno izobraževanje izobraževanje, ki razvija učenčeve telesne in duševne, zlasti miselne sposobnosti; šol. formalna izobrazba izobrazba, ki jo izkazuje spričevalo določene šole

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

fórmar -ja m (ọ̑) teh. delavec, ki izdeluje (livarske) forme: formarji in livarji so svoje delo dobro opravili

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

formát -a m (ȃ) 
  1. 1. velikost pol papirja, grafičnega dela ali slike glede na dolžino in širino: povečati format; zbornik bo izšel v večjem formatu; format slike, zvezka / podolgovat, pravokoten format vizitke oblika; revija obsega sto strani velikega formata; žepni format knjige
    ♦     biblio. folijski format; papir. format A 4 format pol papirja z mero 210 x 297 mm; tisk. DIN format format pol papirja s stalnim razmerjem stranic, katerih izhodiščna mera je 841 x 1.189 mm
  2. 2. publ., s prilastkom stopnja glede na kvaliteto; pomen, vrednost: umetniško delo evropskega formata; pesnik svetovnega formata / ekspr. človek izrednega formata; pren. manevri velikega formata

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

fóto m neskl., tudi fóto -a; mn. neskl., prvi pomen tudi fótosi (ọ̑) 
  1. 1. pog. fotografija: pokaži mi svoj foto / elipt., publ., kot označba avtorstva foto: Delo
  2. 2. z lastnim imenom fotografsko podjetje: foto XY
  3. 3. pog. fotografski aparat: ima nov foto

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

fótomonografíja -e ž (ọ̑-ȋ)
znanstveno delo, ki s številnimi zbranimi fotografijami celostno obravnava eno temo: Je avtor in založnik fotomonografij o slovenski naravni in kulturni dediščini E (↑)foto… + (↑)monografíja

Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

fragmènt -ênta m (ȅ é) 
  1. 1. ohranjen ostanek kake stvaritve, navadno umetniške: pri izkopavanju so odkrili nekaj keramičnih fragmentov; fragment freske / književnost je poznal samo v fragmentih delno, ne popolnoma
  2. 2. nedokončano literarno delo: roman je ostal fragment; dramski fragment
    ♦     med. kos, drobec kosti

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

fragmentáren -rna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na fragment: fragmentaren napis na izkopani plošči / ima fragmentarno znanje / literarno delo je fragmentarno; izbor gradiva je ostal fragmentaren

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

fragmentáričen -čna -o prid. (á) fragmentaren: to literarno delo je fragmentarično

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

freskántski -a -o prid. (ā) nanašajoč se na freskante ali fresko: freskantska tehnika; freskantsko delo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

frivólnost -i ž (ọ̑) knjiž. lahkomiselnost, neresnost: fantovska frivolnost / delo predstavlja višek pariške frivolnosti in lahkotnosti

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

fróntovski -a -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na frontovce ali Osvobodilno fronto: frontovske organizacije; frontovska politika; poživiti frontovsko delo / frontovske brigade prva leta po 1945 delovne brigade, ki jih je organizirala Osvobodilna fronta

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

fundamentálen -lna -o prid. (ȃ) osnoven, temeljen: omenjena knjiga je fundamentalno delo v tej stroki; dobiti, nuditi fundamentalno znanje / fundamentalno znanstveno raziskovanje

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

galjótski -a -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na galjote: galjotsko delo / v samosvoj rod so se sčasoma pomešali galjotski ostanki iz krdel tolminskega grofa

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

galvána -e ž (ȃ) žarg., teh. oddelek v tovarni, delavnica za galvaniziranje: delo v galvani

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

ganljívka -e ž (ȋ) publ. literarno delo manjše umetniške vrednosti z ganljivo vsebino: drama je navadna ganljivka; delo se je spremenilo v preočitno ganljivko; socialna ganljivka

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

garáški -a -o prid. (á) izredno naporen, težek: garaško delo / garaško življenje
// ki gara: garaški kmet

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

geniálen -lna -o prid. (ȃ) ki je izvirno ustvarjalen in ima najvišje duševne sposobnosti: genialen človek; genialen iznajditelj, slikar, znanstvenik / ekspr. za kaj takega mu ni treba biti ravno genialen
// ki vsebuje, izraža izvirno ustvarjalnost in najvišje duševne sposobnosti: genialna matematična formula; genialna iznajdba; ekspr. to ti je genialna misel; genialno delo / genialna sila

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

génij -a m (ẹ́) 
  1. 1. izvirno ustvarjalen človek z najvišjimi duševnimi sposobnostmi: on je genij; literarni, pesniški genij; umetniški genij; spoznanje genija; zgodovinska vloga genija / iron. to neumnost je lahko naredil samo tak genij, kot je on
  2. 2. knjiž. najvišja, izvirno ustvarjalna sposobnost, duh: verovali so v njegov iznajditeljski genij; izpričati svoj ustvarjalni genij; genij komponista
    // bistvene značilnosti, značaj česa: avtorjevo delo predstavlja sintezo germanskega in latinskega genija Belgije; to je tuje našemu narodnemu geniju
  3. 3. v rimski mitologiji bitje, ki spremlja in varuje človeka od rojstva do smrti: dobri geniji; pren., pesn. genij ljubezni, zvestobe

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

gíb -a m (ȋ) premik (dela) telesa iz enega položaja v drugega: delati, posnemati gibe; avtomatični gibi; mehki, mirni gibi; nagel, sunkovit gib; nagonski gib samoobrambe; plesni gib; gibi rok / proučevati ritem dela in delovnih gibov / kazati veselje nad vsem, kar je v zvezi s plesom in gibom gibanjem; pren. človekovi notranji gibi
♦ strojn. delovni gib gib bata, pri katerem toplotna energija opravlja mehansko delo; mrtvi gib pot, ki jo opravi mehanizem, preden začne delovati; gib bata pot bata od ene skrajne lege do druge

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

gigántski -a -o prid. (ā) ekspr. nenavadno velik, velikanski: gigantski industrijski obrat; gigantske razsežnosti kipa / gigantski boji v revoluciji; gigantski napredek tehnike; opraviti gigantsko delo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

gládek -dka -o, stil. gladák gládka -o in -ó prid., gladkéjši tudi glájši (á; ȃ á) 
  1. 1. ki ima površino brez izboklin, vdolbin: gladek les; bel, gladek papir; gladka cesta; gladka površina, stena; tla so bila gladka kakor marmor / v gladkih gubah padajoče zavese / imela je gladko, belo polt / gladka puškina cev cev, ki nima znotraj spiralastih žlebov
    // preprosto oblikovan: dala si je narediti gladko obleko / nazaj počesani, gladki lasje ki niso kodrasti, skodrani; gladko blago enobarvno; brez vzorcev
    // drsen, spolzek: spodrsniti na gladkem ledu
  2. 2. slovnično, stilno zelo izoblikovan: skrben, gladek prevod; gladki verzi; jezik v romanu je lep, gladek / gladek dialog drame; govorila je z gladkimi, ubranimi besedami
  3. 3. ki poteka brez težav, ovir: gladek potek dogodkov; mislili so, da bo opravek bolj gladek / publ. gladka zmaga naših košarkarjev
    ●     njegov glas je bil sladek in gladek pretirano vljuden, prijazen; ima lep, gladek nastop uglajen, brezhiben
    ♦     anat. gladke mišice mišice notranjih organov, ki se krčijo neodvisno od človekove volje; bot. gladki bor bor z mehkimi iglicami in sprva gladko skorjo, po izvoru iz Severne Amerike, Pinus strobus; film. gladka stran filma stran filmskega traku, ki ni prevlečena z emulzijo; gastr. gladka omaka omaka, ki je enakomerno gosta

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

glásba -e ž (ȃ) 
  1. 1. umetnost, katere izrazno sredstvo je zvok: gojiti, proučevati glasbo; biti dovzeten za glasbo; festival sodobne glasbe / baletna, cerkvena, filmska, plesna glasba; klasična, ljudska glasba; lahka, resna, zabavna glasba; instrumentalna, vokalna glasba / profesor glasbe; akademija za glasbo
    // glasbeno delo: napisati glasbo za film; avtor glasbe k drami je znan komponist
  2. 2. izvajanje glasbenih del: rad posluša glasbo / orkestralna, zborovska glasba; spored lahke glasbe; pren., ekspr. sladka glasba njenega glasu
    ♦     gled. scenska glasba ki spremlja, dopolnjuje uprizoritev dramskega dela; muz. absolutna glasba instrumentalna glasba s čisto glasbeno vsebino, brez določenega programa ali naslova; atonalna glasba; elektronska glasba katere zvočno gradivo ne nastaja z glasbenimi instrumenti, ampak v posebnih elektronskih napravah; komorna glasba za izvajanje z manjšim številom glasbenikov; konkretna glasba ki uporablja kot gradivo preoblikovane zvoke iz realnega sveta; programska glasba

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

glásben -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na glasbo: glasbena kritika, kultura, zgodovina; sistematična glasbena vzgoja; skladba je odlično glasbeno delo / glasbeni bienale; glasbena revija / glasbeni pedagog, pouk; obiskovati glasbeno šolo; izpit iz glasbene teorije / predvajati glasbeni film; glasbena oprema predstave; glasbena spremljava / glasbeni spored; radijska glasbena oddaja / glasbeni avtomat; glasbeni instrumenti; glasbena skrinja / glasbena križanka; pren., ekspr. glasbena govorica velikega mojstra
♦ muz. glasbeni izraz zvočna upodobitev skladateljevega doživljanja; glasbeni okrasek okrasni ton, ki ni bistveno vezan z melodičnim tokom; (glasbeni) stavek tehnično-kompozicijska uresničitev glasbenih idej; glasbena drama opera, v kateri sta si dramski tekst in glasba enakovredna; glasbena medigra glasba med dvema dejanjema odrskega dela; glasbene vilice kovinska palica, ki se končuje v obliki črke U, za dajanje intonacije

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

glásbenoprosvéten -tna -o prid. (ȃ-ẹ̑) glasbenopedagoški: glasbenoprosvetno delo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

gláva -e stil. -é ž, rod. mn. gláv (á) 
  1. 1. del človeškega ali živalskega telesa, v katerem so osrednji živčni centri in nekatera čutila: glava ga boli; glava mu je klonila, omahnila na prsi; dvigne glavo in ga bistro pogleda; z dlanmi podpreti glavo; sneti klobuk z glave; čez glavo se odeti; dati ruto na glavo; poln jerbas je zadela na glavo; pod glavo si je položil blazino; udariti koga po glavi; debela, plešasta glava; človek z dolgo, ozko glavo; deli, kosti glave; oblika glave; poškodba glave; bolečina v glavi / ptica s črno glavo / kupiti svinjsko, telečjo glavo / risati glavo; glava iz mavca / obrniti glavo nazaj ozreti se; skočiti v vodo na glavo z glavo naprej; kri ji je silila v glavo; zavrtelo, zvrtelo se mu je v glavi začutil je omotico
    // njegova siva glava je vzbujala spoštovanje njegovi sivi lasje kot znamenje starosti; umivati glavo lase; del glave, ki ga pokrivajo lasje
    // bil je za glavo višji od drugih za višino glave
    // kot klic za dajanje poguma glavo pokonci / pri izražanju
    1. a) žalosti, zadrege: nagniti glavo; povesiti, skloniti glavo
    2. b) nesoglasja, zanikanja: odmajati z glavo
    3. c) neprijetnega začudenja, dvoma: presenečeno je majal z glavo; zmajati z glavo
    4. č) strahu: potegniti, stisniti glavo med ramena
    5. d) nestrpnosti, odpora: stresti, stresati z glavo; pren. dohodek na glavo (prebivalca); koliko glav (živine) imaš v hlevu?
      // ta del človeškega telesa, katerega izguba ali hujša poškodba pomeni izgubo življenja: ni se bal za svojo glavo, za otroka ga je skrbelo / kot podkrepitev: glavo dam, stavim, da je tako; glavo stran, če lažem / pog., ekspr. odnesti celo glavo nepoškodovan priti iz tepeža, boja; vzeti komu glavo obglaviti ga; na njegovo glavo je razpisana nagrada kdor bo omogočil, da bo iskani aretiran, bo dobil nagrado; star. deli so ga ob glavo obglavili so ga; ekspr. pognal si je kroglo v glavo naredil je samomor z ustrelitvijo; pog. med vojno ji je šlo za glavo bila je v nevarnosti, da jo usmrtijo; ekspr. svojo neprevidnost je plačal z glavo zaradi svoje neprevidnosti je umrl
  2. 2. nav. ekspr. ta del pri človeku kot središče njegovega razumskega in zavestnega življenja: imeti glavo polno domislekov; to mi že dolgo blodi, hodi, roji po glavi; obdržati, nositi v glavi / glej, da ne boš izgubil glave da boš ostal priseben; pog. zmešati glavo dekletu vzbuditi ljubezen; vedno bolj je brez glave zmeden, raztresen; to žensko si moraš kar iz glave izbiti pozabiti jo; novica mu ni hotela, ni šla v glavo ni mogel verjeti, da je resnična; pog. poštevanka mu ne gre v glavo ne more si je zapomniti; kaj neki ti je stopilo, šinilo, udarilo v glavo; pog. stvar si je vtepla v glavo; misel se ji je zapičila v glavo; delati po svoji glavi ne oziraje se na mnenje, nasvete drugih; učencu se je posvetilo v glavi doumel, razumel je; delati z glavo opravljati umsko delo; biti pri delu zbran; misliti s svojo glavo imeti samostojno mišljenje; fant je bistre, dobre, pog. odprte glave; pog. bolj počasne glave je; ima (dobro) glavo se lahko uči, trdo glavo se težko uči; pog. preveč je svoje glave trmast, svojeglaven
    // s prilastkom človek, zlasti glede na svoje značilnosti, umske sposobnosti: bil je bistra glava; izrazita filozofska glava; modra, prebrisana, učena glava / kronana glava vladar; navzoče so bile vse visoke glave / domačija je brez moške, ženske glave
  3. 3. z rodilnikom najpomembnejši, vodilni človek v kaki organizaciji, skupini, gibanju: bil je glava opozicijskega gibanja, stranke / glava družine
  4. 4. rabi se samostojno ali s prilastkom glavi podoben del česa
    1. a) po mestu: ladja se je potopila z glavo naprej; skalne glave gor; glava lesenega pomola / glava kolone
    2. b) po obliki: glave žebljev; vijaki brez glav; ponvica za glavo stegnenice
    3. c) po pomembnosti: plužna glava; glava šivalnega stroja
      // okroglast in glede na uporabnost najpomembnejši del nekaterih rastlin: solata ima velike glave; zelnata glava / zelje dela glave, gre v glave med rastjo se oblikuje v glave
      // daj mi glavo čebule (eno) čebulo
      // knjiž. roža je nagnila glavo cvet
  5. 5. naslovni del knjige, revije, časopisa ali sestavka: podlistek nima glave; glava Ljubljanskega zvona
    // kar je napisano na zgornjem, uvodnem delu listine, pisma: glava zgodovinske listine / pismo je imelo v glavi naslov
    ●     ekspr. zaradi tega jih bo še zelo glava bolela bodo imeli velike skrbi; občutili bodo neprijetne posledice; ekspr. ne ve, kje se ga glava drži zaradi preobilice dela, skrbi je popolnoma zmeden; ekspr. govoril je nekaj, kar ni imelo ne glave ne repa kar je govoril, je bilo brez logične povezave; ekspr. s tem si ni ubijal glave delal skrbi; strokovnjaki si že dolgo belijo glavo s tem vprašanjem veliko razmišljajo o vprašanju; ekspr. spet so začeli dvigati glave postajati uporni, predrzni; ekspr. imeti prazno glavo zelo malo ali nič vedeti; ekspr. imeti polno glavo skrbi zelo veliko; pog., ekspr. fant ima glavo na pravem koncu zna pametno, premišljeno ravnati; pog., ekspr. nositi glavo naprodaj izpostavljati se smrtnim nevarnostim; nositi glavo pokonci biti ponosen, samozavesten; pog., ekspr. nositi glavo v torbi biti v neprestani življenjski nevarnosti; vznes. nima, kamor bi glavo položil nima kje stanovati, prespati; ekspr. ves večer so stikali glave si šepetali; ekspr. tišči glavo v pesek (kot noj) noče videti neprijetne resnice, sprijazniti se z njo; pog. vedeti, znati iz glave na pamet; pog., ekspr. zaradi tega ti ne bo krona z glave padla se ne bo zmanjšal tvoj ugled; ekspr. imel sem dela čez glavo zelo veliko; pog. vreči skrbi čez glavo ne ukvarjati se z njimi; ekspr. čez glavo se je zadolžil zelo; pog. dekleti sta ji čez glavo zrasli se je ne bojita več, se ne zmenita za njene opomine; pog., ekspr. nakopati si kaj na glavo prevzeti nase neprijetno skrb za kaj; ekspr. radi bi svet na glavo obrnili, postavili spremenili trdna, ustaljena načela, spoznanja; pog., ekspr. saj nisem na glavo padel, da bi hodil tja nikakor ne bom šel tja, ker bi bilo to zame slabo; ekspr. postaviti resnico, ugotovitev na glavo prikazati jo v nasprotnem smislu; ekspr. ne grem, pa če se vsi na glavo postavite nikakor ne, sploh ne; ekspr. zadeti žebelj na glavo opozoriti na bistvo, priti do bistva stvari; pog. pohvala mu je stopila v glavo postal je domišljav, prevzeten; šalj. pijača mu je zlezla v glavo opil se je; ekspr. za glavo se je prijel, ko je zvedel resnico bil je (neprijetno) presenečen, začuden; pog. tudi on ima maslo na glavi tudi on je napravil prekrške, prestopke; pog., ekspr. vso organizacijo izleta sem imel na glavi za vso organizacijo sem moral skrbeti; ekspr. ne bom dovolil, da bi mi po glavi hodili da bi samovoljno, brezobzirno ravnali z menoj; ekspr. na trgu je bila glava pri glavi veliko ljudi skupaj; zgrabiva zadevo pri glavi začniva z bistvom stvari; iron. v njegovi glavi je nekaj narobe njegove misli in dejanja so nekoliko čudaške; iron. ta ima pa slamo v glavi nič ne ve, ne zna; pog., ekspr. malo ga je imel v glavi bil je nekoliko vinjen; pog., šalj. manjka mu eno kolesce v glavi je nekoliko čudaški; ekspr. hiša nam še ne gori nad glavo ne mudi se nam še tako zelo; ekspr. nima niti strehe nad glavo doma, stanovanja; ekspr. hotel je z glavo skozi zid izsiliti, doseči nemogoče; ekspr. biti nov od nog do glave, od glave do peta biti oblečen v nova oblačila; ekspr. glavo za glavo če je kdo zakrivil človekovo smrt, naj se kaznuje s smrtjo; ekspr. več ima v mezincu kot ti v glavi neprimerno več ve kot ti; tvoja glava, tvoj svet stori, odloči se po svojem preudarku; več glav več ve; preg. po slabi družbi rada glava boli; preg. riba pri glavi smrdi če je kaka skupnost, družba slaba, je treba krivdo iskati med vodilnimi, odgovornimi ljudmi; preg. kdor nima v glavi, ima v petah pozabljiv človek se mora večkrat vrniti
    ♦     adm. glava začetni del uradnega dopisa, ki vsebuje podatke o pošiljatelju, številko dopisa, datum, ali ti podatki na ovojnici; alp. jeklena glava cepina scela skovan zgornji del; anat. mišična glava trupu bližji ali zgornji del mišice; elektr. magnetna zvočna glava priprava, ki spreminja električne signale v magnetni zapis na trak in narobe; magnetofonska glava magnetna zvočna glava pri magnetofonu; etn. lov na glave pri primitivnih ljudstvih zbiranje človeških glav pri napadu na sovražna plemena, da bi bile za trofeje; film. filmska glava začetni del filmskega traku s podatki o filmu; gozd. glava sekire debelejši del sekire; grad. glava pilota topi zgornji konec pilota; les. glava del orodja ali strojne naprave, na katerega se namestijo noži ali drugačna rezila; strojn. cilindrska glava ali glava motorja del motorja, ki zapira cilinder na nasprotni strani kakor bat; frezalna glava; vrtalna glava del vrtalnega stroja, v katerega se vpne sveder ali kako drugo vrtalno orodje; teh. ojnična glava ali glava ojnice večji konec ojnice; sklepna glava kovice razširjeni konec, ki nastane, ko se kovica zakuje; glava risbe najvažnejši podatki o tehnični risbi na risbi sami; žel. tirnična glava zgornji, odebeljeni del tirnice

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

gláven1 -vna -o prid. (ȃ) ki je po pomembnosti na prvem mestu: glavni deli česa; glavni krivec; dosegel je glavni namen; glavni kmetijski pridelek določenega področja; to je eden izmed glavnih vzrokov; glavni znak bolezni; glavna dejavnost podjetja; njegova glavna napaka; glavna oseba drame; glavna sestavina česa; glavne stvari sem že uredil; glavna točka seje; interpretacija glavnih vlog; glavne politične zahteve; glavna prometna žila / popisati dogodek v glavnih obrisih / glavna sezona
// ki je po pomembnosti na prvem mestu in navadno tudi največji: glavni dobitek na loteriji; glavni oltar v cerkvi; glavni trg; glavni vhod; glavni vod; glavna vrata / glavna cesta; glavno mesto države
// ki ima večjo, največjo odgovornost: glavni blagajnik; glavni inženir; glavni urednik; glavna sestra v bolnici / glavni odbor najvišji, osrednji odbor kake organizacije
● imeti glavno besedo pomembno vlogo pri odločanju
♦ arhit. glavna ladja osrednja cerkvena ladja, navadno širša in višja od stranskih; film. glavni snemalec snemalec, ki snema osrednje dogajanje filma in vodi delo drugih snemalcev; fin. glavna knjiga knjiga ali kartoteka, sestavljena iz sintetičnih kontov; gastr. glavna jed najizdatnejši del kosila ali večerje; geom. glavna normala; jur. glavni dolžnik; glavna obravnava obravnava, na kateri odloča sodišče o utemeljenosti tožbe; lingv. glavni stavek neodvisni stavek podredja, ki ima dopolnilo v odvisnem stavku; glavni števnik števnik, ki izraža količino štetega; min. glavna ploskev somernosti vodoravna ploskev somernosti; navt. glavni jambor jambor na ladji, drugi od spredaj; glavno jadro jadro na glavnem jamboru; petr. glavna rudnina rudnina, ki nastopa v kamnini v največji množini; voj. glavni stan sedež vrhovnega poveljstva v vojni; vsi pripadniki vrhovnega poveljstva; glavni štab najvišje poveljstvo narodnoosvobodilne vojske na ozemlju posameznih jugoslovanskih narodov

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

gledalíšče -a s (í) 
  1. 1. umetniška ustanova, ki se ukvarja z izvajanjem odrskih, zlasti dramskih del: igrati v gledališču; delo ljudskih gledališč; festival gledališč; repertoar gledališča; lektor pri gledališču in filmu; masker v gledališču / lutkovno, marionetno gledališče; mladinsko gledališče; narodno in pokrajinsko gledališče; operno gledališče; potujoče gledališče / pog. dela pri gledališču
    // poslopje, prostor te ustanove: balkon, galerija v gledališču / popolnoma zasedeno gledališče / letno gledališče
  2. 2. dramska umetniška dejavnost: uprizarjati dela antičnega, sodobnega gledališča / avtorji absurdnega, eksperimentalnega gledališča
    ♦     gled., lit. epsko gledališče idejna dramatika, ki z epsko-meditativnimi vrinki razbija klasično enotnost dejanja
    // pog. dramska predstava: po gledališču so se zbrali v kavarni; obiskovalec gledališča / pog. gledališče je vsak večer razprodano vstopnice za predstavo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

glédati -am nedov., gléj in glèj gléjte, stil. glédi glédite (ẹ́ ẹ̑) 
  1. 1. upirati, usmerjati pogled kam: stala je in gledala; gledal je proti planinam; gledati na vse strani; gledati skozi okno; težko gledam v tako močno svetlobo; molčal je in gledal v tla; obrnila se je in gledala za njim; gledati navzgor, okoli, stran; pog. gleda kakor bik, tele v nova vrata zelo neumno ali začudeno; gleda kakor miš iz moke zaradi zaspanosti ima priprte oči; pog. gleda ko zaboden vol zelo neumno ali začudeno
    // križem gledati škiliti
    // kot kletvica mandi te gleda
    // imeti odprte oči: glej, nikar ne miži; gleda, pa nič ne vidi; brez sončnih očal ne morem gledati / poglej, ali otrok gleda ali spi je buden
    // mladiči že gledajo
    // preh. z gledanjem dojemati, zaznavati vsebino česa: gledati film, televizijo; pojdimo gledat, kaj se dogaja; gledati kipe in slike ogledovati; gledati se v ogledalu ogledovati se
  2. 2. s prislovom s pogledom izražati kaj: bistro, grdo, lepo, milo, prijazno, srdito, srepo gledati; zamišljeno, žalostno gleda predse; zaljubljeno se gledata / zakaj jo tako čudno gledaš
  3. 3. biti obrnjen, usmerjen kam: soba gleda proti soncu; okno gleda na ulico / vanj je gledala cev velike pištole
  4. 4. izstopati, biti potisnjen iz svoje okolice: samo glava mu je gledala iz kožuha; krilo ji je gledalo izpod plašča / palec gleda iz čevlja; steklenica mu gleda iz žepa moli, štrli; pren. strah mu je gledal iz oči
  5. 5. s prislovnim določilom imeti določen odnos do česa: gledati z določenega stališča; sedaj je čisto drugače gledal na svet; kako gledaš na svoje delo; kritično gledati na sodobno življenje; na vse je gledal zelo osebno
  6. 6. ekspr., v zvezi z na prisojati čemu pomembnost: pri ženitvi ni gledal na bogastvo; če je šlo za sina, ni gledal na stroške; gleda bolj na zabavo kot na korist / samo na svoj dobiček gledajo; gledati na vsako malenkost
  7. 7. delati, ukrepati, da se zgodi zaželeno: gleda le na to, da bi kaj zaslužil; sama naj gleda, da ne bo imela težav; gledal bom, da se bo vse dobro končalo / jaz ti ne bom več pomagal. Sam glej / glej, da prideš; glejte, da ne pozabite
  8. 8. pog., s predlogom kazati zanimanje za osebo drugega spola: je že začela gledati po fantih; njen mož gleda za drugimi; samo za ženskami je gledal
    ●     vznes. gledal bom lepše dni doživel bom čas, ko bom srečnejši; ekspr. takega početja ne bom več gledala prenašala, trpela; v njem so gledali velikega pesnika prepričani so bili, da je velik pesnik; gleda ga izpod čela grdo, jezno; ekspr. gleda na vsak dinar je zelo varčen; je skop; ekspr. nikoli ni gledal ne na levo ne na desno delal je po svoje, ni upošteval mnenja, nasvetov drugih; ekspr. zelo gleda na obleko posveča veliko pozornost in skrb oblačenju; pazi na obleko, jo varuje; pog. glej ta čas na otroke pazi nanje; ekspr. gledati komu na prste nezaupljivo nadzorovati koga pri kakem delu, opravku; ekspr. ti le nase glej skrbi zase; ne govori o napakah drugih ljudi, saj sam nisi brez njih; pog., ekspr. v mesto sem prišel samo na uro gledat nisem opravil, kar sem se bil namenil; ekspr. povsod mu je gledala skozi prste bila je prizanesljiva do njegovih napak; ekspr. gledati smrti v obraz biti v smrtni nevarnosti; sedaj gledam na to z drugimi očmi imam do tega drugačen odnos; ekspr. le kam je gledal, ko se je oženil z njo kako da ni videl njenih napak; ekspr. črno gledati biti jezen; biti pesimistično razpoložen; črno gleda na razvoj dogodkov pričakuje neugoden razvoj dogodkov; ekspr. debelo gledati zelo začudeno; ekspr. pisano jo je gledal jezno, srepo; ekspr. sosedje me postrani gledajo ne marajo me; ekspr. nikar tako zabodeno ne glej zelo neumno ali začudeno; zmeraj na vse zviška gleda čuti se več vrednega, je domišljav; ekspr. veselje ga je bilo gledati vzbujal je občudovanje zaradi lepote, zdravega videza, spretnosti pri delu; ekspr. pojdi, ne morem te več gledati nočem, da si v moji bližini; ekspr. gledala sta se iz oči v oči stala sta si nasproti; pog. rada se gledata zaljubljena sta drug v drugega; tadva se gledata kakor pes in mačka sovražita se; podarjenemu konju se ne gleda na zobe pri podarjeni stvari se ne smejo iskati napake

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

gledé prisl. (ẹ̄) v zvezi z na izraža stališče, s katerega se kaj presoja: preizkus materiala glede na odpornost; oceniti delo glede na njegovo umetniško vrednost; glede na to, da je cesta slaba, ne smeš voziti prehitro
// izraža primerjavo, nasprotje: število naročnikov je glede na lansko leto močno padlo; glede na prejšnje stanje je to napredek / glede na neizkušenost se je kar dobro uveljavil kljub neizkušenosti; prim. neglede

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

goncourt -a cit. [gonkúr -ja] m, živ. (ȗ)
nagrada za najboljše prozno delo preteklega leta v francoski književnosti, ki jo vsako leto podeljuje francoska akademija Goncourt: prejeti goncourta; Če si napisal še tako dobro knjigo in ti jo je izdal manjši založnik, ki ga ni med četverico, nimaš nobenih, ampak resnično nobenih možnosti, da bi dobil goncourta E ← frc. goncourt po nagradi Prix Goncourt, ki jo podeljuje Société littéraire des Goncourt 'Literarno združenje Goncourt', imenovano po ustanovitelju Edmondu Huotu de Goncourtu (1822–1896) in njegovem bratu Julesu Alfredu Huotu de Goncourtu (1830–1870)

Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

goníti gónim nedov. (ī ọ́) 
  1. 1. delati, povzročati, da se kaj giblje, premika: potok goni mlin in žago; goniti kolo, šivalni stroj / goniti kovaški meh / ekspr., z oslabljenim pomenom: celo dopoldne je gonil cepec mlatil; neutrudno je gonil vesla veslal
    // ekspr. veter je gonil oblake proti goram
    // delati, povzročati, da se kaj zelo hitro giblje, premika: neusmiljeno je gonil konja; nepreh.: vso pot je gonil; goniti proti domu / zdaj pa ti nekaj časa goni, pa bom jaz plužil / ekspr. goniti sovražnika preganjati, zasledovati; beži, kot bi ga sršeni gonili; gonil ga je kot pes zajca
  2. 2. delati, povzročati, da pride navadno žival pod nadzorstvom na določeno mesto: goniti konje; goniti živino na pašo / ekspr. zvezanega so gonili skozi vas / ekspr. ves dan ga je vodnik gonil po mestu
  3. 3. ekspr. delati, povzročati, da mora biti kdo zelo aktiven: neprestano je gonil svoje delavce; z osorno besedo ga je gonil na delo; vsak večer so ga morali goniti spat; na polju so ga gonili kot psa / saj te ne gonimo v šolo, če nočeš
    // poditi stran, odganjati: ostani, saj te nihče ne goni; brez usmiljenja so jo gonili iz hiše, od hiše
  4. 4. ekspr. kar naprej govoriti, ponavljati: venomer goni, da pojde sam po svetu / zmeraj goni (eno in) isto
    ●     ekspr. samo to politiko goni se veliko, preveč ukvarja z njo; ekspr. še vedno goni svojo, svoje vztraja pri tem, kar je rekel; ekspr. vsako stvar je gonil do konca ni odnehal, popustil, dokler ni bila urejena, rešena; ekspr. goniti vodo na svoj mlin govoriti, delati v svojo korist
    ♦     lov. pes goni zasleduje bežečo divjad; muz. goniti meh dovajati za delovanje orgel potrebni zrak

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

gónja -e ž (ọ́) 
  1. 1. glagolnik od goniti: gonja živine na pašo / uporabiti moč potoka za gonjo mlinskih koles / le kako zmore vse to delo pri taki naglici in gonji
  2. 2. močno, organizirano delovanje proti čemu: končati, začeti gonjo; časopisna, politična gonja; gonja proti novemu zakonu / ekspr. proti škodljivim ptičem so uprizorili pravo gonjo
  3. 3. ekspr., v zvezi z za pretirano prizadevanje za dosego česa: gonja za dobičkom, za materialnimi dobrinami; gonja za uživanjem
  4. 4. lov. skupen lov, pri katerem gonjači ali psi gonijo divjad pred stojišče lovca; pogon: gonja se je pričela / lovska gonja / tiha gonja
  5. 5. nar. severovzhodno pot, steza, po kateri hodi živina na pašo: čez potok so vodile stare, zaraščene gonje

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

gorèč -éča -e prid. (ȅ ẹ́) 
  1. 1. ki gori: goreč kup sena; goreča bakla; goreča hiša; v roki je držal gorečo trsko / še gorečo pipo je vtaknil v žep
    // ki gori in daje svetlobo: goreča sveča / goreča žepna svetilka; pren., knjiž. okna, goreča v večerni zarji
  2. 2. pesn. ki je po barvi podoben ognju: šopek gorečega maka; goreče rože
  3. 3. ekspr. razgret od bolezni, napora: hladila si je goreča lica
  4. 4. ekspr. zelo prizadeven, navdušen: postal je goreč privrženec sistema; goreč govornik, politik; za delo je bil ves goreč / bil je njen goreč častilec / goreče srce
    // ki izraža, kaže veliko prizadevnost, navdušenje: z gorečim glasom ji je začel govoriti; goreč pogled / goreč poljub / njegove goreče besede so jo prevzele
  5. 5. ki se pojavlja z zelo veliko intenzivnostjo: goreča molitev, prošnja; imel je eno samo gorečo željo / goreča ljubezen

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

goséničar -ja m (ẹ̑) 
  1. 1. motorno vozilo z gosenicami: oklopni, transportni goseničar; traktor goseničar; sprejmemo več traktoristov za delo z goseničarji
  2. 2. zool. žuželka, ki zalega jajčeca v gosenice in jih tako uničuje, Apanteles: kapusov goseničar

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

gotòv -óva -o prid. (ȍ ọ́) 
  1. 1. s širokim pomenskim obsegom ki je v svoji končni obliki: na policah so stali že gotovi čevlji; knjiga bo kmalu gotova napisana, natisnjena; obleka še ni gotova narejena, sešita; večerja je gotova skuhana, pripravljena
    // na razpolago so vam jedi po naročilu in gotove jedi že pripravljene jedi
    // v povedni rabi ki konča, opravi kako delo: danes bom bolj pohitel, pa bom jutri gotov; s pripravami, z beljenjem so gotovi; z zidanjem hiše bo kmalu gotov / pri zdravniku sem bil hitro gotov sem hitro opravil, uredil
    // pog. kar pojdimo, smo že gotovi napravljeni, oblečeni
  2. 2. ki ne vzbuja nobenega dvoma, pomislekov glede
    1. a) uresničitve, nastopa, obstajanja: čaka ga gotov uspeh; razdor med njimi je gotov; šel je v gotovo pogubo; rešil ga je gotove smrti / ta zaslužek je gotov, drugi pa niso; vsak mesec ima gotovo plačo / njegov odhod je gotov sklenjen, odločen
    2. b) resničnosti, pravilnosti: ta letnica ni čisto gotova; meni je to reč kot gotovo pripovedoval sosed / gotova znamenja nosečnosti zanesljiva, jasna
    3. c) varnosti, uspešnosti: njegov položaj ni nič kaj gotov; gotova naložba; naša bodočnost ni preveč gotova
      // pog., v povedni rabi ki glede česa popolnoma izključuje omahovanje med pozitivno in negativno možnostjo; prepričan, trden: bil je gotov zmage; tega (si) nisem popolnoma gotov; zdaj so gotovi, da je pobegnil; niti za trenutek ni bil gotov, kaj bo z njim / sovražnik ni bil čisto gotov, kakšno vojsko ima pred seboj ni vedel natančno
  3. 3. prepričan o svoji moči, sposobnosti: potrebna je še ena vaja, da bomo bolj gotovi
    // samozavesten, odločen: všeč jim je bil njegov gotovi nastop / glas ji je bil čedalje manj gotov in ji je začel drhteti
  4. 4. ki obstaja v gotovini: gnojilo so oddajali le za gotovo plačilo; star. nima gotovega premoženja / plačati z gotovim denarjem z gotovino
  5. 5. neustalj., z oslabljenim pomenom določen, neki, nekateri: gotovi ljudje zmeraj kritizirajo; do gotove mere si ga lahko privoščiš; o gotovih stvareh je bolje molčati
    ●     pog. njegova izvolitev je gotova stvar prav gotovo bo izvoljen; preg. dolga bolezen, gotova smrt

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

grádbenik -a m (ȃ) 
  1. 1. strokovnjak za izvedbo gradbenih del: gradbenik nadzira zidavo stolpnice; načrt za most je delo dobrega gradbenika
    // ročni gradbeniški delavec; gradbinec: nekateri gradbeniki živijo v težkih razmerah
  2. 2. pog. slušatelj gradbene fakultete ali dijak srednje gradbene šole: sestanek gradbenikov

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

gráfičniSSKJ -a -o prid. (á)

Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

gráfikon tudi grafikón -a m (á; ọ̑) grafično prikazana velikost, struktura ali potek kakega pojava: grafikon kaže, do katere mere so dosegli plan; delo bo ilustrirano s fotografijami in grafikoni; grafikon opravljenega dela / stene so polne grafikonov

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

grájati -am nedov. (ā) raba peša ugotavljati, očitati napake, pomanjkljivosti: kupec je grajal blago; grajali so vsako njegovo delo; raje hvali, kakor graja
// opominjati, oštevati: nerad grajam odraslega človeka; učitelj graja učence zaradi nerednosti

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

grandiózen -zna -o prid. (ọ̑) nav. ekspr. mogočen, veličasten, sijajen: osebe v njegovem grandioznem romanu so zelo žive; to je bila grandiozna predstava; zgraditev prekopa je grandiozno delo / grandiozen načrt za preureditev gospodarstva velikopotezen, zahteven
// ekspr. zelo velik: to je grandioznega pomena za nas

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

gŕd -a -o in -ó prid., gŕši stil. gŕji (ȓ ŕ) 
  1. 1. ki ima v estetskem pogledu negativne lastnosti, ant. lep: ima grd obraz; grdi zobje; grd je in nesimpatičen; grda kombinacija barv; grda pisava; grda ureditev prostorov; grd kot smrtni greh, kot strašilo / ima grd glas neblagoglasen, hreščeč; grd vonj neprijeten, zoprn; jedli so pse in drugo grdo golazen ostudno, ogabno
    // umazan, nečist: predpasnik je že grd, treba ga bo oprati; ne jej z grdimi rokami; ima grdo delo
  2. 2. ki ima negativne, nesprejemljive lastnosti, zlasti v moralnem pogledu: on je grd človek / kot nagovor: molči, grdoba grda, lenoba grda; grdi otrok, kaj se potepaš; otr. ti grda muca / ne bodi grd z ljudmi neobziren, neuslužen; grd si, če jim ne pomagaš / grdi naklepi; lotil se je grdega posla; grdo ravnanje
    // ki je posledica teh lastnosti: ima grde navade; grdo ravnanje, vedenje / govori grde besede / dajali so mu grde priimke nespodobne
    ●     pog. ima grd jezik obrekuje; nedostojno govori; evfem. ima grdo bolezen spolno, venerično; ekspr. bila je grda hči slabo, neprimerno je ravnala s starši
  3. 3. s širokim pomenskim obsegom slab, nekvaliteten: vse naokoli se je razprostiral grd svet, samo skalovje; grda cesta; grda moka / imeli smo grdo pomlad brez sonca, z obilico vlage; grdo vreme deževno, oblačno
  4. 4. ki vzbuja neprijeten, neugoden občutek: grdi spomini; grde sanje; ekspr. pusti te grde številke
  5. 5. ekspr. ki se pojavlja v visoki stopnji: začutil je grdo bolečino; v nalogi so grde napake / na nogi mu zija grda rana
    // z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: grd lenuh; bil je grd skopuh

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

grémij -a m (ẹ́) 
  1. 1. do 1945 združenje oseb z enakim poklicem: gremij lekarnarjev, trgovcev
  2. 2. odbor, komisija, ki vodi kako institucijo: gledališki repertoarji niso delo posameznikov, temveč često težko določljivih gremijev

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

grížast1 -a -o prid. (ȋ) 
  1. 1. slabš. slaboten, bolehen: tak grižast človek ni za delo / v sadovnjaku je bilo samo nekaj grižastih dreves
    // siten, čemeren: ne bodi tako grižast
  2. 2. ki ima grižo; grižav: grižasti otroci
    ♦     čeb. grižasta čebela

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

gŕlo -a s (ŕ) 
  1. 1. zgornji, razširjeni del sapnika, v katerem sta glasilki: grlo jo boli; v grlu ga je dušilo; kronično vnetje grla / zapel je s hripavim grlom glasom
    // ekspr. zapelo je petsto mladih grl mladih ljudi
    // sprednji, srednji del vratu: prerezal mu je grlo; stisniti koga za grlo / ribja kost se mu je zataknila v grlu
  2. 2. najožji del predmeta: steklenico je prijel za grlo in pil; grlo žarnice / škornji so mu bili pretesni v grlu med stopalom in golenico
  3. 3. publ., v zvezi ozko grlo kar otežuje, zavira delo: slaba cesta je ozko grlo za tamkajšnji turizem; obrtniška dela so ozko grlo v gradbeništvu; novi stroji bodo odpravili ozko grlo v proizvodnji
  4. 4. ekspr., v prislovni rabi, v zvezi iz vsega grla, na vse grlo izraža visoko stopnjo glasnosti: zavpil je na vse grlo; iz vsega grla je zaklical
    ●     ekspr. do grla sem že sit tega dela zelo; ekspr. imeti suho grlo biti žejen; ekspr. poplakniti grlo kaj popiti; ekspr. žalost jim je stiskala grlo bili so zelo žalostni, prizadeti; ekspr. nastaviti komu nož na grlo skušati prisiliti koga k čemu; ekspr. zdaj mu pa že voda v grlo teče je v hudi časovni stiski zaradi kakega dela; ekspr. strah ga je grabil, stiskal za grlo zelo se je bal; ekspr. vse je pognal, spravil po grlu zapravil s pijačo, zapil; beseda mu je ostala v grlu ni povedal tega, kar je mislil

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

grotéska -e ž (ẹ̑) lit. delo, ki na grozljivo-smešen način prikazuje resničnost, življenje: igrali so grotesko; politična groteska / zgodba je tipična groteska
// grozljivo-smešno prikazovanje resničnosti, življenja: opaziti je pisateljevo nagnjenje h groteski in bizarnosti / to je dežela protislovij in grotesk
♦ kor. ples s pretiranimi gibi in držami; muz. skladba grotesknega značaja; um. ornament, v katerem so med tanke rastlinske vitice vpletene figure

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

grozljívka -e ž (ȋ) publ. umetniško delo z grozljivo vsebino, zlasti film: predvajajo napeto grozljivko

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

grozničàv -áva -o prid. (ȁ á) 
  1. 1. nanašajoč se na groznico: po hrbtu je čutil grozničav mraz / grozničava drhtavica / ekspr. delo so opravljali z grozničavo naglico
  2. 2. grozljiv: slišal je grozničav krik; nima rada grozničavih pravljic

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

GSO -- [gẹesó] m (ọ̑) nav. mn., krat.
organizem, katerega genski material je spremenjen z metodami genske tehnologije; genetsko spremenjeni organizem, gensko spremenjeni organizem: vsebovati GSO; register GSO; gojenje GSO; Delo z GSO v laboratorijih poteka po pravilih dobre laboratorijske prakse z upoštevanjem mednarodnih varnostnih pravil E kratica za g(ensko) s(premenjeni) o(rganizem)

Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

habilitácija -e ž (á) 
  1. 1. pridobitev pravice predavati na visoki šoli: doseči habilitacijo; uvesti postopek za habilitacijo / priznati habilitacijo
    // pog. habilitacijsko delo: ta razprava je njegova habilitacija
  2. 2. ped. usposabljanje duševno ali telesno prizadetih, zlasti mladine: zavod za habilitacijo invalidov; habilitacija prizadetih otrok

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

habilitacíjski -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na habilitacijo: habilitacijski postopek / že več let pripravlja svoje habilitacijsko delo; habilitacijsko predavanje / habilitacijski pouk, zavod

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

hábiti -im nedov. (á ȃ) redko pohabljati, kvariti: pri mučenju so jim habili telesa / takšno delo habi človekove umske moči

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

hárač -a m (ȃ) v fevdalni Turčiji davek, naložen za delo sposobnim moškim, ki niso prestopili v muslimansko vero: plačevati, pobirati harač

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

historiográfski -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na historiografe ali historiografijo, zgodovinopisen: historiografske metode / historiografsko delo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

híša -e ž (í) 
  1. 1. stavba, namenjena zlasti za bivanje ljudi: hiša stoji na samem, ob cesti; graditi, obnavljati, zidati hišo; gaz je vodila od hiše do hiše; ustavil se je pred domačo hišo; kamnita, lesena hiša; kmečka, meščanska hiša; nadstropna, pritlična hiša; nova, velika hiša; hiša z balkonom; lastnik hiše / stanovanjska hiša / atrijska hiša pritlična, navadno enodružinska, z ograjenim dvoriščem; enodružinska ali enostanovanjska hiša; montažna hiša; počitniška hiša; vogalna, vrstna hiša / v osmrtnicah pogreb bo izpred hiše žalosti v kateri je umrli živel
    // mestna hiša sedež mestne uprave; knjiž. hiša božja cerkev; vznes. hiša pravice sodišče
    // ekspr. vsa hiša se je zbrala vsi prebivalci hiše
    ♦     arhit. alpska hiša; panonska hiša
  2. 2. družinska skupnost, družina: to hišo že dolgo poznam; sosedova hiša je zelo gostoljubna; ekspr. vedeli so, da je hiša partizanska da podpira partizane, sodeluje z njimi
    // pri hiši je pet otrok; pri tej hiši sta le dva za delo / sina je spodil od hiše od doma
    // z oslabljenim pomenom: kruh smo imeli pri hiši samo ob največjih praznikih; ekspr. daj mu že, kar hoče, da bo mir pri hiši
    // s prilastkom skupina ljudi, ki jih vežejo sorodstvene vezi; rodbina: to je že od nekdaj bogata, premožna hiša; izhaja iz meščanske, plemiške hiše; cesarska, kraljevska hiša; bibl. iz hiše Davidove
  3. 3. publ., s prilastkom podjetje ali ustanova, zlasti trgovska, kulturna: avtomobilska hiša Fiat; časopisna, založniška hiša; filmska hiša / gledališka hiša gledališče
    // Modna hiša v Ljubljani
    // poslopje tega podjetja ali te ustanove: v mestu gradijo veliko trgovsko hišo; obnovili so dramsko hišo
  4. 4. glavni stanovanjski prostor v kmečki hiši: hiša z veliko hrastovo mizo in lončeno pečjo; vsa družina se je ob večerih zbrala v hiši / gornja hiša soba v nadstropju kmečke hiše; mala ali zadnja hiša manjša soba v kmečki hiši, navadno za spanje
  5. 5. redko zunanje ogrodje nekaterih nižje razvitih živali, navadno spiralno zavito; hišica: polževa hiša
    ●     ekspr. hiša nam še ne gori nad glavo ne mudi se nam še tako zelo; ekspr. otroci so postavili celo hišo na glavo v hiši, v stanovanju so povzročili velik nered; na starost je hodil od hiše do hiše beračil; odkar je gospodar, so k hiši dokupili že tretjo njivo h kmetiji, posestvu; prišla je praznih rok k hiši v zakon ni prinesla denarja, premoženja; prodajati po hišah ponujati blago v nakup neposredno stanovalcem; v svoji hiši bom že sam napravil red stvari, ki se tičejo mene ali moje družine, bom uredil sam; Bela hiša sedež predsednika Združenih držav Amerike v Washingtonu; javna hiša hiša, lokal, v katerem je za plačilo možno imeti spolne odnose; ekspr. ne bom več prestopil praga te hiše ne bom šel več k tem ljudem; preg. žena podpira tri vogle hiše, mož pa enega glavno skrb za dom, družino ima žena

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

hitênje -a s (é) glagolnik od hiteti: kljub hitenju je zamudil vlak / zaradi hitenja je bilo delo površno opravljeno

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

híter -tra -o prid., hitréjši (í ȋ) 
  1. 1. ki lahko opravi kako pot ali delo v kratkem času: jahati na hitrem konju; njega pošlji, on je zelo hiter; hitra ladja; zelo hiter; hiter kot blisk, kot veter / učenec je hiter v računanju zna hitro računati
    // ki ima veliko hitrost: hiter tek; hitra hoja / hiter ples; hitra in dinamična igra / hoditi s hitrimi koraki / hiter razvoj; hitra rast; hitro širjenje nalezljive bolezni; ladja za hitro plovbo / hiter način, tempo dela / publ. sprejeti zakon po hitrem postopku / hitra jetika jetika, za katero bolnik umre v kratkem času
  2. 2. opravljen v krajšem času, kot je običajen za določeno delo, opravilo: hitra peka; hitro bakrenje, strojenje; hitro prekajevanje mesa / hitri stroj
  3. 3. ki nastopi v razmeroma kratkem času: hiter uspeh; hitra pomoč je največ vredna; hitro in energično posredovanje policije / hitra sprememba temperature / hitra smrt
    ●     pog. je hitre jeze se hitro razjezi, razburi; pog. je hitrih nog hitro hodi; zna hitro hoditi; žarg., šport. sneg je hiter dopušča, omogoča velike hitrosti pri smučanju, sankanju; žarg., šport. tekmovalna proga je izredno hitra dopušča, omogoča zelo velike hitrosti
    ♦     avt. hitra cesta cesta za vozila z večjo hitrostjo; elektr. hitri elektron elektron, ki doseže znaten del svetlobne hitrosti; film. hitri hod kamere hod kamere, pri katerem je mogoče posneti od 32 do 48 slik na sekundo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

hítrica -e ž (ȋ) 
  1. 1. sorazmerno velika hitrost pri opravljanjiu kakega dela: zaradi hitrice je nastalo precej napak
    ●     delu se pozna hitrica zaradi prehitrega delanja, opravljanja je delo manj kvalitetno; hitrica ni prida
    // v prislovni rabi, s predlogom izraža veliko hitrost: brez hitrice se je odpravil; na hitrico narediti, pripraviti kaj; v hitrici je napisal odgovor; delati z največjo hitrico
  2. 2. redko hitrost, brzina: povečati, zmanjšati hitrico

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

hitróst tudi hítrost -i ž (ọ̑; í) lastnost, značilnost hitrega: hitrost dela; hitrost industrijskega razvoja / za to delo je potrebna hitrost in natančnost / zaradi hitrosti je nastalo precej napak hitrice

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

hláčar -ja m (ȃ) ekspr. kdor nosi (prevelike) hlače, navadno otrok: mati je z dvema majhnima hlačarjema odhajala na delo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

hladnokŕven -vna -o prid., hladnokŕvnejši (ŕ r̄) 
  1. 1. sposoben ostati miren, preudaren v razburljivih, zlasti nevarnih okoliščinah: hladnokrven voznik / ekspr. to je bil hladnokrven umor storjen premišljeno, neprizadeto
  2. 2. zool. pri katerem je toplota krvi odvisna od temperature okolice: hladnokrvni vretenčarji; hladnokrvna žival
    ♦     vet. hladnokrvni konj konj težje pasme, ki se uporablja za delo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

hóbby in hóbi -ja [hobi] m (ọ̑) najljubše delo v prostem času; konjiček: zbiranje znamk je njegov hobby; vsak bi moral imeti kak hobby

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

hodíti hódim nedov., hójen (ī ọ́) 
  1. 1. premikati se s korakanjem: hodi že brez bergel; ljudje so brezbrižno hodili mimo bogate izložbe; dve dobri uri sem hodil od doma do mesta; hodil je okrog hiše in gledal v razsvetljena okna; hoditi skozi gozd; hoditi ob berglah, ob palici, z berglami, s palico, pog. po berglah; hoditi po blatu, po cesti; si že kdaj hodil po tej poti; hoditi po napeti vrvi; hoditi s hitrimi, s kratkimi, z drobnimi, s težkimi koraki; gosi hodijo druga za drugo; drobno, lepo, nerodno, počasi, ritensko hoditi; jezno, ponosno hoditi; gugaje se hoditi; komaj je hodil, tako je bil slab; hoditi navkreber; hoditi sem ter tja po sobi; hodi kakor po jajcih s previdnim, mehkim stopanjem; hodi ko polž zelo počasi
    // akrobat hodi po rokah / ekspr. ves dan so mimo hodili koraki / naša mala že hodi zna hoditi
    // cele dneve brez cilja hodi okrog / hoditi po dveh, po štirih (nogah); hoditi po prstih / brezoseb. po tem delu parka se hodi, zato je brez trave in rož / z notranjim predmetom to pot sem že velikokrat hodil; pren. kod so takrat hodile tvoje misli
    // opravljati določeno pot, potovati: koliko časa si hodil do nas; človek, ki hodi po svetu, se marsičesa nauči; danes si pa dolgo hodil iz šole; srečno hodi / hoditi iz kraja v kraj / tod doslej še nisem hodil tu doslej še nisem bil; pren. pismo je hodilo tri dni
  2. 2. večkrat opraviti kako pot: pogosto hodi čez mejo; ob nedeljah hodi na izlete; na Krko hodi ribe lovit; skozi vrata hodijo ven in noter; vsako jutro hodi v cerkev; vsako pomlad je hodil po svetu za delom; hoditi z avtobusom, z vlakom, peš v službo; vsak večer mu prinaša hrano, da mu ni treba hoditi domov; nar. hoditi k nogam hoditi peš
    // z oslabljenim pomenom izraža, da se osebek ukvarja z delom, dejavnostjo, ki jo nakazuje določilo
    1. a) zlasti z glagolskim samostalnikom: hoditi na sezonsko delo, na plese, na božjo pot, na predavanja, na sestanke, na sprehode, na tlako; redno hodi na zdravniške preglede; hoditi v službo, v šolo; hoditi po plesih, po veselicah / hoditi k ljubici; hoditi na zajce; hoditi v cerkev, v gledališče / nar. hoditi za krompirjem nakupovat krompir; hoditi po gobe, po mleko
    2. b) z namenilnikom: hodi gledat vse filme / hoditi pod lipo se hladit; hoditi kosit, ribe lovit, pomagat obirati hmelj; hoditi pozno spat
  3. 3. pog., navadno z orodnikom biti v ljubezenskem odnosu: že tri leta hodi z njo; hodita skupaj / dolgo sta hodila, ne da bi se poročila / že hodi s fanti
  4. 4. pog., v zvezi z za prizadevati si pridobiti ljubezensko naklonjenost koga: ona hodi za drugim; že dolgo hodi za njo / že hodi za dekleti
  5. 5. ekspr., z oslabljenim pomenom, s predložnim povedkovim določilom izraža, da je osebek oblečen, obut, kot nakazuje določilo: pri nas ni navade, da bi pozimi ženske hodile brez pokrivala; poleti hodi brez srajce; hodi v hlačah, v razcapanih oblekah; hodi lepo oblečen / hoditi v črnem v črni, žalni obleki; hoditi v svili
    // ekspr., z oslabljenim pomenom, s povedkovim določilom izraža, da je osebek v stanju, razpoloženju, kot ga nakazuje določilo: hoditi bos, razoglav; hodi zamišljen, žalosten
  6. 6. ekspr., v zvezi s pot in prilastkom ravnati, delovati tako, kot nakazuje določilo: hoditi po čudnih, po krivih, po napačnih potih; hoditi po izhojeni, po samostojni, po srednji poti / knjiž., z notranjim predmetom: hoditi nova pota; mož zna hoditi svojo lastno pot; hodi svoja pota ni pretirano dovzeten za vplive
  7. 7. iti
    1. a) v zanikanem velelniku: ne hodi blizu psa; v mraku naj otroci ne hodijo sami iz hiše; ne hodi nocoj od doma, z doma, proč / mladost, ne hodi iz srca
    2. b) ekspr., z modalnim izrazom: ne kaže mi hoditi tja; kaj bi hodil tjakaj; kam bosta hodila, saj dežuje kot iz škafa / še na pamet mu ni hodilo kaj takega prišlo
    3. c) nar., kot velelnik: s poti mi hodi; hodimo spat pojdimo; hodi sem pridi
      // nar., v medmetni rabi izraža začudenje, zavrnitev: hodi, hodi, neumnež
      ●       pog. vsak mesec mi hodi premalo denarja zmanjkuje mi ga, imam ga premalo; na starost je hodil od hiše do hiše, ekspr. od praga do praga beračil; star. hoditi od Poncija do Pilata poskušati urediti kako stvar v najrazličnejših uradih, pri najrazličnejših odgovornih ljudeh; pog. hoditi okrog dekleta prizadevati si pridobiti njeno naklonjenost; pog. hoditi okrog njega prizadevati si vplivati nanj; prizadevati si dobiti kako korist od njega; pog. k njemu hodimo na posodo pri njem si izposojamo; star. v caker hoditi imeti opravka s kom, s čim; hoditi v vas h komu v kmečkem okolju obiskovati koga, hoditi na obiske h komu; šalj. hoditi mu v zelje dvoriti njegovi ženi ali dekletu; vtikati se v zadeve, kjer ima že on svoje načrte, namene; ekspr. to mi že dolgo hodi po glavi o tem že dolgo premišljam; velikokrat se mi vsiljuje misel na to; ekspr. ne bom dovolil, da bi mi po glavi hodili da bi samovoljno, brezobzirno ravnali z menoj; ekspr. za druge hoditi po kostanj v žerjavico opravljati nevarna dela, od katerih imajo drugi koristi; ekspr. kaj bi hodil po ovinkih, kar naravnost povej ne pripoveduj tako, da se da le sklepati, kaj je glavni namen povedanega, govorjenja; vznes. bratje smo, kar nas po svetu hodi biva, živi; hodili so v gosjem redu, v gosji vrsti drug za drugim; hoditi s časom prilagajati se razmeram; biti napreden; ekspr. hodi s kokošmi spat zelo zgodaj; po svetu hoditi z odprtimi očmi dobro opažati, spoznavati stvari, pojave okrog sebe; star. hoditi za kom posnemati ga, zlasti v literaturi; ekspr. kod pa tako dolgo hodi kje je, kje se mudi, zadržuje; pog. vse mi hodi narobe, navzkriž povzroča težave; umrli hodi nazaj po ljudskem verovanju po smrti se pojavlja kot duh; naši in sosedovi otroci radi hodijo skupaj se družijo; hodi kakor mačka okrog vrele kaše ne upa se lotiti jedra problema; hodi kakor v sanjah je zamišljen, duševno odsoten; je domišljav, ošaben; preg. povej mi, s kom hodiš, in povem ti, kdo si človek je tak kot njegova družba

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

hója1 -e ž (ọ́) 
  1. 1. premikanje s korakanjem: hoja ga je utrudila; pospešil je hojo; v hoji mu ni bilo para; med hojo sta se pogovarjala; s hojo se je hotel ugreti; dolga, utrudljiva hoja; počasna, zibajoča se hoja; hoja navkreber; zasopel od hoje / dvonožna, štirinožna hoja po dveh, po štirih nogah
    // hoja na smučeh; hoja po vrvi / z izrazom količine, pri označevanju krajevne oddaljenosti do koče je pol ure hitre hoje / spoznal ga je po hoji / pokončna hoja pokončna drža pri hoji
    // peš hoja pešhoja
    ●     preden je kaj dosegel, je imel veliko hoje je moral urejati stvar v najrazličnejših uradih, pri najrazličnejših ljudeh
    ♦     šport. (tekmovalna) hoja panoga atletike, pri kateri se tekmuje v hitri hoji na razdalje do sto kilometrov
  2. 2. večkratno, navadno redno odhajanje, prihajanje kam s kakim namenom: moral je opustiti hojo k ljubici; hoja na delo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

homêrski -a -o prid. (ȇ) nanašajoč se na Homerja: radoživost homerskega človeka / homerski jezik, spev / homerska preprostost
// knjiž., ekspr. zelo velik, ogromen: opravil je homersko delo / zaslišal se je homerski smeh hrupen, sproščen

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

honorár -ja m (ā) 
  1. 1. enkratno plačilo za umetniško ali znanstveno delo in za storitve ljudi svobodnih poklicev: dobiti, plačati honorar; pogajati se za honorar; visok honorar; honorar za članek / avtorski honorar; odvetniški, zdravniški honorar
  2. 2. plačilo za delo, navadno umsko, ki ni vezano na redno delovno razmerje: honorar za predavanja na večerni šoli

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

honorírati -am dov. in nedov. (ȋ) dati honorar: honorirati članek; to delo dobro honorirajo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

hotéti hóčem nedov., hôti hotíte; hôtel hotéla; stil. čèm [tudi čəm] čèš [tudi čəš] čè čêmo čête čêjo, tudi čmò čtè čjò; nikalno nóčem stil. nêčem (ẹ́ ọ́ nọ́čem néčem) 
  1. 1. izraža voljo, željo osebka
    1. a) z nedoločnikom da sam uresniči dejanje: dokler živim, hočem biti gospodar v hiši; z njim noče imeti nobenega opravka; oče mu noče izročiti posestva; ni me hotel spoznati; on hoče storiti to; otrok se noče učiti / s poskusom so hoteli dognati, če je teorija pravilna; ravnokar vam je hotel telefonirati / že večkrat smo vam hoteli kaj dati; spet bi hotel biti srečen želel
      // elipt., v glavnem stavku človek marsikaj hoče, a ne more vsega uresničiti; saj veš, zakaj hočem (iti) v tujino; v odvisnem stavku: lahko daš, kar sam hočeš (dati); ne gre, da bi hodil, kadar in kamor bi hotel; ni se mogel upijaniti, četudi je hotel / pa pojdi, če hočeš; udaril sem te, ne da bi hotel; pren. odprl sem knjigo, kjer se je sama hotela; pesn. srce, kam hočeš
    2. b) z odvisnim stavkom da kdo drug uresniči dejanje: hočejo, da bi bil jaz gospodar; po vsej sili so hoteli, da bi jim izdal tovariše; tako bo, kot jaz hočem / ali hočeš, da ga pokličem / elipt.: če hočeš, ti preberem kako pesem; pomagala jim je, dokler so hoteli; ubogati jo boš moral, kadar bo hotela
      // ekspr. izraža možnost uresničitve česa, navadno nezaželenega: glej ga, vse mi hoče pojesti; ali res hočeš, da plačava kazen zaradi tvoje lahkomiselnosti
      // ekspr., v zvezi z bi izraža omiljeno zapoved, prošnjo: bi mi hotel dati vode; ali bi se hotel malo lepše obnašati
  2. 2. imeti voljo, željo, zahtevo po čem: hoče več prostega časa; otrok hoče kruha; hoče novo obleko; ali hočeš večerjati, večerjo / v vljudnostnem vprašanju »hočete še malo vina?« »Prosim.« / hočejo ga za predsednika; njo hoče za ženo / za to delo hoče preveliko plačilo zahteva; pog. koliko hočeš za hišo koliko jo ceniš; pren. vojna hoče žrtev
    // ekspr., z dajalnikom, navadno v zvezi s kaj, nič delati, prizadejati, navadno kaj slabega: kaj se jeziš, kdo ti pa kaj hoče; pustite človeka, če vam nič noče / hoče mu samo dobro prizadeva si za njegovo korist
  3. 3. nav. ekspr., navadno v nikalni obliki, z nedoločnikom izraža, da dejanje kljub zaželenosti (razmeroma dolgo časa) ne nastopi: dežja noče biti; te noči noče in noče biti konec; jed se noče ohladiti; otroci se niso in niso hoteli prebuditi; ko bi sonce že hotelo zaiti; brezoseb. noče se zdaniti / mokra drva nočejo goreti; otrok noče rasti
  4. 4. ekspr., z nedoločnikom izraža nastopanje dejanja: prestregel sem ga, ko se je hotel zrušiti s konja; elipt. odpravili smo se, ko je sonce že hotelo za goro / obleka se hoče že trgati; čeprav se mu je že hotelo dremati, je pogovor slišal; brezoseb., pog. slabo mi če biti / hoteli so popokati od smeha; od strahu ji je hotela zastati kri v žilah
  5. 5. pog., v vprašalnem stavku, z nedoločnikom izraža možnost, negotovost, nujnost: kaj č(e)mo mu pa dati kaj (naj) mu pa damo, kaj bi mu pa dali; ali č(e)mo iti; kako ti čem pomagati; ne vem, če jim čem sporočiti / elipt. molčal sem, kaj sem pa hotel
    // ekspr., z vprašalnim prislovom izraža nemožnost, nepotrebnost: kako čem iti, saj nimam čevljev kako naj grem; kaj mi češ denar pošiljati, ko ga še sam nimaš kaj bi mi denar pošiljal; kako ti čem pomagati, če sam nič nimam
  6. 6. pog., ekspr., z dajalnikom, v zvezi s kaj pomagati, koristiti: kaj mi če zdaj denar, prej bi ga potreboval; kaj mi (ho)če hiša, če ne morem stanovati v njej; kaj ti če to
  7. 7. v zvezi z reči uvaja
    1. a) povzetek bistvene vsebine povedanega: hočem reči, da to ni res; ti torej hočeš reči, da nič ne delamo / kaj hočeš reči s temi besedami
    2. b) natančnejšo določitev, dopolnitev povedanega: bilo je dobro, hočem reči, zelo dobro; ljudje, hočem reči, nekaj znancev, mi pravi Anton
  8. 8. v medmetni rabi, v zvezi s kaj izraža sprijaznjenje z danim dejstvom: ukaz je, kaj hočemo; res je, kaj pa hočem, ko je res; kaj se hoče, star sem že; to je žalostno, a kaj se hoče
  9. 9. v prislovni rabi, v tretji osebi, z oziralnim zaimkom ali prislovom izraža nedoločnost, poljubnost, posplošenost: kakor pač hoče, naj bo, meni je vseeno; naj stori, kakor hoče kakorkoli; naj se zgodi, kar se hoče; naj stane, kolikor hoče kolikorkoli
    // piše se tudi brez vejice naj stane kar hoče
    ●     ekspr. nesreča je hotela drugače po nesreči se je zgodilo drugače; ekspr. usoda je hotela, da je tisto noč umrl moralo se je zgoditi; zgodilo se je; ta človek ve, kaj hoče načrtno deluje, da bi dosegel svoj cilj; pog., ekspr. »vzemi njega za pomoč.« »Kaj če on!« v tej zadevi mi ne more nič pomagati, koristiti; pog., ekspr. spodletelo nam je, kaj č(e)mo zdaj kaj naj ukrenemo, kako naj si pomagamo; ekspr. o tem noče nič slišati o tem noče z nikomer razpravljati; tega ne dopusti, ne dovoli; ekspr. noge ga niso hotele nositi ni mogel hoditi; star. nekateri sosedje so hoteli vedeti, da ni bil vojak so pravili, pripovedovali; ekspr. novica mu ni hotela v glavo ni mogel verjeti, da je resnična; ekspr. hotel je z glavo skozi zid izsiliti, doseči nemogoče; ima denarja, kolikor (ga) hoče zelo veliko; pog., ekspr. če tu nismo varni, pa nič nočem prepričan sem; živim, kot drugi hočejo ne morem uveljavljati svojih želj, svoje volje; zastar. bog hotel, da bi tako ne bilo bog daj; star. še to bi se hotelo, da zapade sneg, pa nam res ni pomoči še tega bi se manjkalo, še tega bi bilo treba; največji slepec je tisti, ki noče videti; čim več človek ima, več hoče človek ni z doseženim nikdar zadovoljen; kdor noče zlepa, mora zgrda na vsak način mora (narediti); če hočete, če hočeš ekspr. to je moj sorodnik ali, če hočete, moj nečak natančneje povedano; ekspr. da, na te stvari gledamo, če hočete, predvsem praktično uvaja dodatno trditev, ki popušča sobesedniku; hočeš nočeš to moraš napraviti hočeš nočeš izraža podkrepitev nujnosti; hočeš nočeš moraš; hotel ne hotel knjiž. hotel (ali) ne hotel, moral se je umakniti

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

hrvátar -ja m (ȃ) 
  1. 1. nekdaj sezonski, zlasti gozdni delavec, ki hodi na delo na Hrvatsko: za praznike prihajajo hrvatarji domov
  2. 2. pog. kar je po izvoru s Hrvatskega: na sejmu je kupil lepega pujska hrvatarja

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

húd -a -o in -ó prid., hújši (ȗ ú) 
  1. 1. pretirano strog: bil je hud oče; hudi starši / služi pri hudem gospodarju / imel je zelo hudo ženo
  2. 2. v povedni rabi ki ima zaradi nasprotja, spora z okoljem odklonilen odnos do njega: si še hud name; huda je, ker nič ne pišeš; hud kot sršen, ko osa / ekspr. hud je na ves svet / domači so bili hudi na otroka
  3. 3. ki izraža, kaže odklonilen odnos do okolja: zaslišal se je njegov hudi glas; okrog sebe je videl same hude obraze / uporabljal je hude izraze
  4. 4. ki napada človeka: pri sosedovih imajo hudega psa; medved je zelo huda zver / pes je bil tisti večer nenavadno hud
  5. 5. navadno v primerniku ali v presežniku ki ima v moralnem pogledu negativne lastnosti: sin je hujši kot oče; hujša je od samega vraga; najhujši so bili prav oni / obšla ga je huda misel, želja / hudo dejanje
  6. 6. ki prinaša trpljenje, težave: hudi časi so bili takrat; huda novica, vest; imeli smo hudo pot / hude sanje; obhajale so ga hude slutnje / ta človek ni za hudo delo težaško, težko
    // huda ura neurje
  7. 7. ki se pojavlja v visoki stopnji, v močni obliki: hud mraz, potres; huda lakota; živi v hudi revščini, stiski; huda suša / huda bolečina, nesreča; hude motnje / zgodila se je huda krivica, napaka; huda žalitev / posilil ga je hud kašelj / hud bolnik / hud breg, klanec zelo strm
    // hud strup / huda paprika paprika, ki ima zelo pekoč okus
    // nav. ekspr. zelo vnet, navdušen: hud lovec; hud pravdar / bil je hud pijanec
    ●     star. storiti hud konec umreti nasilne smrti; očetova smrt je bila zanj hud udarec zelo ga je prizadela; hud je na denar izkoristi vsako priložnost za zaslužek; krivica dela hudo kri razburja, draži, jezi; ekspr. prav za hudo silo bi že bilo čeprav je malo, bo moralo zadostovati
    ♦     čeb. huda gniloba

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

hudíčev -a -o prid. (í) 
  1. 1. nanašajoč se na hudiča: prikazen v hudičevi podobi / ekspr.: ta igra je prava hudičeva iznajdba; nesreča je hudičevo delo / star.: hudičev kamen kamenček iz srebrovega nitrata za izžiganje ran ali divjega mesa; lapis; hudičevo olje žveplena kislina
    // kot psovka: boš tiho, mulec hudičev; poberi se, seme hudičevo / ta človek je hudičev / njegovi hudičevi naklepi se niso uresničili
  2. 2. ekspr. ki izraža negativen odnos do osebe, stvari: ta hudičev birt me je že spet osleparil; rad bi že prišel iz te hudičeve luknje v spodobno stanovanje / teh njegovih hudičevih navad ni mogla več prenašati
  3. 3. ekspr. ki prinaša veliko trpljenje, velike težave: prestal je hudičeve čase; to delo je zares hudičevo; vojna je postajala vse bolj hudičeva / cesta je vsa hudičeva v zelo slabem stanju; že ves mesec imamo hudičevo vreme slabo, neugodno
  4. 4. ekspr. ki se pojavlja v zelo visoki stopnji in z veliko intenzivnostjo: hudičeva lakota; hudičeva vročina, zima; njegovo trpljenje je bilo hudičevo / ne pij preveč, to vino je hudičevo zelo močno
  5. 5. ekspr., v povedni rabi ki se mu posreči izpeljati tudi kaj navidez nerešljivega: bolj hudičev je od hudiča samega; ta baba je vsa hudičeva, vse doseže / pog. za denar prislužiti je ves hudičev zelo sposoben, uspešen
    ●     ekspr. to ti je pravo hudičevo seme človek z veliko slabimi lastnostmi

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

hudímanov -a -o prid. (í) evfem. hudičev: hudimanove zvijače / ti hudimanovi smrkavci mu ne dajo miru / imel je hudimanovo srečo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

humoréska -e ž (ẹ̑) lit. literarno delo, ki na šaljiv način prikazuje resničnost, življenje: napisati, priobčiti humoresko; humoreske in groteske
// muz. skladba šaljivega značaja: Dvořákova humoreska

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

humorístičen -čna -o prid. (í) nanašajoč se na humor: humorističen list, pisatelj; humoristična oddaja v radiu; humoristična zgodba; humoristično delo / govoriti v humorističnem tonu / jemati stvar s humoristične strani; pog. ima močno humoristično žilico

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

hvalíti in hváliti -im nedov. (ī á) 
  1. 1. izražati hvalo, priznanje: druga drugo sta hvalili; gostje hvalijo dobro kuhinjo in postrežbo; vsaka mati hvali svojega otroka; svatje so hvalili nevestino lepoto; hvaliti vestno opravljeno delo; neupravičeno, pretirano, zelo hvaliti; hvaliti koga čez mero, na ves glas zelo; ekspr. hvaliti koga na vsa usta zelo, navdušeno
    // zastar. zahvaljevati se: za to pa res ni treba hvaliti
  2. 2. v medmetni rabi izraža veselje, zadovoljstvo: hvali boga, da smo končali; hvali usodo, da ti je prihranila ta udarec
    ●     delo hvali mojstra delavčeva strokovnost se sodi po kvaliteti njegovih izdelkov; preg. ne hvali dneva pred večerom ne izrekaj pohvalnega mnenja o tem, kar se še ni končalo; preg. vsak berač svojo malho hvali vsakdo hvali svoje
    ♦     rel. hvaliti Boga slaviti, poveličevati

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

idéjnopolítičen -čna -o prid. (ẹ̑-í) publ. nanašajoč se na politične ideje: idejnopolitično delo / idejnopolitični vplivi / idejnopolitična vsebina članka

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

idíla -e ž (ȋ) 
  1. 1. lit. lirsko-epsko delo, ki opisuje mirno, zadovoljno življenje, povezano z naravo: rad je prebiral idile / avtor pastirske, ribiške idile
  2. 2. nav. ekspr. mirno, zadovoljno življenje, navadno povezano z naravo: vojna je uničila idile; vaška idila; iron. hribovske idile ob petrolejki se je kmalu naveličal / sanjal je o družinski idili; preživljal je čudovito ljubezensko idilo ljubezen
    // idila kmečkega življenja idiličnost
  3. 3. navadno s prilastkom stanje v naravi, ki izraža mir, ubranost: zimska idila ob Dravi / čudovita večerna idila / idila gorskega sveta idiličnost
    ♦     muz. manjša, preprostejša skladba, ki deluje pomirjujoče

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

ígra -e ž (ȋ) 
  1. 1. glagolnik od igrati:
    1. a) ob koncu prvega polčasa je postala igra zanimivejša; z atraktivno igro sta moštvi navdušili gledalce; gostje so vsilili domačinom svoj način igre; spoznati pravila igre / publ. hitra in napadalna igra pod košem / publ. gostje so pokazali lepo igro igrali so lepo
    2. b) igra celotnega ansambla je bila zelo dobra; kritično so ocenili igro glavnega igralca / odlična filmska, gledališka igra
    3. c) igra na violino je ni motila / klavirska igra
    4. č) pri igri so se otroci sprli; vesela in sproščena igra / soba, primerna za igro / ekspr. takšno delo je zanj igra
    5. d) igra s kartami se je zavlekla pozno v noč / odstopil je od nadaljnje igre
    6. e) z rodilnikom: igra barv ob zahajajočem soncu; igra neštetih luči; opazoval je igro svetlobe in sence / igra valov
  2. 2. otroška dejavnost, navadno skupinska, za razvedrilo, zabavo: izmišljali so si različne igre; čas so si preganjali z igrami / igrali so se gnilo jajce in druge igre / otroška igra
    // dejavnost, navadno skupinska, za razvedrilo, zabavo sploh: igra s kartami, kockami / dobiti, izgubiti igro / družabne igre; igrati hazardne igre; igra na srečo; igra za denar pri kateri mora dati določeno vsoto denarja tisti, ki izgubi
    // pog. šli so se različne igre
  3. 3. športna dejavnost, navadno skupinska, organizirana po določenih pravilih: poznal je vse igre z žogo / namizne igre; otvoritev šahovske igre / športna igra / bojne igre ki ponazarjajo boj; gladiatorske igre / ekspr., z oslabljenim pomenom ta miselnost je pritegnila v vojno igro mnogo narodov
  4. 4. literarno delo v obliki dialogov, navadno manjše umetniške vrednosti: brati, napisati igro; to igro so že večkrat uprizorili; igrati Finžgarjevo igro Veriga; igra iz kmečkega življenja / gledališka igra; radijska, televizijska igra / celovečerna igra ki traja približno dve uri; igra v treh dejanjih
    // izvedba, uprizoritev takega dela: gledati igro; nastopiti v igri / igro je vodil dober režiser
  5. 5. ekspr., navadno s prilastkom preračunljivo, navadno nezakonito delovanje: spregledal je njegovo igro; v tej igri se ni znašel; brezobzirna igra gospodarskih sil / treba je bilo odkriti pravila igre v tej družbi / različne politične igre
    // z oslabljenim pomenom delovanje, navadno nepričakovano, brez vzroka: vse je počivalo na čudni igri naključja, sreče, usode / to delo je igra fantazije / igra ljubezni in ljubosumja
  6. 6. nav. ekspr., navadno z rodilnikom nehoteni gibi, mimika, ki izraža, kaže določeno čustveno stanje, razpoloženje: igra njegovega obraza je bila zelo zgovorna; ni mogel prikriti nervozne igre prstov, rok / opaziti je bilo igro njunih oči
    ●     publ. žoga je zletela iz igre iz prostora, določenega za igranje; ekspr. kraljevska igra šah; žarg., šport. mehka igra previdna, obzirna, neborbena igra; ekspr. igra narave nenavaden, izjemen pojav v naravi; dom igre in dela prva leta po 1945 otroški vrtec; šalj. sreča v igri, nesreča v ljubezni
    ♦     igr. napovedati igro pri taroku prevzeti vodstvo igre; lit. besedna igra besedna figura, ki obstoji iz dveh, blizu stoječih enakih ali podobnih besed z različnimi pomeni; debatna igra v kateri avtor s soočenjem različnih stališč razčiščuje kako vprašanje; ljudska igra ki obravnava probleme preprostejših, navadno kmečkih ljudi; šport. balkanske igre športne prireditve balkanskih držav; olimpijske igre mednarodne športne prireditve, organizirane vsaka štiri leta; odprta igra pri kateri igrata obe moštvi predvsem napadalno; igra preko kril, krilnih položajev pri kateri napada moštvo z vzdolžne strani igrišča; zgod. viteške igre turnir

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

igráča -e ž (á) 
  1. 1. predmet, ki ga uporablja otrok za igranje: kupovati otroku igrače; polomljene, razbite igrače; igrača iz blaga, lesa / trgovina z igračami / medvedek je njena najljubša igrača; otroška igrača
    // ekspr. kar služi komu samo za (lahkomiselno) zabavo: ves čas je bila njegova igrača / ljubezen ji je le igrača / otroka imajo le za igračo; nož ni za igračo
  2. 2. ekspr. lahkotno, igrivo delo, zlasti literarno: ustvaril je tudi več literarnih igrač
  3. 3. ekspr., z rodilnikom kar je v popolni oblasti koga, česa: on je igrača svojih čustev, strasti / ladja je postala igrača valov
  4. 4. zastar. igranje, igra: dnevi brezskrbnih igrač
    ●     ekspr. puška postane v njegovih rokah igrača zna jo zelo dobro uporabljati; ekspr. to (narediti) je zanj igrača mu je zelo lahko (narediti); ekspr. potegavščina je le nedolžna igrača ni nič hudega; ekspr. ubijalske igrače orožje

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

igráčkanje -a s (ȃ) glagolnik od igračkati se: otrok se je naveličal igračkanja; prostor za igračkanje / to je igračkanje, ne pa resno delo / takšna naloga je zanj igračkanje / igračkanje z besedami

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

igrálski -a -o [u̯s tudi ls] prid. (ȃ) 
  1. 1. nanašajoč se na igralce ali igralstvo: igralski kostumi, rekviziti; bogata igralska garderoba / igralski talent; dobra igralska kreacija / igralski poklic; obvladati igralsko tehniko / igralski ansambel; potujoča igralska družina / akademija za igralsko umetnost
  2. 2. redko igralen: nova igralska deska; igralske karte

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

igránje -a s (ȃ) glagolnik od igrati:
  1. a) predstava se je odlikovala po dobrem igranju; poklicno igranje pri filmu, v gledališču / usklajeno igranje nogometne reprezentance / navduševati se za igranje taroka
  2. b) iz sobe se je slišalo igranje na klavir; petje in igranje / spoznati tehniko igranja na glasbilo, godalo
  3. c) veselo igranje in razgrajanje otrok / prostor, soba za igranje / to delo je le igranje

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

igráti -ám nedov. (á ȃ) 
  1. 1. poustvarjati, navadno z umetniškim hotenjem
    1. a) dramski tekst: že dalj časa igrajo Hamleta; v gledališču igrajo komedijo, tragedijo / v Hlapcih igra Jermana vlogo Jermana; odlično je igral ljubimca / igral je po režiserjevi zamisli
    2. b) glasbeno delo: igrati Beethovnove sonate / odlično igra Chopina, Mozarta zna igrati dela teh avtorjev
  2. 2. povzročati glasbo z glasbilom: ves večer je igral (na) harmoniko, klavir, violino; poje si in igra / začeli so igrati za ples / igrati po notah, posluhu, spominu / v orkestru igra flavto / iskali so koga, ki igra klavir zna igrati (na) klavir
  3. 3. biti dejaven v določenem skupinskem športu, organiziranem po določenih pravilih: igrati hokej; danes igrajo košarko, odbojko / že vse popoldne igra nogomet / publ. naše moštvo igra dobro, slabo košarko / Olimpija je igrala prijateljsko tekmo z Železničarjem, publ. proti Železničarju / naša reprezentanca bo igrala v finalu svetovnega prvenstva nastopala, tekmovala
  4. 4. biti dejaven v določeni
    1. a) družabni igri: že ves večer igrajo damo, domino, karte, tarok; igrati šah / igrati za denar
    2. b) igri za denar: igrati športno stavo; redno igra tombolo / igra na loteriji stavi
      // ekspr. samo popiva in igra
  5. 5. ukvarjati se, navadno poklicno
    1. a) nepreh. z gledališko dejavnostjo: igra že več let; že dolgo igra v mestnem gledališču; zelo dobro, slabo igra / pog. igrati pri filmu / igra v operi
    2. b) z določenim skupinskim športom: še vedno igra v državni nogometni reprezentanci / kljub starosti igra košarko zelo dobro
  6. 6. ekspr. pretvarjati se, hliniti: ves večer je samo igrala; v vsaki družbi igra / še vedno igra prizadetost, užaljenost / igrati hoče veliko damo
  7. 7. ekspr., z dajalnikom delati nehotene majhne gibe, premike za izražanje, kazanje
    1. a) močnega razburjenja: mišice na licih so ji igrale; od napora so mu igrale žile na sencih
    2. b) prijetnega vznemirjenja, veselosti: prsti so ji kar igrali po mizi / brezoseb. vse v njej je igralo bila je zelo vesela, dobro razpoložena
  8. 8. ekspr., s prislovnim določilom biti opazen, viden: na njenem obrazu je igral nenavaden izraz; prepirljiva poteza je igrala ob njegovih ustnicah / v njenem glasu je igrala ganjenost / okrog ust mu igra smeh / solze ji igrajo v očeh
    // biti, obstajati, navadno v premikanju, gibanju: svetloba igra na stropu / v sončnem žarku je igral prah
    ●     pog. v kinu Union igra zelo dober film se predvaja, je; ekspr. srce mu igra od veselja zelo je vesel; pog., ekspr. to ne igra nobene vloge to ni važno, je nepomembno; zastar. igrati kolo plesati; ekspr. igrati komedijo delati se, navadno zelo opazno, čustveno, telesno prizadetega; ekspr. igrati prvo violino biti pri kakem dejanju, ravnanju vodilen, odločujoč; ekspr. igrati na dve karti zastopati hkrati dve nasprotni stališči, ne da bi prizadeti vedeli za to; ekspr. igrati na vse ali nič pri igri s kartami igrati tako, da se dobi ali izgubi maksimalna količina denarja; igrati na borzi v kapitalistični ekonomiki špekulirati s padanjem in dviganjem cen; ekspr. igrati z odprtimi kartami javno, odkrito kazati svoje namene
    ♦     igr. igrati pri igri s kartami prevzemati, prevzeti vodstvo igre; muz. igrati forte, piano; šah. igrati z belimi, črnimi figurami; šport. moštvi sta igrali neodločeno

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

ìlegálen -lna -o prid. (ȉ-ȃ) 
  1. 1. nanašajoč se na ilegalo: ilegalni revolucionarni krožki; bilo je več ilegalnih sestankov / ilegalna partijska tiskarna / ilegalna brošura / ilegalno delo, delovanje
  2. 2. ki ni legalen, nezakonit: ta prestop državne meje je bil ilegalen

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

ilustratíven -vna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na ilustracijo:
  1. a) ilustrativni del knjige je vsakomur razumljiv / njegovo ilustrativno delo je obsežno / uporabljen je ilustrativni material iz prve izdaje
  2. b) razstavljeni predmeti so bili ilustrativna pomoč besedi / ilustrativna pripomba / ilustrativna glasba; nav., slabš. nastopiti zoper ilustrativno literaturo
    // značilen in poučen hkrati: zelo ilustrativen primer, zgled; podatki so ilustrativni
    ♦     lingv. ilustrativno gradivo v slovarju krajši (stavčni) odlomki iz dejanske rabe

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

ilustrátorski -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na ilustratorje: ilustratorsko delo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

imeníkSSKJ -a m (í) rač.
zbirka datotek, ki so shranjene na danem pogonu; direktorij: ustvariti imenik; glavni imenik; uporabniški imenik; Delo z datotekami bi mi bilo bolj jasno, če bi poznala ureditev diska – glavni imenik, podimenik E (↑)imé

Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

imitátorski -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na imitatorje: opravljati imitatorsko delo / imitatorske sposobnosti / razlika med imitatorsko in originalno poezijo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

impresíja -e ž (ȋ) 
  1. 1. knjiž. kar nastane v zavesti kot posledica hitrega, navadno čustvenega sprejemanja zunanjega sveta; (čutni) vtis: dogajanje je pustilo pri njem globoko impresijo / zanimive popotne impresije / odšel je pod močno impresijo vsega, kar je videl
  2. 2. lit., um. umetniško delo, ki tak vtis prikazuje, posreduje: čudovita barvna impresija / najbolj dragocene so njegove pokrajinske impresije / z zanimanjem je prebral impresije iz Amerike / pesnik impresij

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

in vez.  
  1. I. med členi v stavku
    1. 1. za vezanje dveh istovrstnih členov: oče in sin sta zdoma; prinesi kruha in sira; pospravi krožnike in kar je še na mizi; ves moker in premražen; ravnaj počasi in previdno; duh po mesu in (po) žganju / elipt. ne ve, ali in kdaj naj pride; neprav., med predlogoma, ki se vežeta z različnima sklonoma pred in po uporabi pred uporabo in po njej
      // ekspr. ti si spletkar in nič drugega
      // pri naštevanju za vezanje predzadnjega in zadnjega člena: rdeče, modre in zelene barve
      // ekspr., v mnogovezju za stopnjevano poudarjanje členov: takrat smo bili še mladi in razposajeni in zaljubljeni
      // ekspr., redko, v zvezi in — in tako — kakor: ni čudno, če sem po takem delu in utrujena in razdražena
    2. 2. nav. ekspr. za vezanje dveh sorodnih pojmov v pomensko enoto: čast in slava mu; strah in trepet vse okolice; hrušč in trušč; zna brati in pisati; hiša brez oken in vrat / nikdar in nikoli ne bo boljši
    3. 3. nav. ekspr., pri ponavljanju iste besede za izražanje velike količine, visoke stopnje: tisoči in tisoči slavijo zmago; trajalo bo leta in leta; dnevi so daljši in daljši; vrača se spet in spet / ti si kruha sit in presit; tam je dolgčas in sam dolgčas / čez in čez čezinčez; krog in krog kroginkrog
    4. 4. za seštevanje, prištevanje: ena in tri je štiri [1+3 = 4] / stara je šestnajst let in pol / ekspr. tisoč in več
      // navadno okrepljen za dodajanje: lačna je in žejna tudi; pozabil ni nikogar in tudi tebe ne / čisti posodo, ploščice in podobno [ipd.] / prodaja fige, rožiče in tako dalje [itd.]; in tako naprej [itn.]
    5. 5. ekspr., navadno okrepljen za stopnjevanje: ta bolezen se pojavlja na rastlinah in celo na živalih; to ne briga nikogar in vas najmanj; pozdrav vsem in posebno tebi
    6. 6. navadno v zvezi ta in ta, tak in tak ki je znan, a se noče, ne more imenovati: pride ta in ta dan; človek s tako in tako preteklostjo; treba bo še toliko in toliko denarja / tovariš ta in ta
    7. 7. ekspr., z vejico ali pomišljajem za izražanje nepričakovanega nasprotja: mlad, in tako pokvarjen; jaz — in v pokoj, kaj še / tako blizu mi je, in (vendar) tako daleč
    8. 8. z vejico, v zvezi in sicer, in to za dopolnjevanje, pojasnjevanje prej povedanega: njegov poklic zahteva znanje, in sicer resnično znanje; večkrat se razjezi, in to ne brez vzroka
      ●       ekspr. noč in dan dela kar naprej, neprenehoma; ekspr. leto in dan je čakal zelo dolgo; približno eno leto; ekspr. prigovarjajo mu, on pa ne in ne trdovratno se upira, noče; ekspr. padel je, kakor je dolg in širok tako, da je bil ves na tleh
  2. II. v vezalnem priredju, navadno z izpuščanjem pomožnih besed v drugem stavku
    1. 1. za vezanje dveh stavkov, ki izražata sočasnost ali zaporednost: otroci se tiščijo peči in se grejejo; zvonovi zvonijo in sirene tulijo / vrglo ga je v jarek in tam je obležal; prišel je, da bi prevzel blago in organiziral prevoz; popil je in vstal; obrnila je obraz v blazino in (je) zaspala / sin je šel z doma in hči se je omožila v sosednjo vas / vprašal je, kdo je župan in če je doma / s podrednim veznikom vrinjenega stavka se pred in piše vejica nič mu ni odgovorila, in ker je vprašanje ponovil, je samo vzdihnila
      // pri naštevanju za vezanje predzadnjega in zadnjega stavka: stopil je k vratom, prisluhnil in potrkal
      // nav. ekspr., v mnogovezju za stopnjevano poudarjanje stavkov: fant hodi samo v kino in gleda televizijo in bere stripe
    2. 2. nav. ekspr. za vezanje dveh sorodnih povedkov v pomensko enoto: to ga grize in peče; pomagaj si, kakor veš in znaš
    3. 3. nav. ekspr., pri ponavljanju istega povedka, navadno okrepljen za izražanje intenzivnosti dejanja: on samo čaka in spet čaka; trkam in trkam, pa se ne odpre; ni in ni hotel odnehati; pog. otroci zapravljajo, ti pa kar daj, daj in daj kar naprej denarno podpiraj, plačuj; star. po taki družbi se ji bo tožilo in se ji bo
    4. 4. za izražanje namena: pojdi in zapri vrata; takoj se vrnem in bova doigrala tisto partijo
    5. 5. ekspr., z vejico, navadno okrepljen za izražanje nasprotja s prej povedanim; pa: samo tri dni je časa, in jaz sem čisto nepripravljen; ti odhajaš, in jaz ostanem sam
      // za izražanje nepričakovanega: obljubil je vse, in potem ni dal nič; ni minilo pol ure, in že se je mračilo
      // elipt. za omejevanje: to more ugotoviti samo zdravnik, in še ta težko
    6. 6. navadno z vejico za izražanje
      1. a) vzročno-posledičnega razmerja: lani se je ponesrečila in še zdaj ne hodi; žoga je padla v potok in voda jo je odnesla; ni plačal, in so ga rubili
      2. b) vzročno-sklepalnega razmerja: sonce zahaja in otroci morajo domov; to je zanimiv primer, in prav je, da si ga ogledamo
      3. c) nav. ekspr. pogojno-posledičnega razmerja: naj uprizorijo kaj domačega, in gledališče bo polno; odmakni opornik, in vse zgrmi na tla
    7. 7. ekspr., navadno okrepljen čeprav, četudi: trden ostani, in naj se svet podre; ne bo ti obveljala, in če se na glavo postaviš; takoj ga je spoznal, in videl ga je samo enkrat
  3. III. za piko ali podpičjem
    1. 1. z oslabljenim pomenom za izražanje pomenov kakor pod II, zlasti 4—7:
      1. a) ekspr.: bodite mirni. In nobenega šepetanja; vsakdo mora delati. In to velja tudi zate / v ljudski pripovedi In sirota je zbežala v gozd in je srečala zajčka in ga je pobožala / bibl. In rekel je: Hodi za menoj
      2. b) navadno okrepljen: rad se vozi s kolesom. In vendar mu ne dovolijo
      3. c) miličnik ga je ustavil. In je moral plačati kazen
    2. 2. nav. elipt. za navezovanje na prej povedano: jaz sem končal. In ti; In kako bo letos s tvojim dopustom? / No - in? je vprašal in zazehal
    3. 3. za opozoritev na prehod k drugi misli: In še to. Ali ne pogrešate sonca?
    4. 4. ekspr. za izražanje začudenja, presenečenja, nejevolje: In da se mi kaj takega ne ponovi več; In temu naj bi se reklo vestno delo; ozrl se je. In glej, tudi ona se je obrnila; izgovarja se, da nima denarja. In ti si mu to verjel

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

indicírati -am nedov. in dov. (ȋ) knjiž., redko nakazovati, napovedovati, opozarjati: razlike v rezultatih indicirajo tehnično napako
♦ strojn. indicirati stroj posneti indikatorski diagram; teh. indicirati plin ugotoviti prisotnost določenega plina v plinski zmesi

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

indijánarica -e ž (ȃ) literarno delo iz življenja Indijancev: brati indijanarice / predvajati indijanarico

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

ìndirékten -tna -o prid. (ȉ-ẹ̑) ki je nasproten, drugačen od direktnega, posreden: indirekten kontakt, vpliv; to je bil indirekten odgovor / indirektna razsvetljava razsvetljava, pri kateri žarki svetila ne padajo naravnost na osvetljeno ploskev
// indirektna pesniška izpoved izpoved, podana v metafori
// lotiti se problema po indirektni poti
♦ biol. indirektna delitev delitev celice na dva enaka dela ob razpadu jedra na kromosome; jur. indirektni davek davek, ki ga plača potrošnik ob nakupu blaga; indirektna volilna pravica pravica voliti po posredniku; lingv. indirektni govor navajanje tujega sporočila v slovnični odvisnosti od poročevalčevega govorjenja; odvisni govor; indirektni objekt predmet v rodilniku, dajalniku, mestniku ali orodniku; mat. indirektni dokaz dokaz, pri katerem se dokaže, da privede neveljavnost izreka do protislovja; šol. indirektni pouk pouk, pri katerem učitelj sam ne poučuje, ampak organizira samostojno, tiho delo učencev

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

individuálen -lna -o prid. (ȃ) 
  1. 1. nanašajoč se na posameznika: akcija za individualne prispevke; individualna in družbena korist; individualna vzgoja; individualna in kolektivna zavest; individualno delo, mišljenje, ustvarjanje / individualni potni list; individualno zdravljenje
  2. 2. mišljen, obravnavan izvzeto, ločeno od skupnosti ali celote, posamezen: v tem hotelu bodo stanovali individualni udeleženci kongresa, ne skupine / prodaja deviz za individualne turiste
  3. 3. ki izhaja iz posameznika, ki je posamezniku lasten, oseben: uporabljati individualni jezik, slog; individualni nazori, problemi; pevčev individualni repertoar; individualne lastnosti, posebnosti, značilnosti
    // ki ima lastnosti, značilnosti, po katerih se razlikuje od ljudi, stvari svoje vrste, poseben: človekovi individualni znaki; orisal je osebe po njihovih individualnih potezah
    ♦     agr. individualno kmetijsko gospodarstvo posestvo, kmetija, ki jo obdeluje kmet sam z družino ali z najeto delovno silo; ekon. individualni kapital kapital posameznikov; individualna vrednost blaga vrednost blaga, katere višino določa delo posameznikov; fin. individualna zadolžnica zadolžnica, za katero jamči posameznik ali posamezna gospodarska organizacija; grad. individualna gradnja gradnja enodružinskih hiš; jur. individualna odgovornost odgovornost posameznikov; ped. individualni pouk pouk, pri katerem se ukvarja učitelj s posameznimi učenci in upošteva pri tem njihove osebne, posebne lastnosti, sposobnosti; individualna pedagogika pedagogika, ki zahteva svoboden razvoj osebnosti učencev; psih. individualna psihologija po Adlerju psihologija, ki proučuje posameznika glede na težnjo po uveljavljanju, moči; soc. individualna privatna lastnina lastninska pravica posameznika do proizvajalnih sredstev; šport. individualno tekmovanje tekmovanje posameznikov

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

iniciatíven -vna -o prid. (ȋ) 
  1. 1. nanašajoč se na iniciativo: iniciativni predlogi; pričakovati iniciativno pomoč
    ♦     šah. iniciativna igra, poteza
    // v zvezi iniciativni odbor odbor, ki ima nalogo, da organizira, pripravi določeno akcijo, delo: iniciativni odbor bo oskrbel vse potrebno za udeležence svetovnega prvenstva; člani, predsednik iniciativnega odbora
  2. 2. knjiž. podjeten, iznajdljiv: iniciativen član društva; že takrat je bil zelo iniciativen

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

inovátor -ja m (ȃ) 
  1. 1. kdor kaj (bistveno) izboljša, izpopolni na tehničnem področju: nagrajevanje inovatorjev; inovatorji in iznajditelji
  2. 2. nav. ekspr. kdor uvede kaj novega zlasti v umetniško, literarno delo: literarni inovator

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

inscenírati -am dov. in nedov. (ȋ) 
  1. 1. gled. narediti načrt za likovno opremo prizorišča v gledališču ali filmu: delo je insceniral znani arhitekt / opero so inscenirali s sodobnimi igralskimi prijemi uprizorili, izvedli
  2. 2. nav. slabš. izvesti, realizirati naprej pripravljen javen dogodek, uprizoriti: inscenirati demonstracije, incident, proces

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

insêrt -a m (ȇ) knjiž. krajše umetniško delo, vstavljeno v kako obsežnejše, zlasti gledališko delo; vložek: baletni inserti predstavo zelo poživljajo; glasbeni, pevski insert; v romanu je nekaj folklornih insertov
♦ film. filmska novica ali odlomek filma, vstavljen v daljše filmsko, televizijsko delo; zgod. dobesedni prepis in potrditev listine v drugi, novejši listini

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

instalácijaSSKJ -e ž (á) um.
umetniško, navadno likovno delo, sestavljeno, izdelano iz različnih predmetov, materialov, zvoka, pogosto ob uporabi danega okolja: kiparska instalacija; umetniška instalacija; zvočna instalacija; Postmoderni umetniki gradijo instalacije s trivialnimi materiali, nepomembnimi najdenimi predmeti in provokativnimi surovinami E ← agl. installation iz (↑)instalírati

Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

instruírati -am in inštruírati -am nedov. in dov. (ȋ) dajati navodila, napotke (za delo, dejavnost), poučevati: instruirati popisovalce v izpolnjevanju obrazcev

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

instrúkcija in inštrúkcija -e ž (ú) nav. mn. navodilo, napotek (za delo, dejavnost): dati, dobiti, prejeti instrukcije; zahtevali so pismene instrukcije; instrukcija za poslovanje / aparatu so priložene podrobne instrukcije
♦ elektr. instrukcije za (elektronski) računalnik

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

instrukcíjski tudi instrúkcijski in inštrukcíjski tudi inštrúkcijski -a -o prid. (ȋ; ú) nanašajoč se na instrukcijo: instrukcijsko delo / instrukcijski prostor

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

instruktáža tudi inštruktáža -e ž (ȃ) publ. dajanje navodil, napotkov (za delo, dejavnost), poučevanje: opravljati instruktažo; tehniška instruktaža delavcev; instruktaža za popisovalce

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

instrúktor in inštrúktor -ja m (ú) 
  1. 1. navadno s prilastkom kdor daje navodila, napotke (za delo, dejavnost): finančni, tehnični instruktor
  2. 2. šport. nižje kvalificiran strokovnjak za določeno športno panogo: instruktor letenja, padalstva; instruktor za odbojko
    ♦     voj. vojaški instruktor oficir strokovnjak za določeno področje v rodu vojske, ki poučuje vojake tuje armade

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

instrumentácija tudi inštrumentácija -e ž (á) 
  1. 1. glagolnik od instrumentirati: bogata, izvirna, uspela instrumentacija; instrumentacija klavirske skladbe / uvod v instrumentacijo / študij instrumentacije
  2. 2. redko celota instrumentov za določeno delo, opravilo; instrumentarij: pregledati instrumentacijo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

instrumentárij in inštrumentárij -a m (á) 
  1. 1. celota instrumentov za določeno delo, opravilo: klinika je nabavila nov kirurški instrumentarij; laboratorijski instrumentarij; instrumentarij za operacije oči / šola je še brez potrebnega instrumentarija učnih pripomočkov; pren., knjiž. pisatelj je v romanu uporabil vse bogastvo svojega realističnega instrumentarija
  2. 2. publ., navadno s prilastkom kar se rabi ali je namenjeno za opravljanje določene dejavnosti, za dosego določenega cilja; sredstva, pripomočki: gospodarski, politični instrumentarij / novi instrumentarij je prizadel več podjetij novi predpisi, ukrepi

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

instrumentírati -am tudi inštrumentírati -am dov. in nedov. (ȋ) muz. napisati glasbeno delo za skupino glasbil, zlasti za orkester: instrumentirati opero; skladatelj je instrumentiral klavirsko skladbo ruskega mojstra

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

inšpektorát -a m (ȃ) navadno s prilastkom organ, urad, ki opravlja inšpekcijo, nadzorstvo: pristojnost inšpektorata; republiški, zvezni inšpektorat / devizni, finančni inšpektorat; sanitarni, šolski, tržni, urbanistični inšpektorat; inšpektorat za delo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

inšpicírati -am nedov. in dov. (ȋ) sistematično pregledovati, spremljati potek ali razvoj česa, zlasti določene dejavnosti; nadzorovati, nadzirati: inšpicirati finančno poslovanje podjetja; izvajanje tržnih predpisov je treba neprenehoma inšpicirati
// z opazovanjem, pregledovanjem ugotavljati položaj, stanje česa: general je inšpiciral tankovski bataljon
♦ gled. inšpicirati predstavo voditi potek predstave; šol. inšpicirati pouk strokovno ugotavljati kakovost poučevanja; inšpicirati šolo strokovno ugotavljati učno in vzgojno delo šole

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

inštitútski tudi institútski -a -o prid. (ȗ) nanašajoč se na inštitut: inštitutski prostori; inštitutska knjižnica / inštitutsko delo / inštitutska disciplina, oskrba domska

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

inštrúktorski -a -o prid. (ú) nanašajoč se na inštruktorje: inštruktorsko delo / inštruktorski honorar

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

intelektuálec -lca m (ȃ) kdor opravlja umsko, zlasti ustvarjalno delo; umski delavec, razumnik: intelektualci so proti sklepu protestirali; sodelovanje intelektualcev in delavcev; pisatelji, umetniki in drugi intelektualci

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

intelektuálen -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na intelekt; umski, razumski: za to delo je potreben velik intelektualni napor; intelektualni razvoj; intelektualna dejavnost, sposobnost, svoboda / emocionalne in intelektualne prvine v pesmi / intelektualni delavci; intelektualno delo
// nanašajoč se na intelektualce, razumniški: intelektualni poklici; intelektualna elita

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

intelektualizírati -am nedov. in dov. (ȋ) knjiž. uveljavljati, poudarjati um, razum v kaki dejavnosti: intelektualizirati literarno ustvarjanje / proizvodno delo so začeli vedno bolj intelektualizirati

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

intelektuálka -e ž (ȃ) ženska, ki opravlja umsko, zlasti ustvarjalno delo; umska delavka, razumnica: njegova žena je intelektualka

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

inteligénca -e ž (ẹ̑) 
  1. 1. nadarjenost za umske dejavnosti: za tako delo je potrebna velika inteligenca; s hitro rešitvijo problema je izpričala svojo inteligenco; izredna, naravna inteligenca; pomanjkanje, preizkus inteligence / s svojo inteligenco je takoj dojel, za kaj gre bistroumnostjo, bistrostjo
  2. 2. sloj inteligentov, inteligenti: nove ideje so se med inteligenco hitro razširile; napredna inteligenca; velik del inteligence se je pridružil nastajajočemu gibanju / humanistična in tehnična inteligenca

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

inteligènt -ênta in -énta m (ȅ é, ẹ́) kdor opravlja umsko delo ali je z izobrazbo usposobljen zanj, izobraženec: nazori, sloj inteligentov; ročni delavci in inteligenti / med tamkajšnjimi inteligenti je le malo intelektualcev

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

inteligêntka in inteligéntka -e ž (ē; ẹ̄) ženska, ki opravlja umsko delo ali je z izobrazbo usposobljena zanj, izobraženka: inteligentke so bile o stvari drugačnega mnenja

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

intenzificírati -am nedov. in dov. (ȋ) intenzivirati: intenzificirati delo / intenzificirati industrializacijo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

intenzíven -vna -o prid., intenzívnejši (ȋ) 
  1. 1. ki poteka, se opravlja z veliko energijo in koncentracijo: intenziven študij; igralec je presenetil publiko s svojo prepričljivo in intenzivno igro; intenzivna oblika raziskovanja; intenzivno delo, razmišljanje / glasbeno udejstvovanje dela njegovo življenje še intenzivnejše
    // ki teži po boljši izkoriščenosti in kvaliteti: intenzivna proizvodnja; intenzivno obdelovanje / intenzivno gospodarjenje z gozdovi / intenzivni nasadi, sadovnjaki
  2. 2. knjiž., s širokim pomenskim obsegom močen, velik: njegov vpliv je zelo intenziven; intenzivna bolečina huda; intenzivno doživetje / v tem mestu je kulturno življenje zelo intenzivno / intenzivna svetloba; rdeča barva je najbolj intenzivna izrazita
    ♦     agr. intenzivno poljedelstvo poljedelstvo, ki vlaga veliko dela in kapitala na enoto zemljiške površine; ekon. intenzivno gospodarstvo gospodarstvo, ki v razmerju do zaposlene delovne sile uporablja veliko kapitala; med. intenzivna nega nega bolnika s povečanim, nepretrganim medicinskim nadzorom in z najpopolnejšo (možno) obliko zdravljenja; šol. intenzivni tečaj tečaj z zgoščenim, zelo hitrim učenjem; intenzivni tečaj angleščine

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

intenzivírati -am nedov. in dov. (ȋ) 
  1. 1. delovati na kaj tako, da poteka, se opravlja z veliko energijo in koncentracijo: intenzivirati delo, proces, študij
    // težiti za boljšo izkoriščenostjo in kvaliteto: intenzivirati obdelovanje, proizvodnjo
  2. 2. knjiž., s širokim pomenskim obsegom večati, stopnjevati: razburjanje mu je bolečine še intenziviralo / intenzivirati kulturno življenje

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

interákcija -e ž (á) knjiž. sodelovanje, medsebojno vplivanje: privesti do interakcije med delavci in vodilnim osebjem; medsebojna interakcija; interakcija človeka s človekom; delo je rezultat interakcije mnogih ljudi / doseči kaj v interakciji z oblastjo
♦ aer. interakcija medsebojno aerodinamično vplivanje teles; interakcija delov letala; fiz. interakcija medsebojno delovanje delcev, polj; elektromagnetna interakcija; soc. družbena interakcija medsebojno delovanje ali vplivanje med posamezniki ali skupinami

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

ínteraktívni -a -o prid. (ȋ-ȋ)
1. rač. ki uporabniku omogoča aktivno udeležbo pri delu z uporabniškim programom: interaktivni mediji; interaktivni video; interaktivna televizija; Značilnost njegovega dela je, da standardno videopodobo in videoinstalacijo nadgrajuje z vključitvami v spletne komunikacije in interaktivna virtualna polja
2. ki se nanaša na aktivno udeležbo uporabnika: interaktivni tečaj za učenje nemškega jezika; interaktivna razstava; interaktivna umetnost; Gre za interaktivno igračko, v bistvu krzneno pošast, ki govori, premika usta in oči in sodeluje v igri z otrokom
3. ki se nanaša na sodelovanje, medsebojno vplivanje: Veselim pa se že, da bom imela več časa za razvijanje podiplomskih programov in bolj interaktivno delo s študenti E ← agl. interactive iz (↑)inter… + (↑)aktíven

Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

intêren -rna -o prid. (ȇ) 
  1. 1. namenjen samo določeni skupini ljudi, zlasti v okviru ustanove, podjetja, nejaven: nekatere tovarne oblačil prirejajo interne modne revije; na interno predvajanje filma so povabili kritike in filmske delavce / podjetje je izdalo interne predpise za poslovanje / redko interna seja tajna, zaprta; interna zabava
  2. 2. ki je v zvezi z notranjimi organi: iti na interni pregled / interna klinika klinika za notranje bolezni
  3. 3. ki sodeluje v kaki skupnosti v rednem razmerju, notranji: interni in eksterni sodelavci inštituta / interni učenec učenec, ki stanuje v internatu svoje šole
  4. 4. redko ki je znotraj kake celote; notranji: obnovili bodo interni del hiše / interna oprema stavbe / knjiž. to delo je nastalo iz interne nujnosti notranje, duševne
    ♦     med. interne bolezni notranje bolezni; interna medicina veda o zdravljenju notranjih organov; ptt interna (telefonska) številka številka posameznega telefonskega aparata zasebne telefonske centrale; šol. interni zavod internat

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

intermédij -a m (ẹ́) gled. kratko koreografsko, glasbeno, dramsko delo, vrinjeno v odrsko uprizoritev: plesni intermedij

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

intermiténten -tna -o prid. (ẹ̑) knjiž., redko pretrgan, prekinjen, nepovezan: intermitentno delo
♦ geogr. intermitentni studenec studenec, ki v določenih časovnih presledkih izvira in presiha oziroma oslabi, presihajoči studenec; med. intermitentna mrzlica mrzlica, pri kateri temperatura zelo niha

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

interpelácijaSSKJ -e ž (á) polit.
zahteva skupine poslancev v parlamentu, da se obravnava delo člana vlade, navadno z namenom njegove odstavitve: vložiti interpelacijo; interpelacija zoper ministra za finance; predlagatelji interpelacije; Interpelacija je že napisana in pripravljena za vložitev v parlamentarno proceduro E ← agl. interpellation, nem. Interpellation ← lat. interpellātiō 'pretrganje, oviranje' iz interpellāre 'segati v besedo, ugovarjati'

Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

interpelíranec -nca m, člov. (ȋ) polit.
član vlade, za katerega skupina poslancev zahteva, da se v parlamentu obravnava njegovo delo, navadno z namenom njegove odstavitve: Interpelacijo lahko vloži že deset poslancev, za nezaupnico interpelirancu pa je treba zbrati najmanj 46 od 90 glasov, kolikor jih ima naš parlament E (↑)interpelírati

Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

interprét -a m (ẹ̑) 
  1. 1. kdor dela, povzroča, da se dojame, spozna pomen, vsebina česa; razlagalec, tolmač: nekatere pesmi so delale interpretom velike težave; objektiven interpret; naloga interpretov / izviren interpret Puškina
  2. 2. kdor umetniško poustvarja
    1. a) dramske like, igralec: gledalci so zlasti občudovali interpreta Hamleta / interpreti Cankarjeve dramatike; ta umetnik je eden najboljših interpretov Shakespeara
    2. b) glasbeno delo, izvajalec: vokalni interpreti; interpreti zabavne glasbe

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

interpretírati -am nedov. in dov. (ȋ) 
  1. 1. delati, povzročati, da se dojame, spozna pomen, vsebina česa; razlagati, tolmačiti: interpretirati zakonske določbe; profesor interpretira pesnikove prispodobe; interpretirati literarno besedilo; logično, znanstveno interpretirati / publ. te probleme je napačno interpretiral gledal nanje, jih pojmoval
  2. 2. poustvarjati, navadno z umetniškim hotenjem
    1. a) dramske like, igrati: interpretirati v Hlapcih Jermana; igralci so interpretirali vloge po režiserjevi zamisli
    2. b) glasbeno delo, izvajati: interpretirati dela domačih skladateljev; sonato je izvajalec dobro interpretiral
      ♦       gled., muz. aktivno interpretirati interpretirati z uveljavljanjem izvajalčevega ustvarjalnega odnosa do izvajanega dela

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

íntertekstuálni -a -o prid. (ȋ-ȃ)
ki je v zvezi z različnimi povezavami med besedili in njihovimi medsebojnimi vplivi; medbesedilni: Gre za izrazito intertekstualno delo, polno namigov, citatov in asociacij, kar je nakazano že v naslovu romana E (↑)inter… + (↑)tekstuálen

Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

intímen -mna -o prid., intímnejši (ȋ) 
  1. 1. ki vsebuje, izraža odkritost, zaupanje, zaupen: intimni odnosi med ljudmi; imela sta intimen pogovor; družijo jih intimne vezi; potrebno bi bilo intimnejše sodelovanje / to so naši najintimnejši prijatelji največji, najboljši
    // darilo je preveč intimno
  2. 2. ki zadeva človekovo doživljanje, čustvovanje, notranji: rad se umika v svoj intimni svet; intimne sfere človekovega življenja / intimna bolečina globoka, skrita
    // ki izraža, izpoveduje tako doživljanje, čustvovanje: ta roman je pisateljevo najintimnejše delo / intimna lirika, umetnost
  3. 3. ki vzbuja občutek ugodja zaradi skladnega okolja in majhnih razsežnosti; prijeten, domač: intimen kotiček, prostor; majhna, intimna ulica / svetla, intimna barva ki prijetno učinkuje
    // ki je, poteka v zaključenem, navadno rodbinskem krogu ljudi: intimna slovesnost, večerja
  4. 4. nav. ekspr. ki je v ljubezenskem, spolnem odnosu: njen intimni prijatelj; več let sta bila intimna / ima intimno razmerje z njim
  5. 5. ki se nanaša na določene dele človeškega telesa: intimna garderoba; intimno perilo spodnje perilo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

intronizácija -e ž (á) knjiž. podelitev, priznanje visoke cerkvene službe ali vladarske oblasti s simbolično postavitvijo na prestol; ustoličenje, umestitev: škofovska intronizacija; intronizacija vladarjev
// ekspr. podelitev, priznanje vzvišenosti, veljave, moči: to delo je pravzaprav intronizacija besedne umetnosti

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

intuícija -e ž (í) neposredno dojemanje, zaznavanje bistva česa, neodvisno od razumskega razčlenjevanja, navdih: predati, prepustiti se intuiciji; delati, ustvarjati po intuiciji, z intuicijo; obdarjen z intuicijo; ekspr. delo je sad gole intuicije
// intuitivnost: imeti intuicijo; razprava priča o veliki avtorjevi intuiciji

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

invalíd -a m (ȋ) kdor je zaradi prirojene telesne napake, posledic bolezni, poškodbe nesposoben ali le delno sposoben za delo: njen oče je invalid; postati invalid; priznati, spoznati koga za invalida; težek invalid; invalid iz prve svetovne vojne; rehabilitacija invalidov / delovni invalid kdor se poškoduje ali zboli pri opravljanju poklicnega dela; stoodstotni invalid; vojaški invalid; pren., ekspr. njegov pisalni stroj je že cel invalid
● ekspr. taki otroci so vse življenje čustveni invalidi nesposobni, delno sposobni za čustveno življenje
♦ adm. (vojaški) mirnodobni invalid kdor se v mirnodobnem stanju poškoduje ali zboli pri opravljanju vojaških dolžnosti; (vojaški) vojni invalid kdor se v vojnem stanju poškoduje ali zboli pri opravljanju vojaških dolžnosti

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

invalíden -dna -o prid. (ȋ) ki je zaradi prirojene telesne napake, posledic bolezni, poškodbe nesposoben ali le delno sposoben za delo: invaliden delavec; rehabilitacija invalidnih otrok; telesno in duševno invalidne osebe; pren., ekspr. skoraj vsi kipi v hiši so bili invalidni
// redko invalidski: invalidni sklad

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

invazíven -vna -o prid. (ȋ) med.
1. ki se nanaša na vdor, navadno mikroorganizmov, v veliki množini v telo: Salmonela je invaziven mikroorganizem, ki se lahko iz črevesja s krvjo razširi do drugih organov
2. ki se nanaša na vraščanje, prodiranje kakega tkiva v drugo tkivo: invazivni rak materničnega vratu; Histološke analize so pokazale, da gre za zelo invazivne tumorje
3. ki se nanaša na prodor v telo z instrumentom: invaziven poseg; V želji, da bi odpravili potrebo po anesteziji in bolnišničnem zdravljenju ter skrajšali nezmožnost za delo, so zdravniki razvili številne manj invazivne metode zdravljenja krčnih žil E ← agl. invasive ← srfrc. invasif < srlat. invāsīvus iz invadere 'vdreti, napasti'

Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

invéncija -e ž (ẹ́) odkrivanje in vnašanje novih elementov v ustvarjanje, zlasti umetniško: kiparjevo delo podpira bogata invencija; slog igranja je režiser prepustil invenciji igralcev; glasbena, umetniška, znanstvena invencija; pomanjkanje invencije / doseči, ustvariti kaj po invenciji, z invencijo / njegovo najnovejše delo je polno invencij
// knjiž. iznajdljivost, domiselnost: pri izbiri snovi bi potreboval avtor več invencije
♦ lit. invencija snovi izbira primerne snovi za literarno obravnavo, oblikovanje, iznajdba; muz. invencija krajša, navadno instrumentalna polifonska skladba

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

invencióznost -i ž (ọ̑) knjiž. iznajdljivost, domiselnost: delo razkriva veliko pisateljevo invencioznost / invencioznost umetniške stvaritve

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

inventíven -vna -o prid. (ȋ) knjiž. iznajdljiv, domiseln: inventiven in ustvarjalen avtor / pesnikovi motiviki manjka inventivne širine / inventivni glasbeni dosežki; film je režijsko zelo inventiven

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

inženír -ja m (í) strokovnjak za tehniko z visoko izobrazbo: biti, postati inženir; načrt mu je naredil inženir; dobiti naslov inženirja / geodetski, gozdarski, gradbeni, strojni inženir; obratni inženir ki vodi delo v posameznem oddelku ali obratu tovarne, podjetja; razvojni inženir ki skrbi za izboljšavo in uvajanje novih proizvodnih metod; varnostni inženir ki skrbi za varnost pri delu; inženir arhitekt; inženir elektrotehnike, kemije / diplomirani inženir akademski naslov za diplomanta tehniške fakultete, visoke šole
// strokovnjak za tehniko z višjo izobrazbo: podjetje sprejme v službo inženirje in diplomirane inženirje

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

ípak prisl. (ȋ) zastar. vendar, vendarle: to in ono bi ipak lahko bilo boljše / v vezniški rabi, v protivnem priredju delo res ni najboljše, ipak je zelo znano

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

iskáti íščem nedov., íščite in iščíte (á í) 
  1. 1. prizadevati si priti do česa
    1. a) izgubljenega, manjkajočega: izgubil je denarnico in jo je ves dan iskal; ključ je iskal po vseh predalih; vso listnico je prebrskal in iskal račun, pa ga ni našel / iskati drobiž po žepih
    2. b) odsotnega: ne vem več, kje naj ga iščem; iščejo ga kot šivanko zelo, intenzivno
      // povejte, da se kmalu vrnem, če bi me kdo iskal spraševal po meni
      // klicali in iskali so dekle po vsej hiši
  2. 2. s širokim pomenskim obsegom prizadevati si doseči kaj, priti do česa
    1. a) če osebek tega nima: iskati delo, službo, stanovanje; iskati moža, ženina / iskati gobe, maline; iskati vodo; iskati zlato / iskati dovoljenje, nasvet; publ. iskati zdravniško pomoč iti k zdravniku; pren. iskati pravico, srečo
    2. b) če osebku to še ni znano: iščejo ustreznejše metode; iskati drugačen, hitrejši način dela / iskati izhod iz težavnega položaja; vzroke za neuspeh bo treba iskati drugje / iskal je primerno besedo, pa je ni našel / krivca še iščejo; povzročitelja bolezni še niso odkrili, ga še iščejo
  3. 3. prizadevati si ugotoviti, kje kdo, kaj je
    1. a) s povpraševanjem, poizvedovanjem: svojce ponesrečenca so iskali po časopisih in po radiu / dolgo so iskali pravo pot / pobegle zapornike še iščejo; pren., knjiž. njegova misel jo je iskala
    2. b) z gledanjem: stal je pri oknu in jo iskal med množico; ozira se okrog, kot bi koga iskala / iskati na zemljevidu, v slovarju
    3. c) s tipanjem: v temi je iskal posteljo; zdravnik je dolgo iskal bolnikovo žilo / knjiž. njuni roki sta se iskali
  4. 4. navadno z glagolskim samostalnikom želeti, hoteti, pričakovati: iskati pomoč, sočutje, tolažbo pri kom / ekspr.: vedno išče prepir; kar išče, da bi se sprl
  5. 5. v namenilniku, v zvezi s hoditi, iti izraža nakup, prevzem: kosilo hodijo iskat v menzo; šel je iskat kruh / greva skupaj v kino, pridi me iskat pridi pome
    ●     ekspr. iskati dlako v jajcu pretiravati v zahtevah po natančnosti; slabš. kaj spet iščeš tu? zakaj si prišel; kakšne namene imaš; ekspr. tu nimaš več kaj iskati pojdi; nisi zaželen; išče koristi želi jih imeti; ekspr. sreča te išče ne zamudi priložnosti, ki ti prinaša korist, uspeh; knjiž. otroci iščejo materi v obraz, kje je oče ji skušajo razbrati z obraza; ekspr. to je gospodar, da ga je treba z lučjo (pri belem dnevu) iskati je zelo dober, izreden; kar je iskal, to je dobil zaradi nepremišljenega, neprevidnega ravnanja je doživel kaj neprijetnega; preg. kdor išče, najde

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

ísti -a -o prid. (ȋ) 
  1. 1. na katerega se misli, iz katerega se izhaja: še isti dan je izpolnil obljubo; stanujeta v istem hotelu; isti jezik govoreči ljudje; vrnili so se po isti poti; rojena sta istega leta; tega človeka je srečal tudi včeraj na istem mestu / vsak dan odhaja od doma ob istem času; naglas je v sedanjiku in nedoločniku na istem zlogu / knjiž., ekspr. ta isti človek, ki mu je toliko hudega storil, je zdaj njegov sosed prav ta
    // ekspr., v zvezi z en poudarja nespremenjenost, ponavljanje: vsako leto hodi v en in isti kraj na počitnice; v debati se oglašajo vedno eni in isti ljudje; na vsa vprašanja je dobil en in isti odgovor; skoraj vsak dan je bila na mizi ena in ista jed
  2. 2. pog. ki se po lastnostih, značilnostih ujema, ne razlikuje
    1. a) med seboj; enak: dvojčka sta čisto ista
    2. b) pri dveh ali več osebah, stvareh: imajo iste cilje, interese; vsi so v istem položaju; besedi z istim pomenom; imata obleko iste barve; sta iste starosti; vsi so istega mnenja
    3. c) od določenega, primerjanega: delo je opravil v istem času kot drugi; iste čevlje ima kakor ti; ima isto bolezen kot oče; zemljo je prodal za isto ceno, kot jo je kupil
      // ki ne dopušča prednosti, izjem: zakon je za vse isti; vsi bodo imeli iste pravice in dolžnosti
  3. 3. pog., navadno v povedni rabi ki ohranja, ima lastnosti, značilnosti nespremenjene; enak: nič se ni spremenil, vedno isti je; čisto ista je kot pred petimi leti
  4. 4. zastar., v zaimenski rabi ta, tisti: v istih časih so potovali z Gorenjskega na Štajersko čez Kamnik; isto noč od skrbi ni mogel zatisniti očesa / obrnil se je k sinu — isti je stal s povešeno glavo pred njim / pridite po potrdila danes, ker istih pozneje ne bomo izdajali jih; podpisani prosi predsedstvo, da bi mu isto dovolilo dopust da bi mu dovolilo
    ●     zastar. prišla sta oba v isti čas istočasno, hkrati; ekspr. vstopila je isti hip, v istem hipu, ko so govorili o njej prav takrat; govoriti, najti isti jezik imeti, doseči enako mnenje o kaki stvari, vprašanju; ekspr. meče vse v isti koš ne upošteva razlik med stvarmi, problemi; ekspr. v isti rog trobiti s kom mu v vsem pritrjevati; pog., ekspr. ista figa je, če grem ali ne vseeno je; ekspr. vse bi rad povedal v isti sapi vse naenkrat, hitro; ekspr. v isti sapi ga hvali in graja zelo hitro spreminja odnos do njega; zelo hitro spreminja mnenje o njem

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

íti grém in grèm nedov. in dov., grémo in grêmo stil. gremò, gréste in grêste stil. grestè, gredó in gredò in gréjo stil. grejò; bom šèl in pójdem itd.; pójdi pójdite tudi pojdíte, stil. ídi ídite; šèl šlà šlò tudi šló (ī ẹ́, ȅ pọ̑jdem pọ̄jdi) 
  1. 1. premikati se s korakanjem zlasti v določeno smer: ko je šel po prehodu za pešce, ga je zadel avto; žival je šla vsa razdražena proti lovcu; stražar je šel pred njim; šel je mimo, ne da bi nas pogledal; molče sta šla po cesti / za hip se je ustavil, nato pa šel dalje; gosi so šle druga za drugo; šel bi hitreje, če bi mogel / po strmini smo šli po vseh štirih / pog.: ko smo šli v klanec, je avto nenadoma obstal ko smo se peljali; ob predsednikovem avtomobilu sta šla dva motorista sta se peljala
    // premikati se zlasti v določeno smer sploh: ko gre vlak skozi tunel, je treba zapreti okna; letalo je šlo hitro in visoko je letelo; pog. avto je šel osemdeset kilometrov na uro, ko se je zaletel vozil s hitrostjo; žarg. koliko gre ta avto kakšno največjo hitrost ima
    // oblaki gredo čez nebo; pog. opazoval je, kako delci snovi počasi gredo na dno se usedajo; sonce že gre za goro zahaja
    // tolkli so po zagozdi, da je šla globlje in globlje / kri gre od srca po vsem telesu
  2. 2. opraviti kako pot: vsak dan gre na pokopališče; zjutraj je šel v mesto; seznanili smo se, ko smo šli v planine / vsako leto gre v kako drugo deželo potuje; tja bomo šli z letalom, vračali se bomo pa z vlakom / si že šel na Triglav si že bil na Triglavu
    // pog. ta vlak gre na Jesenice bo peljal
    // opraviti kako pot z določenim namenom: iti k sorodnikom na obisk; iti v bolnico na pregled; iti v gostilno h kosilu; iti v gozd po drva; iti v mesto nakupovat / iti k frizerju, zdravniku; iti k izpitu, na delo, kopanje; iti po zdravnika; v službo, šolo sta šla skupaj; iti čakat brata, pozdravit goste / iti na predavanje, prireditev; nihče ni šel na sestanek ni bil na sestanku, se ga ni udeležil
    // z oslabljenim pomenom izraža dejavnost, dejanje, kot ga nakazuje dopolnilo: ni še šel k izpitu; po kosilu grem pol ure na sprehod se pol ure sprehajam; pog.: si že šel na operacijo si se že dal operirati; celo popoldne se je šel z nami igrat se je z nami igral; zjutraj bomo šli kosit, popoldne bomo pa pospravljali seno zjutraj bomo kosili; z njim je šla večkrat plesat je večkrat plesala
  3. 3. izraža, da osebek s hojo, premikanjem napravi, da ni več ali da je na določenem mestu: čas je, da gremo od tod; ob štirih je šel z doma; živali gredo pozimi v večjo globino; šel je v sobo in se zaprl; ptice v jeseni gredo, spomladi se pa vrnejo / kot vljudnostna fraza lahko greste / pog.: žebelj ne gre iz deske se ne da izvleči; meso gre rado od kosti se rado loči; jermen je šel z jermenika padel, zdrsnil; kdaj gre vlak odpelje; zamudili ste, vlak je že šel odpeljal
    // pog. šel bi k vam, če me marate priselil bi se k vam; zaposlil bi se pri vas; iz teh krajev je šlo dosti ljudi v Ameriko se je odselilo
    // pog., ekspr. bolezen je zelo huda, bojimo se, da bo šel da bo umrl
  4. 4. pog. premikajoč se pojavljati iz česa ali kje: iz dimnika gre dim; iz rane gre kri teče, se cedi; moka gre iz vreče se raztresa, se usipa
    // mokrota mu je šla v čevlje prodirala, pronicala
    // ajda gre iz zemlje klije
    // od pečenke je šel prijeten vonj
    // premikajoč se pojavljati sploh: že tri dni gre dež dežuje; po nekaterih krajih je šla toča padala
    // širiti se: slab zrak gre tudi v sosednje prostore / mraz mu je šel po celem telesu; novica je šla od vasi do vasi
  5. 5. pog. potegniti, seči: iti z roko čez čelo; šel je s pinceto globoko v rano, da bi izvlekel drobec; po tem mestu boste morali še nekajkrat iti s cunjo / iti s svedrom v notranjost zemlje vrtati; na ovinku je šel nekoliko preveč desno zavil; pri skoku je šel s telesom preveč naprej se je nagnil; pren. v svojih raziskavah ni šel tako daleč
  6. 6. pog. teči, delovati: mlin stoji, stope pa gredo; posluša, če ura gre; stroj je šel zelo tiho / ta avtomobil sploh ne gre je pokvarjen; ura gre točno; njegova ura gre naprej prehiteva, nazaj zaostaja
    // ob praznikih pošta ne gre / ekspr. gotovo bi ji jezik šel do jutra, ko bi jo hoteli poslušati bi govorila, pripovedovala
  7. 7. pog. biti speljan, voditi: železnica gre mimo tistega kraja; cesta gre čez hrib; daljnovod gre po dolini; na tem mestu gre reka nekoliko na desno zavije
    // vrata gredo na dvorišče; stopnice gredo v klet / del kolesa, skozi katerega gre os / žile gredo od srca po vsem telesu
    // segati, razprostirati se: tukaj gre kopno daleč v morje / tu je znamenje, do kod je šla voda ob poplavi
  8. 8. z oslabljenim pomenom, s povedkovim določilom izraža
    1. a) usmerjenost v stanje, kot ga nakazuje določilo: iti v lepšo prihodnost; publ.: iti v socializem; vse je kazalo, da gre država v vojno
    2. b) brezoseb. bližnji nastop stanja, kot ga nakazuje določilo: šlo je na jesen in se je že nekoliko ohladilo; na poldne je šlo in vsi smo bili lačni / ura gre na enajsto kmalu bo enajst; otrok gre v deveto leto bo star devet let
      // z glagolskim samostalnikom izraža
    3. a) udeleženost pri nastopu stanja, dejanja: iti na dopust; tudi najmlajši je šel že v službo; ekspr. iti v smrt za domovino umreti; star. iti v zakon s kom poročiti se
      // publ.: razložili so, zakaj so šli v revolucijo so začeli revolucijo; za to stvar država ne bo šla v vojno ne bo začela vojne
      // iti v spopad s kom spopasti se
      // ekspr. za to dejanje boš šel gotovo pred sodnika boš obtožen, te bodo zaprli
    4. b) publ. da se z osebkom dogaja, kot določa samostalnik: s prevajanjem so šle lepote izvirnika v izgubo; predlog bo šel na glasovanje o njem se bo glasovalo, v obravnavo se bo obravnaval; veliko izdelkov gre v izvoz se izvaža
      // postati član, pridružiti se: iti k partizanom, tabornikom; iti v partijo / pog.: iti k dimnikarjem postati dimnikar; šla je k filmu postala je filmska igralka; šel je med postopače postal je postopač; iti za poroka komu biti komu porok; šel bo za šoferja postal bo šofer
  9. 9. s prislovnim določilom izraža obstajanje dejanja, dogajanja, kot ga nakazuje določilo: gibanje gre v krogu; zdravljenje gre počasi; pog. vsako delo gre sprva počasi se opravlja, dela
    // pog., ekspr. tiskanje knjige nikamor ne gre zelo počasi napreduje / pog.: trgovina gre dobro dobro uspeva; ekspr. ta knjiga gre se dobro prodaja
    // tisti dan je šlo vse narobe / brezoseb. tako v podjetju ne bo moglo iti več dolgo v takih razmerah ne bo moglo dolgo obstajati
    // s smiselnim osebkom v dajalniku ali orodniku biti, živeti v določenih gmotnih, zdravstvenih razmerah: gre mu dobro, slabo / s trgovino sedaj ne gre najbolje
  10. 10. pog., z dajalnikom biti dostopen, razumljiv: matematika mu ne gre / otroku pisanje že gre ga že obvlada
    // to delo mu ne gre ga ne mara opravljati; ga ne opravlja uspešno
    // biti všeč, tekniti: meso mu gre; polenta mu ne gre
  11. 11. izraža, da je kaj glede na obseg, količino lahko na kakem prostoru, v kaki posodi: v sobo gresta le miza in kavč; vse bo šlo v nahrbtnik, samo treba je prav zložiti; jabolka ne bodo šla v košaro / pog. v ta avto gre pet oseb avto je registriran za pet oseb
    // izraža, da je kaj ustrezno
    1. a) glede na velikost, obliko: ta ključ ne gre v ključavnico; te rokavice ne bodo šle na mojo roko / pog. os ni šla v luknjo se ni dala namestiti
    2. b) glede na estetske lastnosti: k tej obleki ne gredo visoki čevlji / ti barvi gresta lepo skupaj
    3. c) glede na kvaliteto: to gre po kakovosti v tretji razred
  12. 12. pog., z dajalnikom biti določen komu, pripadati: kakšen delež gre podjetju / ekspr. tebi gre hvala; za zvestobo ti gre plačilo / ekspr. slišal je, kar mu gre ošteli so ga, kot je bilo glede na njegovo vedenje, lastnosti potrebno
  13. 13. pog. miniti, minevati: čas mu gre počasi; tako je šel dan za dnem; leto je šlo ko blisk
  14. 14. pog. porabiti se, potrošiti se: denar je šel za hrano in elektriko; papir gre za knjige, za časopise pa ga primanjkuje; za kosilo je šlo več kilogramov mesa / na sto kilometrov gre deset litrov bencina / to blago je že zdavnaj šlo pošlo; sladke stvari pri hiši hitro gredo se hitro pojedo
    // žarg. uničiti se, pokvariti se: na taki cesti bo guma šla; žarnica je šla je pregorela
  15. 15. brezoseb., v zvezi z za izraža, da je kaj predmet dela, prizadevanja: kadar gre za človeka, se je treba bolj potruditi, kot pa če gre za stvari; moramo iti na sejo, ker gre za nas / za kaj je šlo v predavanju kaj se je obravnavalo
    // gre za to, da bo vsak človek čimbolj svoboden / ekspr. šlo je za življenje in smrt naroda narod je bil v nevarnosti, da bi bil čisto uničen
    // pog., s smiselnim osebkom v dajalniku prizadevati se, truditi se: gre mu za čast; njemu gre za človeka; nižje pog. gre se mu za to, da bi bilo vse prav gre
    // izraža istost, opredelitev: tu ne gre za nesrečo, pač pa za prekršek; v tem primeru gre za zanemarjanje službene dolžnosti
  16. 16. brezoseb., z nedoločnikom ali odvisnim stavkom izraža nedopustnost česa: (to) ne gre, da bi jaz samo delal, ti pa užival; po mojem ne gre dvomiti o tem; tega ne gre podcenjevati
    // z glavnim stavkom moči, zmoči: naloga je sicer težka, vendar upamo, da bo kako šlo; poskušal je vstati, pa ni šlo / (to) ne bo šlo, pa če si še tako prizadevate tega ne boste mogli napraviti
    // pog., z nedoločnikom poudarja dejanje, ki ga izraža nedoločnik: vse stori zate, kar more, ti mu greš pa nagajati; kaj si se šel tako neumno zlagati / s teboj se ne grem prepirati se nočem
    // no, ona pa gre in se poroči
    ●     pog., ekspr. opazil je, da je denarnica šla da je ukradena; ekspr. prišlo je vse, kar leze in gre veliko ljudi; pog. kako že gre tista pesem se glasi; ekspr. stvari gredo svojo pot se razvijajo, potekajo normalno, mirno; ekspr. priznati komu mesto, ki mu gre pravilno, ustrezno koga oceniti, ovrednotiti; pog. staviti grem, da bo spet zamudil stavim; knjiž. iti stvarem do jedra popolnoma jih spoznati; pog. plašč mi gre do kolen sega; ekspr. iti do zadnjih mej storiti vse, kar se da, ne glede na težave, posledice; jok jim ni šel več tako do živega jih ni več motil, spravljal v nejevoljo; ekspr. molče so šli mimo dogodka niso mu posvetili nobene pozornosti; iti brez dote od hiše ne dobiti dote pri odhodu od doma za stalno; ekspr. delo mu gre hitro od rok hitro dela; iti molče preko česa ne reagirati na kaj, zlasti z besedami; iti komu s poti umakniti se mu; pog. pojdi mi z luči umakni se, ker mi s svojim telesom zaslanjaš svetlobo; ekspr. z njim gre h koncu, kraju umrl bo; pog., ekspr. vse je šlo k hudiču je propadlo; pog. šel je čez to tega ni upošteval; gre mu na bolje zdravstveno stanje se mu izboljšuje; pog. ladja je šla na dno se je potopila; pog. kozarec je šel na drobno se je zdrobil; klada je šla na dvoje se je razklala; pog., ekspr. iti na jetra, živce dražiti, povzročati nejevoljo; ekspr. na jok mi gre, ko vidim tako nesrečo zelo sem prizadet; ekspr. iti (komu) na led dati se prevarati, ukaniti; ekspr. iti (komu) na limanice dati se prevarati, ukaniti; ekspr. iti na magistrat v Ljubljani poročiti se; žarg., rib. ribe gredo najbolj na muho ribe najrajši zgrabijo za trnek z umetno muho; ekspr. zdaj bo šlo na nož stvar se bo obravnavala nepopustljivo ostro; ekspr. gre mu na otročje postaja otročji; pog. na roke jim gre dela zanje tako, kot želijo; pomaga jim; evfem. iti na stran nastran; evfem. šel je na drugi svet umrl je; publ. mladina je šla na ulice je javno manifestirala, demonstrirala; ekspr. iti na matični urad poročiti se; nižje pog., ekspr. šel je po gobe umrl je; ekspr. tat je šel pod ključ zaprli so ga v ječo; evfem. zelo je bolan, vse gre podenj malo in veliko potrebo opravlja v posteljo; ekspr. iti pod nož dati se operirati; star. iti pred oltar poročiti se; pog. ne vem, če bo šel ta spis skozi cenzuro če ga bo cenzura odobrila; ekspr. to piskanje mi gre skozi ušesa neprijetno deluje name; solata gre v cvet poganja steblo s cveti; pog. knjiga gre v denar proda se dosti izvodov knjige; ekspr. iti v krtovo deželo umreti; iti v ekstrem zelo pretiravati v kaki stvari; novica mu ni šla v glavo ni mogel verjeti, da je resnična; pog. poštevanka mu ne gre v glavo ne more si je zapomniti; ekspr. kupčija mu gre v klasje mu uspeva, se uspešno končuje; pšenica gre v klasje poganja klasje; ekspr. šli so v korak, v koraku premikali so se s hitrostjo navadne hoje; ekspr. iti v korak s časom prilagajati se razmeram; biti napreden; evfem. mož gre že v leta se stara; ekspr. škoda gre že v milijone je zelo velika; šalj. pijača mu je šla v noge tako je vinjen, da zelo težko hodi; ekspr. to mu je šlo v nos peklo ga je v nosu; čutil se je užaljenega, prizadetega; nižje pog. v kateri razred greš kateri razred obiskuješ; ekspr. iti v Rim roditi; ekspr. stvar gre iz rok v roke hitro menja uporabnika, lastnika; ekspr. iti vase razmišljati o svojih duševnih stvareh, značaju, morali, etiki; ekspr. to gre v mojo škodo pri tem imam škodo jaz; iti v vas h komu v kmečkem okolju obiskati koga, iti na obisk h komu; ekspr. gremo v zimo zima se približuje; ekspr. tovarna je šla v zrak tovarno je uničila eksplozija; zastar. njegova hči je šla za nekega generala se je poročila z nekim generalom; pog. med vojno ji je šlo za glavo bila je v nevarnosti, da jo usmrtijo; ekspr. vse je šlo za med zelo lahko, zelo dobro se je prodalo; ekspr. za nohte nam gre znašli smo se v težkem položaju; žarg., šol. samostalnik roka gre po tipu gora se sklanja; iti s časom prilagajati se razmeram; biti napreden; iti z modo oblačiti se po najnovejši modi; evfem. šla je z njim (spat) spolno je občevala z njim; evfem. vse gre z njim ukrade, kar se da; pog. z očmi je šel po vseh zbranih pogledal je vse zbrane; ekspr. iti za delom iskati delo; šalj. kam pa greš? Za nosom izraža izogibanje odgovoru, zavrnitev; pog. šla je za njegovim očesom pogledala je v isto smer kot on; iti za pogrebom udeležiti se pogrebnega sprevoda, obreda; pog. mleko gre čez kipi in gre čez rob; pog. spet gre nekaj dol rosi, malo dežuje, malo sneži; pog. noht je šel dol je odpadel; pog. sonce gre dol zahaja, gor vzhaja; pa pojdi, če (že) ne gre drugače če misliš, da moraš oditi; star. po božiču gre dan gor postaja daljši; nižje pog. sladkor bo šel gor se bo podražil; žarg., šol. iti naprej obravnavati novo snov; izdelati razred in biti sposoben za prestop v višji razred; evfem. šlo je naprej imela je spontani splav; pog. šla bosta narazen razvezala se bosta; ekspr. pri hiši je takrat začelo iti navzdol družina, rodbina je začela gospodarsko, moralno, zdravstveno propadati; pog. s fantom gre navzdol moralno, zdravstveno postaja čedalje slabši; pog. iti z glasom navzdol začeti govoriti, peti z nižjim, navzgor začeti govoriti, peti z višjim glasom; pog. ko smo šli nazaj, smo ga spet srečali ko smo se vračali; star. mrzla jesen noter gre se približuje; star. po bliskovo mu gre sablja zamahuje s sabljo; iron. v tovarni je šlo vse preveč po domače ni bilo prave delovne discipline in odgovornosti; pog. lasje so mi šli pokonci, ko sem to poslušal občutil sem grozo, odpor; zgražal sem se; ekspr. s svojimi zahtevami gre predaleč preveč zahteva; star. glava mu bo šla proč obglavljen bo; pog. kolo rado gre se rado vrti, teče; pog. blago je šlo skupaj se je skrčilo, uskočilo; iron. ej, dragec, tako pa ne bo šlo izraža opozorilo, svarilo; ekspr. tesno mi gre za čas, s časom imam zelo malo časa (za kaj); ekspr. trda mi gre za denar primanjkuje mi denarja; žarg., igr. igralec je šel ven z adutom, s kraljem dal, položil adut, kralja, ko je bil na vrsti; ekspr. prvi dobiček ne gre v mošnjiček začetni (materialni) uspeh navadno ni zanesljiv, trajen; v tretje gre rado
    ♦     ekon. prispevki gredo v breme proračuna se plačujejo iz proračuna; voj. iti v strelcih premikati se drug ob drugem korakoma ali v teku z ročnim orožjem, pripravljenim za streljanje

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

izbóljšanje tudi zbóljšanje -a s (ọ̑) glagolnik od izboljšati: izboljšanje higienskih razmer / izboljšanje vremena / izboljšanje hrane z dodatki; izboljšanje zemljišč z namakanjem / kolektivno delo je vplivalo na izboljšanje otrokovega značaja / izboljšanje plače

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

izbóljšati -am in zbóljšati -am dov. (ọ̑) 
  1. 1. povzročiti, da kaj postane boljše: izboljšati cesto / izboljšati organizacijo dela; delovne, življenjske razmere so se izboljšale; izboljšati si gmotni položaj / vreme se bo izboljšalo / bolezen se je izboljšala
  2. 2. z dodajanjem česa povzročiti, da se poveča kakovost: izboljšati jed z dodatki / izboljšati kakovost izdelkov / izboljšati zemljišče z namakanjem, osuševanjem / izboljšati pisalni stroj izpopolniti
    // povzročiti, da kdo pridobi pozitivne lastnosti: nova družba ga je izboljšala / kolektivno delo je izboljšalo otrokov značaj
  3. 3. (količinsko) povečati: v tovarni so izboljšali proizvodnost za deset odstotkov; plače so se izboljšale
    ♦     šol. izboljšati učni uspeh doseči boljše ocene; šport. izboljšati čas preseči zadnji, najboljši rezultat pri hitrostnem športu; izboljšati rekord preseči dosedanji rekord

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

izbráti -bêrem dov., stil. izberó; izbrál (á é) 
  1. 1. v večji količini, množini stvari iste vrste odločiti se za kaj, navadno za najboljše, najprimernejše: izbrati darilo, knjige; izbrati blago za plašč, orodje za delo; dobro, slabo izbrati; izbrati po svojem okusu; izbirati in izbrati / izbrati ugoden čas za dopust; izbrati najboljšo možnost; izbrati si temo za referat; ekspr. slab poklic si je izbral ima poklic, ki ga v strokovnem, materialnem pogledu ne zadovoljuje
    // določiti, nameniti za kaj: komisija je izbrala kandidate; izbrati tekmovalno ekipo; izbrati koga za naslednika, predsednika; njo si je izbral za ženo / izbrati pesmi za antologijo
  2. 2. večjo količino stvari iste vrste ločiti po kakovosti; prebrati: izbrati fižol
    // odstraniti slabo zrnje, smeti od dobrega zrnja: izbrati riž / orehova jedrca bo treba še izbrati

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

izbrusíti in izbrúsiti -im tudi zbrusíti in zbrúsiti -im dov. (ī ú) 
  1. 1. narediti rezilo ostro: izbrusiti sekiro
  2. 2. z brusom obdelati predmet: izbrusiti kamen / zobozdravnik je izbrusil zob; pren. led in kamenje sta izbrusila pečino
  3. 3. knjiž. dati čemu bolj izdelano podobo: izbrusiti črtico, stil / izbrusiti okus občinstva; izbrusiti si čut za literarne vrednote / vojna je izbrusila značaj ljudi
  4. 4. z brušenjem izrabiti, uničiti: izbrusiti nož; kosa se počasi izbrusi / ekspr. na dolgi poti si je izbrusil čevlje
    ●     ekspr. preden boš vse opravil, si boš vse noge izbrusil si boš moral zelo prizadevati; ekspr. do kolen si bo izbrusil noge, samo da vam bo vrnil dolg zelo si bo prizadeval

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

izčŕpanje -a s (r̄) glagolnik od izčrpati: popolno izčrpanje zalog / tako delo vodi do telesnega izčrpanja izčrpanosti

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

izčrpávati -am nedov. (ȃ) 
  1. 1. s črpalko sesati, dobivati tekočino iz česa: izčrpavati vodo iz vodnjaka
  2. 2. jemati moč, slabiti: pretirano delo izčrpava; vročina izčrpava telo; duševno in telesno se izčrpavati / zemlja se zaradi tega še bolj izčrpava

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

izčrpljív -a -o prid. (ī í) 
  1. 1. ki se da izčrpati, izrabiti: izčrpljivi viri energije; pisateljevo delo ni do kraja izčrpljivo
  2. 2. izčrpavajoč: izčrpljivo delo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

izčrpováti -újem nedov. (á ȗ) izčrpavati: izčrpovati vodo iz vodnjaka / pretirano delo izčrpuje

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

izdája -e ž (ȃ) navadno s prilastkom  
  1. 1. tiskano delo, kot izide enkrat: izšla bo deseta izdaja romana; predgovor k prvi izdaji / pesniška zbirka v bibliofilski izdaji; knjiga v broširani izdaji; faksimilirana izdaja rokopisa Prešernovih Poezij; jubilejna, poljudna izdaja / večerna izdaja časopisa
    ♦     zal. avtorizirana, luksuzna izdaja
  2. 2. glagolnik od izdati:
    1. a) obsodili so ga zaradi izdaje; izdaja javke / izdaja uradne skrivnosti / izdaja domovine
    2. b) izdaja pesmi, pravopisa
    3. c) izdaja denarja, menice / izdaja znamk
    4. č) izdaja dovoljenja, odločbe / izdaja povelja / izdaja sodbe
    5. d) izdaja blaga iz skladišča

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

izdájati -am nedov. (ȃ) 
  1. 1. sporočati nasprotniku, sovražniku, kar kdo ve ali mu je zaupano, z namenom škodovati komu: kmalu so ugotovili, kdo izdaja; izdajati partizane, sovaščane / izdajati načrte, uradne skrivnosti
    // nav. ekspr. pripovedovati, sporočati sploh: izdajal je, kar ne bi bilo treba / izdajati čustva, misli
  2. 2. biti zunanja podoba, znamenje česa: njegove besede so izdajale bistrega duha; to pohištvo izdaja dober okus / glas ga je izdajal, da je razburjen
  3. 3. nav. ekspr. ne imeti do kakih vrednot odnosa, kakršen je v navadi: izdajati prijatelje / izdajati domovino, narod
    // nav. 3. os. prenehavati (zadovoljivo) opravljati svojo funkcijo: noge, živci ga izdajajo; vid ga izdaja / moči ga izdajajo, zato ne more opraviti vsega dela sam
  4. 4. delati, povzročati, da se kaj pojavi kot tiskano ali drugače razmnoženo delo: izdajati časopis, knjige / izdajati študije v tisku / izdajati gramofonske plošče
  5. 5. fin. dajati denar, vrednostne papirje ali vrednotnice v obtok, v promet: izdajati bankovce, denar; izdajati obveznice ljudskega posojila / izdajati znamke
  6. 6. s širokim pomenskim obsegom delati, da dobi kaj uradno veljavo: izdajati odločbe, predpise, zakone / izdajati diplome, spričevala; izdajati potrdila
  7. 7. delati, da gre kaj odkod z določenim namenom: izdajati blago iz skladišča; ob teh urah se izdajajo redni obroki hrane / priporočena pisma izdajajo pri tretjem okencu
  8. 8. trošiti, porabljati: za obleko preveč izdaja

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

izdáti1 -dám dov., 2. mn. izdáste in izdáte; izdál (á) 
  1. 1. sporočiti nasprotniku, sovražniku, kar kdo ve ali mu je zaupano, z namenom škodovati komu: okupator ga je zaprl, ker ga je nekdo izdal; čeprav so ga mučili, ni izdal; izdati partizane / izdati javko; izdati načrt, uradno skrivnost / publ. izdati načela neodvisnosti prekršiti
    // nav. ekspr. povedati, sporočiti sploh: svojega imena ne izdam; izdal je svojega prijatelja, da rad pije; lahko vam izdam, da sem govoril s predsednikom / izdati čustva, misli, skrivnost; niti z eno kretnjo se ni izdal
  2. 2. biti zunanja podoba, znamenje česa: kolobarji pod očmi so ga izdali, da je neprespan; rdečica jo je izdala, da ji je nerodno
  3. 3. nav. ekspr. ne imeti do kakih vrednot odnosa, kakršen je v navadi: s tem ravnanjem so izdali tovarištvo / izdati domovino, narod
    // nav. 3. os. prenehati (zadovoljivo) opravljati svojo funkcijo: vid ga je izdal; živci so ga izdali; ne zmore dolge poti, ker ga noge hitro izdajo / moči so ga izdale
  4. 4. narediti, povzročiti, da se kaj pojavi kot tiskano ali drugače razmnoženo delo: založba je izdala precej znanstvenih publikacij; izdati časopis, knjigo / izdati pesmi v almanahu; izdati slovar v petih delih / izdati skripta; nove prospekte so izdali v treh jezikih / izdati novo gramofonsko ploščo / kot del naslovne strani, kolofona izdala Slovenska akademija znanosti in umetnosti
  5. 5. fin. dati denar, vrednostne papirje ali vrednotnice v obtok, v promet: izdati bankovce, denar; izdati obveznice ljudskega posojila / izdati znamke
  6. 6. s širokim pomenskim obsegom napraviti, da dobi kaj uradno veljavo: izdati dovoljenje, odločbo, zakon / izdati diplomo, spričevalo; izdati potrdilo / izdati račun v triplikatu / publ. izdati prepoved prepovedati
    ♦     jur. izdati sodbo; izdati tiralico za kom
  7. 7. napraviti, da gre kaj odkod z določenim namenom: izdati blago iz skladišča / izdati zdravila na recept
  8. 8. potrošiti, porabiti: za hišo je izdal že veliko denarja; za hrano izda skoraj vso plačo
    ●     ekspr. vsak dinar trikrat obrne, preden ga izda veliko premišlja, preden se odloči za nakup; je varčen

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

izglédati -am tudi zglédati -am nedov., izgléj in izglèj izgléjte, stil. izglédi izglédite, tudi zgléj in zglèj zgléjte, stil. zglédi zglédite (ẹ́ ẹ̑) pog. delati, ustvarjati videz, vtis česa: izgleda bolan; dobro, slabo izgledati; nisem tako star, kakor izgledam / v tej obleki izgleda kot pustna šema je (videti)
// fant izgleda pameten in pošten se zdi; cesta izgleda ožja, kot je v resnici / z oslabljenim pomenom: v resnici izgleda to precej drugače je; organizacija dela bi izgledala približno tako bi bila taka; kako pa izgledaš kakšen pa si
// brezoseb. kazati, zdeti se: izgleda, da bo lepo vreme; izgleda, kakor da je to potovanje brez cilja; za resno delo, kot izgleda, ni

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

izgúba tudi zgúba -e ž (ȗ) 
  1. 1. primanjkljaj izkupička glede na stroške ali prodajne cene glede na nakupno: izguba se je zmanjšala; podjetje ima pri proizvodnji novega artikla izgubo; bilanca izkazuje izgubo; sredstva za kritje izgube / prodajati v izgubo; ekspr. hišo je prodal v čisto izgubo; pri reji živine je bil na izgubi je imel izgubo; pog. so v izgubi, pa vendar dajejo plače; delati, poslovati z izgubo
    // škoda, ki izvira iz česa: zaradi slabo izrabljenih strojev ima tovarna izgubo; milijon izgube
  2. 2. glagolnik od izgubiti:
    1. a) prijaviti izgubo dokumentov
    2. b) izguba staršev jo je močno prizadela / vljudnostna fraza ob smrti iskreno sožalje ob bridki izgubi
    3. c) izguba las; izguba imetja / izguba kalcija pri vretju mleka
    4. č) izguba barve; izguba časti
    5. d) izguba roke; izguba sluha, vida; izguba spomina / izguba krvi
    6. e) izguba časa / izguba pravic / izguba čina
  3. 3. kar je izgubljeno: izgube obdelovalnih površin zaradi zazidave; energijske, toplotne izgube / sovražnik je imel velike izgube; publ. oceniti vojne izgube v ljudeh in materialu
  4. 4. ekspr., v povedni rabi izraža nepomembnost, nekoristnost česa: delo, poštenost, ljubezen — vse to je bilo po njegovem mnenju izguba; televizija je sama izguba / tvoje govorjenje je le izguba časa
    ●     pog., ekspr. ne poznate ga, samo izgubo imam z njim neprijetnosti, težave; publ. četa je izšla iz boja brez izgub vsi so ostali živi; iti v izgubo marsikaj je šlo v izgubo se je izgubilo; se ni koristno porabilo; pri kuhanju gredo vitamini v izgubo se uničijo; ekspr. nalival je tako previdno, da ni šla niti kapljica v izgubo se ni razlila
    ♦     agr. klavna izguba izguba teže živali pri zakolu; ekon. planska izguba predvidena s planom; elektr. dielektrične izgube v toploto spremenjena energija v dielektriku; lingv. izguba dvojine; šah. izguba figure, partije; prim. zguba

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

izgúbljati -am tudi zgúbljati -am nedov. (ú) 
  1. 1. nehote, nepričakovano prihajati v položaj, ko se ne ve, kje določena stvar je: otroci izgubljajo kape, rokavice / izgubljati sled
  2. 2. s širokim pomenskim obsegom postajati revnejši za
    1. a) kako stvar: izgubljati dlako, lase, perje / med izgublja med zorenjem odvečno vodo
    2. b) kako lastnost: izgubljati bistrost, lesk, ostrino, popolnost; izgubljati moč, pomen, veljavo; kosti starega človeka izgubljajo prožnost; denar izgublja vrednost, neprav. na vrednosti / izgubljati veselje do dela / sonce že izgublja svojo moč; običaji izgubljajo prvotni značaj
    3. c) kak telesni organ ali njegovo delovanje: izgubljati vid; izgubljati kri krvaveti
      // izgubljati telesno težo hujšati; izgubljati zavest
    4. č) kaj, s čimer kdo razpolaga: izgubljati čas s čakanjem / izgubljati oblast
  3. 3. z oslabljenim pomenom z neuspehom končevati določene procese, v katerih nastopata navadno dve nasprotni strani: naši igralci izgubljajo; jezi ga, da vedno izgublja; izgubljati na dirkah, pri igri; pren., publ. premog izgublja bitko z nafto
    ●     ekspr. zadnje čase samo še izgubljam moje delo ni cenjeno; nimam več ugleda; ekspr. ne izgubljajva več besed o tem ne govoriva več o tem; ekspr. s tem ne bom izgubljal časa se ne bom ukvarjal; ekspr. nikar ne izgubljaj glave ostani priseben; žarg., šport. naše moštvo izgublja korak z vodečim moštvom zaostaja za njim; ekspr. ne izgubljaj poguma bodi, ostani pogumen; ekspr. izgubljati tla pod nogami ne biti več prepričan o pravilnosti svojega ravnanja; imeti ogrožen (družbeni) položaj; žarg. letalo izgublja višino leteč se hitro približuje zemlji; ekspr. za vsako malenkost izgublja živce se razburja; publ. izgubljati iz vida pravo poslanstvo kulture ne upoštevati, zanemarjati; publ. ljudje izgubljajo izpred oči tisto, kar je bistveno ne mislijo, pozabljajo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

izíd -a m (ȋ) 
  1. 1. dejstvo, da je tiskano delo dano v prodajo: napovedati izid knjige / čas, kraj izida / ob izidu knjige so priredili tiskovno konferenco; roman je bil že pred izidom razprodan
  2. 2. navadno s prilastkom kar predstavlja posledico kakega dejanja, poteka: napeto čakati (na) izid tekmovanja; neodločen izid dvoboja; srečen izid bolezni; izid glasovanja, volitev / prometna nesreča s smrtnim izidom / v športni prilogi so bili objavljeni najboljši izidi sezone; izid zadnjega kola rezultati; redko usoden izid vojne konec
  3. 3. redko izhod, rešitev: to je zdaj edino mogoč izid; izid iz krize

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

izíti -ídem dov., izšèl izšlà izšlò tudi izšló (í) 
  1. 1. pojaviti se v tiskani obliki: delo je izšlo pri Cankarjevi založbi; učbeniki izidejo še pred začetkom leta / v čast svetovnega prvenstva so izšle tri znamke / žarg., tisk. jutri izidemo na osmih straneh časopis bo imel, obsegal osem strani
    // biti objavljen: najboljše pesmi so izšle v almanahu; recenzija filma je izšla v dnevniku
  2. 2. imeti osnovo, izhodišče: ti umetniki so izšli iz impresionizma / iz te družine je izšlo precej izobražencev; vse življenje je posvetil narodu, iz katerega je izšel / iz njegove šole je izšlo veliko dobrih igralcev / publ. iniciativa za to naj bi izšla od gospodarskih organizacij iniciativo naj bi dale gospodarske organizacije
  3. 3. zastar. iti ven, oditi: obrnil se je proti durim in izšel; namignil mu je, naj izide
  4. 4. zastar. vziti: luna, sonce izide
    ●     publ. iz boja so izšli živi v boju so ostali živi; publ. iz borbe je izšel kot zmagovalec je zmagal; publ. partizanska vojska je izšla iz ofenzive moralno in organizacijsko močnejša je postala moralno in organizacijsko močnejša

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

izjalovíti se -ím se dov., izjalóvil se (ī í) ne dati (pričakovanega) uspeha, rezultata: načrt, napad se izjalovi; vsi poskusi za izboljšanje razmer so se izjalovili; to prizadevanje se ne sme izjaloviti / zastar. nepričakovan dogodek je izjalovil prejšnji načrt preprečil, onemogočil

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

izjávljati -am nedov. (á) javno izražati svoje mnenje, navadno o pomembnem vprašanju: vsi so izjavljali, da so ti pogovori odločilni / dov. izjavljam, da o tem nič ne vem
// javno izražati svojo odločitev, navadno o pomembnem vprašanju: delegati so slovesno izjavljali, da bodo svoje delo vestno opravljali / dov.: izjavljam, da odstopam; to izjavljam z lastnoročnim podpisom

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

izjémnost -i ž (ẹ̑) lastnost, značilnost izjemnega: izjemnost položaja, primera / poudariti želi svojo izjemnost / knjiž. kljub tem izjemnostim je publika delo navdušeno sprejela

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

izkázati tudi izkazáti -kážem tudi skázati tudi skazáti skážem dov. (á á á) 
  1. 1. napraviti, da postanejo namensko, sistematično zbrani podatki o čem znani: izkazati dohodke in izdatke; izkazati uspeh učencev v letnem poročilu / izkazati izgubo
  2. 2. publ. imeti, doseči: nekatere panoge gospodarstva so izkazale velike izvozne uspehe; podjetje je izkazalo precej večji promet kot lani
  3. 3. z oslabljenim pomenom, navadno z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: izkazati komu ljubezen, pomoč, spoštovanje / izkazali so mu zadnjo čast pri pogrebu
    // izkazati komu dobroto

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

izkljúčen -čna -o prid. (ȗ) 
  1. 1. publ. ki je omejen samo na navedeno; edini: kmet je bil takrat skoraj izključni nosilec slovenstva v deželi; to je bila pravzaprav izključna vrsta drame pri nas
  2. 2. ki pripada samo enemu: pridobiti si izključno pravico za izdajanje / to je njegova izključna last
    ●     publ. izključni modeli ekskluzivni; publ. sodobna umetnost je precej izključna se težko razume, dojame
    ♦     jur. izključni rok rok, ki se ne sme podaljšati

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

izkristalizírati -am tudi skristalizírati -am dov. (ȋ) kem., min. povzročiti, da preide kaj v kristalno obliko: izkristalizirati laktozo; sol se izkristalizira; izkristalizirati se v grobih kristalih

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

izlóžek -žka m (ọ̑)
količina česa, kar je izdelano, narejeno z ročnim, strojnim, umskim delom; output: osnovni izložek; Pomembno je dodajanje vrednosti z vodenjem, kar pomeni, da bi morali biti izložki vodje vedno večji kot vložki v njegovo delo E (↑)izložíti

Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

izména -e ž (ẹ̑) 
  1. 1. navadno s prilastkom časovno sklenjen del delovnega procesa, ki se ponavlja po ustaljenem redu na določenem delovnem mestu: stroj, ki dela samo v eni delovni izmeni, je premalo izkoriščen / delo v nočni izmeni; zaradi velikega števila učencev so uvedli tretjo izmeno; vodja izmene uslužbenec, ki vodi in nadzoruje delo v določeni izmeni
    // delati v izmenah; pouk poteka v izmenah
    // časovno sklenjen del kake celote: naši brigadirji bodo delali v drugi izmeni; zdravilišče lahko sprejme v vsaki mesečni izmeni po dvesto otrok
  2. 2. navadno s prilastkom skupina delavcev, ki dela v takem časovno sklenjenem delu delovnega procesa: naša izmena dela drugi teden dopoldne / čez en mesec bo te brigadirje zamenjala nova izmena

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

izméničen -čna -o prid. (ẹ̄) ki se medsebojno menjava v zaporedju: ozebline je pregnal z izmeničnimi kopelmi v mrzli in vroči vodi; izmenično premikanje rok in nog; izmenično upadanje in naraščanje morske gladine / izmenični delovni čas delovni čas, ki se glede na del dneva periodično menjava; iskati žensko za izmenično pomoč v gospodinjstvu; izmenično delo delo v izmenah
♦ agr. izmenična rodnost rodnost vsako drugo, tretje leto; elektr. izmenični generator generator za proizvajanje izmenične električne napetosti; izmenični motor motor na izmenični tok; izmenični tok tok, katerega smer se periodično spreminja; izmenična napetost napetost, katere smer se periodično spreminja; geom. izmenična kota kota na različnih straneh prečnice dveh premic, med katerima je prvi na eni strani prve premice, drugi pa na drugi strani druge premice; šol. izmenični pouk pouk istih učencev, ki se glede na del dneva periodično menjava

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

izmózgati -am dov. (ọ̑) ekspr.  
  1. 1. izčrpati, oslabiti: neprestano delo jo je izmozgalo; razvratno življenje mu je izmozgalo moči / izmozgati zemljo
  2. 2. izrabiti, izkoristiti: tak oderuh te bo že izmozgal
  3. 3. z vztrajnim, vsiljivim prigovarjanjem priti do česa: bo že izmozgal denar iz vas

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

iznajdítelj -a m (ȋ) kdor kaj iznajde: to je delo genialnega iznajditelja; iznajditelj parnega stroja

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

izniansírati -am tudi zniansírati -am dov. (ȋ) knjiž. izdelati v vseh odtenkih, zlasti umetniško delo: violinist je izniansiral vsako frazo do podrobnosti

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

izobráziti -im dov. (ā ȃ) 
  1. 1. načrtno razviti sposobnosti in seznaniti z dosežki različnih področij človekove dejavnosti: izobrazil je cele generacije; izobrazil se je v šoli in z branjem; glasbeno se izobraziti
  2. 2. star. razviti, kultivirati: izobraziti jezik
  3. 3. zastar. izoblikovati, napraviti: jame so bile take, kot bi jih bila izobrazila človeška roka

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

izobráženec -nca m (ȃ) kdor opravlja umsko delo ali je z izobrazbo usposobljen zanj: to knjigo bi moral poznati vsak izobraženec; jezik, sloj izobražencev; kmetje in izobraženci

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

izobráženka -e ž (ȃ) ženska, ki opravlja umsko delo ali je z izobrazbo usposobljena zanj: zbrale so se izobraženke in predstavnice različnih slojev

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

izolíren -rna -o prid. (ȋ) s katerim se izolira: izolirna obloga; pred visoko temperaturo ga je varovala posebna izolirna plast v obleki; izolirna snov / izolirni postopek; izolirna lepenka tanek ploščat izdelek, navadno lepenka, prepojen, premazan z bitumenom ali katranom
♦ elektr. izolirni trak trak za izoliranje zlasti spojev (električnih) vodnikov; izolirna cev cev za električno napeljavo; izolirne klešče klešče z ustrezno izolacijo za delo pri napravah, ki so pod napetostjo; izolirne rokavice rokavice za delo pri napravah, ki so pod napetostjo; izolirno olje; med. izolirna soba soba za izolacijo bolnikov z nalezljivo boleznijo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

izpís -a m (ȋ) 
  1. 1. glagolnik od izpisati: izpis neznanih besed / izpis iz šole
  2. 2. odlomek, podatek, namensko prepisan iz teksta: delati izpise; povečati gradivo za slovar z izpisi iz časopisov in strokovne literature / delo pozna le po izpisih povzetkih
    ●     izpis iz rojstne matične knjige izpisek iz rojstne matične knjige
    ♦     lingv. popolni izpis besedila pri katerem je vsaka beseda izpisana tolikokrat, kolikorkrat se pojavi

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

izpíti -píjem tudi spíti spíjem dov. (í) 
  1. 1. s pitjem zaužiti vso tekočino: vina niso izpili, čeprav so ga plačali; izpij, potem greva na pot; pren. izpiti ljubezen
    // s pitjem zaužiti sploh: izpiti požirek vina; izpiti polno skodelico mleka brez oddiha / izpiti na čast z izpitjem kozarca alkoholne pijače počastiti koga, na zdravje z izpitjem kozarca alkoholne pijače zaželeti komu srečo, zdravje
  2. 2. s pitjem napraviti, da v čem ni več določene tekočine: ta žival žrtvi pregrizne vrat in ji izpije kri / izpiti kozarec; pren., pesn. žalost mu je izpila vse moči
    ●     izpiti kozarec na dušek, v dušku ne da bi se vmes oddahnil
    // knjiž. posušiti, izsušiti: sonce je izpilo meglo / suša je izpila studenec
    // ekspr. izčrpati, oslabiti: delo ga je izpilo / bolezen je izpila njegova lica

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

izpodjédati -am tudi spodjédati -am nedov. (ẹ́) 
  1. 1. z jedenjem, grizenjem od spodaj delati škodo, uničevati: črv izpodjeda korenine
    ●     ekspr. delo v rudniku mu izpodjeda zdravje kvari, uničuje
  2. 2. s trajnim, močnim tokom od spodaj odstranjevati: voda izpodjeda breg
  3. 3. ekspr. s prikritim, zahrbtnim delovanjem povzročati komu škodo: v službi ga izpodjedajo; izpodjedati drug drugega / izpodjedati komu ugled

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

izpodkopávati -am tudi spodkopávati -am nedov. (ȃ) 
  1. 1. s kopanjem od spodaj kvariti, uničevati: izpodkopavati drevje, temelje hiše / voda izpodkopava bregove; pren., ekspr. izpodkopavati temelje države
    ●     ekspr. nočno delo mu izpodkopava zdravje kvari, uničuje
  2. 2. ekspr. s prikritim, zahrbtnim delovanjem zmanjševati pomen ali preprečevati obstoj česa: izpodkopavati komu avtoriteto, ugled; izpodkopavati oblast; izpodkopavati vero v resnico

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

izpodkopováti -újem tudi spodkopováti -újem nedov. (á ȗ) izpodkopavati: izpodkopovati korenine / delo v cinkarni mu izpodkopuje zdravje / izpodkopovati zaupanje ljudi

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

izpodrezováti -újem in spodrezováti -újem nedov. (á ȗ) 
  1. 1. z rezanjem od spodaj kvariti, uničevati: izpodrezovati korenine; izpodrezovati osat; pren., ekspr. izpodrezovati korenine družine
    ♦     čeb. izpodrezovati satje z odstranjevanjem dela satja povečevati prostor v panju
  2. 2. ekspr. s prikritim, zahrbtnim delovanjem zmanjševati pomen ali preprečevati obstoj česa: izpodrezovati možnosti za razvoj; z neobjektivnim poročanjem izpodrezovati znanstveno delo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

izpolníti in izpólniti -im tudi spolníti in spólniti -im [u̯n] dov. (ī ọ́) 
  1. 1. napraviti, da kaj obljubljenega, napovedanega postane stvarnost, dejstvo: on zmeraj obljublja, pa nikoli nič ne izpolni / svoje grožnje ni izpolnil; izpolniti besedo, obljubo / izpolniti komu prošnjo ugodno rešiti; to željo ti lahko izpolnim; želja se ji ni izpolnila
    // napraviti, da kaj zahtevanega, obvezujočega postane stvarnost, dejstvo: izpolniti dolžnost, povelje, ukaz; izpolniti očetovo voljo / izpolniti normo / stoodstotno izpolniti načrt uresničiti, izvesti, izpeljati
    // armada je častno izpolnila težavno nalogo opravila
    // vseh naročil ne morem izpolniti v tako kratkem roku
    ●     publ. kandidat ni izpolnil vseh pogojev ni imel kvalitet, ki se zahtevajo, pričakujejo; publ. kongres je izpolnil vsa pričakovanja uspeh kongresa je bil zelo velik
    ♦     šol. izpolniti šolsko obveznost končati osem let šolanja v osnovni šoli
  2. 2. vpisati zahtevane podatke, navadno na določena mesta: izpolniti prijavnico / izpolniti obrazec v treh izvodih; izpolniti položnico s tiskanimi črkami, pisalnim strojem / izpolniti rubriko
  3. 3. napraviti, da prostor ni več prazen: prazno steno je izpolnil s knjižnimi policami / nova knjiga bo izpolnila vrzel v umetnostni publicistiki / izpolniti izpraznjeno delovno mesto zasesti ga; pren. samo delo in glasba ne moreta izpolniti življenja
  4. 4. živeti do določene dobe: pesnik je izpolnil šestdeset let

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

izprosíti -prósim tudi sprosíti sprósim dov., izpróšen tudi spróšen (ī ọ́) 
  1. 1. s prošnjami priti do česa: hrano so izprosili pri sosedih; izprosila je, da so vzeli sina na delo; za nekaj dni si je izprosil dopust
    // rel. s prošnjami, molitvijo priti do česa: izprositi milost, nebesa, srečo / Mati božja naj mu izprosi zdravje
  2. 2. redko pregovoriti, prepričati: očeta ne bo mogoče izprositi
    ●     nar. belokranjsko izprositi (si) dekle dobiti soglasje, privoljenje pri snubljenju, zasnubiti

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

izrázen -zna -o prid. (ā) 
  1. 1. nanašajoč se na izraz, izražanje:
    1. a) raziskovanje slovenskega izraznega fonda; vsebinska in izrazna razčlenitev pesmi
    2. b) za impresionista je barva izrazni element; izrazne kretnje / izrazna moč, ohlapnost, sposobnost / filmska, glasbena, gledališka, pesniška izrazna sredstva
      ♦       anat. izrazne mišice obrazne mišice, s premikanjem katerih se izražajo čustva, razpoloženje; kor. izrazni ples ples, ki izraža čustva, razpoloženje
  2. 2. redko ki se da izraziti; izrazljiv: količina mora biti številčno izrazna

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

izsesáti -ám [səs in ses] dov. (á ȃ) 
  1. 1. s sesanjem spraviti iz česa: izsesati kri iz rane; izsesati sok iz limone / izsesati prah; s črpalko izsesati zrak
  2. 2. s sesanjem napraviti, da v čem ni več določene tekočine: tele je dobro izsesalo vime; izsesati limono / izsesati rano / pajek izsesa svojo žrtev
    // ekspr. izčrpati, oslabiti: delo v rudniku ga je izsesalo; skrbi za otroke so ji izsesale zdravje
  3. 3. ekspr. izrabiti, izkoristiti: ta oderuh ga bo izsesal; delavce je izsesal do poslednje kaplje krvi
    ●     ekspr. ali naj podatke iz prsta izsesam si jih izmislim; ekspr. to je izsesal iz prsta to je izmišljeno, neresnično, neutemeljeno

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

izsesávati -am [səs in ses] nedov. (ȃ) 
  1. 1. s sesanjem spravljati iz česa: izsesavati kri iz rane; izsesavati prah; izsesavati zrak
  2. 2. s sesanjem čistiti: izsesavati oblazinjeno pohištvo
    // nav. ekspr. izčrpavati, slabiti: težko delo ga izsesava / bela omela izsesava gostitelja
  3. 3. ekspr. izrabljati, izkoriščati: oderuhi so izsesavali kmete

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

izsledoválen -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na izsledovanje: izsledovalni dar / izsledovalno delo geologov

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

izšólati -am dov. (ọ̑) 
  1. 1. omogočiti komu, da konča šolo, študij: mati je sama izšolala štiri otroke; podjetje je izšolalo precej delavcev
  2. 2. s šolanjem usposobiti koga za opravljanje določenega poklica: izšolati za akademske poklice / izšolati lovskega psa / njega je izšolalo trdo delo in ne šole
  3. 3. z vajo napraviti kaj bolj sposobno: izšolati svoj okus; posluh se da izšolati / izšolati pevski glas

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

izúriti -im dov. (ȗ ȗ) z vajo, ponavljanjem usposobiti koga za določeno delo: izuriti pilote; izuriti vojake v bojevanju / izuriti konja za jahanje / lovec je z leti tako izuril uho, da je razpoznal vsako žival

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

Prikazanih je prvih 500 zadetkov od skupno 2401 zadetkov.