dẹvę̑r, -rja, m. 1) der Mannesbruder (d. je ženi možev brat), Meg., Rihenberk, Ben.-Erj. (Torb.); Erodias zakon prelomi s svojim deverjem, Dalm.; dẹ́ver, gen. dẹ́vera, Mur., Cig., Met., BlKr.; — 2) dẹ́ver, der Beistand und Zeuge der Braut, Mur., C., vzhŠt., BlKr.

PLETERŠNIK, Maks, Slovensko-nemški slovar, www.fran.si, dostop 29. 6. 2024.