Slovar slovenskega knjižnega jezika

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 7. 2024.

díhanje -a s (í) glagolnik od dihati: slišati je bilo težko dihanje; enakomerno, hropeče, pravilno dihanje; dihanje skozi nos, usta / dihanje rastlin / tkanina naj ne ovira dihanja kože stika kože z zrakom; dihanje lesa, usnja prepuščanje zraka in vlage
♦ biol. celično ali notranje dihanje razgrajevanje glukoze v celici s prostim kisikom, pri čemer se sprošča energija; med. globoko dihanje; prsno dihanje pri katerem se širi in oži prsni koš; trebušno dihanje pri katerem se širi in krči trebušna prepona; umetno dihanje umetno dovajanje zraka v pljuča
umiríti -ím dov., umíril (ī í) 
  1. 1. narediti, povzročiti, da se kaj (skoraj) ne giblje, premika: umiriti gugalnico, nihalo
    // narediti, povzročiti, da kaj poteka brez motenj: umiriti tek kolesa / umiriti dihanje
  2. 2. s svojim delovanjem, vplivom doseči, da kdo postane miren: znala ga je umiriti / umiriti splašeno žival / umiriti množico; umiriti razigrane otroke / umiriti svojo jezo; umiriti si vest
  3. 3. s svojim delovanjem, vplivom doseči, da kdo nima, ne kaže več odklonilnega odnosa do koga; pomiriti: umiriti sprte sosede / umiriti nasprotnike
  4. 4. povzročiti stanje brez notranje napetosti, vznemirjenosti: branje ga umiri; njen smeh ga je umiril; ekspr. pesem ji je umirila srce
    // povzročiti, da postane kaj manj intenzivno, manj izrazito: zdravila, ki umirijo kašelj; krč se je umiril / po obkladku se je bolečina umirila
globòk -ôka -o prid., glóblji tudi globokéjši stil. globóčji (ȍ ó) 
  1. 1. ki ima v navpični smeri navzdol razmeroma veliko razsežnost: globok prepad; globok vodnjak; ozka, globoka dolina; jama je globoka / obleka z globokim izrezom; globok žep / zapadel je globok sneg; globoka in deroča voda / globoki krožnik; globoki otroški voziček / stopnice so bile zelo strme in globoke; pren., ekspr. prepad med nama je vsak dan globlji; v najglobljih globočinah spomina
    // ki je v navpični smeri navzdol razmeroma zelo oddaljen od površine: drevo ima globoke korenine; dno reke je globoko
    // z izrazom količine ki izraža razsežnost v navpični smeri navzdol: jarek je globok dva metra; izkopali so vodnjak, globok dvajset metrov
  2. 2. ki ima v vodoravni smeri v notranjost razmeroma veliko razsežnost: obraz z globokimi brazdami; globoka zareza na deblu; rana na nogi je globoka / krilo ima globoke gube
    // ki je v vodoravni smeri v notranjost razmeroma zelo oddaljen od začetka: zavili so v globlji gozd / bolečina še v globoki noči ne preneha; bili smo že v globoki zimi
    // z izrazom količine ki izraža razsežnost v vodoravni smeri v notranjost: izložba je globoka dva metra
  3. 3. ki ima zamolkel, nizek zven: globok glas, smeh; govoril je z globokim basom; zateglo, globoko tuljenje
  4. 4. sposoben močno občutiti, doživeti: kot slikar je globlji in učinkovitejši; globok človek, mislec
    // ki odkriva bistvo stvari: pretresle so ga globoke besede; globoka misel, modrost / globoka življenjska resnica
    // ki zadeva bistvo: besede so imele globok pomen; globlji socialni proces; najglobljega smisla ni dojel; lotil se je globlje analize dela; globoka kriza sistema; globoke spremembe v gospodarstvu / za to imam tudi globlje razloge
  5. 5. ki se pojavlja v visoki stopnji: čutiti globok odpor, strah; to je napravilo nanj globok vtis; globoka ljubezen; gojiti globoke simpatije; najgloblja žalost / po mojem globokem prepričanju ne ravnaš prav; z globokim spoštovanjem govori o njem
    // ki se izraža v veliki meri, popolnosti: globok mir, molk; globoka skrivnost; vsenaokrog je vladala globoka tišina / ležal je v globoki nezavesti; prebudili so ga iz globokega spanja
    ●     doživeti globoko starost dolgo živeti; globoke oči izrazite; sugestivne
    ♦     agr. globoko oranje oranje v globino od 25 do 35 cm; globoko zmrzovanje zamrzovanje živil na temperaturo od —45° do —50°C; med. globoko dihanje dihanje ob delovanju prsnih in trebušnih mišic; tisk. globoki tisk tiskanje iz izdolbenih delov tiskovne plošče ali valja
plítev -tva -o prid., plítvejši (í) 
  1. 1. ki ima v navpični smeri navzdol razmeroma majhno razsežnost: plitev jarek; plitva dolina; izkopati plitvo jamo; plitva posoda / obleka s plitvim izrezom; plitev žep / po plitvem snegu so prišli do koče; plitva voda; ob obali je morje plitvejše / plitvi krožnik
    // ki je v navpični smeri navzdol razmeroma malo oddaljen od površine: bukev ima plitve korenine; dno reke je plitvo
  2. 2. ki ima v vodoravni smeri v notranjost razmeroma majhno razsežnost: s plitvimi zarezami je označil deblo; rana je plitva / krilo ima dve plitvi gubi
    // ki je v vodoravni smeri v notranjost razmeroma zelo malo oddaljen od začetka: plitev trg; ta izložba je plitva
  3. 3. ki ni sposoben močno občutiti, doživeti: plitev človek; sam sebi se je zdel plitev
    // ekspr. vsebinsko prazen: plitve besede; plitva literatura
    // ekspr. ki se ne pojavlja v visoki stopnji: plitvo čustvo; plitvo veselje
    ●     ekspr. otrok ima plitev spanec rahel; plitev žep ekspr. ta človek ima plitev žep malo denarja; publ. počitnice za plitev žep poceni
    ♦     agr. plitvo obdelovanje obdelovanje, pri katerem je obdelana plast nizka; plitvo oranje oranje v globino od 10 do 15 cm; med. plitvo dihanje dihanje ob delovanju prsnih mišic; meteor. plitvo področje nizkega zračnega pritiska področje, kjer je pritisk nekoliko nižji od normalnega; um. plitvi relief ploski relief
smŕt -i ž (ȓ) 
  1. 1. prenehanje življenja, življenjskih procesov: izguba krvi je povzročila smrt; nesreča se je končala s smrtjo; lahka, naravna, navidezna, težka smrt; ugotoviti vzrok smrti / do smrti pretepsti
    // stanje, ko prenehajo življenjski procesi: smrt je nastopila zaradi bolezni, starosti, zastrupitve; zdravnik je ugotovil smrt; znaki smrti
    // konec življenja: bil ji je zvest do smrti; ekspr. človek se do smrti uči vse življenje; vznes. hvaležen ti bom do smrti
  2. 2. dejstvo, da kdo umre: očetova smrt ga je zelo prizadela; bati se smrti; bili so krivi njegove smrti; rešiti koga smrti; ekspr. za las uiti smrti; obletnica prijateljeve smrti; pozabil je na to kot na svojo smrt popolnoma
    // pasti junaške smrti; publ. umreti nasilne smrti umreti zaradi (posledic) nasilnega dejanja, uboja
  3. 3. okostnjak s koso, ki pooseblja to dejstvo: ob postelji je stala smrt; če bi srečal samo smrt, me ne bi bilo tako strah; pesn. bela smrt; bled, suh kot smrt
  4. 4. podoba mrtvaške glave s prekrižanima kostema kot opozorilo na smrtno nevarnost: narisati na nalepko smrt; označiti strup s smrtjo
  5. 5. ekspr., v povedni rabi kar je za koga
    1. a) škodljivo, uničevalno: alkohol je zanj smrt / sonce je smrt za njene bolne oči
    2. b) neprijetno, mučno: zgodnje vstajanje je zanje smrt; življenje v mestu je smrt za kmečkega človeka / mlečne jedi so zame smrt nimam jih rad, zelo nerad jih jem
      // v prislovni rabi smrt je poslušati tako govorjenje
  6. 6. ekspr., v prislovni rabi, navadno v zvezi na smrt zelo, močno: na smrt se bojim; na smrt se dolgočasi; na smrt se prestrašiti; na smrt utrujen, zaljubljen / potovanje nas je utrudilo do smrti
    ●     ekspr. smrt mu je že za petami kmalu bo umrl; ekspr. vse nas čaka smrt vsi bomo umrli; vznes. smrt mu je izvila pero iz rok pesnil, pisateljeval je do smrti; evfem. zdaj ga je smrt odrešila po hudem trpljenju je umrl; ekspr. v hiši se je oglasila smrt nekdo v hiši je umrl; ekspr. smrt ga je pobrala umrl je; ekspr. smrt ga je že večkrat potipala že večkrat je bil zelo bolan, v smrtni nevarnosti; ekspr. pri pisanju spominov ga je prehitela smrt umrl je, preden jih je napisal, dokončal; ekspr. zavedali so se, da preži nanje smrt da so v smrtni nevarnosti; ekspr. gledati smrti v obraz biti v smrtni nevarnosti; ekspr. ta živalska vrsta je obsojena na smrt bo izumrla; ekspr. njega bi bilo treba poslati po smrt je zelo počasen; ekspr. iti v smrt za domovino umreti; vznes. med delom, sredi velikih načrtov je omahnil v smrt je umrl; ekspr. pognati, poslati koga v smrt povzročiti njegovo smrt, usmrtiti ga; boriti se s smrtjo biti v agoniji, umirati; ekspr. igrati se s smrtjo lahkomiselno, neprevidno izpostavljati se nevarnosti, smrti; publ. plazovi v gorah grozijo z belo smrtjo s smrtjo v snegu; star. črna smrt kuga; slabš. tak je kot konjska smrt zelo suh, slaboten; zelo grd, neprikupen; publ. divji valovi so jim grozili z mokro smrtjo s smrtjo v vodi; nar. pasja smrt strupena rastlina z deljenimi listi in somernimi cveti v socvetju; preobjeda; knjiž. priti v objem smrti umreti; pog. bil je na smrt bolan tako, da so pričakovali, da bo umrl; Smrt fašizmu — svobodo narodu med narodnoosvobodilnim bojem in prva leta po 1945 pozdrav udeležencev narodnoosvobodilnega boja; zaključek uradnih dopisov; preg. dolga bolezen, gotova smrt; preg. dosti psov je zajčja smrt dosti sovražnikov vsakogar ugonobi
    ♦     agr. na smrt obrezana trta trta, ki se ji pri obrezovanju pustijo samo šparoni; med. (biološka) smrt stanje, ko preneha spontano dihanje, delovanje možganov, srca in oživljenje ni več mogoče; blaga smrt pospešitev smrti iz usmiljenja; evtanazija; klinična smrt stanje, ko preneha dihanje, oživljenje pa je še mogoče; rel. mučeniška smrt vdano sprejeta nasilna smrt zaradi vere ali verskih, nravnih načel; šport. spirala smrti lik umetnostnega drsanja v parih, pri katerem drsalka, zelo nagnjena nazaj, drsa v velikem loku na eni nogi okoli drsalca, ki jo drži za roko; smrtni zavoj
ústa úst s mn. (ú ū) 
  1. 1. odprtina na spodnjem delu obraza za sprejemanje hrane in za govorjenje: odpreti, zapreti usta; vzeti cigareto iz ust; obrisati se okrog ust; nesti kozarec k ustom; dati robček, roko na usta; nastaviti steklenico, trobento na usta; nesti žlico v usta; od začudenja imeti odprta usta; usta s tankimi ustnicami; gube okrog ust
    // odprtina na glavi živali za sprejemanje hrane: krokodil lahko zelo odpre usta; usta polža, ribe
  2. 2. del obraza okrog te odprtine: kremžiti, šobiti usta; smeh mu je izginil z ust / usta so se mu nabrala v nasmešek / kisli, trpki sadeži vlečejo usta skupaj
    // ustnice: poljubiti na usta; bleda, rdeča usta / položiti prst na usta dati kazalec prečno na ustnice kot znamenje, naj se molči; udariti koga po ustih
  3. 3. votlina za to odprtino: moleti jezik iz ust; iz ust mu zaudarja; imeti grižljaj v ustih / ne govori s polnimi usti / iz ust mu prihajajo nerazločni glasovi / imeti grenka, suha usta
  4. 4. ekspr. ta odprtina, votlina kot govorilni organ: slavčka z usti ni mogoče oponašati; z usti se smeje, v srcu pa joka / to sem slišal iz dedovih ust od deda, to je rekel ded; vznes. njihova usta govorijo bahavo oni; vznes. beseda njegovih ust ima veliko veljavo beseda, ki jo izreče on; to so besede iz njegovih ust to so njegove besede, te besede je izrekel on
  5. 5. ekspr., s prilastkom človek glede na potrebo po hrani: lačna usta bodo to že jedla; pri hiši je veliko ust
  6. 6. ekspr., navadno s prilastkom odprtina, v katero kaj gre ali iz katere kaj prihaja: usta blagajne, gašperčka; čebele so se gnetle na ozkih ustih panjev žrelih
    // usta podzemne železnice vhod, izhod
    // okrogla usta kitare zvočnica
    ●     ekspr. kar usta so se jim odpirala, ko so to slišali zelo so se čudili; ekspr. ves večer ni odprl ust ni nič (spre)govoril, rekel; ekspr. ali boš tudi pred sodnikom tako široko odpiral usta toliko (slabega) govoril (o nasprotniku); ekspr. veselo je raztegnil usta se zasmejal; pog., ekspr. zamašiti komu usta z učinkovitim dejanjem, izjavo doseči, da kdo preneha kritizirati, opravljati; ekspr. zapri že enkrat usta nehaj govoriti, molči; ekspr. učiti se jezika iz ust kmeta iz govorice, govorjenja; te besede so mu šle, jih je spravil težko iz ust nerad, težko je to povedal; ekspr. besede mu kar vrejo iz ust veliko in z lahkoto govori; ekspr. besedo mi je vzel iz ust rekel je prav to, kar sem hotel reči jaz; ekspr. trobentač ni dal trobente od ust ni nehal trobentati; ekspr. novica gre od ust do ust se širi (hitro) med ljudmi; ekspr. steklenica je šla od ust do ust drug za drugim so pili iz nje; ekspr. od ust si pritrgovati prihranjevati kaj od življenjsko pomembnih, potrebnih dobrin; ekspr. polagati komu odgovore na usta, v usta spraševati koga, govoriti komu tako, da bi spraševani odgovarjal, kar je treba, kar se od njega pričakuje; knjiž. pisatelj govori skozi usta glavnega junaka izraža lastne misli tako, da jih izreka, govori glavni junak; ekspr. nima kaj v usta dati je reven, strada; ekspr. živeti iz rok v usta sproti porabiti zasluženo; pog. kje bi dobil kaj za v usta kaj hrane; ekspr. ne valjaj, vlači njegovega imena po ustih ne govori o njem, ne omenjaj ga, zlasti slabo; ekspr. ime rešitelja je bilo v ustih vseh vaščanov vsi so govorili o njem; pog. danes še nisem imel nič v ustih še nisem nič jedel, zaužil; ekspr. to meso se vam bo v ustih kar raztopilo je zelo mehko in okusno; ekspr. v ljudskih ustih se je pesem spremenila v ljudskem pripovedovanju, petju; ekspr. imeti medena, nesramna usta pretirano prijazno, nesramno govoriti; ekspr. gledati, poslušati z odprtimi usti zelo pazljivo; zelo začudeno; ekspr. njega so polna usta junaštva, v resnici pa je bojazljivec veliko govori o svojem junaštvu; ekspr. ljudje imajo tega polna usta veliko govorijo o tem; ekspr. vsa usta so polna njene lepote vsi veliko govorijo o njeni lepoti; ekspr. imeti široka usta (rad) se hvaliti, bahati; ekspr. na vsa usta hvaliti zelo, navdušeno; ekspr. na vsa usta se smejati zelo glasno; ekspr. imeti zavezana usta ne moči, smeti govoriti o čem; ekspr. sama usta so ga zelo veliko govori; zelo veliko jé; ekspr. misliš, da ti bodo tam pečena piščeta v usta letela da se ti bo brez truda zelo dobro godilo; preg. česar polno je srce, o tem usta rada govore človek rad govori o svojih čustvih; preg. dokler prosi, zlata usta nosi dokler prosi, govori zelo prijazno, hvaležno
    ♦     les. usta odprtina za rezilo na spodnjem delu skobljiča; med. umetno dihanje usta na usta umetno dihanje, pri katerem se ponesrečencu skozi ustni nastavek, masko vdihuje v usta svoj izdihani zrak
zasôpsti -sôpem dov., zasópel in zasôpel zasôpla (ó) 
  1. 1. težko, glasno dihniti: bolnik je od časa do časa zasopel; zasopsti po vsakem koraku
    // slišno globoko dihniti: v hlevu je zasopel konj; zasopsti v spanju
    // knjiž. globoko vdihniti: če je zasopel, je začutil v prsih bolečine; zasopel je kakor jetnik na svobodi / zasopsti na vse prsi
  2. 2. zaradi premagovanja napora povzročiti težko, globoko dihanje: plezanje človeka zasope; pot ga je zasopla in utrudila
    ●     ekspr. ne morem več, je zasopla sopeč rekla
zadušljív -a -o prid. (ī í) 
  1. 1. ki onemogoča dihanje, jemlje dih: zadušljiv dim, plin / zadušljiv kašelj
    // ki zaradi pomanjkanja dobrega, svežega zraka otežuje dihanje, povzroča slabo počutje; zadušen: zadušljiv prostor / zadušljiva sopara, vročina
  2. 2. ki moreče, neprijetno deluje, vpliva: zadušljiv molk
pŕsen -sna -o prid. (r̄) nanašajoč se na prsi: prsni del telesa / prsni žep suknjiča / prsni obseg obseg telesa čez prsi; prsna stran / spregovoriti s prsnim glasom z glasom, ki ima resonanco v prsni votlini; prsni koš del telesnega ogrodja, ki ga sestavljajo rebra, prsna vretenca in prsnica; prsni bradavici; prsne karamele trdi bonboni iz žganega sladkorja z dodatkom eteričnih olj; prsna votlina votlina, v kateri so pljuča in srce
♦ aer. prsno padalo padalo, ki se zloženo nosi na prsih; anat. prsna kost kost prsnega koša, na katero so pritrjena rebra; prsnica; prsna mrena mrena, ki obdaja pljuča in prsni koš od znotraj; prsna vretenca vretenca med vratnimi in ledvenimi vretenci; farm. prsni čaj čaj, ki blaži kašelj in olajšuje izkašljevanje; gozd. prsni premer drevesa premer debla v višini 130 cm; med. prsno dihanje dihanje, pri katerem se širi in oži prsni koš; šport. prsno plavanje plavanje, pri katerem leži plavalec na prsni strani in dela somerne gibe z rokami in nogami; zool. prsna plavut parna plavut pri ribah, ležeča za škrgami
trebúšen1 -šna -o prid. (ȗ) nanašajoč se na trebuh: trebušna stran telesa / trebušni organi; trebušne mišice; trebušna votlina votlina, v kateri so prebavni organi
// trebušni ples ples, pri katerem se ritmično premikajo zlasti trebuh, boki
♦ anat. trebušna mrena mrena, ki obdaja trebušno votlino in organe v njej; (trebušna) prepona mišična pregrada med prsno in trebušno votlino; trebušna slinavka za želodcem ležeča žleza, ki izloča prebavni sok in hormone; med. trebušni tifus bolezen z visoko vročino in prebavnimi motnjami, pri kateri nastanejo razjede na črevesju; trebušno dihanje dihanje, pri katerem se širi in krči trebušna prepona; zool. trebušna plavut parna plavut pri ribah, ležeča na trebuhu; trebušna vreča vreči podobna kožna guba na trebuhu nekaterih sesalcev, v kateri nosi samica mladiče
povŕšen -šna -o prid. (ȓ) 
  1. 1. ki opravlja svoje delo, naloge nepopolno: površen učenec; postal je površen; preveč je površna / pri delu je površen
    // narejen, opravljen nepopolno, nenatančno: pregled je bil zelo površen; površno delo, učenje / površno dihanje
  2. 2. ki ne upošteva, zajema vsega, tudi podrobnosti: površen prikaz stanja v podjetju; ta analiza, preiskava je samo površna / že površen opazovalec lahko to ugotovi
  3. 3. ki ni sposoben močno občutiti, doživeti: on je zelo globok človek, žena pa površna / površno doživljanje
    // ki ne izraža, kaže globlje čustvene prizadetosti, doživetosti: imeti površen odnos do človeka, umetnosti / rad daje površne sodbe o ljudeh
  4. 4. knjiž. ki je, se nahaja na vrhu, na površini: površni deli listov; dobil je več površnih ran
umírjati -am nedov. (í) 
  1. 1. delati, povzročati, da se kaj (skoraj) ne giblje, premika: umirjati gugalnico
    // delati, povzročati, da kaj poteka brez motenj: umirjati tek kolesa / umirjati dihanje
  2. 2. povzročati stanje brez notranje napetosti, vznemirjenosti: hlad ga je začel umirjati / lepa pesem nas umirja
zasopíti -ím dov., zasópil (ī í) zasopsti: hoja v hrib me zasopi / kljub hitri hoji se ni zasopil
zdràv zdráva -o prid. (ȁ ā) 
  1. 1. ki je v stanju telesnega in duševnega dobrega počutja, brez motenj v delovanju organizma, ant. bolan: zdrav otrok; biti, ostati zdrav; počutiti se zdravega; duševno, telesno, umsko zdrav; popolnoma zdrav; ekspr. ste vsi čili in zdravi; ekspr. vrnil se je živ in zdrav; zdrav kot dren, riba / zdrave in bolne rastline; vse živali so še zdrave / kot pozdrav (ob slovesu): pa zdravi bodite; ostani zdrav
    // ki izraža, kaže tako stanje: biti zdravega videza; imeti zdravo barvo; zdrava rdečica / zdrav glas; zdravo dihanje
  2. 2. ki kaže trdno, notranje ubrano duševno stanje: zdrava osebnost / zdrava družba, družina; ljudstvo je ostalo v jedru zdravo
  3. 3. ki je v normalnem, naravnem stanju in dobro opravlja svoje funkcije: zdravi udje, zobje; zdrav želodec; njegovo srce je zdravo
    // ki poteka brez motenj, v skladu z normalnim, naravnim: skrbeti za zdrav psihofizični razvoj otrok; zdrava rast rastlin / imeti zdrav tek; zdrava potreba po čem
  4. 4. ki temelji na pozitivnem, naravnem, normalnem: zdrav humor; zdravi nauki, nazori; zdrava presoja; zdrava samozavest / imeti zdrav čut za kaj; ekspr.: zdrav razum; biti pri zdravi pameti sposoben premišljeno, razsodno ravnati
    // zdravi odnosi med ljudmi; zdrava vzgoja
  5. 5. ki ne vsebuje zdravju škodljivih snovi: zdrav zrak; zdrava hrana; malo vode je še zdrave
    // ki dobro, ugodno deluje na zdravje: črni kruh je bolj zdrav kot beli / zdravo okolje; zdravo podnebje / zdravi užitki; smeh je zdrav; zdravo razvedrilo; tako življenje ni zdravo; pren. odrasti v zdravem ozračju
  6. 6. nav. ekspr. ki zaradi svojih pozitivnih lastnosti ugodno vpliva na kaj: zdrava ambicioznost; zdrava konkurenca, kritika / to je zdrava osnova za preporod kulture
    // ki deluje dobro in daje uspešne rezultate: zdrava finančna politika; zdravo gospodarstvo
  7. 7. ki ima bistvene pozitivne lastnosti ohranjene v polni meri: zdrav les / odbrati zdrave sadeže od gnilih; zelnate glave so zdrave samo še v sredini / zidovje je zdravo in trdno, streha pa ne več; pren. zdravi temelji družbe
    ●     pog., ekspr. odnesti zdravo kožo nepoškodovan priti iz tepeža, boja; ekspr. ravnati po zdravi pameti premišljeno, razsodno; pog., ekspr. ni zdrava, če ne nagaja vedno nagaja; zelo rada nagaja; star. zdrava, grofica celjska pozdravljena
znák -a m (ȃ) 
  1. 1. dogovorjen lik, ki ima določen pomen: ta znak pomeni bolnišnico, letališče; napisati, narisati znak; razpoznavati, uporabljati znake; dogovorjeni, ustaljeni znaki; grafični, pisni znaki; znak iz več črk in številk; znak za deljenje; znaki na načrtu, zemljevidu; oblika, pomen znaka; črke, simboli in drugi znaki / jezikovni, korekturni, prometni znaki; znaki na igralnih kartah
    // lik, ki označuje, pomeni določeno osebo, organizacijo: izdelovalec je na zadnji strani kipa vklesal svoj znak; klubski znaki na oblačilih športnikov; znak društva, organizacije
    // predmet z dogovorjeno obliko, lastnostjo, ki ima določen pomen: znaki oficirskega čina / krona in drugi vladarski znaki / postaviti prometne znake
  2. 2. gib, zvok, s katerim se
    1. a) kaj sporoča: sporazumevati se z znaki / dati komu znak z glavo, roko / žvižg je znak za napad, odhod
    2. b) na kaj opozarja: svetlobni, zvočni znaki / opozorilni, signalni znak; znak za nevarnost
  3. 3. kar omogoča sklepanje na
    1. a) nastop, pojavitev česa v (bližnji) prihodnosti: nekateri znaki kažejo, da se bo kmalu vrnil; dobri, slabi znaki / to je gotovo znak nesreče znamenje
    2. b) obstoj česa: soditi po vidnih, zunanjih znakih; dihanje, prehranjevanje, rast in drugi življenjski znaki; umetniško delo kot znak umetnikove ustvarjalne moči
  4. 4. navadno z rodilnikom kar kaže na obstoj tega, kar izraža samostalnik: kazati znake napetosti, živčnosti; opaziti znak olajšanja, zaskrbljenosti na obrazu; vidni znaki staranja, utrujenosti / bolezenski znak sprememba, ki kaže na določeno bolezen ali je značilna zanjo
    // nadaljevati stavko v znak nestrinjanja, protesta
  5. 5. navadno s prilastkom lastnost, sestavina, ki označuje, določa kaj: ugotavljati skupne znake pri opazovanih pojavih / bistveni znaki kakega pojma
    ●     knjiž. astrološki znaki zodiakalna znamenja; knjiž. biti rojen v znaku bika v znamenju bika
    ♦     adm. nemi znak stenografski znak, ki se ne izgovarja; avt. znak stop in stop znak v križišču, pred katerim mora voznik vozilo ustaviti; znak ustavi; znaki za obvestila za opozarjanje na bližino objektov, kjer so na razpolago določene storitve; biol. spolni znaki znaki, pojavi, po katerih se razlikujejo med seboj pripadniki iste vrste glede na spol; primarni spolni znaki spolni organi, spolne žleze; jur. blagovni znak zaščiten grafični, črkovni, številčni znak za razlikovanje istovrstnega blaga; storitveni znak zaščiten grafični, črkovni, številčni znak za razlikovanje istovrstnih storitev v gospodarskem prometu; znak kakovosti ki dokazuje, da kakovost blaga, izdelka ustreza določenim predpisanim zahtevam; lingv. diakritični znak ki pri črkah zaznamuje poseben izgovor; mehki znak trideseta črka ruske ali ustrezna črka nekaterih drugih azbuk; trdi znak osemindvajseta črka ruske ali ustrezna črka nekaterih drugih azbuk; lov. strelni znak značilni gib, reakcija zadete živali glede na mesto zadetka; mat. znak minus, plus; muz. prestavni znak za znižanje ali zvišanje tona za polton ali dva poltona ali za vračanje na prvotno višino; predznak; num. emisijski znak na kovancu ali bankovcu, značilen za določeno izdajo; papir. vodni znak v mokro papirno snov vtisnjen znak na bankovcu, pisalnem papirju, viden pri presvetlitvi; ptt klicni znak zvočni ali svetlobni znak, s katerim se kdo kliče k telefonskemu, telegrafskemu aparatu, napravi; tisk. tiskarski znaki za črke, ločila in druga znamenja; zal. bralni znak vložen znak za zaznamovanje strani; tiskovni znak črka, znak v rokopisu ali natisnjenem besedilu, po katerem se izračunavata obseg in plačilo izdaje
bolán bólna -o tudi -ó [u̯n] prid. (ȃ ọ́) 
  1. 1. ki ima bolezen, ant. zdrav: bolan otrok; njegov oče je že dolgo bolan; že celo zimo leži bolan; videti je bolan; naredil se je bolnega; doma ima bolno mater; bolan na pljučih, na srcu; bolan na smrt, za smrt; bolan za jetiko, za rakom; hudo, neozdravljivo, nevarno, težko bolan; duševno, spolno, živčno bolan; revež je ves bolan
    // ki izraža, kaže bolezen: govori s tresočim se, bolnim glasom; bled, bolan obraz; bolno dihanje; pren. bolne ambicije, sanje; obhajajo ga bolne misli; bolna občutljivost, razdraženost; pesn.: bolna duša; bolno srce
  2. 2. ekspr., navadno v povedni rabi zaradi močnega čustva prizadet, vznemirjen: kar bolan je od sreče; bolan od bridkosti, ljubosumnosti, domotožja
enakoméren -rna -o prid. (ẹ́ ẹ̄) 
  1. 1. ki se mu med trajanjem hitrost, intenzivnost ne spreminja: enakomeren razvoj; enakomeren tek motorja; bolj enakomerna proizvodnja; enakomerno naraščanje temperature; enakomerno tuljenje sirene
    ♦     fiz. enakomerno gibanje gibanje z nespremenljivo hitrostjo
    // ki poteka, se ponavlja v enakih časovnih presledkih: enakomeren ritem; enakomerno tiktakanje ure; dihanje je postalo spet enakomerno
  2. 2. ki je prostorsko ali intenzitetno enako razporejen: enakomeren vzpon poti; enakomerna obtežitev ladje; enakomerna osvetljenost dvorane; v prostoru je povsod enakomerna toplota / ima lepo pokončno in enakomerno pisavo
hrúška -e ž (ȗ) 
  1. 1. sadno drevo ali njegov pečkati sad stožčaste oblike: hruške so zrele; hruške padajo z drevesa; na vrtu rastejo hruške in jablane; obirati hruške; pojesti, utrgati hruško; posekati staro hruško; sočna hruška; suhe hruške / divja hruška drobnica; hruška moštarica
  2. 2. kar je po obliki podobno temu sadu: gumijasta hruška za izpihavanje / hruška toplomera / žarg. partizana sta se dobro oborožila tudi s hruškami z ročnimi bombami
    // ekspr. električna hruška žarnica
    // nar. medvedove hruške plod gloga
  3. 3. mn., nar. koroško krompir: kopati hruške
    ●     pog., ekspr. vem, po čem so hruške vem, kakšna je stvar v resnici; pog., ekspr. tega mi ne pravi, saj nisem s hruške padel saj nisem tako neizkušen, naiven; star. otrok je pri hiši, kot bi hruško otresel zelo veliko; pog. zna več kot hruške peč(i) ima velike sposobnosti, se spozna na marsikaj
    ♦     zgod. davilna hruška srednjeveška mučilna priprava, ki se da obsojencu v usta, da mu ovira dihanje
krátek -tka -o prid., krájši stil. kráčji (á) 
  1. 1. ki ima med skrajnima koncema razmeroma majhno razsežnost, ant. dolg: v roki je držal kratek kol; hoditi s kratkimi koraki; kratki lasje; ima zelo kratek trup in dolge noge; puška s kratko cevjo; pes s kratko dlako; kratka nit; pot je zelo kratka / ta razdalja je kratka majhna
    // obleka z dolgimi, kratkimi rokavi; nosila je zelo kratko obleko; kratke hlače hlače, katerih hlačnice segajo najdlje do kolen
    // žarg., šport.: skakalec je bil razmeroma kratek delal je kratke skoke; izkoristil je kratko žogo in dal gol žogo, ki je dosegla razmeroma kratko razdaljo
    // žarg. kratke luči luči, ki osvetljujejo cesto približno 30 m naprej
    // ki je po obsegu omejen, zgoščen: kratek članek, spis; kratka pesem; napisati kratko pismo / to je kratka vsebina romana / obnoviti kaj v kratkih besedah; s kratkimi besedami je določil vsakemu svoje delo / kratki film ki je dolg do 600 m
  2. 2. ki traja razmeroma malo časa: spregovoril je po kratkem premisleku, premolku; šla sta na kratek sprehod; boj je bil kratek; kratka, a huda bolezen; noči so postale zelo kratke; kratko življenje / napravila je kratek požirek / le prav kratek čas se je mudil tu; v kratkem času se je zelo spremenil / kratek rok; kratko razdobje / ekspr. samo za kratek hip ga je videl / ta material ima zelo kratko življenjsko dobo / kratka osvetlitev filma
    // s časovno enoto ki se zdi, da traja malo časa: dan jima je zelo kratek; počivali so le kratko uro
  3. 3. elektr., v zvezi kratki stik stik med dvema točkama v tokokrogu, ki imata različen električni potencial: prišlo je do kratkega stika; zaradi kratkega stika je nastal požar; pren., publ. med umetnostnim in političnim tokom je nastal kratki stik
    ●     pog., ekspr. zelo kratka bova hitro bova opravila, se pogovorila; kratek čas če bosta tu, bo bolj kratek čas kratkočasno, zabavno; delati komu kratek čas kratkočasiti, zabavati ga; to mu je le za kratek čas za razvedrilo, v zabavo; star. ta človek je zelo kratkega pogleda ni sposoben pravilno oceniti, predvideti dogajanje; ekspr. imeti kratek spomin biti pozabljiv; ekspr. biti kratke pameti neinteligenten; pozabljiv; ta človek je kratkih, redkih besed zelo malo govori; ekspr. dolgi lasje — kratka pamet ženske niso posebno pametne, razsodne; preg. laž ima kratke noge laž se kmalu odkrije
    ♦     lingv. kratki nedoločnik nedoločnik na -t ali -č; kratki samoglasnik; med. kratka sapa oteženo, težko dihanje; rad. kratki valovi radijski valovi z valovno dolžino od 10 do 150 m
légati -am nedov. (ẹ̄ ẹ̑) 
  1. 1. nameščati se, spravljati se v vodoraven položaj: vojaki so legali in vstajali; legati v posteljo; poleti rad lega v senco
    // knjiž. hoditi spat: navajen je, da pozno lega / star. poleti so trudni legali spat
    // knjiž. zbolevati, obolevati: ljudje so še vedno legali in celo umirali
  2. 2. knjiž. imeti spolne odnose: pijan je legal k njej
  3. 3. s prislovnim določilom nameščati se, razprostirati se na površini: prah lega na travo ob cesti in jo duši
  4. 4. knjiž., s prislovnim določilom pojavljati se, nastopati na površini: na dolino so začele legati dolge sence / megla je legala na jezero
    // z oslabljenim pomenom izraža nastopanje stanja, kot ga določa samostalnik: mrak, noč lega (na pokrajino) / mir lega na zemljo; pren. čuden hlad mu lega v srce; težka mora lega na ljudi; na dušo mu legajo skrbi
  5. 5. knjiž., s prislovnim določilom postajati opazen, viden: na obraz ji lega rdečica
    ●     knjiž. sonce je legalo k počitku zahajalo; knjiž. spanec ji lega na oči postaja zaspana; brezoseb., knjiž. lega jim na pljuča, zato kašljajo duši jih; knjiž. dim težko lega na prsi ovira, otežuje dihanje
lepljív -a -o prid. (ī í) 
  1. 1. ki ima lepilno lastnost, moč: lepljiv premaz; lepljiva snov, tekočina; lepivo ni več lepljivo; premalo lepljiv; lepljiv kot smola
    // ki ob dotiku s kako stvarjo ostane na njej: kruh je slabo pečen in ima lepljivo sredico; lepljivo blato / ekspr. lepljiva vlaga; pren., ekspr. gledati koga z lepljivim pogledom
  2. 2. tak, kot bi bil namazan z lepilom: lepljivi bonboni, sadeži; ta žival ima lepljiv jezik; lepljivi listi rastline; od medu, sadja lepljive dlani / biti lepljiv po prstih
    ●     ekspr. zrak je bil vroč in lepljiv težek za dihanje
    ♦     agr. lepljivi pas z lepilom namazan pas, trak, ki se ovije okoli debla, da se žuželkam prepreči dostop v krošnjo; bot. lepljiva kadulja lepljiva rastlina z rumenimi cveti, ki raste na posekah, Salvia glutinosa
míren -rna -o prid., mírnejši (í ī) 
  1. 1. ki v odnosu do ljudi ne kaže razburljivosti, napadalnosti ali večje živahnosti: miren in tih človek je; njegove hčere so bolj mirne / kupil je mirnega psa / biti mirne narave
  2. 2. navadno v povedni rabi ki ne kaže razburjenja, vznemirjenja, napadalnosti: opozarjali so ljudi, naj bodo mirni; kljub izzivanju je ostal popolnoma miren / živali v kletki so bile mirne / nadaljevala je z mirnim glasom; z mirnimi, tehtnimi besedami zavrača nasprotnikove trditve
    // ki ne čuti notranje napetosti, vznemirjenja: naredi še to, da boš miren; po izpovedi je bila mirnejša / morilec ni imel mirne vesti
  3. 3. ki vsebuje, izraža notranjo ubranost, urejenost: miren obraz, pogled; njen nasmeh je miren in blag / iz oči ji je sijala mirna odločnost
  4. 4. ki s svojim vedenjem, ravnanjem ne povzroča hrupa, nereda: mirni gostje, potniki; danes so bili otroci mirni / mirno vedenje
    // ki je brez hrupa, ropota: miren lokal; poslali so ga v mirno zdravilišče / ceste so prazne in mirne / po viharni noči je bilo jutro jasno in mirno
  5. 5. ki se (skoraj) ne giblje, premika: mirno morje; voda je bila mirna kot olje / toplo in mirno ozračje / sveča je gorela z mirnim plamenom / ekspr. mlinsko kolo je mirno stoji, miruje
    // ki poteka brez motenj: miren tek kolesa / udarci so postali bolj mirni enakomerni, umirjeni
    // mirno dihanje / ima mirno spanje
  6. 6. ki je brez vznemirljivih, razburljivih dogodkov: preživljati mirne dneve; mirno življenje / želi si mirne službe
  7. 7. ki je brez vojne, spopadov: gospodarstvo v mirnem času; to obdobje v zgodovini je bilo razmeroma mirno / na fronti niti en dan ni bil miren / mirna dežela / publ. reševati spore po mirni poti
  8. 8. ki je, poteka brez večjih pretresov, vznemirjenj: mirna preobrazba družbe / publ. afera je prešla v mirnejšo fazo
  9. 9. ki se ne pojavlja v izraziti obliki, z veliko intenzivnostjo: meso peči na mirnem ognju / rada ima mirne barve / mirna lepota; mirna večerna zarja
    // knjiž. ki nima (dosti) raznovrstnih elementov: gornji del fasade je mirnejši od spodnjega; smučanje po mirnejših terenih / linija novega avtomobila je mirna
    ●     pog., ekspr., kot podkrepitev tako sem rekel, pa mirna Bosna o tem ne bomo več govorili; mirne duše lahko greste brez pomislekov, skrbi; ekspr. le mirno kri ne razburjaj se, ne vznemirjaj se; ima mirno roko roka se mu ne trese; zanesljivo opravlja natančna dela; ekspr. ne ene ure nima mirne neprestano ima neugoden duševni občutek zaradi zavesti krivde; pogosto, neprestano ga nadlegujejo, zasledujejo; ekspr. moja vest je mirna nisem storil nobenega negativnega dejanja; storil sem vse, kar sem mogel
    ♦     jur. mirna posest nemoteno razpolaganje s kako stvarjo
nótranji tudi notránji -a -e prid. (ọ́; ȃ) 
  1. 1. ki je znotraj kake celote: notranji del sadeža; notranje plasti; usedlina na notranji strani soda / notranji premer cevi; notranji žep suknjiča / notranja oprema; notranje dvorišče / notranji dražljaji / Notranje Gorice
  2. 2. ki je bližje sredinski ravnini telesa: notranja stran lakta, stegna / notranja stran roke
  3. 3. ki je, poteka znotraj mej države, ozemlja: notranji poštni promet; notranji transport; zaradi slabega vremena ni na notranjih progah vzletelo nobeno letalo / notranja kolonizacija / izdelovati za notranje tržišče
    // nanašajoč se na določeno organizirano skupnost: notranji položaj v državi; reševati notranje probleme; notranja razdelitev dela; notranja družbena nasprotja / notranja disciplina; notranja obvestila / notranji nasprotniki / notranja politika; tajništvo za notranje zadeve; publ. vmešavanje v notranje zadeve države / v nekaterih državah minister za notranje zadeve
    // ki sodeluje v kaki skupnosti v rednem razmerju: notranji in zunanji sodelavci inštituta / notranja učenka učenka, ki stanuje v internatu svoje šole
  4. 4. nanašajoč se na človekovo duševnost: doživljati notranje boje; notranji nemir; notranja izčrpanost, napetost; notranja rast glavnega junaka; notranje ravnovesje / njegovo notranje življenje / knjiž. očitajoč notranji glas; notranji svet otroka; človek brez notranjega žara; publ. notranja dimenzija človeka / notranja svoboda
  5. 5. ki je v zvezi z organi v prsni in trebušni votlini: opraviti notranji pregled / notranje bolezni
  6. 6. ki je v čem kot neločljiv, opredeljujoč del: notranji pomen pesmi; spoznati notranje lastnosti knjižnega jezika; notranja protislovja kapitalizma
    ♦     anat. notranji organi organi v prsni in trebušni votlini; žleza z notranjim izločanjem žleza, ki izloča neposredno v kri ali mezgo; notranje uho del ušesa s slušnimi in ravnotežnimi čutnicami; biol. notranji zajedavec zajedavec, ki živi v notranjosti gostitelja; notranje dihanje razgrajevanje glukoze v celici s prostim kisikom, pri čemer se sprošča energija; notranje izločanje izločanje neposredno v kri ali mezgo; ekon. notranja konkurenca konkurenti iz domače države, iz določenega ožjega območja; notranje rezerve neizkoriščene organizacijske, tehnične, ekonomske možnosti za zmanjšanje stroškov, povečanje prihodkov; fiz. notranja energija energija, ki jo ima telo zaradi svojega termodinamičnega stanja in ki se ne da v celoti spremeniti v delo; geom. notranji kot kot, ki ga v notranjosti geometrijskega lika oklepata dve sosednji stranici ali dve sosednji stranski ploskvi; jur. notranje morske vode del obalnega morja v pristaniščih, ozkih zalivih ter med obalo in sklenjenimi bližnjimi otočji; notranje morje zelo velik morski zaliv, ki je pod oblastjo države, kateri pripada obala; lingv. notranji predmet predmet, ki označuje z dejanjem nastajajočo stvar; lit. notranji monolog pripovedna tehnika, ki podaja misli in čustva osebe tako, kakor da jih ta govori; notranja rima rima, pri kateri se ujema zaključni del verza z besedo sredi verza; med. notranja krvavitev krvavitev notranjih organov; zdravilo za notranjo uporabo zdravilo, ki se zaužije; strojn. motor z notranjim zgorevanjem motor na toplotno energijo, ki nastaja v njem z zgorevanjem
počásen -sna -o prid., počasnéjši in počásnejši (á ā) 
  1. 1. ki porabi za kako pot ali delo razmeroma dosti časa: počasen človek; počasni konji; je počasen pri delu
    // ki ima majhno hitrost: počasen tok reke; počasna hoja, vožnja; počasno vrtenje / počasen ples / počasna rast / počasen tempo dela / stopati s počasnimi koraki počasi
  2. 2. opravljen v daljšem času, kot je običajen za določeno delo, opravilo: počasna izdelava dokumentacije; počasno prekajevanje mesa; počasno vzhajanje testa
  3. 3. ki nastopi v razmeroma dolgem času: počasna sprememba / počasna smrt
    ●     pog. je počasnih nog počasi hodi; žarg., šport. sneg je počasen ne dopušča, omogoča velike hitrosti pri smučanju, sankanju; pog. bolj počasne glave, pameti je ni sposoben hitro dojemati, prodorno misliti; ekspr. počasno delo zamudno; dihanje bolnika je postajalo počasnejše in utrip slabotnejši vdihi in izdihi so bili v čedalje večjem časovnem presledku
    ♦     avt. pas za počasni promet vozni pas za vozila z manjšo hitrostjo; film. počasni hod kamere hod kamere, pri katerem je mogoče posneti od 24 do 2 sliki na sekundo
pritajíti -ím dov., pritájil (ī í) 
  1. 1. narediti, da kdo česa ne more izvedeti, odkriti; prikriti: pritajiti komu dolg, dejansko stanje / pritajiti denar
    // narediti, da kdo česa ne more opaziti: pritajiti svoja čustva; pritajila je veselje ob njegovem obisku
  2. 2. zmanjšati intenzivnost česa: pritajil je glas, ko jo je povabil na prvi sestanek; bolečina se je pritajila / vsi so v pričakovanju pritajili dihanje zadržali
pŕsi -i ž mn. (r̄) 
  1. 1. sprednji del človeškega ali živalskega trupa med vratom in trebuhom: prsi se mu dvigajo, širijo; izbočiti prsi; razgalil si je prsi in pokazal rano; stiskati otroka, sliko k prsim; naslonila je očetu glavo na prsi; suniti v prsi; kosmate, široke prsi; konj z belo liso na prsih / prekrižati, skleniti roke na prsih / kurje prsi ozke, izbočene prsi
    // kot povelje trebuh noter, prsi ven / pripeti nagelj, odlikovanje na prsi na del oblačila, ki pokriva prsi
    // v zvezi z iz, v prsna votlina (z organi): čutiti bolečine v prsih; boli, peče, zbada ga v prsih; v prsih mu hrope, piska / ekspr. srce v prsih mu je veselo igralo / ekspr. iz prsi so mu prihajali grgrajoči glasovi
    // ekspr., v zvezi z iz, v ta votlina kot središče čustvovanja, zavesti: hotel mu je iztrgati skrivnost iz prsi; dolgo je nosil to misel, željo v prsih / knjiž. v njegovih prsih je led
  2. 2. vzboklini na ženskem oprsju z mlečnimi žlezami: položil ji je roko na prsi; ima lepe, nerazvite, velike prsi / otrok išče materine prsi; hranitev pri prsih dojenje; star. otroka ima pri prsih doji ga
    ●     ekspr. krik se mu je iztrgal iz prsi nenadoma je zakričal; knjiž. dim težko lega na prsi ovira, otežuje dihanje; ekspr. glava mu že leze na prsi zaradi zaspanosti, dremanja sklanja glavo; zaradi starosti se ne more več držati vzravnano; ekspr. ponosno se je trkal na svoje prsi se je hvalil, bahal; ekspr. gojiti, rediti gada na prsih izkazovati dobrote človeku, ki je dobrotniku nehvaležen, sovražen; vznes. prsi zemlje zemeljsko površje
    ♦     gastr. nadevane telečje prsi; vet. globoke prsi ki imajo sorazmerno dolg navpični premer od vrha do prsnice; voj. boj prsi ob prsi boj iz neposredne bližine
sunkovít -a -o prid. (ȋ) 
  1. 1. hiter, kratek in sorazmerno močen: sunkovit gib, premik
  2. 2. pri katerem se pojavljajo sunki: sunkovita vožnja / sunkovit veter veter v sunkih, s sunki
  3. 3. kratkotrajen, močen in v presledkih ponavljajoč se: sunkovit smeh / sunkovito dihanje
    // nenaden in močen: sunkovita bolečina / sunkovita obremenitev
têžek in težák têžka -o tudi -ó prid., téžji (é ȃ é) 
  1. 1. ki ima razmeroma veliko težo: valiti težke sode; težka butara; kot svinec težki kovčki / težek moker sneg lomi veje; polni klasi so težki / težek zimski plašč debel
    // z izrazom količine izraža težo, ki se ugotavlja s tehtanjem: je petinsedemdeset kilogramov težek in stoosemdeset centimetrov visok / koliko je težek koliko tehta
  2. 2. ki je iz debelih, velikih sestavnih delov: težki čolni; težki tovornjaki vozijo po cesti; težke krojaške škarje; težko pohištvo / težki oblaki veliki, temni
    // težki portali masivni; težke črne kite debele
    // težka mehanizacija stroji z veliko zmogljivostjo, zlasti za opravljanje zemeljskih del
  3. 3. ki izraža, kaže telesni napor: težka hoja / težko dihanje, sopenje / težki koraki trdi, glasni; težki udarci na vrata
  4. 4. za katerega je potreben velik trud, spretnost, sposobnost: težek poklic, študij, vzpon; odgovor na to vprašanje je težek; pred njim je bila težka bitka; težka naloga / piše v težkem jeziku zapletenem, nejasnem; težek nasprotnik težko premagljiv; težek učni načrt zelo zahteven; vinograd ima na težkem zemljišču zelo neugodnem za obdelavo; težka knjiga težko razumljiva
    // za težko delo ni sposoben fizično naporno; pred seboj ima težek dan zelo naporen
  5. 5. ki prinaša dosti težav, neprijetnosti: težka bolezen; težka kazen, novica; zadela ga je težka nesreča zelo huda
    // izvedeti težko resnico zelo neprijetno
    // težek poraz zelo velik, s hudimi posledicami; težka napaka, zabloda, zmota; težka obtožba / težka preteklost polna težav, trpljenja; težko umiranje; težko življenje / težka operacija zelo nevarna; težka poškodba
    // ki zelo otežuje življenje, delo: postaviti komu težke pogoje; živeti v težkih razmerah / biti v težkem položaju
    // ki povzroča pomisleke, omahovanje: težka izbira, odločitev / težka odpoved; to je bila zanj težka žrtev
  6. 6. ki prizadeva žalost, bolečino: težek spomin; smrt staršev je bila zanj težka izguba; težke misli; težka slutnja; težko slovo
    // ki izraža, kaže žalost, bolečino: težek vzdih / težek pogled žalosten; strog
    // z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: težka bolečina; težka bridkost srca; težka žalost
  7. 7. ki povzroča neprijetno telesno počutje: težek vonj, zadah; težek zrak
    // nav. ekspr. zelo neprijeten, mučen: v prostoru je zavladal težek molk / imeti s kom težek pogovor; to je težka zadeva
  8. 8. ki se pojavlja v visoki stopnji, v močni obliki; hud: biti pod težkim pritiskom; težka skrb, žalitev / težki notranji boji; težki davki visoki; težek naliv močen, hud; pasti v težko krizo; težka megla, tema gosta
  9. 9. ki ima določeno značilnost v visoki meri: težek bolnik, ranjenec / ekspr.: težek tat velik; težek kmet bogat, velik; težek milijonar / ekspr., z oslabljenim pomenom vreči stran težke milijone
  10. 10. v katerem osnovna sestavina nastopa v veliki meri: težek parfum; težke cigarete; težka pijača
    // težko prebavljiv: težka hrana / težka večerja
  11. 11. nav. ekspr., navadno v povedni rabi ki se telesno ali duševno slabo počuti: bil je težek od skrbi; čutil se je težkega in bolnega / po kosilu je postal težek zelo zaspan
    // od vina je imel težko glavo neprijeten občutek v glavi
  12. 12. pog. siten, nadležen: kadar je pil, je postal težek; težka ženska
    // ki se nerad prilagaja okolju, zahtevam; težaven: težek otrok / težek značaj
    ●     pog. pri kupčiji je zaslužil težek denar dosti denarja; ekspr. govoril je s težkim glasom z nizkim, globokim; ekspr. težek kamen se mu je odvalil od srca rešil se je velike skrbi, nadloge; ekspr. težek križ si je naložil na rame sprejel je veliko skrb, odgovornost; ekspr. jé težki kruh rudarjev preživlja se s težkim rudarskim poklicem; pog. ta človek je težek milijone ima veliko milijonov; evfem. težek odgovor boš dajal pred Bogom v krščanskem okolju pred Bogom si zelo kriv; ekspr. za vse je plačal težek račun je moral dosti pretrpeti; ekspr. to je zadalo trgovini težek udarec jo je zelo prizadelo; narediti se težkega s sprostitvijo mišic otežiti komu dvig; težka atletika atletika, ki obsega dviganje uteži, rokoborbo, boks; težka industrija industrija, ki proizvaja velike stroje, naprave, zlasti za opremo tovarn; ekspr. biti težke krvi miren, nerazburljiv, vztrajen; imeti težke noge težko hoditi; ekspr. varuj se ga, ima težko pest, roko močno udari; ekspr. s svojo odločitvijo mu je prizadel težko rano ga je zelo prizadel; ekspr. v roke so dobili težko ribo pomembnega nasprotnika; pomembnega člana kake organizacije, skupine; pri pisanju ima težko roko močno pritiska, okorno piše; ekspr. imeti težko sapo oteženo, težko dihati; pog. ima težke zveze zelo pomembne; veke so mu postale težke postal je zaspan; ekspr. dom je zapustil s težkim srcem nerad, z obžalovanjem; poln skrbi; ekspr. otroci mu delajo težko srce ga žalostijo; mu povzročajo skrbi; vsak začetek je težek
    ♦     agr. konj težke pasme pasme, ki se goji za prevažanje težkih tovorov; kokoš težke pasme pasme, ki se goji zlasti zaradi mesa; težka prst, zemlja prst, zemlja z več glinenimi primesmi in manj peska in organskih snovi; grad. težki beton beton, v katerem je barit; jur., do 1930 težka ječa; kem. težki vodik stabilni težki izotop vodika; težka voda voda, v kateri je težki vodik; les. težki les les z veliko gostoto; metal. težke kovine kovine z veliko gostoto; težka valjalna proga valjalna proga za valjanje kovinskih, navadno jeklenih blokov; obrt. težka konfekcija oblačila iz debelejšega blaga, zlasti plašči; težka obutev; strojn. težko olje olje z vreliščem med 230° in 350° C; šah. težka figura trdnjava ali dama; šport. težka kategorija kategorija (težkoatletov) telesne teže nad 83 kg; teh. težki bencin bencin z višjo gostoto in vreliščem med 100° in 150° C; voj. težki top top s kalibrom cevi nad 155 mm; težka artilerija artilerija s kalibrom cevi nad 155 mm; težka strojnica na podstavek, vozilo, letalo pritrjeno avtomatsko orožje za streljanje na večje cilje; mitraljez; težko orožje orožje večjega kalibra ali večje teže
uméten -tna -o prid. (ẹ́ ẹ̄) 
  1. 1. narejen, nastal kot rezultat človekovega dela, ne narave same: umetni dež, led, sneg; umetni potresi; umetna svetloba; umetna snov; rože niso prave, ampak umetne; naravna in umetna vlakna; to jezero je umetno / umetni diamant; umetni satelit; umetna hrana hranilna raztopina, ki se daje bolniku naravnost v kri; umetna masa umetno dobljena organska snov iz makromolekul; umetna oploditev oploditev z vnašanjem semena v rodila brez spolnega dejanja; umetne pijače pijače z dodatkom umetnih snovi, ki jim dajejo okus, barvo ali vonj; umetna radioaktivnost; umetna smola smoli podobna umetna snov; umetna svila; umetno drsališče drsališče z umetno vzdrževanim ledom; umetno gnojilo; umetno usnje
    // narejen tako, da je po videzu, funkciji podoben pravemu, naravnemu: umetni lasje; umetna noga; umetno oko; umetno zobovje
  2. 2. nanašajoč se na umetniško, estetsko oblikovanje uporabnih predmetov: umetni kovač, mizar / umetna obrt
  3. 3. katerega oblika in vsebina sta izraz zavestnega umetniškega hotenja določenega avtorja: umetne in ljudske pesmi; umetne pripovedke; Andersenove pravljice so umetne
    // ki ustvarja taka dela: umetni in ljudski pesniki
  4. 4. star. zahtevno, zapleteno oblikovan: pesem je zelo umetna, vendar bralca ne prevzame; preprost in umeten
  5. 5. ekspr. nepristen, narejen: umeten smehljaj; umetna skromnost; vse je bilo umetno, navidezno
  6. 6. ki nima stvarne podlage: taki problemi so umetni; razlaga temelji na zelo umetnih povezavah / umetno podpihovanje sovraštva
  7. 7. zastar. izurjen, spreten: biti umeten v vsaki reči / poklicati umetnega zdravnika izvedenega, šolanega zdravnika
    ●     star. prireditev z umetnim ognjem z ognjemetom; poljud. umetno sonce svetilka z živosrebrovo žarnico iz kremenovega stekla, ki prepušča ultravijolične žarke, strok. kremenova svetilka
    ♦     aer. umetni horizont priprava, ki kaže lego letala glede na vodoravno ravnino; agr. umetna koklja priprava za umetno ogrevanje piščancev; biol. umetni izbor odbiranje organizmov s takimi dednimi lastnostmi, ki najbolj ustrezajo rejčevim željam, potrebam; elektr. umetna inteligenca sposobnost stroja, računalnika, da rešuje umske probleme; lingv. umetni jezik načrtno sestavljen jezik, namenjen zlasti za mednarodno sporazumevanje; sistem znakov, simbolov za uporabo v znanosti, računalništvu; med. umetni splav; umetna ledvica naprava, ki opravlja funkcije ledvice zunaj telesa; umetno dihanje umetno dovajanje zraka v pljuča; metal. umetno staranje pojav, da postane zlitina trša, če se nekaj časa zmerno segreva; rib. umetna muha vaba za lovljenje rib, ki predstavlja določeno žuželko; šport. umetno drsanje umetnostno drsanje; teh. umetni vlek vlek, povzročen s kako pripravo, ventilatorjem; voj. umetna megla s kemičnimi sredstvi narejena, povzročena megla za maskiranje
dàh tudi dáh dáha m (ȁ á; ȃ) 
  1. 1. enkraten sprejem zraka v pljuča in njegovo iztisnjenje; dih: to je bil njegov zadnji dah
    // dihanje: zadrževati dah
  2. 2. iz pljuč iztisnjeni zrak: čutil je njen dah na obrazu
    // knjiž., s prilastkom rahlo znamenje prisotnosti, bližine česa: dah pomladi
  3. 3. neprijeten vonj, zadah: dah iz ust
    ♦     lov. značilen vonj, ki ga za seboj pušča žival
díh -a m (ȋ) 
  1. 1. enkraten sprejem zraka v pljuča in njegovo iztisnjenje: šteti dihe; to je bil njegov zadnji dih; pogostnost dihov
    // dihanje: stisnil ga je tako močno, da mu je zastajal dih; pridrževati, zadrževati dih; dolgo je zdržal brez diha
  2. 2. iz pljuč iztisnjeni zrak: čutil je njegov dih na obrazu; grela ga je s toplim dihom; pren., ekspr. zjutraj se je videl dih zemlje nad vlažno črnico
    // knjiž. rahlo pihanje, pihljanje: dih večernih sapic; sveži dih z gora
    // knjiž., s prilastkom rahlo znamenje prisotnosti, bližine česa: pomladni dih; čutim dih smrti; dih novega časa
    ●     ekspr. nenavadna lepota jim je jemala dih zaradi nenavadne lepote so bili zelo prevzeti; brez diha je čakal, kaj bo zelo napeto; ekspr. do zadnjega diha se je boril do konca življenja, do smrti; knjiž., ekspr. v tem ni niti diha resnice prav nič
pobóljšek -ška m (ọ̑) 
  1. 1. star. priboljšek: s poboljški ga je pridobivala zase / za poboljšek mu je poslala kos potice
  2. 2. zastar. izboljšanje, izboljšava: doseči poboljšek in napredek; dihanje je kazalo na poboljšek
spáti spím nedov., spì spíte; spál (á í) 
  1. 1. biti v stanju telesnega in duševnega počitka s popolnim ali delnim zmanjšanjem zavesti: ne ropotaj, oče spi; otroci že spijo; pes spi; ekspr. v hiši že vse spi; vsi so spali, le on je bedel; otrok ji je spal v naročju; spal je vso noč, do jutra; obrnil se je in spal naprej; brezskrbno, dobro, mirno, trdno spati; ekspr. sladko spati; skrbi mu ne dajo spati; ne morem spati; spali so obuti; spi kot jazbec, klada, polh trdno; spi kot otrok mirno, brezskrbno; spi kot top, kot ubit zelo trdno; spijo kot Matjaževa vojska dolgo, trdno
    // ekspr. mesto je že spalo / kot vljudnostna fraza: (ste) dobro spali; kako si spala / kot voščilo dobro spite / knjiž., z notranjim predmetom spati mirno spanje; brezoseb.: rekel je, da se na senu dobro spi; takrat se je spalo na skednju; ekspr. kako bi se še spalo rad(i) bi še spal(i)
    // biti navadno v ležečem položaju zaradi takega počitka: vsak dan spi do osmih; rad spi pri odprtem oknu / dati otroke spat; hoditi pozno spat; iti, odpraviti se spat; elipt. otroci, spat
    // s prislovnim določilom imeti kje ležišče, prostor za tak počitek: fant spi na postelji; spati na prostem, na tleh; vsi otroci spijo v eni sobi; od danes ne boš več spala tukaj / spali boste pri nas prenočevali; dali so me spat v najlepšo sobo / kokoši spijo blizu zajcev; živina v planinah spi zunaj
  2. 2. ekspr. biti nedejaven, nedelaven: trdil je, da mladina v klubu spi; ti dve prireditvi kažeta, da vendarle ne spimo / med poukom je večinoma spal ni sodeloval
    // društvo spi
  3. 3. ekspr. biti v stanju neaktivnosti; počivati: pozimi rastline spijo; zemlja še spi / jezero spi je mirno; valovi so še spali jezero, morje je bilo mirno
  4. 4. knjiž., s prislovnim določilom biti navzoč, a nedejaven: v gorivu spi toplotna energija / spolnost v otroku še spi / ali tvoja vest spi
    // biti kje sploh: rudno bogastvo spi pod zemljo / v srcu spita bolečina in ljubezen; to upanje je že dolgo spalo v njem
  5. 5. ekspr., s prislovnim določilom biti pokopan: na tem pokopališču spijo njegovi starši; rad bi spal v domači zemlji
  6. 6. evfem., v zvezi s pri, z spolno občevati: spati pri dekletu, z dekletom
    ●     ekspr. takrat so ljudske množice še spale niso še poznale, niso se še zavedale svojih pravic; ekspr. ali je kaj priden? Priden je, kadar spi ni priden; knjiž., ekspr. spati na lovorikah po uspehu, zmagi popustiti v prizadevanju; star. odkar se zavedam, nisem spal pod svojo streho nisem imel doma; ekspr. glede tega lahko mirno spiš si lahko brez skrbi; ekspr. saj stoje spiš videti si zelo zaspan; ekspr. hoditi s kokošmi, kurami spat zelo zgodaj; ekspr. sonce gre spat zahaja; ekspr. spati smrtno, večno spanje biti mrtev; ekspr. spati spanje pravičnega mirno, trdno spati; kakor si si postlal, tako boš spal tvoje (dobro, slabo) življenje bo posledica tvojih prejšnjih odločitev; preg. nesreča nikoli ne spi nesreča nikoli ne počiva
vegetatíven -vna -o prid. (ȋ) 
  1. 1. rastlinski: vegetativni in animalni svet / vegetativna hrana / vegetativno baročno okrasje
  2. 2. bot. ki je v zvezi z rastjo in prehranjevanjem rastlin: listi, korenine in drugi vegetativni deli rastline / vegetativni organi korenina, listi, steblo
  3. 3. biol. ki poteka brez oploditve, nespolen: vegetativno razmnoževanje / vegetativno križanje rastlin
  4. 4. biol. nanašajoč se na za ohranjanje življenja in za rast bistvena in od volje neodvisna dogajanja v telesu: dihanje, prebava in druge vegetativne funkcije / vegetativno živčevje živčevje, ki deluje samostojno, neodvisno od volje
zastáti -stánem dov. (á ȃ) 
  1. 1. prenehati se premikati naprej in za kratek čas ostati kje: grižljaj mu je zastal v grlu; voda je zastala v kotlini / mleko kravi zastane v vimenu deloma ostane
    // za kratek čas ostati kje, ker se kaj ne opravlja v zadostni meri: pošiljke so zaradi predpraznične gneče zastale
    // ostati ob pričakovanem, normalnem času neopravljen: druga dela so zaradi košnje zastala
  2. 2. za kratek čas prenehati se gibati, premikati: pri vsakem šumu mu je noga zastala; hotel ga je udariti, pa mu je roka zastala / ekspr. korak mu je zastal
    // za kratek čas prenehati delati, delovati: kolovrat je zaradi živahnega pogovora večkrat zastal / srce mu je za trenutek zastalo; pren., ekspr. na starost mu je pamet zastala
  3. 3. za kratek čas prenehati potekati: dihanje mu je za hip zastalo; napad je za nekaj trenutkov zastal; promet je zaradi nesreče za eno uro zastal / pogovor je po prvem navdušenju zastal
  4. 4. prenehati (intenzivno) napredovati: gospodarstvo je zaradi reform zastalo / sčasoma je v rasti zastal
  5. 5. zaradi mirovanja postati manj gibljiv: noge so mu zastale od sedenja
  6. 6. star. zaostati: za zmagovalcem je zastal za dve minuti / zastati v razvoju za drugimi državami / zastati s plačilom
    ●     ekspr. beseda mu je zastala na ustih besede, ki jo je že skoraj izrekel, ni izrekel; ekspr. ustrašil se je, da mu je dih zastal zelo; ekspr. zgodile so se stvari, da človeku kar dih, sapa zastane zgodile so se presenetljive, grozljive stvari; ekspr. mora govoriti, da mu jezik ne zastane zaradi potrebe po govorjenju, veselja do govorjenja; ekspr. kri mu je zastala (v žilah) zelo se je prestrašil; ekspr. samo toliko dela, da mu sklepi ne zastanejo kolikor mogoče malo dela; ekspr. v njegovem žepu zastane marsikateri tisočak zadrži si, pridrži si marsikateri tisočak
aeróben -bna -o prid. (ọ̑) biol. ki za življenje potrebuje prosti kisik: aerobne bakterije / aerobno dihanje
astmátičen -čna -o prid. (á) nanašajoč se na astmo: astmatični napad / astmatično dihanje / astmatičen človek človek, ki ima astmo, nadušljiv
cév -í ž, daj. mest. ed. cévi (ẹ̑) podolgovat, votel, navadno valjast predmet: cev pušča, se zamaši; napeljati vodovodne cevi; položiti odtočno cev; dolga, ravna cev; aluminijasta, cementna, gumijasta, steklena cev; brizgalna, dimna, grelna, plinska, svetilna cev; puškina, topovska cev; cev iz plastične mase; cev za zalivanje; pipa s kratko cevjo; premer cevi / dihalna cev za dihanje s poklopcem pri potapljaški maski
// kar je po obliki ali funkciji podobno cevi: cvetni listi so zrasli v cev; cev požiralnika
♦ anat. Evstahijeva cev ki povezuje srednje uho z žrelom; ušesna troblja; prebavna cev cevasti del prebavil, po katerem se premika, prebavlja hrana; elektr. bergmanska cev za električno napeljavo iz katraniziranega kartona; elektronska cev elektronka; fluorescenčna cev žarnica cevaste oblike, katere obloga sveti zaradi prevajanja električnega toka v razredčenem plinu; katodna cev elektronka, v kateri elektronski žarek pada na zaslon, kjer povzroča vidno sliko; Braunova elektronka; neonska cev z neonom napolnjena svetilna cev, ki se uporablja zlasti v reklamne namene; fiz. rentgenska cev priprava za pridobivanje rentgenskih žarkov; metal. brezšivna cev ki ni varjena, ki je iz celega; strojn. izpušna cev po kateri se odvajajo plini pri motorju z notranjim zgorevanjem
davílen -lna -o prid. (ȋ) ki davi: davilni krči
♦ zgod. davilna hruška srednjeveška mučilna priprava, ki se da obsojencu v usta, da mu ovira dihanje
dispnóičen -čna -o prid. (ọ́) nanašajoč se na dispnoo: dispnoičen bolnik / dispnoično dihanje
dušíti -ím nedov. (ī í) 
  1. 1. ovirati, oteževati dihanje: dim, kašelj ga duši; jok jo je dušil; močno razburjenje jo je kar dušilo; brezoseb.: v tretjem nadstropju se je ustavila, dušilo jo je; v grlu me duši; pren. malomeščanske razmere nas dušijo; samota ga duši
    // moriti z onemogočanjem dihanja: jetnike so dušili v plinskih celicah
  2. 2. ekspr. s silo ovirati, preprečevati: vlada duši stavkovne boje; birokracija duši vsakršno iniciativo od spodaj; dušiti nacionalno zavest / plevel duši posevke
  3. 3. knjiž. zadrževati, premagovati: dušiti (v sebi) bolečino, jezo; pokril si je obraz in dušil jok, ki se mu je nabiral v prsih; dušila je solze v očeh in si grizla nohte
  4. 4. zmanjševati jakost zvoka: ropotanje strojev je dušilo besede; stenske obloge so dušile glasove televizorja; mehka trava je dušila korake / dirigent je dušil previsoki ton glasbila / gumijast pod duši zvok stopinj
    ♦     rad. dušiti televizijsko sliko zmanjševati njeno jakost, ostrino
  5. 5. redko gasiti: goreči motor so dušili z gasilno peno; gasilci dušijo požar
  6. 6. kuhati v pokriti posodi v majhni količini vode in maščobe: dušiti meso, zelenjavo
dušljív -a -o prid. (ī í) 
  1. 1. ki ovira, otežuje dihanje: zajel ga je gost, dušljiv dim; dušljiv kašelj, smeh / zrak je postajal vse bolj dušljiv soparen, težek
    // moriti z dušljivimi plini
  2. 2. ki moreče, neprijetno deluje, vpliva: pogreznil se je v dušljiv molk
izolacíjski -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na izolacijo: izolacijski material; izolacijska obloga; odstraniti izolacijsko ploščo / izolacijska dela / izolacijska politika
● izolacijski aparat aparat s stisnjenim kisikom ali zrakom za dihanje
♦ elektr. izolacijska upornost upornost med medsebojno izoliranima prevodnikoma; les. izolacijski les les, ki se uporablja za izoliranje; med. izolacijska soba izolirna soba
klíničen -čna -o prid. (í) nanašajoč se na kliniko: klinični pregled; klinične preiskave / klinični oddelek za nalezljive bolezni; klinična bolnica bolnica, ki združuje več klinik / ekspr. značaje je opisoval s klinično natančnostjo z veliko
♦ med. klinična diagnoza; klinična smrt stanje, ko preneha dihanje, oživljenje pa je še mogoče; psiht. klinična psihologija psihologija, ki proučuje duševno problematične ali ogrožene ljudi
nèenakoméren -rna -o prid. (ȅ-ẹ́ ȅ-ẹ̄) ki ni enakomeren: neenakomeren razvoj / neenakomerna hitrost / neenakomeren utrip žile; neenakomerno dihanje / ima nerazločno, neenakomerno pisavo
♦ fiz. neenakomerno gibanje gibanje s spremenljivo hitrostjo
oddahníti se in oddáhniti se -em se in oddahníti si in oddáhniti si -em si dov. (ī á) 
  1. 1. med kakim dejanjem, zlasti hojo, pitjem, govorjenjem (globoko) vdihniti ali izdihniti: oddahnil se je in nadaljeval svojo pripoved; izpil je kozarec vina, ne da bi se vmes oddahnil; ekspr. tako hiti govoriti, da se niti oddahniti ne more / globoko se oddahniti
  2. 2. umiriti dihanje s kratkim prenehanjem dela, gibanja: prenehal je kopati in se oddahnil; na klancu so ustavili, da so se voli oddahnili / za hip oddahniti se prenehati z delom zaradi umiritve dihanja
    // ekspr. odpočiti se: v pokoju se boste oddahnili; oddahniti se od dela, truda; zastar. čas je, da oddahnemo
    ●     ekspr. mora se malo oddahniti od otrok za nekaj časa prenehati ukvarjati se z njimi zaradi počitka
  3. 3. nav. ekspr. občutiti veliko olajšanje zaradi prenehanja česa neprijetnega: kar oddahnila se je, ko je prejela sinovo pismo; vsi se bodo oddahnili, ko bo odšel; oddahniti se od skrbi, sreče
oddihávati se -am se in oddihávati si -am si nedov. (ȃ) 
  1. 1. med kakim dejanjem, zlasti hojo, pitjem, govorjenjem, večkrat (globoko) vdihniti ali izdihniti: skoraj po vsakem stavku se je oddihaval
  2. 2. umirjati dihanje s kratkim prenehanjem dela, gibanja: po vsaki vzpetini se je dolgo oddihaval
    // ekspr. počivati, odpočivati se: oddihavati se od dela; skoraj dve uri se je oddihaval
oddihováti se -újem se in oddihováti si -újem si nedov. (á ȗ) 
  1. 1. med kakim dejanjem, zlasti hojo, pitjem, govorjenjem, večkrat (globoko) vdihniti ali izdihniti: govornik je jecljal in se oddihoval; pil je v dolgih požirkih in se zraven oddihoval / globoko se oddihovati
  2. 2. umirjati dihanje s kratkim prenehanjem dela, gibanja: sedla je na skalo in se oddihovala; na klancu sta se vola morala oddihovati
    // ekspr. počivati, odpočivati se: dobri dve uri so se oddihovali; oddihovati se od dela, med delom, pri delu
    ●     knjiž. delo na polju se oddihuje ponehuje, se končuje; knjiž., ekspr. večina delavcev je šla na morje, le malo se jih bo oddihovalo doma preživljalo letni dopust
olahkôtiti -im dov. (ō ȏ) star. olajšati: olahkotiti ljudem življenje / olahkotiti dihanje
prepónski -a -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na prepono: preponske mišice
♦ med. preponsko dihanje
pridrževáti -újem nedov. (á ȗ) 
  1. 1. s prijemom krajši čas ohranjati v določenem položaju, na določenem mestu: vozniki so pridrževali konje; pridrževati koga z roko; pridrževati si ovratnik z brado / redko letvice pridržujejo orodje v ustreznem položaju držijo
  2. 2. delati, da kdo za krajši čas ostane na določenem mestu; zadrževati: rad bi še ostal, a ga ni nihče pridrževal
  3. 3. krajši čas ne delati tega, kar izraža določilo: pridrževati dih; pridrževati korak
prilagodíti -ím dov., prilagódil (ī í) narediti, da kaj dobi potrebne lastnosti, značilnosti glede na lastnosti, značilnosti česa: arhitekt je skušal stavbo prilagoditi okolju; prilagoditi opremo prostoru; starejše tuje besede so se prilagodile slovenskemu jeziku
// narediti, da ustreza komu, čemu: šofer mora prilagoditi hitrost vožnje svojim sposobnostim; prilagoditi ponudbo povpraševanju / prilagoditi očesno lečo za gledanje na daleč
pritajeváti -újem nedov. (á ȗ) 
  1. 1. delati, da kdo česa ne more izvedeti, odkriti; prikrivati: pritajuje dejansko stanje / pritajevati denar
    // delati, da kdo česa ne more opaziti: pritajeval je svoja čustva; več let je pritajevala svoje trpljenje
  2. 2. zmanjševati intenzivnost česa: ko je govoril, je pritajeval glas; pritajevati smeh / pritajevati dih zadrževati
sápa -e ž (á) nav. ekspr.  
  1. 1. dihanje, dih: sapa mu je zastajala; pridrževati, zadrževati sapo; dolgo je zdržal brez sape / loviti sapo težko, sunkovito dihati; imeti (težko) sapo oteženo, težko dihati
    // čutila je njegovo sapo na obrazu / zajeti sapo vdihniti
  2. 2. veter, zlasti šibkejši: sapa piha; hladna, mehka, ostra sapa; večerna sapa; nežna je kot majska sapa / drevje se je zibalo v sapi
  3. 3. v prislovni rabi, navadno v zvezi na vso sapo zelo, močno: na vso sapo so hiteli v hrib; kričal je na vso sapo
    ●     ekspr. pri hoji ga daje, nadleguje sapa težko diha; ekspr. na strmi poti jim je pohajala sapa težko so dihali; ekspr. vpil je, dokler mu ni pošla sapa dokler je mogel; ekspr. nenavadna lepota jim je jemala sapo zaradi nenavadne lepote so bili zelo prevzeti; nar. spustiti sapo iz meha zrak; ekspr. kar sapo ji je vzelo, zaprlo zelo je bila presenečena; bil je brez sape zadihan, izčrpan; brez sape je čakal, kaj bo zelo napeto; ekspr. ko je nevarnost minila, so spet prišli do sape so se sprostili; ekspr. v isti sapi ga hvali in graja zelo hitro spreminja odnos do njega; zelo hitro spreminja mnenje o njem; ekspr. povedati v eni sapi, v isti sapi vse naenkrat, hitro
sígati -am nedov. (ī ȋ) dihati s piskajočimi glasovi, zlasti zaradi zoženosti grla: bolnik je sigal in lovil sapo; nadušljivo sigati / brezoseb. v prsih mu siga
● ekspr. ni res, je sigal sigajoče govoril; ekspr. slamoreznica je sigala dajala siganju podobne glasove
spokójen -jna -o prid. (ọ̄) knjiž. miren: biti moraš bolj spokojen; ostati spokojen / spregovoriti s spokojnim glasom; spokojen obraz / spokojno morje / spokojna noč; ekspr. mesto je bilo pogreznjeno v spokojno tišino v mestu je bilo zelo tiho, mirno
// slišati je bilo spokojne korake enakomerne, umirjene
// spokojno dihanje
upočásniti -im in upočasníti -ím dov., upočásnil (ā; ī í) narediti (bolj) počasno: upočasniti hojo, tek, vožnjo / upočasniti korak / upočasniti proces, razvoj / upočasniti naraščanje proizvodnje / utrujenost upočasni odzive / upočasniti ritem, udarce; dihanje se je upočasnilo
zadrževáti -újem nedov. (á ȗ) 
  1. 1. s prijemom ohranjati v določenem položaju, na določenem mestu: zadrževal ga je, da ne bi padel / zadrževal je konja, ko sem stopal na voz
  2. 2. delati, da kaj gibajočega, premikajočega se ne nadaljuje gibanja: nekaj trenutkov je zadrževal deblo, da ne bi zdrsnilo navzdol / zadrževati je moral preganjalce, medtem ko so tovariši bežali / počasna vozila zadržujejo promet
  3. 3. delati, da kaj ne izteka, odteka: zadrževati kri s pritiskom na žilo / zadrževati solze
  4. 4. povzročati, da kaj ne more skozi: filter, mreža zadržuje trdne delce / izolacija na zunanji strani stene zadržuje vlago
  5. 5. delati, da se kaj ne širi
    1. a) na večjo površino: korenine zadržujejo prst, da je veter ne odnaša
    2. b) v okolico: mah zadržuje vlago / šamot dobro zadržuje toploto
  6. 6. delati, da kaj ne gre takoj tja, kamor je namenjeno: zadrževati pošiljke na carini
  7. 7. z glagolskim samostalnikom delati, da kaj ne napreduje, ne dosega višje stopnje: suša zadržuje rast; neustrezna zakonodaja zadržuje gospodarski razvoj
  8. 8. z glagolskim samostalnikom delati, da se kaj ne opravi, uresniči takoj: zadrževati izplačilo zaslužka / ekspr. zadrževati zlom države
  9. 9. delati, da se kaj ne izrazi, pokaže: zadrževati jezo; veselje je težje zadrževati kakor žalost
    // z glagolskim samostalnikom ne delati tega, kar določa samostalnik: zadrževati dih, jok, kašelj / zadrževati korak
  10. 10. delati, da kdo za krajši čas ostane na določenem mestu: odšel je, čeprav so ga gostitelji zadrževali / ni mogel priti, ker so ga zadrževali neodložljivi opravki
    // povzročati, da kdo ne uresniči, kar namerava, hoče: nič ga ni zadrževalo, da ne bi mogel napraviti, kar je hotel; sram ga je zadrževal, da ni vsega povedal
  11. 11. s svojo prisotnostjo, ravnanjem ovirati koga pri njegovem delu: tu sediš samo zato, da me zadržuješ; kaj me zadržuješ s tako nepomembnimi stvarmi; ne bom te zadrževal, samo nekaj nujnega ti moram povedati
brezslíšen -šna -o prid. (í ī) neslišen: dihanje je bilo skoro brezslišno
doznáven -vna -o prid. (á ā) star. zaznaven, opazen: dihanje je bilo komaj doznavno
nèslíšen -šna -o prid. (ȅ-í ȅ-ī) ki se malo ali nič ne sliši: padal je droben, neslišen dež; neslišen let letala; dihanje je bilo skoraj neslišno / nav., ekspr.: spregovoril je s slabotnim, neslišnim glasom; prihajal je z neslišnim korakom; neslišen smeh; šepeta mu neslišne besede
oteževáti -újem nedov. (á ȗ) delati kaj bolj naporno, težavno: dim jim je oteževal dihanje / valovi otežujejo plovbo; sneg je oteževal promet / pomanjkanje gradiva otežuje proučevanje
// delati kaj bolj zapleteno: predpisi so oteževali poslovanje, sodelovanje / tako ravnanje otežuje medsebojne odnose
// delati kaj bolj neprijetno, bolj hudo: oteževati komu življenje
● misel na sina ji otežuje srce jo žalosti, vznemirja
stískanje -a s (í) glagolnik od stiskati1: s stiskanjem grla oteževati dihanje; stiskanje rok pri pozdravljanju / krčevito stiskanje pesti / stiskanje grozdja v stiskalnici / stiskanje vina / s stiskanjem spremeniti obliko čemu; strojno stiskanje / stiskanje plinov / pri srcu čuti čudno stiskanje / kljub stiskanju je umrl kot berač
zabúhlost -i ž (ú) lastnost, značilnost zabuhlega: težko dihanje in splošna zabuhlost bolnika / zabuhlost obraza
zaspávati -am nedov. (ā) knjiž. prihajati v stanje telesnega in duševnega počitka s popolnim ali delnim zmanjšanjem zavesti: otrokovo dihanje je vse bolj mirno, počasi zaspava / dan za dnem legati, zaspavati, vstajati
akvalúnga -e ž (ȗ) priprava na stisnjen zrak, ki omogoča dihanje pod vodo in jo nosi potapljač s seboj: skupina potapljačev je bila opremljena s potapljaškimi oblekami in akvalungami; potapljati se z akvalungo
črevoškŕgar -ja m (ȓ) nav. mn., zool. majhne morske živali, ki imajo del črevesa prilagojen za dihanje, Enteropneusta
dáviti -im nedov., tudi davíla (á ā) s stiskanjem grla oteževati, onemogočati dihanje: zgrabil ga je za vrat in ga davil; zanka ga je davila za grlo / jok, kašelj ga je davil; brezoseb. davilo jo je v grlu; pren. jeza, skrb, strah davi
// moriti s stiskanjem grla: dihur davi kokoši; mačka davi miši; pren. glad, kuga davi ljudi
● ekspr. izgubila sem se, je davila skozi jok jecljaje, pretrgano govorila
dihálen -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na dihanje: dihalni organi; dihalne mišice / dihalne motnje / dihalne vaje / v rudnik so se spustili reševalci z dihalnimi aparati
♦ anat. obolenje dihalnih poti
díhavica -e ž (ī) redko težko dihanje: mučila ga je dihavica
dispnóa -e ž (ọ̑) med. oteženo, težko dihanje
dúška -e ž (ȗ) nar. vzhodno dihanje: lica so mu prebledela in duška je postala hitrejša
// zrak, sapa: govoril je slabotno, ko da bi mu zmanjkovalo duške
pljúča pljúč s mn. (ú ȗ) parni organ v prsni votlini, ki omogoča dihanje: imeti zdrava pljuča; preiskovati pljuča; človeška, živalska pljuča; rentgenski posnetek pljuč / vnetje pljuč; rak na pljučih / kupiti goveja, telečja pljuča / dušena pljuča; pren., ekspr. gozdovi so pljuča pokrajine
● ekspr. na dirki je izhropel pljuča s hropenjem izčrpal; ekspr. zavpil je na vsa pljuča zelo; ekspr. zadihati s polnimi pljuči postati prost, svoboden
♦ med. železna pljuča naprava v obliki komore za ritmično prezračevanje pljuč bolniku, ki ne more dihati; vitalna kapaciteta pljuč; osluškovanje pljuč; kaverna v pljučih
respirácija -e ž (á) knjiž. dihanje: pospešena, upočasnjena respiracija
sapíti -ím nedov. (ī í) nav. 3. os., star. ovirati, oteževati dihanje; dušiti: dim ga sapi / brezoseb. sapilo jo je v prsih; bolnika sapi
škŕga -e ž (ŕ) nav. mn. parni organ pri večini vodnih živali, ki omogoča dihanje: prvi par škrg / dihati s škrgami
upéhati -am dov. (ẹ̑) s priganjanjem k teku, hitri hoji povzročiti pri kom težko dihanje, občutek utrujenosti: upehati konja / pot ga je upehala
zadúšen1 -šna -o prid. (ú ū) ki zaradi pomanjkanja dobrega, svežega zraka otežuje dihanje, povzroča slabo počutje: zadušen hlev, prostor / zadušna sopara; zadušno ozračje / zadušen dan; zadušna vročina / zadušen smrad zadušljiv
// ekspr. zadušen tolmun brez dotoka sveže vode; pren. zadušno družbeno okolje
Število zadetkov: 78