diplomát -a m (ȃ) 1. višji uslužbenec, ki zastopa koristi svoje države v mednarodnih odnosih: na sejo so povabili vse akreditirane diplomate;
diplomat pri Organizaciji združenih narodov;
delo naših diplomatov / ministrski predsednik je dober diplomat / poklicni diplomat 2. ekspr. kdor zna ravnati z ljudmi spretno, okoliščinam ustrezno: izkazalo se je, da ni samo dober trgovec, ampak tudi odličen diplomat / pog. toliko je že diplomata, da tega ne bo storil
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.
kariêren -rna -o prid. (ȇ) nanašajoč se na kariero: karierni center;
karierni cilj;
vzpostavitev kariernega sistema napredovanja / karierna pot / karierni diplomat poklicni diplomat / karierni razred razred poimenovanj nazivov za javne uslužbence
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.
akreditírati -am dov. in nedov. (ȋ) 1. pridobiti potrdilo, da kaj ustreza zahtevam, standardom za opravljanje določene naloge, dejavnosti: uspešno akreditirati študijski program;
ustanoviti in akreditirati agencijo / akreditirati se za izvajanje dejavnosti // potrditi, da kaj ustreza določenim zahtevam, standardom za opravljanje določene naloge, dejavnosti: Svet za visoko šolstvo študijske programe akreditira po vnaprej znanih merilih 2. pooblastiti koga za zastopanje določene organizacije, opravljanje določene naloge: vlada je s posebno uredbo agencijo akreditirala za izvajanje ukrepov;
akreditirati poslanika za zastopanje interesov svoje države v tuji državi / novinarji so se pravočasno akreditirali za predstavo, tekmo 3. fin. izdati akreditiv: akreditirati dobavitelja pri banki akreditíran -a -o:
akreditiran laboratorij; akreditiran študijski program; akreditiran visokošolski zavod / akreditiran diplomat; bil je akreditiran za veleposlanika v Franciji; časnikarji, akreditirani pri Organizaciji združenih narodov
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.
virtuózen -zna -o prid. (ọ̑) ki do popolnosti obvladuje tehniko kake umetnosti, navadno glasbene: virtuozen pianist, umetnik / virtuozni gibi; virtuozna roka // ekspr. ki v zelo visoki stopnji obvladuje tehniko, formalno stran česa sploh: virtuozen smučar / virtuozen diplomat / virtuozen poznavalec jezika zelo dober// ki kaže tako obvladovanje: virtuozna igra / virtuozna skladba / ekspr. virtuozno znanje virtuózno prisl.:
virtuozno igrati; virtuozno oblikovana melodija
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.
ugrabíti in ugrábiti -im, in ugrábiti -im dov. (ī á ȃ; á ȃ) 1. s silo, z zvijačo vzeti komu prostost, navadno zaradi odkupnine, maščevanja, protesta: ugrabil ga je zakrinkan moški;
ugrabiti otroka, žensko;
ugrabili so ga na cesti / ugrabiti (potniško) letalo z grožnjo prisiliti pilota, da spremeni smer letenja, mesto pristanka, zlasti iz političnih vzrokov// zastar. vzeti komu prostost; prijeti: biriči so že ugrabili morilca 2. s silo, z zvijačo vzeti kaj: jastreb je ugrabil piščanca;
lisica je ugrabila kokoš // ekspr. vzeti kaj sploh: znanje je bogastvo, ki ti ga nihče ne more ugrabiti / to mu je ugrabilo notranji mir / vprašanje mu je ugrabilo veliko noči povzročilo, da ni spal3. zastar. zgrabiti, ujeti: gospodinja je ugrabila raco in ji pristrigla perut
● ekspr. nenadoma ga je ugrabila smrt je umrlugrábljen -a -o:
diplomat je bil ugrabljen; ugrabljena ovca; ugrabljeno letalo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.
vznemírjenost -i ž (ȋ) stanje vznemirjenega človeka: obide, prevzame ga vznemirjenost;
čutiti, prikriti vznemirjenost / publ. diplomat je izrazil vznemirjenost zaradi incidenta / čustvena, idejna vznemirjenost
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.
spréten -tna -o prid., sprétnejši (ẹ́ ẹ̄) 1. sposoben opraviti delo, nalogo z lahkoto, brez spodrsljajev: natančen in spreten delavec;
za to delo je spreten;
sprva je bil še neroden, sčasoma pa je postal spretnejši / spretni prsti; imeti spretno roko / spretni gibi, zamahi 2. sposoben z iznajdljivostjo, premišljenostjo doseči kaj: spreten diplomat, organizator sprétno prisl.:
spretno delati, govoriti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.