dívji -a -e prid. (í) 1. ki živi, raste svobodno v naravi: divji golob, zajec;
v starem štoru je našel divje čebele;
cepiti divjo češnjo;
jata divjih rac;
divje in gojene rastline;
divje in domače živali 2. ki še ni kultiviran, civiliziran: ti kraji so še zelo divji / divja dolina, pokrajina; divja, nedotaknjena narava / divji predeli celine; film o Divjem zahodu o življenju v zahodnem delu Združenih držav Amerike, ko ta še ni bil popolnoma civiliziran / divja plemena ki živijo na zelo primitivni stopnji družbenega razvoja3. ki se ne da ukrotiti: konja je prodal, ker je bil divji / pri sosedu imajo zelo divjega psa / bik je ves divji razgrajal po vasi razdražen4. nav. ekspr. ki ne obvladuje svojih negativnih lastnosti: tega divjega človeka se vsi izogibajo;
bal se je divje drhali, ki je pustošila po deželi / imel je divje navade / otroci so tako divji, da jih komaj krotim neugnani, razposajeni// ekspr., v povedni rabi zelo jezen: kmalu se vrni, sicer bo oče divji; divji ko ris / na koga je tako divji? ves divji je nanj // ki izraža, kaže divjost, veliko jezo: divji obraz; ustrašil se je njegovega divjega pogleda / opazil je divji blesk v njegovih očeh / zaslišal se je divji lajež psov 5. ekspr., navadno v povedni rabi ki se boji tujih ljudi: ne bodi tako divji in pridi bližje 6. ekspr. ki se pojavlja v visoki stopnji in z veliko intenzivnostjo: prijela ga je divja jeza;
ljubil jo je z divjo strastjo / zaslišal se je divji krik, smeh / vnel se je divji boj / mraz je sicer divji, a snega ni; začutil je divjo lakoto // ki ima veliko hitrost, silovitost: pognal je konja v divji dir; od divje vožnje z avtomobilom ga boli glava / utrujen od divjega plesa 7. ekspr., s širokim pomenskim obsegom čuden, nenavaden: to je napravilo nanj prav divji vtis;
imel je divje sanje / vedno nosi obleke divjih barv 8. ki ni v skladu z veljavnimi zakoni, predpisi: divji lov;
divja gradnja črna gradnja;
divje odlagališče nezakonito odlagališče odpadkov v naravi / divji zakon skupno življenje moškega in ženske brez zakonske zveze / divji lovec, ribič
● pog., ekspr. ves divji je na meso zelo rad ga je; pog., ekspr. divji je na ženske ima veliko slo po ženskah
♦ bot. divji bezeg; divji kostanj okrasno drevo z belimi, rumeno ali rdeče lisastimi cveti v piramidastih socvetjih, Aesculus hippocastanum; divja roža šipek; etn. divji mož po ljudskem verovanju moškemu podobno kosmato bitje, ki prebiva v gozdu; divja jaga po ljudskem verovanju truma duhov prednikov, ki se podi v božičnem času po zraku; med. divje meso nepravilno razraslo tkivo v rani, ki se slabo celi; šport. tekmovanje na divjih vodah tekmovanje v kajaku ali kanuju na deroči reki; vrtn. divja mladika mladika, ki zraste iz starega tkiva; zool. divji petelin velika gozdna ptica temne, na prsih zelenkasto modre barve, Tetrao urogallus; divja koza gamsdívje prisl.:
divje kričati; divje rasti; divje voziti; divje romantična pokrajina; divje smo navijali za naše moštvo
● ekspr. divje ga je imelo, da bi ga udaril komaj se je premagoval; sam.: nekaj divjega je v njegovi naravi
jága -e ž (á) 1. pog. lov1:
v nedeljo bo jaga;
iti na jago / kaznovali so ga zaradi divje jage / jaga na ljudi 2. etn., v zvezi divja jaga, po ljudskem verovanju truma duhov prednikov, ki se podi v božičnem času po zraku: trušč divje jage
● ekspr. čez dolino je hrumela divja jaga nevihta, vihar
plêsti plêtem nedov., plêtel in plétel plêtla, stil. plèl plêla (é) 1. delati tekstilne izdelke s pletilkami, pletilnim strojem: plesti jopico, nogavice;
plesti z debelimi, drobnimi pletilkami;
šivati in plesti / kvačkati zna, plesti pa ne; ročno, strojno plesti / plesti vzorec
♦ obrt. plesti leve petlje 2. delati, izdelovati kaj z nameščanjem dveh ali več podolgovatih upogljivih stvari izmenoma drugo čez drugo: dekleta pletejo vence;
plesti jermen za bič;
plesti kite, mrežo;
plesti ograjo iz protja, šibja / plesti lase v kito / čez zimo plete košare / ptiči pletejo gnezda 3. ekspr. naskrivaj pripravljati, delati komu navadno kaj neprijetnega: nekaj hudega mu plete;
kaj pleteš proti njemu;
za mojim hrbtom ne pleti ničesar;
proti tebi se plete zarota // z oslabljenim pomenom delati, da se uresniči, kar določa samostalnik: pletel je ljubezen, prijateljstvo z njo; na vse strani plete spletke 4. ekspr. govoriti, pripovedovati, navadno kaj izmišljenega, neresničnega: ne verjemi mu vsega, kar plete;
spet je nekaj pletel o tebi / okrog nas so pletli laži in obrekovanja / plesti besede, pogovor o čem govoriti, pogovarjati se5. ekspr. delati, snovati: v glavi že plete nov načrt;
zmeraj kaj plete / ljudstvo je pletlo o tem nenavadne legende ustvarjalo
● ekspr. samo da se ne boš kesal, je pletel dalje govoril; knjiž., ekspr. plesti hvalnice komu hvaliti, slaviti gaplêsti se ekspr.
1. s prislovnim določilom počasi gibati se, premikati se v določenem prostoru: mačka se ji je pletla med nogami, pod nogami / pod temnim stropom se je pletel dim z ognjišča
// pojavljati se v neredu: žareči bliski so se pletli in križali / misli se mu divje pletejo po glavi
// pojavljati se sploh: naokoli se je pletel mrak / na večernem nebu se je pletla rožnata zarja
2. nastajati, širiti se: o tem se pletejo različne zgodbe / čudne govorice se pletejo okrog tebe / eno se plete iz drugega izhaja
3. dogajati se: kaj neki se plete tam doli / kdo bi vedel, kaj se plete v ljudeh / med njima se nekaj plete
● ekspr. govorica se mu plete ne izgovarja, ne govori gladko; ekspr. pogovor se je pletel o knjižnem jeziku govorili so, pogovarjali so se; ekspr. to vprašanje se je dolgo pletlo po njegovih možganih dolgo je razmišljal o njem; ekspr. ni se hotel plesti z njo imeti z njo (tesnejših) stikov
pletóč -a -e:
pletoč nogavico, je pazila na otroke
pletèn -êna -o:
pleten brezrokavnik; pleteni stoli; gladko pletena jopica; iz vrbovih šib pletene košare; dvojno pleten rob; ročno, strojno pleten
amfiteáter -tra m (á)
pri starih Grkih in Rimljanih okrogel ali ovalen prostor za nastopanje s stopničasto se dvigajočimi sedeži: rimski amfiteater v Pulju
// temu podoben prostor: naravni amfiteater pod gričem / divje romantični amfiteater skal
divjáti -ám nedov. (á ȃ) 1. divje, razposajeno tekati sem ter tja: ne divjaj, saj si že ves poten;
otroci divjajo po sobi, za žogo;
divjati gor in dol / krava divja po travniku / ekspr. pri delu kar divja zelo hitro dela// ekspr. zelo hitro se premikati: mudilo se mu je, da je kar divjal v mesto; kam divjaš? / divjati na konju; tako divja z motorjem, da se bo še ubil 2. nastopati, pojavljati se z veliko silo, intenzivnostjo: burja silovito divja;
morje divja in veter dviga valove čez krov ladje;
na Dolenjskem je zjutraj divjalo neurje s točo;
vihar divja že nekaj dni / v dolini so prav takrat divjali najhujši boji; v deželi že več let divja vojna; pren. v njem divja vihar strasti; v srcu mu je divjala jeza; brezoseb. strašno je divjalo v njem 3. v dejanju kazati svojo jezo, togoto: pijan je divjal nad otroki;
divja kot obseden 4. ekspr. divje, nepravilno rasti: korenje divja, namesto da bi delalo koren;
pren. zadnje čase cene kar divjajo divjajóč -a -e:
divjajoč hudournik; divjajoča nevihta; divjajoča žival
govédo -a s (ẹ̑)
1. večja domača žival z veliko, široko glavo in debelejšimi stožčastimi rogovi: ima nekaj goved in konja; na travniku se je paslo pet goved
♦ zool. moškatno govedo govedu podobna žival z dolgo dlako, ki živi v tundri, Ovibos moschatus
// ed. več goved, goveda: v reki napajajo govedo; bolezen goveda; meso z glave goveda / bohinjsko govedo; pincgavsko govedo rjavo z belimi lisami; farma za pitovno govedo / divje govedo
2. slabš. neroden, navadno surov človek: ta fant je pravo govedo / kot psovka govedo neotesano
jábolko -a [jabou̯ko] s (á) 1. sad jablane: lupiti jabolka;
črvivo, rdeče, zrelo jabolko;
kislo, sladko jabolko;
lica je imela rdeča kot jabolko / poletna, zgodnja, zimska jabolka / obirati, otresti jabolka; pren., vznes. zlato jabolko svobode // jablana: cvetoče jabolko; nasad jabolk / divje jabolko lesnika2. v zvezi granatno jabolko nizek južni grm z rdečimi cveti ali njegov rdeči sad: košarica granatnih jabolk 3. pog. Adamovo jabolko: iz vratu mu je štrlelo jabolko / neprestano ga draži na kašelj v jabolku v grlu4. jabolku podoben okrogel predmet: jabolko na zvoniku se lesketa;
pozlačeno jabolko / jabolko pri palici glavič / široko razprte oči z navzven obrnjenimi očesnimi jabolki zrkli5. ploščata kost v kolenu; pogačica: od padca je imel na jabolkih posneto kožo
● ekspr. ugrizniti v kislo jabolko lotiti se česa neprijetnega, neugodnega; knjiž. jabolko spora, razdora stvar, ki je vzrok spora, razdora; preg. jabolko ne pade daleč od drevesa otrok je tak kot starši
♦ agr. prinčevo jabolko podolgovato jabolko z rdečimi progami; bot. volčje jabolko rastlina z belimi, rumenkastimi ali vijoličastimi cveti in čašo, ki postane ob zoritvi jagodastega ploda mehurjasta, Physalis; zlato jabolko gorska rastlina s pokončnim steblom in oranžnim rjavo lisastim cvetom z nazaj zavihanimi listi; kranjska lilija; um. vladarsko jabolko predmet v obliki krogle kot znamenje vladarske oblasti
kokóš -i ž (ọ̑) velika domača ptica s kratkim vratom in močnim telesom: krmila je kokoši;
zaklati kokoš;
bela, grahasta kokoš;
jata kokoši / kokoši dobro, slabo nesejo / golovrata kokoš; štajerska kokoš kokoš jerebičaste, rjave ali bele barve, ki se goji zaradi jajc / domača kokoš / danes smo jedli kokoš / šalj., kot podkrepitev pri moji kokoši, tega mi je pa že dovolj
● ekspr. hoditi s kokošmi spat zelo zgodaj; ekspr. po tistem dogodku se je vedel kot mokra kokoš zelo ponižno, boječe
♦ zool. bankivska kokoš zarodnica domače kokoši, Gallus gallus// samica nekaterih, navadno na tleh živečih ptic: v fazanji jati je več kokoši kot fazanov / divje kokoši; prim. primojkokoš, prmejkokoš
múčiti -im nedov. (ú ȗ) 1. namenoma povzročati telesne bolečine: pri zasliševanju so ljudi tudi mučili;
mučiti ujetnike;
mučiti živali;
mučili so ga, da bi kaj priznal / mučiti koga do smrti 2. nav. ekspr. povzročati, da mora kdo prestajati velik napor, velike neprijetnosti: ni je dal študirat, kaj bi jo mučil;
mučil in teptal je ljudstvo;
glej, kako mučiš psa, ko ga imaš na verigi / kaj bi mučil avtomobil po teh hribih; ne bom (si) mučil oči v temi / mučil jih je z dolgoveznim govorjenjem; ne bi vas rad mučil s številkami 3. povzročati duševno ali telesno neugodje, trpljenje: mučil ga je z molkom, namigovanjem / negotovost ga muči; mučilo ga je, da so ga odstavili // nav. 3. os., ekspr., z oslabljenim pomenom izraža stanje, kot ga določa samostalnik: muči ga zahrbtna bolezen ima zahrbtno bolezen; mučijo ga dvomi; začela ga je mučiti radovednost, kaj se je zgodilo postal je radoveden; žeja ga muči zelo je žejen
● ekspr. ves večer je mučil harmoniko (slabo) igral nanjomúčiti se
1. imeti telesne ali duševne bolečine: videl je, da se bolnik muči; mučil se je tako zelo, da ga ni mogla gledati; ranjeno žival so ubili, da se ne bi mučila
// zelo neudobno, nelagodno se počutiti: otrok se muči v takih čevljih; divje živali se mučijo v kletkah
2. čutiti velik napor: poglej, kako se ti mučiš, jaz pa zlahka dvignem; zelo se je mučila, ko je vlekla voz
// ekspr., s širokim pomenskim obsegom z naporom opravljati opravilo, delo, kot ga določa sobesedilo: muči se z nemščino, pa ji ne gre; sama se muči z otroki in gospodinjstvom; pren. ladja se muči skozi valove
// knjiž. truditi se, prizadevati si: vojaki so se mučili, da bi premaknili voz; zelo se je mučil, da bi jih pridobil
múčen -a -o:
usoda mučenega naroda; bili so mučeni in pobiti
zasvetíti in zasvétiti -im dov. (ī ẹ́) začeti svetiti: luč zasveti / luna je zasvetila; sonce je zasvetilo; pren. zasvetilo mu je sonce resnice
● ekspr. čakali so, da bo zasvetil dan, star. se bo zasvetil dan da se bo zdanilo; publ. v vasi je zasvetila elektrika dobili so električno napeljavo// sveteč se pojaviti: na nebu so zasvetile zvezde / na vzhodu je zasvetila jutranja zarja zasvetíti se in zasvétiti se
1. odbiti svetlobo: okno se zasveti v soncu / oči so se mu zasvetile / v njegovi roki se je zasvetil nož / v očeh so se ji zasvetile solze
2. ekspr. svetlo se odraziti, pokazati: bela hiša se je zasvetila ob cesti; na jasi so se zasvetile marjetice
// odraziti se, pokazati se v veliki meri: sreča se ji je zasvetila na obrazu
// dobiti tak izraz, kot ga izraža določilo: oči se mu divje, hudomušno zasvetijo
3. ekspr., s smiselnim osebkom v dajalniku dojeti, spoznati: zasvetilo se mu je, kaj nameravajo / nazadnje se ji je le zasvetilo v glavi je doumela, razumela
● ekspr. v glavi se ji je zasvetila nova misel se je pojavila, vzbudila; ekspr. godcem so se zasvetili obrazi postali so dobro razpoloženi, dobre volje
zvér -í ž, daj., mest. ed. zvéri (ẹ̑) 1. navadno velika štirinožna divja žival z močnim zobovjem, ki za hrano lovi in ubija druge živali: zveri so ga napadle, raztrgale;
zver rjove, tuli;
krotiti zveri;
krvoločna zver;
pobili so ga kot divjo zver;
počuti se kot preganjana zver;
slabši je od zveri;
pren., ekspr. v vsakem človeku tiči zver // ed., star. zverjad: zver se skriva po jazbinah / ima srečo, k njemu zver kar tišči divje živali, divjad// ekspr. velika divja žival sploh: zveri si izbirajo kralja / kozlovska zver 2. ekspr., s prilastkom (človeku) nevarna stvar: mesto pustoši ognjena zver / z oslabljenim pomenom: paziti se pred zverjo lakomnosti pred lakomnostjo; zver vojne vojna3. slabš. surov, okruten človek: to zver bi bilo treba zapreti / nacistične zveri / kot psovka kaj ga tepeš, zver
● ekspr. človek je čudna zver čudno bitje; ekspr. on je zver v človeški podobi zelo surov, zloben
zverína -e ž (í) 1. velika, navadno nevarna štirinožna divja žival: zverine v zverinjaku so rjovele;
kriči kot zverina;
bil je hud kot zverina / ekspr.: kakšno lepo zverino je ustrelil; pasja zverina je grozeče renčala pes; pren., ekspr. v njem se je skrivala zverina // ed., star. zverjad: ponoči sta se bala strahov in zverine; medvedi in druga zverina / zverina se skriva v gošči divje živali, divjad2. slabš. surov, okruten človek: bali so se, da bi dobili za poveljnika kako zverino;
ni dobro imeti opravka s tako sebično zverino / kot psovka zverina, nimaš nič srca 3. pog., navadno s prilastkom zelo pomembna, ugledna oseba: bil je velika zverina;
pri njih so se zbirali advokati, politiki in druge visoke zverine
azijátski tudi aziátski -a -o prid. (ȃ) nav. slabš. azijski: necivilizirana azijatska dežela / poševne azijatske oči / azijatske navade surove, divjeazijátsko tudi aziátsko prisl.:
njegov obraz je bil azijatsko brezčuten
bòlj1 prisl., nàjbolj (ȍ)
1. stopnjuje
a) pridevnike, ki nimajo primernika z obrazilom, in iz njih izpeljane prislove: bolj zelen; bolj goreč, oddaljen, razvit; bolj moški; bolj domač, zdrav; najbolj gozdnati kraji; bolj divje gleda / tako se stopnjujejo, posebno kadar je poudarek očiten, tudi tisti pridevniki in prislovi, ki imajo sicer primernik z obrazilom: bolj pametno govori, kakor smo pričakovali; to je najbolj pohleven človek / zagotovljena je kar najbolj izdatna podpora
b) nepridevniške prislove: premakniti bolj naprej; stal je bolj zadaj kakor jaz; bolj natanko pogledati; to mi je bolj prav / to vprašanje je danes bolj kot kdajkoli pereče; ogiba se ga bolj ko mogoče kolikor se le da
2. izraža večjo mero glagolskega dejanja ali stanja: eden je bolj molčal kakor drug; ono drugo blago mi je bolj po volji; izkazal se je bolj moža, kot bi si mislil; naraven je, da bolj ne more biti; telesna moč ga ne mika manj od duševne, če ne celo bolj; doma je najbolj brez skrbi / čedalje, še, veliko, vse, zmerom bolj me skrbi; poleti ni bral, tem bolj pa pozimi
● bolj in bolj mu je všeč čedalje bolj, zmerom bolj; stvar je bolj ali manj jasna kolikor toliko, približno
3. izraža sorazmernost dejanja v nadrednem in odvisnem stavku: kolikor bolj so jih tlačili, toliko bolj so se upirali; čim nižje greš, tem bolj je zeleno; bolj ko se ga otepaš, bolj sili vate; Kmet če je bolj jezen, bolj pije (F. Detela) ; Bolj psa dražiš, huje laja (I. Koprivec)
črnávs -a m (ȃ)
slabš. kdor ima črne lase, temno polt: ne maram tega črnavsa
// ekspr. črna žival, navadno pes: črnavs je divje zalajal
divjína -e ž (í) 1. nenaseljen, nekultiviran svet: pokrajina je bila pred sto leti še divjina;
v okolici je še dosti divjine;
iztrebiti divjino / divjina prerašča dolino divje rastlinje / vodil je odpravo skozi neraziskane divjine Afrike necivilizirane pokrajine2. človek, ki ne obvladuje svojih negativnih lastnosti; divjak: ne bodi taka divjina 3. star. divjad, divjačina: loviti divjino / okusna divjina
gós -í ž (ọ̑)
1. velika domača ali divja ptica s ploščatim kljunom in dolgim vratom: gos čofota, gaga; gojiti, pitati gosi; speči mastno gos / divje gosi letijo v klinu
♦ zool. lisasta gos divja gos s temnimi lisami po trebuhu, Anser albifrons; njivska gos divja gos z rumeno progo na črnem kljunu, Anser fabalis
2. slabš. neumna, navadno tudi domišljava ženska: ona je navadna gos; ta gos mi ne bo ukazovala; neumna, zaljubljena gos
hudoúrnica -e ž (ȗ) hudournik: hudournica besni in trga zemljo / hudournice se divje spreletavajo po zraku
klìn tudi klín klína m (ȉ í; ȋ ī)
1. paličast, na eni strani priostren kos lesa, železa, ki se v kaj zabije: klin izpuliti; zabiti klin v zemljo; luknja za klin; suh je kakor drenov klin zelo
// temu podoben predmet, ki se rabi za sajenje na gredicah: s klinom delati luknje za sadike / sadilni klin
2. kovinska ali lesena priprava za zagozdenje: zabiti klin v špranjo / zagozditi klin; pren., ekspr. zabiti klin v telo svetovnega imperializma
3. prečna palica na lestvi: vzpenjal se je od klina do klina; lestev z desetimi klini; pren., ekspr. stal je na najnižjem klinu družbene lestvice
4. navadno lesen, v steno zabit predmet za obešanje: sneti klobuk s klina; obesiti suknjo na klin; puška visi na klinu
5. podolgovat kovinski predmet z ušesom, ki se zabije v skalo za pomoč pri plezanju: klini so bili zrahljani in vrvi potrgane; iti, plezati po klinih / plezalni klini
● ekspr. novico s klina sneti izmisliti si jo; ekspr. obesiti študij na klin opustiti študiranje; divje gosi letijo v klinu so med letenjem razporejene v obliki ostrokotnega trikotnika z ostrim robom na čelu; ekspr. klin se s klinom izbija najučinkoviteje se obračuna z enakim sredstvom
♦ alp. ledni klin za zabijanje v led pri plezanju; podolžni klin z rezjo v isti smeri z ušesom; žel. klin priprava za pritrjevanje tovora na vagon
kričánje -a s (ȃ)
glagolnik od kričati: slišalo se je kričanje otrok / divje, srdito kričanje
kričáti -ím nedov. (á í) 1. govoriti z močnim, rezkim glasom: otroci kričijo na dvorišču;
pijanec je kričal in mahal;
vsekrižem je kričalo;
glasno kričati / ekspr. kričati na vse grlo, na vse pretege zelo / ekspr. vran kriči nad poljem // izražati jezo, nejevoljo z zelo glasnim govorjenjem: kar naprej samo kriči; začel je divje, srdito kričati nanj; kriči kot blazen / ne kriči nad menoj // ekspr. glasno jokati: otrok že ves dan kriči / kričati od bolečin 2. ekspr. biti zelo viden zaradi kontrasta z okoljem: s sten kričijo reklame / barva kriči
● ekspr. vse na njej je kričalo bila je zelo nenavadno oblečena// pojavljati se v visoki stopnji, v močni obliki: ta krivica kriči do neba / beda kar kriči v hiši 3. ekspr., v zvezi s po kazati veliko potrebo, željo: vse na njem kriči po maščevanju;
ta krutost kriči po kazni / zemlja kriči po dežju kričé :
kriče je priganjal živino
kričèč -éča -e:
kričeč je tekel po cesti; skupina kričečih ljudi; blago s kričečim vzorcem; kričeča krivica; kričeče reklame; prisl.: biti kričeče oblečen; kričeče rdeča barva
krížati -am nedov. in dov. (ī) 1. mučiti in usmrtiti s pribijanjem, vezanjem na križ: križati upornike / bičati in križati Kristusa 2. nedov.,
rel. z gibom roke ali predmeta delati križ(e): križati otroke;
starec se je začel pobožno križati / ekspr. kar križa se od groze 3. biti speljan, voditi, navadno pravokotno čez kaj podolgovatega: na tem mestu cesta križa reko;
poti se križata // nav. ekspr. biti speljan, voditi čez kaj sploh: pokrajino križa mnogo cest 4. navadno z dajalnikom gibati, premikati se, navadno pravokotno na drugo smer gibanja, premikanja: ladja jim je križala pot / pešec križa cesto prečka; pren., ekspr. ne križaj mu poti
● ekspr. ta človek mu križa načrte, račune deluje tako, da se ne morejo (popolnoma) uresničiti5. polagati kaj križem: kmetice so druga za drugo križale roke na prsih // ekspr. bojevati se z meči, sabljami: divje sta križala meče 6. biol. medsebojno oplojevati živali ali rastline, ki se razlikujejo vsaj v eni dedni lastnosti: križati sadno drevje;
križati osla in konja / križati osla s kobilo krížati se
1. pojavljati se kot nasprotje drugega: vprašanje proizvodnje se križa s potrebami trga / njune koristi se križajo / na tem področju se križajo interesi, vplivi
2. biti drug poleg drugega v določenem času pri nasprotni smeri gibanja: vlaka sta se križala na postaji / telegram in pismo sta se križala
križajóč -a -e:
križajoči se interesi; ozke, križajoče se ulice
krížan -a -o:
križani Kristus / kot vzklik križana gora, je to mogoče; sam.:, rel. Križani (Jezus) Kristus
kúra1 -e ž (ú) velika domača ptica s kratkim vratom in krepkim telesom; kokoš: kura je znesla jajce;
rediti kure;
grahasta kura;
zbegan kot kura / jesti kuro
● ekspr. hoditi s kurami spat zelo zgodaj; preg. tudi slepa kura včasih zrno najde tudi človeku z manjšimi sposobnostmi se včasih kaj posreči
♦ zool. divje kure v gozdovih, na travnikih živeče velike ptice, katerih samci nimajo ostrog, Tetraonidae
lèt léta m (ȅ ẹ̄) 1. glagolnik od leteti ali letati: let je naravno gibanje ptičev;
opazovati ptice med letom;
ptičji let;
lahkoten let metuljev;
let sove je tih / let bombnikov; letalo z nenavadno hitrim letom / let puščice; dolžina leta granate / v letu ptica je v letu lovila mušice; ustreliti ptico v letu; divje gosi v letu / z oslabljenim pomenom spustiti se v neslišnem letu na tla
● let. žarg. spuščati se v mrtvem letu v brezmotornem letu2. krajevno, časovno omejeno letenje; polet: odpovedati let
♦ aer. brezmotorni let z izključenim motorjem ali z odvzetim plinom; drsni let spuščanje jadralnega ali motornega letala pri odvzetem plinu pod najmanjšim možnim kotom; letalo leti v nizkem letu; navt. let pot, ki jo napravi jadrnica med dvema obratoma pri križarjenju; šport. let del skoka, ko se telo giblje po zraku
letéti -ím nedov., lêtel (ẹ́ í) 1. premikati se po zraku z letalnimi organi, zlasti s perutmi, krili: čebela, ptič leti;
ranjeni golob ne more več leteti;
lastovka leti nad dvoriščem;
leteti mirno, visoko / žerjavi letijo na jug; divje gosi letijo v klinu so med letenjem razporejene v obliki ostrokotnega trikotnika z ostrim kotom na čelu; pren., ekspr. misli letijo v domači kraj
♦ igr. leti, leti družabna igra, pri kateri igralci udarjajo s kazalci po mizi in ob navedbi leteče živali, stvari dvignejo prste, roke2. premikati se po zraku, v vesolju s tehničnim pogonom: vesoljska ladja leti proti luni;
letalo leti nad puščavo;
bombniki letijo zelo visoko / balon leti pod oblaki / letala morajo kar največ leteti, da so rentabilna letati// voditi letalo, pilotirati: letalec je letel z najmodernejšim letalom / pilot leti vsak teden na progi Ljubljana–Pariz; pilot je letel že nad 5000 km ima nad 5000 km vožnje// publ. peljati se z letalom: delegacija bo letela na zasedanje 3. premikati se po zraku zlasti zaradi sunka, odriva, udarca: izpod kladiva letijo iskre;
puščica leti mimo glave;
krogle letijo od vseh strani;
kamenje je letelo proti njemu;
iskre letijo po zraku;
skakalec se je odgnal in lepo leti;
pri sekanju letijo naokrog trske / po zraku leti listje / letaki letijo na tla padajo; kamen je dolgo letel, preden je dosegel dno / pog. čez pet minut je most že letel v zrak zletel4. ekspr. zelo hitro se premikati: čolnič že leti od brega;
jadrnica leti po valovih kot ptica;
pren. pogled mu leti po ljudeh // pog. teči, hiteti: pograbil je kapo in letel iz sobe; letel sem v knjigarno po knjigo 5. ekspr. zelo hitro minevati: čas leti;
ure z njo so naglo letele 6. dov. in nedov.,
pog. biti izključen, odpuščen (iz službe): namignili so mu, da bo letel;
dijak je letel iz šole;
ob krizi so kar leteli iz služb / če bo šlo tako naprej, bo letel iz hiše 7. preh., navadno v zvezi z na izraža, da se dejanje, ki ga izraža osebek, nanaša na določeno osebo, stvar: očitki letijo name;
kam leti ta kritika;
pritožbe kupcev letijo na slabo postrežbo;
satira leti na kulturo;
šale neprestano letijo nanj / sum leti nanj osumljen je on
● ekspr. na sestanku so letele tudi ostre besede so se prepirali, so si očitali; ekspr. pokrajina leti mimo oken se navidezno zelo hitro premika; ekspr. kadar je razburjena, ji vse leti iz rok vse izpusti iz rok, razbije, prevrne; ekspr. nabili jih bomo, da bodo kar trske letele od njih zelo; ekspr. ko se je približal, so vsi klobuki leteli z glav so se vsi hitro odkrili; ekspr. denar mu kar leti na kup, v žep, skupaj ga na lahek način zasluži; pog. vse že leti na kup se podira, propada; pog. nekaj krivde leti tudi na organizacijo nekaj je kriva tudi organizacija; nar. žvižgal je, da je kar skozi ušesa letelo šlo; ekspr. pero mu kar leti po papirju zelo hitro piše; ekspr. misliš, da ti bodo tam pečena piščeta v usta letela da se ti bo brez truda zelo dobro godilo; pog. drevju listje že dol, proč leti odpada; nar. pripeljal se je z vozom, ki je že narazen letel z zelo slabim, razmajanim; pog., ekspr. vpila je, da je vse skupaj letelo zelo je vpila; pog. omet že stran leti odpada; šale so letele vsevprek zelo so se šalili; enaki ptiči skupaj letijo ljudje s podobnimi nazori se radi družijoleté :
mimo oken lete; lete je prišel na cilj
letèč -éča -e
1. deležnik od leteti: leteč skozi vihar, je letalo zgrešilo pot; vrana, leteča nad poljem; hitro leteče lastovke; visoko leteča puščica; z vetrom leteče listje / sestreliti leteči cilj; publ. leteči krožnik občasen kratkotrajen pojav, stvar visoko v atmosferi z neznanim vzrokom nastanka; leteča ladja hidrogliser, drsna ladja; leteča trdnjava med drugo svetovno vojno štirimotorni ameriški bombnik, zlasti B-17
2. publ. ki opravlja svoje delo, službo tako, da se premika iz kraja v kraj: leteča odkupovalna, servisna ekipa; leteča prometna policija; leteča patrulja / leteči kolporter kolporter, ki prodaja časopise, revije, hodeč po ulicah, vlakih, avtobusih
// premičen, potujoč: leteča ambulanta; prva pomoč leteče prometne službe
♦ zool. leteči pes večji netopir, ki živi na Malajskem otočju in se hrani s sadeži, Pteropus vampirus; leteče veverice glodavci, ki imajo med sprednjimi in zadnjimi nogami razpeto jadralno mreno, Pteromyidae; sam.:, pog. ker je prehitro vozil, ga je ustavila leteča motorizirana prometna milica
mesó -á s (ọ̑)
1. navadno rjavkasto rdeče tkivo živalskega telesa, zlasti mišičje, kot hrana: gristi, rezati, sušiti meso; mastnega mesa ne je; kilogram mesa / goveje, konjsko, svinjsko, telečje, ribje meso; kuhano, pečeno meso; postregla jim je s prekajenim mesom; meso na žaru
2. navadno rjavkasto rdeče tkivo človeškega ali živalskega telesa, zlasti mišičje: krogla mu je ranila meso, kosti pa ni poškodovala; vezi so se mu zarezale globoko v meso; ekspr. ta konj res nima dosti mesa, vendar je močen in vzdržljiv je suh; hujšal je, kot bi meso rezal z njega zelo, hitro je hujšal
3. knjiž., ekspr. človeško telo: to pravico ima, saj je otrok rojen iz njenega mesa / meso, pokorno duhu / slabosti mesa čutnost, telesnost
// nav. slabš., s prilastkom ljudje (brez pravic, svobode): meso v taborišču se je uprlo / trgovanje s človeškim mesom
4. sočni, mehkejši del sadu, gomolja: ločiti lupino od mesa; meso jabolk, lubenic; krompir z belim, rumenim mesom / meso pri jurčku je belo
● bibl. beseda je meso postala kar je bilo govorjeno, se je uresničilo; ekspr. dati ideji meso in kosti uresničiti jo; dati ji zunanjo podobo, obliko; ekspr. vsak človek je iz mesa ima slabosti, napake; pog. zrele ženske mu niso všeč, rad ima mlado meso mlade ženske; bibl. duh je sicer voljan, ali meso je slabo človek si prizadeva za dobro, toda njegove slabe lastnosti ga pri tem ovirajo; ekspr. ženske na plaži so kazale preveč mesa bile so pomanjkljivo oblečene; meso in kri ekspr. šele tedaj je volilna pravica postala meso in kri se je uveljavila; ekspr. ta ideja mu je prešla v meso in kri popolnoma jo je sprejel; ekspr. tako ravnanje mu je prešlo v meso in kri tako ravnanje je postalo njegova navada; ekspr. ta lik je človek iz mesa in krvi prepričljiv, verjeten, živ človek
♦ gastr. belo meso kokošje, telečje meso; rdeče meso goveje, svinjsko, ovčje, konjsko meso in nekatere vrste perutnine; med. divje meso nepravilno razraslo tkivo v rani, ki se slabo celi
nasélje -a s, rod. mn. nasélij tudi nasélj (ẹ̑)
del zemeljske površine, naseljen tako, da tvori zaključeno celoto: to naselje ima dvesto, pet tisoč prebivalcev; naselje se naglo razvija, širi; elektrificirati naselje; hribovsko, primorsko, srednjeveško naselje; raztreseno, strnjeno naselje / skozi naselje je vozil počasneje; hoditi po naselju; ceste, ulice v naselju / mestno, vaško naselje / mesta in naselja / ekspr. celo naselje že govori o tem vsi prebivalci naselja
// navadno s prilastkom skupina zgradb v takem delu glede na določeno značilnost: barakarsko, cigansko, divje, industrijsko, olimpijsko, stanovanjsko naselje / Savsko, študentsko naselje (v Ljubljani)
♦ arheol. koliščarsko ali mostiščarsko naselje koliščarska ali mostiščarska naselbina; rib. ribje naselje večja skupina morskih rib iste vrste ali različnih vrst, ki živi na istem prostoru, kraju; urb. spalno naselje naselje, katerega prebivalci so večinoma zaposleni zunaj kraja bivanja
otépati -am stil. -ljem nedov. (ẹ̄ ẹ̑) 1. z udarjanjem, tresenjem odstranjevati s česa: otepati prah z obleke;
otepati sneg z drevja;
z rok si je otepal čebele / otepati si plašč, klobuk / otepati konju muhe odganjati// nar. klatiti (s palico): otepati hruške, oreh 2. z udarjanjem snopa ob kaj ali po njem spravljati zrnje iz klasja, latja: otepati pšenico, rž, žito 3. nav. ekspr. delati neurejene gibe, navadno z rokami: v spanju je otepal okoli sebe in vpil;
otepati po zraku / pes je veselo otepal z repom tolkel, udarjal4. ekspr. jesti: otepati koruzni kruh;
vsak dan otepajo žgance
● ekspr. hlačnice mu otepajo okrog nog mahedrajo, opletajo; ekspr. otepati neumnosti govoriti, pripovedovati; ekspr. otepati revščino slabo, revno živeti; ekspr. otepa prazno slamo govori vsebinsko prazno; ekspr. spet otepa tarok igra; knjiž., ekspr. volička sta utrujeno otepala po brazdi (s težavo) hodilaotépati se ekspr.
1. odklanjati, ne marati: otrok se otepa zdravila / otepati se časti / vsi se ga otepajo; dolgo se ga je otepala, pa ji ni uspelo
// braniti se, upirati se: otepati se bolezni; na vse načine se je otepal tega dela / otepati se misli na kaj; da ni vedel, se je otepal izgovarjal
2. ukvarjati se navadno s čim neprijetnim, težavnim: dolgo se že otepa s tem delom; otepati se z matematiko / škoda je časa, da bi se otepal s tem človekom / tovarna se otepa z velikimi težavami
● ekspr. hotel jo je objeti, pa se je otepala ni dovolila, ni pustila; ekspr. to se ti bo še otepalo bo imelo slabe, neprijetne posledice; ekspr. otepati se z lakoto živeti v pomanjkanju; knjiž. otepati se z mlini na veter spopadati se z namišljeno nevarnostjo; ekspr. ko so ga ujeli, se je otepal z vsemi štirimi zelo upiral
otepáje :
pes se mu je približal, otepaje z repom
otepajóč -a -e:
gledal jo je divje, otepajoč z rokami; vstopila je, otepajoč si sneg s plašča
ovíjati -am nedov. (í) 1. z navijanjem okrog česa varovati ali združevati: s slamo ovijati mlada drevesa;
ovijati šopek s svilenim trakom / ovijala si je šal okoli vratu 2. nav. ekspr. biti, nahajati se okrog česa: mesto je ovijala gosta megla / plašč ji ovija telo / bršljan ovija drevo; fižol se ovija okoli prekle // dajati, polagati okrog česa: ovijala mu je roke okrog vratu 3. dajati, delati čemu ovitek: ovijati knjige, revije 4. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža stanje, kot ga določa samostalnik: srce mi ovija obup;
ovijala jo je velika skrb 5. z vitjem odstranjevati tekočino: ovijati perilo
● ekspr. žena ovija moža okoli mezinca, prsta mož stori vse, kar žena želi, hoče; ekspr. vztrajno sta ovijala vsak svojo steklenico pila, popivala; ekspr. ovijati lase v kito spletati, povezovatiovíjati se star.
oblačiti se, zavijati se: ženske so se začele ovijati v jope
ovijajóč -a -e:
divje trte, bujno ovijajoče drevesna debla; ovijajoče se steblo
ponoréti -ím dov., ponôrel (ẹ́ í) 1. ekspr. postati nespameten, nerazsoden: kadar se napije, ponori;
ženska je čisto ponorela;
v tej samoti bi človek ponorel / vse mesto je ponorelo ob njegovem prihodu 2. ekspr., v zvezi z od postati zelo vznemirjen zaradi močnega čustva: ponoreti od ljubezni, navdušenja, razburjenja, sreče, veselja 3. pog. postati duševno bolan: jetnik je v samici ponorel;
zaradi mučenja je ponorel 4. ekspr. začeti zelo hitro, nepravilno delovati, se premikati: avtomobil je ponorel;
kazalci so ponoreli;
raketa je ponorela in začela švigati sem in tja
● ekspr. ali si ponorel zakaj govoriš, ravnaš tako nespametno, nerazsodno; ekspr. otroci so na travniku kar ponoreli so začeli divje, razposajeno tekati sem ter tja; ekspr. ponorel je za tisto lepotico zaljubil se je vanjo; ekspr. rekel je, da je včasih dobro malo ponoreti se (hrupno) pozabavatiponôrel tudi ponorèl in ponorél -éla -o:
ponorel človek; tekali so po stanovanju kot ponoreli; vpila je kot ponorela
● ekspr. v ponorelem strahu se je oklenila moževe roke v zelo velikem
pregradíti -ím dov., pregrádil (ī í) 1. s kako napravo ločitia) prostor: pregraditi hodnik;
pregraditi z omarami, zidom / pregraditi prostor v več enot / pregraditi cev, korito b) koga, kaj v prostoru: pregraditi divje živali 2. namestiti napravo, ki onemogoča, ovira prehod: pregraditi cesto // namestiti napravo prečno na tok vode: pregraditi reko 3. publ. preurediti, predelati: pregraditi letalo za prevoz rakete / pregraditi na električni pogon pregrajèn -êna -o:
pregrajena predsoba
prekrížati -am dov. (ī) 1. položiti kaj navzkriž: prekrižati roke na prsih;
prekrižati noge visoko, v kolenih;
prekrižati žice / ekspr. divje sta prekrižala meča spopadla se z mečema2. nav. ekspr. narediti, da je kaj speljano, vodi, navadno pravokotno čez kaj drugega: dolino so prekrižali s cestami 3. navadno z dajalnikom priti, pojaviti se kje, navadno pravokotno na drugo smer gibanja, premikanja: velika ladja jim je prekrižala pot / ekspr. prekrižala sta nekaj cest prečkala// ekspr. preprečiti, onemogočiti: ta človek mu je prekrižal vse načrte; slabo vreme jim je prekrižalo račune o izletu 4. nar. pokrižati: prekrižala ga je z blagoslovljeno vodo;
pred jedjo se je prekrižal / od začudenja se je prekrižal
● ekspr. (črna) mačka mi je prekrižala pot po ljudskem verovanju danes bom imel nesrečo; danes bom doživel kaj slabega; ekspr. pazi, da mi še kdaj ne prekrižaš poti da se še kdaj ne srečava, prideva skupajprekrížan -a -o:
načrt je bil s tem prekrižan; prekrižane niti, žice; sedeti s prekrižanimi nogami, rokami; okna, prekrižana z železjem okna z železnimi križi
● ekspr. on ne bo čakal s prekrižanimi rokami bo kaj ukrenil
ráca -e ž (á)
1. srednje velika domača ali divja ptica s ploščatim kljunom in krajšim vratom: gojiti race; gaganje rac; lov na race; hodi na široko in se ziblje kot raca / divje, domače race / pekinška raca navadno farmsko, zaradi mesa gojena raca
// račja samica: race in racman
2. nav. ekspr. izmišljena novica v časopisu: izmišljati si race; v današnjem časopisu je več rac / časnikarska, novinarska raca
● star. raca na vodi, ta pa zna izraža začudenje, občudovanje
♦ zool. belooka ali kostanjeva raca katere samica ima na starost bele oči, Nyroca nyroca; velika divja raca z bleščečo vijoličasto liso na perutih, Anas platyrhynchos; polarna raca
rastlína -e ž (í)
organizem, navadno z listi, cveti in koreninami: rastline že cvetijo, venejo; vse na novo posajene rastline so se prijele; okopavati, presajati, sejati, zalivati rastline; deli, organi rastlin; rastline in živali / divje, gojene rastline; gorske, travniške, tropske, vodne, vrtne rastline; grmičaste, zimzelene rastline; industrijske, krmne, oljne rastline; lončne, parkovne, sobne rastline; okrasne, strupene, zdravilne, začimbne rastline; rastline trajnice, zajedavke / ovijalna rastlina ovijalka; plevelna rastlina plevel
♦ agr. rastlina se osemeni; materinska ali materna rastlina ki je pri križanju oprašena; matična rastlina ki se uporablja za pridobivanje potaknjencev, semena; očetna rastlina ki pri križanju opraši in oplodi drugo rastlino; pionirska rastlina ki ustvarja razmere, ustrezne za uspevanje gospodarsko pomembnejših vrst; varovalne rastline; biol. enocelične, mnogocelične rastline; bot. rastlina organizem, ki gradi telo iz anorganskih snovi s fotosintezo; brezcvetne rastline; dvokalična rastlina ki ima v kalčku dva klična lista; dvoletna rastlina; enodomna rastlina ki ima moške in ženske cvete na isti rastlini; kulturna rastlina s človekovim namernim izborom vzgojena rastlina; lesna ali lesnata rastlina ki ima olesenelo steblo; moška rastlina z moškimi cveti; nižje rastline ki nimajo razvitega stebla, listov in korenin; zelnata rastlina ki nima olesenelega stebla; čeb. medovita rastlina ki daje med, medičino
razbíjati -am nedov., stil. razbijála (í) 1. z udarcem, udarci delati iz česa majhne, drobne dele: razbijati skalo;
razbijati s kladivom;
skala se je kotalila po bregu in se razbijala / razbijati na manjše dele; pren., ekspr. s svojim delovanjem razbija temelje naše družbe
♦ fiz. razbijati atome // nasilno delati, da se kaj zelo poškoduje: stavkajoči delavci so razbijali stroje; v pijanosti razbija // delati, povzročati, da kaj zaradi udarca, padcaa) razpade na majhne, drobne dele: nerodna je, pri pomivanju pogosto razbija posodo;
tanki kozarci se radi razbijajo b) se zelo poškoduje, uniči: otroci pri igri razbijajo igrače;
razbijati pohištvo 2. udarjati z nogo, z roko ob kaj: konji so razbijali ob tla;
razbijati s pestjo po vratih;
močno razbijati // nav. ekspr. s takim udarjanjem delati, povzročati (velik) hrup: pijanec je kričal in razbijal; ne razbijaj, saj boš zbudil celo hišo 3. ekspr. glasno igrati, močno tolči: vsako popoldne sede za klavir in razbija;
razbijati na boben / glasba mu razbija po glavi, v ušesih zaradi prevelike glasnosti neprijetno učinkuje nanj4. ekspr. močno biti, utripati: srce ji je razbijalo od strahu / žila na senceh mu razbija; brezoseb. v glavi mi divje razbija 5. nav. ekspr. delati, povzročati, da kaka celota preide v dele: razbijati prevelika obdelovalna zemljišča / razbijati skupine v več manjših // delati, povzročati, da kaj prenehava obstajati: s svojim vmešavanjem rada razbija zakone / razbijati sovražnikove patrulje / razbijati enotnost 6. ekspr. jemati pomen, veljavo, vrednost: razbijati iluzije;
z dokazovanjem razbijati zmotne teorije
● ekspr. strokovnjaki si že dolgo razbijajo glave s tem problemom veliko razmišljajo o njem; ekspr. s tem si ne bom razbijal glave delal skrbi; sveti Matija led razbija, če ga ni, ga pa naredi okoli 24. februarja se vreme navadno spremeni iz zimskega v zgodnjepomladno ali obratnorazbijáje :
razbijaje po vratih, je zbudil otroke
razbijajóč -a -e:
umiriti razbijajoče srce
ribárjenje -a s (á)
1. glagolnik od ribariti: ribarjenje ga veseli; pravica do ribarjenja; priprava za ribarjenje / divje ribarjenje; ribarjenje s trnkom
● ekspr. ribarjenje v kalnem izrabljanje neurejenih razmer za dosego cilja
2. nezakonito pridobivanje spletnih gesel in osebnih podatkov, ki se doseže navadno s preusmeritvijo uporabnikov na ponarejene spletne strani: zaščita pred ribarjenjem / spletno ribarjenje; ribarjenje preko ponarejenih spletnih strani; ribarjenje za gesli, podatki
smejáti se smêjem se tudi -ím se stil. smêjam se nedov., smêj se in smèj se smêjte se stil. smêjaj se smejájte se; smejál se stil. smêjal se smejála se (á é, í, é) 1. z izrazom na obrazu, navadno z raztegnjenimi ustnicami, in glasovi kazati zlasti veselje, srečo: ljudje so se pogovarjali in se smejali;
smejati se domislicam, šalam;
ob poslušanju te zgodbe so se vsi smejali;
smejati se sam pri sebi;
ekspr. smejati se do solz;
ekspr. iz srca se čemu smejati;
ekspr. smejal se je na vse grlo zelo;
ekspr. smejati se skozi solze;
smejati se od sreče, zadovoljstva;
ekspr. smejati se za prazen nič;
glasno, pritajeno, široko se smejati;
ljubeznivo, nagajivo, prijazno se komu smejati;
močno, zelo se smejati;
rad se smeje;
veselo, zadovoljno, zaničljivo, zlobno se smejati;
ekspr. kislo, sladko se smejati;
ekspr. smejal se je, da bi skoraj počil zelo;
smeje se kot grlica milo, zvonko / otrok se že smeje / ekspr.: njene oči, ustnice so se smejale; veselo se je smejal v duši / pa sem te ukanila, se je smejala; pren., ekspr. njegovo srce se je smejalo // ekspr. posmehovati se: vsi se ti bodo smejali; smejal se je njeni nerodnosti, zadregi 2. pesn. svetiti, sijati: na nebu se je smejalo sonce;
zvezde so se smejale visoko nad nami / trate so se smejale v soncu so bile obsijane od sonca / kamor si pogledal, se je smejalo pisano cvetje je bilo// z dajalnikom kazati se v privlačni podobi: z veje se mu je smejalo zrelo jabolko; v daljavi se mu je smejalo mesto; pren. prihodnost se mu je prijazno smejala
● nižje pog. temu bi se še krave smejale to je zelo neumno, smešno, nemogoče; ekspr. ob pogledu na darilo se mu je kar samo smejalo njegov obraz je izražal veliko zadovoljstvo, veselje; ekspr. sreča se mu je smejala doživljal je uspeh, uspehe, navadno brez svojih zaslug; knjiž., ekspr. zunaj se je divje smejal veter je dajal smehu podobne glasove; ekspr. oče se je smejal v brk zadržano, pritajeno; ekspr. v brk se mu smeje predrzno, nesramno; ekspr. v obraz se mu je smejal ni prikrival posmeha, smeha; pog. smejati se komu v pest komu se (skrivaj) posmehovati; ekspr. včeraj je jokala, danes se pa smeje je vesela, srečna; smeje se kot cigan belemu kruhu široko, na vsa usta; smejal se je, kot bi orehe stresal glasno, hrupno; preg. kdor se v petek smeje, se v nedeljo joka; preg. kdor se zadnji smeje, se najslajše smeje človek se lahko zares veseli šele končnega uspehasmejé :
smeje je odšel iz sobe
smejé se :
smeje se kaj pripovedovati; objemala je otroka, smeje se od sreče
smejáje se zastar.
smeje se: smejaje se kaj reči; na glas se smejaje, je zaprl vrata
smejóč se -a -e:
smejoč se ga je gledal; glasno smejoč se, ga je poslušala; smejoče oči; smejoči se otroci
srédnji -a -e prid. (ẹ̑) 1. ki je v sredi, v sredini: vstopiti skozi srednji vhod;
srednja črka v besedi;
srednja miza, vrsta;
srednje okno je bilo odprto / srednji del palice / srednji del mesta, vasi osrednji / srednje obdobje zemeljske zgodovine / Srednja Amerika 2. ki je glede na možni razpon med spodnjo in zgornjo mejo: nit srednje debeline;
soba srednje velikosti / čevlji s srednjo peto; bil je srednje postave / lani je bila srednja letina; vreme je srednje / ima srednje dohodke; zaslužek je bil srednji / srednja kakovost blaga; srednja mera, stopnja, vrednost 3. ki izraža srednjo vrednost dveh ali več istovrstnih količin: srednja dolžina, globina, teža;
izračunati srednjo hitrost;
srednja letna temperatura 4. ki je glede na stopnjo zahtevnosti med nižjim in višjim: za to delo zadostuje srednja usposobljenost / srednja izobrazba // v zvezi srednja šola izobraževanje (v šoli), ki daje srednjo izobrazbo: dokončati srednjo šolo; nižji in višji razredi srednje šole / povečati število srednjih in visokih šol; poučevati na srednji glasbeni šoli 5. ki pripada družbenim slojem med nižjimi in višjimi: srednji sloji prebivalstva
● srednji brat brat, ki je po starosti med mlajšim in starejšim bratom; srednji kmet kmet, ki ima navadno od 5 do 10 ha zemlje; srednja generacija generacija med mlajšo in starejšo generacijo; človek srednjih let star od 30 do 50 let; preg. srednja pot najboljša pot najbolj priporočljiva je zmernost, umerjenost v vsem
♦ agr. srednje oranje oranje v globino od 15 do 25 cm; anat. srednji možgani del možganov za urejanje gibov; srednje uho del ušesa med bobničem in notranjim ušesom; arheol. srednja kamena doba; čeb. srednja stena sata plast voska med nasproti ležečimi celicami sata; geogr. srednji tok reke del reke med zgornjim in spodnjim tokom; geol. srednji zemeljski vek vek v geološki zgodovini zemlje, ki sledi paleozoiku; jezikosl. srednji l l, izgovorjen s središčno zaporo, ki jo napravi jezična konica za zgornjimi zobmi; srednji način glagolski način s povračanjem dejanja na nosilca dejanja; medij; srednji samoglasnik samoglasnik, ki se izgovarja v srednjem delu ustne votline; srednji spol; lov. srednji petelin ptica, neposredna potomka ruševca in divje kokoši; mat. srednja vrednost vrednost, ki se dobi z deljenjem vsote dveh ali več istovrstnih količin z njihovim številom; rad. srednji valovi radijski valovi z valovno dolžino od 150 do 1000 m; strojn. srednje olje olje, za stopnjo gostejše od lahkega olja; šah. srednji kmet središčni kmet; srednja igra središčnica; srednja linija središčna linija; šol. srednja ocena ocena, izračunana iz več ocen v enem predmetu; povprečna ocena; šport. srednji napadalec igralec v sredini napadalne vrste pri nekaterih igrah z žogo; srednja kategorija kategorija (težkoatletov) telesne teže med 71 in 83 kg; tek na srednje proge tek na razdaljo od 800 do 1500 m; voj. srednja artilerija artilerija s kalibrom cevi od 75 mm do 155 mm; zgod. srednji vek obdobje med 5. in 15. stoletjem našega štetjasrédnje prisl.:
grozdje je letos srednje obrodilo; predstava je srednje uspela; srednje debela črta, nit; srednje hitra hoja; srednje močna svetloba; biti srednje nadarjen; srednje razvita država; srednje težavna naloga; srednje velika soba; srednje visoko drevo
srédnji -a -e sam.:
srednji je stopil naprej; pog. ima srednjo srednješolsko izobrazbo
tibetánski -a -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na Tibetance ali Tibet: tibetanski pastir / tibetanski jezik
♦ zool. tibetanski vol dolgodlako divje ali udomačeno govedo, ki živi v Tibetu; jak
tŕkanje -a s (r̄)
glagolnik od trkati: zaslišati trkanje na vrata; vstopiti brez trkanja; oglasiti se na trkanje / trkanje s kozarci in nazdravljanje / divje trkanje ovnov / trkanje na prsi, po prsih
udomačeváti -újem nedov. (á ȗ) 1. delati, da postane kaka divja žival domača: lisico smo udomačevali / človek je udomačeval divje živali / ekspr. udomačevati okrasne rastline 2. ekspr. delati, da se kdo prilagodi novemu okolju: bivanje med njimi ga je udomačevalo / pesnik je udomačeval tuje umetnostne novosti
● knjiž. blaga svetloba je udomačevala prostor ga delala domačega, prijetnegaudomačeváti se ekspr.
prilagajati se novemu okolju: seznanjal se je z ljudmi in se udomačeval; udomačevati se v novem kraju
usékati -am dov. (ẹ́ ẹ̑) 1. pri sekanju raniti, poškodovati: malo je manjkalo, da ga ni usekal;
pazi, da se ne usekaš;
usekati se v roko;
usekati se s sekiro;
zelo se usekati // ekspr. raniti, poškodovati s čim ostrim: ptič ga je usekal s kljunom / modras ga je usekal pičil; pren. usekati koga z opazko, vprašanjem 2. s sekanjem narediti: usekati prehod 3. star. odsekati: usekati vejo 4. ekspr. udariti, navadno hitro, sunkovito: usekati psa;
usekati po glavi, za uho;
usekati s palico, z roko / jezno je usekal po vratih / konj je divje usekal z nogama brcnil / zobje so usekali v prazno 5. ekspr. hitro, silovito (vojaško) napasti; udariti: usekali so iz zasede;
usekati s strojnicami / usekati po sovražniku 6. ekspr. ostro, nenadoma se zaslišati: v tišino so usekali kriki, streli 7. ekspr. rezko, odločno reči: brez uvoda je usekal;
brezobzirno, naravnost usekati / kaj si pa ti naredil, je usekal nazaj 8. pog., v zvezi z mimo ne zadeti bistva: usekati mimo pri oceni;
v napovedi, razpravi je usekal mimo 9. pog., ekspr., navadno v zvezi z jo hitro iti, oditi: usekati jo proti domu;
usekal jo je čez gmajno
● ekspr. njegove besede so jo usekale zelo prizadele; ekspr. trobente so usekale budnico zaigrale; ekspr. strela je usekala v stolp udarilausékati se ekspr.
sporeči se, spreti se: večkrat se usekata; vsak dan se s kom useka
// spopasti se: študenti so se usekali s policijo
● pog. usekati se pri štetju zmotiti se
usékan -a -o
1. deležnik od usekati: usekana roka ga boli
2. pog., ekspr. čudaški, neumen: lepa je res, vendar usekana / vsak je po svoje usekan
3. pog., ekspr., navadno v povedni rabi, v zvezi z na ki čuti, ima veliko željo po tem, kar izraža določilo: usekan je na delo, ples; biti usekan na meso / usekana je nanj zelo ga ima rada
vínski -a -o prid. (í) 1. nanašajoč se na vino: vinski pridelek / vinski madež; vinska omama / vinski duh / vinski kis; vinsko žganje / vinska omaka / vinski kozarec; vinska klet / vinski trgovci / vinski okoliš; vinske gorice / vinski list seznam vin, ki se dobijo v določenem gostinskem lokalu; vinski mošt grozdni mošt v vrenju, ki še ni ločen od lastnih droži; vinski sejem; pog. vinska kapljica vino; vinske sorte grozdja sorte grozdja, ki so primerne za predelavo v vino; vinska trta kulturna rastlina, ki se goji zaradi grozdja, vina / vinska kraljica ženska, izbrana za najboljšo na tekmovanju s področja vinogradništva, vinarstva in vinske kulture// vinoroden, vinogradniški: vinski griči, kraji // ekspr. pivski1: vinski tovariš; vinska družba
● šalj. vinski bratec kdor rad pije, poseda po gostilnah; star. vinske mušice vinski bratci2. ekspr. vinjen, opit: vinski človek;
biti malo, precej, ves vinski / vprašati z vinskim glasom
♦ agr. vinski kamen usedlina, ki se nabira na notranji strani soda; vinska kislina kislina, ki je zlasti v grozdnem soku; vinska posoda sodi, cisterne, steklenice; biol. vinske kvasovke kvasovke, ki povzročajo spremembo mošta v vino; bot. vinska rutica vrtna ali divje rastoča zdravilna rastlina z dišečimi listi in rumenkasto zelenimi cveti, Ruta graveolens; farm. (vinski) cvet etanol, etilalkohol; gastr. vinsko zelje rdeče zelje, dušeno z dodatkom vina in naribanih jabolk; tur. vinska cesta turistično urejena cesta skozi vinorodne kraje, ob kateri so vinotoči; zool. vinske mušice mušice, katerih ličinka živi v sadju, v katerem je alkoholno vrenje, Drosophilavínsko prisl.:
vinsko govoriti; vinsko rdeč modrikasto temno rdeč
vriščáti -ím nedov. (á í) star. vreščati: hijene so grdo vriščale / vriščala je in se otepala vsiljivca vriščé :
otroci so vrišče skakali po vodi
vriščèč -éča -e:
divje race so se vriščeč spreletavale
vzigrávati -am nedov. (ȃ) knjiž. 1. nehoteno se krčiti: mišice mu vzigravajo / srce mu burno vzigrava bije2. pojavljati se: na obrazu mu vzigrava posmeh 3. razvnemati: take slike mu vzigravajo domišljijo vzigrávati se
živahno skakaje igrati se: žrebe ni divje, samo vzigrava se / v vodi se vzigravajo ribice
zakipéti -ím dov., zakípel (ẹ́ í)
1. zaradi močnega vretja se dvigniti: juha, mleko zakipi; brezoseb. v loncu je zakipelo
2. ekspr. zaradi določene sile se strmo dvigniti, pri čemer nastane vretju podobno gibanje: ob eksploziji voda zakipi / valovi zakipijo
// strmo se dvigniti, vzpeti: v daljavi zakipijo v nebo stolpnice / gozdovi zakipijo do zasneženih grebenov
3. ekspr. na hitro pojaviti se v veliki meri: na travnikih je zakipela pomlad / v njem je zakipelo divje sovraštvo
// doseči zelo visoko stopnjo določenega duševnega stanja: od razburjenja je zakipel / v meni je zakipela kri / srce ji zakipi v močni ljubezni
4. ekspr. razjeziti se, razburiti se: ni zakipel, le užaljeno je molčal / tako ne gre, je zakipel
zverínica -e ž (í)
1. manjšalnica od zverina: podlasica je manjša zverinica; plašno se je oziral okrog kot ujeta zverinica / ekspr. zverinice v gozdu divje živali
2. ekspr. izzivalna, erotično privlačna mlada ženska: pri filmu so iz nje naredili ljubko zverinico; gleda za mladimi zverinicami
// neugnan otrok: težko je ukrotil malo zverinico / kot nagovor o ti zverinica, tepen boš
živál -i [živau̯] ž (ȃ)
1. bitje, ki se hrani z organskimi snovmi, ima čutila in se navadno lahko premika: žival napade, se pase, pogine; gojiti, pariti, udomačiti živali; lov. žarg. položiti žival na dlako ustreliti jo; dolgodlaka, krotka, škodljiva, velika žival; žival z dolgim repom; čreda živali; trpi kot žival zelo / divje, domače živali; jamska, morska žival; male živali hišni ljubljenčki; klavna, molzna, plemenska, vprežna žival; mesojeda, rastlinojeda žival; sveta žival; ekspr. kralj živali lev / v različnih religijah daritvena žival; v muslimanskem in judovskem okolju nečista žival / mesar razkosa žival truplo zaklane živali / človek je žival, ki misli in govori
♦ agr. dobro izkrvavela žival ki ji je ob zakolu odtekla vsa kri; pitovna žival; biol. določiti žival po značilnostih ugotoviti njeno sistematsko pripadnost; dvospolna, enospolna žival; enocelične, mnogocelične živali; nižje živali nevretenčarji; lov. odstreliti bolne, stare živali; lovna žival; med. poskusna žival; vet. male živali domače živali razen goveda, konja; nadgrajena žival ki ima zadnji del hrbta višji od sprednjega; zool. žival bitje, ki se hrani s snovmi, nastalimi v drugih organizmih, iz celic brez trdne stene, sposobno čutenja, premikanja; hladnokrvna, mrzlokrvna, toplokrvna žival; lihoprsta žival
// ed., ekspr. več živali, živali: vsa žival v hlevu je bila mirna / gozdna žival je prilezla iz skrivališč
2. igrača, ki predstavlja žival: v trgovini z igračami kupiti kakšno žival; gumijasta, plišasta žival; žival iz plastike
3. ekspr. bitje, ki ne čustvuje, misli: takega trpljenja še žival ne bi prenesla; za nekatere ljudi so bili delavci samo živali; ravnati s kom kot z živaljo
// bitje, katerega življenje in ravnanje določajo telesne potrebe, nagoni: človek je včasih žival / v ljudeh je veliko živali imajo veliko lastnosti, značilnih za živali / moški so včasih pohotne živali / kot psovka ti žival nesramna
4. ekspr. surov, hudoben človek, zlasti moški: užalili so ga in ta žival jih je hotela kar postreliti / kot psovka o ti žival, kar na cesti si jih pustil
5. ekspr. zelo delaven, potrpežljiv človek, zlasti ženska: ta žival se bo še pretegnila / uboga žival, kako se trudiš
6. ekspr., v povedni rabi, s prilastkom izraža, da je osebek tak, kot ga določa prilastek: njegova žena je mlada in prijazna žival / on je pomembna žival ima pomemben položaj
atakírati -am dov. in nedov. (ȋ) knjiž. naskočiti, napasti1:
divje so atakirali
bakanálije tudi bakhanálije -lij ž mn. (á ȃ) 1. pri starih Rimljanih slavje v čast boga Bakha:2. knjiž. bakanal, orgije: divje bakanalije zmagovalcev
besnílo -a s (í)
stanje, ki ga povzroči skrajna živčna razdraženost: krivica ga je spravila v pravo besnilo; divje, pijano besnilo / napad besnila / zmagoslavje je naraslo do besnila
bíti1 bíjem nedov., 3. mn. stil. bijó; bìl (í ȋ) 1. močno, ostro zadevati se ob kaj: dež bije ob okna;
plešoče noge bijejo ob tla;
debele kaplje so mu bile v lice;
veter jim bije v obraz;
toča bije po strehi / preh., pesn. kolesa bijejo enakomerno pesem; pren. luč bije v oči; trušč nam bije v ušesa // udarjati z nogo, z roko ob kaj: biti s pestjo po mizi; konji bijejo s kopiti ob tla / konj bije in grize brca; togotno biti okoli sebe 2. dajati komu udarce: bije in udriha;
biti do krvi;
biti po glavi;
bije ga kot živino;
biti se po čelu // knjiž., z notranjim predmetom udeleževati se oboroženega boja: biti odločilno bitko; biti boj s sovražnikom; bitke se bijejo; pren. biti hude duševne boje 3. navadno v zvezi z ura z zvočnim znakom naznanjati čas: ima stensko uro, ki bije;
preh. njihova ura bije tudi četrti;
ura kaže tri in bije dve;
pol bije;
nar. ura je bila osmo osem;
brezoseb. deset je bilo;
pravkar bije pet 4. navadno v zvezi s srce s širjenjem in krčenjem ritmično poganjati kri po žilah: srce mu še bije;
srce bije divje, hitro;
srce bije kot kladivo / žila komaj še bije / knjiž. kri živahno bije po žilah 5. v zvezi biti plat zvona z udarjanjem na zvon naznanjati nevarnost, nesrečo: ko je videl, da gori, je stekel v zvonik in začel biti plat zvona;
brezoseb. plat zvona je bilo;
pren. problem ni tako hud, da bi bilo treba biti plat zvona // star. z udarjanjem povzročati, da glasbilo oddaja glasove; igrati, tolči: biti na cimbale; biti v boben 6. knjiž. širiti se, prihajati od kod: iz zidu bije hlad;
pren. iz njegovih besed bije sovraštvo
● kap bije na prag od konca strehe padajo kaplje na prag; knjiž. na koga bije sum kdo je osumljen; vznes. zdaj bije naša ura zdaj je nastopil ugoden čas za nas, za naše delo; zdaj smo mi na vrsti, da kaj storimo; ekspr. zadnja ura mu bije umira; skrajni čas je, da to stori; ekspr. njegovemu tiranstvu bije zadnja ura bliža se konec njegovega tiranstva; vznes. zdaj bije ura ločitve zdaj se moramo ločiti; iron. saj vemo, koliko je ura bila kakšen je položaj; star. tuja vrata ga bodo bila po petah ne bo imel svojega doma; ekspr. kaj ga pa biješ kaj počenjaš neumnosti; biti (si) takt s palico dajati (si) takt; star. otroci bijejo žogo igrajo nogomet; rumena barva hiše bije v oči neprijetno učinkuje; njegovo vedenje bije v oči je zelo opazno; star. srce mu za drugo bije ljubi drugo
♦ etn. kozo biti otroška igra, pri kateri igralci mečejo v stoječ predmet kamne, da bi ga prevrnili; rihtarja biti družabna igra, pri kateri eden od igralcev ugiba, kdo ga je udaril po zadnjicibíti se
1. udeleževati se oboroženega spopada, boja: biti se za svobodo; biti se do zadnje kaplje krvi, do zadnjega; biti se na življenje in smrt; pren. novo se bije s starim
// knjiž. dvobojevati se: zaradi žalitve se je bil z njim; star. biti se na sablje
2. zelo si prizadevati za kaj: bili so se za delavske pravice
3. biti v nasprotju s čim: tako ravnanje bi se bilo z njegovimi nazori / barve se bijejo med seboj
bijóč -a -e:
stopala je, bijoč s palico ob tla; bijoča ura; burno bijoče srce; v oči bijoča neumnost
bít -a -o nar.:
hiša iz bite ilovice zbite, steptane; deca je večkrat »bita ko sita« (I. Potrč) tepena
cícanje -a s (ȋ)
nar. oglašanje ptic z glasom ci: Tedaj pridejo s severa divje race in gosi. Prvi večeri so polni njihovega cicanja po zraku (M. Kranjec)
čebéla -e [čebela in čəbela] ž (ẹ̑)
žuželka, ki daje med in vosek: čebele brenčijo, letajo, nabirajo med, rojijo, šumijo; čebela se izleže, piči, umre; gojiti, krmiti čebele; divje čebele; roj čebel; pridna kot čebela; bilo jih je kot čebel v panju
♦ čeb. čebele se čistijo se iztrebljajo, ko prvič spomladi izletijo iz panja; pašna čebela odrasla čebela, ki leta na pašo; čebele roparice čebele, ki odnašajo med iz tujih panjev; zool. italijanska čebela z zadkom rumenkaste barve, Apis mellifica ligustica; kranjska čebela sivkaste barve, Apis mellifica carnica; čebela delavka
čerôvje -a s (ȏ)
več čeri: divje, razjedeno čerovje
črnúh -a m (ū) slabš. 1. človek črne rase; črnec: gruča črnuhov // kdor ima črne lase, temno polt: bil je dolg črnuh pegastega obraza 2. italijanski fašistični vojak: črnuhi so vdrli v vas 3. desničar, klerikalec: pri volitvah so zmagali črnuhi // duhovnik: mimo je prišel neki črnuh 4. črna žival, navadno pes: črnuh je divje lajal
dêrviš -a m (ȇ) v muslimanskem okolju menih: fanatični, plešoči derviši;
plesati divje kot derviš
domàč -áča -e prid. (ȁ á) 1. nanašajoč se na dom 1:a) domači in sosedovi otroci;
domača hiša;
živel je v težkih domačih razmerah;
biti pri kom kakor domač / domače ime ime domačije, ki ga uporablja bližnja okolica; domači praznik praznik v okviru družine; dan, ko se pri hiši zakolje prašičb) domač pridelek;
domača hrana, klobasa;
domače vino / domača zdravila doma pripravljena zdravila, navadno iz zdravilnih rastlin, zeliščc) domača nega bolnikov;
krava domače reje;
domača vzgoja;
domača zabava;
domača dela, opravila / domača obrt na tradiciji sloneče obrtno delo kmečkega prebivalstva kot stranska zaposlitev; čevlji domačega dela ročnegač) kmetje so lahko sekali le za domače potrebe;
pridelujejo za domačo rabo in še jim ostane za prodajo / domača halja halja za nošenje doma, v stanovanju; domača lekarna omarica z najnujnejšimi zdravili2. nanašajoč se na ožjo ali širšo domovino: domači fantje;
domači film;
rad sem v domačem kraju;
domači in tuji tekmovalci;
nisem domač v tem kraju;
domača industrija;
domače novice;
domača občina / slabš. domači izdajalec med narodnoosvobodilnim bojem okupatorjev sodelavec; domači jezik jezik lastne jezikovne skupnosti; domači kapital; domači turizem turizem, ki ne vključuje tujih, inozemskih turistov; domače tržišče tržišče znotraj države// ki je po izvoru od tam, kjer živi: priseljenci in domači prebivalci / domača rastlina 3. ki živi, raste ob človeku, pod njegovim nadzorstvom: divje in domače živali 4. krotek, nenapadalen: nikar se ne bojte, pes je čisto domač 5. navadno v povedni rabi ki ne kaže strahu pri sporazumevanju, v stikih z ljudmi: že čez nekaj dni je postal domač;
drugič je bila z njim čisto domača / gostje so se napravili domače // ki vzbuja občutek ugodja: majhen prostor je bolj domač kot velik
● ekspr. že dolgo ni prestopil domačega praga ni bil doma; iron. domači prijatelj ženin ljubimec; kar vstopi, nič nas ne motiš, saj si domač do tebe imamo skoraj tak odnos kot do člana družine; vrnil se je pod domačo streho domov; pesn. domače ognjišče dom, družina; ekspr. stopiti spet na domača tla vrniti se v domovino
♦ ekon. domače delo pod vodstvom podjetja organizirana proizvodnja za trg v zasebnih stanovanjih; etn. domače platno platno, ki je ročno tkano iz ročno predene preje; gastr. domači prijatelj trdo, na rezine razrezano pecivo z orehi in rozinami; obrt. domači kruh z moko potresen in v pletenih košaricah vzhajan pekovski kruh; šol. domači učitelj nekdaj učitelj, ki poučuje otroke bogatejših staršev na njihovem domu; domača naloga pisne obveznosti učencev, ki jih morajo opraviti doma; domače ali obvezno branje literarna dela, ki jih morajo učenci prebrati domadomáče prisl.:
prav domače se je vedla; po domače povedati preprosto, ne zapleteno; v domačem jeziku; biti po domače sprejet / Janez Kotar, po domače Maček
● ekspr. tista proslava je bila – po domače rečeno – krokarija povedano brez olepšavanja; iron. v tovarni je šlo vse preveč po domače ni bilo prave delovne discipline in odgovornosti
domáči -a -e sam.:
vsi domači so mu pomrli člani družine; prinesi merico domačega! doma pridelanega vina; pog. navija za domače domače tekmovalce
gestikulíranje -a s (ȋ)
glagolnik od gestikulirati: prešel je v divje gestikuliranje in kričanje; prisiljeno gestikuliranje
goríla -e ž (ȋ)
1. največja človeku podobna opica, ki živi v tropski Afriki: gorila se je divje borila za svojega mladiča; močna, črna gorila
2. ekspr. zelo močen, orjaški, navadno grob človek: bil je prava gorila
// zlasti v ameriškem okolju telesni stražar (kake poslovne, politične osebe): spremljale so ga oborožene gorile
havhàv medm. (ȁ) posnema pasji glas; hovhov2:
pes je divje lajal na mimoidoče: havhav, havhav
hovhòv2 medm. (ȍ)
posnema pasji glas: pes je divje lajal na mimoidoče: hovhov, hovhov
húpati -am nedov. (ȗ)
dajati signale s hupo: sedel je za volanom in divje hupal; avtomobili drvijo po cestah in neprestano hupajo
izžgáti -žgèm dov., izžgál (á ȅ) 1. z ognjem poškodovati, uničiti: ogenj mu je izžgal oči // knjiž. z vročino uničiti: sonce je izžgalo travo 2. narediti, izoblikovati z žarečim predmetom: izžgati drevak;
s cigareto izžgati luknjo v papir 3. med. uničiti tkivo z razžarjeno, segreto iglo: izžgati divje meso, rano izžgán -a -o:
izžgan čoln; izžgane oči; polja so izžgana od sonca / ekspr. od mrzlice je ves izčrpan, izžgan
kláti kóljem nedov., kôlji koljíte (á ọ́) 1. pripravljati prašiča za hrano: letos še nismo klali;
decembra so klali;
kdo vam kolje / koljejo večkrat na leto 2. ubijati (domače) živali za hrano, navadno z nožem: včeraj so klali prašiča, tele;
klati kokoši // ekspr. ubijati, moriti, navadno divje, surovo: med vojno so klali tudi nedolžne ljudi / klali so in pobijali vse od kraja 3. s sekiro ali zagozdo (po dolgem) dajati kaj na dva ali več delov: klati deblo, les / klati vitre / klati drva sekati, cepiti
● ekspr. bolhe me koljejo pikajo; brezoseb., pog. kolje ga po trebuhu ima sunkovite bolečine; ekspr. resnica (v) oči kolje človek ne mara neprijetne resnice; ekspr. koljejo ga še druge skrbi vznemirjajo, mučijokláti se ekspr.
zelo se tepsti, napadati se: psi se spet koljejo / na veselici so se klali z noži
klán -a -o:
klane deščice
kúzla -e ž (ȗ) nizko psica: kuzla je divje lajala / kot psovka kuzla stara
lájati -am nedov. (ȃ) 1. oglašati se s kratkimi, odsekanimi glasovi: pes laja;
divje, rezko lajati / lisjak, srnjak laja; v daljavi so lajali šakali // s predlogom z lajanjem izražati nejevoljo nad prisotnostjo koga: čuvaj laja na vsakega tujca / pes laja v luno
● preg. pes, ki laja, ne grize človek, ki veliko govori ali grozi, ne naredi hudega2. slabš. govoriti z ostrim, zadirčnim glasom: ne zna povedati mirno, samo laja;
poberi se iz hiše, je lajal;
knjiž. vodja taborišča je lajal svoje ukaze // s predlogom surovo, zadirčno govoriti s kom: lajati drug na drugega, v drugega; neprestano laja na nas // nizko govoriti, pripovedovati: pusti ga, naj laja, kar hoče; Edino hlapci cvilijo ponižno kakor psi in lajajo, da nas je malo (Kajuh) 3. ekspr. dajati lajanju podobne glasove: minometi, strojnice lajajo 4. preh., nar. zmerjati: Ne lajaj me, če nisem kriv (I. Pregelj) 5. pesn., s prislovnim določilom biti, obstajati v zelo neprijetni, grozljivi obliki: zunaj laja decembrski mraz;
tišina je lajala nad prepadi lajáje :
lajaje kazati zobe
lajajóč -a -e:
pes je lajajoč planil proti prišlecu; lajajoči psi; lajajoči kašelj zelo glasen in suh
lásec -sca m (ā) nav. mn., star. lasek: pobožati otroka po lascih;
kodrasti lasci;
dekle z zlatimi lasci
● star. znojil se je, da je imel vsak lasec svojo kapljico zelo se je znojil; nar. marijini lasci venerini lasci
♦ bot. venerini lasci divje rastoča ali okrasna praprot s pernatimi listi, Adiantum capillus-veneris
lastníniti -im nedov. in dov. (í ȋ)
1. spreminjati družbeno lastnino v kako drugo obliko lastnine, zlasti zasebno: lastniniti banko; divje lastniniti in izčrpavati podjetja; nekatera podjetja so se lastninila z javno ponudbo in prodajo delnic
2. pridobivati kaj s postopkom lastninjenja: vsi najemniki stanovanj teh niso lastninili po stanovanjskem zakonu
mesáriti -im nedov. (á ȃ)
1. ekspr. povzročati komu hude rane, poškodbe, navadno z rezilom, konico: podivjani vojaki so ujetnike grozovito mesarili; mesarili so ga z nožem in mu nasipali v rane soli / zobozdravnik mi je spet mesaril po ustih / volk je mesaril konja trgal na kose
// množično ubijati, moriti, navadno divje, surovo: naj sovražna vojska še tako krvavo mesari, z njo je konec / granate so strašno mesarile med konjenico; medved, volk mesari med ovcami
2. ekspr. očitati napake, pomanjkljivosti, kritizirati: kritiki knjigo neusmiljeno mesarijo / mesarijo ga po časopisih
3. ukvarjati se s klanjem živali, izdelavo mesnih izdelkov: v tem kraju že dolgo mesarijo / pozimi je mesaril in zaslužil precej klobas
● šol. žarg. učitelj je celo uro mesaril veliko spraševal in zelo strogo, slabo ocenjeval
mlínarica -e ž (ȋ)
1. žena lastnika mlina (za žito): mlinarica mu je dala kos kruha
2. nar. palica (za opiranje): mahoma je segel z desnico pod nizko hišno streho, potegnil izpod trama krepko gabrovo mlinarico in divje zamahnil proti ženi (Prežihov)
nékšen -šna -o zaim. (ẹ̄) nar. nekak, nekakšen: nekšno divje veselje ga je obšlo
otrésati -am nedov. (ẹ́) 1. s tresenjem odstranjevati s česa: otresati prah s čevljev;
otresati sadje z drevja;
z vej se je otresal sneg / otresati pepel s cigare / otresati klobuk, plašč; otresati s snegom pokrite veje 2. nav. ekspr. delati hitre, sunkovite gibe, navadno zaradi neugodja: pes je otresal z glavo in divje renčal
● pog., slabš. jezik otresati kritizirati, ugovarjati; otresati jezo na koga, nad kom stresati; že spet sitnost otresa stresaotrésati se
1. ekspr., navadno z rodilnikom prizadevati si, da kdo odide, se oddalji: težko se je otresala vsiljivcev; na vse načine se je otresala spremljevalca
// delati, povzročati, da kaj pri kom preneha obstajati, ne nastopi: otresati se strahu, žalosti / otresa se misli nanj; otresati se skrbi / otresa se vseh dolžnosti, obveznosti / otresati se starih navad
2. odklanjati, ne marati: otresati se hvale, priznanja
● pog., ekspr. spet se otresa nanj ga zmerja, ošteva; ekspr. otresa se nad njegovimi strokovnimi izrazi se jezi, jih kritizira; ekspr. kar naprej se nekaj otresa izraža nezadovoljstvo, nesoglasje
pásjica -e ž (á)
knjiž. pasja hišica, pasja uta: pes je stal pred pasjico in divje lajal
perúta -e ž (ȗ) nav. mn., zastar. perut, perutnica: petelin je divje mahal s perutami
píkati -am nedov. (ī ȋ) 1. z zasajanjem žela v kožo ali z ugrizom in izpustitvijo strupa povzročati bolečino ali ogrožati zdravje: čebele so divje pikale;
te kače pikajo / rdeče mravlje močno pikajo 2. z zasajanjem sesala v kožo povzročati boleč, srbeč občutek: bolhe so ga začele pikati;
komarji so na večer pikali;
soparno je in obadi pikajo 3. ekspr. zaradi ostrosti povzročati komu pekočo bolečino; bosti: pesek ga je pikal v podplate;
štrleča slama pika;
trnje ga pika 4. pog. zbadati: pikati z buciko / pikati z besedami // prizadevati, žaliti: žena ga pika, kadar le more; pogosto se pikata med seboj 5. ekspr. dajati odsekane, visoke glasove: po oknu so pikale kaplje / dež pika
● ekspr. kokoši pikajo zrnje zobljejo; ekspr. sonce močno pika žge; ekspr. iz zemlje že pika žito kalipikajóč -a -e:
pikajoče žuželke
pogòn -ôna m (ȍ ó) 1. glagolnik od pognati: vodna energija se uporablja za pogon mlinov, turbin;
gorivo za pogon raket 2. navadno s prilastkom kar omogoča delovanje, premikanje kake naprave ali dela naprave: ta stroj ima električni pogon;
šivalni stroj na nožni pogon;
vozilo na bencinski, motorni pogon, z bencinskim, motornim pogonom / vozilo brez lastnega pogona // naprava, mehanizem, ki prenaša energijo od enega dela stroja na drugega: montirati pogon na zadnja kolesa 3. z oslabljenim pomenom, v zvezi z v izraža začetek premikanja, delovanja: spraviti motor, stroj v pogon / mlatilnica je že v pogonu / publ. naša prva jedrska elektrarna bo šla kmalu v pogon bo začela obratovati, delati4. publ., nekdaj obrat2,
oddelek: tovarna ima pet pogonov 5. knjiž. zagon, polet: misel na dom mu je dajala moči in pogona / užaljenost je bila zadnji pogon za to dejanje spodbuda6. knjiž. iskanje, zasledovanje koga z namenom odvzeti mu svobodo: organizirati pogon za ubežniki / okupator je začel pogon na partizane hajko / antisemitski pogoni množična preganjanja, uničevaja7. lov. skupen lov, pri katerem gonjači ali psi gonijo divjad pred stojišče lovca: udeležiti se pogona;
pogon na divje prašiče, zajce
● ekspr. pogon za denarjem gonja; publ. razstava potrjuje kiparjev pogon naprej njegov razvoj, napredek
♦ fot. naprava, mehanizem, ki omogoča premik filma v filmski kameri; rač. vsak od delov (trdega) diska, ki ga operacijski sistem obravnava kot samostojno enoto
precépljati -am nedov. (ẹ́)
večkrat precepiti, cepiti: spomladi je prihajal v sadovnjak in precepljal posamezna drevesa; pren., knjiž. gojitelji slovenske besede so precepljali divje veje z novimi cepiči
preráščanje -a s (á)
glagolnik od preraščati: preprečiti divje preraščanje njiv; preraščanje obdelovalne zemlje z gozdovi / človekova želja po preraščanju samega sebe / preraščanje političnih idej v religijo
psè pséta s (ȅ ẹ́) star. psiček, pes: pseta divje lajajo;
še mleka nima, da bi ga dal psetu
razorávati -am nedov. (ȃ)
1. orati tako, da se odreže ena brazda na levo, druga pa na desno stran: razoravati njivo, ogon
2. ekspr. delati brazdi podobne zareze: divje svinje razoravajo polje / skrbi ji razoravajo čelo
renčáti -ím nedov., rênči in rénči; rênčal in rénčal (á í) 1. oglašati se z zamolklim, grozečim glasom: medved, pes renči;
divje, močno renčati / grozeče renčati 2. slabš. govoriti z nizkim, neprijaznim glasom: slabe volje je, zato renči;
nekaj je godrnjal in renčal predse // s predlogom neprijazno, zadirčno govoriti s kom: renčati drug na drugega, v drugega renčé :
pes se je renče pritajil
renčèč -éča -e:
renčeč glas
révskanje tudi rêvskanje -a s (ẹ̑; ȇ)
glagolnik od revskati: divje revskanje psov / naveličal se je njenega revskanja
rútica2 -e ž (ú)
bot., v zvezah: pozidna rutica praprot s pernato deljenimi listi, ki raste po zidnih in skalnih razpokah, Asplenium ruta muraria; vinska rutica vrtna ali divje rastoča zdravilna rastlina z dišečimi listi in rumenkasto zelenimi cveti, Ruta graveolens
sopíhniti -em dov. (í ȋ)
močno, sunkovito, glasno dihniti: divje je pogledal po ljudeh in težko sopihnil
● ekspr. pomagaj mi nesti, je sopihnila sopihajoč rekla
sovráštvo -a s (ȃ)
1. močno čustvo nenaklonjenosti, odpora do koga, navadno združeno z željo škodovati mu: v njegovih besedah, dejanjih se kaže sovraštvo; zaradi tega se je sovraštvo med njima še povečalo; čutiti sovraštvo do koga; ekspr. divje, smrtno, zagrizeno sovraštvo; ekspr. izbruh, razpihovanje sovraštva; ljubezen in sovraštvo / rasno, versko sovraštvo; sovraštvo med narodi / sovraštvo med psom in mačko / v njenih očeh je opazil sovraštvo sovražen izraz / to je storil iz sovraštva; biti v sovraštvu s kom sovražiti se; ločiti se v sovraštvu; gledati s sovraštvom
// kar je posledica takega čustva: pogosto je čutil njihovo sovraštvo; ekspr. vse sovraštvo bo padlo nanj
2. v zvezi z do močen negativen odnos do česa: sovraštvo do mačk / sovraštvo do matematike, reda
sovražíti in sovrážiti -im, in sovrážiti -im nedov. (ī á ȃ; ā ȃ) čutiti veliko nenaklonjenost, odpor do koga, navadno združen z željo škodovati mu: sovražiti brata, soseda;
ekspr. divje, smrtno sovražiti;
ekspr. iz dna duše, srca sovražiti;
ljubiti in sovražiti;
sovražiti koga kot kugo, psa;
sovražita se kot pes in mačka zelo// čutiti odpor, veliko nenaklonjenost sploh: svoje delo je sovražil; dejal je, da sovraži lenuhe / sovražim to obleko nočem je nositi; ne nosim je radsovražèč -éča -e:
še bolj sovražeč ga, so se razšli; sovražeči se ljudje
sovrážen -a -o zastar.:
misel na sovraženega človeka
stépen -pna -o prid. (ẹ̑)
nanašajoč se na stepo: jahati divje stepne konje; stepna trava / stepni požar; stepni veter
♦ zool. stepni lunj lunj, ki živi v pustinjah vzhodne Evrope in srednje Azije, Circus macrurus
udomáčenje -a s (ȃ)
glagolnik od udomačiti: udomačenje divje živali
udomáčenost -i ž (ȃ)
lastnost, značilnost udomačenega: popolna udomačenost divje živali / ekspr. udomačenost besede
vénerin -a -o prid. (ẹ̑)
v zvezah: anat. venerin griček rahlo izbočeni predel nad zunanjim ženskim spolovilom; bot. venerini lasci divje rastoča ali okrasna praprot s pernatimi listi, Adiantum capillus-veneris; zool. venerin pas morska žival s prozornim trakastim telesom in svetlikajočimi se veslalnimi ploščicami, Cestus veneris
vôlk -a [vou̯k] m, mn. volkôvi, im. mn. stil. volcjé (ȏ)
1. psu podobna zver z rumenkasto ali rjavkasto sivim kožuhom: volk je napadel, raztrgal jagnje; ekspr. volk kolje, mesari; volk tuli, zavija; krdelo volkov; lov na volka; bojevati se kot volk krvoločno, divje; jesti kot volk hlastno; z velikim tekom; krvoločen, požrešen kot volk; lačen kot volk / volk samotar / sivi volk
// volčji samec: volk in volkulja
2. slabš. krvoločen, neusmiljen človek: oni so volkovi, ne ljudje / vdor hitlerjevskih volkov vojakov / človeški volkovi
3. slabš., navadno s prilastkom pohlepen, brezobziren človek: imeli so jih za grabežljive volkove / borzni, poslovni volkovi; nenasitni kapitalistični volkovi
4. ekspr., navadno v povedni rabi, v zvezi z na izraža, da kdo čuti, ima strastno željo po čem: prijatelj je volk na gobe, meso / biti volk na denar
5. igr., v zvezi volk in ovce igra z navadno dvajsetimi kamenčki, fižoli, ki jih je treba spraviti v nasprotni del igralnega polja, ki ga varujeta drugobarvna kamenčka, fižola: igrati (se) volka in ovce
// vsak od dveh drugobarvnih kamenčkov, fižolov te igre: volk požre, preskoči ovco
6. vnetje kože zaradi drgnjenja in znojenja, nečistoče, zlasti na dotikajočih se kožnih gubah: od hoje, jahanja dobiti volka
7. zaradi stika z ocetno kislino nastala zelena prevleka na bakru, kem. bazični bakrov acetat: na bakru se je naredil volk; bakreni deli so zeleni od volka / bakreni, zeleni volk
8. glasb. žarg. nečist, hreščeč zven godal: preprečiti volka z igranjem istega tona na sosednji struni / kvintni volk; volk na violini
● ekspr. narediti tako, da bo volk sit in koza cela da bo prav za obe strani; nar. na kosi se naredi volk črna prevleka iz strjenih sokov trav; ekspr. dati volku ovce pasti dati komu kaj, kar želi uničiti, česar se želi polastiti; nar. on je volka srečal je hripav; nar. hišni volk hišna goba; ekspr. kapitan je star morski volk preizkušen, neustrašen pomorščak; ekspr. to je volk v ovčji koži slab človek, ki se dela, kaže dobrega, plemenitega; mi o volku, volk iz gozda vzklik ob nepričakovanem prihodu koga, o katerem se pravkar govori; preg. kdor se z volkovi druži, mora z njimi tuliti kdor je v družbi z moralno negativnimi osebami, mora tem prilagoditi svoje izjave, ravnanje; preg. volk dlako menja, a narave nikdar človek ne more zatajiti svojega bistva; preg. človek človeku volk v človekovi naravi je, da je pogosto nasilen, neuvideven do drugega človeka
♦ bot. volk trava s ščetinastimi listi in vijoličastimi klaski, Nardus stricta; zeleni volk užitna lističasta goba z modro zeleno lepljivo sluzjo na klobuku; zelenkasta strniščnica; etn. volk grabljam, glavniku podobna priprava za česanje slame za škopo; poditi volka v Kanalski dolini, na praznik svetih treh kraljev zvoniti s pastirskimi zvonci in tuliti, da se vasi naslednje leto ne približa nobena zver; mont. volk nekdaj kepa železa, pridobljena s taljenjem; tekst. volk stroj, ki ima boben z zelo grobimi zobmi, klini; zool. sinji morski volk sinji morski pes; polarni volk; prerijski volk kojot
vzletéti -ím dov., vzlêtel (ẹ́ í)
ločiti se od tal, podlage in začeti leteti: iz trsja vzletijo divje race / raketa vzleti proti vesolju; vzleteti in pristati / vzleteti nad meglo, pod nebo; vzleteti s helikopterjem / letalo vzleti ob šestih ima odhod; odleti
zagágati -am dov. (ā) oglasiti se z glasom ga: divje gosi so zagagale // nizko reči, povedati: ona je kriva, so zagagale ženske
● ekspr. če se bo tako nadaljevalo, bomo kmalu zagagali zelo slabo zaživeli
žúranje -a s (ȗ)
glagolnik od žurati: divje nočno žuranje; srednješolsko žuranje za vikend; možnosti, prostor za žuranje
ágras -a m (á) bot. gojen ali divje rastoč bodeč grm z užitnimi jagodami; kosmulja: na koncu vrta je zasadil agras / zobati agras in ribez
bívol -a m (ȋ)
divje ali udomačeno govedo z velikimi rogovi: v voz vprežena bivola; čreda bivolov; močen je ko bivol
♦ zool. indijski bivol veliko pepelnato sivo govedo, ki živi v močvirnatih predelih, Bubalus bubalus
bízon -a m (ȋ)
severnoameriško divje govedo z močnim oprsjem: čreda bizonov
brékanica -e ž (ẹ́) bot. gojeno ali divje rastoče drevo z rumenimi, drobni hruški podobnimi plodovi; skorš
dirjástiti -im nedov. (á ȃ)
ekspr. divje, vihravo teči: fant je dirjastil skozi gozd, kolikor se je dalo; pes je dirjastil za kokošmi
divjáčina tudi divjačína -e ž (ā; í)
1. divje lovne živali, navadno z užitnim mesom: loviti divjačino; vse dneve stika za divjačino; past za divjačino
// ena taka žival: večkrat je ujel kako divjačino
2. meso teh živali: pripraviti divjačino; specialitete iz divjačine
3. ekspr. človek, ki ne obvladuje svojih negativnih lastnosti: človek težko živi s tako divjáčino / cele dneve moram miriti to divjáčino neugnane, razposajene otroke
divjád -i ž (ȃ)
divje lovne živali, navadno z užitnim mesom: divjad je letos povzročila veliko škodo; v teh gozdovih je dosti divjadi; loviti divjad
♦ lov. dlakasta, pernata divjad; prehodna divjad ki ne živi stalno v istem lovišču; zaščitena divjad ki se sme loviti samo v določenem času ali se sploh ne sme loviti; vsakoletni odstrel divjadi
// ena taka žival: večkrat je prinesel kako divjad iz gozda; ujeti divjad v past
divjegléd -a -o prid. (ẹ̑ ẹ̄)
knjiž. ki divje gleda: mrk, divjegled moški
divjeók -a -o prid. (ọ̑ ọ̄)
knjiž. ki ima divje oči: divjeoki možje
drnína -e ž (í) 1. neobdelan, divje porasel svet: poslopje bo stalo sredi drnine 2. zastar. opuščena, s travo zarasla njiva; ledina: krave se pasejo po drnini
♦ alp. strnjen pas gorske trave na sicer golih tleh
ják1 -a m (ȃ)
zool. dolgodlako divje ali udomačeno govedo, ki živi v Tibetu, Bos grunniens: čreda jakov
káfrski -a -o prid. (ȃ)
zool., v zvezi kafrski bivol divje afriško govedo z debelimi, na čelu sploščenimi rogovi, Syncerus caffer:
klétka -e ž (ẹ̑) 1. navadno s kovinskimi palicami ograjen prostor za (divje) živali: zver so zaprli v kletko;
levja kletka;
kletka za tigre;
tu je tesno kot v kletki;
pren., knjiž. ujet sem v kletko velemesta // navadno v zvezi ptičja kletka manjša priprava s stranicami iz kovinskih, lesenih palic za ptice: na oknu visi ptičja kletka; kupil je kletko za kanarčka 2. evfem. zapor, ječa: po nekaj letih so ga izpustili iz kletke / če bo kradla, bo prišla v kletko
● ekspr. še dva koraka in že sva se znašla v kletki v zasedi, v pasti
♦ elektr. motor s kletko asinhronski motor z navitjem v obliki valjasto razporejenih palic; mont. kletka košu podobna kabina dvigala pri rudniku
kosmúlja -e ž (ú)
gojen ali divje rastoč bodeč grm z užitnimi jagodami: na vrtu imajo ribez in kosmuljo / jesti kosmulje
krotílec -lca [krotilca in krotiu̯ca] m (ȋ)
kdor kroti navadno (divje) živali: krotilec kač, levov / krotilec konj / slabš. bil je krotilec, ne pa vzgojitelj
krotílka -e [krotilka in krotiu̯ka] ž (ȋ)
ženska, ki kroti navadno (divje) živali: krotilka levov in tigrov
krotílnica -e ž (ȋ)
prostor, kjer se krotijo navadno (divje) živali: krotilnica zveri
noréti -ím nedov., nôrel (ẹ́ í)
1. pog. kazati znake duševne bolezni: bolnik spet nori / njena babica je norela in v bolnišnici tudi umrla
2. ekspr. nespametno, neumno se vesti: v pustnem času vse nori; stari in mladi so začeli noreti; pren. zima je letos dolgo norela
3. ekspr. burno izražati svoja čustva: noreti od navdušenja, veselja / noreti nad kom
// kazati ljubezensko vznemirjenost, biti zaljubljen: na stara leta je začel noreti
// v zvezi z za prizadevati si pridobiti ljubezensko naklonjenost koga: vsa dekleta so norela za njim; že dolgo nori za njo
// v zvezi z za biti zelo navdušen nad čim: otroci norijo za lutkami; mladina nori za popevkami / za tem pevcem vsi norijo
4. ekspr. divje, razposajeno tekati sem ter tja: dekletce nori po travi; cel dan je norel z otroki po hiši
// zelo hitro se premikati: nič ne bom norel, lepo počasi bom šel; kam tako noriš
● ekspr. ne nori ne govori, ne ravnaj nespametno, nerazsodno; ekspr. to bo norel, ko bo izvedel zelo bo razburjen
oskóruš in oskorúš -a m (ọ̑; ú) bot. gojeno ali divje rastoče drevo z rumenimi, drobni hruški podobnimi plodovi; skorš: glog in oskoruš / jesti oskoruše
perjád -i ž (ȃ) večje domače ali divje ptice: loviti, streljati perjad;
skrbeti za perjad;
otroci so se razbežali kakor perjad / povečati število perjadi / divja perjad
♦ lov. poljska perjad fazani, prepelice; vodna perjad race, gosi// perutnina: gojiti perjad; doma ima veliko perjadi
podivjáti -ám dov. (á ȃ) 1. začeti živeti svobodno v naravi: pes mu je ušel in podivjal / kulturne rastline lahko podivjajo 2. postati nekultiviran, neciviliziran: zaradi življenja v samoti je popolnoma podivjal // postati neobdelan, nenegovan: ni zmogel dela in vinograd mu je podivjal; vrt hitro podivja // ekspr. začeti bujno, nepravilno rasti, se razvijati: trte ni obrezal, zato je podivjala / živa meja je podivjala / nekatere vrtnice preveč podivjajo, če niso dovolj obrezane se preveč bujno razrastejo; pren. gospodarstvo je po vojni podivjalo 3. začeti divje, razposajeno tekati sem ter tja: otroci so ob pogledu na žogo podivjali;
ko je psa izpustil z vrvice, je podivjal;
splašena žival je podivjala // ekspr. začeti se zelo hitro premikati: avtomobil je na ravni cesti podivjal 4. priti v stanje, ko se ne obvladujejo negativne lastnosti: namesto da bi se poboljšal, je še bolj podivjal;
med vojno so nekateri ljudje popolnoma podivjali / slaba družba ga je podivjala // začeti v dejanju kazati svojo jezo, togoto: ni se mogel več premagovati in je podivjal; pri kartah je naravnost podivjal / podivjati od jeze // postati neukrotljiv, nediscipliniran: otroci so med počitnicami podivjali; pes mu je v naravi podivjal / letalo je zaradi nevihte podivjalo podivján -a -o:
ukrotiti podivjanega konja; podivjani vojaki; zaraščen, podivjan vrt; raste kot kulturna rastlina ali pa podivjana
pokláti -kóljem dov., pokôlji pokoljíte (á ọ́) 1. drugega za drugim zaklati: poklati prašiče;
poklala in razprodala je vso živino 2. ekspr. pobiti, pomoriti, navadno divje, surovo: poklati ujetnike;
poklali so se zaradi denarja / polovico ovc je poklal medved poklán -a -o:
poklana čreda
skórš -a m (ọ̑)
bot. gojeno ali divje rastoče drevo z rumenimi, drobni hruški podobnimi plodovi, Sorbus domestica: plodovi skorša so trpkega okusa; dren, glog in skorš
spáčnik -a m (ȃ) lov. ptica, neposredna potomka ruševca in divje kokoši; srednji petelin
tulíti in túliti -im nedov. (ī ú) 1. oglašati se z močnim, zateglim, temnim glasom: psi, volkovi tulijo / bik je tulil rjovel / ekspr.: tulil je in hropel, da ga je bilo groza poslušati; ranjenec je tulil od bolečine // dajati tuljenju podobne glasove: morje je tulilo / granate so jim tulile nad glavami // z močnim, zateglim, enakomernim glasom dajati signale: sirene tulijo / preh. tuliti alarm 2. slabš. zateglo, divje kričati: na cesti je tulila množica;
začel je tuliti in psovati / tulile so druga na drugo / preh. tuliti parole, povelja; vrzimo ga v vodo, so tulili / preh. tulili so pesmi glasno prepevali3. ekspr. glasno, zateglo jokati: ženske so tulile, da jih ni bilo mogoče poslušati;
tulila je od jeze, togote / otrok je celo noč tulil jokal4. ekspr. nastopati, pojavljati se z veliko silo, intenzivnostjo: burja tuli okrog oglov;
zunaj je tulil veter, vihar;
pren. groza ji je tulila v srcu
● kdor se z volkovi druži, mora z njimi tuliti kdor je v družbi z moralno negativnimi osebami, mora tem prilagoditi svoje izjave, ravnanjetulé knjiž.:
veter je tule pihal od juga tuleč
tulèč -éča -e:
zver se je tuleč dvignila na zadnje noge; tuleči glasovi; tuleča množica
túr2 -a m (ȗ)
zool. izumrlo divje govedo, prednik današnjega domačega goveda, Bos primigenius:
vijólica -e ž (ọ̑)
divje rastoča ali vrtna rastlina s somernimi vijoličastimi, belimi, modrimi cveti: trgati vijolice; podariti šopek vijolic; skromna kot vijolica
♦ bot. dišeča vijolica vrtna rastlina z navadno temno vijoličastimi, močno dišečimi cveti, Viola odorata; divja vijolica rastlina z rumenkasto belimi ali vijoličasto pisanimi cveti, Viola tricolor; dvocvetna vijolica rastlina senčnatih alpskih krajev z dvema rumenima, rjavkasto progastima cvetoma, Viola biflora; vrtn. afriška vijolica sanpavlija
zatulíti in zatúliti -im dov. (ī ú)
1. oglasiti se z močnim, zateglim, temnim glasom: na dvorišču je zatulil pes / bik je zatulil zarjovel / ekspr.: obupano zatuliti; zatuliti od bolečine, jeze
// dati tuljenju podobne glasove: nad njimi so zatulile granate
// z močnim, zateglim, enakomernim glasom dati signale: zatulila je ladijska sirena / preh. zatuliti alarm
2. slabš. zateglo, divje zakričati: množica je zatulila / oče je zatulil na sina / preh. zatuliti povelje
3. ekspr. glasno, zateglo zajokati: ko so prinesli ranjenca, so ženske zatulile
4. ekspr. nastopiti, pojaviti se z veliko silo, intenzivnostjo: zunaj je zatulil veter; nad morjem je zatulil vihar
zdivjáti -ám dov. (á ȃ) 1. postati nekultiviran, neciviliziran: v samoti je popolnoma zdivjal // ekspr. začeti bujno, nepravilno rasti, se razvijati: zaradi pomanjkanja svetlobe rastline zdivjajo; neobrezane trte zdivjajo 2. začeti divje, razposajeno tekati sem ter tja: odvezan pes je zdivjal / krava je pobesnela in zdivjala s pašnika // ekspr. začeti se zelo hitro premikati: na ravni cesti je avtobus zdivjal; voznik je udaril z bičem in konji so zdivjali / sedel je v avtomobil in zdivjal v mesto se zelo hitro odpeljal; zdivjati za tovariši zelo hitro oditi3. priti v stanje, ko se ne obvladujejo negativne lastnosti: ljudje so v vojni zdivjali / preh. slaba družba zdivja človeka // začeti v dejanju kazati svojo jezo, togoto: dolgo se je premagoval, ob teh besedah pa je zdivjal; zdivjati nad sodelavci / zdivjati v strašni jezi 4. ekspr. nastopiti, pojaviti se z veliko silo, intenzivnostjo: neurje, nevihta zdivja;
požar je zdivjal, da so plameni švigali do neba;
nad mestom je zdivjal silen vihar zdivján -a -o:
zdivjan človek; zdivjani poganjki; zdivjana čreda; zdivjana reka;
prim. izdivjati se
zóber -bra m (ọ́)
zool. evropsko divje govedo svetlo rjave barve z močnim oprsjem, Bison bonasus: starodavni zobri; povečanje števila zobrov
zverinják -a m (á)
prostor, v katerem so zaprte zveri, divje živali: dati ujeto žival v zverinjak; v razredu je kot v zverinjaku / zastar. iti na sprehod v zverinjak živalski vrt; zapreti leva v zverinjak kletko