dláka -e ž (á) nitast izrastek na koži sesalcev: na nogah ima dolge dlake;
puliti si dlake;
med svetlimi dlakami je bilo tudi nekaj črnih / kot psovka molči, ti suha dlaka ti; kot kletvica pasja dlaka, tega ti ne verjamem // ed. več dlak, dlake: dlaka raste, se obnavlja; naježiti dlako; žival ima gladko, mehko, sivo dlako / odeja iz kamelje dlake; klobuk iz zajčje dlake / resasta dlaka trša, daljša; zimska dlaka
● ekspr. cepiti dlako razčlenjevati problem do nepomembnih malenkosti; ekspr. iskati dlako v jajcu pretiravati v zahtevah po natančnosti; pog., ekspr. niti za dlako se nisi spremenil prav nič; pog. vedno mu gredo po dlaki v vsem mu skušajo ustreči, mu ne nasprotujejo; ekspr. ta nima dlake na jeziku v vsakem položaju si upa odkrito povedati, kar misli, da je prav; kjer osel leži, dlako pusti nekulturen človek se (rad) podpisuje, kjer ni primerno; nereden človek se spozna po tem, da za seboj pušča nered; preg. volk dlako menja, a narave nikdar človek ne more zatajiti svojega bistva
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
résast -a -o prid. (ẹ́) - 1. ki ima rese: resast prt; resast trak na zavesah; resasto ogrinjalo / trava z resastimi klasi / resasta pšenica / žito postaja resasto
- 2. poln res: iztrepati resasto jopico, srajco
- 3. podoben resam: resasti izrastki / resasti oblaki
- 4. ki je trši, daljši: resasti brki, lasje; resasta brada; krava z resasto dlako / jopica iz resaste volne grobe, bodeče
- 5. lov. ki ima tršo, daljšo dlako: resasti psi / resasti foksterier; resasti istrski gonič
- 6. nar. robat, grob: resast človek; na pogled je resast, v resnici pa je prijazen / resast pogled; resast značaj
♦ bot. resasti pasji rep enoletna trava z jajčastim klasom in dolgimi resami, Cynosurus echinantus; tekst. volnena resasta preja volnena preja z naravnimi ali umetnimi resastimi vlakni; resasta vlakna kratke, debele trše dlake; vet. resasta dlaka trša in redkejša dlaka pri nekaterih živalih, ki sega čez nadlanko
résasto prisl.: resasto porasel obraz
● nar. resasto gledati jezno, namrščeno
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
bŕk -a m (ȓ) nav. mn. - 1. dlaka pod nosom: brki mu že poganjajo; brke briti, česati; brke si striže na krtačko; brke pogladiti, sukati, vihati si; dolgi, povešeni brki / desni, levi brk
● brki so se mu povesili užaljen je, potrt; ekspr. oče se je smehljal v brk zadržano, pritajeno; ekspr. v brk kaj povedati komu brez obzirov povedati komu svoje mnenje; ekspr. v brk se mu laže, smeje predrzno, nesramno - 2. daljša dlaka nad gobcem živali: mačka miga z brki
♦ vrtn. mačkov brk vrtna rastlina z drobno narezljanimi listi in bledo modrimi cveti; vrtna črnika
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
naščetíniti -im dov. (í ȋ) postaviti v položaj, kot so bodice pri ježu: pes je močno zarenčal in naščetinil dlakonaščetíniti se postaviti se v položaj, kot so bodice pri ježu: mački se je naščetinila dlaka / pes se je naščetinil in zatulil kakor volk dobil naščetinjeno dlako
● ekspr. od besa so se mu naščetinili brki zelo se je razjezil
naščetínjen -a -o: je naščetinjen kakor jež; naščetinjena dlaka
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
résnica -e ž (ẹ̑) - 1. agr. pšenica, ki ima klasje z resami; resasta pšenica: sejati resnico
- 2. vet. trša in redkejša dlaka pri nekaterih živalih, ki sega čez nadlanko; resasta dlaka: ta vrsta ovc nima skoraj nič resnice v kožuhu
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
pokrívati -am nedov. (í) - 1. dajati, polagati na odprt del ustrezen predmet: pokrivati lonce
// dajati, polagati na kaj zlasti zaradi varstva, zaščite: zaradi slabega vremena pokrivati toplo gredo / otroka pokriva z eno odejo
// na streho polagati kritino: pokrivati streho / hišo pokrivati z opeko, slamo - 2. delati, da je kaj nevidno: kodri ji pokrivajo čelo; spodnji del obraza pokriva brada / rdeča ruta ji pokriva obledele lase; plešo si pokriva z lasuljo / žarg. ta oljnata barva dobro pokriva dela, da barva podlage ni več vidna
- 3. nav. ekspr., z oslabljenim pomenom biti na površju česa: gore že pokriva sneg; dolino je pokrivala gosta megla / lica ji pokriva živa rdečica
// rastoč biti, nahajati se kje: glavni del te planote pokrivajo gozdovi / telo pokriva dlaka - 4. zagotavljati z enako ali večjo vsoto denarja plačilo, izplačilo česa: pokrivati izdatke; s tem bodo pokrivali potne stroške
// publ. preskrbovati toliko izdelkov, blaga, stvari, kolikor jih kdo potrebuje, porabi, zadovoljevati: pokrivati stanovanjske potrebe; pokrivajo skoraj vso petrolejsko potrošnjo - 5. publ. imeti kje področje dejavnosti: to sodišče pokriva veliko območje
● ekspr. že nekaj let ga pokriva črna zemlja je mrtev (in pokopan); ekspr. črke že pokriva prah niso več vidne
♦ rad. novi radijski, televizijski oddajnik pokriva tudi ta del dežele omogoča sprejem programa tudi v tem delu dežele
pokrívati se - 1. dajati pokrivalo na glavo: odkriva se in ponovno pokriva / pozimi se pokriva nosi pokrivalo
// pokrivati se s klobukom - 2. pojavljati se istočasno ali v isti obliki: predavanji obeh profesorjev se pokrivata; prvi in drugi televizijski program se pokrivata / pomena se ne pokrivata; to se deloma, vsebinsko pokriva
pokrivajóč -a -e: pokrivajoč si obraz, je zajokala; dobro pokrivajoča oljnata barva; rdečica, pokrivajoča ji lica in vrat
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
fín -a -o prid., finéjši (ȋ) - 1. ki se vede v skladu z družabnimi pravili in se izbrano oblači: opraviti ima s samimi finimi ljudmi; vstopila je fina dama / preveč je fin, da bi to rekel rahločuten, obziren
// fino govorjenje, vedenje / iron. fine metode
// nav. ekspr. ki je iz višjih slojev družbe: fina družina; išče samo fino družbo - 2. pog., s širokim pomenskim obsegom ki je višje, bolj izbrane vrste; boljši, izbran: kadi le fine cigarete; pripravila je same fine jedi; fina blaga; fino pecivo / kuha zelo fino kavo okusno; pri njih dobite res fino sadje dobro, kvalitetno
// fin vonj / kakšen fin zrak je tukaj čist, svež; fina kombinacija barv zelo ustrezna, lepa; to je res fina šala duhovita, domiselna - 3. lepo, nežno oblikovan: ima fin obraz; fine roke / fine linije; fina pisava / fina dlaka; fina polt gladka, mehka
// zelo natančno, podrobno izdelan: fini izdelki domače obrti; fina risba / fina izdelava / fina mehanika finomehanika; fino brušenje brušenje, pri katerem dobi predmet dokončno velikost in obliko ter gladko površino
// zelo občutljiv, izostren: s finim ženskim čutom je vse prav hitro uganila / fina ironija - 4. zelo droben, zelo tanek: fini prašni delci; fini kamenčki; fina vlakenca / fin pesek; fina moka
♦ grad. fini omet omet iz drobnega peska, s katerim se navadno zaključuje obdelava stene
fíno - 1. prislov od fin: fino se oblačiti, vesti; fino oblikovane ustnice; fino zmlet pesek
- 2. pog. izraža visoko stopnjo, intenzivnost: fino se je udaril / fino so se zabavali
- 3. pog., v medmetni rabi izraža navdušeno pritrjevanje: fino, vsi smo za ta predlog
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
jéžast -a -o prid. (ẹ̄) - 1. podoben ježu: ježast kolobar žice / ježasta dlaka trda, nasršena
♦ agr. ježasta brana priprava za drobljenje preorane zemlje v obliki osi z zobmi, ki se priključi traktorju - 2. ekspr. zbadljiv, zadirčen: zna biti ježasta
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
jéžiti -im tudi ježíti -ím nedov., jéži (ẹ̄ ẹ̑; ī í) postavljati v tak položaj, kot so bodice pri ježu: pes ježi dlako in laja;
knjiž. strah mu ježi lase / hlad mu ježi kožo povzroča kurjo polt, srh; ježiti obrvi mrščitijéžiti se, tudi ježíti se - 1. postavljati se v tak položaj, kot so bodice pri ježu: dlaka se psu ježi; lasje so se mu ježili / mačka se ježi dobiva, ima naježeno dlako
● ekspr. lasje se mu ježijo od strahu zelo ga je strah - 2. ekspr. izražati nejevoljo, nezadovoljstvo: ljudje so se začeli ježiti proti temu / za vsako malenkost se ježi se jezi, prepira
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
mŕščiti -im nedov. (ŕ r̄) - 1. delati gube, poteze kot pri napetem razmišljanju, zaskrbljenosti, jezi: mrščiti čelo; obraz se mu je mračno mrščil / mrščil se je zaradi sonca; pren., ekspr. veter mršči morje
// z gubanjem kože spravljati v tak položaj, kot so bodice pri ježu: mrščiti obrvi; bolni živini se dlaka mršči ježi - 2. redko mršiti: veter mu mršči brado
mŕščiti se z delanjem takih gub, potez izražati napetost, zaskrbljenost, jezo: na vse prigovarjanje se je samo mrščil in zmigoval z rameni; obraz se mu je jezno mrščil
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
najéžiti -im tudi naježíti -ím dov., najéži; najéžil (ẹ̄ ẹ̑; ī í) postaviti v tak položaj, kot so bodice pri ježu: pes naježi dlako in pokaže zobe / naježiti obrvi namrščitinajéžiti se, tudi naježíti se - 1. postaviti se v tak položaj, kot so bodice pri ježu: mački se je naježila dlaka; ekspr. od strahu so se mu naježili lasje / mačka se je naježila in zapuhala; pren., ekspr. dolge sulice vojakov so se naježile proti sovražniku
- 2. ekspr. izraziti nejevoljo, nezadovoljstvo: ob teh besedah se je ves naježil / kaj si se tako naježila proti njemu
najéžen -a -o tudi naježèn -êna -o: naježen pes; dlako ima vso naježeno; prisl.: gledal je naježeno in sovražno
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
nasŕšiti -im dov. (ŕ r̄) postaviti v tak položaj, kot so bodice pri ježu: maček je nasršil dlako / nasršiti obrvi namrščitinasŕšiti se - 1. postaviti se v tak položaj, kot so bodice pri ježu: psu se je nasršila dlaka / mačka se je nasršila dobila nasršeno dlako
● ekspr. od strahu so se mu nasršili lasje zelo se je prestrašil - 2. ekspr. izraziti jezo, nejevoljo: ob tej izjavi se je ves nasršil
nasŕšen -a -o: nasršeni brki; nasršen pogled; bil je nasršen na vse; prisl.: nasršeno gledati
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
óster -tra tudi ôstra -o stil. -ó prid., ostréjši (ọ́, ó) - 1. ki dobro reže, seka, grize: oster meč, nož; ostri zobje; ostra kosa; ostro rezilo; oster kot britev
// ki bode, zbada: oster trn; ostra brada, dlaka / ostra bodica / ostri kremplji / oster pesek; na ostri skali se je opraskal - 2. ki je ozke, koničaste oblike: ostri vrhovi gor; ostre ličnice / pokončna, ostra pisava / ekspr. ima dolg, oster nos
// ki ima izrazite mejne črte: ostri obrisi, robovi; ostre sence - 3. zelo sposoben za sprejemanje dražljajev: oster sluh, vid, voh / ostro oko, uho
- 4. ki vsebuje, izraža strog, neprizanesljiv odnos: z ostrim glasom vprašati; oster odgovor; ni vzdržal njegovega ostrega pogleda; ostre besede; ostra kazen, kritika, ocena / predstojnik je bil oster človek; ne bodi tako oster
- 5. nav. ekspr. ki se pojavlja
- a) v visoki stopnji, v močni obliki: oster glas, krik, pok, žvižg; oster okus, vonj; ostra bolečina; ostra svetloba / oster mraz hud; oster veter, zrak veter, zrak, ki vzbuja občutek hudega mraza; letos bo ostra zima / ostro podnebje podnebje s hudim mrazom in veliko vročino
- b) v zelo izraziti obliki: oster ovinek / oster boj, spor; prišlo je do ostre medsebojne konkurence / ostre črte, poteze na obrazu; med obema področjema ni ostre meje
- 6. ekspr. bister, prodoren: oster opazovalec / oster duh, razum, um; ostro mišljenje
● ekspr. biti ostrega jezika odrezav, napadalen; ekspr. ima oster nos bistro, pravilno predvideva; žarg., šport. ostra igra neobzirna, zelo borbena igra; ostra paprika pekoča paprika
♦ bot. ostri mleček rastlina z belim sokom v steblih, ki raste na močvirnatih travnikih, Euphorbia esula; film. ostri rez zaporedje dveh različnih posnetkov brez vmesne slikovne povezave; fot. ostri posnetek posnetek, pri katerem je posneti predmet, pojav jasno, razločno viden; ostra slika; gastr. ostra moka moka iz drobnih delcev; geom. ostri kot kot, manjši od 90°; voj. ostri naboj naboj s kovinsko kroglo
óstro in ostró tudi ôstro prisl.: ostro dišati; ostro kaznovati, obsoditi, odgovoriti; ostro pogledati; pot zavije ostro na levo; ostro začrtane meje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
pásji -a -e prid. (á) - 1. nanašajoč se na pse: na obrazu je začutil pasji smrček / pasje bevskanje, lajanje / pasja hišica, uta; pasja ovratnica / ekspr. pasja mrcina je stala pred vrati in renčala / pasja zvestoba / pasji jermen jermen, na katerem se vodi pes; pasja razstava razstava čistokrvnih psov; pasja vprega vprega, sestavljena iz psov
// kot kletvica: pasja dlaka, tega ti ne verjamem; pasja vera, jim že pokažemo - 2. nav. slabš. hudoben, zloben: o, dobro poznam tega pasjega upravnika; že tako je pasji, pa ga še izzivate / ona ima zloben jezik, pa tudi on je ves pasji / kot psovka: izgini, pasji sin; odpri, duša pasja, ali pa ti razbijemo vrata; seme pasje
- 3. slabš. pretirano vdan nadrejenim, pretirano ponižen: zaničevali so ga zaradi njegove hlapčevske, pasje narave; kako pasja je vaša duša / s svojo pasjo ponižnostjo, vdanostjo ne boste nič dosegli
- 4. ekspr. ki povzroča velike težave, neprijetnosti: naj hudič vzame ta pasji svet; le kako bi uredili to pasjo zadevo / to delo je prav pasje / doživeli smo pasje čase; to je pasje življenje / ne pij toliko, šmarnica je vsa pasja / v tem pasjem vremenu ni mogoče oditi dalje v tem slabem, deževnem, mokrem vremenu
- 5. ekspr. ki se pojavlja v zelo visoki stopnji, v močni obliki: pasji mraz je nastopil; pasja vročina
- 6. pog., ekspr., v zvezi pasja figa kar je malo vredno, nepomembno: vse to se je začelo zaradi pasje fige
- 7. nižje pog., ekspr., v prislovni rabi, v zvezi pasja figa izraža
- a) močno zanikanje ali zelo majhno mero: za to se eno pasjo figo brigam; to je pasjo figo vredno
- b) v povedni rabi omalovaževanje: vse skupaj je pasja figa
- 8. nižje pog., v medmetni rabi izraža omalovaževanje: pasja figa, pa tak izlet
● pasji dnevi čas od 23. julija do 23. avgusta; ekspr. takrat smo imeli pasje dneve dneve hude vročine; nar. pasji trn čistilna krhlika; ekspr. kot predavatelj je dober, pri izpitih je pa pasji zelo strog, nepopustljiv; pasja bombica v papirček zavita glinena kroglica in žveplo, ki ob udarcu poči; pog. pasja radost navadna salama; pog. imeti pasjo srečo glede na neprijetne, neugodne okoliščine zelo veliko, nepričakovano; ekspr. pusti ga, saj vidiš, da je nocoj ves pasji da je zelo jezen, slabe volje
♦ agr. pasji kolač v določeno obliko stisnjeno krmilo za pse; bot. pasji jezik dlakava rastlina z rjavo rdečimi ali rožnatimi cveti, ki kasneje pomodrijo, Cynoglossum; pasji peteršilj navadni steničjak; pasji rep trava, ki raste na vlažnih tleh, Cynosurus; pasji zob rastlina s suličastimi, temno pegastimi listi in rdečimi, nazaj zavihanimi cvetnimi listi, Erythronium dens-canis; rumena pasja čebulica rastlina vlažnih, senčnatih krajev, Gagea lutea; pasja trava trava z zgoščenim socvetjem, Dactylis; um. pasji skok okras v obliki niza iz spiralasto zvitih črt; vet. pasji kontumac; pasja steklina nalezljiva virusna bolezen živali in ljudi, pri kateri nastopi besnenje in ohromitev; pasja znamka ploščica za označevanje psov glede na obvezno cepljenje in občinski register, ki jo nosijo psi na ovratnici; zgod. pasji snop del desetine, ki so ga podložniki dajali zemljiškemu gospodu za vzdrževanje njegovih psov; zool. pasji som do dveh metrov dolga morska riba z zelo podaljšanim gobcem in močno repno plavutjo, Galeus canis; pasja trakulja v pasjem črevesu živeč zajedavec s tremi ali štirimi odrivki, Echinococcus granulosus
pásje prisl.: pasje se počutim; pasje ponižen, vdan; dan je pasje vroč
● plavati po pasje tako, da se z nogami in skrčenimi rokami udarja po vodi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
prekrívati -am nedov. (í) - 1. dajati, polagati kaj čez vso površino česa: prekrivati tla s ploščicami
// dajati, polagati čez kaj zlasti zaradi varstva, zaščite: prekrivati posteljo s pregrinjalom; prekrivati pohištvo, da se ne zapraši
// ponovno pokrivati: prekrivati streho / prekrivati z opeko / prekrivati hišo - 2. delati, da je kaj (v celoti) nevidno: prekrivati jame z vejami / oblak prekriva sonce
● redko na zunaj sta sovraštvo prekrivala prikrivala - 3. nav. ekspr., z oslabljenim pomenom biti na (vsem) površju česa: sneg že prekriva gore; ob povodnji prekriva voda vso dolino
// rastoč biti, nahajati se kje; pokrivati: telo prekriva dlaka
prekrívati se - 1. biti natančno drug na drugem: škatle se morajo prekrivati; pri prerisovanju je pazil, da so se risbe prekrivale
// biti položen tako, da del enega sega čez del drugega: luske se prekrivajo / strešniki se morajo prekrivati; deske se na robovih prekrivajo za dva centimetra - 2. publ. ujemati se, skladati se: tako naziranje se ne prekriva z logiko; zahteve se med seboj v celoti prekrivajo / izvoz in uvoz se prekrivata
- 3. teh. biti tak, da skozenj ne preseva barva podlage: te barve se dobro prekrivajo
prekrivajóč -a -e: prekrivajoč streho, si je zlomil nogo; prekrivajoče se ploskve
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
tŕd -a -o tudi -ó prid., tŕši (ȓ ŕ) - 1. ki se pod pritiskom ne udere, vda (rad): trda blazina, postelja / trd živalski oklep / hoditi po trdem snegu; trda, uhojena pot / ekspr. spati na trdih tleh / trdi svinčnik ki tudi ob večjem pritisku dela manj vidno črto
// ki se ne da (rad) raziti, obdelovati: trda kamnina; trda skala; trd kot beton
// ki se ne da (rad) gnesti, oblikovati: trda snov; trdo testo / ta zemlja je še trda se še ne da (rada) obdelovati
// trdi in mehki klobuki
// ki se ne da (rad) rezati, gristi: trd kruh, sir; trda lupina jabolka; trda skorja; trdo meso starih živali / sadje je še trdo še ni sočno, zrelo - 2. ki daje pri dotiku, prijemu občutek neugodja: trd ovratnik; trdo poškrobljeno platno; trdo sukno; trdo usnje / trda dlaka / trda, raskava koža na dlaneh
- 3. ekspr. manj gibljiv, težko gibljiv: ima trde prste; trdo koleno / trd volan / biti ves trd od mraza, strahu / biti trd kakor mrlič negiben, tog
// ki ne izraža, kaže lahkotnosti: trdi gibi; trda hoja / trd izgovor tujih besed / trd ritem - 4. nav. ekspr. ki prinaša trpljenje, težave: to so bili trdi časi; trda stvarnost / trdo življenje / trd boj; do tja je še več ur trde hoje naporne; trdo delo težko, težaško
// trda preizkušnja huda, težka - 5. ki se pojavlja v visoki stopnji, v močni obliki: trd stisk roke; trd udarec po mizi / star. trd spanec trden
// knjiž. trda revščina huda, velika
// zunaj je trda tema popolna; ekspr. delati do trde noči; knjiž. letos je trda zima huda, zelo mrzla
// knjiž.: trde barve močne, izrazite; trda svetloba - 6. ekspr. strog, neprizanesljiv: trd, a pravičen mož; biti trd do otrok, z otroki / trd značaj / trda očetova roka / trda pravica / trda kazen
// neuklonljiv, nepopustljiv: trd, neprijazen človek / kljub mučenju je ostal trd in ni ničesar izdal / trd kmet - 7. nav. ekspr. ki ne vsebuje, izraža prijaznosti, naklonjenosti: reči kaj s trdim glasom; trd pogled; trde besede / na obrazu so se mu prikazale trde poteze; njegove oči so ostale trde in mrzle
- 8. nav. ekspr. neobčutljiv, brezčuten: sčasoma je postal trd, nič več ga ni prizadelo
● ekspr. to besedilo bo za prevajalca trd oreh je težko prevedljivo; ekspr. streti trd oreh rešiti težko, neprijetno stvar; trdi pristanek letala pristanek, pri katerem se letalo lahko razbije, poškoduje; pog., ekspr. gostje so že trdi pijani, vinjeni; ta jezik je trd ima sorazmerno malo samoglasnikov; jezik pripovedi je okoren, trd slovnično, stilno neizoblikovan; nizko ranjenec je že trd mrtev; ekspr. učenec je trde glave, ima trdo glavo se težko uči; žarg., šport. trda igra neobzirna, zelo borbena igra; ekspr. ima trdo kožo neprizadeto prenaša žalitve, namigovanja; je žaljivo nevljuden; ekspr. on potrebuje trdo roko odločno, dosledno vodstvo; ekspr. vladati s trdo roko odločno, s silo, nasiljem; ekspr. iti skozi trdo šolo življenja imeti težko življenje; pog. štedilnik na trdo gorivo trdno gorivo; on je trdega srca, ima trdo srce je neusmiljen, neprizanesljiv
♦ agr. trdi sir zorjen sir z manjšim odstotkom vode v brezmastni snovi; trdo vino vino, ki vsebuje veliko kisline, čreslovine, navadno tudi več alkohola; anat. trda mrena zunanja ovojnica centralnega živčevja; trdo nebo sprednji, koščeni del neba; elektr. trdi disk naprava z elektronsko opremo in vrtečo se magnetno ploščo za shranjevanje informacij; fot. trdi negativ negativ, ki nastane pri predolgo časa trajajoči osvetlitvi ali predolgo časa trajajočem razvijanju; trda gradacija ostro prehajanje od bele barve v črno brez vmesnih sivih tonov; jur. trdo ležišče nekdaj poostritev prestajanja zaporne kazni ali ukrep med kazensko preiskavo, po katerem mora kaznjenec, preiskovanec spati na golih deskah; kem. trda voda voda, ki vsebuje raztopljene kalcijeve in magnezijeve soli; kor. trdi copatki za ples na prstih prilagojeno obuvalo s trdo kapico in podplatom; les. trdi les les z razmeroma veliko gostoto; lingv. trdi l [ł] l, izgovorjen s središčno zaporo, ki jo napravi sprednja jezična ploskev na mehkem nebu; trdi znak osemindvajseta črka ruske ali ustrezna črka nekaterih drugih azbuk; med. trdi čankar razjeda s trdimi robovi, značilna za prvi stadij sifilisa; metal. trdi svinec svinec, ki mu je dodan antimon; trde kovine kovine z veliko trdoto; muz. trdi zastavek zastavek, pri katerem sta glasilki tesno skupaj; teh. trdi lot ali trda spajka lot ali spajka z visokim tališčem; tisk. knjiga s trdimi platnicami s platnicami iz debelejše lepenke
trdó tudi tŕdo prisl.: trdo se bojevati za kaj; trdo delati; trdo odgovoriti; trdo ravnati s kom; trdo stopati po sobi; trdo udariti po mizi; trdo zapreti vrata / trdo kuhano jajce jajce z zakrknjenim rumenjakom; trdo vezana knjiga knjiga, vezana v trde platnice
● oče je svoje otroke trdo držal bil je zelo strog z njimi; star. hoditi trdo za kom tik, tesno
tŕdi -a -o sam.: ekspr. trda bo za kmete težko bodo živeli; ekspr. trda mi gre za denar primanjkuje mi denarja; ekspr. trda mu prede težko živi; je v neprijetnem, nevarnem položaju; spati na trdem; v trdo kuhano jajce jajce z zakrknjenim rumenjakom; udaril ga je z nečim trdim
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
vàmp vámpa m (ȁ á) - 1. zool. del želodca prežvekovalcev, v katerem se kopiči hrana: ko je vamp poln, začne govedo prežvekovati; vamp in kapica
- 2. mn. goveji želodec kot hrana: kupiti, izplakovati vampe / goveji vampi
// jed iz majhnih kosov tega dela: jesti, kuhati vampe / vampi v omaki; vampi s krompirjem / pog. naročiti male, velike vampe malo, veliko porcijo te jedi
♦ gastr. tržaški vampi - 3. trebuh prežvekovalcev: voda je segala govedu do vampa; suniti vola v vamp; napet, velik vamp / dlaka na vampu
// ekspr. trebuh živali, zlasti velik, debel: vamp prašiča
// nizko trebuh človeka, zlasti velik, debel: vamp mu visi čez hlače / imeti prazen vamp biti lačen; skrbijo samo za svoj vamp samo zase - 4. nizko trebušast, požrešen človek: ta vamp bi vse pojedel / kot psovka vamp požrešni
- 5. ekspr. izbočeni, širši del posode, predmeta: vamp soda
// notranjost česa, zlasti votlega: tovor v vampu ladje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
vrtínčast -a -o prid. (ȋ) - 1. ki ima vrtince: vrtinčasta reka / vrtinčasta dlaka
- 2. ki se pojavlja v obliki vrtincev: vrtinčast veter; vrtinčasta meglica / vrtinčasto gibanje zraka / ekspr. vrtinčasti časi
- 3. fiz., v zvezi s tok, gibanje v katerem so vrtinci in se plasti tekočine ali plina mešajo; turbulenten: vrtinčasti tok; vrtinčasto gibanje
● ekspr. vrtinčaste stopnice polžaste stopnice
vrtínčasto prisl.: dim se vrtinčasto dviga v zrak
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
angórka -e ž (ọ̑) pog. - 1. angorska koza: dlaka angorke
- 2. angorska mačka: čistokrvna angorka
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
činčíla -e in -a m (ȋ) - 1. zool. južnoameriški glodavec, ki daje dragoceno krzno sive barve, Chinchilla laniger: dlaka činčile
- 2. kunec z mehko, svetlo sivo dlako: od kunčjih pasem je močno razširjen činčila
- 3. krzno teh živali: ovratnik iz činčile; neskl. pril.: činčila kunec; činčila krzno
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
čòp čôpa tudi čópa m (ȍ ó, ọ́) - 1. šop las, dlake, perja: povezati lase v čop; v čope razdeljena dlaka; kokoši s čopi / perjaničast čop na šlemu
- 2. urejen, povezan šop niti za okras; cof: čopi na zavesi; kapa s čopom / konji z belimi čopi na glavah
♦ arhit. (strešni) čop trikotno prirezani konec slemena pri dvokapni strehi; lov. gamsov čop šop daljše zimske dlake gamsa samca, nošen na klobuku
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
kódrast -a -o prid. (ọ́) - 1. ki ima kodre: kodrasti lasje; kodrasta dlaka, volna / kodrast človek; kodrast psiček
- 2. podoben kodru: kodrast list rastline / ekspr. nebo je bilo prekrito s kodrastimi oblaki
♦ vrtn. kodrasti ohrovt ohrovt, ki ima zelo kodraste liste
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
kózji tudi kôzji -a -e prid. (ọ̄; ȏ) - 1. nanašajoč se na koza 1: kozji bobki; kozja dlaka, koža; kozje mleko / kozje usnje / je kozji pastir / gospod s kozjo brado; ekspr. kozja steza zelo ozka, strma
- 2. poljud., v zvezi kozji parkeljci lesnata popenjavka z velikimi rumenkasto rožnatimi cveti v socvetjih, strok. kovačnik: porasel s kozjimi parkeljci
● ekspr. ugnal ga je v kozji rog premagal, bil boljši kot on; fant je zvit kot kozji rog zelo; šalj. naučiti koga kozjih molitvic s strogostjo, kaznimi navaditi koga prav ravnati, delati; šalj. brati fantu kozje molitvice oštevati ga
♦ bot. kozji rep rastlina s trikotnimi kopjastimi listi in majhnimi zelenimi cveti v socvetjih; stajska metlika; travniška kozja brada travniška rastlina z bledo rumenim koškom in ozkimi listi, Tragopogon pratensis; kozja pogačica grm z belimi cveti v socvetju in rdečimi jagodami; brogovita; obrt. kozja noga orodje z dvema ravnima, navadno v ostrem kotu stikajočima se reziloma za rezbarjenje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
lás -ú in -a m, mn. lasjé, tož., v prislovni predložni zvezi tudi láse (ȃ) - 1. nitast izrastek na človeški glavi: las izpade, osivi, raste; izpuliti si siv las; potisniti si lase s čela; pramen, šop las; tanek kot las; žal mi je, kolikor imam las na glavi zelo
// umetni in naravni lasje / odstraniti lase z obleke; pomesti lase
// mn. celota teh izrastkov: lasje mu hitro rastejo, se mu redčijo, sivijo; barvati, česati, navijati, spletati, striči, sušiti, umivati si lase; dobro prečesati lase; beliti lase z dvokisom jim odvzemati naravni pigment; seči z roko v lase; vleči koga za lase; ima bujne, goste, kodraste, razmršene lase; ljudje s črnimi, rdečimi lasmi; ekspr. srebrni, zlati lasje; mastni, suhi lasje; mehki, trdi lasje; ekspr. svileni, ščetinasti lasje; dekle svetlih las, s svetlimi lasmi / dobiti sive lase osiveti; pog. izgubiti lase postati plešast; pustiti si rasti lase ne striči si jih
// stopila je pred ogledalo in si popravila lase frizuro, pričesko; ima na kratko ostrižene lase; nosi nazaj počesane lase frizuro, pri kateri so lasje usmerjeni od čela proti tilniku; ima na stran počesane lase frizuro, pri kateri je večji del las usmerjen na eno stran glave
// krtača, lak za lase; sušilnik za lase električni aparat, iz katerega piha topel zrak za sušenje las
// star. dlaka, kocina: izpuliti si las iz brade, brk - 2. tekst. ščetkasta površina tkanin ali pletenin: dolg, gost las; las flanele, pliša, žameta; las preproge
- 3. ekspr., v prislovni rabi, v zvezi na las izraža odsotnost omejitve glede enakosti: njune izpovedi se na las ujemajo; na las sta si podobna; ali je res tako? Na las tako
- 4. ekspr., v prislovni rabi, v zvezi za las izraža
- a) zelo majhno stopnjo: njegova naloga je za las boljša / niti za las ne bom popustil prav nič
// za las je manjkalo, pa bi (bil) umrl - b) težavnost uresničitve: za las smo ušli nesreči / za las je šlo, je zastokal, ko je bil kamion mimo bili smo v zelo veliki nevarnosti, da bi se zadeli
● šalj. sinoči je toliko pil, da ga danes lasje bolijo se zelo slabo počuti, ima mačka; ekspr. lasje se mu ježijo od strahu zelo ga je strah; ekspr. lasje so mu stopili pokonci zelo se je ustrašil; lasje so mi vstajali, pog. so mi šli pokonci, ko sem to poslušal občutil sem grozo, odpor; zgražal sem se; ekspr. nihče mu ne bo skrivil lasu mu ne bo storil nič hudega; ekspr. kar lase si je pulila, ko je to izvedela zelo je bila žalostna, obupana; ekspr. zardeti do las po vsem obrazu, zelo; iti z roko skozi lase potegniti z razkrečenimi prsti roke po lasišču, laseh; šalj. pijača mu že gre, leze v lase opijanja se, postaja pijan; ekspr. skočiti si v lase spreti se; stepsti se; ekspr. ti dokazi so za lase privlečeni neprepričljivi, neprimerni; za lase privlečena primera neustrezna, nerodna; ekspr. nihče te ne bo za lase vlekel tja te spravljal proti tvoji volji, zelo silil; ekspr. njegovo življenje visi na lasu je zelo ogroženo; je zelo bolan; v laseh ekspr. otroci so si hitro v laseh se sprejo; se stepejo; ekspr. ali sta si s sosedom v laseh v sovražnem, neprijaznem odnosu; ekspr. ta plemena so si večno v laseh se bojujejo; sivi lasje ekspr. zaradi tega si ne delaj sivih las ne bodi v skrbeh, ne skrbi; ekspr. otroci mu delajo sive lase mu povzročajo velike skrbi; ekspr. takrat boš ti imel že sive lase boš star; ekspr. dolgi lasje — kratka pamet ženske niso posebno pametne, razsodne
♦ agr. lasje na koruznem storžu zelo podaljšani vratovi pestičev; bot. žabji las vodna rastlina s tankim stebelcem in drobnimi cveti brez cvetnega odevala, Callitriche
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
lisíčji -a -e prid. (ȋ) - 1. nanašajoč se na lisice: košat lisičji rep; lisičja dlaka; lisičje bevskanje, lajanje / lisičje krzno / lisičji brlog / lisičja kučma
// tak kot pri lisici: glava te živali je lisičja / ekspr. imeti lisičji obraz - 2. ekspr. zvit, prebrisan: on je ves lisičji / lisičji nasmeh, pogled; njegove lisičje oči
● lisičji parkeljci užitna, grmičasto razrasla goba z mesnatim betom
♦ bot. lisičji rep trava z jajčastim, ovalnim ali podolgovatim socvetjem, Alopecurus; les. lisičji rep ročna žaga z ročajem na eni strani in listom, ki se proti koncu zožuje
lisíčje prisl.: lisičje se zasmejati; (po) lisičje se je izmuznil; lisičje rjav; biti lisičje zvit
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
nêrc -a m (ȇ) - 1. zool. kuni podobna, ob vodah živeča žival, ki daje dragoceno krzno; norka: gosta dlaka nercev
- 2. pog. krzno te živali: ovratnik iz nerca
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
ogŕlje -a s (ȓ) - 1. knjiž. ogrlica: biserno ogrlje
- 2. vet. predel ob grlu: ščetinasta dlaka na ogrlju
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
rdéčkast -a -o prid. (ẹ̑) ki ni popolnoma rdeč: ima rdečkaste lase;
rdečkasta svetloba;
rdečkasto vino;
bakreno rdečkast / češnje so že rdečkaste / rdečkasta barvardéčkasto prisl.: rdečkasto se svetlikati / piše se narazen ali skupaj rdečkasto rjava ali rdečkastorjava dlaka; sam.: v daljavi je bilo videti nekaj rdečkastega
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
rèp rêpa in répa tudi rép -a m (ȅ é, ẹ́; ẹ́) - 1. gibljiv, različno oblikovan podaljšek zadnjega dela trupa nekaterih živali: pes je dvignil, spodvil rep; prisekati rep; ribe krmarijo z repom; krava je z repom odganjala muhe; žival z dolgim repom; košat, kosmat rep; ploščat bobrov rep; ima dolg jezik kot krava rep / juha iz govejega repa; pren. v hlevu ima več repov (živine)
// dlaka, perje, ki ta podaljšek prekriva: pav je razprl rep; izpuliti pero iz repa; žima iz konjskega repa; ptica s pisanim repom - 2. navadno s prilastkom repu podoben del česa
- a) po mestu: rep letala, vozila
- b) po obliki: rep klopotca, kometa / ekspr.: ponev z dolgim repom; pipa s kratkim repom ustnikom
- 3. zadnji, končni del skupine ljudi, živali, predmetov: rep kolone, sprevoda; rep konvoja je zaostal / vagon na repu vlaka / biti, hoditi na repu za skupino
- 4. ekspr. dolga vrsta: rep pred pultom se je daljšal / čakati, stati v repu
- 5. pog. v šop speti lasje: narediti si rep / lase je počesala v dva repa
// navadno v zvezi konjski rep visoko nad tilnikom v šop speti lasje: ima, nosi konjski rep / speti lase v konjski rep
● ekspr. govoril je nekaj, kar ni imelo ne glave ne repa kar je govoril, je bilo brez logične povezave; pog., ekspr. izpuliti hudiču rep doseči, napraviti kaj navidez nemogočega; z drznim dejanjem napraviti kaj neškodljivo; ekspr. stisnil je rep med noge umaknil se je, zbežal je; vdal se je, odnehal je; ekspr. stopiti komu na rep narediti, da ne more opravljati določene dejavnosti, storiti določenega dejanja; publ. naše moštvo je na repu lestvice na enem izmed zadnjih mest, na zadnjem mestu; ekspr. za mišji rep je manjkalo, pa bi me ujeli zelo malo; ekspr. če mački na rep stopiš, zacvili človek se oglasi, razburi, če kdo prizadene njegove koristi, interese; preg. izgovor je dober, tudi če ga pes na repu prinese v sili se izkoristi kakršnokoli opravičilo
♦ agr. kozolec na rep dvojni kozolec s podaljškom; anat. konjski rep šop hrbtenjačnih živcev na koncu hrbtenjače; rep mišice tanjši del mišice, ki je s kito pripet na kost; bot. kozji rep rastlina s trikotnimi kopjastimi listi in majhnimi zelenimi cveti v socvetjih; stajska metlika; lisičji rep trava z jajčastim, ovalnim ali podolgovatim socvetjem, Alopecurus; mačji rep trava z ozkim, valjastim socvetjem, Phleum; pasji rep trava, ki raste na vlažnih tleh, Cynosurus; les. lisičji rep ročna žaga z ročajem na eni strani in listom, ki se proti koncu zožuje; šport. rep smučke; teh. spoj na lastovičji rep spoj, pri katerem ima vezni element trapezast prerez; zool. opice z oprijemalnim repom
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
sŕšast -a -o prid. (ŕ) - 1. ki je zaradi trdote v takem položaju, kot so bodice pri ježu: sršasti brki, lasje; sršasta dlaka; sršaste obrvi
- 2. ekspr. jezen, nejevoljen: vedno ni tako sršasta / sršast obraz
sŕšasto prisl.: sršasto pogledati; sršasto pristriženi lasje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
svilén -a -o prid. (ẹ̑) - 1. ki je iz svile: svilena nit, preja / svilena tkanina; svileno blago / svileni trakovi; svilena bluza, obleka, podloga, ruta
- 2. nav. ekspr. po videzu, otipu podoben svili: svileni lasje; svilena dlaka / v njenih očeh je bil svilen lesk; svilena svetloba; svileno nebo; jutra so svilena
● pesn. le veter je s svileno roko vznemirjal tišino je rahlo pihal
♦ papir. svileni papir bel ali barvast zelo tanek papir, navadno za okraske; tekst. svileni barhant, žamet barhant, žamet s svileno osnovo in bombažnim votkom; svilena apretura apretura, ki da blagu lesk, kot ga ima svila; svilena osnova; svilena vlakna kokonov
sviléno prisl.: gladina vode se svileno blešči; svileno mehki lasje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
vólhek -hka -o [u̯h] prid. (ọ́) star. - 1. vlažen: volhke stene / volhek zrak / volhka pomlad; vreme je volhko
// mehek zaradi vlažnosti: volhko seno - 2. mehek, voljen: volhka dlaka, koža
vólhko prisl.: volhko dišati
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
zasršáti -ím dov. (á í) - 1. postaviti se v tak položaj, kot so bodice pri ježu: mačku je zasršala dlaka
// ekspr. na tak način se razširiti iz česa: pri udarcu so iskre zasršale na vse strani; pren. iz njih je zasršala maščevalnost - 2. ekspr. izraziti jezo, nejevoljo: ob tej izjavi so kar zasršali / lažeš, je zasršala
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
bŕčica -e ž (ȓ) - 1. nav. mn. majhen brk: pustil si je brčice; nosi kratke črne brčice
- 2. daljša dlaka nad gobcem živali: miška z dolgimi brčicami
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
dláčica -e ž (á) - 1. manjšalnica od dlaka: po roki so ji rasle svetle dlačice; dlačice v nosu / gosenice s štrlečimi dlačicami
- 2. nav. mn., bot. enoceličen ali večceličen izrastek rastlinske povrhnjice: listi tobaka so porasli z dlačicami; hmelj se oprijemlje s plezalnimi dlačicami; koreninske dlačice koreninski laski
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
gríva -e ž (í) - 1. dolga žimasta dlaka na vratu nekaterih živali, zlasti pri konju: česati, striči konjem grivo; črna griva; konjska, levja griva / potapljati konja po grivi; pren., ekspr. vlak s plamenečo grivo; grive oblakov
// ekspr. dolgi, gosti, navadno neurejeni lasje: grivo bi si pa že lahko malo pristrigla; fant s črno grivo / stresala je grivo rumenih las - 2. knjiž. zavihan, razpenjen vrh vodnega grebena: valovom se delajo grive; bele grive valov
- 3. nar. strmo travnato pobočje: streha bajte se je skoraj dotikala grive; pasel je ovce na zeleni grivi
// travnat rob, vzpetina: namestiti mitraljez ob grivi; griva ob poti / dekleta so posedla po mehki grivi travi
// nezoran, travnat del med njivami; meja: kupil je zelnik ob svoji njivi in zoral vmesno grivo
♦ bot. rumena griva užitna, grmičasto razrasla goba z mesnatim betom, Clavaria flava
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
kašmírski -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na kašmir: kašmirska tkanina / kašmirska volna dlaka kašmirske koze
● kašmirska koza koza z dolgo, mehko dlako, po izvoru iz osrednje Azije
♦ tekst. kašmirski šal zelo mehek šal, sešit iz majhnih pletenih krpic iz kašmirske volne
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
kosmína -e ž (í) nar. - 1. dlaka, kocina: srebrne kosmine v bradi; kosmine pod nosom
- 2. velika, cunjasta snežinka; kosem: z neba so padale kosmine
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
míšji -a -e prid. (ȋ) nanašajoč se na miši: mišji mladič, samec / mišja luknja / dlaka mišje barve / ekspr. mežikal je s svojimi mišjimi očmi majhnimi, drobnimi
● ekspr. lase ji je spletla v dva mišja repka v drobni kiti; ekspr. od svojega ne odstopi niti za mišjo dlako prav nič; ekspr. rad bi že zapustil to mišjo luknjo in se preselil v spodobno stanovanje zelo majhno, slabo stanovanje
♦ bot. mišji ječmen trava z resastimi klaski, ki raste na nerodovitnih tleh, Hordeum murinum
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
nasršéniti -im dov. (ẹ́ ẹ̑) redko nasršiti: nasršeniti dlakonasršéniti se nasršiti se: dlaka se mu je nasršenila / maček se je nasršenil / vprašal je in se ves nasršenil
nasršénjen -a -o: nasršenjeni brki; nasršenjena mačka
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
poléči -léžem dov., polézi polézite; polégel polêgla; nam. poléč in polèč (ẹ́ ẹ̑) - 1. drug za drugim namestiti se, spraviti se v vodoraven položaj: ob strelu so vojaki polegli; polegli so in zaspali
// drug za drugim namestiti se, spraviti se v tak položaj zaradi spanja, počitka: popotniki so bili trudni in so zgodaj polegli / čreda je polegla / poleči k počitku - 2. priti iz normalnega v poševen, vodoraven položaj: visoka trava rada poleže / konju so uhlji polegli po glavi
- 3. knjiž., s prislovnim določilom razprostreti se, razširiti se nizko nad površino: dim je polegel po palubi; megla se je polegla po dolini
- 4. knjiž. z daljšo, širšo stranjo namestiti kaj pokonci stoječega na podlago: da se vreča ne bi prevrnila, jo je polegel / polegel ga je na klop in ga začel tepsti; mulovodci so polegli mule
- 5. skotiti, povreči: psica, svinja je polegla pet mladičev / nizko polegla je že tri pankrte rodila
● pazi, da svinja mladičev ne poleže povzroči poškodbe, smrt mladičev, ležeč na njih; star. v vasi je poleglo že deset prašičev poginilo; nar. tolminsko do kosila poležem vso travo pokosim; ekspr. polegel je že marsikatero žensko imel je že z marsikatero žensko spolni odnos; star. mraz ga je tresel, da je moral poleči leči
poléči se - 1. postati manj intenziven, manj izrazit: boj, jeza, nevihta se poleže / ponoči se je življenje v mestu poleglo / govorice so se kmalu polegle / razburkano morje se je poleglo se je umirilo; brezoseb. ko sem to slišal, se je v meni poleglo
- 2. preiti iz lebdečega stanja na površino česa, na dno: blato se je poleglo na dno / prah se je polegel
● posedi malo, da se kosilo poleže da želodec začne normalno prebavljati; suh sneg, zrahljana zemlja se kmalu poleže usede, posede; ekspr. tam se svet nekoliko poleže postane bolj položen, raven
polégel -êgla -o: polegle strasti so se spet budile
poléžen -a -o: kdaj je bil pes poležen; dlaka ni poležena, ampak stoji pokonci; po nevihti je bilo žito poleženo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
práporec -rca m (á) knjiž. praporček: praporec z rimskim orlom / praporci na kopjih; vrh mlaja s praporcem
♦ vet. v pramenih viseča dolga dlaka na repu in nogah psov nekaterih pasem
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
púhast -a -o prid. (ȗ) nanašajoč se na puh1: puhasti piščanci / puhasta pernica / puhasta dlaka / ekspr. lahki puhasti oblaki / puhasta površina lista / puhasti sneg velike, rahle snežinke, ki nastanejo pri nizki temperaturi
♦ bot. puhasti hrast hrast s puhasto dlakavimi mladimi poganjki, Quercus pubescens; puhasta breza breza, ki raste na šotnih in močvirnih tleh, Betula pubescenspúhasto prisl.: puhasto dlakav
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
résa1 -e ž (ẹ́) nav. mn. - 1. okrasna nit ali pramen iz niti na robu kakega tekstilnega izdelka: brezrokavnik je olepšala z resami; ruta z dolgimi resami / stoli, okrašeni z resami
// kar je temu podobno: omelo z bombažnimi, sintetičnimi resami / lase na čelu si je počesala v rese - 2. kratek, oster podaljšek pleve pri klasu: ta trava ima rese; trde ječmenove rese / moka je bila polna bodečih res
- 3. trša, daljša dlaka: rese v kožuhu kunca
♦ nav. mn., biol. migetalna resa majhen nitast izrastek na celici, ki omogoča gibanje njej sami ali povzroča gibanje tekočine okoli nje; migetalka; nav. mn., bot. resa zelo zoženi zgornji del pleve
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
rúno -a s (ū) - 1. vsa volna ene ovce skupaj, dobljena pri striženju: sortirati runa po barvi; kup run / ovčje runo
● zlato runo v grški mitologiji runo zlatega ovna s čudežnimi lastnostmi; red zlatega runa nekdaj visoko avstrijsko in špansko viteško odlikovanje za plemiče in državne voditelje
// volna, dobljena pri striženju ovc sploh: nastriči veliko runa - 2. volna, dlaka na živali, zlasti na ovci: prijeti ovco za runo; dolgo runo; jagenjčki z mehkim runom / mamut je bil poraščen z gostim runom
// knjiž., ekspr. kar je temu podobno: počivati na zelenem runu / runo oblakov se je pretrgalo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
spolstíti -ím tudi spólstiti -im [u̯s tudi ls] dov. (ī í; ọ̄ ọ̑) tekst. z valjanjem, pritiskanjem ob višji temperaturi med seboj preplesti ali povezati živalska vlakna: spolstiti zajčjo dlako;
spolstiti volno / spolstiti tkanino; volnene pletenine se pri pranju rade spolstijospolstèn -êna -o tudi spólsten -a -o: spolstena dlaka; površina tkanine je spolstena
● knjiž. skuštrani in spolsteni lasje sprijeti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
sprijéti se sprímem se dov., sprijél se; nam. sprijét se in sprijèt se (ẹ́ í) - 1. zaradi lepljivosti pritrditi se drug k drugemu: mokri, potni lasje se sprimejo; smolnati prsti so se mu sprijeli
// ob medsebojnem dotiku ostati skupaj: listi v knjigi so se sprijeli; čez čas se posamezni deli med seboj sprimejo; cementna masa se mora dobro sprijeti s podlago / moker sneg se hitro sprime; ilovnata zemlja se sprime / moka se sprime v kroglice; sprijeti se v grude, kepe - 2. knjiž. prijeti drug drugega (za roke): fantje in dekleta se sprimejo in zaplešejo / sprijeti se v kolo; sprijeti se za roke
- 3. star. spopasti se, spoprijeti se: četa se je sprijela s sovražnikom / domači fantje so se sprijeli s prišleki / psi so se sprijeli za kost
sprijéti povzročiti, da kaj ob medsebojnem dotiku ostane skupaj: lepilo sprime kamnino in steklo; redko sprijeti posamezne dele s klejem zlepiti
♦ med. serum sprime eritrocite
sprijét -a -o: sprijeti lasje; moker, sprijet sneg; od krvi sprijeta dlaka; v grudice sprijeta moka; kosi peciva so med seboj sprijeti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
sršéti -ím nedov. (ẹ́ í) - 1. stati v takem položaju, kot so bodice pri ježu: brki so mu sršeli; lasje sršijo
// ekspr. na tak način se širiti iz česa: iskre so sršele na vse strani; iz oblakov so sršele strele; pren. iz nje srši maščevalnost, zavist - 2. ekspr. izražati jezo, nejevoljo: oči ji sršijo
// jezno gledati: sršeti izpod čela / nepremično je sršel v zid
sršèč -éča -e: sršeč pogled; sršeča dlaka
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
ščét -í ž, daj., mest. ed. ščéti in ščêti (ẹ̑) star. krtača: čistiti sod s ščetjo / ščet iz konjske žime, jeklene žice
● star. ostriči se na ščet na krtačo; star. lasje mu stojijo kot ščet pokonci; star. dlaka, naježena kot ščet zelo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
vólna -e [u̯n] ž (ọ́) - 1. dlaka ovc in nekaterih drugih živali: striči volno; dolga, kodrava, mehka volna; lasje, beli, mehki kot volna / česati, prati, sukati volno; surova volna; volna koz, kuncev; volna s hrbta; ovce za volno
// niti iz teh dlak: navijati, presti volno; volna za pletenje, tkanje; klobčič volne / angorska, domača volna; blago iz kašmirske volne; strojna volna za strojno pletenje; umetna volna iz umetnih snovi - 2. teh., navadno s prilastkom snov v neurejeni nitasti, vlaknasti obliki, zlasti za izolacijo: izolacijska, izolirna volna / mineralna volna volni podoben proizvod iz rudnin; steklena volna iz steklenih vlaken; žlindrina volna vlakna iz žlindre
● ekspr. iz ušes mu raste volna iz sluhovoda mu rastejo dlačice; ekspr. z volno porasli listi, stebla z mehkimi dlačicami; ekspr. poslati koga po žabjo volno poslati ga z nesmiselnim naročilom proč; ekspr. presti žabjo volno delati kaj nemogočega, nesmiselnega
♦ agr. enoletna volna od prvič striženih (nad) eno leto starih jagnjet; les. lesna volna grobi volni podoben lesni proizvod; papir. papirna volna v zelo tanke trakove zrezan papir, zlasti za embalažo, polnilno snov; teh. jeklena volna tanki in dolgi jekleni ostružki; tekst. celična volna umetno celulozno predivo; mikana, runska, strojarska volna; trgana volna dobljena s trganjem volnenih odpadkov preje, tkanin in pletenin
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
vós -a m (ọ̑) nav. mn. - 1. zool. vsaka od poroženelih kožnih gub v obliki plošče s cevastim osrednjim delom in resastim robom, viseča s trdega neba nekaterih kitov: vosi so široki do šestdeset centimetrov / kit cedi vodo skozi vose / kitovi vosi
- 2. zastar. dlaka, resa: vosi v kožuhu živali
// brk: mož z dolgimi vosi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
vós -í ž (ọ̑) nav. mn. - 1. zool. vsaka od poroženelih kožnih gub v obliki plošče s cevastim osrednjim delom in resastim robom, viseča s trdega neba nekaterih kitov: vosi so bile dolge do štiri metre / kit cedi vodo skozi vosi / kitove vosi
- 2. zastar. dlaka, resa: kožuh s ščetinastimi vosmi / vosi brade
// brk: počesati si vosi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
vrtínec -nca m (ȋ) - 1. močen tok, navadno vodni, ki se premika v spiralastih zavojih: sredi reke so vrtinci; vrtinec ga je potegnil v globino; zaradi vrtincev je reka nevarna; čoln je zaneslo v vrtinec / vodni vrtinec / viharni vrtinci pustošijo po deželi; zračni vrtinec je dvignil streho / v vrtincih sneži
// s prilastkom večja količina česa premikajočega se, navadno v zraku, v spiralastih zavojih: prašni, snežni vrtinec; zaiti v vrtinec pršiča
// ekspr., s prilastkom večja količina česa silovito se premikajočega v spiralastih zavojih: vrtinec vozil / znašel se je v vrtincu rok in nog - 2. v obliki spirale rastoči lasje, dlaka: zaradi vrtincev se težko počeše; vrtinec na temenu / lasni vrtinec
// v obliki spirale poleglo žito, trava: vihar je napravil v žitu vrtince; zaradi vrtincev so težko kosili
// ekspr., s prilastkom v obliki spirale rastoče rastline: bel vrtinec planik; na pobočju žarijo vrtinci resja - 3. ekspr., s prilastkom kar s silo, močjo vpliva na koga, da ne ravna po lastni volji: bojni, predvolilni vrtinec; zajel ga je vrtinec sovraštva / predati se vrtincu časa; brez sledu je izginil v vojnem vrtincu
// velika količina česa, navadno iz hitro si sledečih stvari: v vrtincu vsakdanjih opravkov ne razmišlja o prihodnosti; deželo je zajel vrtinec stavk
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
zamŕšiti -im dov. (ŕ r̄) knjiž. zmršiti: veter mu je zamršil bradozamŕšen -a -o: zamršena dlaka
● zastar. zamršene niti zapletene, zavozlane
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
barúsa -e ž (ȗ) redko kocina: v bradi se srebrijo sive baruse // nav. mn. daljša dlaka nad gobcem živali; brk: zajčje baruse
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
hijénji -a -e (ẹ̑) pridevnik od hijena: hijenja dlaka, koža
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
kamélji -a -e prid. (ẹ̑) nanašajoč se na kamele: kamelja dlaka;
kamelje meso, mleko / kamelji tovor / kamelja volna
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
rakúnji -a -e prid. (ȗ) nanašajoč se na rakune: gosta rakunja dlaka / opazoval je moškega v rakunjem kožuhu
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
satén -a m (ẹ̑) fina, lahka, lesketajoča se tkanina v atlasovi vezavi: obleka iz satena;
črna pasja dlaka se je svetila kot saten
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
sršát -áta -o prid. (ȁ ā) ki je zaradi trdote v takem položaju, kot so bodice pri ježu: sršati brki, lasje;
sršata dlaka / ekspr. sršato strnišče
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
sršàv -áva -o prid. (ȁ á) ki srši: sršavi brki;
sršava brada, dlaka
● knjiž. gledal je sršave konje mršave
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
velblódji -a -e prid. (ọ̑) nanašajoč se na velblode: velblodja dlaka;
velblodje meso / velblodje dirke
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
zájčji -a -e prid. (ȃ) nanašajoč se na zajce: zajčji uhlji;
zajčja dlaka / zajčje krzno; zajčje meso / zajčji mladiči / zajčji hlevček / posmehovali so se mu zaradi njegove zajčje narave / otrok z zajčjo ustnico prirojeno preklano zgornjo ustnico
● poljud. zajčji parkeljci užitna, grmičasto razrasla goba z mesnatim betom, strok. rumena griva; preg. dosti psov je zajčja smrt dosti sovražnikov vsakogar ugonobi
♦ bot. zajčji mak rastlina s pernato deljenimi listi in rdečimi ali rumenimi cveti, Adonis; zajčja deteljica detelji podobna rastlina z belimi zvezdastimi cveti, ki raste po senčnatih gozdovih, Oxalis acetosella; lov. zajčje večalo piščalka, ki posnema glas zajca v stiski, za vabljenje živali, zlasti lisice
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
zajéžiti se -im se tudi zaježíti se -ím se dov., zajéži se; zajéžil se (ẹ̄ ẹ̑; ī í) zastar. naježiti se: psu se je zaježila dlaka
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
dlákica -e ž (á) manjšalnica od dlaka: dlake in dlakice
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
kocína -e ž (í) trša dlaka, zlasti pri človeku: izpuliti kocino;
roke je imel poraščene z dolgimi črnimi kocinami;
kocine na bradi, prsih
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
kosmatína -e ž (í) ekspr. dlaka, kocina: prsi s kosmatinami / obrij si že tiste kosmatine
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
lanúgo -a m (ȗ) biol. puhasta dlaka človeškega plodu, ki odpade pred rojstvom ali kmalu po njem
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
nadlánka -e ž (ȃ) zool. trša in daljša dlaka pri živali, ki sega čez spodnjo, mehkejšo: letni kožuh ima krajšo nadlanko;
nadlanka rjave, temne barve
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
podlánka in pódlanka -e ž (ȃ; ọ́) zool. mehkejša in krajša dlaka pri živali, ki je pod zgornjo, tršo: pozimi je podlanka gostejša in svetlejša
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
strižína -e ž (í) lov. odstreljena dlaka živali na nastrelu
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
ščetína -e ž (í) trša dlaka, zlasti pri prašiču: odstranjevati, strgati ščetine;
poraščen z gostimi ščetinami;
njegovi lasje so trdi kot ščetine / ekspr. teh nekaj ščetin še ni brada kocin // krtača, zobna ščetka iz naravnih ščetin // kar je tej dlaki podobno: perlonske ščetine omela; čopič iz umetnih ščetin
♦ gozd. ščetina zatrgani del pri štoru, pri tramu; zool. tipalne ščetine trše, resaste dlake nekaterih živali, s katerimi tipajo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
trepálnica -e ž (ȃ) dlaka na robu veke: trepalnice izpadajo;
trepalnica mu je padla v oko // mn. celota teh dlak na robu veke: barvati si trepalnice; povesiti trepalnice; dolge, goste trepalnice / umetne trepalnice; ščetka za trepalnice / od solz pordele trepalnice veke
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
žíma -e ž (í) odrezana dolga dlaka zlasti iz konjskega repa, konjske grive: razrahljati žimo;
barvanje žime;
krtača, sito iz žime;
naslanjač, polnjen z žimo / gumirana žima; umetna žima / konjska žima
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.