absolutízem -zma m (ī) politična ureditev, v kateri ima vso oblast en človek: državni absolutizem;
razsvetljeni absolutizem / doba Metternichovega absolutizma
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
adolescénca -e ž (ẹ̑) ped. doba človekovega razvoja med puberteto in zrelostjo, mladostna doba: izobraževanje mladega človeka v dobi adolescence
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
adolescénčen -čna -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na adolescenco, mladostniški: adolescenčna doba / adolescenčno sodišče
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
aktivízem -zma m (ī) dejavnost, delovanje: dvigniti se iz omrtvelosti k zavestnemu aktivizmu;
bil je poln življenjskega aktivizma;
aktivizem mladine // med narodnoosvobodilnim bojem in prva leta po 1945 politično delovanje med ljudstvom: doba njegovega partizanstva in terenskega aktivizma / slabš. parolarski aktivizem
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
aleksandrínski -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na Aleksandra Velikega ali Aleksandrijo: aleksandrinska doba / aleksandrinska umetnost
♦ lit. aleksandrinski verz šesterostopni jambski verz z odmorom po tretji stopici
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
alúvij -a m (ú) geol. mlajša, sedanja doba kvartarja; holocen: dolinske ježe so iz aluvija // naplavine iz te dobe
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
anárhičen -čna -o prid. (á) nanašajoč se na anarhijo: anarhična dežela / anarhično gospodarstvo / ekspr. temu je vzrok njegova anarhična narava neuravnovešena, neurejena
♦ polit. anarhična doba doba brezvladja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
arháičen -čna -o prid. (á) - 1. starodaven, starinski: arhaični ljudski plesi; rad uporablja arhaične besede / tak način izražanja daje njegovemu jeziku arhaično patino
// ekspr. nesodoben, zastarel: arhaični nazori, pojavi - 2. nanašajoč se na arhaik ali arhaiko: arhaična doba / arhaična umetnost
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
arháika -e ž (á) - 1. lastnosti, značilnosti arhaičnega: preprosta kmečka arhaika
- 2. um. doba prvih razvojnih stopenj v predklasični umetnosti: grška arhaika
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
astronómski -a -o prid. (ọ̑) - 1. nanašajoč se na astronome ali astronomijo, zvezdosloven: astronomski observatorij; astronomska opazovanja / astronomska navigacija veda o določanju položaja ladje, letala z opazovanjem nebesnih teles
♦ astr. astronomska enota povprečna razdalja Zemlje od Sonca; astronomska jesen doba od jesenskega enakonočja do zimskega sončnega obrata; astronomska širina kotna razdalja nebesnega telesa od ekliptike; fiz. astronomski daljnogled - 2. ekspr., navadno v zvezi s cena, številka zelo visok, pretiran: v tej restavraciji so astronomske cene; stroški so dosegli že astronomske številke
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
atómika -e ž (ọ́) veda o atomih: naša doba je doba atomike;
strokovnjak za atomiko
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
atómski -a -o prid. (ọ̑) - 1. nanašajoč se na atom: atomska energija / atomska fizika fizika, ki raziskuje atom
- 2. nanašajoč se na izkoriščanje atomske energije: elektrarna na atomski pogon; atomski reaktor; atomska bomba; atomska podmornica; atomsko orožje / atomska eksplozija eksplozija atomske bombe; atomska goba velik oblak dima po eksploziji atomske bombe
// konferenca o prepovedi atomskih poskusov; atomska vojna; atomsko oboroževanje / atomske države
● atomski vek ali atomska doba 20. stoletje; pog., ekspr. atomska lepotica čudovita, očarljiva lepotica
♦ kem. atomska masa število, ki pove, kolikokrat je masa atoma kakega elementa večja od mase vodikovega atoma; atomska skupina skupina atomov, ki ne obstaja samostojno, ampak le kot del spojine; atomska teža atomska masa; atomsko jedro pozitivno naelektren središčni del atoma; atomsko število število, ki določa položaj elementa v periodičnem sistemu
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
bábine -bin ž mn. (ȃ) star. (po)porodna doba: ženska je v babinah
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
bábji -a -e prid. (ȃ) slabš. - 1. ženski: babja radovednost; babje opravljanje / prepira so krivi babji jeziki; ekspr. to so babje čenče / ekspr. hudič babji
● slabš. babji gregor ženskar, babjak; ekspr. babji semenj hrupen ženski klepet; ekspr. babja vera praznoverje - 2. nemožat, strahopeten: babje vedenje; ta človek je babjega srca
♦ meteor. babje poletje ali poljud. babje leto doba lepega vremena v začetku jeseni; babje pšeno zrnate snežne padavine; prisl.: čisto po babje je javkal
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
bakrén -a -o prid. (ẹ̄) - 1. ki je iz bakra: bakren novec; bakrena cev, pločevina, posoda, žica
- 2. po barvi podoben bakru: pijanček z bakrenim nosom; bakreni lasje
♦ arheol. bakrena doba prazgodovinska doba, ki je sledila mlajši kameni dobi
bakréno prisl.: sonce bakreno osvetljuje okno; bakreno rdeč obraz; bakreno rjave roke
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
barók -a m (ọ̑) um. evropski umetnostni slog med renesanso in klasicizmom: elementi baroka v arhitekturi;
barok v glasbi, v literaturi / razstava baroka baročnih del // doba tega sloga: pozni barok
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
beneficírati -am dov. in nedov. (ȋ) jur., navadno v zvezi z doba šteti, upoštevati več, kot dejansko je: beneficirati delovno, zavarovalno dobobeneficíran -a -o: beneficiran delovni staž
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
bídermajer -ja m (ī) um. srednjeevropski meščanski umetnostni slog v prvi polovici 19. stoletja: tipika bidermajerja / prodam uro — pristen bidermajer // doba tega sloga: v bidermajerju so močno gojili portretno slikarstvo; neskl. pril.: bidermajer šopek majhen šopek iz raznobarvnih rož
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
boreál -a m (ȃ) geol. prva toplejša doba ob koncu pleistocena: toplo podnebje v borealu
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
brezpášen -šna -o prid. (ā) čeb. v katerem ni paše: brezpašna doba
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
brezrédje -a s (ẹ̑) knjiž. stanje brez reda: brezredje in anarhija;
doba splošnega brezredja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
brezustáven -vna -o prid. (á) jur. ki je brez ustave: brezustavna doba;
brezustavno stanje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
brônast -a -o prid. (ó) - 1. ki je iz brona: bakren in bronast denar; bronast kip / dobil je bronasto kolajno osvojil je tretje mesto na olimpijskih igrah
♦ arheol. bronasta doba prazgodovinska doba, ki je sledila bakreni dobi
// po barvi podoben bronu: pomarančno bronasto listje - 2. ki zveni kot bron: zazvenel je njen bronasti alt; bronasti glasovi zvonov
brônasto prisl.: bronasto rdeča zemlja; njena koža je bronasto zagorela
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
cíklus -a in cíkel -kla m (ȋ; í) - 1. vsebinsko povezana, zaključena skupina umetniških ali znanstvenih stvaritev: izvajali bodo ciklus skladb za klavir; posvetil ji je ciklus pesmi; prirediti ciklus predavanj o sodobnem slikarstvu; sonetni ciklus; ciklus slik iz slovenske zgodovine
- 2. zaključeno obdobje dogajanj, ki se redno ponavlja: ves industrijski ciklus od razcveta do propada / gospodarski ciklus ki obsega gospodarski razvoj in nazadovanje; razvojni ciklus amebe
♦ astr. sončni ciklus doba osemindvajsetih let, po kateri se ponovijo isti dnevi tedna na isti datum v mesecu; med. menstruacijski ciklus vsak mesec ponavljajoče se spremembe maternične sluznice
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
četrtlétje -a s (ẹ̑) doba, ki traja četrt leta: plačati najemnino za prvo četrtletje
♦ šol. redovalna konferenca ob koncu drugega četrtletja četrtine šolskega leta
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
četŕtstolétje -a s (ȓ-ẹ̑) doba, ki traja četrt stoletja: pred dobrim četrtstoletjem;
minulo četrtstoletje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
čitálniški -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na čitalnico: čitalniški prostori Mestne knjižnice / igro so uprizarjali čitalniški odri; čitalniški ples / čitalniška dramatika / slabš. njen odrski nastop je bil precej čitalniški začetniški, primitiven
♦ zgod. čitalniška doba šestdeseta leta 19. stoletja, ko so bile čitalnice središče slovenskega kulturnega in političnega življenja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
čitálništvo -a s (ȃ) - 1. nastajanje in delovanje društev čitalnic: doba čitalništva
- 2. nav. slabš. značilnosti čitalniške dobe: dvigniti zborovsko glasbo iz čitalništva; dramski amaterizem je prestopil mejo čitalništva
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
dáljšati -am nedov. (ȃ) delati kaj (bolj) dolgo, podaljševati: daljšati obleko;
razpoke v lesu se daljšajo;
proti večeru se sence daljšajo / dan se daljša; življenjska doba se daljša
● ekspr. ko so to poslušali, so se jim obrazi daljšali ostre, podolgovate poteze na obrazu so kazale njihovo razočaranje, neprijetno presenečenje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
danášnji -a -e prid. (á) - 1. nanašajoč se na dan, ki pravkar je: današnji dan; to velja z današnjim dnem; napisati današnji datum; današnji večer / vstopnice za današnjo predstavo; dnevni red današnje seje; rezultati današnjega tekmovanja / današnji časopis ki je izšel za danes
- 2. nanašajoč se na sedanjost: današnji časi; današnja doba / današnji človek, svet; današnja družba, mladina; današnje družbeno stanje / v današnjem pomenu besede / običaj se je ohranil do današnjega dne
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
danášnjost -i ž (á) knjiž. današnja doba, sedanjost: zadovoljen je z današnjostjo;
ustrezati potrebam današnjosti;
problemi današnjosti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
dekáda -e ž (ȃ) doba desetih časovnih enot, navadno dni: izdelati plan po dekadah in dnevih;
tretja dekada v mesecu / prve dekade našega stoletja desetletja
♦ elektr. kondenzatorska dekada skupina desetih enakih kondenzatorjev, ki se morejo stopnjema vklapljati ali izklapljati; zgod. dekada teden v francoski revoluciji, ki je trajal deset dni
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
deklíštvo -a s (ȋ) dekliška doba v življenju ženske: imela je brezskrbno deklištvo / v njej se je začelo prebujati deklištvo dekliškost
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
déloven -vna -o prid. (ẹ́) nanašajoč se na delo:- a) delovni načrt; izboljšati delovne pogoje; spremeniti delovni postopek, proces; doseči dobre delovne rezultate; ogledati si vse delovne faze v tovarni; spremeniti delovne metode / delovna operacija; delovna sposobnost, zmogljivost
- b) delovni prostor / delovni čevlji; delovni konji; delovna miza, obleka / ima močne delovne roke; delovna živina
- c) delovni človek / delovni sestanek; seja bo imela delovni in slavnostni značaj / delovna akcija; delovna disciplina; v sobi vlada pravo delovno vzdušje / delovni čas uradno določeno trajanje (dnevne ali tedenske) zaposlitve; delovni dan delovnik; delovna doba čas trajanja stalne ali začasne zaposlitve; delovna knjižica dokument, ki izkazuje delavčev poklic in delovno dobo; delovna norma količina dela, ki ga mora delavec opraviti v določenem času; delovna obveznost dnevno ali tedensko število ur, ki jih mora opraviti delavec; delovna organizacija organizacija združevanja oseb v delovnem razmerju, ki z družbenimi sredstvi opravljajo gospodarsko dejavnost ali dejavnost družbenih služb; delovna skupnost samoupravni organ, ki ga sestavljajo vsi člani delovne organizacije; delovno mesto najmanjša enota v delovni organizaciji, v kateri je zaposlena ena oseba; delovno predsedstvo skupina ljudi, ki vodi sestanek ali sejo
● tovarna potrebuje nove delovne moči delavce; pomanjkanje delovne sile za delo sposobnih ljudi
♦ adm. delovni nalog pismeni dokument, s katerim se odreja izvršitev določenega dela; delovna pogodba pogodba o ustanovitvi delovnega razmerja med delodajalcem in delojemalcem; ekon. delovna enota; jur. delovno pravo pravni predpisi, ki urejajo pravice in dolžnosti delavcev in javnih uslužbencev; delovno razmerje pravno razmerje med delodajalcem in delojemalcem; strojn. delovni stroj stroj, ki ga žene pogonski stroj ali sila mišic in opravlja delo; delovni gib gib bata, pri katerem toplotna energija opravlja mehansko delo; žel. delovni vlak vlak za prevoz materiala za gradnjo in vzdrževanje železniških naprav
délovno prisl.: delovno oblečen
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
depresíja -e ž (ȋ) - 1. med. bolezensko duševno stanje z zmanjšanim zanimanjem za zunanji svet: bolezni so sledile hude depresije; zapadel je v melanholijo in depresijo; biti v depresiji; duševna, nevrotična depresija
- 2. potrtost, pobitost: neuspeh pri izpitu je povzročil v njem depresijo; moralna depresija; roman pripoveduje o notranjih konfliktih in depresijah ljudi med vojno / življenjska depresija
- 3. geogr. del kopnega, ki leži nižje od morske gladine: terenska depresija; depresija ankaranske ravnice
- 4. ekon. doba v gospodarskem ciklusu, ki nastopi po krizi: splošna gospodarska depresija; depresije in recesije
- 5. meteor., navadno v zvezi barična depresija področje nizkega zračnega pritiska: barična depresija povzroča slabo vreme
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
desetlétje -a s (ẹ̑) doba, ki traja deset let: pred dvema desetletjema;
v zadnjem desetletju so se razmere spremenile / videlo se ji je, da je že dolgo v četrtem desetletju stara blizu štirideset let // ekspr.: dolga desetletja sta si bila smrtna sovražnika; desetletja in desetletja so bila potrebna za to znanstveno resnico; ta težnja narašča od desetletja do desetletja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
desetlétka -e ž (ẹ̑) desetletna doba, namenjena za dovršitev kakih načrtov: v razvoju gospodarstva države je bila pomembna prva desetletka // v nekaterih deželah desetletna osnovna šola: dokončal je desetletko
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
deséttisočlétje -a s (ẹ̑-ẹ̑) doba, ki traja deset tisoč let: starost lobanj so ocenili na več desettisočletij / ekspr.: ljudje prebivajo tod tisočletja in desettisočletja; te pogoje je ustvarila narava v desettisočletjih razvoja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
detínski -a -o prid. (ȋ) knjiž. otroški: čisto detinski je še;
detinska doba;
obujal je spomine na detinska leta / detinska bolezen, nebogljenost
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
detínstvo -a s (ȋ) knjiž. otroška doba, otroštvo: že iz detinstva sta dobra prijatelja
♦ ped. doba otrokovega razvoja od konca prvega leta starosti do vstopa v šolo; zgodnje otroštvo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
dežéven -vna -o [dəž] prid. (ẹ́) nanašajoč se na dež, deževanje: deževen dan;
deževna doba, deževno vreme / deževna pokrajina / deževni oblak; deževne kapljedežévno prisl., v povedni rabi: deževno je
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
diluviálen -lna -o prid. (ȃ) geol. pleistocenski: diluvialna doba / diluvialna naplavina, tvorba / diluvialni človek
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
dilúvij -a m (ú) geol. starejša doba kvartarja; pleistocen: geološke najdbe iz konca diluvija
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
dôba -e ž (ó) - 1. s prilastkom omejeno trajanje
- a) v katerem se kaj dogaja, zgodi: predplačnikom so podaljšali čakalno dobo; začela se je tekmovalna doba; zima je za naravo doba mirovanja / ekspedicija je opravila svojo nalogo pred nastopom deževne dobe
- b) ki je potrebno, namenjeno za kaj: delovna doba; izvolili so ga za eno mandatno dobo; poskusna doba obratovanja
- c) v življenju, bivanju: moška, otroška doba / z oslabljenim pomenom v dobi pubertete v puberteti
// povprečna življenjska doba ljudi; pren. življenjska doba strojev
- 2. navadno s prilastkom omejeno trajanje z razmerami, okoliščinami, stvarnostjo vred: doba civilizacije, napredka; to je najbolj razgibana doba tega obdobja; prehodna doba med kapitalizmom in socializmom / živimo v dobi tehnike / študij prazgodovinskih dob; kultura sedanje dobe; zlata doba rimske arhitekture / duh dobe / baročna, krščanska doba; v fevdalni dobi v fevdalizmu
// velja za enega največjih umetnikov vseh dob vseh časov
// star. tistih dob je bila to najboljša literarna revija v tistem času, takrat; do tistih dob se je o tem dogodku le malo govorilo dotistihdob; od tistih dob je preteklo že dvesto let odtistihdob - 3. navadno s prilastkom omejeno trajanje kot del neomejenega trajanja; čas: od takrat je minila le kratka doba; dolgo dobo ga že nisem videl; v dobi desetih let se marsikaj spremeni
- 4. zastar. starost, leta: bil je močen človek srednje dobe
● atomska doba 20. stoletje; knjiž., ekspr. bil je pravi sin svoje dobe človek s tipičnimi značilnostmi časa, razmer, v katerih je živel, ustvarjal
♦ arheol. bronasta, kamena, železna doba; astr. obhodna doba čas, ki ga porabi eno nebesno telo, da obkroži drugo; bot. vegetacijska doba čas, ko rastlina raste in se razvija; čeb. brezpašna doba; fiz. nihajna doba čas, ki ga porabi nihajoče telo za pot od ene skrajne lege do druge in nazaj; geol. ledena doba starejša doba kvartarja; jur. pokojninska doba delovna doba, potrebna za dosego pokojnine; kem. razpolovna doba čas, v katerem razpade polovica atomov radioaktivne snovi; med. inkubacijska doba čas od okužbe do izbruha bolezni; ležalna doba čas, ko mora bolnik ležati; muz. doba osnovna metrična enota v taktu; šol. učna doba predpisan čas za izučitev v poklicu
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
dójen -jna -o prid. (ọ́) - 1. nanašajoč se na dojenje: dojna doba
// redko doječ: dojna mati / dojne svinje potrebujejo mešano krmo - 2. nar. vzhodno ki ima, daje mleko; molzen: dojna krava
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
dojníški -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na dojníce ali dojenje: dojniška doba
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
domestikácija -e ž (á) knjiž. prilagajanje, spreminjanje divjih živali v domače; udomačevanje, udomačitev: doba domestikacije goveda
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
dominát -a m (ȃ) zgod. doba absolutne monarhije v rimskem cesarstvu od Dioklecijana naprej
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
doráščanje -a s (á) glagolnik od doraščati: doraščanje otrok / doba spolnega dozorevanja in doraščanja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
dozorévanje -a s (ẹ́) glagolnik od dozorevati: dozorevanje grozdja, sadja;
doba dozorevanja / telesno dozorevanje; kulturno, pesniško dozorevanje / dozorevanje razmer
♦ agr. dozorevanje vina pridobivanje čistega duha in okusa
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
doživétje -a s (ẹ̑) - 1. kar kdo doživi, s čustvi dojame: to doživetje ga je močno pretreslo; duhovno, notranje, osebno doživetje; močno, resnično doživetje; pesniško, umetniško doživetje; doživetje lepote, umetniškega dela / nav., ekspr.: naše gore so mu bile edinstveno doživetje; mesto je bilo zanje pravo doživetje; slika mu je bila posebno doživetje; šola je otroku veliko doživetje
// doživljaj: doživetja v partizanih; napisati reportažo o doživetjih in vtisih - 2. glagolnik od doživeti: doživetje strahu v sanjah; doživetje vojne
♦ jur. zavarovanje za doživetje zavarovanje, pri katerem se izplača določena vsota, ko poteče pogodbena doba ali ko doseže zavarovanec določeno starost
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
dvajsetlétje -a s (ẹ̑) doba, ki traja dvajset let: v prvem dvajsetletju obstoja samostojne države se je kultura zelo razmahnila
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
dvelétka -e ž (ẹ̑) dveletna doba, namenjena za dovršitev kakih načrtov: prvo leto dveletke je uspešno zaključeno
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
dvížen -žna -o prid. (ȋ) - 1. ki se da dvigniti: dvižni most; dvižna zapornica; dvižna vrata
- 2. ki povzroča, omogoča dviganje: dvižni mehanizem; dvižni stolp rudniškega jaška; dvižni vzvod; dvižna sila
♦ avt. dvižna prostornina avtomobilskega motorja prostornina vseh valjev; fin. dvižni listek obrazec, ki ga izpolni stranka za dvig denarja; fiz. dvižni kot kot v navpični ravnini, merjen proti vodoravni premici; elevacija; dvižna doba čas, ki ga porabi v zrak vrženo telo, da doseže najvišjo točko
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
eksisténten -tna -o prid. (ẹ̑) knjiž. ki obstaja, biva, obstoječ: izpopolniti že eksistentne demokratične forume;
objektivno eksistenten / doba je minila, njeni odmevi so pa še eksistentni
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
empír -a m (ȋ) klasicistični umetnostni slog v začetku 19. stoletja, po izvoru iz Francije: mestno središče je grajeno v stilu empira in neoklasicizma / soba v empiru opremljena s pohištvom v tem slogu // doba tega sloga: stavbe iz empira
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
eneolít -a m (ȋ) arheol. bakrena doba: najdba iz eneolita
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
eneolítik -a m (í) arheol. prazgodovinska doba, ki je sledila mlajši kameni dobi; bakrena doba
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
eocén -a m (ẹ̑) geol. srednja doba starejšega terciarja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
eón -a m (ọ̑) pesn. vek, doba: davni eoni
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
epóha -e ž (ọ̑) knjiž., navadno s prilastkom omejeno trajanje z razmerami, okoliščinami, stvarnostjo vred; doba: živel je v slavni epohi;
naša epoha;
smo na pragu nove epohe / epoha imperializma, socializma; epoha renesanse
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
êra -e ž (ȇ) navadno s prilastkom omejeno trajanje z razmerami, okoliščinami, stvarnostjo vred; doba: z odkritjem Amerike se začenja nova era v zgodovini človeštva;
revolucionarna era / era socializma / živimo v eri tehnike / knjiž., pri štetju let leta 479 naše ali nove ere našega štetja, po našem štetju
● atomska era 20. stoletje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
etápa -e ž (ȃ) - 1. navadno s prilastkom časovno sklenjen del nastajanja, razvoja česa z vsebinskimi značilnostmi v okviru celote, razvojna stopnja: s tem obiskom se je začela nova etapa v razvijanju medsebojnih odnosov; Darwinov nauk pomeni novo etapo v razvoju biološke znanosti; današnja, sedanja etapa družbenega razvoja; posamezne etape narodnega prebujenja / etape študija; prodam hišo, ki je zgrajena do druge etape stopnje; delati po etapah postopoma
// knjiž. to je bila pomembna etapa v pesnikovem življenju čas, doba
// predmet, ki je rezultat tega nastajanja, razvoja: zgrajena je prva etapa proge - 2. šport. določen zaključen del, odsek tekmovalne poti: ta etapa je dolga šestdeset kilometrov / zmagovalec prve etape kolesarske dirke; sešteti čase posameznih etap
- 3. nekdaj področje za fronto, od koder se vojne enote oskrbujejo z vsemi za življenje in boj potrebnimi sredstvi: ranjence so spravili v etapo; komanda v etapi
♦ voj. del vojne operacije, ki po času, prostoru in vsebini predstavlja zaključeno celoto
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
fántovstvo -a s (á) - 1. fantovska doba v življenju moškega: dati fantovstvu slovo; brezskrbno fantovstvo
- 2. lastnosti, značilnosti fanta: premalo fantovstva je v njem
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
fáza -e ž (á) - 1. časovno sklenjen del nastajanja, razvoja česa z vsebinskimi značilnostmi v okviru celote, razvojna stopnja: prišlo je do kritične faze v gospodarstvu; današnja, sedanja faza družbenega razvoja; delo je v zadnji fazi; faza tehnološkega procesa; prehod iz ene faze v drugo / razvojne faze otrokove duhovne rasti stopnje; ugotoviti bolezen v njeni začetni fazi / knjiž. to je bila pomembna faza v našem kulturnem življenju čas, doba
- 2. fiz. količina, ki določa trenutno vrednost nihajoče količine: napetosti nihata z nasprotno fazo
- 3. elektr. izmenični električni tok ali napetost, katerih nihanje ni istočasno z nihanjem drugega izmeničnega električnega toka ali napetosti: faze trifaznega toka
// poljud. fazni vodnik: dotakniti se faze - 4. astr. razmerje med osvetljenim delom in celotno navidezno ploskvijo planeta, satelita ali Lune: Venerine faze
- 5. kem. snov v določenem agregatnem stanju kot sestavina zmesi: plinska, tekoča, trdna faza / disperzna faza snov, ki je razpršena v drugi snovi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
fevdálen -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na fevdalce ali fevdalizem: fevdalni red;
fevdalna doba;
fevdalna družbena ureditev / fevdalni odnosi, privilegiji; fevdalne dajatve; fevdalna razkosanost dežele; fevdalno plemstvo / fevdalna družba, država
♦ zgod. fevdalni gospod do odprave tlačanstva posredni ali neposredni lastnik zemlje s podložniki
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
fin de siècle fin de siècla [fendəsjêkl] m (ȇ) lit. doba dekadence ob koncu 19. stoletja: dunajski fin de siècle;
duhovna kriza fin de siècla
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
francjóžefovski -a -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na avstrijskega cesarja Franca Jožefa: francjožefovska doba / ekspr. francjožefovska brada dvodelna brada // ekspr. učila iz francjožefovske dobe zelo stara, zastarela
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
funkcíjski in fúnkcijski -a -o prid. (ȋ; ú) nanašajoč se na funkcijo: funkcijska dolžnost;
funkcijska doba ljudske skupščine poslovna // funkcijska klasifikacija naselij / funkcijska motnja organa / funkcijska vrednost
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
garancíjski -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na garancijo; jamstven, poroštven: garancijska izjava / garancijska doba / garancijska popravila strojev / vsak aparat ima tudi garancijski list; za potovanje v nekatere države je potrebno garancijsko pismo pismena izjava iz tuje države, da je obiskovalcu zagotovljena oskrba
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
generácija -e ž (á) navadno s prilastkom ljudje približno iste starosti, ki živijo v istem času in imajo podobne interese ali nazore, rod: naša generacija tega ni mogla razumeti;
nova generacija;
pesniška generacija;
mlajša generacija pisateljev;
vzgojiti več generacij učencev;
igralec starejše generacije / tri generacije zdravnikov v družini / generacija, ki je doživela vojno vsi ljudje tistega časa // čas, doba približno tridesetih let: eno generacijo kasneje so se razmere spremenile
♦ biol. generacija otroci enih staršev; filialna generacija vsaka od generacij potomcev roditeljske generacije
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
generacíjski -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na generacijo: generacijski vrstniki;
ena generacijska doba / generacijsko nasprotje v sodobni poeziji
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
generatíven -vna -o prid. (ȋ) biol. nanašajoč se na ploditev, ploditven: generativni organi / generativna doba žene / generativno razmnoževanje rastline spolno razmnoževanje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
geolóški -a -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na geologijo: geološki razvoj;
geološka in mineraloška sestava naše zemlje / geološka doba doba v zemeljski zgodovini // geološka karta karta, ki prikazuje sestavo oziroma razvoj zemeljske skorje // strokovnjaki iz geološkega zavoda; geološko raziskovanje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
ginekokratíja -e ž (ȋ) knjiž. družbeni sistem s prevladujočo vlogo žensk: doba ginekokratije
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
glaciálen -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na glacial: jezero glacialnega izvora;
glacialni relikti / glacialna doba glacial
♦ geogr. glacialna erozija erozija zaradi delovanja ledenika
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
glásniški -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na list Slovenski glasnik: glasniška doba
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
gótika -e ž (ọ́) um. evropski umetnostni slog med romaniko in renesanso: v arhitekturi so vidni elementi gotike // doba tega sloga: stavba je nastala v pozni gotiki
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
gótski -a -o prid. (ọ̑) - 1. nanašajoč se na gotiko: bazilika v gotskem slogu / gotski obok; palača z gotskim pročeljem / gotska doba
- 2. nanašajoč se na gotico: težko je bral gotske črke
- 3. nanašajoč se na Gote: gotski jezik; ostanki gotske vojske
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
hálštatski tudi hállstattski -a -o [halštat-] prid. (ȃ) arheol. nanašajoč se na starejše obdobje železne dobe: halštatska kultura / halštatska doba
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
hegemoníja -e ž (ȋ) vodilen, gospodujoč položaj, zlasti v politiki, nadvlada: boriti se zoper hegemonijo in neenakopravnost;
gospodarska, politična hegemonija;
hegemonija močnejših nad šibkejšimi;
težnja po hegemoniji / hegemonija proletariata / doba atenske hegemonije in razcveta; pren., ekspr. hegemonija razuma nad srcem
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
herójski -a -o prid. (ọ̑) izredno pogumen, junaški: herojski borci za svobodo / dati zasluženo priznanje herojskim materam / herojski boj; herojska zmaga, žrtev; herojsko dejanje / herojska doba
♦ gled. herojski traged igralec, ki igra junaške tragične vloge; lit. herojski ep ep, ki govori o velikih in slavnih dejanjih; junaški epherójsko prisl.: herojsko so padli za domovino
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
holocén -a m (ẹ̑) geol. mlajša, sedanja doba kvartarja: raziskovati ognjeniško aktivnost v holocenu
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
holocénski -a -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na holocen: holocenski prod;
holocenska naplavina / holocenska doba
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
humanízem -zma m (ī) - 1. kulturno in umetnostno gibanje v renesansi, ki je poudarjalo pomen človeka, njegovega življenja: doba humanizma in renesanse
- 2. nazor, ki temelji na spoštovanju človeškega dostojanstva in skrbi za človeka: v teh besedah se razodeva globok humanizem / socialistični humanizem
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
indijánski -a -o prid. (ȃ) - 1. nanašajoč se na Indijance: indijanski jeziki; indijanski poglavar; indijanska kultura / indijansko pleme / indijanske povesti
- 2. ekspr. tak kot pri Indijancih: kljub tesnemu prostoru so uprizorili pravcati indijanski ples / sprejeli so jih z indijanskim kričanjem izredno glasnim, hrupnim
♦ meteor. indijansko poletje na ameriškem severu doba lepega vremena v začetku jeseni; babje poletje
indijánsko prisl.: indijansko rdeča barva
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
inkubacíjski -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na inkubacijo: inkubacijsko stanje / inkubacijska doba čas od okužbe do izbruha bolezni
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
ínterglaciál -a m (ȋ-ȃ) geol. vsaka od toplejših dob med dvema poledenitvama, medledena doba: favna interglaciala
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
ínterglaciálen -lna -o prid. (ȋ-ȃ) nanašajoč se na interglacial: interglacialni sedimenti / interglacialna doba interglacial
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
intermézzo -a [-edz-] m (ẹ̑) - 1. muz. obsežnejši instrumentalni odlomek v operi: intermezzo med prvim in drugim dejanjem / instrumentalni intermezzo; pren. pisatelj se v delu osebno izpoveduje v številnih intermezzih
// krajša instrumentalna skladba: klavirski intermezzo - 2. navadno s prilastkom doba, navadno krajša, za katero je značilno drugačno stanje, kot je bilo prej ali kasneje: to je bil neorganski intermezzo v zgodovini slikarstva / intermezzo francoske okupacije; intermezzo nove romantike v pesnikovem delu / knjiž. to je bil mučen intermezzo pojav, dogodek
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
intímnost -i ž (ȋ) - 1. lastnost, značilnost intimnega, zaupnost: medsebojna človeška intimnost; intimnost pogovora / ta umetniška doba ni bila naklonjena lirični intimnosti / intimnost starinskih hiš in dvorišč
- 2. vedenje, ravnanje, ki izvira iz intimnega odnosa: od njega ni pričakoval kake intimnosti / nav., mn. pripovedovala mu je svoje intimnosti zaupne stvari o sebi
// imel je intimnosti z njo spolne odnose
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
involucíjski tudi involúcijski -a -o prid. (ȋ; ú) nanašajoč se na involucijo: involucijski pojavi / evolucijski in involucijski procesi v organizmu / involucijska doba klimakterij, mena
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
ìracionalízem -zma m (ȉ-ī) - 1. filoz. filozofska smer, ki zavrača naziranje, da je najvišji ali edini vir spoznanja razum, neodvisen od čustev in čutnih zaznav: doba iracionalizma
- 2. knjiž. nedoumljivost, nerazumljivost: njegova poezija prehaja v iracionalizem
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
jámstven -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na jamstvo: jamstveni pogoji za banke / jamstvena izjava / jamstvena doba / jamstveni list garancijski list
♦ jur. jamstveno zavarovanje zavarovanje za škodo, ki jo je zavarovanec dolžen poravnati drugim; odgovornostno zavarovanje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
jesén -i ž, tož. ed. v prislovni predložni zvezi tudi jésen (ẹ̑) - 1. del leta med poletjem in zimo: bila je jesen, ko se je to zgodilo; stavba mora biti zgrajena do jeseni; od jeseni ne piše; vrnil se bo na jesen ob koncu poletja ali v začetku jeseni; pospravljati pridelke v jeseni; deževna, meglena jesen; pooseb. jesen deli svoje darove / zgodilo se je lansko jesen, knjiž. lanske jeseni
♦ astr. astronomska jesen doba od jesenskega enakonočja do zimskega sončnega obrata
// za ta del leta značilno stanje narave: v dolini je bilo poletje, v hribih pa že jesen; zgodnja jesen / zunaj je jesen jesensko vreme; pren., knjiž. v njihovih srcih je jesen - 2. ekspr., s prilastkom doba upadanja življenjske moči: usojena mu je bila prezgodnja jesen / jesen življenja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
jožefínski -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na avstrijskega cesarja Jožefa II. ali jožefinizem: jožefinski duh;
terezijanska in jožefinska doba;
jožefinske reforme
♦ zgod. jožefinski kataster kataster, narejen v času vladanja Jožefa II.
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
junák -a m (á) - 1. kdor je storil izredno pogumno, junaško dejanje: neznani ljudje so v boju postali junaki; slaven junak; zgodbe o srednjeveških junakih; padel je kot junak / narodni junak zgodovinska oseba, ki se je odlikovala v boju za svoj narod; grob neznanega junaka grobnica s posmrtnimi ostanki vojaka, narejena v spomin na padle v boju za domovino
// nav. ekspr. kdor prenaša, opravlja stvari, za katere je potreben velik napor, požrtvovalnost: junak je, da vzdrži v takih razmerah; v bolezni se je pokazal junaka
// nav. ekspr. izredno pogumen, neustrašen človek: iskali so junaka, ki bi si upal preplavati reko; iron. junaki pa taki, vsi so zbežali - 2. nav. ekspr., s prilastkom moški, ki se odlikuje v kaki stvari ali ob kakem dogodku: junak olimpijskih iger, Planice / junak dela; bil je junak dneva najpomembnejša osebnost
// iron. junak v pitju; revolverski junak - 3. kdor zaradi kake lastnosti vzbuja občudovanje in željo po posnemanju: vsaka doba ima svoje junake; mladina hitro menja svoje junake / salonski junak
- 4. ekspr. postaven, krepek moški: drevo, da ga trije junaki ne obsežejo; udarec, ki bi celo junaka pobil na tla / poglejte no, kakšen junak je že
- 5. glavna, osrednja oseba v literarnem delu: junak drame, romana; junaki nemega filma / Shakespearovi junaki / glavni junak
// ekspr. oseba, o kateri se pripoveduje: drugo jutro je naš junak odpotoval
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
júrski -a -o prid. (ȗ) nanašajoč se na juro: jurske kamnine / jurski skladi / jurska doba jura
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
kámbrijski -a -o prid. (á) nanašajoč se na kambrij: kambrijska kamnina / kambrijska doba
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
kamén -a -o prid. (ẹ̑) knjiž. ki je iz kamna; kamnit: kameni most;
kamena miza;
kameno orodje
● zastar. kameno olje nafta
♦ arheol. kamena doba predzgodovinska in prazgodovinska doba ob začetku kvartarja; mlajša kamena doba; geol. kameno jedro otrdela anorganska snov, nastala v notranjosti lupine ali hišice mehkužcev; min. kamena strela; zool. kamene koralekaméno prisl.: kameno hladna žena; kameno sivo nebo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
kaótičen -čna -o prid. (ọ́) knjiž. zelo neurejen, zmeden: kaotične razmere / kaotična doba / kaotično duševno stanje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
karénčen -čna -o prid. (ẹ̑) jur., v zvezi karenčna doba čas, pred potekom katerega se določena pravica ne more uveljaviti; čakalni čas, čakalni rok: podaljšati karenčno dobo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
karolínški -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na Karolinge: karolinška monarhija / karolinška doba
♦ um. karolinška renesansa renesansa, ki se je razvila v času vladanja Karla Velikega; zgod. karolinška minuskula minuskula, ki ima pravilne lepopisne črke in se je uporabljala od 9. do 12. stoletja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
kenozójski -a -o (ọ̑) pridevnik od kenozoik: kenozojska doba
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
klásika -e ž (á) - 1. doba starih Grkov in Rimljanov: živel je v klasiki / ljubitelj stare grške klasike umetniških del iz te dobe
- 2. dela, ki imajo (umetniške) značilnosti, izhajajoče iz določenega naroda, jezika, v največji meri: antologija jugoslovanske klasike
// doba nastanka takih del: mojstri dunajske klasike; začetek glasbene klasike na Slovenskem / glasbena klasika je izpodrinila barok umetnostni slog te dobe
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
klimaktêrij -a m (é) med. doba med zrelostjo in starostjo, zlasti pri ženskah, mena: biti v klimakteriju / težave klimakterija
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
kljuboválen -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na kljubovanje: bila je ošabna in kljubovalna / kljubovalen pogled
♦ ped. kljubovalna doba doba, navadno med drugim in tretjim letom starosti in v pubertetikljuboválno prisl.: kljubovalno se je obnašal
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
konjunktúra -e ž (ȗ) stanje, položaj v gospodarstvu, ki je ugoden za prodajo: podpirati, pospeševati, zmanjševati konjunkturo;
vojna konjunktura / gospodarstvo je v visoki konjunkturi / konjunktura za določene proizvode / konjunktura v ameriškem gospodarstvu
♦ ekon. doba, obdobje velike gospodarske dejavnosti; (gospodarski) razcvet // publ. stanje, položaj, ko je kaj zelo cenjeno, iskano: konjunktura zdravniškega poklica / kiparstvo je bilo po vojni v močni konjunkturi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
korák -a m (ȃ) - 1. gib noge pri hoji, teku, plesu: vsak korak mu je povzročal bolečine / napravil je dva koraka in padel; storiti (en) korak naprej, nazaj, vstran / delati dolge, drobne, široke, velike korake / kazal je osnovne korake / baletni, plesni korak; ples s poskočnimi koraki; vojaški korak; koraki polke, valčka; ekspr. bližati se s kilometrskimi koraki zelo dolgimi; pren., ekspr. to so bili njegovi prvi koraki v življenje
// dotik noge na podlago pri hoji; stopinja: tla so se pri vsakem koraku ugrezala / poznajo se sledovi njegovih korakov - 2. nav. ekspr. premikanje s korakanjem; hoja: njegov korak je bil odločen; pospešiti korake; pozna ga po koraku / hitri, počasni koraki / hodil je z drsajočimi, tihimi koraki drsajoče, tiho; približeval se je s težkimi koraki
// noga, zlasti pri hoji: koraki so se mu zapletali / zadržati korak
// zvok, šum, ki ga povzroča noga, zlasti pri hoji: koraki se bližajo, izgubljajo / zaslišali so se lahki koraki; tihi, ženski koraki - 3. ekspr., v prislovni rabi izraža
- a) prostorsko oddaljenost: do tam je kakih dvajset korakov; nekaj korakov vstran / na vsakih pet korakov; streljati na tri korake / zagleda ga korak od sebe nedaleč; stopil je za korak bliže malo
// ona gre še korak dalje in mu ugovarja celo ugovarja mu - b) časovno oddaljenost: do izpolnitve je še dolg korak; en sam korak do sreče
- 4. mesto med nogami: stati do koraka v vodi / otrok ima pretesne hlačke v koraku
- 5. ekspr., s prilastkom dejanje, ukrep, ravnanje: to je bil nepremišljen korak; tega koraka se je še dolgo sramovala / storil je potrebne korake / publ.: napraviti resen korak k izboljšanju mednarodnega položaja; diplomatski koraki vlade
● ekspr. niti koraka niso storili ničesar; v tej stroki delamo prve korake smo se z njo šele začeli ukvarjati; držati korak s kom ne pustiti se komu prekositi, ne zaostajati za kom; ekspr. v kmetijstvu je storjen velik korak naprej kmetijstvo se je izboljšalo, dvignilo; ekspr. ta doba pomeni korak nazaj v razvoju zdravstva nazadovanje; ekspr. ranjence smo imeli na vsak korak pogosto, povsod; ekspr. hoditi, iti v korak s časom prilagajati se razmeram; biti napreden; ekspr. štipendije niso šle v korak s stroški niso bile enake, enakovredne stroškom; ekspr. šli so v korak, v koraku premikali so se s hitrostjo navadne hoje; ekspr. to ugotavlja na, ob vsakem koraku povsod, vedno; ekspr. bližali so se korak za korakom počasi, postopno
♦ elektr. korak napetosti napetost na določeni razdalji; kor. bočni korak plesni korak v levo ali v desno; križni korak plesni korak z eno nogo čez drugo; menjalni korak skupina treh med seboj povezanih korakov, narejenih tako, da se premakne ena noga, pristavi druga in še enkrat premakne prva noga; strojn. korak dolžina, za katero se premakne vijak v vzdolžni smeri, če se zavrti za 90°; šport. drsalni korak tehnika smučanja, pri kateri je gibanje takšno kot pri drsanju; strumni korak; voj. menjati korak premakniti dvakrat zapovrstjo isto nogo naprej, da se korakanje uskladi; paradni korak korakanje v določenem ritmu z zelo napetimi nogami; v korak kot povelje začni korakati tako, da se sočasno premikajo iste noge
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
kózmičen -čna -o prid. (ọ́) - 1. nanašajoč se na kozmos, vesoljski: breztežno stanje v kozmičnem prostoru / kozmični faktorji, zakoni / kozmični izstrelki; kozmične rakete / kozmični poleti / kozmična lirika; je pesnik kozmične poezije
♦ astr. kozmično leto čas, ki ga porabi Sonce, da napravi en obhod okoli središča našega zvezdnega sestava; fiz. kozmični žarki najmanjši delci snovi, ki prihajajo iz vesolja na zemljo; druga kozmična hitrost hitrost, ki jo mora doseči kako telo, da lahko zapusti težnostno območje zemlje; prva kozmična hitrost hitrost, ki jo mora doseči telo, da lahko kroži okoli zemlje; geol. kozmični prah delci, ki padajo iz medplanetarnega prostora na zemljo; kozmično obdobje razvojna doba zemlje pred nastankom prve trdne skorje; jur. kozmično pravo pravo o mednarodnih in meddržavnih odnosih v zvezi z dejavnostjo v vesolju
// v zvezi kozmična ladja vozilo, namenjeno za vesoljske polete: izstreliti kozmično ladjo; posadka kozmične ladje - 2. publ., ekspr. zelo velik, ogromen: človekova oblast nad naravo je dosegla že kozmični obseg; kozmične razdalje, razsežnosti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
kréden -dna -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na kredo: najfinejši kredni prah;
pogorje je sestavljeno iz krednih skladov;
bele kredne skale / podaril mu je kredne barvice / kredna risba / kredna doba
♦ papir. kredni papir nekdaj papir, premazan z mešanico krede in kleja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
kulminacíjski -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na kulminacijo: kulminacijska doba kapitalizma / kriza je dosegla kulminacijsko točko višek, vrhunec
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
kúrzen -zna -o prid. (ȗ) nanašajoč se na kurz: kurzni koti / kurzni način usposabljanja kadrov; kurzna doba / kurzna razlika, vrednost
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
laktacíjski -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na laktacijo: laktacijski hormon / laktacijska doba
♦ psiht. laktacijska psihoza psihoza pri ženski v laktacijski dobi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
laténca -e ž (ẹ̑) knjiž. stanje latentnega; prikritost, skritost: prehod iz latence v aktivnost / latenca krize latentnost
♦ med. doba latence čas od dražljaja do reakcije na dražljaj
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
laténski -a -o prid. (ẹ̑) arheol. nanašajoč se na mlajše obdobje železne dobe: latenska kultura / latenska doba
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
ledén -a -o prid. (ẹ̑) - 1. ki je iz ledu: sneg je bil pokrit z ledenimi kristali; ledena ploskev stadiona; ledene plošče na reki; na vodi se dela ledena skorja / ledena gora velika gmota ledu, plavajoča po morju; ledene rože cvetlicam podobne tvorbe iz ledu na šipah; od streh visijo ledene sveče podolgovate tvorbe iz ledu
// knjiž., ekspr. ladja se je komaj rešila iz ledenega objema
// pokrit z ledom: spodrsniti na ledeni cesti; smučišče je ledeno - 2. nav. ekspr. ki ima zelo nizko temperaturo: leden curek vode; voda je ledena / njene roke so ledene / Severno Ledeno morje
// ki vzbuja, povzroča občutek hudega mraza: ledena burja; pozimi je njegova soba ledena / leden pot mu je stopil na čelo - 3. ekspr. ki vsebuje, izraža veliko nenaklonjenost, odklanjanje: odgovoriti z ledenim glasom; iti z ledenim obrazom mimo; ošvrkniti z ledenim pogledom; doživeti leden sprejem; ledene besede / odnosi med njima so ledeni
- 4. ekspr. ki se sploh ne da vplivati čustvom: to je leden človek; prosili so jo, pa je ostala ledena / ukrepati z ledenim mirom; njeno ledeno srce
// ki sploh ne izraža čustev: nobena mišica se ni zganila na njegovem ledenem obrazu; pogledati z ledenimi očmi - 5. ekspr. ki se pojavlja v zelo visoki stopnji, v močni obliki: leden mraz je nastopil / leden obup, strah; to ga navdaja z ledeno grozo
● ledeni možje ali ledeni svetniki čas zadnjih pomladanskih ohladitev od 12. do 14. maja, ko so na koledarju Pankracij, Servacij, Bonifacij
♦ agr. ledeni drobir umetno pridobljen led v obliki lusk; gastr. ledena bomba slaščica v obliki bombe iz sladoleda; ledena kava kava z dodatkom sladoleda in stepene smetane; geogr. ledena jama kraška jama, v kateri se ohrani led vse leto ali velik del leta; geol. ledena doba starejša doba kvartarja; šport. ledeni stadion ledni stadion
ledéno prisl.: od gor je ledeno pihalo; kaj mi je vse to mar, je rekel ledeno; ledeno zavrniti koga; ledeno hladni odnosi; ledeno modra barva svetlo modra z belkastim odtenkom; voda je ledeno mrzla; ledeno mirno pojasniti / v povedni rabi: na pločniku je bilo ledeno; danes je zunaj ledeno
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
legislatúra -e ž (ȗ) jur. - 1. doba, za katero je zakonodajno telo izvoljeno, sklic: ob koncu legislature
- 2. zakonodaja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
létnik -a m (ẹ̑) navadno s prilastkom - 1. enoletna doba periodično izhajajoče publikacije: sodeloval je samo v prvem letniku revije; druga številka letošnjega letnika
// celota številk, snopičev te dobe: letnik ni popoln, dve številki manjkata; dati vezat prvi letnik Jezika in slovstva - 2. ljudje, rojeni istega leta: to so letniki, ki jih je zajela vojna; vpoklican je bil letnik 1920; ta letnik otrok je bil že cepljen / mobilizacija mlajših letnikov; med udeleženci prevladujejo starejši letniki
● midva sva isti letnik sva rojena istega leta; pog. kateri letnik si katerega leta si rojen; evfem. ženske starejšega letnika starejše
// kar je pridelano v istem letu, zlasti vino: piti letnik 1960 / ta letnik vina je slab / kupim fiat letnik 1970 izdelan leta 1970 - 3. stopnja, organizacijska enota študija v višjih in visokih šolah: v prvem letniku je uspeh slab; študent drugega letnika; imeti pogoje za vpis v tretji letnik / višji letniki bodo imeli sestanek
// raba peša razred (v srednjih strokovnih šolah): drugi letnik srednje tehniške šole; učiteljišče je imelo pet letnikov / izleta se je udeležil ves letnik - 4. star. letni član: v društvo se je vpisalo dvajset dosmrtnikov in sto letnikov
♦ lov. enoletna žival (moškega spola), zlasti gams, srnjak
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
léto1 -a s (ẹ́) - 1. čas dvanajstih mesecev, ki se začne 1. januarja in traja do 31. decembra: leto ima 365 dni; lansko, letošnje, preteklo, prihodnje leto; prva četrtina leta; na koncu, ob koncu, v začetku leta / koledarsko leto od 1. januarja do 31. decembra; navadno ki ima 365 dni, prestopno leto ki ima 366 dni; novo leto ki se bo ali se je pred kratkim začelo
// ekspr.: razglasili so ga za človeka leta najpomembnejšo osebnost; dogodek leta najpomembnejši dogodek
// navesti rojstno leto letnico; mesec in leto dogodka nista znana / katerega leta je to bilo; še istega leta, isto leto se je vrnil; umrl je lansko leto lani; tisto leto je bila lepa jesen; to leto ga še nisem videl letos; vsako leto nas obišče; vse leto je bil bolan; rodil se je leto pred njo; koliko plače ima na leto letno; tam je žetev dvakrat na leto; to bomo naredili še v tem letu še letos; tam je živela do leta 1961; članek je iz leta 1970; po letu 1900 se je stanje izboljšalo; vojna se je končala v letu 1945; star. v letu Gospodovem 1664 leta 1664; razmere pred letom 1945 / pri datiranju: Prešeren je umrl 8. februarja 1849. leta [l.] ali leta 1849; 1. maja tega leta [t. l.] leta, v katerem se to govori, piše
// kot voščilo srečno novo leto
// s prilastkom ta čas glede na kako značilnost, dejavnost: mokrotno, sušno leto / mednarodno geofizikalno leto v katerem se načrtno raziskuje zemlja v svetovnem merilu; hroščevo leto ko se v velikih množinah pojavijo rjavi hrošči; Mozartovo leto s posebnim poudarkom na uprizarjanju Mozartovih del; olimpijsko leto; obilno ribje leto; lani je bilo sadno leto so sadna drevesa dobro obrodila; leto 1967 je bilo mednarodno leto turizma
// s prilastkom čas dvanajstih mesecev z drugačnim stalnim začetkom: lovsko leto ki traja od 1. aprila do 31. marca; muslimansko leto; šolsko leto ki traja od 1. septembra do 31. avgusta; prvi razred je obiskoval v šolskem letu 1930/31; študijsko leto ki traja od 1. oktobra do 30. septembra - 2. navadno s števnikom čas dvanajstih mesecev: od takrat sta minili dve leti; že tretje leto poteka, odkar ga ni; četrt, pol leta / delovno, službeno leto / že več kot dve leti se ni oglasil; obljubil je, da bo plačal čez tri leta; pogodbo je sklenil za eno leto; ob letu, star. k letu se vidimo čez eno leto; že leto dni je v tujini eno leto; tam bo ostal leto dni eno leto; takrat je obljubil, leto kasneje pa se je premislil; star. danes leto je odšel pred enim letom; star. pridi danes leto čez eno leto
// petnajst let zapora / kot voščilo za rojstni dan še na mnoga leta
// s števnikom ta čas za označevanje starosti česa: otroku je dve leti; ima, star je že eno leto; hiša je stara sto let; do sedmega leta je živel pri starših do starosti sedmih let; pog. v deveto leto gre pred kratkim je bil star osem let; z desetimi leti je šel od doma ko je bil star deset let; določiti leta starosti; dekle osemnajstih let; do starosti pet let, petih let; ženska pri sedemdesetih letih stara približno sedemdeset let; otrok v devetem letu od izpolnjenega osmega leta do izpolnjenega devetega leta starosti
// kot opozorilo mladini do 16. leta vstop prepovedan - 3. mn. starost, življenjska doba: ko sem imel jaz ta leta kakor ti, sem bil že samostojen; med njima je precejšnja razlika v letih / biti istih let; biti v zrelih letih; moški srednjih let; ženska mojih let; velik za svoja leta
- 4. mn., navadno s prilastkom omejeno trajanje v življenju, bivanju: ta leta so bila zanj srečna; tistih let se bom vedno spominjal / dekliška, fantovska, mladostna leta; otroška leta je preživel v domači hiši; ekspr. šestnajst let, to so rosna leta zgodnja mladost; leta zorenja / poznava se iz dijaških let; tako sem navajen iz, od mladih let; na stara leta, v starih letih je beračil ko je bil star; človek se mora učiti v mladih letih ko je mlad
// z oslabljenim pomenom leta mladosti mladost; pren., knjiž. meščanska družba je bila takrat še v otroških letih
// omejeno trajanje z razmerami, okoliščinami, stvarnostjo vred: takrat so bila huda leta; vojna leta; leta krize; razvoj gospodarstva v povojnih letih
// knjiž., z vrstilnim števnikom omejeno trajanje desetih let, z začetkom, kot ga nakazuje števnik: šestdeseta leta prejšnjega stoletja so preobrat; v dvajsetih letih našega stoletja; kriza tridesetih let; v začetku osemdesetih let - 5. mn., ekspr., z oslabljenim pomenom izraža dolgo omejeno trajanje kot del neomejenega trajanja: od takrat so minila že leta / leta (in leta) je pisal to knjigo / dolga leta je trajalo, preden je plačal dolg
- 6. letnik: tretje leto filozofije je študiral na Dunaju; dohitel ga je znanec, medicinec v zadnjem letu / Delo, leto V., št. 3
- 7. redko, navadno s prilastkom kar se pridela v (enem) letu; letina: letos je bilo dobro leto; pomlad je obetala dobro leto
● star. pisalo se je leto 1848 bilo je leta 1848; pog. njemu se res ne poznajo leta videti je mlajši, kot je v resnici; ekspr. kako hitro tečejo leta čas; dokupiti leta prostovoljno plačati pokojninsko zavarovanje za čas, ko zavarovanec ni bil obvezno zavarovan; star. nevesti so dokupili, kupili leta dosegli predčasno sodno priznanje polnoletnosti; pog. ona skriva leta videti je mlajša, kot je v resnici; noče povedati, koliko je stara; leto na leto, leto za letom se dogaja isto kar naprej, vedno; leto in dan ekspr. leto in dan je čakal zelo dolgo; približno eno leto; ekspr. tam sneg leto in dan ne skopni nikoli; ekspr. leto in dan je spal v hlevu vedno; star. čez leto in dan približno čez eno leto; boj za prvo mesto je iz leta v leto, od leta do leta hujši vedno hujši; vsako leto hujši; ekspr. umor je bil pojasnjen šele čez leta, po letih po dolgem času; evfem. mož gre že v leta se stara; evfem. biti v letih star, starejši; pred leti je tu stala hiša včasih, nekdaj; z leti raste tudi njegova trma čim starejši je, tem bolj je trmast; z leti je zanimanje začelo upadati sčasoma, polagoma; šalj. Abrahamova leta starost okoli petdeset let; šalj. že sedem hrvaških, laških let te nisem videl zelo dolgo; šalj. biti v Kristusovih letih star triintrideset let; star. mlado leto pomlad; ekspr. biti v najboljših letih od 30. do 50. leta; novo leto čakati novo leto bedeti v noči med 31. decembrom in 1.januarjem do polnoči; praznovati novo leto 1. januar; to se je zgodilo na novo leto, star. na novega leta dan 1. januarja; obiskati za novo leto za novoletne praznike; danes je staro leto 31. december; star. na starega leta dan 31. decembra; ekspr. to je bilo sedem suhih let čas brez uspehov pri kom, v kaki dejavnosti; ekspr. prebili smo sedem suhih let čas revščine, pomanjkanja; bolnik je vsako leto slabši vedno slabši; ekspr. rad bi dal nekaj let življenja, da bi bilo to res zelo želim; vznes. biti v cvetu let mlad; pog. dobiti pet let (zapora) biti obsojen na pet let (zapora); pog., ekspr. že sedemdeset let imam na grbi star sem že sedemdeset let; močen kljub letom kljub starosti; preg. čez sedem let vse prav pride vsaka stvar se da kdaj s pridom uporabiti
♦ agr. rodno leto v katerem sadno drevje normalno ali bogato obrodi; astr. astronomsko leto čas, ki ga porabi Zemlja, da enkrat obkroži Sonce; kozmično leto čas, ki ga porabi Sonce, da napravi en obhod okoli središča našega zvezdnega sestava; Lunino ali lunarno leto ki ima 354 dni; sončno ali solarno leto čas, ki ga porabi Sonce na svoji navidezni poti od enakonočja do naslednjega istovrstnega enakonočja; zvezdno ali sidersko leto čas, ki ga porabi Sonce na svoji navidezni poti, da se spet vrne med iste zvezde; ekon. gospodarsko ali poslovno leto ki se začne z novim porastom gospodarske in poslovne aktivnosti in se konča v mrtvi sezoni; fin. proračunsko leto koledarsko leto, za katero je narejen proračun; računsko leto proračunsko leto, ki se more podaljšati za nekaj mesecev, da se upoštevajo še dohodki in izdatki teh mesecev; fiz. svetlobno leto pot svetlobe v enem letu; ta zvezda je oddaljena od zemlje štiri svetlobna leta; rel. sveto leto navadno vsako petindvajseto leto, namenjeno verski prenovi, poglobitvi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
léto2 -a s (ẹ́) star. poletje: pomlad je minila in nastopilo je leto;
vroče leto / obleka za leto / čez leto je živel ob morju; zastar. po letu so se hodili kopat poleti; v letu in zimi enako oblečen zmeraj
● poljud. babje leto doba lepega vremena v začetku jeseni, strok. babje poletje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
ležálen -lna -o prid. (ȃ) namenjen za ležanje: ležalna ploskev žimnice / ležalni sedež sedež v vozilu, ki se da nagniti nazaj; ležalni stol stol iz ogrodja z vpetim platnom za sedenje ali ležanje; ležalni vagon vagon z oddelki, v katerih so ležišča, brez omaric za obleko in brez umivalnika; ležalna blazina blazina za ležanje, napolnjena z zrakom; razpeti ležalno mrežo med dve drevesi
♦ agr. ležalna posoda veliki sodi, cisterne za shranjevanje vina v kleteh; med. ležalna doba čas, ko mora bolnik ležati; ležalno zdravljenje zdravljenje, pri katerem je ležanje njegov bistveni del; obrt. ležalno pohištvo kosi pohištva, namenjeni za ležanje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
lôven -vna -o prid. (ó ō) - 1. nanašajoč se na lov: dobre lovne možnosti; lovno področje / pospeševati lovni turizem; lovna doba doba v letu, ko je lov dovoljen; lovno dovoljenje
- 2. ki se lovi: v davnini so bili gozdovi polni lovnih živali
// lov. ki se po predpisih sme loviti: lovna divjad; lovne in nelovne ptice
♦ gozd. lovno drevo drevo, posekano kot vaba za uničevanje lubadarjev; rib. sulec je tam loven vse leto
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
lúnin -a -o prid. (ū) nanašajoč se na luno: lunina površina / bleda lunina svetloba / lunin mrk; lunin srp oblika lune, ki se vidi ožja kot prvi ali zadnji krajec
♦ astr. Lunin krater lijakasta vdolbina na Lunini površini z nekoliko dvignjenim robom; Lunin krog ali Lunin ciklus doba devetnajstih let, po kateri se ponovijo Lunine mene na iste dni istega meseca; Lunin mesec čas, ki ga porabi Luna, da enkrat obkroži Zemljo; Lunina mena ali Lunina faza razmerje med osvetljenim delom in celotno navidezno ploskvijo Lune; Lunino leto leto, ki ima 354 dni; meteor. lunin dvor ali lunin halo svetli kolobar okrog lune, ki nastane zaradi lomljenja žarkov v kristalih ledu v ozračju
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
mandáten -tna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na mandat: mandatna doba voljenih funkcionarjev / bivše kolonije izročiti v mandatno upravo
♦ jur. mandatni postopek civilni postopek, v katerem se izda odločba, ne da bi se preiskovala utemeljenost zahteve in zaslišal nasprotnik; mandatna kazen denarna kazen, ki se izreče in plača na kraju samem; mandatna pogodba pogodba o opravljanju poslov za drugega, naročilo; zgod. mandatno ozemlje med obema vojnama ozemlje, ki ga upravlja kaka država po pooblastilu mednarodne organizacijemandátno prisl.: mandatno kaznovati koga
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
matriarhát -a m (ȃ) soc. ureditev, v kateri so družinski poglavarji matere: doba matriarhata;
prehod matriarhata v patriarhat
● iron. v tej družini je matriarhat odloča, ukazuje žena
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
mèdledén -a -o prid. (ȅ-ẹ̑) geol., v zvezi medledena doba vsaka od toplejših dob med dvema poledenitvama: tajanje ledu v medledeni dobi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
ména -e ž (ẹ́) - 1. knjiž. menjava, menjavanje: mena dobrin / narediti dobro meno / mena razmerja, vremena / stalne zgodovinske mene
♦ med. mena glasu sprememba glasu iz deškega v moškega v dobi pubertete; mutacija - 2. astr., navadno v zvezi Lunina mena razmerje med osvetljenim delom in celotno navidezno ploskvijo Lune: opazovati Lunine mene / izračunati Lunine mene
- 3. knjiž., redko doba, razvojna stopnja: proizvodnja je v meni naraščanja
- 4. med. doba med zrelostjo in starostjo, zlasti pri ženskah; klimakterij: biti v meni / doba, leta mene
● knjiž. ob meni stoletja na koncu enega ali na začetku drugega stoletja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
métričen -čna -o prid. (ẹ́) nanašajoč se na metrum: naglasni metrični princip, sistem;
metrični vzorec;
metrična doba / sonet in druge stalne metrične oblike
♦ tekst. metrična številka številka, ki izraža število metrov enega grama vlakna ali preje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
métternichovski -a -o [meternih-] prid. (ẹ̑) nav. ekspr. nanašajoč se na avstrijskega državnika Metternicha: doba metternichovskega absolutizma / metternichovska Ljubljana
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
mezolítik -a m (í) arheol. predzgodovinska doba med paleolitikom in neolitikom, srednja kamena doba
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
milijonlétje -a s (ẹ̑) knjiž. doba, ki traja milijon let: življenje je nastalo pred več milijonletji;
sto milijonletij
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
miocén -a m (ẹ̑) geol. starejša doba mlajšega terciarja: okamnine iz miocena
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
miroválen -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na mirovanje: mirovalno stanje / mirovalna doba (groba) doba, v kateri se truplo ne sme prekopati
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
mirovánje -a s (ȃ) glagolnik od mirovati: gibanje in mirovanje / topovi so četo prisilili k mirovanju / zimsko mirovanje rastlin, živali; zima je doba mirovanja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
mladéništvo -a s (ẹ̄) knjiž. mladostna, fantovska doba: razvoj od detinstva do mladeništva
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
mladóst -i ž (ọ̑) - 1. doba v človeškem življenju od otroštva do zrelih let: mladost hitro mine; burna, vesela mladost; prva, zgodnja, ekspr. rosna, star. zorna mladost / večna mladost
// ta doba pri posameznem človeku: mladost je preživela na deželi; obujati spomine iz mladosti, na mladost / uživati mladost; imel je lepo mladost / v mladosti je veliko potoval; vznes. umrla je v cvetu mladosti zelo mlada - 2. kar je značilno za to dobo: polni so življenja in mladosti / ekspr. iz oči ji sije mladost / zaradi mladosti ga še ne sprejmejo na delo / pooseb. smeh prešerne, razigrane mladosti
● knjiž., ekspr. te ideje so usmerjale mojo mladost mene v mladosti; ekspr. bila je cvet mladosti zelo lepa, mlada; dan mladosti praznik mladine Jugoslavije in rojstni dan maršala Tita, 25. maj; štafeta mladosti štafeta, pri kateri izbran mladinski delegat v imenu jugoslovanske mladine in narodov Jugoslavije izroči štafetno palico predsedniku Titu ob dnevu mladosti; množična mladinska športna prireditev ob rojstnem dnevu maršala Tita; preg. mladost je norost, čez jarek skače, kjer je most
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
mladósten -tna -o prid. (ọ̑) - 1. nanašajoč se na mladost: mladostni ideali; mladostne zablode; lepa mladostna doživetja / to je moj mladostni prijatelj; objaviti svoje mladostne pesmi / obujati mladostne spomine
♦ ped. mladostna doba doba človekovega razvoja med puberteto in zrelostjo - 2. po videzu še mlad: čeprav je starejša, je še mladostna in živahna / mladosten obraz
// nav. ekspr. značilen za mladega človeka: hoditi z mladostnimi koraki; mladostna vnema, zagnanost
mladóstno prisl.: mladostno hoditi; mladostno razigran, sproščen
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
mladóstniški -a -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na mladostnike: mladostniško hotenje, ravnanje / mladostniška doba
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
mladóstništvo -a s (ọ̑) knjiž. mladostna doba, adolescenca: otroštvo in mladostništvo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
mlájši -a -e prid. (ȃ) - 1. primernik od mlad: za njim je odšel mlajši brat; poročen je z deset let mlajšo ženo; izbral si je najmlajše dekle; mlajši si od mene; videti je mlajša, kot je v resnici / kot zapostavljeni pristavek k imenu ene izmed dveh oseb z istim imenom v sorodstvenem odnosu pokličite Janeza Dolenca mlajšega [ml.]
- 2. ki ima razmeroma malo let: mlajši ljudje; okradel ga je mlajši moški; mlajši pesniki in pisatelji; v zboru so večinoma mlajše ženske / v mlajših letih je bil dober lovec
- 3. ki je po času nastanka bližje sedanjosti: mlajši tehnološki postopek; ta način oblačenja je mlajši / publ. izkopali so okostje mlajšega datuma; najmlajše obdobje zemeljske zgodovine
♦ arheol. mlajša kamena doba doba, ki je sledila starejši kameni dobi; sam.: mlajši ga ne poznajo več; sosedova najmlajša; prim. mlad
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
mléčnost -i ž (ẹ́) vet. zmožnost, sposobnost za dajanje mleka: mlečnost raste, upada;
večati mlečnost krav z dobro krmo / doba mlečnosti // količina mleka, pridobljenega z molžo: povprečna mlečnost teh krav je tri tisoč litrov mleka / dnevna, letna mlečnost
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
móra2 -e ž (ọ̄) lit. osnovna metrična doba v kvantitativnem sistemu
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
mostíščarski -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na mostiščarje: mostiščarska stavba;
mostiščarska naselbina / mostiščarska doba
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
nácifašístičen -čna -o prid. (ȃ-í) publ. nacionalsocialističen, nacističen: nacifašistična doba
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
načêlniški -a -o prid. (ȇ) nanašajoč se na načelnike ali načelništvo: načelniška služba / njegova načelniška doba ni trajala dolgo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
nadepóln -a -o [u̯n] prid. (ọ̑ ọ́) star. poln upanja, pričakovanja: črnogledi starci in nadepolni mladeniči;
nadepoln se je vračal domov / nadepolna doba, mladost / umrl je nadepoln umetnik nadarjen, veliko obetajoč
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
nazáj prisl. (á) - 1. izraža gibanje ali usmerjenost proti hrbtni, zadnji strani glede na osebek, ant. naprej: nagniti se, omahniti nazaj; pokazati z roko nazaj / nosi nazaj počesane lase frizuro, pri kateri so lasje usmerjeni od čela proti tilniku; ženska z nazaj zavezano ruto z vozlom na tilniku
// nazaj zaviti rogovi
♦ šport. premet nazaj
// izraža premikanje od določenega mesta v tej smeri: umaknite se za korak nazaj; vožnja nazaj / zna šteti naprej in nazaj
// v medmetni rabi izraža- a) poziv za oddaljevanje v tej smeri: vsi nazaj; dva koraka nazaj
- b) star. začudenje: presneto nazaj; šment nazaj, kdaj si tako zrasla
- 2. izraža gibanje ali smer proti izhodišču: nazaj grede so nekaj popili; nesti, prignati nazaj; ekspr.: kolesa zgodovine ni mogoče obrniti nazaj; vreči sovražne čete nazaj / elipt.: klicati koga nazaj; želeti si nazaj / dobiti ukradeno kolo nazaj / pot nazaj je zaprta; vožnja tja in nazaj; vlak za nazaj / pog.: vsak čas bo nazaj se bo vrnil; brzojaviti nazaj brzojavno odgovoriti; udaril ga je nazaj vrnil mu je udarec
// brati nazaj od desne proti levi; vrteti film nazaj
// pog. izraža položaj za drugim; zadaj: skupina je še daleč nazaj / ta plemena so še zelo nazaj v razvoju zaostala - 3. izraža usmerjenost v preteklost: spomin sega nazaj do prvih let; umirjen pogled nazaj; daleč nazaj najpomembnejši dogodek; pog.: sram me je pomisliti nazaj; nekaj let nazaj je še delal pred nekaj leti
- 4. pog., v zvezi iti nazaj nazadovati: v tistih krajih gre kmetijstvo nazaj / fant gre pri učenju nazaj / po teh zdravilih je šla bolezen nazaj
- 5. nar. spet, znova: zdaj bo nazaj vse dobro; kmalu je nazaj zaspal
● nižje pog. nazaj se držati pri delu biti len; ne delati, kolikor bi lahko in kolikor bi bilo potrebno; nižje pog. nazaj se držati pri jedi, pri pijači jesti, piti manj, kot si kdo želi; nižje pog. pri prepiru se drži nazaj se zadržuje; umrli hodi nazaj po ljudskem verovanju po smrti se pojavlja kot duh; pog. ko smo šli nazaj, smo ga spet srečali ko smo se vračali; pog. kupljenih stvari v tej trgovini ne jemljejo nazaj ne zamenjujejo, ne sprejemajo; ekspr. povedal mu je nekaj krepkih nazaj ostro odgovoril; pog. nikoli mu ni rekla besede nazaj mu ni odgovarjala, ugovarjala; žarg., šol. profesor sprašuje nazaj prejšnjo, staro snov; pog. kar nazaj ga je vrglo, ko je to slišal zelo je bil presenečen; pog. vzeti besedo nazaj preklicati obljubo, sklep, izjavo; ekspr. ta doba pomeni korak nazaj v razvoju zdravstva nazadovanje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
nèlôven -vna -o prid. (ȅ-ó ȅ-ō) nasproten, drugačen od lovnega: lovna in nelovna področja / nelovna doba / lovne in nelovne živali
♦ lov. nelovna divjad divjad, ki se po predpisih ne sme loviti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
neolítik -a m (í) arheol. prazgodovinska doba, v kateri se pojavijo poleg orodja iz kamna prvi lončarski izdelki, mlajša kamena doba: paleolitik in neolitik
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
neolítski -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na neolitik: neolitsko naselje, orodje / neolitska doba
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
nêsnost -i ž (é) zmožnost, sposobnost za nesenje (jajc): povečati nesnost kokoši;
doba nesnosti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
nèustáven -vna -o prid. (ȅ-á) jur. brezustaven: neustavna doba // protiustaven: neustavno dejanje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
new age1 -- -gea cit. [njú êjdž-] m (ȗ, ȇ) 1. duhovno gibanje ob koncu 20. stoletja, za katero je značilno zanimanje za alternativne duhovne in filozofske ideje; nova doba: Zahodni svet je preplavil new age, pozitivno mišljenje, prenovljena vera v boga 2. ambientalna, razpoloženjska glasba, ki uporablja zvoke iz narave, navadno kot pripomoček za meditacijo: New age je moj najljubši glasbeni žanr E ← agl. New Age, dobesedno 'nova doba'new age2 -- -- v prid. rabi
newagevski, novodobski: new age ideologija; new age kultura; Prav v Indiji je najbolj prisotno new age prepričanje, da je religija le sredstvo, ki pripelje do boga
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
nóč -í ž (ọ̑) - 1. čas teme od sončnega zahoda do vzhoda, ant. dan: kar mirno spi, saj je še noč; noč se bliža, mineva; noč se dela noči se; knjiž. noč lega, pada, se spušča (na zemljo) noči se; star. storila se je noč znočilo se je; kar tu bomo počakali noči da se znoči; prebedeti, prespati noč; ekspr. krik je pretrgal noč; pesn. črna noč; dolga, mesečna, temna, tiha, zvezdna noč; ekspr. gluha, trd(n)a noč; majska, zimska noč; noči so že hladne; ekspr. v varstvu noči so se umaknili / ekspr. groza, molk noči / kresna noč med 23. in 24. junijem; noč od nedelje na ponedeljek; noč med prvim in drugim majem; noč pred praznikom / imeti mirno, ekspr. sladko, strašno noč; kot noč pa dan sta zelo različna; neumen kot noč / neke noči je skrivaj odpotoval; celo noč se je premetaval na postelji; to noč bomo lahko zbežali nocoj; delal je do noči; prebudil se je sredi noči; čez noč je zapadel sneg; vrnil se je na noč ko se je znočilo, pod noč ko se je nočilo; za noč si je pripravila čaj za ponoči; nar. vzhodno po nočeh je prihajal do hiše ponoči, v nočeh; star. v noči ni mogel spati ponoči; vrni se še pred nočjo; z nočjo je zapihal veter ko se je znočilo; noč za nočjo prihaja k njej; star. bilo je še pozno v noč ponoči; pogovarjali so se dolgo, pozno v noč; zgodilo se je v noči od petka na soboto / knjiž., ekspr.: iz noči se je pokazala samotna kmetija; vlak drvi skozi noč; pazljivo je poslušal v noč / kot pozdrav lahko noč! / poljub za lahko noč
- 2. ekspr. stanje, ko se preprečuje svoboda, napredek, kritično mišljenje: s temi dejanji je Evropa vse bolj tonila v noč; naša tisočletna noč je minila / noč fašizma, nasilja
// knjiž. duševno stanje nerazsodnosti, obupa: nad dušo se zgrinja noč / spomin na sina je edini žarek v noči njene blaznosti / v njegovih očeh je noč
● noč ga je dohitela, ekspr. ujela sredi poti znočilo se je, preden je prišel do določenega kraja, cilja; pesn. noč je razpela svoja krila znočilo se je; pog., ekspr. noč ga je vzela ponoči je skrivaj odšel; evfem. kdor se je upiral, ga je vzela noč so ga ponoči skrivaj odpeljali, zaprli, ubili; ekspr. noč in dan dela kar naprej, neprenehoma; ekspr. ob osmih zjutraj, kar je zame sredi noči, me je zbudil telefon ko najbolj trdno, globoko spim; pog. imeti koga čez noč prenočiti; ekspr. čez noč je zaslovel naenkrat, nepričakovano; pog. otrok je zamenjal dan za noč spi podnevi, ponoči je buden; knjiž. to so bile njene bele noči brez spanja; božična ali sveta noč v krščanstvu pred božičem; ekspr. kraj, kjer ti lisica lahko noč vošči samoten, odmaknjen kraj, zlasti blizu gozda; publ. najdaljša noč med 31. decembrom in 1. januarjem; poročna noč prva noč po poroki; velika noč v krščanstvu praznik Kristusovega vstajenja; knjiž. omamljala ga je noč njenih oči temna barva; evfem. hčere, prijateljice noči vlačuge, prostitutke; noč ima svojo moč ponoči človek ravna, se vede manj razumno, razsodno, zlasti glede ljubezni, spolnosti; preg. nikdar ni noč tako dolga, da bi za njo ne prišel dan vsak neprijeten, težek položaj mine, se izboljša
♦ bot. kraljica noči kaktus z velikimi belimi cveti, ki vzcvetejo in odcvetejo v eni noči, Selenicereus grandiflorus; geogr. bele noči kratke, svetle noči v visokih zemljepisnih širinah; polarna noč doba, ko sonce na polarnem področju ne vzide; tur. beneška noč nočna prireditev na vodi, navadno z ognjemetom; zgod. šentjernejska noč noč pred 24. avgustom leta 1572, ko je bilo v Franciji pobitih več tisoč hugenotov; pravica prve noči v fevdalizmu domnevna pravica zemljiškega gospoda, da preživi z nevesto svojega podložnika njeno poročno noč; prim. podnoč
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
noséčnosten -tna -o prid. (ẹ́) nanašajoč se na nosečnost: nosečnostna doba / nosečnostne težave
♦ med. nosečnostne pege rjavkaste pege na čelu, licih noseče ženske; nosečnostne proge modrikaste in bele proge na trebuhu, dojkah in stegnih noseče ženske
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
nôšnja in nóšnja -e ž (ó; ọ́) - 1. glagolnik od nositi: nošnja ranjencev / za nošnjo so najeli nekaj domačinov / nošnja klobuka, očal; tkanina je praktična za pranje in za nošnjo
- 2. star., navadno s prilastkom oblačila, oprava, značilna za prebivalce kakega področja, dobe, pripadnike kakega sloja; noša: nekdanja kmečka, študentovska nošnja; nošnje Indijcev, Kitajcev / za pusta je imel norčevsko nošnjo
- 3. knjiž. nosečnost, brejost: doba nošnje
● nar. vzhodno njegova žena je v nošnji je noseča
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
nôviSSKJ -a -o prid. (ó) nôva dôba -e -e ž (ó, ó)
duhovno gibanje ob koncu 20. stoletja, za katero je značilno zanimanje za alternativne duhovne in filozofske ideje; new age1 (1): V kotlu, imenovanem nova doba, se prepletajo najrazličnejše ideje in verovanja, med katerimi lahko vsak najde kaj zase
nôvi liberalízem -ega -zma m (ó, ī)
teorija in gospodarskopolitična smer, ki spodbuja prosto trgovino in nasprotuje posegom države v gospodarstvo; neoliberalizem: politika novega liberalizma; privrženec novega liberalizma; Atribut demokracije, novega liberalizma in človekovih pravic je zmanjšano in omejeno ideološko ciljanje, načrtovanje, planiranje
nôvi vál -ega -a m (ó, ȃ)
rokovska glasba iz 70. in prve polovice 80. let 20. stoletja, ki izhaja iz panka, s prvinami pop glasbe: V okviru novega vala je nastalo kar lepo število uspešnih skupin
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
noviciát -a m (ȃ) rel. preizkusna doba pred sprejemom v red: končati noviciat // prostor, stavba za redovniške pripravnike: samostan z noviciatom
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
novodôbnikSSKJ -a m, člov. (ȏ) pripadnik nove dobe, new agea; newager: Ker se prav v vsakem človeku skriva božansko, je treba boga iskati tudi v sebi, menijo novodobniki E iz nôva dôba
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
novodôbski -a -o prid. (ȏ) ki se nanaša na novodobnike ali novo dobo; new age2, newagevski: novodobski tok; novodobska skupina; novodobsko gibanje; Nekje od konca osemdesetih dalje so se novodobske ideje razpršile, osvobodile so se navezanosti na določene družbene skupine E iz nôva dôba
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
obdóbje -a s (ọ̑) navadno s prilastkom - 1. omejeno trajanje
- a) v katerem se kaj dogaja, zgodi: posamezna obdobja njegovega bivanja v tujini; daljša padavinska obdobja v jeseni / obdobje priprav na tekmovanje
- b) v življenju, bivanju: značilnosti otroka v različnih starostnih obdobjih; obdobje doraščanja / njegova izvolitev pomeni novo obdobje za stranko; zgodnje obdobje v pisateljevem ustvarjanju
- 2. omejeno trajanje z razmerami, okoliščinami, stvarnostjo vred: povojno obdobje; obdobje industrializacije / različna obdobja v zemeljski zgodovini / z oslabljenim pomenom v obdobju narodnoosvobodilnega boja med narodnoosvobodilnim bojem
- 3. omejeno trajanje kot del neomejenega trajanja; čas: umrljivost za tuberkulozo se je v kratkem obdobju zmanjšala; v omenjenem obdobju se je proizvodnja podvojila; v obdobju od januarja do maja / z oslabljenim pomenom v obdobju enega leta v enem letu
// najmanjše časovno obdobje
♦ ekon. manufakturno obdobje kapitalizma; geol. kozmično obdobje razvojna doba zemlje pred nastankom prve trdne skorje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
obhóden -dna -o prid. (ọ̄) nanašajoč se na obhod: obhodna pot je dobro urejena
♦ anat. obhodni živec možganski živec, ki oživčuje več notranjih organov; astr. obhodna doba čas, ki ga porabi eno nebesno telo, da obkroži drugo; voj. obhodna patrulja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
odbórniški -a -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na odbornike: kandidati za odborniška mesta / odborniška doba, funkcija / opravljati odborniške dolžnosti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
odzrcáliti -im dov. (á ȃ) knjiž. pokazati, izraziti: njen obraz je odzrcalil vsako čustvo;
v drami se je odzrcalila avtorjeva dobaodzrcáliti se pojaviti se kot odsev: luči so se odzrcalile v jezeru
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
odzvenéti -ím dov. (ẹ́ í) prenehati zveneti: strune odzvenijo / ekspr. pesem je odzvenela prenehali so peti
● knjiž. ta doba je z vsemi dogodki glasno odzvenela v umetnosti se je zelo obravnavala v umetniških delih; knjiž. komedija bo v takem vzdušju lepo odzvenela imela bo velik odmev
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
oligocén -a m (ẹ̑) geol. mlajša doba starejšega terciarja: v oligocenu so se oblikovale Alpe
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
oligocénski -a -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na oligocen: oligocenske okamnine / oligocenska doba
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
opazoválen -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na opazovanje: opazovalna doba;
opazovalna lina / opazovalna naprava; opazovalno letalo / opazovalni oddelek; opremiti opazovalno postajo; opazovalna točka / opazovalna služba / opazovalni dar
♦ navt. (opazovalni) koš majhna zavarovana ploščad na jamboru
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
otróški -a -o prid. (ọ́) nanašajoč se na otroke: otroški organizem;
otroška domišljija;
otroška lahkomiselnost, nagajivost, trma;
otroško veselje / otroški govor, jezik / otroška doba; tu je preživel svoja otroška leta / otroške bolezni bolezni, ki se pojavijo zlasti v otroški dobi // pel je otroški zbor; razstava otroških risb / otroški čevlji; otroški voziček; otroške igrače, slikanice; otroška obleka, postelja, soba; otroško igrišče / otroški film / otroški dispanzer; otroški vrtec ustanova za varstvo in vzgojo predšolskih otrok; otroški zdravnik; otroške jasli zlasti prva leta po 1945 ustanova za varstvo in vzgojo najmlajših otrok; otroška klinika; otroško varstvo / otroški dodatek dodatek, izplačan upravičenim zavarovancem za otroke // nav. ekspr. tak kot pri otroku: mati je imela čisto otroški obraz; ima še otroško pisavo neizpisano, okorno
● ekspr. otroška bolezen samoupravljanja začetne pomanjkljivosti, napake; nar. žena je v otroški postelji je pred kratkim rodila; ekspr. čudil se je takim besedam iz otroških ust besedam, ki jih je izrekel otrok
♦ gastr. otroški piškoti piškoti iz biskvitnega testa v obliki osmice; med. otroška paraliza virusna bolezen, navadno z ohromitvamiotróško prisl.: otroško se veseliti; bil je otroško zaupljiv; sam.: nekaj otroškega je bilo na njenem obrazu
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
otróškost -i ž (ọ́) lastnost, značilnost otroškega: njegov obraz izraža otroškost / vedrost in otroškost // redko otroška doba, otroštvo: že iz otroškosti sta bila velika prijatelja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
otróštvo -a s (ọ̄) - 1. doba v človeškem življenju od prvih let do mladostne dobe: poznata se že iz otroštva; veselo otroštvo; doživetja otroštva
♦ ped. zgodnje otroštvo doba otrokovega razvoja od konca prvega leta starosti do vstopa v šolo
// ta doba pri posameznem človeku: otroštvo je preživljal na deželi / v otroštvu je imel mnogo lepih trenutkov - 2. kar je značilno za to dobo: bili so polni otroštva / ekspr. to spoznanje mu je ubilo otroštvo v duši
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
paleocén -a m (ẹ̑) geol. najstarejša doba starejšega terciarja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
paleolítik -a m (í) arheol. predzgodovinska doba, v kateri se uporablja kamenje za izdelavo orodja, starejša kamena doba: ostanki paleolitika;
paleolitik in neolitik
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
paleozójski -a -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na paleozoik: paleozojske plasti / paleozojska doba
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
perióda -e ž (ọ̑) - 1. doba, obdobje, po katerem se kak pojav navadno redno ponavlja: raziskovati periode v zgodovini naroda; prehod iz ene razvojne periode v drugo; periode vojn / nastop deževne periode; proučevati geološke periode
// knjiž., navadno s prilastkom doba, obdobje sploh: to je najsrečnejša perioda v njegovem življenju / pesmi iz umetnikove ljubezenske periode - 2. lingv. skupina zapleteno sestavljenih stavkov z dvema pomenskima deloma, veliki stavek: kopičiti periode; ne more slediti dolgim periodam
♦ elektr. perioda presledek, v katerem se zvrstijo iste karakteristike ponavljajočega se pojava; fiz. časovna perioda čas, ki ga porabi nihajoče telo za pot od ene skrajne lege do druge in nazaj; kem. perioda elementi, razvrščeni po atomskih številih v posamezni vodoravni vrsti periodnega sistema; mat. perioda številke decimalnega števila, ki se ponavljajo; število, ki določa ponavljanje pri periodični funkciji; med. perioda mesečno perilo; muz. perioda tematsko sorodna in harmonsko med seboj odvisna (glasbena) stavka
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
pétdesetléten -tna -o prid. (ẹ̑-ẹ̑) - 1. star petdeset let: čeprav je že petdesetleten, mu lasje še niso osiveli; petdesetletna ženska
- 2. ki traja petdeset let: petdesetletna doba
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
petlétka -e ž (ẹ̑) petletna doba, namenjena za dovršitev kakih načrtov: druga petletka naj pospeši razvoj industrije;
konec tretjega leta petletke
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
pionírski -a -o prid. (í) nanašajoč se na pionirje:- a) pionirski krožek; pionirska organizacija / pionirska knjižnica / pionirski pozdrav; pionirska ruta rdeča ruta kot znak članstva v Zvezi pionirjev; pionirska soba soba, prostor za dejavnost pionirjev
// pionirski odred osnovna organizacijska enota Zveze pionirjev - b) pionirska alpinistična odprava / pionirska doba filma; opraviti pionirsko delo v znanosti / pionirska enota je gradila cesto
♦ agr. pionirska rastlina rastlina, ki ustvarja razmere, ustrezne za uspevanje gospodarsko pomembnejših vrst
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
plázemskiSSKJ -a -o prid. (ȃ) ki se nanaša na plazmo; plazma2 plazemski televizor; plazemski zaslon; Plazemska tehnologija je napredovala in dandanes je življenjska doba plazemskih zaslonov od 40 do 60 tisoč ur E ↑plázma1
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
pleistocén -a m (ẹ̑) geol. starejša doba kvartarja, ledena doba: pojav ledu v pleistocenu
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
pliocén -a m (ẹ̑) geol. mlajša doba mlajšega terciarja: okamnine iz pliocena
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
plóden1 -dna -o prid., plódnejši (ọ́ ọ̄) - 1. sposoben (o)ploditve: žrebec je ploden; plodna samica; nekatere opice so plodne vse leto
♦ med. plodna doba ženske
// sposoben imeti veliko potomcev: zajec je plodna žival / ekspr. nisem vedel, da si tako ploden / ekspr. ploden zakon - 2. ki ima pogoje za (dobro) uspevanje rastlin; rodoviten: plodna zemlja; pren., ekspr. plodna tla za razcvet praznoverja
● knjiž., ekspr. njegov nasvet je padel na plodna tla je bil upoštevan, uspešen - 3. nav. ekspr. ki veliko dela, ustvarja, zlasti na umetniškem področju: ploden pisatelj, slikar; ploden znanstvenik
- 4. nav. ekspr. ki da (pričakovan) uspeh, rezultat: plodna razprava; srečanje državnikov je bilo zelo plodno
// ki prinaša uspeh, korist v kaki dejavnosti: ploden izum / plodna misel
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
pobráti -bêrem dov., stil. poberó; pobrál (á é) - 1. s prijemom, prijemi narediti, da kaj ni, ne leži več na tleh: sklonil se je in pobral kruh / pobrati kamenje na njivi; zjutraj so krompir izkopali, popoldne pa pobrali; pobrati sadje v sadovnjaku / pobrati ranjene in mrtve na bojišču / pobrati listke na kupček spraviti
// postopno narediti- a) zlasti s prijemi, da kaj preneha biti na določenem mestu: pobrati opeko s strehe; pobrati perilo (z vrvi); pobrati posodo z mize; pobrati repo iz jame; pobrati zavese sneti
// s čopičem pobrati odvečno barvo odstraniti; pobrati koščice iz marelic izločiti; ekspr. hudournik je pobral prst odnesel; pobrati smetano z žlico posneti; s srpom pobrati travo med kamenjem požeti; pobrati zelenjavo z gred pospraviti - b) da kje česa ni več na razpolago: drva je že nekdo pobral; blago so kupci hitro pobrali pokupili; vstati morate zgodaj, drugače bodo gobe že pobrali potrgali
- 2. s prijemom, prijemi narediti, da pride kaj k osebku zlasti s tal: pobral je kamen in ga zalučal; pobrala je letak in ga skrila / otrok v tej starosti že pobere igračo vzame v roko; redko pobral je palico in klobuk in šel vzel je; naučiti psa pobrati predmet vzeti ga v gobec; žarg., avt. avto je pobral žebelj zapičil se mu je v gumo
// narediti, da pride kaj, navadno od kod, k osebku v posest, zlasti kar se ne da: okupator je v zasedenih deželah pobral dosti dragocenosti; vlomil je v avto in pobral vse osebne predmete / njihove dohodke je pobral oče
// z dajalnikom zlasti postopno narediti, da kdo česa nima več proti svoji volji: otroci so mu pobrali igrače; sovražniku so pobrali dosti topov / tistim, ki so prepisovali, je pobral zvezke vzel
// pobrali so jim živino in pridelke / ekspr.: bolezen mu je pobrala lica zaradi bolezni je shujšal; neuspeh mu je pobral vso voljo do dela; agrarna reforma mu je pobrala dosti zemlje zaradi nje je izgubil - 3. narediti, da kaj pride od več oseb, z več mest z namenom, da se zbere: pobrati glasovnice; pobrati jajčka; vsako jutro pobere mleko in ga odpelje v mlekarno; pobrati smeti dvakrat tedensko; učitelj ga je določil, da pobere zvezke
// narediti, da se določen prispevek prejme, zlasti od več oseb: pobrati članarino, vstopnino - 4. narediti, da kaj pride od kod v kaj, kam, zlasti s prijemi: pobrala je fižol v pehar in mizo pobrisala; pobrati jabolka v košaro / vsega sena ne moremo pobrati naenkrat naložiti
// ekspr.: ladja je pobrala brodolomce na svoj krov sprejela; avtobus je pobral vse potnike vsi so šli lahko v avtobus - 5. ekspr. vzeti, dobiti kje, od kod: v kateri knjigi si pobral te čudne ideje / to besedo je pobral pri svojih vrstnikih naučil se jo je od njih; ne vemo, kje je pobral to žensko od kod jo je pripeljal, kje se je seznanil z njo; v gostilni so ljudje premlevali, kar so pobrali tu in tam izvedeli, slišali
- 6. nav. 3. os., ekspr. povzročiti, da kdo umre: zahrbtna bolezen, jetika ga je pobrala / otroška doba pobere več fantov kot deklic v otroški dobi umre; jesen pobere večino os, čmrljev in metuljev v jeseni jih večina pogine; brezoseb. nahitro jo je pobralo
// uničiti: ajdo je pobrala slana; toča je pobrala tretjino pridelka / sonce je pobralo sneg stopilo
// kot kletvica strela, vrag naj pobere vse skupaj - 7. pog. porabiti, zasesti: postelje poberejo preveč prostora / tovarne poberejo dosti toka / prevoz pobere veliko denarja veliko stane
- 8. žarg. dobiti, doseči: ženska ekipa je pobrala vse medalje; s svojim konjem je pobrala številne nagrade / z oslabljenim pomenom: njegov film je pobral največ priznanj; pobrati zmago zmagati
- 9. pog., ekspr., v zvezi z jo oditi, zbežati: okupatorji so začeli sumiti, moral jo je pobrati iz mesta; ob pretepu je najbolje, če jo pobereš; pobral jo je kot strela na cesto / pobrati jo na Triglav
- 10. pog. s silo odpeljati, prijeti: pobrali so jih, ker so jih ob nesrečnem dogodku dobili na cesti / pobrali so ga kar iz hleva
- 11. ekspr. vzeti za moža, za ženo: sinovi so pobrali mestne gospodične; le zakaj bi morala pobrati prav njega
● žarg., avt. avto pobere vsako jamo se nobeni ne ogne; nizko če bo še dolgo tako pil, ga bo kmalu hudič pobral bo umrl; publ. gora je spet pobrala dvoje žrtev spet sta se dva ponesrečila v gorah; pog., ekspr. noč ga je pobrala ponoči je skrivaj odšel; ekspr. vse bo pobral vrag, če ne bodo bolj pazili vse bo propadlo; pog. umakni se, drugače boš še katero pobral boš tepen; ekspr. pobrati pete oditi; pobegniti; ekspr. pobrati rokavico odgovoriti na izzivanje; ekspr. poberi šila in kopita in pojdi vzemi vse svoje stvari in odidi; ekspr. besede, ki jih je pobral iz tvojih ust slišal pri tebi; ekspr. čudna poroka, kar s ceste jo je pobral ni dosti vedel o njej, o njeni družini in življenju; pog. pobrali so ga k vojakom vzeli; pog. hitro je pobral melodijo si jo zapomnil; žarg. avto je lepo pobral ovinek izpeljal; pobrati stopnice priti po njih; pog. bolezen ga je zelo pobrala zelo je shujšal
♦ med. pobrati šive po operaciji; obrt. pobrati petljo narediti, da je spet popletena
pobráti se - 1. vstati, vzdigniti se: pobral se je in očistil prah s sebe; skušal se je pobrati s tal; padel je s konja, vendar se je takoj pobral
- 2. slabš. oditi, umakniti se: čakal je, kdaj se bodo pobrali iz kuhinje / pobrati se od doma; naj se pobere tja, odkoder je prišel / kot ukaz: poberite se (mi izpred oči); pri priči se mi poberi
- 3. pog. opomoči si: po vsem tem se ne bo nikoli več pobral / zabredel je in se ni več pobral
pobrán -a -o: pobrani davki; krompir je pobran, ajda požeta; pobrano kamenje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
podáljšati -am dov. (ȃ) - 1. narediti kaj (bolj) dolgo: podaljšati krilo, obleko; podaljšati vrv; sence so se podaljšale / podaljšati potovanje; dan se je podaljšal; življenjska doba se je podaljšala
● ekspr. ko je to slišal, se mu je podaljšal obraz ostre, podolgovate poteze na obrazu so pokazale njegovo razočaranje, neprijetno presenečenje
♦ lingv. osnova, samoglasnik se podaljša
// narediti, povzročiti, da je kaj videti daljše: pokončne črte na obleki postavo podaljšajo
// narediti, da se kaj nadaljuje od določenega kraja, točke: podaljšati cesto do vrha; podaljšati kanalizacijo v sosednjo ulico - 2. narediti, da se prvotno določeni datum, do katerega kaj traja, premakne na pozneje: podaljšati rok plačila; podaljšati veljavnost potnega lista, pog. potni list
podáljšan -a -o: podaljšani rokavi; podaljšana življenjska doba
● publ. bil je podaljšana roka te organizacije pomagal je pri uresničevanju njenih namenov, nalog
♦ anat. podaljšana hrbtenjača možgani na prehodu v hrbtenjačo; grad. podaljšana malta malta iz peska, vode, apna in cementa; šol. podaljšano bivanje bivanje učencev v šoli določen čas pred poukom ali po njem
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
pokojnínski -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na pokojnino: urediti pokojninsko vprašanje / pokojninski sklad; pokojninski upravičenec; pokojninska osnova povprečje osebnega dohodka v določenem obdobju pred upokojitvijo, od katerega se odmeri pokojnina; pokojninsko zavarovanje socialno zavarovanje, s katerim si zavarovanec zagotovi pravico do pokojnine
♦ jur. pokojninska doba delovna doba, potrebna za dosego pokojnine
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
poláren -rna -o prid. (ȃ) - 1. nanašajoč se na področje, ki leži severno od severnega in južno od južnega tečajnika: polarne pokrajine / polarni morski tokovi; polarne živali / polarna odprava / polarno področje
● knjiž. polarni krog tečajnik, polarnik - 2. nanašajoč se na pol 3: polarni odnosi med stvarmi / obe metodi sta polarna celota; polarna nasprotja
♦ geogr. polarni pas hladni pas; polarni sij svetlikanje razredčenega zraka v višjih plasteh ozračja v polarnem področju zaradi električno nabitih delcev s sonca; polarna noč doba, ko sonce na polarnem področju ne vzide; geom. polarni koordinatni sistem koordinatni sistem, v katerem je lega točke določena z razdaljo od koordinatnega izhodišča in naklonskimi koti; zool. polarna lisica v tundri živeča lisica, ki ima poleti pepelnat, pozimi bel kožuh, Alopex lagopus; polarna raca
polárno prisl.: polarno mrzla noč; ta dva pisatelja sta si polarno nasprotna
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
poledenítven -a -o (ȋ) pridevnik od poledenitev: poledenitvena doba
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
polétje -a s (ẹ̑) - 1. del leta med pomladjo in jesenjo: poletje je minilo, nastopila je jesen; do poletja so končali delo; vrniti se sredi poletja; suho, vroče poletje; ekspr. to je pravo tropsko poletje / ekspr.: vedno bolj vroče je, gremo že v poletje; pomlad se je nagnila v poletje / čez poletje je hodil delat k sosedu; star. potok v poletju skoraj presahne poleti; umrl je lansko poletje
♦ astr. astronomsko poletje doba od poletnega sončnega obrata do jesenskega enakonočja; etn. Martinovo poletje doba lepega vremena okoli 11. novembra; meteor. babje poletje doba lepega vremena v začetku jeseni; indijansko poletje na ameriškem severu babje poletje
// za ta del leta značilno stanje narave: v dolini je bilo še poletje, v hribih pa že jesen; pozno poletje ga je navdalo z otožnostjo / zunaj je poletje poletno vreme; pren., knjiž. v njihovih srcih je poletje - 2. ekspr., s prilastkom doba največje življenjske moči: njegovo poletje že mineva
● ekspr. biti v poletju moči njegova moč se je razvila do največje mere; knjiž. fant s sedemnajstimi poletji star sedemnajst let
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
pollétje -a [u̯l] s (ẹ̑) doba, ki traja pol leta: plačati naročnino za prvo polletje // šol. polovica šolskega leta: redovalna konferenca ob koncu prvega polletja; ob polletju so dobili spričevala po prvem polletju
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
polnílen -lna -o [ou̯] prid. (ȋ) nanašajoč se na polnjenje: polnilna doba / polnilni material za blazine / polnilni prostor / polnilni stroj za konzerve, mleko; polnilna cev
● knjiž., redko polnilno pero nalivno pero
♦ elektr. polnilni tok enosmerni tok, ki polni akumulator, kondenzator; grad. polnilni zid zid, s katerim se zapolni odprtina, presledek med nosilnimi, navadno zunanjimi elementi; metal. polnilni pesek pesek za polnjenje prostora med modelom in livarskim okvirom; teh. polnilni lijak del priprave, naprave, skozi katerega se stresa, daje material vanjo; polnilna linija; tekst. polnilni votek votek, ki se doda k temeljnemu votku, da postane tkanina bolj polna; tisk. polnilno gradivo gradivo, s katerim se zapolni prazen prostor med tiskarskimi znaki
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
pólstolétje -a [u̯s] s (ọ̑-ẹ̑) doba, ki traja pol stoletja: v zadnjem polstoletju se je marsikaj spremenilo / star. časopis je začel izhajati leta 1928, to je pred polstoletjem pred pol stoletja // zgodovina drugega polstoletja našega štetja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
pomlád -i ž, tož. ed. v prislovni predložni zvezi tudi pómlad (ȃ) - 1. del leta med zimo in poletjem: pomlad se bliža, mineva; ustaviti dela na gradbišču do pomladi / na pomlad se je vrnil ob koncu zime ali v začetku pomladi; sneg je obležal globoko v pomlad; zgodilo se je lansko pomlad, knjiž. lanske pomladi
♦ astr. astronomska pomlad doba od pomladanskega enakonočja do poletnega sončnega obrata
// za ta del leta značilno stanje narave: po hribih še leži sneg, v dolini pa je že pomlad; cvetoča, zelena pomlad / pesn. pomlad se budi, cveti / zunaj je pomlad pomladansko vreme; pren., knjiž. v njegovem srcu je pomlad; z otrokom je prišla v hišo pomlad - 2. publ., s prilastkom doba razvoja, uspehov: to je prava kulturna pomlad; to je nova pomlad države
● knjiž., ekspr. dekle še nima osemnajst pomladi še ni staro osemnajst let; publ. pomlad narodov leto 1848 v stari Avstriji, ko so nenemški narodi zahtevali svoje narodne pravice; ekspr. pomlad življenja mu je hitro minila mladost; pesn. ti si pomlad mojega življenja sreča, veselje; preg. ena lastovka ne naredi pomladi iz enega primera se ne morejo delati splošni sklepi; prim. spomladi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
pomlajeválen -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na pomlajevanje: pomlajevalna kopel, operacija
♦ gozd. pomlajevalna doba doba, v kateri v gozdu zraste in se utrdi mlado drevje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
pomutacíjski -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na čas po mutaciji: pomutacijska doba
♦ muz. pomutacijski zbor zbor iz glasov otrok, ki so že mutirali
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
pònapóleonski tudi pònapoleónski -a -o prid. (ȍ-ọ̑; ȍ-ọ̑) nanašajoč se na čas po Napoleonu: ponapoleonska družba / ponapoleonska doba
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
pontifikát -a m (ȃ) rel. doba službe kakega papeža: v začetku svojega pontifikata je papež izdal nov dekret
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
pòporóden -dna -o prid. (ȍ-ọ̑) nanašajoč se na čas po porodu: poporodna krvavitev;
poporodna telovadba;
poporodne težave / poporodni dopust / poporodni čas
♦ med. poporodna čišča izcejanje iz maternice prve tedne po porodu; poporodna doba čas šestih do osmih tednov po porodu; poporodna mrzlica bolezen, ki nastopi po porodu zaradi infekcije; med., vet. poporodni prisad; vet. poporodna mrzlica bolezen, ki nastopi po porodu zaradi hitrega zmanjšanja količine kalcija v krvi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
pòpotrésen -sna -o prid. (ȍ-ẹ̑) nanašajoč se na čas- a) po določenem potresu: popotresne delovne akcije
- b) po potresu leta 1895 v Ljubljani: popotresna arhitektura / predpotresna in popotresna Ljubljana / popotresna doba
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
pòpubertéta -e ž (ȍ-ẹ̑) ped. doba človekovega razvoja med puberteto in zrelostjo: vzgoja mladega človeka v popuberteti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
porábnosten -tna -o (á) pridevnik od porabnost: porabnostna doba gramofonske igle
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
pòreformacíjski -a -o prid. (ȍ-ȋ) nanašajoč se na čas po reformaciji: poreformacijski boji / poreformacijska doba
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
pòrevolucíjski -a -o prid. (ȍ-ȋ) nanašajoč se na čas po revoluciji: porevolucijske razmere / porevolucijska književnost / porevolucijska doba
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
poróden -dna -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na porod: hude porodne bolečine;
porodno krvavenje / nav., mn. porodni krči, popadki / odpeljali so jo v porodno sobo / porodna doba / zastar. porodna žena porodnica // knjiž. po težkih porodnih krčih so končno le ustanovili društvo
♦ med. porodni prisad okužba porodnice med porodom ali po njem; porodne klešče posebna, kleščam podobna priprava, ki se uporablja pri porodu
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
postája -e ž (ȃ) - 1. kraj, prostor, kjer se zaradi vstopanja, izstopanja potnikov ustavljajo javna prevozna sredstva: na postaji je čakalo veliko potnikov; izstopili bomo na naslednji, prvi postaji; vmesne postaje; ta vlak ustavlja na vseh postajah; začetna in končna postaja / avtobusna, metrojska, tramvajska postaja; spodnja, zgornja postaja žičnice
// v zvezi železniška postaja osrednja stavba in njej pripadajoči objekti in naprave, ob katerih se ustavljajo vlaki: srečala sta se pred železniško postajo; graditi novo železniško postajo / biti v službi na železniški postaji / šef postaje
// kraj, prostor, kjer je taka zgradba: mesto ima štiri železniške postaje; iskati železniško postajo; vlak je zapeljal v postajo / potniška, tovorna postaja - 2. nav. ekspr. kraj, prostor, kjer se kdo za krajši čas ustavi, zadrži: Pariz je bila le vmesna postaja na poti v London / v gostilni je bila njihova prva postaja
// pog. krajši postanek: delal je postaje - 3. s prilastkom organizacijska enota negospodarske organizacije
- a) ki zunaj sedeža te organizacije opravlja njeno dejavnost v zmanjšanem obsegu: vodja lekarniške postaje; veterinarska, zdravstvena postaja / postaja milice organ, ki opravlja zadeve javne varnosti v občini; postaja prometne milice enota uprave javne varnosti, ki nadzoruje in ureja cestni promet
- b) ki opravlja določeno dejavnost te organizacije: meteorološka postaja; nezgodna postaja; obveščevalna postaja gorske reševalne službe; poklicati reševalno postajo; postaja za transfuzijo krvi
// kraj, prostor, kjer se opravlja kaka dejavnost sploh: oskrbovalna postaja; nekdaj preprežna postaja / karantenska postaja v orientalskem okolju prostor, stavba, kjer morajo ostati popotniki ali ladje zaradi karantene
- 4. naprave, ki omogočajo kako dejavnost: na otoku so postavili prisluškovalno postajo; oddajna, sprejemna postaja; radarska postaja / signal ljubljanske radijske postaje; televizijska postaja / poiskati določeno postajo poiskati valovno dolžino določenega (radijskega) oddajnika
// vesoljska postaja naprava v vesolju za pristajanje in oskrbovanje vesoljskih ladij - 5. nav. ekspr. kraj, kjer je kdo določen čas živel: Jesenice so ena od postaj njegovega življenja / naštel je postaje svoje službe
// čas, doba v življenju, razvoju česa: najvažnejše postaje njegovega življenja / to je zadnja postaja njenih ljubezenskih zgodb
● ekspr. prehodili so vse postaje na svoji trnovi poti veliko so pretrpeli; ekspr. tehniška šola ne bo tvoja zadnja postaja šolanja ne boš končal s tehniško šolo
♦ elektr. napajalna transformatorska postaja; razdelilna, relejna postaja; mont. pogonska postaja prostor, mesto s pogonsko napravo pri neskončnem traku; rel. postaja križevega pota vsaka od slik križevega pota; urb. čelna postaja; žel. namembna, odhodna postaja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
pòstmodêrna -e in póstmodêrna -e ž (ȍ-é; ọ̑-é) 1. umetnostna smer v drugi polovici dvajsetega stoletja, ki odklanja pretirani modernizem in avantgardizem; postmodernizemSSKJ: slovenska postmoderna; Veliko vprašanje je, ali je postmoderna predstavljala edino možnost izteka »dvojne spirale« nekdanjih avantgardizmov in tradicionalizmov 2. doba ob koncu 20. stoletja, za katero je značilna mnogovrstnost, raznovrstnost v umetnosti, kulturi, gospodarstvu, znanosti: Moderna je rešila sodobno družbo z ločitvijo Cerkve in države, postmoderna bo očitno morala rešiti problem ločevanja države in biznisa E po zgledu agl. postmodernism iz (↑)póst... + (↑)modêrna
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
pòstmodêrni -a -o in póstmodêrni -a -o prid. (ȍ-é; ọ̑-é) ki je v zvezi z dobo ob koncu 20. stoletja, za katero je značilna mnogovrstnost, raznovrstnost v umetnosti, kulturi, gospodarstvu, znanosti: postmoderna družba; postmoderna umetnost; Totalizacijo naj bi postmoderna doba zavrgla in jo nadomestila s pluralizmom, partikularnostjo in malimi zgodbami E ← agl. postmodern iz ↑pòstmodêrna
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
postulát -a m (ȃ) knjiž. - 1. navadno s prilastkom zahteva, nujnost: v nekem obdobju je bil postulat književnosti poudarjanje idealov; družbeni, zgodovinski postulat
- 2. predpostavka, izhodišče: izhajati iz napačnih postulatov
♦ rel. preizkusna doba pred sprejemom v noviciat
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
pòšólski -a -o prid. (ȍ-ọ̑) nanašajoč se na čas po šoli: pošolska doba;
pošolsko izobraževanje / pomen pošolskega varstva / pošolska mladina
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
potrès -ésa m (ȅ ẹ́) premikanje, valovanje zlasti zgornjega dela zemeljske skorje: potres je porušil velik del mesta;
stavba je varna pred potresom;
katastrofalen potres;
rušilni potresi;
ukrepi za pomoč prizadetim po potresu / potres pete jakostne stopnje; pren., ekspr. doba političnih potresov
♦ geol. tektonski potres zaradi tektonskih premikov; udorni potres zaradi udora stropa kraške jame; vulkanski potres zaradi vulkanskega izbruha; epicenter potresa je bil blizu Ljubljane; žarišče potresa točka pod zemeljsko površino, od koder izvirajo potresni valovi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
povpréčen -čna -o prid. (ẹ̑) - 1. ki izraža srednjo vrednost dveh ali več istovrstnih količin: izračunati povprečni pospešek; povprečna hitrost, razdalja, višina; povprečna dnevna temperatura / povprečni dohodek na prebivalca; povprečni stroški / povprečna življenjska doba, starost
♦ šol. povprečna ocena ocena, izračunana iz več ocen v enem predmetu - 2. ki ne presega večine istovrstnega
- a) glede na stopnjo, količino: povprečna teža otroka; povprečno število učencev / za delo dobiva povprečen honorar; obisk gledališča je bil v tem letu povprečen; ima povprečno stanovanje / povprečna nadarjenost, sposobnost
- b) glede na lastnost, kakovost: povprečen človek; povprečen pisatelj, učenec / povprečno literarno delo / njeno življenje je precej povprečno
- 3. redko prečen, počezen: skril se je v povprečno ulico; povprečno bruno
povpréčno prisl.: odrasle živali tehtajo povprečno dvesto kilogramov; je povprečno nadarjen
♦ psih. povprečno inteligenten človek človek z inteligenčnim kvocientom med 90 in 110
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
pôznorímski -a -o prid. (ó-í) nanašajoč se na zadnje obdobje starih Rimljanov: poznorimska kultura / poznorimska doba
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
prádôba -e ž (ȃ-ó) zelo oddaljena doba: proučevati kulturo pradob
● knjiž. pradobe v razvoju zemlje geološke dobe, geološka obdobja; knjiž. najdbe iz pradobe prazgodovine
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
praktikántski -a -o prid. (ā) pripravniški: praktikantsko delo / praktikantska doba
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
práskúpnost -i ž (ȃ-ū) soc. začetno obdobje v razvoju človeške družbe do suženjstva: življenje v praskupnosti / doba praskupnosti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
práslovánski -a -o prid. (ȃ-ȃ) nanašajoč se na Praslovane: praslovanska doba / praslovanska domovina
♦ lingv. praslovanski jezik teoretično vzpostavljeni jezik, iz katerega so se razvili slovanski jeziki
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
prázgodovínski -a -o prid. (ȃ-ȋ) nanašajoč se na prazgodovino: prazgodovinske najdbe / prazgodovinski človek
♦ arheol. prazgodovinska doba vsaka od dob med mlajšo kameno in mlajšo železno dobo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
prebolévanje -a s (ẹ́) glagolnik od prebolevati: prebolevanje bolezni;
doba prebolevanja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
prebolévniški -a -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na prebolevnike: prebolevniška doba
♦ med. prebolevniški serum serum iz krvi prebolevnika
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
prèdklásičen -čna -o prid. (ȅ-á) nanašajoč se na čas pred klasiko, klasicizmom: predklasična glasba;
predklasična umetnost / predklasična doba
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
prèdklásika -e ž (ȅ-á) doba različnih literarnih, umetniških tokov pred klasicizmom: dela iz predklasike
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
prèdkrščánski -a -o prid. (ȅ-ȃ) nanašajoč se na čas pred pojavom krščanstva: predkrščanski običaji;
predkrščanska verovanja / predkrščanska doba
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
prèdmárčen -čna -o prid. (ȅ-á ȅ-ā) nanašajoč se na čas pred marčno revolucijo: predmarčne razmere / predmarčna doba / predmarčna Avstrija
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
prèdprevráten -tna -o prid. (ȅ-ȃ) nanašajoč se na čas pred prevratom leta 1918: predprevratne razmere / predprevratna doba
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
prèdpubertéta -e ž (ȅ-ẹ̑) ped. doba človekovega razvoja neposredno pred puberteto: predpuberteta in puberteta
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
prèdpubertéten -tna -o prid. (ȅ-ẹ̑) nanašajoč se na predpuberteto: predpubertetna kriza / predpubertetna doba
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
prèdračunálniški -a -o prid. (ȅ-ȃ) ki se nanaša na čas pred uvedbo računalnikov: predračunalniška doba; V predračunalniških in popotovalnih časih so bili dnevniki kombinacija pisanega, risanega in lepljenega E iz pred računálniško dôbo
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
prèdrímski -a -o prid. (ȅ-í) nanašajoč se na čas pred prihodom starih Rimljanov: Iliri in drugi predrimski prebivalci / predrimska doba
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
prèdromántika -e ž (ȅ-á) doba literarnih, umetniških tokov pred romantiko: predromantika in romantika
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
prèdslovánski -a -o prid. (ȅ-ȃ) nanašajoč se na čas pred prihodom Slovanov: krajevna imena predslovanskega izvora / predslovanska doba
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
prèdslovénski -a -o prid. (ȅ-ẹ́) nanašajoč se na čas pred prihodom Slovencev: predslovenska krajevna imena / predslovensko prebivalstvo / predslovenska doba
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
prèdzgodovínski -a -o prid. (ȅ-ȋ) arheol. nanašajoč se na starejšo ali srednjo kameno dobo: predzgodovinsko kurišče / predzgodovinski človek / predzgodovinska doba vsaka od dob pred mlajšo kameno dobo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
prehòd -óda m (ȍ ọ́) - 1. glagolnik od preiti, prehajati: povečalo se je število prehodov čez mejo; prehod čez progo je prepovedan; preprečiti prehod čet čez reko / raziskovati prehod žarkov skozi različne snovi / za prehod meje ne potrebujemo vizuma / prehod od manufakturnega načina dela na industrijskega / v državi so možnosti za miren prehod v socializem / pospeševati je treba prehod na ekonomske cene; prehod na decimalni sistem / prehod lastnine na drugo osebo / na prehodu hriba v ravnino si je zgradil hišo / opazoval je prehode barv na nebu / pred prehodom na dnevni red so izvolili člane nekaterih komisij
// navadno s predlogom čas, ko kaka doba preneha obstajati in se začne nova: zgodilo se je na prehodu iz devetnajstega stoletja v dvajseto; ob prehodu starega veka v srednji vek - 2. kraj, prostor, kjer je mogoče priti z ene strani na drugo stran česa: iskati prehod čez reko; stopiti v prehod / prehod v ulico je zaprt / med klopmi je bil širok prehod; nizek, ozek, skalnat prehod; podzemni prehod / železniški prehod kraj, prostor, kjer se križata železniška proga in cesta, pot; prehod za pešce zaznamovani del cestišča, na katerem morajo vozniki dati pešcem prednost
// mejni prehod kraj, prostor, kjer je dovoljeno preiti, prestopiti državno mejo
// hodnik skozi stavbo s trgovinami na obeh straneh, ki povezuje dve vzporedni ulici: šel je skozi prehod; slikovit je srednji del hiše z arkadnim prehodom / prehod pod nebotičnikom
♦ arheol. mejni pas med dvema značilnima deloma na posodi; rad. združitev konca enega dela programa z začetkom drugega po določenem načrtu
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
prehóden -dna -o prid. (ọ̄; lingv. ọ̑) - 1. namenjen za prehod: veža je prehoden prostor; Slovenija je prehodno ozemlje s severa na jug / to je prehodni hodnik za na dvorišče; stanovati v prehodni sobi
// kjer je prehod: prehodne točke na meji - 2. ki je med koncem česa in začetkom česa drugega: književnost prehodnega časa; socializem je prehodna faza med kapitalizmom in komunizmom; to je prehodno obdobje med vojno in mirom / njegov roman je najbolj pomembno prehodno delo literature med 18. in 19. stoletjem / zdaj je vse še v prehodnem stanju
// ki je za čas med dvema obdobjema: to so prehodne določbe / kupil si je nov prehodni plašč - 3. ki se ne mudi, ne ostane kje dalj časa: v hotelu je bilo poleg stalnih gostov tudi nekaj prehodnih
- 4. ki traja malo časa: nastopila bo le prehodna ohladitev; za jutri so vremenoslovci napovedali prehodne padavine; to so samo prehodne težave; dobil je prehodno zaposlitev / publ. ta odlok je prehodnega značaja
♦ elektr. prehodni preklop prehod z enega tokokroga na drugega brez prekinitve tokokroga; gozd. prehodna doba čas, v katerem preide drevo glede na prirastek lesa iz enega debelinskega razreda v drugega; lingv. prehodni glagol glagol s predmetom; lov. prehodna divjad divjad, ki ne živi stalno v istem lovišču; ped. prehodni mladinski dom dom za moteno mladino, ki ima tu začasno oskrbo in kjer jo ustrezno usmerjajo; teh. prehodni meh nagubane stene in strop na prehodu med dvema deloma prevoznega sredstva; tur. prehodni turizem turizem, ki se ukvarja s prehodnimi gosti; žel. prehodni mostiček naprava, ki pri vlaku omogoči prehod iz enega vagona v drugega; prehodna postaja zadnja postaja na progi, kjer ta prehaja z enega upravnega področja kake železniške uprave na področje druge železniške uprave
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
prekoráčiti -im dov. (á ȃ) - 1. s korakom priti čez kaj: prekoračiti jarek, razpoko
// priti čez kaj sploh: prekoračiti železniško progo / travnik je prekoračil podolgem in počez
// prestopiti: prekoračiti državno mejo; ekspr. prekoračiti šolski prag - 2. preseči določeno stopnjo, mero: prekoračiti čas za razmišljanje; prekoračiti dovoljeno hitrost / prekoračiti svoja pooblastila, pristojnosti / prekoračiti kredit
// opraviti, izpolniti več, kot je določeno; preseči: prekoračiti normo; načrtovano proizvodnjo so prekoračili za deset odstotkov
● ekspr. oče je prekoračil sedemdeseto leto je že star 70 let; star. prekoračil je vse sobe, pa ga ni našel prehodil
prekoráčen -a -o: prekoračen jarek; proračun je bil prekoračen; prekoračena starostna doba
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
prelòm -ôma m (ȍ ó) - 1. glagolnik od prelomiti: prelom veje / kostni prelom; prelom lobanje / prelom dane besede, prisege / prelom s preteklostjo; ta knjiga pomeni popoln prelom s pesniško tradicijo / družbeni, idejni, kulturni prelom
- 2. mesto, kjer kaj ni več (popolnoma) zraščeno, skupaj: štor se je na prelomu svetil / v zidu so se videli globoki prelomi razpoke
- 3. ekspr. kraj, prostor, kjer kaj (nenadoma) preide v kaj drugega: njihova kmetija leži na prelomu doline
- 4. ekspr., navadno s predlogom čas, ko kaka doba preneha obstajati in se začne nova: bilo je na prelomu devetnajstega in dvajsetega stoletja; ob prelomu starega veka v srednji vek / v prelomu časa
- 5. min. videz prelomne ploskve: vrste preloma / iverasti prelom značilen za drobnozrnate snovi; neravni prelom pri katerem ploskev zaradi različne debeline posameznih zrn ni ravna; školjkasti prelom
♦ alp. ledeniški prelom prečna razpoka v ledeniku, nastala zaradi vzpetine na dnu ledeniške doline; anat. odprti prelom kosti pri katerem kost predre kožo; geol. prelom premaknitev skladov iz prvotne lege; mesto preloma; tisk. prelom oblikovanje stolpcev v strani (časopisa, knjige)
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
prelómnica -e ž (ọ̑) - 1. nav. ekspr., s prilastkom kar povzroči veliko spremembo v čem: vstop v šolo je važna, velika prelomnica v otrokovem življenju; ustanovitev Osvobodilne fronte je pomenila zgodovinsko prelomnico / mehanizacija predstavlja odločilno prelomnico v kmetijstvu
- 2. knjiž., navadno s predlogom čas, ko kaka doba preneha obstajati in se začne nova; prehod, prelom: to se je zgodilo na prelomnici devetnajstega in dvajsetega stoletja; ob prelomnici starega veka v srednji vek
- 3. geol. črta, ob kateri se prelomi del zemeljskega površja: dolina ob prelomnici
● publ. tudi v njihovem mišljenju je prišlo do prelomnice njihovo mišljenje se je spremenilo; redko splazil se je v prelomnico razpoko; ekspr. zavedal se je, da je njegovo življenje na prelomnici da se bo moral dokončno odločiti glede zanj pomembne stvari
♦ anat. črta, ob kateri se prelomi kost, hrustanec
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
preróden -dna -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na prerod: prerodni procesi v kaki družbi / prerodna doba / Linhart in drugi prerodni pisatelji
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
pretrès -ésa m (ȅ ẹ́) - 1. zelo močen čustveni odziv zaradi zlasti negativnega doživetja: doživeti pretres; to razočaranje je povzročilo v njem pretres; opomoči si od pretresa / čustveni, duševni, živčni pretres
- 2. glagolnik od pretresti: pretres žita v vreče / pretres načrta, predlogov; kratek pretres pomenov manj znanih besed / kritičen pretres umetnine / dati, vzeti kaj v pretres
♦ med. pretres možganov funkcijska prizadetost možganov zaradi udarca, padca - 3. nav. ekspr. kar ima za posledico bistvene spremembe: to je bil odločilen reorganizacijski pretres; doba velikih družbenih pretresov / potekati brez pretresov / njena ljubezen je doživljala pretrese
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
pričénjati -am nedov. (ẹ̑) začenjati: pričenjati boj;
pričenjati zidati hišo;
delo se že pričenja;
pričenja se pomlad / za vasjo se pričenja gozd / neustalj. predstave pričenjajo ob osmih se začenjajopričenjajóč -a -e: pričenjajoča se doba
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
prilagájanje -a s (á) glagolnik od prilagajati: prilagajanje učne snovi potrebam pouka / prilagajanje rastlin, živali življenjskim razmeram; doba prilagajanja; sposobnost hitrega prilagajanja / prilagajanje posameznika skupnosti; družbeno prilagajanje obsojenca
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
prilagodítven -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na prilagoditev: prilagoditvena sposobnost / prilagoditvena doba doba prilagajanja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
principát -a m (ȃ) zgod. vladavina s skoraj neomejeno oblastjo rimskega vladarja od cesarja Avgusta do Dioklecijana: doba principata
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
priposestvoválen -lna -o prid. (ȃ) jur. v katerem se priposestvuje: priposestvovalni čas;
priposestvovalna doba
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
pripravljálen -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na pripravljanje: pripravljalni postopek / organizirati pripravljalni tečaj za izpite; pripravljalna seja, vaja / pripravljalni odbor / pripravljalna dela dela, ki morajo biti narejena pred začetkom glavnega dela
♦ gozd. pripravljalna sečnja sečnja, s katero se naredi prostor za pomladitev gozda s semeni s preostalega drevja; jur. pripravljalni postopek postopek pred glavno obravnavo; pripravljalno dejanje dejanje, s katerim se ustvarijo pogoji za izvršitev določenega kaznivega dejanja; ptt pripravljalna doba doba od prijave do vzpostavitve telefonske, telegrafske zveze preko centrale, central; šol. pripravljalni razred nekdaj razred za učence z nezadostno izobrazbo, namenjen pripravi za vstop na kako šolo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
priprávniški -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na pripravnike ali pripravništvo: pripravniška dela / pripravniška doba
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
priprávništvo -a s (ȃ) delo v organiziranem delovnem procesu zaradi usposabljanja za samostojno opravljanje poklica: pripravništvo traja dve leti;
uzakoniti pripravništvo;
doba pripravništva
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
priučevánje -a s (ȃ) glagolnik od priučevati: omogočiti priučevanje delavcev;
usposabljati se za kako delo s priučevanjem;
doba priučevanja / priučevanje na delovnem mestu, v delovni organizaciji / priučevanje pravilne izgovarjave
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
priučítven -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na priučitev: za to delo je potrebna daljša priučitvena doba / priučitvena sposobnost
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
privábljati -am nedov. (á) - 1. z vabljenjem, prigovarjanjem dosegati, da kdo kam pride: privabljal je otroke na dvorišče in se z njimi igral / na dom privablja različne ljudi vabi
// dosegati, da kdo kam pride sploh: privabljati kupce z dobro ponudbo / privabljati ribe z lučjo / ta drama bo privabljala gledalce vseh vrst; ekspr. lepote kraja privabljajo vedno več turistov - 2. nav. ekspr. delati, dosegati, da se kaj pojavi, nastopi: s svojim pripovedovanjem jim je privabljal smeh; take igre privabljajo ljudem solze v oči
- 3. z vabljenjem delati, da kdo pride s kom, čim v določen odnos: privabljati nove člane, naročnike
- 4. vzbujati pri kom zanimanje: ta doba ga je že od nekdaj privabljala; njo privablja glasba
● ekspr. toplota mi je privabljala spanec na oči povzročala, da sem postal zaspan; to privablja strelo v to pogostoma udari strela
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
procvítati -am nedov. (ȋ) zastar. cveteti: roža lepo procvita / v tistem času je gospodarstvo procvitaloprocvitajóč -a -e: doba procvitajoče kulture
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
prosvetíteljski -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na prosvetitelje: prosvetiteljsko delovanje / prosvetiteljska doba razsvetljenska doba
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
prótireformácija -e ž (ọ̑-á) zgod. delovanje katoliške cerkve v 16. in 17. stoletju proti reformaciji, protestantizmu: slovenska protireformacija // doba tega delovanja: v protireformaciji je izhajanje knjig na Slovenskem zelo upadlo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
pubertéta -e ž (ẹ̑) ped. doba človekovega razvoja med otroštvom in mladostno dobo: dozorevanje v puberteti / biti v puberteti; pren., publ. gibanje je svojo puberteto že preživelo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
pubertéten -tna -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na puberteto: pubertetne težave / pubertetna dobapubertétno prisl.: pubertetno občutljiv
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
pubertétniški -a -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na pubertetnike: pubertetniški glas;
pubertetniška trma / pubertetniška doba
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
rába -e ž (á) - 1. opravljanje funkcije pripomočka, sredstva: po dolgi rabi je kožuhovina izgubila neprijeten vonj; ponev je bila zaradi pogoste rabe črna / dati navodila za rabo slovarja; prepovedati rabo pšenice za krmo uporabo; šele raba tega zdravila bo pokazala njegovo primernost uporabljanje
// izročiti skakalnico v rabo; na Nizozemskem je bilo tedaj v rabi še dosti mlinov na veter je delovalo; ta zakon ni več v rabi v veljavi
// v zvezi biti za rabo biti sposoben opravljati svojo funkcijo: ta sod ni več za rabo / perje na farmah vzrejenih živali ni za rabo ni uporabno
// ko ni bil več za rabo, so ga odpustili ko ni mogel več delati; ekspr. ta fant ni za nobeno rabo nobene stvari ne naredi uspešno - 2. nastopanje, pojavljanje kje, pri kom v funkciji pripomočka, sredstva: ni mogel dokazati rabe tega orodja že v navedenem času; sklicevati se na dosedanjo rabo znaka / nekatera škropiva so vzeli iz rabe jih ne uporabljajo, delajo več; to gnojilo prihaja v rabo se začenja uporabljati; spiralni grelci so bolj v rabi kot drugi so bolj razširjeni
// lingv. nastopanje, pojavljanje v sporočilu: raba te besede narašča, peša / napačna raba veznikov; pravila o rabi predlogov / brezosebna raba glagola; samostalniška raba pridevnika - 3. s prilastkom, v zvezi z za potreba, namen: narediti violino za domačo rabo; prirediti knjigo za šolsko rabo; predmeti za vsakdanjo rabo / ekspr. ta pesem ni za današnjo rabo primerna za današnje razmere
// publ. predmeti osebne rabe za osebno rabo
● zastar. vsaka doba ima svoje rabe navade, običaje; zastar. zapustil je igralsko rabo igralski poklic, igralstvo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
racionalízem -zma m (ī) - 1. sprejemanje razuma kot edino vodilo pri mišljenju, ravnanju: zanj je značilen racionalizem / z racionalizmom se ne da vsega urediti
- 2. filoz. filozofska smer, po kateri je najvišji ali edini vir spoznanja razum, neodvisen od čustev in čutnih zaznav: doba, ideje racionalizma
- 3. razumskost: racionalizem pesmi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
rásten -tna -o prid. (ā) nanašajoč se na rast: ugodni rastni pogoji;
rastni in starostni procesi / vsaka sadika naj ima primeren rastni prostor; dodajati hrani rastne snovi
♦ agr. rastni les poganjek, vejica z lesnimi ali listnimi brsti; biol. rastni hormoni hormoni, ki pospešujejo rast; bot. rastni vršiček embrionalne celice, ki omogočajo rast stebla; rastna doba čas, ko rastlina raste in se razvija; gozd. rastno drevo drevo, ki hitro raste v višino in debelino; vet. rastna žival žival, ki hitro raste, se debeli
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
razcvèt -éta m (ȅ ẹ́) - 1. glagolnik od razcvesti se ali razcveteti se: razcvet tulipanov, zvončkov / prizadevati si za ponoven razcvet dežele; razcvet obrti je bil razmeroma počasen / kulturni razcvet; razcvet znanosti
- 2. ekspr. stanje, ko je kaj na visoki stopnji razvoja: razcvet je trajal nekaj let; mesto je zaradi turizma doživelo razcvet; doba razcveta / gospodarstvo dežele je v razcvetu
● ekspr. vrt je v razcvetu vse v njem cveti; ekspr. je v polnem razcvetu je zelo lepa, mlada; vznes. umrl je v razcvetu let mlad
♦ ekon. (gospodarski) razcvet doba, obdobje velike gospodarske dejavnosti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
razlikováti -újem nedov. (á ȗ) - 1. videti, občutiti različnost med čim: razlikovati barve; razlikovati užitne in neužitne gobe; razlikovati kak predmet od drugih; razlikovati med posameznimi glasovi; med temi stvarmi moramo dobro razlikovati; razlikovati po obliki / razlikovati pomene besed
// z oslabljenim pomenom izraža navzočnost, obstajanje česa različnega: ta narečja ne razlikujejo več padajoče in rastoče intonacije / ta literarni zgodovinar razlikuje naslednja obdobja - 2. knjiž., redko povzročati, da je kaj različno, drugačno od drugega; ločiti: ta lastnost ga razlikuje od drugih ljudi; to ga zelo razlikuje od bratov
razlikováti se biti različen, drugačen: človek se razlikuje od živali / naša doba se razlikuje od prejšnjih; razlikovati se po izobrazbi, po zunanjosti / mnenja o tem se zelo razlikujejo; razlikovati se med seboj
razlikujóč -a -e: razlikujoči znaki; sodba, razlikujoča se od drugih
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
razpolóven -vna -o prid. (ọ̑) kem., navadno v zvezi razpolovni čas, razpolovna doba čas, v katerem razpade polovica atomov radioaktivne snovi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
razsvetljênski -a -o prid. (é) nanašajoč se na razsvetljence ali razsvetljenstvo: razsvetljenska miselnost;
razsvetljenska načela / razsvetljenska filozofija / razsvetljenski pisatelji / razsvetljenska doba
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
razsvetljênstvo -a s (ē) gibanje v 18. stoletju, ki si prizadeva za človekov in družbeni napredek na temelju človekovih naravnih pravic in razuma: ideje razsvetljenstva // doba tega gibanja: razsvetljenstvo in romantika / doba razsvetljenstva
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
razvójen -jna -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na razvoj: razvojni ciklus, proces;
razvojna doba;
razvojna stopnja / razvojni nauk; razvojna teorija / razvojne možnosti, zakonitosti; razvojna načela našega gospodarstva / dela v razvojnem laboratoriju; razvojni program tovarne / razvojni inženir inženir, ki skrbi za izboljšavo in uvajanje novih proizvodnih metod
♦ šol. razvojni oddelek oddelek za nadpovprečno ali podpovprečno razvite učence, v katerem je pouk prilagojen njihovim sposobnostimrazvójno prisl.: razvojno se spreminjati
♦ ped. razvojno moten otrok otrok, oviran v normalni rasti, vzgoji
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
reciklírati -am nedov. in dov. (ȋ) 1. ponovno uporabljati že uporabljene, odpadne snovi v proizvodnem procesu: reciklirati odpadke; Velik problem predstavlja kratka življenjska doba oblačil, saj večina prezgodaj pristane na odlagališčih in le majhen procent se reciklira 2. ekspr. ponovno uporabljati, oživljati, reaktualizirati: Težava današnje glasbe je, da se vse preveč reciklira – ni več ne časa ne denarja za odkrivanje novega E ← nem. reziklieren iz (↑)re… + tvor. od (↑)cíkel
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
renesánsa -e ž (ȃ) - 1. um. evropski umetnostni slog v 15. in 16. stoletju, ki posnema staro grško in rimsko umetnost: proučevati renesanso in barok; glasbena renesansa; renesansa v slikarstvu / italijanska renesansa; karolinška renesansa
// doba tega sloga: razvoj arhitekture v renesansi / pozna renesansa - 2. knjiž. prerod: renesansa univerze / renesansa športa v dvajsetem stoletju razcvet
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
restavracíjski -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na restavracijo, obnovo: konzervatorska in restavracijska dela / restavracijski režimi; restavracijske težnje / restavracijska doba
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
ribolóven -vna -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na ribolov: ribolovno področje / ribolovni predpisi; ribolovni pribor; ribolovni turizem; ribolovna doba doba v letu, ko je ribolov dovoljen; ribolovna dovolilnica; ribolovna voda voda, v kateri je dovoljen ribolov
♦ rib. določiti ribolovno mero najmanjšo dolžino, pri kateri se kaka riba še sme ujeti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
ród -ú tudi -a m, daj., mest. ed. rôdu tudi ródu; mn. rodóvi (ọ̑) - 1. skupnost ljudi, potomcev istega prednika: nadaljevati rod; tam živi zdaj drug rod; to je zdrav rod; začetnik rodu / z njim je rod izumrl on je bil zadnji član rodu
- 2. navadno s prilastkom stopnja sorodstva: potomci do petega rodu / rod po materini strani
// ljudje določene stopnje sorodstva: posledice so se pokazale že pri drugem rodu - 3. značilnost glede na prednike
- a) s sorodstvenega stališča: biti ponosen na svoj rod / pri vzreji živali je pomemben tudi rod
- b) s socialnega stališča: pri ženitvi se ni oziral na dekletovo bogastvo in rod; materin kmečki rod / biti plemiškega rodu; biti po rodu kmet
- c) s prilastkom z narodnostnega, krajevnega stališča: njegov dolenjski rod; biti ponosen na svoj slovenski rod / biti francoskega rodu / po rodu je Celjan, Slovenka, s Štajerskega
- 4. navadno s prilastkom ljudje približno iste starosti, ki živijo v istem času in imajo podobne interese ali nazore: mladi rod bo nadomestil prejšnjega; igralec starejšega rodu; mlajši rod pesnikov / novi gledališki, literarni rod / ti otroci so že četrti rod izseljencev; trije rodovi zdravnikov v rodbini
// ljudje istega časa: sedanji rod teh stvari ne pozna; rod, ki je doživel vojno
// čas, doba približno tridesetih let: razmere so se spremenile šele čez dva rodova / pog. to je bilo za en rod nazaj v prejšnjem rodu - 5. vznes. narod: ljubiti svoj rod; bojevati se za dom in rod
- 6. nav. ekspr., s prilastkom ljudje: mlajši rod rad pleše; tam prebiva srečen rod
// z oslabljenim pomenom izraža celoto bitij, kot jo določa prilastek: človeški rod; ves gadji rod pika; ptičji rod se vrača z juga - 7. voj. del armade glede na svojo oboroženost, opremo, dejavnost: v spopadih so sodelovali vsi rodovi; v kateri rod bo novinec dodeljen / rod vojske
- 8. biol. sistematska kategorija rastlinstva ali živalstva, nižja od družine: imenik rastlinskih rodov na slovenskem ozemlju; znaki rodu
● ekspr. rod za rodom hodi tja že dolgo hodijo ljudje tja; zastar. ti žarki so istega rodu kot oni iste vrste; star. trta že odganja in če ne bo toče, bo nekaj roda pridelka; star. še žival brani svoj rod mladiča, mladiče; ekspr. kip že dolge rodove stoji v veži zelo dolgo; iz roda v rod ekspr. kmet je bil iz roda v rod navezan na zemljo vedno; ljudske pesmi so se širile iz roda v rod starejši so te pesmi naučili mlajše; ekspr. obrt je prehajala v hiši od rodu do rodu od staršev so jo prevzemali otroci; ta bolezen je pri njih v rodu se pri potomcih pogosto pojavlja; star. biti (si) v rodu v sorodu; star. štajerski rod je rad vesel Štajerci; star. ženskega rodu ni maral žensk
♦ agr. rezati mladiko na rod tako, da se doseže zaželena rodnost; biol. nespolni nespolno se plodeča generacija pri rastlinah in živalih s prerodom, spolni rod spolno se plodeča generacija pri rastlinah in živalih s prerodom; meteor. rod oblakov oblaki podobne oblike na isti višini; rel. otroci Abrahamovega rodu Judje; zgod. rod skupnost ljudi v rodovno-plemenski družbi, ki so v krvnem sorodstvu; prim. rodom
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
rôden -dna -o prid. (ó) - 1. ki rodi, daje plodove, sadeže: rodni grmi črnega ribeza; nekateri trsi so še rodni; nega mladega rodnega drevja
- 2. ki ima pogoje za (dobro) uspevanje rastlin; rodoviten: kultivirati svet in ga delati rodnega; povečati rodne površine
// ki dobro obrodi: rodne sorte jablan - 3. knjiž. sposoben (o)ploditve; ploden: rodna ženska; upajo, da jih bo zdravilo naredilo rodne / rodne sposobnosti
● nar. rodna letina bogata, obilna
♦ agr. rodni les poganjek ali vejica s cvetnimi brsti; rodna mladika; rodno leto leto, v katerem sadno drevje normalno ali bogato obrodi; anat. rodne žleze spolne žleze; med. rodna doba ženske
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
rojílen -lna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na rojenje (čebel): rojilna doba / rojilni nagon pri čebelah
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
rokokó -ja m (ọ̑) um. evropski umetnostni slog v 18. stoletju kot zadnja stopnja baroka: rokoko v glasbi, literaturi;
značilnosti rokokoja / ekspr. razstavljena mizica je pravi rokoko rokokojsko delo // doba tega sloga: kipci iz rokokoja; neskl. pril.: rokoko stol
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
románika -e ž (á) um. evropski umetnostni slog od 11. do srede 13. stoletja: elementi romanike v arhitekturi // doba tega sloga: stavba iz romanike
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
sámoočiščevánje -a s (ȃ-ȃ) knjiž. očiščevanje samega sebe: to je bila doba njegovega samoočiščevanja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
secesíja -e ž (ȋ) - 1. um. srednjeevropska umetnostna smer ob koncu 19. in v začetku 20. stoletja, ki se odcepi od tradicionalnih smeri in si prizadeva za nove oblike: secesija v slovenski arhitekturi; stavbe, vinjete v stilu secesije / berlinska, dunajska secesija
// doba tega sloga: pohištvo iz secesije - 2. knjiž. odcepitev, ločitev zlasti dela države od celote: južni del države je grozil s secesijo; pravica do secesije
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
sedemlétka -e [dəm] ž (ẹ̑) - 1. sedemletna doba, namenjena za dovršitev kakih načrtov: v prvih letih sedemletke se je narodni dohodek zelo povečal
- 2. od 1946 do 1950 sedemletna osnovna šola: dokončati sedemletko; spremeniti sedemletke v osemletke
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
sesánje -a [səs in ses] s (ȃ) glagolnik od sesati: doba sesanja / sesanje palca / sesanje prahu; priprava za sesanje plinov
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
silúrski -a -o prid. (ū) nanašajoč se na silur: silurske kamnine / silurska doba
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
sklíc -a m (ȋ) - 1. glagolnik od sklicati: sklic delegatov na sejo / sklic posveta, zbora
- 2. jur. doba, za katero je zakonodajno telo izvoljeno: ob koncu sklica / skupščina prejšnjega sklica
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
skrájšati -am dov. (ȃ) - 1. narediti kaj (bolj) kratko: skrajšati krilo, obleko; skrajšati vrv za pol metra; vrsta se je skrajšala / skrajšati psu rep; skrajšati si lase / skrajšati besedilo, stavek / skrajšati delovni čas, postopek, rok; skrajšati študij od pet let na štiri leta
● ekspr. upornike so skrajšali za glavo obglavili; ekspr. sam si je skrajšal življenje naredil je samomor
♦ navt. skrajšati jadro delno ga zviti, da je krajše; šport. skrajšati nalet
// narediti, povzročiti, da je kaj videti krajše: prekratko krilo postavo skrajša - 2. z dajalnikom povzročiti, da kaj po občutku hitreje, prijetneje mine: z branjem mu je skrajšal popoldan; s petjem sta si skrajšala pot
skrájšan -a -o: skrajšan vojaški rok; skrajšana delovna doba; skrajšane hlače
● publ. doseči kaj po skrajšanem postopku v (zelo) kratkem času
♦ jur. skrajšani delovni čas delovni čas, ki traja manj kot 42 ur na teden; skrajšani postopek postopek, ki je poenostavljen in veljajo zanj krajši roki; ptt skrajšani naslov naslov, v katerem je pri pošti prijavljeno ime naslovnika zamenjano z dogovorjeno ali skrajšano oznako; zal. skrajšana izdaja izdaja, pri kateri ni podano celotno besedilo kakega dela
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
slúžben -a -o prid. (ȗ) nanašajoč se na službo: dobro izkoriščen službeni čas;
dosegel je visok službeni položaj;
službene dolžnosti, zahteve / službena leta delovna doba // službeni telefonski pogovor; službeni telegram; službena obleka / službeni psi psi, ki se glede na sposobnosti uporabljajo v vojski, policiji in za reševanje; službeni vagon; službena izkaznica izkaznica, ki potrjuje, da je kdo zaposlen v določeni delovni organizaciji; službeno potovanje potovanje iz kraja stalne zaposlitve zaradi opravljanja določenih delovnih nalog, obveznosti
♦ filat. službena znamka znamka, s katero se frankirajo samo pošiljke državnih organov in uprave; ptt službeni telegrafski kod črkovne skupine, navadno iz petih črk, ki imajo v službenih telegramih določen stavčni pomenslúžbeno prisl.: poslati vabilo službeno; direktor je službeno zadržan
● ekspr. tajnica je odgovarjala zelo službeno uradno, zadržano
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
sodníštvo -a s (ȋ) - 1. opravljanje sodniške službe: doba njegovega sodništva je bila kratka
- 2. sodniki: med slovenskim sodništvom je nekaj znanih pravnih teoretikov
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
sofístika -e ž (í) - 1. starogrška filozofska smer, ki temelji na senzualizmu in spoznavnem relativizmu: nekatere ideje je ta filozof prevzel iz sofistike; doba sofistike
- 2. slabš. dokazovanje, razglašanje navideznih resnic, namerno zavajajočih trditev: nobena sofistika ne more ovreči tega dejstva / v njihovem govorjenju je veliko sofistike
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
sónčen -čna -o prid. (ọ̑) - 1. nanašajoč se na sonce: sončno jedro / sončni žarki; sončna svetloba, toplota / sončni mrk; sončni vzhod, zahod / sončna energija / sončen dan; število sončnih ur v letu; sončno vreme / ustavili so se na sončni jasi; sončno pobočje / njiva ima sončno lego je obrnjena, usmerjena proti soncu; sončno stanovanje / sončni jug / vera v sončnega boga; sončni simboli / sončna kopel; sončne opekline; sončna slepota / sončna očala očala s temno obarvanimi stekli, ki varujejo oči pred ultravijoličnimi žarki; sončna ura ura, ki kaže čas s senco palice, nameščene pravokotno na številčnico
// sončni kolektor ali sončni zbiralnik naprava, navadno na strehi, ki izkorišča sončno svetlobo za segrevanje vode ali zraka; sončna peč naprava, ki izkorišča sončno svetlobo za segrevanje snovi zlasti do visokih temperatur
// ekspr. sončna krogla sonce; pren., ekspr. sončne višine slave - 2. ekspr. za človeka zelo prijeten: sončni dnevi mladosti; to so njeni najbolj sončni doživljaji; sončne sanje / svetle, sončne barve
// ki vsebuje, izraža kaj lepega, dobrega, ugodnega: sončna prihodnost; njegovo otroštvo je bilo sončno / ima sončen dom / sončna pesem; stvari so se jim nenadoma zazdele bolj sončne / vse ima svojo sončno in senčno stran
// ki vsebuje, izraža veliko veselje, srečo: sončen nasmeh; sončno razpoloženje / sončen obraz / sončni toni
// z oslabljenim pomenom ki poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: sončni optimizem; sončna sreča; poln sončnega veselja
● Sončni kralj Ludvik XIV.; ekspr. zdrobiti koga v sončni prah uničiti ga, onemogočiti ga; ekspr. jezen je nanj, da bi ga zmlel v sončni prah zelo; publ. sončni vlak vlak za organizirani izlet težjih invalidov; star. sončna roža sončnica; pog., šalj. lahko se pritožiš na sončno upravo nikamor se ne moreš pritožiti; pog., šalj. zaposlen je pri sončni upravi nikjer; sploh ni zaposlen; ekspr. zmeraj je vedra in sončna zelo dobro razpoložena
♦ astr. sončni ciklus ali sončni krog doba osemindvajsetih let, po kateri se ponovijo isti dnevi tedna na isti datum v mesecu; sončni čas po Soncu merjeno trajanje; poletni sončni obrat čas okoli 21. junija, ko doseže Sonce najsevernejšo lego na nebu; zimski sončni obrat čas okoli 21. decembra, ko doseže Sonce najjužnejšo lego na nebu; sončni sistem Sonce in nebesna telesa, ki krožijo okoli njega; sončni veter stalni tok naelektrenih delcev, ki jih oddaja Sonce; sončne bakle svetle tvorbe v fotosferi, ki nastanejo zaradi povečanega sevanja; sončna erupcija kratkotrajen svetlobni pojav v kromosferi, nastal zaradi zvečanega sevanja; sončne pege temne tvorbe v fotosferi, ki nastanejo zaradi zmanjšanega sevanja; sončno leto čas, ki ga porabi Sonce na svoji navidezni poti od enakonočja do naslednjega istovrstnega enakonočja; fiz. sončni spekter; sončna celica silicijeva ploščica, ki deluje kot električni generator, če pada nanjo sončna svetloba; fot. sončna zaslonka cevi podoben nastavek, ki se pritrdi na objektiv, da direktna svetloba ne pade naravnost nanj; meteor. sončni dvor ali sončni halo svetel kolobar okrog sonca, ki nastane zaradi lomljenja žarkov v kristalih ledu v ozračju; obl. sončni plise drobne, v obliki žarkov razporejene gube, navadno na tanjšem blagu; zool. sončni ostriž sladkovodna riba pisanih barv, živeča v Blejskem jezeru, Lepomis gibbosus
sónčno prisl.: sončno se nasmehniti; sončno rumen cvet; sončno svetla poezija; sončno jasna dejstva / v povedni rabi bilo je sončno in toplo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
spočéten -tna -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na spočetje: spočetna zmožnost / spočetna doba ženske plodna doba ženske
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
srédnji -a -e prid. (ẹ̑) - 1. ki je v sredi, v sredini: vstopiti skozi srednji vhod; srednja črka v besedi; srednja miza, vrsta; srednje okno je bilo odprto / srednji del palice / srednji del mesta, vasi osrednji
// srednje obdobje zemeljske zgodovine / Srednja Amerika - 2. ki je glede na možni razpon med spodnjo in zgornjo mejo: nit srednje debeline; soba srednje velikosti / čevlji s srednjo peto; bil je srednje postave / lani je bila srednja letina; vreme je srednje / ima srednje dohodke; zaslužek je bil srednji / srednja kakovost blaga; srednja mera, stopnja, vrednost
- 3. ki izraža srednjo vrednost dveh ali več istovrstnih količin: srednja dolžina, globina, teža; izračunati srednjo hitrost; srednja letna temperatura
- 4. ki je glede na stopnjo zahtevnosti med nižjim in višjim: za to delo zadostuje srednja usposobljenost / srednja izobrazba
// v zvezi srednja šola izobraževanje (v šoli), ki daje srednjo izobrazbo: dokončati srednjo šolo; nižji in višji razredi srednje šole / povečati število srednjih in visokih šol; poučevati na srednji glasbeni šoli - 5. v razredni družbi ki pripada družbenim slojem med nižjimi in višjimi: srednji sloji prebivalstva
● srednji brat brat, ki je po starosti med mlajšim in starejšim bratom; srednji kmet kmet, ki ima navadno od 5 do 10 ha zemlje; srednja generacija generacija med mlajšo in starejšo generacijo; človek srednjih let star od 30 do 50 let; preg. srednja pot najboljša pot najbolj priporočljiva je zmernost, umerjenost v vsem
♦ agr. srednje oranje oranje v globino od 15 do 25 cm; anat. srednji možgani del možganov za urejanje gibov; srednje uho del ušesa med bobničem in notranjim ušesom; arheol. srednja kamena doba; čeb. srednja stena sata plast voska med nasproti ležečimi celicami sata; geogr. srednji tok reke del reke med zgornjim in spodnjim tokom; geol. srednji zemeljski vek vek v geološki zgodovini zemlje, ki sledi paleozoiku; lingv. srednji l l, izgovorjen s središčno zaporo, ki jo napravi jezična konica za zgornjimi zobmi; srednji način glagolski način s povračanjem dejanja na nosilca dejanja; medij; srednji samoglasnik samoglasnik, ki se izgovarja v srednjem delu ustne votline; srednji spol; lov. srednji petelin ptica, neposredna potomka ruševca in divje kokoši; mat. srednja vrednost vrednost, ki se dobi z deljenjem vsote dveh ali več istovrstnih količin z njihovim številom; rad. srednji valovi radijski valovi z valovno dolžino od 150 do 1.000 m; strojn. srednje olje olje, za stopnjo gostejše od lahkega olja; šah. srednji kmet središčni kmet; srednja igra središčnica; srednja linija središčna linija; šol. srednja ocena ocena, izračunana iz več ocen v enem predmetu; povprečna ocena; šport. srednji napadalec igralec v sredini napadalne vrste pri nekaterih igrah z žogo; srednja kategorija kategorija (težkoatletov) telesne teže med 71 in 83 kg; tek na srednje proge tek na razdaljo od 800 do 1.500 m; voj. srednja artilerija artilerija s kalibrom cevi od 75 mm do 155 mm; zgod. srednji vek obdobje fevdalizma
srédnje prisl.: grozdje je letos srednje obrodilo; predstava je srednje uspela; srednje debela črta, nit; srednje hitra hoja; srednje močna svetloba; biti srednje nadarjen; srednje razvita država; srednje težavna naloga; srednje velika soba; srednje visoko drevo
srédnji -a -e sam.: srednji je stopil naprej; pog. ima srednjo srednješolsko izobrazbo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
stálinski -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na Stalina: stalinske metode;
stalinska praksa / stalinski procesi; stalinske čistke / stalinska doba
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
stáranje -a s (ȃ) glagolnik od starati: doba staranja;
medicinska vprašanja staranja in starosti / staranje vina
♦ metal. naravno staranje pojav, da postane zlitina trša, če dalj časa stoji pri normalni temperaturi; umetno staranje pojav, da postane zlitina trša, če se nekaj časa zmerno segreva
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
stárčevski -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na starce: starčevska doba / starčevski obraz; starčevska hojastárčevsko prisl.: starčevsko šibek glas; sam.: v njegovem vedenju je nekaj starčevskega
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
stárčevstvo -a s (ȃ) starčevska doba v življenju: čutil je, da se mu začenja starčevstvo / z igro je znal prikazati starčevstvo lastnosti starcev
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
staréjši -a -e prid. (ẹ̑) - 1. primernik od star: na ples jo je peljal njen starejši brat; poročena je s pet let starejšim moškim; najstarejšemu vaščanu so ob rojstnem dnevu čestitali tudi pionirji; biti precej starejši od koga / kot zapostavljeni pristavek k imenu ene izmed dveh oseb z istim imenom v sorodstvenem odnosu umrl je Jože Kovač starejši [st.]
- 2. ki ima razmeroma veliko let: starejši ljudje; spremljal jo je starejši moški; včasih so pri porodih pomagale starejše ženske / v starejših letih je rad prebiral zgodovinske romane / kupili so starejše stanovanje / dom starejših občanov
- 3. po času nastanka oddaljen od sedanjosti: zamenjati starejše tehnološke postopke z novimi; rada prebira starejše izdaje klasikov; upoštevati je treba tudi starejša dognanja / povest iz starejših časov; najstarejše obdobje zemeljske zgodovine / starejša slovenska literatura
♦ arheol. starejša kamena doba predzgodovinska doba, v kateri se uporablja kamenje za izdelavo orodja; jur. starejši mladoletniki mladoletniki od 16. do 18. leta starosti; pal. najstarejše okamnine; sam.: starejši ga ne cenijo preveč; bratova najstarejša je že končala šolanje; prim. star
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
stárost stil. staróst -i ž (á; ọ̑) - 1. doba v človeškem življenju od zrelih let do smrti: bati se starosti; vsi so mislili, da ne bo dočakal starosti; pripravljati se na starost; mirna, nadležna starost; visoka, ekspr. siva starost; bolezni starosti; strah pred starostjo
● starost ni radost starost za človeka ni prijetna; starost ne pride sama pogosto jo spremljajo težave
// ta doba pri posameznem človeku: starost je preživela pri sestri na deželi; dogodki iz očetove starosti; ima lepo, prijetno starost / na starost, star. pod starost je beračil; v starosti se je ukvarjal s fotografiranjem
// kar je značilno za to dobo: pri njej je starost nastopila prezgodaj; pravijo, da malo ljudi umre od starosti; boriti se proti prihajajoči starosti - 2. čas, pretekel od rojstva koga ali nastanka česa: določiti, ugotoviti starost drevesa, rokopisa; v prošnji je moral navesti starost in izobrazbo; razvrstiti po starosti; povprečna starost prebivalstva; otroka enake, različne starosti; najprimernejša starost za učenje jezikov; moški srednje starosti / za svojo starost je velika; v tej starosti so se dekleta že možila / do starosti osemnajstih let je živel pri starših do osemnajstega leta; poročil se je pri starosti petdeset, petdesetih let ko je bil star petdeset let; otroci v starosti desetih let; v šolo je šel s šestimi leti starosti
// velika mera tega časa: od starosti potemnela slika; zaradi starosti ga niso hoteli več zaposliti; doseči častitljivo, visoko starost; ekspr. patriarhalna starost
♦ psih. duševna ali mentalna starost otroka povprečna duševna zmogljivost otroka glede na druge otroke; kronološka starost otroka čas od otrokovega rojstva dalje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
stolétje -a s (ẹ̑) doba, ki traja sto let: to se zgodi samo nekajkrat v stoletju;
pred štirimi stoletji;
minila je že četrtina stoletja / osemnajsto [18.] stoletje od 1700 do 1800 // roman se dogaja v 19. stoletju / v stoletjih je barva fresk potemnela v dolgem obdobju; ekspr. na, ob prelomu stoletja na koncu enega ali na začetku drugega stoletja
● atomsko stoletje 20. stoletje; ekspr. nisem ga videl že celo stoletje zelo dolgo; ekspr. rop stoletja zelo velik
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
stótisočlétje -a s (ọ̑-ẹ̑) doba, ki traja sto tisoč let: stotisočletje v zemeljski zgodovini / ekspr. ledena doba je za stotisočletja pokopala gore v led za zelo dolgo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
stuartski -a -o [stjúar-] prid. (ȗ) nanašajoč se na kraljevsko rodbino Stuart: stuartska doba
♦ obl. stuartski ovratnik velik stoječ ovratnik pravokotne oblike
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
súšen -šna -o prid. (ú) nanašajoč se na sušo: vroče in sušno poletje / sušni meseci; sušna doba / ta otok je precej sušen; sušna področja / bor dobro uspeva tudi na sušnih tleh na suhih
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
súženjski -a -o [žən] prid. (ú) nanašajoč se na sužnje ali suženjstvo: suženjsko delo;
težko suženjsko življenje / suženjska doba / takratni suženjski položaj žensk; zahtevati suženjsko pokorščino; suženjska vdanost
● ekspr. rešiti se suženjskega jarma suženjstva; slabš. suženjski prevod prevod, ki se v škodo stila popolnoma ujema s predlogo, z originalomsúženjsko prisl.: suženjsko ponižen človek
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
svetílen -lna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na svetenje: svetilna doba žarnice / svetilni plin / svetilni organ kresnice; svetilna raketa
♦ elektr. svetilna nitka nitka, ki jo električni tok ob prehodu segreje do žarenja; navt. svetilna boja; voj. svetilna krogla
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
štirilétka -e ž (ẹ̑) štiriletna doba, namenjena za dovršitev kakih načrtov: prva štiriletka je bila pomembna za razvoj industrije;
drugo leto štiriletke
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
tábor -a m (á) - 1. skupek šotorov, naprav, navadno za začasno bivanje na prostem: postaviti tabor; izbrati primeren kraj za tabor; begunski, vojaški tabor; ciganski tabor / urediti tabor za turiste kamp; redko ujetniški tabor ujetniško taborišče
♦ alp. bazni tabor za opremo in odpravo na mestu, kjer se začne vzpon na vrh; višinski tabor za člane odprave med vzponom; tur. rokovnjaški tabor folklorna prireditev s prikazovanjem življenja rokovnjačev - 2. utrdba za obrambo kmečkega prebivalstva pred Turki od srede 15. do konca 16. stoletja, navadno ob cerkvi na vzpetini: vaščani so se zatekli v tabor; cerkev z ostanki tabora / turški tabor
- 3. množično zborovanje na prostem: organizirati tabor; udeležiti se tabora; govoriti na taboru
// zgod., od 1868 do 1871 množično politično zborovanje na prostem z zahtevami po zedinjeni Sloveniji in enakopravnosti slovenskega jezika v uradih in šolah: tabori so pritegnili veliko ljudi; doba taborov; pomen taborov za utrjevanje narodne zavesti / narodni tabor; vižmarski tabor - 4. navadno s prilastkom organizirano začasno skupno bivanje ljudi s skupno dejavnostjo pod mentorskim vodstvom: udeležiti se počitniškega delovnega tabora; potapljaški tabor; mladinski raziskovalni tabor
- 5. navadno s prilastkom skupina ljudi istih nazorov, zlasti političnih: razdeliti narod na dva tabora; napredni tabor; nasprotni, sovražni tabor; predstavniki sprtih taborov; tabor mladih
// zveza držav ali strank s podobnimi interesi; blok: država ne pripada nobenemu taboru; opozicijski tabor; države socialističnega tabora / vzhodni, zahodni tabor / politični tabor
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
tákt2 -a m (ȃ) - 1. muz. metrična enota iz določenega števila poudarjenih in nepoudarjenih dob: razmejiti takte s taktnicami; poudarjena doba takta; število dob v taktu / izpustiti prvi takt; uvodni takti skladbe
// urejenost metrične enote glede na število, trajanje in poudarjenost dob: spremeniti takt v drugem delu skladbe; tričetrtinski takt; ritem in takt / takt valčka - 2. kar določa enakomernost ponavljanja gibov: dajati si takt z roko / hoditi, plesati po taktu; udarjati po taktu / držati takt pri plesu ritem
♦ lingv. govorni takt enota naglašenega in naslednjih nenaglašenih zlogov do premora ali do naslednjega naglašenega zloga istega segmenta; strojn. delovni takt delovni gib
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
terciáren -rna -o prid. (ȃ) - 1. nanašajoč se na terciar: terciarni relikti; terciarne plasti, tvorbe / terciarna doba
- 2. ki se pojavi za drugim: terciarni učinki
♦ ekon. terciarne dejavnosti promet, trgovina, bančništvo; soc. terciarna socializacija socializacija v širšem družbenem okolju
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
terezijánski -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na avstrijsko cesarico Marijo Terezijo: terezijanske davčne, šolske reforme / terezijanska doba
♦ zgod. terezijanski kataster za davčne namene narejen kataster v času vladanja Marije Terezije
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
tisočlétje -a s (ẹ̑) doba, ki traja tisoč let: vstopiti v novo tisočletje;
pred dvema tisočletjema / ekspr. tisočletja stare kulture
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
títovski -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na Tita: titovska politika / titovska doba
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
trílétje -a s (ȋ-ẹ̑) doba treh let: prvo triletje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
trímésečje -a s (ȋ-ẹ̑) doba, ki traja tri mesece: načrt za prvo trimesečje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
turbulénten -tna -o prid. (ẹ̑) - 1. knjiž., redko zmeden, nemiren: turbulentno stanje v državi / turbulentna doba
- 2. fiz., v zvezi s tok, gibanje v katerem so vrtinci in se plasti tekočine ali plina mešajo, vrtinčast: laminarni in turbulentni tok; turbulentno gibanje zraka
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
účen -čna -o prid. (ȗ) nanašajoč se na učenje, pouk: učni pripomoček;
učna knjiga;
učne metode;
učno-vzgojni proces / publ. dobiti novo učno moč novega učitelja; učne ustanove; učno osebje / učne delavnice do 1980 delavnice za praktični pouk strokovnih predmetov; učna knjiga; učna ura časovna enota pouka, navadno petinštirideset minut; eno učno mesto je prazno delovno mesto učitelja // nanašajoč se na uk 2: učna pogodba
♦ ped. učni stroj mehanska, električna ali elektronska naprava, ki podaja učno snov in preverja znanje, usmerja učenje, pomaga pri pridobivanju raznih psihofizičnih spretnosti; šol. učni čas trajanje pouka; učni jezik jezik, v katerem poteka pouk; učni korak osnovna snovna enota v programiranem učenju; učni načrt načrt, ki za učne predmete šol določene stopnje predpisuje, določa vsebino, obseg učne snovi; učni predmet; učni program predmetnik in učni načrt; nezadostni, odlični učni uspeh; učna doba do 1980 predpisan čas za izučitev v poklicu; učna enota del učne snovi, ki se obravnava v eni učni uri ali v več učnih urah; učna obveznost učitelja tedensko število ur pouka, ki jih mora opraviti učitelj; učna snov kar tvori, sestavlja znanje, védenje, ki se podaja v izobraževalnem procesu
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
vájeniški -a -o prid. (ȃ) vajenski: vajeniška doba / vajeniška šola
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
vájenka -e ž (ȃ) do 1970 učenka, ki se s praktičnim delom in strokovnim šolanjem usposablja za kak poklic, kako obrt: učna doba vajenke / frizerska, trgovska vajenka
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
vájenski -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na vajence: razstava vajenskih del / vajenska doba; vajensko spričevalo / vajenski dom; vajenska šola
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
valílen -lna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na valjenje2: valilna doba / valilni prostor
♦ agr. valilna jajca sveža, oplojena jajca, primerna za valjenje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
varčeválen -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na varčevanje: varčevalni ukrepi / varčevalna doba / varčevalni dan dan varčevanja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
várstven -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na varstvo: varstveni ukrepi;
varstveno spremstvo / varstvena vzgoja / varstvena dejavnost / varstveni dodatek dodatek osebnim in družinskim upokojencem, katerih pokojnine ne dosegajo predpisane višine; žarg., šol. varstveni oddelek oddelek s podaljšanim bivanjem; vzgojno-varstvena organizacija [VVO] organizacija za vzgojo in varstvo predšolskih otrok
♦ ekon. varstvena carina zaščitna carina; jur. varstveni sodnik nekdaj sodnik, ki postavi mladoletniku brez očeta varuha premoženja in nadzoruje njegovo delo; varstveno pismo nekdaj listina, s katero oblastni organ zagotovi zlasti tujemu državljanu posebno varstvo; rib. varstvena doba doba, ko je ribolov (nekaterih rib) prepovedan; urb. varstveno območje območje, kjer je raba zemljišč omejena zaradi zagotovitve dolgoročnega urejanja prostora; sam.: žarg., šol. varstvena učencem pomaga pri nalogah učiteljica pri podaljšanem bivanju
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
véčnost -i ž (ẹ̄) - 1. večno trajanje: kaj je tisoč let proti večnosti; trenutek večnosti; neskončnost in večnost; dolg kakor večnost zelo dolg
// v nekaterih religijah posmrtno večno- a) trajanje: upati na plačilo v večnosti
- b) obstajanje: upati na večnost; telo je v zemlji, duša pa v večnosti / rajska večnost
- 2. lastnost, značilnost večnega: delo za človeštvo daje posamezniku večnost / večnost resnice; večnost zla
- 3. ekspr. doba, ki se zdi, da traja veliko časa: vsaka ura se mu je zdela večnost; minute so se vlekle v večnost / minila je cela, dolga večnost, njih pa od nikoder / graditi hišo za večnost
// v prislovni rabi, z izrazom količine zelo dolgo: čakati celo, dolgo večnost
● evfem. iti, preseliti se, stopiti v večnost umreti; ekspr. dnevi, leta tečejo v večnost minevajo; pred vrati večnosti spoznati zmoto v krščanskem okolju tik pred smrtjo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
védski -a -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na veda2: vedska književnost / vedska doba
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
vegetácija -e ž (á) bot. - 1. rast in razvoj rastlin: doba vegetacije; okrasnega grmičevja ne obrezujemo pred začetkom vegetacije
- 2. rastlinske združbe na določenem področju: zaščititi vegetacijo; bujna vegetacija / barjanska, gozdna vegetacija; nizka vegetacija
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
vegetacíjski -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na vegetacijo: vegetacijska doba / vegetacijski pas; vegetacijska karta / vegetacijska inverzija pojav, da v kraških vrtačah zaradi posebnih klimatskih razmer nastopajo vegetacijski pasovi v obratnem zaporedju; vegetacijska točka korenine embrionalne celice, ki omogočajo rast korenine
♦ geogr. vegetacijska meja nadmorska višina, do katere sega vegetacija
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
vék1 -a m (ẹ̑) - 1. navadno s prilastkom daljša doba, daljše obdobje zgodovine: kamnine iz davnih vekov; proučevati pretekle veke / antični vek; prazgodovinski veki / publ. naš vek je vek tehnike naša doba je doba tehnike
// veke dolg, trajajoč
♦ geol. novi, srednji, stari zemeljski vek; zgod. novi, srednji, stari vek - 2. star. stoletje: od takrat je minilo že pol veka / zgodovina 19. veka
● ekspr. obljubljali so jim zlati vek zelo ugodno življenje; zastar. ves svoj vek je preživel v domači vasi vse svoje življenje; publ. društvo ni bilo dolgega veka ni dolgo obstajalo; star. tako je že od vekov od zdavnaj, zelo dolgo; star. na vek sta si dala slovo za zmeraj; vznes. na vekov veke bo slovelo tvoje ime zmeraj, vedno
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
veljávnosten -tna -o prid. (á) nanašajoč se na veljavnost: veljavnostna doba / veljavnostni simboli
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
verjétnosten -tna -o prid. (ẹ́) nanašajoč se na verjetnost: verjetnostna ocena / verjetnostna življenjska doba
♦ mat. verjetnostni račun
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
vesóljski -a -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na vesolje:- a) vesoljska energija / vesoljski plini / vesoljski prostor
- b) vesoljske raziskave / vesoljski poleti / vesoljski potnik / vesoljski strokovnjak / vesoljska obleka; vesoljska tehnika / ekspr. vesoljski sprehod zadrževanje vesoljskega potnika v vesoljskem prostoru zunaj vesoljske kabine; publ. vesoljska doba doba po prvem poletu v vesolje; vesoljska ladja vozilo, namenjeno za vesoljske polete; vesoljska postaja naprava v vesolju za pristajanje in oskrbovanje vesoljskih ladij; vesoljska tekma tekma v vesoljskih raziskavah, poletih
♦ aer. vesoljsko letalo vozilo za polete na tir okoli zemlje in nazaj; teh. vesoljska kabina kabina vesoljske ladje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
viktorijánski -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na vladanje angleške kraljice Viktorije I.: viktorijanska doba / viktorijansko pohištvo / viktorijanski slog; viktorijanska morala
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
vplačevánje -a s (ȃ) glagolnik od vplačevati: vplačevanje prispevkov;
doba vplačevanja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
vsaktéri -a -o zaim. (ẹ̄) star. vsak: vsaktera doba je zapustila svoj slog;
hvalijo ga ob vsakteri priliki / brez vsakterega vprašanja je izpolnil ukaz; sam.: vsakteri je dobil juho in kos mesa
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
vžívljanje -a s (í) glagolnik od vživljati se: doba, proces vživljanja;
vživljanje v novo okolje / vživljanje v delo / vživljanje v tujo usodo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
zakúpen -pna -o prid. (ū) nanašajoč se na zakup: zakupna cena / zakupna pogodba / zakupna kmetija; zakupno zemljišče / zakupna doba
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
zapísek -ska m (ȋ) - 1. nav. mn. besedilo, navadno krajše, ki nastaja in se zapisuje sproti: brati pisateljeve zapiske; v zapiskih opisati kaj; zapiski iz vojnih let / dnevniški, popotni, spominski zapiski
- 2. zapis: zapisek izjav prič; doba prvih zapiskov / zapisek na robu opomba, pripis; govoriti brez zapiskov pisne priprave
// rokopisni, stenografski zapisek - 3. mn. sproti nastali zapis posredovane učne snovi: učiti se po zapiskih; imeti urejene zapiske / na predavanjih si delati zapiske
● redko sestaviti zapisek z imeni prisotnih spisek, seznam
♦ šol. anekdotski zapisek sprotno učiteljevo zapisovanje opažanj o vedênju posameznega učenca; zapiski o uspehih učencev pisno izraženo učiteljevo mnenje o napredovanju in uspehih učencev
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
zavaroválen -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na zavarovanje: zavarovalni pripomočki;
zavarovalna vrv / zavarovalna dejavnost / zavarovalna pogodba / zavarovalni agent, zastopnik; zavarovalna doba čas trajanja zavarovanja in jamstva pri prostovoljnem zavarovanju; čas trajanja stalne ali začasne zaposlitve, ki se upošteva pri pokojninskem in invalidskem zavarovanju; zavarovalna polica listina s podatki o sklenjeni zavarovalni pogodbi; zavarovalna premija denarni znesek, ki ga je treba plačati zavarovalnici za določeno vrsto zavarovanja
♦ jur. zavarovalni primer primer, glede na katerega se zavaruje; zavarovalna vsota vsota, ki jo ob sklenitvi zavarovanja določi zavarovalec in od nje plačuje zavarovalno premijo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
zavarovánje tudi zavárovanje -a s (ȃ; á) - 1. glagolnik od zavarovati: zavarovanje glave s čelado / zavarovanje poti ob prepadu / zavarovanje domače industrije pred premočno tujo konkurenco / zavarovanje svojih koristi / odločiti se za zavarovanje hiše, živine
- 2. pravno razmerje, ki zavezuje določeno organizacijo, da upravičencu povrne škodo v dogovorjenem primeru: skleniti zavarovanje; trajanje zavarovanja / osebno, pomorsko, požarno zavarovanje; obvezno, pogodbeno, prostovoljno zavarovanje; življenjsko zavarovanje za izplačilo določene vsote ob poteku dogovorjene dobe ali ob smrti zavarovanca, če zavarovanje še traja
// pravno razmerje, v katerem upravičenci združujejo denarna sredstva za denarne dajatve in druge pravice iz pokojninskega, invalidskega zavarovanja, zdravstvenega varstva: zapornikom ni priznano zavarovanje / socialno zavarovanje / invalidsko zavarovanje; pokojninsko zavarovanje socialno zavarovanje, s katerim si zavarovanec zagotovi pravico do pokojnine; starostno zavarovanje kmetov do 1983 ki daje ob določeni starosti kmečkim zavarovancem pravico do starostne pokojnine; zdravstveno zavarovanje za primer bolezni, nesreče pri delu, poklicne bolezni ter druge začasne nezmožnosti za delo
● pog. delati na socialnem zavarovanju na skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja
♦ jur. kargo zavarovanje zavarovanje tovora za več nevarnosti; kasko zavarovanje zavarovanje prevoznega sredstva za več nevarnosti; zavarovanje posojila vrnitve posojila z zastavo ali s poroki; zavarovanje za doživetje pri katerem se izplača določena vsota, ko poteče pogodbena doba ali ko doseže zavarovanec določeno starost
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
zdravníštvo -a s (ȋ) - 1. zdravniški poklic: odpovedal se je zdravništvu / doba njegovega zdravništva je bila kratka
- 2. zdravniki: zdravništvo opozarja na nevarnost epidemije; dolgoletna prizadevanja slovenskega zdravništva
- 3. knjiž. medicina, zdravstvo: zgodovina slovenskega zdravništva
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
zgódnjerímski -a -o prid. (ọ̄-í) nanašajoč se na zgodnje obdobje starih Rimljanov: zgodnjerimski nagrobni spomeniki / zgodnjerimska doba
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
zgódnji -a -e prid. (ọ̄) - 1. navadno z glagolskim samostalnikom ki je, se pojavi ob začetku predvidenega časa ali (nekoliko) pred njim: zgodnji izid knjige; zgodnji prihod avtobusa / zgodnja setev; navajen je na zgodnje vstajanje / zgodnje cvetenje; opažati zgodnje staranje / zgodnji sneg; zgodnja zima; zgodnje upanje, veselje
// ki je, se pojavi ob začetku dneva, jutra: njegov zgodnji obisk nas je presenetil / zgodnje sonce - 2. od začetka trajanja malo oddaljen: zgodnja jesen, pomlad; zgodnje popoldne / prišel je v zgodnjih (jutranjih) urah zgodaj zjutraj
// zgodnji kapitalizem; zgodnji srednji vek prvo obdobje srednjega veka; zgodnja antika; zgodnja romantika; zgodnje krščanstvo / umetnikova zgodnja dela - 3. ki doraste, dozori v razmeroma kratkem času: zgodnji krompir; pozne in zgodnje sorte sadja
♦ arheol. zgodnja bronasta doba; gozd. zgodnji les redkejša plast lesa v letnici; ped. zgodnje otroštvo doba otrokovega razvoja od konca prvega leta starosti do vstopa v šolo; rel. zgodnja maša prva maša zgodaj zjutraj; um. zgodnji barok; zgodnja gotika
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
zíma -e ž (í) - 1. del leta med jesenjo in pomladjo: zima se bliža, mineva; nekatere živali zimo prespijo; zime preživlja ob morju; do zime bo hiša vseljiva; vrnil se je sredi zime; dolga, huda, mila, mrzla, suha zima; letošnja zima je bila zelo snežena; ekspr. to je prava ruska zima zelo mrzla
// ekspr.: dnevi so hladni, v zimo gremo; jesen se je nagnila v zimo / čez zimo dela zobotrebce; zelenjava za čez zimo; na zimo se vračajo domov ob koncu jeseni ali v začetku zime; v toplejših zimah se porabi manj kurjave; star. potok v zimi zamrzne pozimi; prebiti se skozi zimo; zgodilo se je lansko zimo, knjiž. lanske zime
♦ astr. astronomska zima doba od zimskega sončnega obrata do pomladanskega enakonočja
// za ta del leta značilno stanje narave: v dolini je bila že pomlad, v hribih pa še zima; zgodnja zima / zunaj je zima zimsko vreme; ekspr. v kakšno zimo sem prišel; pren., knjiž. v njegovem srcu je bila zima - 2. ekspr., s prilastkom doba popolnega upada življenjske moči: roman popisuje pomlad, poletje, jesen in zimo glavnega junaka / življenjska zima
● star. obleci se, na vozu bo zima hladno, mrzlo; ekspr. zima se že oglaša vremenske razmere kažejo na bližnji začetek zime; ekspr. zima je pred vrati bo nastopila v najkrajšem času; star. v letu in zimi je enako oblečen zmeraj; preg. če spomladi grmi, se zima ponovi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
zlát -a -o prid. (ȃ á; četrti pomen ȃ) - 1. nanašajoč se na zlato: najti v pesku zlata zrna; zlata žila / zlati rudnik; zlata ruda / zlate zaloge / poljud. zlati pesek zlatonosni pesek
// ki je iz zlata: zlat nakit, prstan; napisati ime na spomenik z zlatimi črkami; zlata krona / zlati okviri slik pozlačeni; zlate kupole / pog. zlat(i) zob ki ima zlato krono
// zlata kolajna, medalja kolajna, medalja, ki se podeli za prvo mesto v posameznih športnih disciplinah; zlata obreza obreza, na katero se nanese tanka plast zlata - 2. take barve kot zlato: zlati čevlji; pletenine z zlatimi nitkami / ekspr. zlati sončni žarki / poljud. zlata bronsa bakrova bronsa
// zlata barva
// ekspr. rjavkasto, rdečkasto rumen: dekle z zlatimi lasmi; piti zlato kapljico; zlata pšenica / zlati oktober - 3. ki predstavlja petdeseto obletnico česa: zlati jubilej organizacije / praznovati zlato poroko petdesetletnico poroke
- 4. ekspr. zelo dober, dobrosrčen: bil je zlat človek, iskren prijatelj; ima zlate starše; bil bi zlat, če ne bi pil / tisti dan je bila vsa zlata in je vsem stregla ustrežljiva, pozorna
// v nagovoru moj zlati otrok, varuj se
// ki vzbuja zelo pozitiven čustveni odnos: bili so zlat razred; ta otrok je zlat / v nagovoru sinek moj zlati, hitro se vrni - 5. ekspr. zelo dragocen, koristen: ni poslušal zlatega nauka; to so zlate besede; zlato spoznanje / posnemati zlat zgled koga; zlato pravilo pravilo, ki ga je v kaki zadevi zelo koristno upoštevati
// zelo ugoden: ponuja se mu zlata priložnost / bili so zlati časi za špekulante - 6. ekspr. poln uspehov, pomembnih del: minili so zlati časi reprezentance; zlati vek italijanskega slikarstva; zlata doba znanosti
// poln zadovoljstva, sreče: zlati trenutki življenja; zlata mladost, prihodnost / sanjati zlate sanje - 7. ekspr. zvonek, svetel: ima zlat glas; zlat smeh
- 8. ekspr., z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se nanaša: izgubil je svoj zlati mir; zlata resnica, sreča; hrepeni po zlati svobodi; zlato upanje
● ekspr. imaš zlat čas, da to narediš veliko prostega časa; ekspr. to je zlatega denarja vreden delavec zelo dober, marljiv; ekspr. obljubljal ji je zlate gradove srečo, bogastvo; ekspr. to dejanje bo zapisano v zgodovini z zlatimi črkami dobilo bo pomembno mesto, ohranilo se bo v častnem spominu; ekspr. ta obrt je zanj zlata jama prinaša mu zelo velik dobiček; ekspr. njegovo ime je zapisano v zlati knjigi zgodovine on je zelo zaslužen; učenca so vpisali v zlato knjigo nekdaj v knjigo z imeni odličnjakov; ekspr. to zbirko poezij so označili za zlato knjigo izredno dobro knjigo; iron. zlata mladina razvajeni mladi ljudje, zlasti iz bogatejših družin; ekspr. zlata mrzlica povečano iskanje zlata; zlata parmena jesensko jabolko rumene barve z rdečimi progami, lisami; otr. ti si pa danes zlata ptička kot pohvala pri jedi si prvi pojedel; zlate ribice akvarijske ribe zlasti zlato rumene barve; ekspr. ta fant ima zlate roke zna dosti stvari spretno narediti, izdelati; ekspr. bila je dobrega srca in zlatih rok zelo radodarna; ekspr. držati se zlate sredine biti zmeren, v ničemer ne pretiravati; ekspr. vkovati koga v zlate verige dati mu dober gmotni položaj, a odvzeti mu samostojnost; zlato jabolko kaki; zlato runo v grški mitologiji runo zlatega ovna s čudežnimi lastnostmi; red zlatega runa nekdaj visoko avstrijsko in špansko viteško odlikovanje za plemiče in državne voditelje; ekspr. ima zlato srce je zelo dobrosrčen; zlato tele po bibliji zlat kip živali, ki so ga častili Izraelci med Mojzesovim bivanjem na gori Sinaj; ekspr. častiti zlato tele bogastvo, denar; preg. zlat ključ vsaka vrata odpre z denarjem se vse doseže; preg. srednja pot — zlata pot najbolj priporočljiva je zmernost, umerjenost v vsem; preg. dokler prosi, zlata usta nosi, kadar vrača, hrbet obrača dokler prosi, govori zelo prijazno, hvaležno, ko pa bi bilo treba dobljeno vrniti, je neprijazen, nehvaležen; preg. rana ura — zlata ura če se začne zgodaj delati, se veliko naredi
♦ agr. zlati delišes sladko rumeno zimsko jabolko, po izvoru iz Amerike; astr. zlato število število, ki določa zapovrstnost leta v Luninem krogu; bot. zlati grmiček zdravilna rastlina z drobnimi rožnatimi cveti; tavžentroža; zlati klobuk rastlina z velikimi temno rožnatimi cveti z nazaj zavihanimi listi, Lilium martagon; zlato jabolko gorska rastlina s pokončnim steblom in oranžnim rjavo lisastim cvetom z nazaj zavihanimi listi; kranjska lilija; ekon. zlate palice zlato v obliki kvadrov; zlate rezerve zlato, ki ga ima centralna banka; zlata valuta denarni sistem, v katerem je vrednost denarne enote določena z vrednostjo zlata; etn. zlati očenaš molitev v obliki dvogovora med Kristusom in Marijo, nastala med ljudstvom; film. zlati lev priznanje za najboljši film mednarodnega festivala v Benetkah; velika zlata arena priznanje za najboljši film puljskega festivala; filoz. zlato pravilo (moralnega vedenja) po Kantu pravilo, po katerem naj človek ne stori drugim, česar ne želi, da drugi storijo njemu; geom. zlati rez daljice točka na daljici, ki deli daljico na dva dela tako, da je razmerje med daljico in večjim delom enako razmerju med večjim in manjšim delom; med. zlata žila bolezenska razširitev vene ob zadnjični odprtini; muz. zlata plošča plošči podobno priznanje, ki se podeli izvajalcu za 50.000 prodanih plošč; obl. zlata košuta najvišje priznanje na mednarodnem sejmu mode v Beogradu; šport. zlata lisica priznanje, ki se podeli najboljši tekmovalki na tradicionalnem ženskem tekmovanju v slalomu in veleslalomu na Pohorju; um. zlati oltar rezljan in bogato pozlačen leseni oltar, značilen za 17. stoletje; zlati rez sorazmerje med dvema količinama, pri katerem je razmerje med večjo in manjšo količino enako razmerju med večjo količino in celoto; vrtn. zlati šeboj grmičasta vrtna ali lončna rastlina z dišečimi rumenimi ali rjavimi cveti, Cheiranthus cheiri; zool. zlata minica hrošč bleščeče rumenkasto zelene barve, ki se hrani s cvetnim prahom, Cetonia aurata
zláto prisl.: posoda se je zlato svetila; zlato obrobljena očala; zlato vezeni plašči / piše se narazen ali skupaj: zlato pisano ali zlatopisano listje; zlato rjava skorja
zláti -a -o sam.: dvorana je bila v belem in zlatem; star. dal mu je pet zlatih zlatnikov
// ljubk., kot nagovor: zlata moja, nič ne skrbi; zdaj pa spančkaj, zlato moje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
značílen -lna -o prid., značílnejši (ȋ) - 1. ki stvar, osebo določa tako, da jo je mogoče razpoznati, ločiti od istovrstnega: značilen napev pesmi; značilne poteze kakega obraza / njegovo pisanje je mogoče spoznati po zanj značilnem slogu / njegov nasmeh je zelo značilen
- 2. ki ima izrazite, bistvene lastnosti istovrstnih stvari, pojavov: pesnik je značilen predstavnik dobe; narodopisno značilne vasi / značilne lastnosti kovin / značilen vonj po ožganem, po senu; stavba, značilna za secesijo / za to obdobje je značilen vsestranski kulturni razvoj
- 3. geom. ki ima lastnost, da določa geometrijsko tvorbo: značilni pravokotnik hiperbole; značilni presek stožca
♦ bot. značilna vrsta značilnica; pal. značilni fosil fosil, po katerem se določi, razpozna geološka doba ali njen del; petr. značilna rudnina rudnina, po kateri se imenuje kamnina; ptt značilna številka številka za vzpostavitev zveze z določenim krajem; karakteristična številka; teh. značilna krivulja krivulja, ki kaže odvisnost ene veličine od druge
značílno prisl.: mozaik se značilno svetlika; koža ima značilno rožnato barvo / v povedni rabi značilno zanj je, da glasno govori
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
zorítven -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na zoritev: zoritveni proces;
zoritvena doba / zoritvena temperatura
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
želézen -zna -o prid. (ẹ́) - 1. ki je iz železa: železen drog, kavelj; železni križi v oknu; sodi z železnimi obroči; železna blagajna, ograja; železne palice
// železov: železna rja / železna ruda; železne spojine - 2. ekspr. zelo močen, krepek: železne roke / železen prijem, stisk
// zelo trden, neuničljiv: ta obleka je železna / ima železno zdravje / za to je potrebna železna volja; železna vztrajnost - 3. ekspr. zelo strog: ima železen glas; železen obraz / železen značaj / železna načela, pravila / v hiši vlada železen red; železna disciplina
- 4. ekspr. temeljen, osnoven: ponatisniti železna dela slovenske povojne književnosti / železni repertoar gledališka, glasbena dela, ki se zaradi svoje umetniške vrednosti, priljubljenosti izvajajo več sezon
● ekspr. potovati z železnim konjičkom z avtomobilom, motornim kolesom; ekspr. železni ptič letalo; ekspr. ima železne živce tudi zelo hude stvari ga ne ganejo, ne vznemirijo; zastar. železna cesta železnica; ekspr. pomesti nasprotnike z železno metlo odločno, neprizanesljivo, s silo jih odstraniti s kakega položaja; železna rezerva kar je namenjeno za uporabo v izrednih okoliščinah; ekspr. vladati z železno roko odločno, s silo, nasiljem; publ. politične spremembe za železno zaveso od 1945 do 1990 v Sovjetski zvezi in njej podrejenih evropskih socialističnih državah; potrpljenje železna vrata prebije s potrpljenjem se dosti doseže; preg. stara navada — železna srajca navade človek zelo težko spreminja
♦ arheol. železna doba prazgodovinska doba, ki je sledila bronasti dobi; farm. železno vino nekdaj desertno vino, v katerem je raztopljena železova spojina; jur. železna pogodba nekdaj pogodba, pri kateri prodajalec ne prevzema odgovornosti za skrite napake prodane živali, posebno konja; železna živina nekdaj v rejo dana živina, ki jo mora rejec nadomestiti z drugo, če pogine; med. železna pljuča naprava v obliki komore za ritmično prezračevanje pljuč bolniku, ki ne more dihati; rel. železna maša sedemdesetletnica mašništva; zgod. železna devica srednjeveška mučilna priprava v obliki človeškega telesa z bodicami na notranji strani; železna srajca verižna srajca; zool. železna kačica svetlikajoča se temno rjava kačica, ki živi zlasti na vlažnih tleh, Julus terrestris
želézno prisl.: železno ga je zgrabil za vrat
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
železobetónski -a -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na železobeton: železobetonski steber;
železobetonske stropne konstrukcije / ekspr. železobetonska doba
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
življênje -a s (é) - 1. pojav, ki se izraža s sposobnostjo presnavljanja, rasti, razmnoževanja: začetek življenja na zemlji; zakoni življenja / življenje na kopnem, v morju
// kar se izraža s sposobnostjo presnavljanja, rasti, razmnoževanja: življenje v zastrupljenih rekah odmira; življenju nevarne snovi / usedline s sledovi življenja / ekspr. jama ni bila brez življenja živih bitij - 2. stanje živega bitja: biti, ostati pri življenju; znamenja življenja / volja do življenja je premagala smrt; biti sposoben za življenje / greniti si življenje z ljubosumjem; tvegati življenje; ekspr.: rešiti si golo življenje; streči po življenju; igrati se z življenjem / izgubiti življenje umreti; ekspr. življenje se mu izteka kmalu bo umrl
// pesn. mirno naj ti plove čolnič življenja
// s prilastkom, v različnih religijah nadaljevanje kakega stanja po smrti v s čutom nezaznavni stvarnosti: posmrtno življenje / v krščanstvu: nadnaravno življenje; večno življenje - 3. s prilastkom bivanje, obstajanje človeka
- a) glede na njegovo biološko danost: čustveno, duševno, intelektualno življenje / fantovsko življenje / spolno, telesno življenje / družinsko, zakonsko življenje; samsko življenje; skupno življenje moškega in ženske
- b) glede na njegovo ravnanje: garaško, ekspr. grešno življenje; začeti novo življenje / ekspr. sladko življenje prijetno, zlasti spolno
// ekspr. ženska dvomljivega življenja - c) glede na njegovo dejavnost, udejstvovanje na določenem področju: begunsko, vojaško življenje / družabno, privatno življenje
- č) glede na njegovo materialno stanje: skromno, udobno življenje
- d) glede na pestrost dogajanja: mirno, pusto življenje človeka
- e) glede na vrednost, ki je odraz določenih življenjskih prizadevanj, razmer: brezskrbno, lahko življenje; ekspr. pasje življenje brezdomcev / ekspr. življenje iz dneva v dan brezciljno, brezskrbno
// bivanje, obstajanje človeka sploh: smisel življenja; pravica, veselje do življenja; njegovi pogledi na življenje in smrt / življenje vaše matere je v nevarnosti
- 4. doba bivanja, obstajanja človeka od rojstva do smrti: življenje se podaljšuje; bolezen mu je skrajšala življenje; v svojem dolgem življenju je marsikaj doživel / za vse življenje si je dogodek vtisnil v spomin; v svojem življenju še ni imel takega stanovanja / vse življenje je še pred teboj / raba peša od iznajdbe ni imel za življenja prav nič v času življenja
// ekspr.: pomlad življenja mladost; jesen življenja starost - 5. ekspr., v povedni rabi kar daje bivanju, obstajanju človeka smisel, vrednost: delo, kariera, otroci so njegovo življenje / brez tebe ni življenja; ti si življenje mojega življenja
- 6. ekspr. moč, živahnost, zdravje: življenje je kar kipelo iz nje; mladi so polni življenja / roke so ji brez življenja visele ob telesu brez sposobnosti gibanja, čutenja
- 7. publ. človek, oseba, zlasti kot udeleženec nesreče, vojnega spopada: življenja padajo v vsaki vojni / rešili so pet otroških življenj otrok
- 8. s prilastkom način obstajanja živega, stvarnega in duhovnega sveta določenega področja kot celota: navade mestnega življenja; spremembe življenja na vasi; življenje v zaporih; ekspr. čutiti utrip sodobnega življenja / nomadsko, poljedelsko življenje nekaterih narodov / ekspr.: pomensko življenje jezika; življenje besed
- 9. celota dogajanja
- a) zlasti družbenega, medčloveških odnosov, stikov: izhajati iz življenja; biti sredi, publ. v areni življenja; tako je v vsakdanjem življenju; ekspr.: polnost življenja; viharji, vrvež življenja / gojenci so v zavodu izolirani od življenja / zdaj šele vstopaš v življenje; publ. utirati si pot v življenje / ekspr. film želi prikazati živo življenje; pesnik je bil zvest življenju / povezanost šole z življenjem; ekspr. stati z obema nogama v življenju / življenje teče dalje / v povedni rabi: nazadnje pa ostaneš sam, tako je (pač) življenje izraža sprijaznjenost, vdanost; pog., ekspr. to ni življenje, to je hudič; jaz vem, kaj je življenje imam veliko raznovrstnih, zlasti neprijetnih življenjskih izkušenj
- b) ekspr. glede na nemir, gibanje, (hitro) se spreminjajoče življenjske okoliščine: opazovati življenje glavne ulice / v hišah ni bilo opaziti življenja / mesta so polna življenja / jate lastovk dajejo ruševinam nekaj življenja
- c) ekspr. glede na različne možnosti zabave, preživljanja prostega časa: naužiti se življenja; privoščiti si življenje; lakota po življenju / nočno življenje mesta / kjer je on v družbi, tam je življenje je veselo, zabavno
- 10. življenjske razmere, življenjsko okolje: po končanem šolanju se vračajo v prejšnje življenje; privajati se na življenje v kolektivu / življenje se normalizira, ker vode upadajo; ekspr. življenje ga tepe; urediti si življenje po svoje; čutiti težo življenja / ekspr.: življenje ga je skovalo v moža; življenje jo je uničilo
- 11. ekspr., s prilastkom dejavnost, delovanje: poživiti društveno, kulturno, versko življenje; razgibano družbeno življenje
- 12. skupek pomembnih podatkov o obstajanju, delovanju koga: odlomek iz življenja pisatelja
- 13. ekspr. prepričljivost, verjetnost: šele oder da besedilu življenje; pisatelj je gradivu vdihnil življenje
- 14. ekspr. izražanje izrazitih potez, čustev, razpoloženj, podobnih kot v resničnosti: podobe na stenah so brez življenja / v prej tope oči je šinilo nekaj življenja
- 15. ekspr. kar se rabi za zadovoljevanje zlasti telesnih potreb: življenje je drago; zasluži komaj za življenje; sredstva za življenje
● ekspr. molči, če ti je življenje drago, ljubo če si hočeš ohraniti življenje; če nočeš doživeti kaj neprijetnega, hudega; knjiž. njeno življenje se je dopolnilo umrla je; ekspr. življenje ga je za to dejanje, odkritje bogato nagradilo to dejanje, odkritje mu je prineslo veliko zadovoljstva, koristi; ekspr. življenje jo je povozilo ni bila kos življenjskim težavam, problemom; ekspr. njegovo življenje visi na lasu, na niti je zelo ogroženo; je zelo bolan; knjiž., ekspr. v mladi ženi vzkali življenje mlada žena zanosi; ekspr. veseliti se življenja rad živeti; publ. ta avtomobilska guma nima dolgega življenja dolge dobe trajanja; knjiž. dala je otroku življenje rodila ga je; ekspr. dali so življenje za domovino umrli zanjo, zlasti v boju; knjiž. podariti obsojencu življenje ne usmrtiti ga; ekspr. postavljati življenje na kocko tvegati ob pomembni odločitvi; ekspr. skleniti svoje življenje umreti; ekspr. sam si je skrajšal, vzel življenje naredil je samomor; ekspr. žena mu spreminja življenje v pekel mu povzroča neprijetnosti, veliko trpljenje; ekspr. vzeti komu življenje usmrtiti ga; ekspr. biti ob življenje umreti; priklicati v življenje ekspr. ponesrečenca niso mogli priklicati v življenje oživiti; ekspr. to leto je priklicalo v življenje številne reforme v tem letu so nastale; ekspr. priklicati v življenje novo revijo začeti jo izdajati; ekspr. spremeniti sklepe v življenje uresničiti jih; ekspr. svojo neprevidnost je plačal z življenjem zaradi svoje neprevidnosti je umrl; ekspr. rešil ga bom, čeprav za ceno življenja tudi, če bi umrl; vznes. biti v cvetu življenja mlad; ekspr. prestriči, pretrgati nit življenja povzročiti smrt; ekspr. to ti naj bo šola za življenje zaradi tega boš postal zrelejši, pametnejši; ekspr. bojevati se na življenje in smrt zelo, močno; teči kot za življenje zelo hitro; kakršno življenje, taka smrt
♦ anat. drevo življenja podolžni prerez malih možganov, ki je po razvejeni strukturi podoben krošnji drevesa; biol. latentno ali prikrito življenje organizmov v katerem je presnavljanje skoraj ustavljeno; jur. nadomestilo za ločeno življenje znesek, ki ga dobi zakonec, če zaradi opravljanja službe, funkcije dalj časa ne stanuje v istem kraju kot drugi zakonec; um. drevo življenja mitološki motiv drevesa kot simbola življenja in življenjske moči
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
življênjski -a -o prid. (ē) - 1. nanašajoč se na življenje:
- a) stopnje življenjske organiziranosti od molekul do tkiva / zakonitosti življenjskih pojavov; virusi in druge nižje življenjske oblike; organizmi, potrebni za ohranitev življenjskega ravnotežja / prenehanje življenjskih procesov; ponesrečenec ni kazal življenjskih znakov; bitja z veliko življenjsko močjo; življenjska nevarnost smrtna nevarnost
// izboljšanje življenjskih razmer; življenjsko okolje - b) življenjski cilj, smisel; življenjska filozofija; življenjska modrost, resnica; življenjske vrednote; življenjsko spoznanje; življenjsko vprašanje / življenjski nazor nazor o vprašanjih konkretnega vsakdanjega življenja, ravnanja
// življenjsko geslo, vodilo / ekspr. njena življenjska zgodba - c) življenjski optimizem; življenjski stil stalne značilnosti človekovega ravnanja, vedenja; doživeti življenjski uspeh; življenjska izkušnja, stiska / vaški življenjski ritem; kompozicija zgodbe poudarja življenjsko verjetnost
- č) njegovi življenjski načrti; izbirati si življenjski poklic / življenjski tovariš / povprečna življenjska doba prebivalstva; nagrada za življenjsko delo
- d) veliki življenjski stroški; zadovoljevanje življenjskih potreb; življenjske potrebščine / življenjska raven
- 2. navadno v povedni rabi ki izhaja iz resničnosti, iz življenja: ta človek je zelo življenjski / pouk naj bo življenjski; obravnavanje tega vprašanja ni bilo življenjsko
● ekspr. to je za človeštvo življenjskega pomena odločilnega, bistvenega; publ. življenjska doba izdelka doba trajanja; življenjska pot ekspr. njegova življenjska pot je bila dolga življenje; ekspr. njegova življenjska pot ni bila posuta s cvetlicami njegovo življenje ni bilo lahko, prijetno; vznes. dokončal je svojo življenjsko pot umrl je; ekspr. včeraj sta nastopila skupno življenjsko pot sta se poročila
♦ biol. življenjski prostor prostor, v katerem živijo živali in rastline v enakih življenjskih razmerah; filoz. življenjski elan ali življenjska sila ustvarjalna sila, ki je osnova razvoja živih bitij; jur. življenjsko zavarovanje zavarovanje za izplačilo določene vsote ob poteku dogovorjene dobe ali ob smrti zavarovanca, če zavarovanje še traja; soc. življenjski minimum za življenje nujno potrebna sredstva
življênjsko - 1. prislov od življenjski: take primere je treba reševati življenjsko; življenjsko nevaren padec smrtno nevaren; biti življenjsko zavarovan
- 2. ekspr. izraža visoko stopnjo: denar življenjsko potrebujemo; stvar ga je življenjsko zanimala; življenjsko pomembno vprašanje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.