dobríčina2 -e ž (ȋ) ekspr. dobrodušen, dobrosrčen človek: naš učitelj je prava dobričina;
poznam ga, stara dobričina je;
odličen tovariš je in velika dobričina
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 5. 6. 2024.
dobríčina1 -e m (ȋ) ekspr. dobrodušen, dobrosrčen človek: stari dobričina se je temu zelo čudil;
delal je vtis nekoliko zmedenega dobričine
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 5. 6. 2024.