Jezikovna svetovalnica, www.fran.si, dostop 3. 6. 2024.
Besedno zvezo javno dobro pregibnik Besana sklanja javnega dobrega, javnemu dobremu ..., v vaši svetovalnici pa ste svetovali drugače (https://svetovalnica.zrc-sazu.si/topic/742/kako-sklanjamo-zvezo-skupno-dobro). Česa naj se torej držimo?
Zanima me, kako je pravilno: skupnega dobrega ali skupnega dobra?
Kako pravilno sloveniti besedo wellness?
Profesionalno se ukvarjam z dobrobitjo, dobropočutjem ter vedenjem mačk.
Dobropočutja, kot ene besede ni še v SSKJ je le dobro počutje. Trend je, da se ne govori več le o dobrobiti welfare, ampak tudi oz. predvsem o dobropočutju wellbeing, kot novem parametru pri živalih. Obstajo prav Wellbeing panels znotraj organizacij.
Rada bi dala predlog, da se lahko dobropočutje piše skupaj, kot nova kategorija, ki se razlikuje od dobro počutja.
Primera:
Na MO RS imamo veliko težav z zapisovanjem imen pravnih aktov, dokumentov in ukazov. Prebrali smo že vaš odgovor v razdelku Vejica pri označevanju dokumenta, pa še zmeraj se zastavljajo vprašanja. Na primer:
... tako piše v aneksu št. 1 št. 4300-149/2018-1 z dne 25. 5. 2018 ...
... dostavil je Zavarovanje za dobro izvedbo pogodbenih obveznosti št. 003357 z dne 17. 7. 2918.
... na podlagi 54. člena Zakona o obrambi (Uradni list RS št. 103/04, 103/11), drugega odstavka 80. člena Pravilnika o priznanjih (Uradni list RS št. 41/07, 4/11, 86/11) ...
... uvedli so novo pogodbo (MO, št. 0070-21/2018-14 z dne 19. 12. 2018) ...
Kako je bolje: ... da bodo želodčki in dušice dobro nahranjene ali nahranjeni?
Zanima me vaše mnenje o rabi zgolj priimka v strokovnih oz. znanstvenih besedilih, ko gre za avtorico, npr.: Novak (2004: 15) je zapisala.
Take rabe je precej še zlasti v socioloških in drugih družboslovnih besedilih, opažam pa, da je precej nevtralna že v hrvaški publicistiki, npr.: »Glavni naglasak razgovora (s glavnim tajnikom Ban Ki-moonom) bila je imigrantska kriza«, kazala je Grabar-Kitarović u izjavi za hrvatske novinare.
Pozdravljeni. Dilema se glasi: Ali je lahko spremni stavek premega govora obenem tudi napovedni? Teorija namreč, vsaj kolikor mi je uspelo najti v knjigah in na spletu, omogoča le tri variante: Napovedni stavek: "...?" "...," spremni stavek. "...," spremni stavek, "...?"
Kar naprej pa se pojavljajo primeri tipa: "Ste iz Slovenije?" je vprašal in takoj nadaljeval: "Tudi jaz prihajam od tam."
Po pravilu spremnega stavka bi moralo biti to zapisano takole: "Ste iz Slovenije?" je vprašal in takoj nadaljeval, "tudi jaz prihajam od tam."
Nekako se zdi bolj logična prva varianta, ki se tudi večinoma uporablja. A v stroki zanjo ne najdem niti primera, kaj šele potrditve. Žal enako velja za drugo varianto.
Reklamni plakat trgovine Hofer z napisom Lepo je imeti delček narave s seboj me je spodbudil, da vas vprašam sledeče: Če nekaj vzamem s seboj, potem imam to pri sebi. Torej zveza besed imeti s seboj ni pravilna. Se motim?
Zanima me, če je beseda sponzorinanec pravilna. Ali je pravilno sponzorirani? Npr:
Imate kakšne izkušnje v vašem podjetju z zaposlovanjem vrhunskih športnikov oz. sponzorirancev?
Zanima me raba narekovajev pri nepravem premem govoru. V slovenskih prevodih Svetega pisma (primerjala sem Slovenski standardni prevod in Ekumensko izdajo) sem namreč opazila, da so uporabljali narekovaje tudi, če je šlo za nekaj, kar je oseba mislila. Ali je narekovaje v takšnih primerih možno kako upravičiti, saj se glede na Pravopis naj ne bi uporabljali v primeru nepravega premega govora? Takšni odlomki v Svetem pismu so na primer: 5Mz 7:17, 18; 8:17; 15:9; Mar 2:6-8
Pri pisanju daljšega leposlovnega dela sem v dilemi, kdaj pisati v pretekliku in kdaj v sedanjiku. Doslej sem vse pisala v pretekliku, kar se mi zdi primerno, težava pa nastane, ko želim opisati neko splošno dejstvo in v istem (ali naslednjem) stavku uporabiti preteklik, ki ga sicer uporabljam v celem besedilu. Na primer:
Prosila bi tudi še za kakšen primer, ko je primerno vplesti sedanjik v literarno delo, ki je sicer v celoti napisano v pretekliku.
Zanima me, za katero vrsto pridevnika gre v primeru užitne ribe. Ali bi lahko bil vrstni, če ga razumemo kot vrsto užitnih rib v opoziciji od strupenih oz. v povedi Ribiški čoln pluje po velikem jezeru in lovi užitne ribe?
Poved, kot je spodnja, mi dela sive lase. Predmetni odvisnik naj bi bil v sedanjiku, zanima pa me, ali se prilastkova ravnata po sedanjiku iz odvisnika ali po logiki, pretekliku. Hvala in lep pozdrav. Ni vedel, da so okna v resnici balkonska vrata, ki so vodila na balkon, ki je bil povezan s sobo za kartanje.Ni vedel, da so okna v resnici balkonska vrata, ki vodijo na balkon, ki je povezan s sobo za kartanje.
Po mojem mnenju (na podlagi jezikovnega znanja, ki sem ga dobil v mlajših letih) se izrazi ponavadi, nenazadnje, zatem (čas.), navidez, naprodaj ipd. pišejo skupaj oz. z eno besedo.
Primeri:
Vendar pa v zadnjem času opažam, da se v knjigah in drugih (lektoriranih) tekstih ti izrazi dosledno pišejo narazen: po navadi, ne nazadnje, za tem, na videz, na prodaj. Zato sem pogledal v slovenski pravopis, kjer pa jih (z izjemo izraza zatem) nisem našel. Ali to pomeni, da zapis z eno besedo ni v skladu s slovenskim pravopisom?
Že veliko ste pisali o povratnih svojilnih zaimkih, vendar v odgovorih nisem našla nič konkretnega glede rabe povratno svojilnega zaimka v pristavkih. Naj navedem nekaj primerov:
Če pristavčni del razvežem v odvisni stavek, nimam dvomov, da je pravilno reči ki sem tvoja mama; ki si moja najboljša prijateljica; ki je njen prvenec, vendar pa nisem preveč prepričana, kateri zaimek je pravilen v pristavku. Prosim, da pojasnite, kateri je pravilen in zakaj. Najlepša hvala.
Dobro znani sta relaciji v/iz in na/s(z).
Zakaj je potem tolikokrat uporabljena zveza npr. raziskave IZ področja umetnosti, če vemo, da nekdo deluje NA področju umetnosti in bi bilo torej pravilno raziskave S področja umetnosti?
Zanima me, kako oziroma po čem ločimo slovarski sestavek iz SSKJ od slovarskega sestavka iz slovenskega pravopisa.
Zanima me, ali se lahko tudi v primeru "Ni dobro človeku samemu kavo piti." ravnamo po odgovoru, ki ste ga zapisali tukaj https://svetovalnica.zrc-sazu.si/topic/1143/izbira-ustreznega-sklona-rodilnik-ali-tožilnik?_=1673372602184. Torej da sledimo pretvorbi: Človeku ni dobro, da sam pije kavo. in trdimo, da je zanikano dejanje ni dobro. Na kratko: Ali je v izhodiščnem primeru dovoljena uporaba tožilnika ali ne?
Kako v slovenščini zapisati npr. imena in priimke tenških igralcev Miloša Raonića in Andree Petković?
Prvi je rojen v Črni gori, pri treh letih se je preselil v Kanado in je državljan Kanade, druga pa je rojena v Tuzli in od šestega meseca živi v Nemčiji in je tudi državljanka Nemčije.
Kanadčani Raonića zapisujejo Milos Raonic, Nemci Petkovićevo Andrea Petkovic, kar mi je razumljivo. Ampak kako naj v slovenščini pravilno zapisujemo oba igralca, s šumniki ali brez? To sta sicer le dva od številnih primerov.
Kako pa je z zapisi imen klubov kot so Fenerbahče (Fenerbahçe), Bešiktaš (Beşiktaş) (oba turška kluba) in recimo grški Olympiacos, ki ga v medijih najdemo poslovenjenega in v izvirniku?
Pri pisanju sem se srečala z besedami multitasker (oseba, ki zlahka opravlja več opravil hkrati), breaking news, newsroom in viralni video. Na spletu in na vaših straneh nisem našla odgovora, zato vas prosim za pomoč – ustreznejši oziroma slovenski izraz. Ali pa se lahko uporablja omenjene tuje besede, npr.:
Sem multitasker, delam dobro pod pritiskom in verjetno prav zato tudi tako zelo uživam v mojem delu.
Sem, oseba, ki zlahka opravlja več opravil hkrati, delam dobro pod pritiskom in verjetno prav zato tudi tako zelo uživam v mojem delu.
Ampak, ko neko zgodbo pokriješ kakovostno, ko izdelaš video in prenos v živo za breaking news v dobesedno nekaj minutah, ko vidiš koliko ljudi spremlja tvoje delo, takrat je občutek neprecenljiv.
Sama bi, če bi lahko izbirala, tudi po zdravstveni krizi delala od doma z možnostjo, da lahko grem vsaj dva- do trikrat na teden v newsroom.
Prosim vas tudi za usmeritev – link, kje lahko v prihodnje preverjam pravilnost besed, izrazov?
V rabi najdemo zapise: kulturno-umetniško društvo, kulturno umetniško društvo in kulturnoumetniško društvo. SP 2001 vsebuje zapis kulturno-umetniško (gibanje).
V vseh teh zapisih gre pravzaprav tudi za pomenske razlike, čeprav verjetno o tem ljudje, ki društvo ustanavljajo, niti ne razmišljajo; pa tudi sicer se sprašujem, koliko te odtenke pomenov dejansko zaznavamo. Kaj naj naredimo v teh primerih lektorjih? Pustimo preprosto ime zapisano tako, kot je društvo registrirano?
Pri zapisu kulturno umetniško društvo se sklanjajo vse sestavine, kajne? Torej: prišli so člani kulturnega umetniškega društva.
Pojavlja se mi tudi vprašanje pri samem pomenu besed kultura in umetnost. Dejansko je kultura nadpomenka, saj zajema tudi področje umetnosti. Ni v tem primeru najustrezneje zapisati umetniškokulturno društvo ali umetniško kulturno? Če je društvo registrirano kot kulturno umetniško, si zapisa seveda ne bi upala tako spreminjati, ker se mi ne zdi primerno. Ampak vseeno zastavljam to (hipotetično) vprašanje.
Zanima me, ali obstaja kakšna razlika v pomenu besede vseeno in besedne zveze kljub vsemu?
Vprašanje zastavljam kot tujka, ki ji je slovenščina drugi jezik ... V zgodnji fazi učenja jezika sem se namreč naučila, da se beseda učenec/učenka uporablja v primeru, ko govorimo o osnovnošolcih, v primeru srednješolcev se uporablja izraz dijak, potem pa študent. Sedaj pa se sprašujem, ali je to res, ali je samo moje zmotno prepričanje? Zelo konkretno me zanima, kako je s tem v kolektivni zavesti Slovencev, - torej, ko slišijo besedo učenec, ali pomislijo na osnovnošolskega otroka, ali ni nujno?
Etimološki slovar pravi, da se je beseda emancipacija v slovenskem jeziku pojavila v 20, stoletju, jaz sem jo pa slučajno zasledil v časopisu, ki je izšel že v 19. stoletju, in sicer "Kmetijske in rokodelske novice" iz dne 12. 04. 1871, ki ga najdete na naslovu: https://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:DOC-NJK7EO74/9074a577-43c6-4ce9-940e-772498a796f5/PDF Citat iz 117. strani: "Vsem je gotovo želeti, da se same emancipirajo vseh slabosti, vseh strasti in hib, ktere podkopavajo njih lastno in rodovin srečo, in ko se to zgodi v polno meri, bodo tudi najbolj sebični moški prav radi priznavali samostalnost ženskega spola in neodvisnost od vseh pomanjkljivosti. Zanima me, ali gre v slovarju za napako ali pa slovar ne navede časa prve pojavnosti, temveč čas, v katerem je beseda prešla v vsakodnevno rabo. Čeprav se mi zdi čudno, da bi časopis, ki je namenjen neizobraženi kmečki družbi, pisal besede, ki jih ne bi nihče razumel.
Zanima me, zakaj Slovenci uporabljamo besedo dobrodošlica, dobrodošli itd. za topel ali velik sprejem gosta? Ali je to arhaično slovensko ali srbohrvatizem? Ali so tudi kakšne druge besede (alternative) za to dejanje?
Zanima me, če je beseda puberteta obravnava kot termin, glede na to da je v slovarskem sestavku ne najdemo v terminološkem gnezdu, ampak ima le posamezne kvalifikatorje pred razlagami?
Razmišljam, ali je kakšna razlika med tekmujočimi in tekmovalnimi(duševnimi) vsebinami. Naklonjenost / pozornost, za katero tekmujemo – sta to dve tekmovalni pozornosti (recimo do / od dveh staršev) ali tekmujoči?
Med uporabniki oz. govorci slovenskega jezika, vseh ravni izobrazbe, se čuti nezadovoljstvo okoli načina bogatenja besedišča maternega jezika zaradi pretiranega in prehitrega, v pogovornem jeziku celo sprotnega slovenjenja besed iz angleškega jezika.
Preveliko število tujk in izposojenk iz angleškega jezika, ki se ga zazna tudi v vseh slovenskih slovarjih, močno občutijo predvsem dijaki srednjih šol, ko prestopijo na visokošolski študij. Tam jih zasujejo z množico tujk, za katere niso nikoli prej slišali. To vsaj študentom prvih letnikov zelo otežuje razumevanje in pomnjenje učne snovi, kar se nenazadnje pozna tudi na slabšem učnem uspehu. Spomnim se, da sem, med študijem v daljni preteklosti, dostikrat vzel angleško-slovenski slovar, iskal koren kake tujke, da sem prišel do slovenskega prevoda nekega pojma.
Enako ljudje, predvsem z nižjo in srednjo izobrazbo, ne razumejo oz. napol razumejo marsikaj o čemer razpravljajo politiki v parlamentu, javnih občilih, gospodarstvu i.p.d.
Ker sem na spletu našel, najmanj štiri, javne izjave priznanih strokovnjakov za slovenski jezik in etnologijo, ki zgovorno obravnavajo omenjeno vsebino, vam jih navajam tu spodaj.
Zanima me vaša opredelitev in ocena teh izjav.
Hvala in lep pozdrav.
Povezave do videoposnetkov:
Zanima me, katera formulacija je pravilnejša:
V tujini se nam je rodil vnuk z imenom Juri. Kako se sklanja njegovo ime: Jurija ali Juria?
Pozdravljeni, zanima me, kaj od navedenega je pravilno (ali je morda pravilno oboje): – Kam v Prekmurju? – Kam v Prekmurje?
Na vprašanje: Kako si? običajno odgovorimo: Dobro sem. Beseda dobro je v tem primeru najbrž prislov. Kaj pa, če želimo odgovoriti v primerniku? Je prav: Bolje sem (primerniški prislov) ali Boljše sem (primerniški pridevnik)?
Večkrat slišimo in beremo ime danskega glavnega mesta Kopenhagen. Ali ni København?
Kako sklanjamo ime Kitzbühel: v Kitzbühelu ali v Kitzbühlu? Podatki v korpusu Gigafida kažejo na večjo pogostnost rabe v Kitzbühlu.
Na RTV Slovenija sem protestiral, ker novinarji naglašajo besedo Prekmurje na u in ne na e. Hladnokrvno so mi odgovorili, da tako zahteva norma vašega jezikovnega spleta Fran.
Ali ste kdaj gledali, na primer pogovor med Prekmurcem, gospodom Kučanom, in novinarko, na generalki proslave ob stoletnici priključitve Prekmurja k Sloveniji. Novinarka je naglaševala na u, g. Kučan pa vztrajno na e. Kdo je imel prav?.
Prosim, da mi takoj odgovorite, kdo je zakuhal to skropocalo? Prilagam še pesmico, ki jo je objavilo Delo.
Prekmurje po PrešernuAl ´prav Prékmurje ali Prekmúrje se naglaša, človek ob stoletnici se danes vpraša. Na u vesoljna Slovenija vztrajno naglašuje, domačinom pa to zveni resnično tuje, saj vsak Prékmurec dobro ve, da pravi je naglas na e. Morda bo treba let še sto, da to Slovencu jasno bo. Da pa prej prišel zadevi bo do dna, naj s prékmursko gibanico se posladka. Mag. Andrej Janc, Beltinci
Zanima me, zakaj je glede na Pravopis pravilno samo »Ta neumnost bi nas lahko stala življenje«, ne pa tudi »Ta neumnost bi nas lahko stala življenja«. Kot nepravilne so označene tudi naslednje zveze:
Njegovo hazardiranje jih je stalo hiše.
Zamujanje na delo ga je stalo službe.
Ta napaka jih je stala zmage.
Občutek imam, da v okolici, v kateri živim, prevladuje uporaba rodilnika v teh zvezah. Tožilnik pa večini zveni nenaravno in prisiljeno. Prosim, če mi lahko pojasnite razloge, zakaj naj bi bil pravilen samo tožilnik. Najlepša hvala!
Da bi se nato ob neslavnem dezertiranju Šarca ustanovila tretja Janševa vlada.
Po mojem napačna raba. Ali se motim?
Zanima me, če obstajajo neprevedljive slovenske besede. Bi bile lahko takšne besede vedriti, rogovila ali rabutati ali obstajajo besede z istim pomenom v drugih jezikih? Je katera slovenska beseda neprevedljiva?
Zanima me, katera oblika besede od treh, ki so v uporabi - poizkusno, poskusno ali preizkusno, je najbolj pravilna, oziroma najbolj primerna, v primerih ko gre za časovno obdobje v katerem lahko novi uporabniki poizkušajo, poskušajo ali preizkušajo mobilno aplikacijo za pametne telefone.
Torej ali je bolj pravilno: poizkusno obdobje, ali poskusno obdobje, ali preizkusno obdobje?
In ali je bolj pravilna besedna zveza: Poizkusite mobilno aplikacijo, ali Poskusite mobilno aplikacijo, ali Preizkusite mobilno aplikacijo?
Trenutno se po številnih virih zdi, kot da so vse tri oblike pravilne in zamenljive, ni pa jasno razvidno, katera je bolj pravilna za uporabo v zgoraj navedenih primerih, zato prosim za strokovno mnenje.
Imam vprašanje v zvezi s pisanjem tipa AD pretvornik (tj. digitalno-analogni pretvornik). V tehničnih strokah je podobna raba kratic precej razširjena. Pravopis ureja pisanje tovrstnih zapisov z vezajem, in sicer na podlagi opredelitve takih besednih zvez kot podrednih zloženk (tip TV-program, paragraf 496, delno tudi 417) oz. z obrnjenim besednih redom (program TV). V rabi opažam množično razširjeno rabo na način, kot sem zapisala zgoraj, AD pretvornik, torej brez vezaja. Zanima me, ali se razmišlja o spremembi tega pravila, v nasprotnem primeru pa prosim za dodatno utemeljitev, zakaj so tovrstne zveze razumljene kot podredna zloženka. Po mojem razumevanju gre namreč za precej vsakdanje besedne zveze pridevnika in sámostalnika, v katerih je ena sestavina okrnjena/skrajšana, to pa po mojem razumevanju ne vpliva toliko na obnašanje cele zveze, da bi jo lahko opredelili kot zloženko -- vsaj jaz še vedno čutim obe sestavini kot dve različni besedni enoti. Utemeljitev o potrebi po pisanju tovrstnih zvez z vezajem se mi zato ne zdi prepričljiva in zdi se mi, da je tudi uporabniki niso zares privzeli. Tudi obračanje v tip program TV se mi ne zdi primerno v vseh primerih, saj bi to v našem primeru pomenilo pretvornik analogno-digitalni, tako pa ne govorimo. To nas privede do problema, da so tovrstne »zloženke« različnih tipov, naš je (izhodiščno): pridevnik (analogno) pridevnik (digitalno) (oba skrajšana v enotno kratico) samostalnik; v tipu C-vitamin, ki ga navaja pravopis, imamo samostalnik samostalnik, in oboje sta po mojem razumevanju dva zelo različna tipa. Predpostavljam pa, da so morda v praksi rabljene še kakšne bolj kompleksne zveze, npr. prva kratica pridevnik druga kratica samostalnik jedro samostalnik.
Skratka, prosim vas za odgovor, kako se na Inštitutu gleda na tovrstne zveze in ali lahko pričakujemo v prihodnosti kakšno spremembo norme v zvezi s tem.
Naklanci, Nakljanci, Nakelčani ali Naklani?
Zadnji slovenski pravopis (Slovenski pravopis, 2003) potrjuje prvo besedo. Torej Naklo. Logično razmišljujoči človek bo dejal v Naklem živijo Naklanci. In od kod so se vzeli Nakljanci?
Geolog Ljubo Žlebnik je v strokovni reviji Geologija (št. 14, 1971, str. 5–51) objavil prispevek »Pleistocen Kranjskega, Sorškega in Ljubljanskega polja«, v katerem je na precej realnih temeljih zapisal ugotovitve, da je suha naklanska (ne nakljanska!) dolina stara savska struga iz časa prodnega zasipa v zadnji ledeni dobi (več kot 10.000 let nazaj). Tržiška Bistrica, ki se je prej izlivala v Savo južno od današnje vasi Žeje, je po prestavitvi savske struge na današnje mesto še nekaj časa tekla po svoji stari strugi. Torej ime Naklo, doslej ga ni uspelo še nikomur dokončno razvozlati, po vsej verjetnosti pripada vodi, močvirju, kalu, zagotovo pa ne klancu.
Prvi avtorji naklanske zgodovine in časopisnih prispevkov so do zadnje četrtine 20. stoletja uporabljali različne oblike imena vasi in njenih prebivalcev:
Starejši zgodovinarji so razlagali, da naj bi ime vasi izhajalo iz besed na kalu, to je močviren kraj, kjer naj bi bilo nekoč tudi jezero oziroma naj bi voda zaradi ozke soteske Temnik zastajala.
Zadnji Slovenski pravopis, ki sta ga izdala Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in ZRC SAZU leta 2003, ime vasi Naklo sklanja z dvema možnima oblikama zapisa:
Lektorji danes uporabljajo pravila veljavnega pravopisa. S kakšno utemeljitvijo so strokovnjaki na Inštitutu za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU Naklancem dodali sporni j (Nakljanci) ne vemo. Dobro pa vemo, da se ob vsaki novi publikaciji med Naklanci vnamejo polemike o sporni črki.
Podpisani Damijan Janežič se že petindvajset let ukvarjam z raziskovanjem krajevne zgodovine, predstavitvijo pomembnih Naklancev in z zbiranjem folklornih in spominskih pripovedi. V tem času sem se pogovarjal z več Naklanci. Med njimi je bil tudi Henrik Jošt, po domače Be(g)mostr iz Naklega, katerega spomin je segal do prve svetovne vojne. Toda nobeden ni rekel za Naklance, da so Nakljanci.
V krajevnem narečju so naši predniki vasi rekli:
Tako menimo, da so edino pravilne oblike imena Naklo naslednje:
Veljavni slovenski pravopis tudi za nekatere sosednje vasi uporablja oblike, ki jih pri nas še nismo slišali in jih nikoli nismo uporabljali. Tako kot za Naklo navajamo izgovorjavo vasi v krajevnem narečju in oblike, ki bi jim moral slediti slovenski pravopis:
Okroglo: Okrogu/lga/lmo; na Okrogləm; z Okroglega; Kateri? okroglansk; Okroglanc/Okroglanke; Okroglo/-ega/-emu/-em, Čigav? okroglanski (pravopis okrogelski), na Okroglem, z Okroglega, Okroglanec/-ka, Okroglanca/-ki, Okroglanci/-ke (pravopis Okrogelčani);
StrahinjStrahən/-na/-ə; u Strahin; s Strahina; Kateri? strahinsk; Strahinc/Strahinke Strahinj/-a/-u, Čigav? strahinjski; Strahinjec/-ka, Strahinjca/-ki, Strahnjci/-ke (pravopis Strahinjčani);
Zgornje DupljeZgorne/Spodne Daple/Dapəl/-ah; Kateri? daplansk; Daplanc/-ə/Daplanke Zgornje/Spodnje Duplje/-lj/-ah; Kateri? dupljanski; Dupljanec/-ka, Dupljanca/-ki, Dupljanci/-ke (pravopis Dupeljci)
CegelnicaCegunca/e/Cegunc; na Cegunco; s Cegunce; Kateri? cegvarsk; Cegvarjə/ke Cegelnica/-e/-i; na Cegelnico; s Cegelnice; Kateri? cegvarski/cegelniški; Cegvarji/-ke / Cegelničani
PolicaPolica, na Polici, s Police; Poličani/-ke Pivka, na Pivki, s Pivke; Pivčani/-ke.
Spoštovani strokovnjaki Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša na ZRC SAZU Naklanci menimo, da je ob pripravi pravopisa prišlo do nekaterih netočnih oblik imen vasi in poimenovanj prebivalcev teh vasi. Popravke utemeljujemo z rabo ljudskih oblik poimenovanja vasi in prebivalcev teh vasi. Nikdar do izdaje zadnjega pravopisa se niso uporabljale naslednje oblike: Nakljanci, okrogelski, Okrogelčani, Strahinjčani, Dupeljci. Zadnja še ni bila uporabljena v nobeni publikaciji.
Lepo se vam zahvaljujemo za prijaznost in vas pozdravljamo.
Kako zapišemo lastno ime McDonald's v primeru Jedli smo v McDonald'su?
Prosim za pomoč oz. razlago besednih zvez odnosi z javnostmi ter stiki z javnostmi v smislu javnosti kot množinskega samostalnika. Osnova za besedni zvezi je bila verjetno prenesena iz angleščine – public relations –, kjer množinski samostalnik public pač nima množinske oblike. Menim, da gre za namerno napačno rabo, s katero nas zadnje čase bombardirajo – in zavajajo – od vsepovsod.
A. K.
V več znanstvenih člankih o otroškem govoru sem opazila zapis starosti npr. 6;6 ali 7;11 let v pomenu '6 let in 6 mesecev' ali '7 let in 11 mesecev'. Ta zapis se mi zdi posrečen in me zanima, ali bo v novi izdaji pravopisnih pravil tudi normiran.
Zanima me tudi to, v katerem sklonu zapišemo samostalnik leta za takim zapisom.
Zanima me, kako se pravilno sklanja ime Ikar. V Franu je navedeno, da se sklanja z j, torej Ikarja, Ikarju ipd. Učiteljica v 7. razredu osnovno šole, ki jo obiskuje sin, vztrajno popravlja v obliko Ikara, Ikaru ipd. in štejo prvotno navedeno obliki za zmotno. https://fran.si/iskanje?View=1&Query=ikar
Drugo vprašanje se nanaša na stopnjevanje pridevnika izkušen. Sin je v spisu napisal »dobro je poslušati bolj izkušene od sebe«, učiteljica pa je stopnjevanje štela za napačno in popravila v izkušnejše (in ne npr. izkušenejše) od sebe. https://dariah-si.github.io/suss/suss-arhiv-000115.html
Ali se pri sklanjanju finskega ženskega imena Tiia doda j? Bega me predvsem dajalnik, ker si treh i-jev zaporedoma ne znam predstavljati.
Ali se pri besedni zvezi ni da ni zapiše vejica pred veznikom ali ne?
Primeri:
V SP 310 piše, da pišemo vejico pred in, kadar in uvaja stavek, ki izraža posledico. Običajno se veznik in ne navaja kot veznik posledičnega priredja, zato sem pogosto negotova, ali naj pišem vejico ali ne. Prosim za pomoč v naslednjih primerih. Delo je bilo dobro organizirano in podjetje je uspešno poslovalo.Uči se in boš znal.
Kaj menite – ali je med stavkoma vezalno ali posledično razmerje? Ali mi lahko svetujete, kje si lahko preberem kaj več o stavčnih razmerjih? Brskam po Toporišičevi slovnici, SP, osnovnošolskih in srednješolskih učbenikih.
Primera:
prožnost ob naravnih nesrečah je sposobnost posameznika, družbene skupine ali celotne družbe, da se na ustrezen način sooči, odzove in prilagodi negativnim posledicam naravne nesreče
Preprečevanje in boj proti goljufijam, korupciji in vsem drugim nezakonitim dejavnostim, ki škodijo finančnim interesom EU
Jezikovna svetovalnica je podoben primer s predlogi že obravnavala (https://svetovalnica.zrc-sazu.si/topic/2024/sklon-samostalnika-ob-dvojnem-predlogu) in ugotovila, da se pri daljših skladenjskih enotah tradicionalno pravilo opušča, napake pa se skoraj ne zavedamo. Ali je v knjižnem jeziku (uradnih dokumentih) že mogoče šteti za slovnično pravilno ali vsaj sprejemljivo, da več predlogov, glagolov ali samostalnikov, ki bi se sicer vezali z različnim sklonom, vežemo po bližini? Na primer po analogiji z ujemanjem po bližini pridevnikov in glagolov pri samostalniških zvezah, kar je argument iz prispevka Jezikovnega kotička Pravne prakse (Hribar Nataša, Na pijačo pred ali po kosilu?, Pravna praksa, št. 11, 2012, str. 32), ali preprosto zato, ker je to gospodarna in učinkovita rešitev, kadar dosledna izpolnitev skladenjskih vezi tako zaplete stavek, da poslabša njegovo berljivost in jasnost.
Ker sprašujemo za rabo v uradnih dokumentih, kakšna je po vašem mnenju zvrstna in slogovna vrednost take rešitve? Imate morda kakšne napotke za rabo ali nerabo take vezave po bližini?
Pred kratkim smo vam poslali vprašanje, ali je v knjižnem jeziku (uradnih dokumentih) že mogoče šteti za slovnično pravilno ali vsaj sprejemljivo, da več predlogov, glagolov ali samostalnikov, ki bi se sicer vezali z različnim sklonom, vežemo po bližini. Naknadno smo se začeli spraševati, ali bi bilo treba pri odločanju o tem ločeno obravnavati naslednje primere:
a) povedi, v katerih imamo kombinacijo samostalnikov s predlogom in samostalnikov brez predloga (»Parlament naj zakonsko uredi proces oblikovanja, odločanja, izvajanja in ocenjevanja nacionalnovarstvene politike.«) b) primere s predložnimi zvezami, ki zahtevajo različne sklone (»pred, med in po vojni«) in c) glagole, ki se vežejo z različnimi skloni (»občudoval in bal sem se je«).
Pri razumevanju definicij gesel (slovar), sem nalela na težave. Moje znanje na področju slovnice je laično. Težave imam z razumevanjem gesel, ki vsebujejo naštevanja. Kolikor razumem lahko ima vejica (pri naštevanju) vlogo veznika in/ali. Včasih je iz uporabe veznika pred zadnjo našteto enoto razvidna vloga vejice: Pr. 1: Zmešajte jajca, sol in vodo. Pr. 2: Za pranje uporabimo Ariel, Persil ali Vanish. So pa primeri, kjer so enote samo naštete, brez uporabe veznika pred zadnjo našteto enoto.
Kako naj v takšnem primeru vem, kakšen pomen ima vejica pri nekem konkretnem naštevanju? Vloga vejice je včasih sicer razvidna iz konteksta, ne pa vedno. Še posebej, če ne poznaš nekega področja.
V SSKJ je pod geslom sistem med drugimi navedena naslednja definicija (8.):
Kako to tolmačimo?
celota družbenih enot, sestavin in odnosov Glede na veznik in bi sklepala: sistem = družbene enote + družbene sestavine + družbeni odnosi. Kaj je družbena enota, kaj družbena sestavina? Ni to enako? Zakaj bi našteli enako stvar dvakrat?
celota temelji na med seboj povezanih načelih, pravilih Načelih in pravilih? Načelih ali pravilih?
Upam, da sem napisala dovolj razumljivo.
Kako pisati ločila v spodnjih primerih, predvsem vejic znotraj stavkov za citiranimi deli in pred narekovaji?
Pa še nasvet za uporabo predloga k – je bolje z njim ali brez njega:
Kot sem že v naslovu omenil, me zanima, ali se posoda v pomivalnem stroju pomiva ali pere. V rabi sta namreč pogosti obe možnosti, zato sem v dilemi. Jaz bi rekel, da je pravilna opcija pomivanje, saj se posodo pomiva. Zanimivo mi je pa to, da je raba pranje posode bistveno pogostejša. Še celo pri navodilih pomivalnih strojev ponavadi piše: "pranje posode v pomivalnem stroju".
Kaj je pravzaprav pravilno? Ali sta pravilni obe možnosti?
Po svetu se piše, da je ime družbi Boeing in letalu Boeing 737 MAX. Pri nas oboje z malo. Po svetu se piše ime rakete Falcon 9, in vesoljske ladje Dragon. Pri nas oboje z malo. Po svetu se piše ime ruske rakete in vesoljske ladje Sojuz. Pri nas oboje z malo. Po svetu se piše kratico za NASA in ESA z velikim črkami. Pri nas samo začetnici obeh kratic ...
Kaj menite vi?
V prevodu nekega romana je dobesedni navedek vedno zapisan ležeče, brez narekovajev. Kako je v tem primeru z ločili? Primer: No, kaj praviš?, je vprašal. Si vesela?Gumico za lase!, je vpila. Ugasni glasbo!, je ukazovala in Zapri okno!, in ko ji je babica končno dovolila ...
Vem, da bi bilo pravopisno ustrezno brez vejice za citatom, ampak v tem primeru, ker ni narekovajev in so stavki vzklični ali vprašalni ter se končajo z vprašajem ali klicajem, se potem zdi težje berljivo/razumljivo. Je pa to verjetno vendarle edini dovoljeni način, torej: No, kaj praviš? je vprašal. INGumico za lase! je vpila.
Zanima me, ali bi lahko v takih primerih ostala tudi vejica ali to pač v nobenem primeru ni dovoljeno, ne glede na odsotnost narekovajev.
Kako se pravilno piše ePub? HTMLin PDF že nekaj časa pišemo z velikimi črkami (upam, da je tako prav), pri ePub se pa ne moremo zediniti.
Kako se pravilno pišejo dnevi, če jih imenujemo po godu svetnika: z veliko ali malo začetnico? Na primer: na Lucijino ali na lucijino (mišljen je dan) – v stavku na primer: dnevi od Lucijinega/lucijinega do božiča kažejo ...
Kateri glagol je ustreznejši pri pranju/čiščenju solate? Torej, ali se solato opere ali očisti?
Zanima me, kako je z edninsko obliko samostalnika vilice. Zdi se mi, da je, vsaj ko gre za jedilni pribor, oblika vilica precej v rabi, tako v pogovorih kot v pisanih besedilih. Slovarji pa pravijo, da so vilice množinski samostalnik. Ali je torej napaka, če zapišemo Z vilico je iz lonca dvignil klobaso?
Kako pravilno poimenovati podzvrst narodno-zabavne glasbe, ki povzema izvajalsko tradicijo Ansambla bratov Avsenik, pri tem pa izvajalci niso Avseniki, ampak druge skupine. Je to Avsenikovslog ali avsenikovski slog narodno-zabavne glasbe?
Zanima me, ali obstaja pravilo, v katerem sklonu je desni prilastek. Nekaj piše v slovnici. Ali je možno, da je v nekaterih primerih možno uporabiti tako dajalnik kot rodilnik? Primer: delo v prid države ali delo v prid državi. Na Gigafidi se pojavlja v obeh sklonih, tako v rod. kot daj. Prav tako se pri drugih besednih zvezah z "v prid" desni prilastek pojavlja tako v rodilniku kot dajalniku.
Zanima me, kako je z rabo dovršnega glagola pri zanikanem velelniku. Nekaj sem o tem brala v Slovenski slovnici (2000) na straneh 397 in 519, vendar nisem mogla razbrati, kakšna so trenutna priporočila glede tega. Osebno imam občutek, da je dovršnik v določenih primerih bolj naraven in ustrezen. To je seveda samo občutek, zato bi prosila, da malo bolj obširno razložite, kako je rabo dovršnega in nedovršnega glagola v zanikanih velelnikih in ali so kakšne pomenske razlike.
Glede na zbiranje podatkov bi rekel, da je zorenje ustrezen in edini pravilen termin za sam proces. Npr.: zorenje vina, zorenje sira, zorenje mesnin, zorenje salam. Po tej analogiji bi bili izdelki: zoreno vino, zoreni siri, zorene salame.
Ker pa sem na vašem portalu dobil tudi drugo pojasnilo, da obstaja zorjeno vino, se sedaj sprašujem, če je pa morda končni izdelek vendarle zorjen in ne zoren. Npr.: zorjeno vino, zorjeni siri, zorjene klobase.
Ali sem že kar zgoraj prišel do pravih zaključkov, da obstaja proces zorenja in da so izdelki, ki so šli skozi ta proces, zorjeni? Bi mi znali na kratko pojasniti pravilno rabo termina zorjen in zoren?
zorênje -a s (é) glagolnik od zoreti: zorenje grozdja; čas zorenja / zorenje uskladiščenega sadja / zorenje mesa, sira, vina / biološko, čustveno, duševno, spolno zorenje mladostnika; zorenje osebnosti / leta režiserjevega zorenja
barík baríka; tudi barrique samostalnik moškega spola [barík] 1. sod za zorenje, staranje vina, navadno hrastov, v katerem vino dobi poseben okus 1.1. vino, zorjeno, starano v takem sodu 2. kot pridevnik ki je v zvezi z barikom 1., 1.1.
ETIMOLOGIJA: ↑barrique Celotno geslo eSSKJ Kliknite, če želite geslo skopirati v odložišče barrique glej barík
Pri vprašanju se sklicujem na odgovor: Dva priimka moške osebe: kako sklanjati in kako navajati
Iz odgovora sklepam, da pravilo iz starega pravopisa o sklanjanju dvodelnih neslovanskih priimkov, ki se pišejo z vezajem – tj. da se sklanjajo samo v drugem delu –, ni več aktualno in bo torej v novem pravopisu zapisano priporočilo, da se takšna imena (v večini primerov) sklanjajo v obeh delih.
Naslednji primeri iz knjige Borisa Urbančiča O jezikovni kulturi: Joliot-Curieja, Kremser-Schmidta, Meyer-Lübkeja, Toulouse-Lautreca, Wolf-Ferrarija bi se torej po novem sklanjali: Joliota-Curieja, Kremserja-Schmidta, Meyerja-Lübkeja, Toulousa-Lautreca, Wolfa-Ferrarija.
V enem stanovanju živiva dve osebi, vsaka oseba ima svoj priimek (ni enak) in me zanima, kako priimka navedemo na poštnem nabiralniku?
(Priimek 1 / Priimek 2 ali morda Priimek 1, Priimek 2)
Zanima me, ali slovenski pravopis dopušča rabo dveh ločil na koncu stavka, npr. ?! ali !? oziroma kako ravnati pri prevajanju tujega besedila, ki ti ločili pogosto uporablja skupaj.
Zanima me, ali moramo v spodnji povedi uporabiti dvojno zanikanje, če želimo povedati, da npr. menimo, da bo nekdo nekoč postal odličen slikar:
Zanima me, kako bi se pravilno napisal tak (izmišljen in pretiran) primer: Oseba(e), ki ne izpolnjuje(jo) tega/teh pogoja/ev, se napoti(jo) na Ministrstvo.
Božjast je, kot veste, sinonim za epilepsijo. Se pa meni, kot bolniku z epilepsijo, zdi izraz božjast nekoliko zastarel in s slabšalnim prizvokom. To je zgolj moje osebno mnenje, kar še seveda ne odloča o samem statusu besede. V SSKJ-ju ni nobene opombe, kot da bi bil ta izraz zastarel ali slabšalen, medtem ko izraz epilepsija ima opombo za medicinski izraz. Torej sklepam, da je izraz božjast še vedno bolj v rabi kot epilepsija? Že sam izraz božjast pove, da so imeli v preteklosti bogovi prste vmes, ampak danes je vsem jasno, da temu ni tako. Zato se mi zdi ta izraz bolj zastarele narave.
Kaj vi menite?
Te dni se na eni od komercialnih radijskih postaj vrti reklama, v kateri slišimo stavek Za naravno kozmetiko se ne rabiš pripeljat na Kras. Tukaj me zelo moti raba glagola rabiti. Frazo se dokaj pogosto sliši tudi drugje. Ali je sploh pravilna?
Na fakultetah se je z bolonjsko reformo uveljavilo pisanje imen študijskih predmetov z veliko začetnico. Po analogiji s šolskimi predmeti (matematika, slovenščina ipd.) mislim, da se tudi imena predmetov na fakulteti (npr. mladinska književnost, didaktika slovenskega jezika 1) pišejo z malo začetnico. Podobno opažam, da se imena programov in smeri pišejo z veliko začetnico. Prosim Vas, če mi odgovorite, ali pišemo imena študijskih predmetov, študijskih programov in smeri z veliko ali z malo začetnico.
Pozdravljeni, učitelji smo v dilemi, kako se v Žireh pišejo imena ulic: POT V SKALE, POD GRIČI, POT NA KOČE.
Gre za pisanje velikih začetnic. Se opravičujem, ampak vsskoletno dilemo pisanja naslovov učencev bi rade razjasnile. Obstoječi zapisi so različni.
Zanimovo se mi zdi poimenovanje pokrajin ob reki Sotli. Zakaj se e pojavi vmes (PosotElje in ObsotElje)? Zakaj se recimo pokrajini ne imenujeta Posotlje in Obsotlje?
Zanima me, zakaj v spodnjem primeru, sodeč po trenutnih pravilih, ni vejice, ki je v oklepaju, čeprav se pri drugačni razporeditvi besed, izkaže, da bi bila ustrezna in utemeljena? No, vsaj po mojem mnenju.
Neka raziskava je pokazala, da(,) če pijemo alkohol in hkrati kadimo, povečamo tveganje za nastanek Alzheimerjeve bolezni.
V tem primeru postavitev vejice pred veznikom če ni ustrezna. Zdaj pa bom besede razporedil drugače:
Neka raziskava je pokazala, da povečamo tveganje za nastanek Alzheimerjeve bolezni, če pijemo alkohol in hkrati kadimo.
V tem primeru pa se jasno vidi, da sta dela povedi da povečamo tveganje za nastanek Alzheimerjeve bolezni in če pijemo alkohol in hkrati kadimo striktno ločena z vejicami tako od glavnega stavka kot preostalega dela povedi. V zgornjem primeru je v bistvu del če pijemo alkohol in hkrati kadimo vrinjen. Splošno znano je, da se vrinjen stavek na obeh straneh loči z vejicama od ostalega dela povedi. No, v zgornjem primeru pa to ne velja. Pri taki razporeditvi vejic izgleda, kot da je veznik da del vinjenega stavka, čeprav to ni, kar je dobro vidno v spodnjem primeru.
Ali mi lahko obrazložite to dilemo?
Pri prevodu angleških besed internalizer in externalizer psihološka stroka svetuje, da jih ne slovenimmo. To sta dva tipa osebnosti, ki se razlikujeta po tem, kako se odzivata na dane okoliščine. Internalizer doživljaje in težave ponotranji, krivdo in rešitve išče pri sebi, externalizer pa krivdo in rešitve vedno išče pri drugih. Tipa osebnosti sta torej nosilca lastnosti. Odločamo se med internalizator in internaliziranec (eksternalizator in eksternaliziranec). Prosim vas za nasvet, katero obrazilo bi bilo najprimernejše.
Katera od zvez je ustreznejša?
Objavil je oglas o pomoči na domu.Objavil je oglas za pomoč na domu.
Je mogoče, da sta ustrezni obe, le da imata različen pomen?
Zanima nas, kdaj je slogovno ustreznejše obdržati oz. izpustiti nanosnico pri oziralnih odvisnikih, kjer je (oz. bi bila) ta nanosnica v glavnem stavku kazalni zaimek. Primeri:
Kar v nekaj primerih je izpuščanje nanosnice nemoteče ali celo bolj naravno. To smo ugotavljali zlasti pri primerih, kjer sta nanosnica in zaimek v istem sklonu (npr. storiti, kar moramo; ne omejevati, česar ni treba). Ne zmoti nas tudi ne v primerih, če je oblika ista, tudi če je sklon različen (npr. preseči, kar je potrebno). Po drugi strani nas bolj zmoti, kadar sta sklona in obliki različni (npr. ne preseči, kar je potrebno). Spet pri oziralnem zaimku v predložni zvezi ne zmoti zelo, če je kazalni zaimek izpuščen, tudi če je v drugem sklonu z drugo obliko (npr. presegati, o čemer smo govorili). Sodimo torej, da nanosnico v glavnem stavku sicer lahko vedno izpustimo, vendar se zaradi slabše razumljivosti to večkrat zdi slabša rešitev, npr. pri daljših stavkih ali pri različnih sklonih v glavnem in odvisnem stavku (čeprav se tu npr. predložne ali osebkovne zveze, kot je npr. Kogar je pičila kača, se boji zvite vrvi, spet zdijo jasnejše), zaradi česar je boljše ali morda celo nujno že v glavnem stavku izraziti sklon odvisnika. Kakšno bi bilo vaše priporočilo?
Nadalje ugotavljamo, da nas v pogovorni rabi ponekod ne zmoti niti, če se ob izpustu kazalnega zaimka iz glavnega stavka na oziralni zaimek v odvisniku prenese sklon oz. predlog, čeprav je oziralni odvisnik slovnično gledano potem nepravilen. Primeri:
Tako čutimo zlasti pri izpustu predložnega kazalnega zaimka, kjer potem oziralni zaimek prevzame njegov predlog in ustrezen sklon (npr. omejiti ukrepe, na kar je potrebno). Nekoliko bolj je moteče, kadar mora oziralni zaimek potem spremeniti obliko (npr. prisiliti, k čemur je potrebno). Zelo pa zmoti, kadar sta kazalni in oziralni zaimek v različnih sklonih različne oblike (npr. ne preseči, česar je potrebno). Čeprav nas pri slušnem vtisu torej več primerov ne zmoti, se sprašujemo, ali je prenašanje sklona oz. predloga iz glavnega stavka v odvisnik vseeno (še) nesprejemljivo za knjižno rabo?
Na vas se obračam z vprašanji o pravilni rabi naslednjih besed/besednih zvez s področja psihosocialne in zaposlitvene rehabilitacije: - Individualen rehabilitacijski načrt / individualni rehabilitacijski načrt (gre za dokument = načrt aktivnosti za posameznega uporabnika) - Individualizirani načrt podpore / individualni načrt podpore (gre za dokument = načrt podpore za konkretnega uporabnika, glede na njegove potrebe) - Rehabilitant / rehabilitand (nanaša se na uporabnika storitev zaposlitvene rehabilitacije, iz besede rehabilitacije naj bi tudi prišla ta izpeljanka, vendar se jo različno uporablja) - Informirana odločitev (informed decision)
Že dlje časa razmišljam o pogosto rabljeni besedi partnerstvo.
Predvidevam, da njena raba v slovenskem jeziku ni sporna, vendar si jaz vseeno želim preveriti, če se besedo da nadomestiti s kakšno drugo besedo z bolj slovenski korenom.
Veliko bi mi pomenilo, če bi lahko izvedela koren te besede ter njen nastanek.
Ali so priimki na -ski/-čki domačega izvora ali gre za migracije z juga?
Zanima me izvor priimkov Cukjati, Čar, Močnik, Osenar, Ševerkar, Štrajn, Zelenec.
Zanima me, ali je pravilno reči Muzej je prijazen do obiskovalcev. Bi moralo biti je prijazen obiskovalcem? Kadar govorimo o osebi, je npr. ljudski predsednik prijazen do preprostih, manj izobraženih slojev prebivalstva ali učiteljica je bila prijazna do vseh učencev. Kako je pravilno, kadar govorimo o ustanovah, napravah ipd.?
V odgovoru na vprašanje »Kakšna je razlika med »avtentičen« in »avtenticiran«?«, sem v dilemi kateri izraz je pravilen oziroma kakšna je razlika.
Torej v 1. primeru avtentifikacijski v 2. primeru pa je avtentikacijski.
Ob odgovoru na vprašanje Kakšna je razlika med »avtentičen« in »avtenticiran«? sem v dilemi, kateri izraz je pravilen/naj uporabim oziroma kakšna je razlika.
Načrtujemo izdajo risoromana Dnevnika Ane Frank.
Na založbi smo v dilemi ali slediti prevodu Dnevnika Ane Frank, prevajalke Polonce Kovač, kjer se uporablja beseda Žid, Židi, židovski itd. ali spremeniti vse skupaj v Jud, judovski itd.
Kljub dilemi vas prosim za tehten odgovor zakaj Jud in ne Žid oz. obratno.
Pozdravljeni, precej me mede nekonsistenčnost uporabe besede "škrat" in "palček" v slovenskih prevodih tujih literarnih del.
Namreč prevod "Snowhite and the seven dwarfs" se glasi "Sneguljčica in sedem palčkov"; prevod "Dwarf" v Tolkienovi mitologiji in v slovenskih prevodih nordijske mitologije pa je "Škrat".
Da bi bila zadeva še bolj zapletena imamo potem še izraz "Garden gnome (nemško Gartenzwerg)" za katerega obstaja ustaljen prevod "vrtni palček" ter besedo "Schrat" katere prevod je po etimološkem slovarju "Škrat".
Zanima me kako torej v slovenščino prevajati "Dwarf (nemško Zwerg)" ter "Gnome (nemško Gnom)" in zakaj je prišlo do take zmede.
Slovenski pravopis v 26. točki Raba velikih in malih črk zapoveduje, da se v slovenskem knjižnem jeziku vsa lastna imena pišejo z veliko začetnico, vendar v 39. točki pravi:
Lastna imena lahko postanejo občna: štefan (steklenica), ford (avto), morava (cigareta), jera (jokavec). (Pravopis 2001: 10)
V 131. točki se prav tako naveže na občna imena in pravi:
[Z malo začetnico pišemo] občne besede [imena] iz osebnih imen (rojstnih, krstnih) ali priimkov, kadar zaznamujejo vrsto pojavov: jurček (goba), jur (tisočak), štefan (steklenica), (bodeča) neža, (mila) jera, jude (izdajalec), silvester (silvestrovanje, zadnji večer v letu); volt, ford, tesla, rentgen, bazedov (bolezen). (Pravopis 2001: 18)
Nekako enako pravi tudi v 147. točki:
[Z malo začetnico pišemo vrstna poimenovanja] industrijskih izdelkov ipd., nastala iz imen podjetij in trgovskih znamk, kadar se ne uporabljajo kot imenovalni prilastki: Pišem z olivetijem (s pisalnim strojem Olivetti). – Fotografiram s kodakom. – Vozim se s fordom. – Zobe si umivam s kalodontom. Komarje uničujem s pipsom. (Pravopis 2001: 20)
Vsebina 39. in 131. točke se sklada s splošno rabo slovenskega jezika, vendar pa to ne velja za vsebino točke 147 oz. je z splošno rabo celo v nasprotju. Upoštevaje slednjo namreč prav tako avtomobil znamke Mercedes postane oropan svojega lastnega imena in postane občno ime, mercedes, enako kot jurček, jur, silvester, tesla, rentgen, volt ipd. Lastna imena lahko preidejo v občno rabo le takrat, ko istočasno v mentalnem besednjaku govorca jezika pridobijo značilnosti občnega. Tako imajo imena jurček, rentgen ali volt danes že značilnosti občne rabe, saj na primer z uporabo besede rentgen ne mislimo več na Wilhelma Röntgena ali specifično napravo, ki jo je izumil, temveč tehniko, ki je po njem dobila svoje ime, prav tako kakor z metafiziko mislimo na filozofsko disciplino, ne pa Aristotelovo Metafiziko. Tudi izraz adidaska danes ne pomeni več le obuvala znamke Adidas, ampak zaradi svojega novega privzetega občnega pomena preprosto pomeni športno obuvalo. Enako velja za občno ime kalodont, ki ne pomeni več imena nekdaj poznane avtrijske zobne paste Kalodont, temveč preprosto pomeni zobno pasto samo. Takšnih občnih imen je še mnogo, a vas moram razočarati, da Kodak ali Ford na žalost še nista eni izmed njih. Prav noben govorec slovenskega knjižnega jezika ne bo v zagovor svojemu fotoaparatu uporabil imena kodak, temveč bo vselej govoril o fotoaparatu, razen kadar bo šlo izključno za fotoaparat znamke Kodak, ki pa s tem takoj pridobi status lastnega imena in se mora pri tem pisati z veliko začetnico. Tudi ko bomo uporabili besedo ford, ne bomo s tem preprosto mislili na avtomobil, temveč prav specifični avtomobil znamke Ford, zaradi česar ga bomo pisali z veliko začetnico. Stavek Andreja se je odpeljala s svojim novim lexusom. je na žalost nepravilen, saj lexus nima prav nobenih značilnosti občnega, ampak vselej pomeni le avtomobil znamke Lexus. Predvidevam, da boste tukaj iz rokava potegnili argument splošnosti in specifičnosti, kjer naj bi katerikoli avto znamke Lexus lahko imenovali leksus, in ga s tem pisali z malo začetnico, medtem ko lahko z veliko začetnico ime pišemo le takrat, ko resnično mislimo le podjetje samo. A naj vam povem, da tudi ta argument ne vzdrži preizkušnje splošne rabe. Tudi če že gre za nedoločen avto znamke Lexus, je tudi ta še vedno Lexus. Velika začetnica je nujna. Pika.
Kar pa me poleg tega najbolj skrbi, pa je kategorija imenovalni prilastek, ki kaže splošno nedodelanost slovenske slovnice kot vede in predmeta. Prilastek (atribut) kot nesamostojna slovnična enota, ki kot del stavčnega člena natančneje opisuje jedro, na katerega se nanaša, lahko stojijo pred (levi) ali za (desni) jedrom. Če torej govorimo o prilastku kot skladenjski (sintaktični) slovnični enoti, potem ta kategorija nima prav nobene posebne funkcije in je nesmiselna, ker je le del pomenske enote, ki se imenuje fraza. Avto Lexus je odpeljal proti domu in V Franciji narejeni Lexus je odpeljal proti domu sta stavka, ki v skladenjski strukturi nista različna. Iz tega sklepajoč prilastek kot tak ni skladenjska enota. Če pa govorimo o prilastku kot oblikoslovni (morfološki) enoti, pa se ta vede le kot pridevnik oz. pridevniško določilo, zaradi česar prav tako ne more biti morfološka enota. Kakšna je torej potemtakem razlika med slovničnima enotama določilo in prilastek? V čem sploh potreba po rabi namišljene kategorije prilastek in še bolj absurdni kategoriji imenovalni prilastek? Tukaj vas vprašam, kako bi sploh lahko lastno ime nastopalo kot imenovalni prilastek in kaj bi v takšnem primeru opisovalo oz. določalo? Prosim, da navedete tudi ustrezne nedvoumne primere.
Prosim še za odgovor: Franc ima sestro.
Ali je ona Franceva ali Francovasestra?
V govoru naše okolice se sliši Francovasestra.
Par dni nazaj, kje drugje kot v bifeju za šankom, je nek možakar naročil deci malvazije. Natančneje rečeno, je naročil deci malvázije. Seveda je bil »celinec«. Mi seveda nato družno v smeh, vendar smo možakarja tudi korektno poučili o pravilnem poudarku. Naročil je namreč malvazíjo in nikakor ne malvázije. Poudarek je izključno na i, tako v slovenščini, hrvaščini, kot tudi v italijanščini. Ker pa smo po naravi konec tedna popoldne za šankom zelo študiozni in ima že vsak »kafič« dostop do spleta, se je ena brihtna glava spomnila in se povezala na spletni slovar slovenskega knjižnega jezika. To je bil šele smeh.
Tako piše — »copy-paste« s spletne strani:
Moje dobrohotno priporočilo je, da malvázijo preprosto odstranite iz slovarja. Kot sem že omenil, obstaja in se pravilno izgovarja samo malvazíja, torej je poudarek na črko 'i'. To velja za trto in za vino.
Res je sicer, da pri nas poznamo samo belo malvazijo, vendar, obstaja tudi črna malvazija. Par let nazaj jo je prinesel moj kolega iz Albanije, pridelujejo pa jo tudi v srednji in južni Italiji, verjetno pa še kje drugje na mediteranskem območju. Torej je razlaga v SSKJ pomanjkljiva, ko v zvezi z malvazijo omenja samo belo grozdje in belo vino. In za konec še pripomba na točko dva, kjer kot vino omenjate malvazijca. Ja moj bog, le kje ste to pobrali. Sicer je ob malvazijcu tudi pristavek »redko«, vendar bi pripomnil, da redko ni pravi pristavek. Bolj bi ustrezal »barjansko«. Pa šalo na stran. Točko dva, torej malvazijca, je potrebno v celoti črtati iz SSKJ.
Danes zjutraj sem poslušala Jezikanje na Valu 202. Zmotila me je izjava, da boste pisavo d.o.o. (namesto d. o. o.) najverjetneje prej ali slej sprejeli v slovar (in pravopis?), ker je tako rekoč »uzakonjena« in zato (mislim, da ne samo zato) že zelo uveljavljena. Tudi euro (ne evro) »vlada« v naših zakonih – boste ravnali enako (po tej logiki bi morali pisati tudi dollar in tako naprej po tečajni listi)? Raba nekaterih napak pa se je zelo razpasla tudi v splošni javnosti (temu ni tako, še 10 minut nas loči do) in/ali v ožjih skupnostih (v planinski srenji na primer spati na koči, plezati stene; v športnem novinarstvu gostujoča vratnica ...), kar utegne prav tako povzročiti sprejetje v jezikovne priročnike. To bi bilo upravičeno, le če bi v njih take »jezikovne prakse« označili kot napačne. Ali pa je moje razmišljanje passé in sem že za v staro šaro, spadam med puriste, jezikovne teroriste in kar je še takih nadlog?
Zanima me, ali se v neslovenjenih poimenovanjih tujih nagrad ohranja izvorna velika začetnica ali ne, npr.:
Slovenjeno bi verjetno bilo:
Kaj pa, če se nagrada pusti v izvirniku? Beseda strega ni lastno ime.
Kako pišemo zvezo Vzhodne/vzhodne Alpe? Vem, da pišemo oboje z veliko pri zvezah Julijske Alpe in Kamniške Alpe.
Že nekajkrat sem gledal in poslušal prenos nogometne tekme nogometnega kluba Triglav Kranj z nasprotnimi moštvi. TV prenos v zadnjem času izvaja Planet TV.
Komentator je kar pogostokra t uporabljal izraz: Triglavani za igralce moštva NK Triglav. Razumljivo mi je, da ne more uporabljati zgolj naziva "Kranjčani", saj niso vsi igralci iz Kranja. Ampak izraz Triglavani je res čuden.. Nekako je kar negativno slišen. Ne vem, sicer zakaj, ampak morda pa le obstaja boljši izraz. (npr: Triglavci, Triglavčani ...) Razumljivo mi je, da se uporablja izraz npr.: Celjani za igralce NK Celja, itd. Ampak kaj pa npr.: v primeru NK Olimpije: Olimpijaši, Olimpijani, Olimpijci? Ali pa v primeru NK Mure iz Murske Sobote, kjer pa je izraz Muraši bolj slišen kot v primeru Triglavani? Ali pa v primeru igralcev NK Bravo: ali so Bravani, Bravaši...?
Pripombo sem naslovil tudi na športno uredništvo TV Planet, odgovorili so mi, da so jo posredovali uredništvu oz. komentatorju.
Zanima me, kako prevedemo besedo ajde. To besedo uporabljamo u pogovornem jeziku, vendar me zanima, katera bi bila njena ustreznica.
Prosimo vas za mnenje v zvezi s pridevnikom selivski/selitveni. Zasledili smo namreč, da se pojavljata obe obliki. Kateri pridevnik je po vašem mnenju pravilnejši? V mednarodni konvenciji, ki ureja to področje, je bil angleški termin migratory species preveden kot selitvena vrsta (in ne selivska vrsta):
Se selitveni lahko nanaša tudi na ptice selivke in ne samo na samo selitev (npr. selitveni servis)?
Zanima me, kako naj razumem pojasnilo pod geslom stališče v pravopisnem slovarju:
stalíšče -a s (í) presojati s ~a morale; publ. pojasniti svoje ~ do česa mnenje, pojmovanje
Pri prevajanju iz angleščine pogosto naletim na izraz position, na primer official position of the EU ali government position, na podlagi slovarskega priporočila pa se, če je le mogoče, poskušam izogniti prevodu s stališčem. Običajno uporabim mnenje, kar pa včasih bode v oči. V korpusu Gigafida je skupno 148.076 zadetkov, kar ni zanemarljivo.
Pišem s prevajalskega oddelka Sveta v zvezi z besedno zvezo zavzeti stališče; tako glagol zavzeti kot stališče sta v SP in SSKJ označena kot publicistična:
Stališča ne moremo nadomestiti z drugim terminom, ker so tako poimenovani akti, ki se sprejmejo v Evropskem parlamentu in Svetu (Stališče Evropskega parlamenta, Stališče Sveta v prvi obravnavi). Zanima pa me, ali lahko v navedenem primeru uporabimo glagol zavzeti, tj. zavzeti stališče, ter ali lahko v uradnih besedilih (npr. zakonodajnih aktih) uporabljamo izraze, ki so v SP oz. SSKJ označeni kot publicistični.
Bi torej lahko v navedenem primeru uporabili omenjeno besedno zvezo ali bi jo bilo bolje nadomestiti z manj zaznamovano zastopati stališče?
Žal je zveza zavzeti stališče tudi v novem slovarju označena kot publicistična.
Rad bi vas okaral glede odgovora, ki ste ga sestavili nekemu vpraševalcu (pravilneje je vpraševalec in ne spraševalec, ampak to se ne tiče tega).
https://svetovalnica.zrc-sazu.si/topic/1156/kako-se-imenuje-pripadnica-romov
Na zgornjem naslovu ste namreč odgovorili napačno, saj SP 2001 navaja iztočnico Rom takole:
Róm -a m, preb. i. (ọ̑) Róminja -e ž, preb. i. (ọ̑) rómski -a -o (ọ̑)
Torej Rom ženskega spola je Rominja in ne Romkinja! Ali ste mogoče že slišali tudi za Švedkinjo? Ne, ker to ne obstaja. Torej, popravite svoj odgovor. SP 2001 je de facto standard in zato prosim, da se ga upošteva.
Se Heil Hitler piše brez vejice ali z vejico Heil, Hitler?
Kakšna je razlika med pridevnikoma zvočen in zvokoven?
Po iskanju odgovora v spletnem SSKJ razlike nisem našel oziroma našel sem le, da se obe besedi enakovredno nanašata na zvok.
Vem pa, da je vloga teh dveh pridevnikov vendarle različna oziroma se v nekaterih primerih uporablja le en izmed teh dveh enakovrednih pridevnikov, drugi pa nikdar.
Za zgled poglejmo tole: zvočni signal* zvokovni signal*
Naj iz zgornjih zgledov povzamem, da besedna zveza zvokovni signal ne obstaja oziroma se ne uporablja, saj uporabljamo le besedno zvezo zvočni signal.
Zakaj je to tako?
Kako je prav: v smeri urinega kazalca ali urnega kazalca?
SP preusmeri na urni kazalec, ampak ne vem, zakaj. Meni je povsem logična pridevniška izpeljava urin. Kakšna je razlika med urin in urni?
Kljub vašemu odgovoru glede sklanjanja imen vzpetin v povezavi s kategorijo živosti (https://svetovalnica.zrc-sazu.si/topic/1241/kategorija-živosti-imena-vzpetin) prihaja do nestrinjanj/različnega sklanjanja (očitno smo različno razumeli objavljeno razlago), zato lepo prosim za jasen odgovor, ali je v javnih občilih ustrezno zapisati: grem na Sv. Lovrenc ali grem na Sv. Lovrenca.
Na vas bi rad naslovil vprašanje, uporaba katere besede je bolj pravilna. Katehet ali katehist in enako za žensko obliko. Če pogledamo SSKJ vsebuje zgolj geslo katehet za moško obliko, geslo katehist pa je zapisano samo v pravopisu. Pri ženski obliki je drugače, saj SSKJ vsebuje obe gesli. To je najverjetneje posledica rabe v pogovornem jeziku, saj se bolj uporablja izraz katehet kot katehist in na drugi stranj bolj katehistinja kot katehetinja. Če izvira poimenovanje službe iz dejavnosti, torej kateheze, je, po mojem skromnem mnenju, bolj pravilna uporaba izraza katehet in katehetinja.
Glede na to, da se zadnje čase želi na silo vpeljati izraz katehist, ki v krogih, v katerih se uporablja, bi bilo dobro, če bi raziskali to področje in podali odgovor, da se bomo lahko po njem usmerjali.
Hvala vam sicer za vaše pomembno delo, ki ga opravljate!
Zanima me, ali pišemo npr. Trening fonološkega zavedanja pri učencih prvega razreda ali Trening fonološkega zavedanja za učence prvega razreda? Uporabimo pri učencih ali za učence?
Kaj storiti, ko je geslo v slovarskem delu pravopisa v nasprotju s pravili pravopisa?
Primer: Mao Cetung
Slovenski pravopis pravi, da opuščamo prečrkovalne ovinke prek pisav drugih jezikov, npr. angleščine ... Prečrkovanje dong v dung izvira iz angleščine (Wade-Giles). Pravopis tudi pravi, da pinjinski z zapišemo kot dz. Torej: Mao Dzedong
Podomačevanje običajno ne poteka iz ideografske pisave temveč iz Pinjina - uradnega latiničnega zapisa LR Kitajske. Torej: Mao Zedong
Glede na korpus Gigafrida Mao Cetung (120 konkordanc) ni najbolj razširjena oblika. Bolj pogosto je uporabljena oblika Mao Zedong (720 konkordanc).
Razumem, da na TV uporabljajo izraz Master Chef za franšizne oddaje, če je obvezno ali če v časopisu pišejo o teh oddajah. Ni pa prav, da se angleški izraz uporablja kar počez v stikih z javnostmi, še posebej v pisani besedi, saj imamo slovensko besedo. Na žalost se je ta izraz že udomačil, saj ga poslušamo vsak dan.
Šef ima v slovenščini tudi čisto drug pomen in celo iznakazi pravi pomen kuharski mojster. Kontaktirala sem ČGP Delo s tem v zvezi in prosim, da kot strokovnjaki tudi vplivate na spremembo te napačne rabe.
S sodelavci se sprašujemo, kako bi v slovenščini rekli košarki 3 × 3 – ta × se v angleščini bere on (torej angl.: three on three).
Moštvo v tej obliki košarke (trenutno) tvorijo štirje igralci: trije na igrišču, eden na klopi.
Mnenja so deljena:
1. Nekateri zagovarjajo, da je to 'tri na tri'.
2. Drugi pravijo, da to v slovenščini ne pomeni nič, da je treba reči trije proti trem. Muči nas torej ta na.
FIBI ni uspelo, da bi bila košarka 3 × 3 olimpijski šport v Riu de Janeiru leta 2016, se bo pa trudila, da bi to postala leta 2020.
Podobno je tudi: igra ena na ena. Je res ena NA ena, ko en košarkar igra proti drugemu?
Ločevanje pridevnikov kemičen in kemijski. Vsi slovarji lepo ločujejo pomena obeh, kljub temu pa kemiki dajejo prednost drugemu in prvega skoraj nočejo uporabljati. Ali so takšne poenostavitve dopustne
Zanima me, katera ločila naj bi uporabljali pri začetnem in končnem pozdravu pri poslovnih in uradnih dopisih.
Zasledila sem, da velika večina uporablja vejice. Zahvaljujem se vam za odgovor in čestitam za odličen portal.
V reku kamen na kamen palača zrno na zrno pogača se v rabi uporabljajo različna ločila (vejice, ponekod tudi vezaji) ali pa jih sploh ni (v SSKJ-ju pri geslu zrno).
Kakšen je pravilen zapis tega reka?
Zanima me ali je frazem ločíti zŕno od plevéla pravopisno pravilen in se ga lahko uporablja v pomenu kot je navedeno v frazeološkem slovarju Janeza Kebra?
V alinejnem naštevanju je mogoče uporabljati več rešitev (gl. https://svetovalnica.zrc-sazu.si/topic/1054/uporaba-velike-male-začetnice-in-ločil-pri-naštevanju-po-alinejah, https://svetovalnica.zrc-sazu.si/topic/376/začetnica-za-dvopičjem-ki-uvaja-naštevanje in https://svetovalnica.zrc-sazu.si/topic/2145/navajanje-sestavin-po-alinejah-ločila-in-raba-začetnice). Zakaj in kdaj priporočate tak zapis?
Dnevni red:
Ali se prvi deli imen, kot so Vinska klet Sanctum, Sadjarska kmetija Brečko, Vinogradništvo Andrejc, Gostišče Smogavc, Turistična kmetija Urška ipd., v besedilu pišejo z veliko ali malo (vinska, sadjarska, vinogradništvo, gostišče, turistična ...) začetnico?
Prosil bi za kakšen nasvet o pisanju esejev, npr. kako napisati dober uvod in zaključek, kako gladko povezati odstavke v jedru ter kako napisati stavke, v katerih bo bralec užival. Vaš odgovor bi mi zelo pomagal, saj letos opravljam maturo.
Je uvodoma v dopisu potrebno napisati »Spoštovani gospod Janez Novak« ali je ustrezno tudi »Spoštovani gospod Novak«?
Namenilnik. Poslali so me osvojit vrh gore.Poslati ni glagol, ki bi pomenil premikanje, zaukazana osvojitev pa ga nedvoumno pomeni. Kako zdaj: ali poln nedoločnik ali skrajšan?
Mi lahko poveste, ali je pravilno napisano:
Ker je glagol pri uporabi namenilnika velikokrat nejasen.
Saj sem poiskal odgovor o narekovajih v vaših dosedanjih odgovorih, a imam vseeno vprašanje. Rad bi vaše mnenje, ali je glede narekovajev sprejemljiv način, ki ga uporabljam pri izdajanju revij in knjig pri založbi Novi svet.
Narekovaje ribja kost » « uporabljam samo za premi govor. Za navednice besedila, ki ni premi govor, uporabljam vejične narekovaje “ ”, te prav tako za notranje navajanje. Če pa pridejo navednice še znotraj teh, dam enojne vejične narekovaje ʻ ʼ. Znak za apostrof mi oblikovno ni všeč. Primer: Tedaj mu je Tone zabičal: »Mar ti nisem že tolikokrat rekel: “Ne hodi mi po mojih ʻtacahʼ, saj imaš svoje!”«
Zanima me, kako navajati vire v publikacijah. Poznam nekaj standardov, vendar me zanima, ali je dopustno tako:
V naslovu omenjen glagol sem opazil pri dejavnosti, kjer si na mobilne naprave namestiš (naložiš) aplikacije. Ko je aplikacija nameščena, pa imaš možnost, da jo tudi odmestiš.
V Slovarju slovenskega knjižnega jezika tega glagola ni.
Kako je s tem glagolom? Ali je sploh ustrezen oziroma pravilen?
Kako naj si pojasnimo dejstvo, da v vseh medijih pišejo in govorijo o »odstotnih točkah« namesto enostavno o odstotkih?
Leta 2015 sem izdala pesmi pesnice Vere Albreht. Ena izmed pesmi ima naslov Svojemu Rejencu. V opombi sem napisala, da sta Vera in Fran Albreht skrbela za vojno siroto J. K. iz Bosne. Pred nekaj tedni, pa me je posvojeno dekle opozorilo da naslov pesmi verjetno ni pravilen (pesem je naslovila avtorica). Dekle je sklepalo, da Albrehta nista prejemala denarja, torej ni šlo za rejenca. Res je, toda otroka nista posvojila, sta pa zanj skrbela. Imamo kak izraz za tako obliko skrbi za otroka? Fantič sam ni vedel za svoj priimek in od kod je, le za ime Jovo. Spominjal pa se je grozot, ki jih je doživel. Ko so ugotovili kdo je, je imel svoj priimek. Marsikaj je bilo zanj novega: biti obut, ne metati stvari skozi okno, kuhana hrana, ne pljuvati po stanovanju, ... Fran Albreht je izjavil Jovo na novo, Vera je napisala pesem Ob koncu šolskega leta. Po ustnem izročilu v naši družini je bil to začetek fraze Jovo na novo.
Jovo, na novo / je očka dejal, / prvo petletko / zdaj si prestal. / Jovo, na novo / težko je bilo, / a z dobro voljo vendar je šlo. / ...
Zanima me, ali se zaščiteno ime štajersko-prekmursko bučno olje piše z veliko ali z malo začetnico in ali je pisava z vezajem ustrezna.
V nekem pisanju sem hotel uporabiti besedo šlamastika. Ker sem podvomil v to, ali bom besedo smiselno uporabil, sem šel na spletu pogledat v SSKJ kjer je navedeno, da je šlamastika 'neprijeten, zapleten položaj'... . Pri nas (na kmetih) besedo šlamastika uporabljamo v smislu "neodgovorno, površno dejanje ali ravnanje". Če nekdo neko delo opravi površno, slabo ipd, pravimo: »To je šlamastika«. Kaj menite, je izraz pravilno uporabljen, ali za to obstaja druga beseda?
Zanima me kako je s pisanjem besede dne pred zapisom datuma, na začetku stavka in med stavkom.
Primer 1: Dne 10. 2. 2023 smo prejeli dopis ... ali 10. 2. 2023 smo prejeli dopis ...
Primer 2: Na ministrstvo smo dne 10. 2. 2023 prejeli ... ali Na ministrstvo smo 10. 2. 2023 prejeli ...
Kateri zapis je pravilen za uradne dokumente?
S kolegi se nikakor ne moremo dogovoriti, kako je prav pisati bolezni, poimenovane po krajih. Dobro vemo, da je priporočljivo pisati parkinsonova bolezen in downov sindrom. Zanima pa nas, kako je začetnico, ko gre za imena bolezni, povezana s kakšnim krajem, in katera različica je pravilna v spodnjih primerih. Virus Lassa/lassa zahteva veliko življenj. Zboleli so za mrzlico Lassa/lassa. V zahodni Afriki je razširjena Lassa/lassa. Verjetno je nekaj podobnega tudi z Ebolo/ebolo in Dengo/dengo. Kako pa je z virusom Zahodnega Nila? Prosim, če je mogoče, tudi za kratko utemeljitev in obrazložitev, zakaj je ena različica ustreznejša in bolj priporočljiva oziroma pravilnejša od druge.
A. B.
S kolegi si nismo edini, kako zapisovati različne številske in črkovne kombinacije (presledek, skupaj ali vezaj):
a) člen 3(1)(4) = 4. točka prvega odstavka 3. člena \– ali morajo biti med oklepaji presledki (v angleški predlogi jih ni);
b) skupina G7 ali G 7 ali G-7,
EU27 ali EU 27 ali EU-27;
c) trdota 2B, HB-2, HB=21/2 (neposredni prepis s treh svinčnikov);
č) hišna številka: Maistrova 12A ali 12 A.
Pod »format« je v slovarskem delu SP mogoče prebrati format A 4 in A4-format – bi morali tako ravnati v vsakem črkovno-številskem primeru? Čemu presledek v prvem primeru med A in 4? Kaj pa, če kje drugje naletimo na kombinacijo 4A? Po matematični logiki presledka ni v pomenu štirikrat A.
H. Š.
Osebna imena (Ime Priimek) se pišejo z veliko začetnico. Ali je osebno ime dovoljeno pisati tudi kako drugače, na primer s samimi velikimi črkami (IME PRIIMEK), kot to redno pišejo na položnicah in njihovih kuvertah ter podobno?
Kolikor razumem Slovenski pravopis (člen 41) je zapis osebnega imena z velikimi začetnicami edini možen, saj se same velike črke - smiselno v zvezi z vprašanjem - uporabljajo za poudarjanje besedil ali posameznih besed v njih (člen 117). Ne zdi se mi potrebno, da bi na kuvertah, dopisih, sklepih in podobnem bilo potrebno poudariti osebno ime, ki je že poudarjeno, saj se za razliko od ostalega teksta piše z velikimi začetnicami.
Ali je pisanje osebnega imena (Ime Priimek) s samimi velikimi črkami (IME PRIIMEK) dovoljeno?
Reševal sem nek jezikovni test in rečeno je bilo, da se pravilno piše božič in ne Božič, torej z malo začetnico. Sem malo podrobneje pogledal in res povsod piše, da imena praznikov pišemo z malo začetnico. Star sem 53 let in zelo dobro se spomnim, da so nas v osnovni šoli učili, da je potrebno razlikovati med Novo leto in novo leto. Če pišemo z veliko začetnico, mislimo na praznik oz. na praznični dan, kot npr. v zvezi Kje si praznoval Novo leto?, če pa pišemo novo leto, mislimo pač na leto, ki prihaja: V novem letu pričakujemo ...
Zanima me, kdaj je prišlo do spremembe in od kdaj in zakaj imena praznikov pišemo z malo začetnico. Sicer pa me poimenovanje praznika z malo začetnico moti tudi kot kristjana – mislim da si iz spoštovanja omenjeni praznik (in to bi moralo veljati tudi za druge pomembne verske prazniki) zasluži zapis z veliko začetnico. Zahteva pisanja praznika z malo začetnico, kot verskega dogodka in ne kot nekega občega praznika, po mojem mnenju nekako sodi v kontekst prizadevanj za zmanjševanje pomembnosti vloge katerekoli vere, kar se tako ali tako dogaja vse od 1945 dalje.
Imam vprašanje glede pisanja izraza visoko usposobljen skupaj ali narazen. Lektor mi je namreč popravil in zapisal skupaj, na Gigafidi sem sicer našla več zadetkov za pisanje narazen, pa tudi kar nekaj zadetkov visokousposobljen.
Rada bi vprašala dve stvari, in sicer: Zakaj se podvodni mož piše z malo začetnico? Meni je bolj logično Podvodni mož.
Ali se aspirin piše z malo ali z veliko začetnico? Našla sem obe možnosti, ali sta obe pravilni?
Vedno so nas učili, da pojma istost in enakost ne smemo zamenjevati. Sedaj v SSKJ pod pojmom istost piše tudi enakost? Po moje to še vedno ni isto niti enako.
Pri izrazu poškodovati me vedno strese, saj se mi zdi, da to ni primerno izražanje za rane, ki jih utrpijo človeška bitja. Menim, da ni mogoče reči, da si človek poškoduje del telesa. Poškodujejo se predmeti, stvari, n. pr. pohištvo, orodje, prometna signalizacija; ljudje pa se po mojem čutenju ranimo, saj naše telo ni zgolj nek predmet, ki je utrpel poškodbo, temveč del mene samega. Zato tudi ne morem reči, da sem jaz poškodovan, temveč sem ranjen ali pa imam zlomljeno nogo ali pa trpim za določeno boleznijo ... Tudi v tujih jezikih lahko opazimo podobno razlikovanje med človeškimi ranami in poškodbami stvari. Zato morajo naši slovarji vedno navesti pojasnjevalno opombo, n.pr.: >poškodovati (raniti) - verletzen, verwunden.<
Zavedam se, da v slovenščini morda manjka kakšen dodaten izraz (kot na primer: to injure, to hurt), ki bi opisal splošno poškodbo</>ranjenost< ljudi v primerih, ko ne gre za odprte telesne rane. Toliko bolj ironično je, če v primeru strelskih ran govorimo o poškodbah. Govoriti pavšalno o poškodbah, močno spominja na policijska poročila o dogodku, kjer uporabijo pač eno in isto službeno formulacijo zgolj z namenom, da standardizirajo poročilo.
Zato menim, da bi bilo dobro opozoriti na razliko v uporabi besedišča za primere človeških žrtev, saj menim, da s tem posredno izrazimo človeško dostojanstvo. Samo želim si lahko, da bi tako razlikovanje postalo del merodajnih slovenskih slovarjev.
Potrebovala bi izraz za umirjeno posameznico, ki najraje izbira dobro poznane, preverjene oz. klasične stvari / aktivnosti, saj ne mara tveganja in adrenalina, ki pride z njim. Na portalu Fran sem med iskanjem tovrstnega izraza naletela na tvegavka, adrenalinec in hazarderka, ampak pri dodajanju predpone ne noben od izrazov po mojem mnenju ne zveni najlepše. Vseeno pa se mi zdi najustreznejši od treh neadrenalinka, vendar ne vem, če je taka ženska oblika izraza pravilna, saj je na portalu Fran nisem zasledila. Morda obstaja še kakšen ustreznejši izraz po vašem mnenju in če ne, je neadrenalinka slovnično pravilna oblika?
Pri hitrosti vozila nad/pod 30 milj/uro ALI nad/pod miljami/uro?
SSKJ npr. pri predlogu pod navaja, da se veže s tožilnikom za izražanje nedosežene mere, stopnje (zjutraj je temperatura padla pod minus pet stopinj) in z orodnikom prav tako za izražanje nedosežene mere, stopnje (ni vstopnic pod trideset dinarjev (?); otroci pod desetimi leti). Ali ima izbor kakšno povezavo z glagolom pred njim?
Zanima me, kakšen je pravilen zapis navedenih datumov:
a) Glede na dva vira nisem povsem prepričana, kaj je pravilno: Ali je pravilna rodilniška (1. decembra 2018–15. januarja 2019) ali imenovalniška (1. december 2018–15. januar 2019) oblika? Ta vira sta: Nataša Hribar, Pravna praksa, Vloga pomišljaja, 2016, št. 36–37. Nataša Hribar, Pravna praksa, O datumih in drugih časovnih oznakah, 2010, št. 2, str. 31. b) Kaj pa naslednji primer: Je pravilno 8.–15. september ali 8.–15. septembra?
Spoštovani, živim v kraju Sv. Trojica v Slovenskih goricah. Tudi občina, ki obsega več krajev oziroma zaselkov, se imenuje tako. Opažam pa, da imamo težavo s pravilno rabo predlogov, ko gre za vprašanje kam, od kod, kje itd. se kaj dogaja. Namreč naletimo lahko na rabo pri Sv. Trojici se spet dogaja ali v Sv. Trojici se spet dogaja. Načeloma bi glede na to, da gre za poimenovanje kraja po svetnikih, bil predlog pri ustrezen, vendar kot kaže, se izgublja ali pa ga raba predloga v izpodriva. Vsekakor je raba omenjenega nejasna in (ali) napačna. Rada bi odgovor, s katerim bomo pravilno pojasnili in utemeljili rabo predlogov in tako vsaj na krajevni ravni ne bi delali napak.
Pri lektoriranju pravnih besedil se pojavi dilema ob navedbi točk, označenih s črkami in oklepaji,** v povedi 1. zagovarjamo stališče, da je povsem odveč zaklepaj,** npr.:
Ali je raba zaklepaja v tem primeru vendarle mogoča?
2. Kaj pa, kadar sta pri črkovni oznaki točke v povedi uporabljena uklepaj in zaklepaj, npr.:
Ju lahko ohranimo, kakor bi radi pravniki, ali sta rabljena neupravičeno? Ohranitev rabe oklepajev pri točkah pravniki zagovarjajo zaradi večje preglednosti pri navajanju točk v besedilu ali zahteve, da je prevedeno pravno besedilo tudi po obliki enako izvirniku. Prosimo vas za nasvet glede rabe oklepajev v takem primeru.
Zadnje dni zelo odmeva mednarodni projekt preiskovalnih novinarjev Panama Papers.
Kako to poimenovanje pravilno slovenimo: je to stvarno ime za neumetnostno besedilo in se ga zapisuje z veliko začetnico (torej Panamski dokumenti) ali pa gre zgolj za vrstno poimenovanje in bi bila primernejša mala začetnica (panamski dokumenti)?
Že precej časa me bega vprašanje zapisa osebnih imen, ki so izvirno zapisana v cirilici (ruski, ukrajinski ipd.). Seveda vem, da naj bi se prečrkovala po zvočni podobi s črkami za slovenske glasove. Toda obstaja težava: ko to vidijo živi ljudje, za katerih imena gre, recimo tu živeči priseljenci (ali pa obiskovalci) iz zadevnih dežel, protestirajo in hitijo kazati svoje potne liste, v katerih pa poleg zapisa v cirilici stoji še ime, prečrkovano v latinico, ki pa je drugačno od našega prečrkovanega. Tako je AnaAnna in ŽanaZhanna, Viktorija je pa Viktoriya. In podobno s priimki: Zhukov, Shevchenko, Gayun ipd. In ti še povedo, da pri njih veljajo »uradna« pravila za prečrkovanje. Nekateri od njih imajo tudi že slovensko državljanstvo, v naših dokumentih pa so njihova imena, zapisana »v neskladju« s slovenskim pravopisom.
Lahko pustim ob strani publicistično zapisovanje imen politikov, kulturnikov in športnikov (ki imajo seveda tudi svoje potne liste), ki jih zapisujejo kakor kdaj – ali »po naše«, še večkrat pa tako, kot je v (angleškem) viru, iz katerega povzemajo. Ostaja pa vprašanje, kako ravnati z ljudmi, o katerih govorim zgoraj. Gre ne le za vprašanje jezika, temveč tudi identitete oziroma do pravice do neokrnjene rabe osebnega imena teh ljudi. Tako kot meni, ne le da mi ni ljubo, če vidim zapisano »Franc Jamnik« namesto »France Jamnik«, temveč prvega zapisa niti ne razberem kot svoje osebno ime, ker je tako po pisni kot po zvočni podobi drugačno od mojega, enako ne bo ljubo niti Viktoriyi niti Zhanni, če jo bom – po njenem – preimenoval v Viktorijo ali Žano.
Zanima me, zakaj se deležniki na -č nekaterih glagolov končajo na -eč in ne na -oč, čeprav glasovi c, č, ž, š, j običajno preglasijo končnice (npr. klicati – kličoč in ne kličeč, pisati – pišoč itd.) Zakaj ima pri drugih glagolih deležnik na -č končnico -eč (npr. kričati – kričeč, molčati – molčeč itd.)? Gre pri slednjih za preglas ali kakšno drugo pravilo? In ali torej obstaja neko splošno pravilo za tvorjenje deležnikov na -č z -eč ali -oč? Zakaj ima glagol klicati deležnik na -čkličoč in ne klicajoč kot npr. glagol naricati – naricajoč?
Zataknilo se mi je pri iskanju ustreznega prevoda angleške besede perspective. Dictionary.com navaja tri možne pomene te besede, od katerih se dva ujemata z razlago besede perspektiva v SSKJ. Tretji pomen je "the ability to see meaningful interrelationships". Zanima me, ali je sprejemljivo ta slovenski izraz pomensko razširiti in podobno uporabiti, ali pa je to "lažni prijatelj", kateremu se je treba izogniti?
Zakaj se v nekaterih večbesednih zemljepisnih imenih občnih sestavin ne prevaja (primer: New York)?
V Sloveniji se je v kulinariki (še posebej v lokalih s t.i. balkansko kulinariko) in v živilskih trgovinah na žalost močno uveljavilo – po mojem mnenju – napačno poimenovanje za izdelke oz. hrano iz mletega mesa, ki izvira z območja srbskega mesta Leskovac. Prosim za strokovno mnenje oz. ustrezno slovensko rešitev. Hvala in lep dan!
Živim na Muti. Sprehajam se po Mučkem polju. Zanima me, če je pravilen zapis Mučko polje.
Mene zanima, ali je raba besede postrežno, ki jo trgovci uporabljajo za nepakirana, torej postrežena živila, pravilna.
Spoštovani, sem Senovčanka in nas so učili, da je pravilna pridevniška izpeljanka iz zemljepisnega imena Senovo -ski: senovski, npr: senovski premog, Senovski potok ... Za nepravilno (t. i. popačeno) končnico -ški smo dobili v OŠ slabo oceno in zato smo si zelo dobro zapomnili, kako moramo pisati in govoriti. V krajevnih zapisih se zadnja leta pojavlja občasno zapis senovški -a -o, kar starejšo generacijo »občutljivih domorodcev« precej moti. Po pregledu Krajevnega leksikona (2009) smo začudeni ugotovili, da je končnica -ški tudi tam. Marsikomu je Krajevni leksikon norma, pravilo. Ali dejansko je? Kako bi vi obravnavali naš problem? Hvala za vaš čas in trud.
Zanima me, ali se moramo izogibati uporabi zveze se nahaja v in jo nadomeščati z je, najdemo v itd.
Zanima me kakšna je razlika med priprave NA hiter in lažji porod oz. priprave ZA hiter in lažji porod? V Franu sem našla obe varianti, me pa zanima, katera je v tem primeru pravilna in, če sta pravilni obe, kakšna je razlika med za/na? Hvala za odgovor.
Zanima me besednovrstna pripadnost besede lepo v primeru
Lepo je, da se me spominjaš.
Končniški naglas mi daje vedeti, da gre za prislov, hkrati pa se sprašujem, ali se ta ugotovitev sklada z dejstvom, da odvisnik opravlja vlogo osebka.
Sprašujem predvsem zato, ker želim povedkovo določilo stopnjevati. V tem primeru ni težave (Še lepše pa bi bilo, če bi me obiskal.)
Kaj pa: Pomembno je, da se zavedamo preteklosti. (Zavedanje (o) preteklosti je pomembno.) Še pomembneje je, da se iz nje tudi česa naučimo. (Učenje iz preteklosti je še pomembnejše.)
Na eni od spletnih strani sem opazil članek z naslovom Učim se že deset let in še vedno ne govorim tekoče. Zanima me, ali bi lahko v tem primeru govorili o protivnem vezniku in in bi bilo torej poved bolje zapisati tako: Učim se že deset let, in še vedno ne govorim tekoče – kar je po pomenu enako povedi Učim se že deset let, vendar še vedno ne govorim tekoče.
Kako je z uporabo besed oz. besednih zvez, ki so v SSKJ označene s kvalifikatorjem publicistično? Ali je pravilno oz. dovoljeno uporabljati te besede oz. besedne zveze v drugih besedilih, npr. pravnih, ali jih je treba zamenjati s slogovno nezaznamovanimi izrazi?
Primeri: v ta namen; z izjemo; kar zadeva
O povratnem svojilnem zaimku ste že pisali. Seznanjena sem s teorijo, da gre za pripadnost osebku. Kako je pa v sledeči povedi:
Po logiki teorije, ki je zapisana v vseh učbenikih, bi moralo biti prav svojih, je pa njenih. Problem je nastal verjetno zato, ker je poved dvostavčna s predmetnim odvisnikom. Vendar pa je osebek mati.
Postavlja se mi (nam) vprašanje o pravilni rabi predloga "na" oziroma v ob besedi razstavišče. konkretno ali je bolje na priznanih razstaviščih ali v priznanih razstaviščih.
Pri poučevanju sem naletela na zagato: zakaj v soboto, v nedeljo (tožilnik) in zakaj v juniju, v mesecu, v tednu (mestnik)?
Zadnje čase v korpusih opažam pogostost besede surovina, zato me zanima, če je v gastronomiji njena raba pravilna. Uporabljamo v kulinariki sestavine, surovine ali kaj drugega? Ponujamo lokalno pridelane surovine, sestavine …? Je pravilna raba besede delicija, ki naj bi označevala okusno jed?
V moji stroki, knjižničarstvu, je v novo nastajajočih priporočilih za splošne knjižnice večkrat omenjen pridevnik "proaktiven", ki zveni, kot da se bo vsak čas razpočil od aktivnosti. Seveda se ni prvič pojavil v knjižničarstvu, na Wikipediji npr. že obstaja članek pod naslovom Proaktivnost na delovnem mestu. Kot nasprotni izraz proaktivnosti je v prispevku omenjena reaktivnost, citiram: "Nasprotno proaktivnemu vedenju je reaktivno vedenje. Reaktivno vedenje vključuje pasivno čakanje, da se nekaj zgodi ..." Poleg proaktivnega vedenja v Wikipediji navajajo tudi proaktivno osebnost, ki jo avtor seveda detajlno obrazloži. Moje vprašanje se glasi: Kakšna je pomenska razlika med pridevnikoma AKTIVEN in PROAKTIVEN? Meni se na prvo žogo zdi "proaktiven" samo napihnjena pogruntavščina z željo, napraviti besedilo bolj imenitno, v duhu z novimi (neoliberalnimi?) časi, v resnici pa gre zgolj za dobri stari aktivni odnos, aktivno osebnost ipd. Tudi mi ni jasno, kako da se kot nasprotni izraz pojavi reaktivnost. Kaj je z neaktivnostjo oziroma pasivnostjo?
Pridevnika sta izpeljana iz krajev Polhov Gradec in Slovenj Gradec. Oba kraja se končata z besedo Gradec. Zakaj se ta dva sestavna dela v pridevnikih razlikujeta (-grajski, -graški)?
Zanima me, kakšna je razlika med rabo nedoločnika in glagolnika/gerundija.
Zanima me, ali sta glagola preučevati in proučevati pomensko enakovredna oziroma ali je raba katerega od njiju primernejša. Hvala za odgovor.
V medijih se pojavlja zapis ob 200-letnici rojstva F. Miklošiča. Ali ni pravilno ob 200. obletnici rojstva neke osebe in ob 200-letnici delovanja kakega društva, torej da uporabimo besedo obletnica, kadar se nanaša na enkraten dogodek, in -letnica, kadar se nanaša na trajanje/delovanje?
Zasledili smo vašo spletno stran in bi vas prosili za naslednje pojasnilo, če je seveda možno:
zanima nas, ali se ime registra oz. evidence piše z veliko ali malo začetnico.
Na MKO namreč vodimo različne vrste registrov in evidenc: Centralni register govedi, Centralni register drobnice, Register čebelnjakov, Evidenca imetnikov rejnih živali.
Kako se pravilno glasi ustreznica ang. EU Strategy to combat illicit accumulation and trafficking of SALW and their ammunition? Mar:
Termin osebno in lahko orožje je prevod ang. small arms and light weapons (kratica SALW), torej gre za dve vrsti orožja, od katerih ima vsako svoje strelivo. Smiselno govori to v prid množinski obliki, torej Strategija... trgovini z njimi), po drugi strani pa sta tako orožje kot strelivo neštevna samostalnika, kar pomeni, da govorimo o trgovini z orožjem [dveh vrst] in (s) strelivom[, ki pripada zadevnima vrstama orožja]*, torej bi bilo z vidika slovnice ustrezno reči trgovina z njima.
Včasih slišim, da kdo opiše izgubo glasu ali pa močno hripavost z metaforo, da je na slabem glasu. Je to napaka ali drug pomen frazema v zvezi z izgubo dobrega slovesa, spoštovanja?
Kako bi sklanjali češko zemljepisno ime Ústí nad Labem (naglas v prvi besedi je na prvem zlogu)? Na Gigafidi so vsi primeri z nično končnico; je to res ustrezno?
Slikarja Johanna Martina Schmidta imenujejo Kremser Schmidt, Kremser-Schmidt in Kremserschmidt. Za sklanjanje v slovenščini je sicer najprijaznejša zadnja oblika, ki pa je tudi manj pogosta. Ali je oblika z vezajem primernejša? Lahko sklanjamo Kremser Schmidta? Ali bi morali Kremserja Schmidta?
Kako se sklanja Zmago Jelinčič Plemeniti – glede na to, da Plemeniti ni plemiški naziv, temveč priimek?
Kaj se zgodi pri sklanjanju nemih glasov v imenih, kot so Sarah, Hannah? Jih sklanjamo Sarah, Sare?
Med lektoriranjem sem naletel na težavo, kako sklanjati imena španskih romarskih poti v Santiago de Compostela. Zanima me, ali se Camino Ignaciano, Camino Frances, Camino Vasco ... sklanjajo v obeh sestavinah ali obravnavamo Ignaciano, Frances, Vasco ... kot nesklonljivi prilastek. Torej:
Kako se sklanja moško ime Emir? Ali je v dajalniku Emiru ali Emirju?
Yale, študirati na Yalu (ime univerze je po moje napačno prevedeno v slovenščino). Elihu Yale je bil valižanski trgovec in filantrop, univerzo so poimenovali po njem. Zato bi bil smiseln slovenski prevod Yalova univerza. Če bi se kaka slovenska univerza imenovala po Francetu Prešernu, bi se najbrž imenovala Prešernova univerza ali Univerza Franceta Prešerna. Ali se je raba Univerza Yale uveljavila zaradi nepoznavanja pomena tega imena ali pa je morda kak globlji razlog?
Zanima me, ali obstaja slovenski izraz za plakate citylight. Že vnaprej hvala za odgovor!
Med pregledom več voščilnic ob rojstvu otroka se mi je porajalo naslednje vprašanje. Kateri izmed spodnjih zapisov je pravilen? Dobrodošla sreča! ali Dobrodošla, sreča!
Koncept je verjetno enak, kot npr. pri pozdravu, kjer je slovnično pravilen zapis Živijo, Ana! in ne Živijo Ana!
Zapisi z vmesno vejico se mi zdijo bolj pravilni, pa vendar vas rajši vprašam za mnenje, saj jih v poplavi voščilnic v fizičnih in spletnih trgovinah zelo redno najdem. Najlepša hvala za obrazložitev in razjasnitev vprašanja že vnaprej!
V oddaji Vem na začetku drugega kroga eden od voditeljev reče: Pravila ostajajo enaka., drugi voditelj pa reče: Pravila ostajajo ista. Kateri ima prav?
Imam vprašanje glede imena organizacije Slovenska karitas: Karitas.
Glede na njihov zapis (npr. na spletni strani) in rabo prevladuje ženska spolska oblika, pravopis pa določa m. spol. To je prva težava. Druga težava je pri zapisih: Škofijska karitas Koper ali Škofijska Karitas Koper ali škofijska Karitas Koper. Kako je z velikimi začetnicami, kako jih upravičiti?
Na isti ravni tudi težava z zapisom župnijska Karitas Trbovlje/Župnijska Karitas Trbovlje/Župnijska karitas Trbovlje. V teh primerih sem uporabljala ž. spol, saj je tako v rabi.
V zadnjem času na spletnih portalih opažam, da se tudi zelo dolge pridevnike stopnjuje tako kot kratke; danes je npr. na MMC portalu RTVSLO naslov novice V Romuniji najmnožičnejši protesti po letu 1989. Ali je tako prav? Jaz sem se učila, da se za takšne pridevnike uporablja bolj in najbolj.
Kako je s tem?
Katerih standardov naj bi se držali pri citiranju in navajanju virov?
Prosim za primere.
Kako je s stičnostjo pri oznakah W, Hz, V ...? Recimo, 1000 W ali 1000W? Ker gre za dve besedi, sklepam, da bi jih morali zapisovati nestično, vendar je nestičen zapis težko razumljiv oz. lahko prihaja do zmede ob prelomu vrstice. Kaj svetujete?
Zanima me stopnja prevzetosti naslednjih besed: virtualno, revolucija, socialen in ambicioznost, biologija, radio, material ... Katera je tujka in katera sposojenka?
Zanima me, ali je možno pridevnik razvit stopnjevati tudi z obrazili. Primer: Gospodarsko najrazvitejši del Slovenije je ...
Vem, da je v pravopisu predvidena samo možnost opisnega stopnjevanja, vendar sem na spletu zasledila članek o pravopisnih vprašanjih, kjer je pisalo, da se dopušča tudi stopnjevanje z obrazili.
Zakaj iz priimka Kmetec tvorimo pridevnik Kmetčev, vendar iz priimka Jurgec tvorimo svojilni pridevnik Jurgečev?
Mar res obstaja poleg zvez tipa dvoje hlač, dvoje stolov še možnost dvoje hlače, dvoje stoli in ali je potem kakšna razlika? Kako se sicer takšne zveze sklanjajo, se sklanja prvi del, drugi del ali nobeden?
Vesela bi bila vašega odgovora na dve vprašanji. Ali se na radijskih postajah smejo vrteti tujejezični (hrvaški) »jingli« oz. nekakšne najave pred samimi pesmimi? Primer: Ja sam Jasmin Stavros i vi slušatemoj najnoviji hit.
Drugo vprašanje prav tako zadeva radijski eter. Do katere meje so odgovori npr. hrvaškega sogovornika, ki se trudi govoriti slovensko, a njegova slovenščina ni popolna, brezhibna, tekoča še sprejemljivi oz. se »upoštevajo« v smislu, da prevod ni potreben?
Kako je prav: dobrega/dobrih pol milijona evrov?
Katera definicija snega je pravilna? Sneg so padavine v obliki snežink. ALI Sneg je padavina v obliki snežink.
V SSKJ piše, da se samostalnik padavina navadno uporablja v množini, tudi v pomenski razlagi besede sneg v SSKJ je ta samostalnik uporabljen v množini. V Geografskem terminološkem slovarju je geslo padavina (v ednini) in v sestavku so podpomenke sneg, dež, sodra, toča.
Zanima me naslednje: (A) Ali je v slovenščini dovoljena uporaba dolarskega znaka $ in znaka za evro € namesto USD in EUR oz. v katerih primerih ju lahko uporabljamo?
Primer:
Ali obstaja točno določeno pravilo, kdaj lahko EUR in USD zamenjamo z € in $ (če slednjega sploh lahko uporabljamo)?
(B) Kako je z uporabo okrajšav za milijon in tisoč? Za tisoč in milijon poznamo v slovenščini okrajšavi mio in tis: angleški zapis 5K lahko zapišemo 5.000 ali 5 tis., 1M pa 1.000.000 ali 1 mio. Ker okrajšavo tis. redko opazimo, je sploh primerna ali je bolje zapisati kar 5.000?
Primer:
Prosila bi vas za pomoč, pri naslednjem primeru.
Že vrsto let lahko občudujemo kreacije in vzorce mednarodnih oblikovalcev, kot so na primer Issey Miyake, Yohji Yamamoto, Rifat Ozbek, Hussein Chalayan, Xuly Bët, Manish Arora in še mnogi drugi.Vsi jasno in strogo poudarjajo in slavijo svoje lastne narodne korenine. Svetovno občinstvo nenehno izpostavljajo delčku japonske, turško-ciperske, indijske, maleške kulture. Na primer, ljudje v Yamamotovih oblačilih opazijo japonske značilnosti, in tudi sam oblikovalec opaža ...
Kaj je, torej, pravilno:
a) Svetovno občinstvo nenehno izpostavljajo delčku japonske, turško-ciperske, indijske, maleške kulture.
ali
b) Svetovnemu občinstvu nenehno izpostavljajo delček japonske, turško-ciperske, indijske, maleške kulture.
Ali se sme po SSKJ uporabljati latinske okrajšave: etc., e.g., i.e.?
Zanima me, če je uporaba trpnika v poslovnem besedilo možna? Da/ne in utemeljitev.
V jeziku politikov se v zadnjem času pojavlja zveza delati napore. Je raba te zveze ustrezna?, npr.: V dialogu s sindikati delamo precejšnje napore.
Pozdravljeni; vem, da je bilo nekaj podobnega napisano pred kratkim, a sama imam takšne primere, kjer ne vem, ali so vejice ali ne. Jaz jih dosledno pišem, v literaturi, ki jo prebiram, pa vidim zapise brez vejice. Gre za tovrstne primere:
Oh ja, je zavzdihnila.No ja, če ne gre drugače.O ne, je zamrmrala. Ah moj bog.O moj bog.No in?
Jaz bi, kot rečeno, povsod dala vejico, a očitno je ni. Ali pač?
Zanima me, kako je s pisanjem vejice pred vezniki n da, in ko, in če. Vem za primere verig ko ... in ko, vendar kaj pa, če je samo veznik in ko v stavku?
Primer: Končna cena ni visoka in ker je avto prav simpatičen ga priporočam v ogled.
Lepo prosim za pomoč pri razrešitvi zagate glede stave vejice. Nikakor se ne dokopljem do odgovora, ki bi mi dal nekaj gotovosti. Sprašujem se (tudi kolegice v šoli), kdaj je pred ZAKAJ vejica in kdaj je ni. Izpisala sem si nekaj primerov:
Kje se je mogoče o tem še podučiti? Nekaj sem našla v členu 331 (Slovenski pravopis, 2001). Zasledila sem tudi nekaj debat na spletu (o »primeru NLB«: Vem(,) zakaj), a ni kakšnega merodajnega odgovora – mogoče pa sem ga kako spregledala.
Pri dobro znanem citatu iz Sneguljčice: "Zrcalce, zrcalce, na steni povej ..." na spletu opažam, da pred predlogom na ponekod zapišejo vejico, medtem ko drugod ne. Ali se torej vejico tam zapiše ali ne?
Prosim za pojasnilo glede velelnikov glagolov izvedeti in izvesti.
Smo oskrbniki Pogačnikovega doma na Kriških podih. Zanima nas, kako se pravilno napiše ime gore v naši bližini (Bovški gamsovec ali Bovški Gamsovec)?
Vem, da ste se s to tematiko že ukvarjali, a vseeno dovolite vprašanje, povezano z zapisom kolesarske Dirke po Sloveniji. Na vaših straneh sem videl možnost zapisa v dveh oblikah, kar se tiče velike začetnice, torej Dirka po Sloveniji in dirka po Sloveniji (oboje pravilno). Moje vprašanje pa se nanaša na zapis samega organizatorja dirke, ki vztrajno že nekaj let povsod piše, da gre za dirko Po Sloveniji. Mi lahko potrdite, da gre za napačen zapis (veliki Po) ali ima organizator v takšnih primerih toliko 'umetniške svobode', da si lahko dovoli zapis dirka Po Sloveniji in bi ga morali upoštevati tudi drugi? Morda podobno velja za blagovno znamko Adidas, ki jo že nekaj let – zaradi odločitve podjetja – mnogi pišejo adidas.
OZN - Organizacija združenih narodov ali Organizacija združenih narodov - OZN
Kateri zapis je pravilen?
To je bil pakt Hitler-Stalin.
To je bil pakt Hitler – Stalin.
Najbolje se mi sicer zdi: To je bil pakt med Hitlerjem in Stalinom. V rabi je pogosto prvi zapis s stičnim vezajem, a se mi ne zdi pravilen. Ne znam ga utemeljiti. Drugi zapis se verjetno nanaša na člen 396 v SP 2001, a ga v rabi ni zaslediti. Prosim za pomoč.
Zanima me, če ima glagol popestriti svoj vidski par.
»Sledi spust in prečenje reke ...« Glagolu sledi v povedi je potrebno določiti njegov vidski par.
Naj vam »posredujem« vprašanje: prosim, je ustrezno poimenovanje vladni govorec ali pa bi bilo mogoče ustreznejše vladni govornik: ne glede na morebitni uradni naziv bi ga bilo najbrž dobro spremeniti?
Vnukinja obiskuje 5. razred. Pri učni snovi o samoglasnikih mi je povedala, da je vrstni red samoglasnikov i, e, a, o, u. Ni mi znala razložiti, zakaj tako. Zakaj je "sporno" a, e, i, o, u?
V Ustavi RS piše: V Sloveniji ima oblast ljudstvo. Med ljudmi krožita dve interpretaciji tega stavka. Dobro bi bilo vedeti, katera od teh je tudi slovnično pravilna. Torej, kdo ima koga? Ali je oblast v Sloveniji tista, ki ima ljudstvo, ali je ljudstvo v Sloveniji tisto, ki ima oblast?
Ali v preglednici pišemo z veliko začetnico in nato naredimo na koncu piko?
Ustvarjanje z glino.
ali
ustvarjanje z glino
Zanima me, če se pri pisanju voščil in čestitk navede tudi končni pozdrav ali pa se besedilo zaključi z imenom oziroma imenom in priimkom.
Zanima me, kaj je strokovna utemeljitev odločitve za zgornja zapisa (in enako tudi volivec, usesti, itd.), ki sta mi kot govorcu mariborske slovenščine nepričakovana, saj bi glede na izgovorjavo v svojem in drugih narečjih pričakoval zapisa "glodalec" in "vkraden".
Slovenski pravopis je na splošno zelo dobro konstruiran tako, da lahko govorci vseh narečij konsistentno preberemo zapisano besedo v svojem narečju oz. govoru.
Zapisa "glodavec" in "ukraden" kršita to pričakovanje. V narečjih, kjer v izgovorjavi razlikujejo priponi -lec in -vec, se reče glodalec, ne glodavec. V narečjih, kjer v izgovorjavi razlikujejo začetni v- in u- pred soglasniki, rečejo vkraden (ali fkraden), ne ukraden.
So to sploh merila, ki se zares upoštevajo pri izbiri pravilnega zapisa? Če so, zakaj je v teh primerih prišlo do odstopa?
Zanima me, kakšen je standard zapisovanja za primer 1780 leta.
Torej:
Kateri zapisi so pravilni? Kateri se preferirajo in kje se preferirajo?
Spoštovani, najprej bi rad pohvalil vašo Jezikovno svetovalnico, ki lahko vsakomur pomaga pri reševanju pravopisnih problemov, na katere naleti pri svojem delu.
Zanima me, kdaj bo naš pravopis poenotil zapisovanje različnih stopinj. Zdaj namreč zahteva, da temperaturne stopinje pišemo nestično (na primer 25 °C za 25 stopinj Celzija), vse druge stopinje, tudi geografske, pa stično (na primer 25° s. g. š. za 25 stopinj severne geografske širine). To je še posebej moteče, če v besedilu ali preglednici nastopajo različne stopinje skupaj. Otrokom v šoli, na primer, ni mogoče razložiti, od kod te razlike. Dodatno zmedo povzročajo tudi razlike med Slovarjem slovenskega knjižnega jezika, kjer so tudi temperaturne stopinje zapisane stično (na primer pri geslih Celzij in stopinja), in Slovenskim pravopisom, kjer so zapisane nestično. Še več: pri geslu stopinja so najprej navedene stično (–20°), nato pa še nestično, skupaj sCelzijem« (5 °C).
Ali to pomeni, da je dejansko pravilo za zapisovanje stopinj takole: stopinje brez navajanja njihove vrste (brez opredelitve, pojasnila) pišemo stično (na primer: Zunaj je 25°. Ena od koordinat mesta je 25°.), z navajanjem njihove vrste pa nestično (na primer: Zunaj je 25 °C. Ena od koordinat mesta je 25 °s. g. š.)? Moj predlog je, da se znak za vse vrste stopinj glede na število piše stično in glede na opredelitev (pojasnilo) nestično (torej temperatura 5° C, lega 15° s. g. š., potres 7° MCS itd.).
Zanima me, kateri zapis naslova je pravilen glede zapisa vrstilnega števnika?
Učenje osnov računalništva v 1. triletju osnovne šole
Učenje osnov računalništva v prvem triletju osnovne šole
V zadnjem času opažam, da se poimenovanje naj dijak občasno zapiše narazen, občasno pa skupaj. Kateri zapis je pravilen in zakaj?
Zanima me, kako se zgoraj omenjena pogovorna izraza zapišeta pravilno slovensko?
V SSKJ-ju sicer najdem glagolnik vijačenje iz glagola vijačiti (šraufati). Torej vem, kako se ta glagol pravilno napiše v nedovršni obliki. Kako pa je z dovršnimi oblikami, kot sta zgornja izraza? Izraza, kot bi ju sam na podlagi nedovršnika poimenoval, odvijačiti in privijačiti nista v SSKJ-ju.
Torej, kako je pravilno?
Prosim za odgovor na vprašanje, kako se pišejo Vzhodna/vzhodnaEvropa, Zahodna/zahodnaEvropa, Srednja/srednjaEvropa, Jugovzhodna/jugovzhodnaEvropa. V monografiji Slovenski eksonimi, omenjeni v enem vaših prejšnjih odgovorov, so vsa ta imena zapisana z veliko začetnico in so torej zemljepisna imena, ki se pravopisno pišejo z veliko začetnico.
V Pravopisu 2001 je od omenjenih imen navedena le Vzhodna Evropa, zapisana z veliko začetnico kot zemljepisno ime. V časopisju, kot je razvidno iz Gigafide, pa povsem prevladuje zapis omenjenih poimenovanj z malo začetnico, z malo so zapisana npr. tudi v Leksikonu Sova iz leta 2006. Torej so obravnavana kot občna v smislu vzhodna Evropa kot vzhodni del Evrope.
Sem iz Loga pri Brezovici. Raziskujem krajevna imena. Na osnovi jezika- etimolosko ne najdem gotove razlage za ime Rosovše oziroma Rosovče. Bi bil lahko izvor besede v besedi rožiček – rosovžek?
Pravopis govori o podrednih zloženkah, v katerih je prva sestavina črka, kratica ali števka: a-kmet, b-razred, C-vitamin, TV-program, PTT-služba, A4-format, 2. b-razred, c-mol, G-dur, druga sestavina pa samostalnik.
Zanima me, kako pisati naslednje besedne zveze, ki vsebujejo kratico (oziroma ali so take zveze sploh mogoče):
- tridimenzionalno tiskani izdelki -> 3D-tiskani,
- ... so jih tridimenzionalno natisnili -> ... 3D-natisnili.
S kolegi se dostikrat obregnemo ob obliko ženske dvojine; prihajam namreč z Notranjske in v vsakdanji rabi slovenskega jezika uporabljam žensko obliko dvojine (npr. midve sve šle). Za ostale, iz drugih delov Slovenije, je taka raba dvojine nesprejemljiva, sama pa zagovarjam, da je uporaba ženske dvojine stvar narečne posebnosti. Recimo, moja babica prihaja iz okolice Vrhnike, kjer pa sploh uporabljajo posebno obliko dvojine, npr. midve bovi šle. Seveda vem, da taka uporaba slovnično ni pravilna, vendar me zanima, kakšen odnos ima npr. Inštitut Frana Ramovša do tovrstne oblike dvojine v pogovornem jeziku?
Pozdravljeni! Za ž. sp. sam. lovec je uveljavljena oblika lovka, kar navaja tudi SSKJ. Pojavilo pa se je mnenje, da je lovka tudi priprava. Zato naj bi bila ženska, ki lovi, lovkinja ali lovica.
Lepo prosim za Vaše mnenje in se Vam zanj najlepše zahvaljujem.