dobrodúšen -šna -o; -ejši -a -e (ú ȗ ú; ȗ; ú; ȗ) ~ človek
dobrodúšnost -i ž, pojm. (ú; ȗ)
dobríčina1 -e m, člov. (ȋ) poud. |dobrodušen, dobrosrčen človek|: stari ~; Bil je velik ~
dobríčina2 -e ž, člov. (ȋ) poud. |dobrodušen, dobrosrčen človek|: Stara ~ se je vsemu čudil(a)
dobríčnež -a m z -em člov. (ȋ) poud., redk. |dobrodušen, dobrosrčen človek|
dobríčnica -e ž, člov. (ȋ) poud., redk.
dobríčnežev -a -o (ȋ) poud., redk.
dobríčničin -a -o (ȋ) poud., redk.
dobrodúšnež -a m z -em člov. (ȗ) poud. |dobrodušen človek|
dobrodúšnica -e ž, člov. (ȗ) poud.
dobrodúšnežev -a -o (ȗ) poud.
dobrodúšničin -a -o (ȗ) poud.
joviálen -lna -o [ija]; bolj ~ (ȃ) izobr. ~ človek dobrodušen, hrupno vesel
joviálnost -i [ija] ž, pojm. (ȃ) izobr. dobrodušnost, hrupna veselost
dobro.. prvi del podr. zlož. dobrobít; dobrodélen, dobrodúšen, dobrosŕčen
možíc -a m z -em člov. (ȋ) manjš.; poud. dobrodušen ~ |manjši moški|; nečlov. ~ iz cunj |igrača; strašilo|
možíčev -a -o (ȋ) poud.