Slovar slovenskega knjižnega jezika²
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
dokázati tudi dokazáti -kážem dov. (á á á) 1. utemeljiti, podpreti kako trditev z dokazi: dokazati svoj alibi;
na sodišču je dokazal svojo nedolžnost;
dokažem ti resnico;
dokazali so, da to bolezen povzročajo virusi;
s pričami je dokazal, da ni kriv;
neovrgljivo, prepričevalno, zanesljivo dokazati;
statistično se to ne da dokazati / to je bila priložnost, da ji je lahko dokazal svojo ljubezen; dokazati svojo moč / lahko ti dokažem laž / tega laikom ne bomo dokazali ne bomo jih mogli prepričati
● ekspr. dokazati črno na belem pisno; neizpodbitno, popolnoma2. postati zunanji izraz, znamenje česa: pregled dela je dokazal, da smo se v napovedih zmotili dokázan -a -o:
dokazane trditve; krivda je dokazana; to je znanstveno dokazano
nèdokázan -a -o prid. (ȅ-á)
ki ni dokazan: nedokazana trditev / to so nedokazane govorice
Število zadetkov: 2