Tiskanje

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 3. 7. 2024.

dokônčen -čna -o prid. (ó)
1. narejen, izveden do konca: pripraviti dokončni načrt; dokončen proizvod; dokončna montaža / dokončna zmaga / delo dobiva dokončno podobo
2. ki se ne da spremeniti; nepreklicen, neovrgljiv: odločba ustavnega sodišča je dokončna; sodba je dokončna / ustvaril si je dokončno mnenje; zavzeti dokončno stališče
● publ. o tem pojavu znanstveniki še niso izrekli dokončne besede pojav še ni popolnoma raziskan

dokônčno

prisl.:

dokončno oblikovati

kdo bo o tem dokončno odločal? športno igrišče je treba dokončno urediti

dokončno redigirana drama

sam.: nočem trditi kaj dokončnega

ni še nič dokončnega

absolúten -tna -o prid. (ȗ)
1. popoln, vsestranski: absoluten mir; absolutna tišina / absolutna večina glasov nadpolovična
2. brezpogojen, nesporen: absoluten prvak; absolutna premoč
3. neomejen, absolutističen: absolutni vladar; absolutna državna oblast
♦ filoz. absolutni duh po Heglu zadnja, dokončna stopnja razvoja duha iz njega samega; absolutna resnica resnica, o kateri ni mogoče razumsko dvomiti; fiz. absolutna ničla najnižja možna temperatura; geogr. absolutna višina višina določenega kraja nad morsko gladino; glasb. absolutni posluh zmožnost ugotavljati tone brez pripomočkov; absolutna glasba instrumentalna glasba s čisto glasbeno vsebino, brez določenega programa ali naslova; gozd. absolutna gozdna tla tla, kjer uspeva samo gozd; mat. absolutna vrednost vrednost števila ne glede na predznak; meteor. absolutna vlaga množina vodne pare na 1 m3 zraka

absolútno

prislov od absoluten:

absolutno veljavna sodba

v členkovni rabi poudarja trditev: to je absolutno potrebno; ima absolutno prav; absolutno ne! nikakor ne, sploh ne; sam.: povzpeti se v svet absolutnega

Slovar slovenskega knjižnega jezika²