dolóčno nač. prisl. -ej(š)e (ọ́; ọ́) ~ se izraziti o čem; ~eje razmejiti stvari
dolóčen2 -čna -o; -ejši -a -e (ọ́; ọ́) premalo ~ odgovor
dolóčni -a -o (ọ́) jezikosl.: ~ glagol; ~a oblika pridevnika
dolóčno -ega s, pojm. (ọ́) izvedeti kaj ~ega
dolóčnost -i ž, pojm. (ọ́)
eksplicíran -a -o (ȋ) neobč. jasno ~ problem |določno izražen, razložen|
eksplicíranost -i ž, pojm. (ȋ) neobč. |določna izraženost, razloženost|
implicíran -a -o (ȋ) izobr. Kritika v spisu je ~a |sovsebna; vsebovana, ne določno izražena|
implicíranost -i ž, pojm. (ȋ) izobr.
implicírati -am dvovid., nedov. -ajóč; -an -ana; implicíranje (ȋ) izobr. |sovsebljati; vsebovati, ne določno izražati|
implícite nač. prisl. (ȋ) izobr. |sovsebno, ne določno izraženo|: Avtor ~ ohranja humanistične ideale
implicíten -tna -o (ȋ) izobr. |sovseben, ne določno izražen|: ~a kritika v besedilu
implicítni -a -o (ȋ) mat. ~a oblika funkcije
implicítno nač. prisl. (ȋ) izobr. |sovsebno, ne določno izraženo|: ~ povedana misel