domišljíja -e ž (ȋ) 1. prosto kombiniranje misli in predstav: v domišljiji si slikati lepoto tujih dežel;
bujna, nebrzdana, ustvarjalna, živa domišljija // sposobnost za tako kombiniranje: otrok ima domišljijo; razburkati, vzdramiti domišljijo; vse to je le plod njegove domišljije 2. predstava, ki ni osnovana na resničnosti: to ni resnica, to je samo tvoja domišljija;
ekspr. gubi se v praznih domišljijah;
tujina je kmalu razblinila njegovo mladostno domišljijo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
sám2 -a -o zaim. (ȃ ā) 1. izraža omejenost na navedeno: sam talent še ni dovolj, moral se bo tudi učiti;
poudarili so, da same kazni ne bodo rešile tega problema / sklenili sta, da bosta en dan ob sami kavi in kruhu / stala je pri oknu v sami kombineži; bil je brez suknjiča, v sami srajci / ekspr.: storiti kaj iz same hudobije; že sama misel na to se mi zdi grozna; že samo njegovo ime je zadostovalo, da so mu zaupali / elipt. sama sreča, da je tako // nav. ekspr., navadno v zvezi z en izraža popolno omejenost na navedeno: preostal jim je en sam izhod; en sam pogled je bil dovolj, da jo je prepoznal; privoščila mu ni ene same dobre besede; v eni sami noči je izgubil vse; vse je uničila z eno samo potezo; za končni uspeh potrebuje še eno samo točko / na drevesu se ni zganil niti en sam list // izraža, da je kaj brez primesi, dodatkov: pil je sam čaj; pri malici ni bil izbirčen in se je zadovoljil s samim kruhom / prestavljala je posodo: sam bel porcelan; našel je mošnjo samih zlatnikov; prstan je iz samega zlata 2. ekspr. izraža veliko količino, mero česa: same besede, fraze so jih;
bila ga je sama dobrota, hudobija, ljubeznivost;
imajo samo izgubo;
povsod so bile same rože / od samega strahu ni mogla spregovoriti; jokala je od same sreče; biti sključen od samega dela / pismo je polno samih otročarij / vse to je domišljija, sama domišljija; sama gola histerija; elipt.: vse leto suša, zdaj pa sam dež; razvada, sama razvada; en sam njeno življenje je en sam boj; polarna zima je ena sama dolga noč nepretrgana; njegov hrbet je ena sama rana; iz daljave se je slišalo eno samo neprekinjeno bobnenje // poudarja pomen besede, na katero se veže: to so bili sami mladi fantje; prinesel nam je same dobre novice; poglej, sama lepa dekleta 3. nav. ekspr. izraža odsotnost kakršnekoli omejitve: do samega ročaja mu je zabodel nož v hrbet;
pripeljali so ga do samih vrat prav do vrat / prebil se je v sam vrh alpskega smučanja; prodreti v samo bistvo problema / bilo je na sam dan osvoboditve; že od samega začetka ji je bil zoprn, mu je šlo vse narobe / prišel je tja, da bi se na kraju samem prepričal o dogodku tam, kjer se je kaj zgodilo, je bilo4. ekspr. izraža izjemnost, nepričakovanost česa: sam predsednik se je zavzel zanj;
sama kraljica jim je čestitala k uspehu;
bil je tak, kot če bi zagledal samo smrt / Krpana je celo sam cesar rad poslušal
● ekspr. sam bog ve, če je res izraža dvom, negotovost, upanje; ekspr. sam bog ve, da tega nisem storil izraža podkrepitev trditve; pog., ekspr. sam hudič ga je prinesel prišel je v nepravem času; ekspr. tega ne dovolim, pa naj pride sam ne vem kdo kdorkoli; ekspr. sama kost in koža ga je zelo je suh; ekspr. bile so ga same oči in ušesa pazljivo je gledal in poslušal; ekspr. ko so prišli iz taborišč, so jih bile same oči bili so zelo suhi, shujšani
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
snováti snújem nedov., snovál (á ú) 1. sestavljati, ustvarjati kaj, navadno v začetni, nedokončni obliki: pisatelj je snoval roman več let;
snovati nove modele / v tej hiši je živel in snoval znanstvenik ustvarjal / njegova domišljija vedno kaj snuje 2. naskrivaj pripravljati: snovati maščevanje, umor, zaroto;
nekaj snuje proti njim 3. knjiž. ustanavljati: snovati stranko;
že dolgo časa se snuje nov odbor
♦ tekst. izdelovati osnovo za tkanje ali pletenjesnováti se ekspr.
nastajati, pojavljati se: kakšne misli se snujejo za njegovim čelom; nejasni načrti se mu snujejo po glavi
snujóč -a -e:
sprehajal se je, snujoč načrte; snujoča domišljija
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
dosèg -éga m (ȅ ẹ́) 1. oddaljenost, v kateri se da z iztegnjeno roko ali s kakim predmetom priti do česa: žival se mu je približala na doseg;
knjiga je na dosegu / ekspr. zdi se mu, da je dolina na dosegu roke zelo blizu// oddaljenost, v katero sega delovanje česa: oddahnili so se, ko so začutili, da so iz dosega strelov; priti v doseg sovražnika / domišljija se izmakne dosegu razuma 2. razdalja, do katere kaj deluje, učinkuje: povečati doseg radijskega oddajnika;
doseg radarja, svetilnika / doseg balističnih raket domet// aer. največja razdalja, ki jo lahko preleti letalo brez pristanka: letalo z dosegom pet tisoč kilometrov 3. dosežek, uspeh: prejel je nagrado za dosege v režiji / doseg idealov doseganje, dosega
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
poigrávati -am nedov. (ȃ) 1. v presledkih igrati (na glasbilo): sedel je v kotu in poigraval na klavir / tiho poigravati 2. ekspr. nehoteno premikati kaj, zlasti v presledkih, in s tem izražati zadrego, vznemirjenje: njeni prsti so poigravali po naslonilu;
poigravati se z obeskom 3. ekspr., s prislovnim določilom biti opazen, viden, zlasti v presledkih: okrog ust mu je poigraval nasmeh;
v očeh mu je poigravala jeza poigrávati se
1. večkrat se udeleževati otroške dejavnosti za razvedrilo, zabavo: poigravati se z otroki na dvorišču / medvedka se poigrava z mladičem; pren., ekspr. veter se poigrava z njegovimi lasmi
2. ekspr., v zvezi s s, z imeti lahkomiseln, neresen odnos do česa: poigrava se z zdravjem, življenjem / poigrava se z moškimi
// biti v popolni oblasti česa: domišljija se je začela poigravati z njima / valovi se poigravajo z ladjo
● ekspr. na zahodu so poigravali bliski se je bliskalo; ekspr. poigravati se z besedami uporabljati večpomenske, pomensko sorodne besede za dosego duhovitosti, šaljivosti; izražati se z lahkoto, brez težav; ekspr. poigrava se z njegovimi trditvami samovoljno jih razlaga, neresno jih obravnava
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
razborít -a -o prid., razborítejši (ȋ) 1. ekspr. nagel, vročekrven: ta človek je preveč razborit / odpusti mu, je v razboritih letih // zelo živahen, nemiren: danes so otroci preveč razboriti / razborita domišljija 2. zastar. bistroumen, pameten: župan je bil izobražen in razborit
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
bleščèč -éča -e prid. (ȅ ẹ́) 1. ki odbija iskrečo se svetlobo: bleščeč biser;
bleščeči zobje;
bleščeča belina snega;
bleščeče kapljice rose;
bleščeča kovina;
z bleščečimi očmi je strmela vanj // ki močno sije: bleščeča luč, svetloba 2. knjiž. razkošen, sijajen: bleščeč dvorec, sprevod // ekspr. ki zaradi popolnosti vzbuja občudovanje: bleščeča domišljija, kultura; pesnik je bleščeč v izrazu / bleščeč uspeh; napovedujejo mu bleščečo prihodnost; bleščeča umetniška slava bleščéče prisl.:
branilec je bleščeče branil obtoženca; bleščeče beli vrhovi gora; bleščeče črno perje
● bleščeče beli prti zelo beli;
prim. bleščati se
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
bóren -rna -o prid., bórnejši (ọ́ ọ̄) knjiž. po vrednosti, količini majhen, nezadosten: borno premoženje;
živeti od bornega zaslužka / svetila je samo borna lučka; svet, porasel z borno travo; ekspr. borna domišljija // reven, siromašen: to so bili borni ljudje / borna koča, obleka bórno prisl.:
biti borno oblečen
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
invenciózen -zna -o prid. (ọ̑) knjiž. iznajdljiv, domiseln: invenciozen režiser;
invenciozna ustvarjalna osebnost / invenciozna pisateljska domišljija / invenciozna skladba, stvaritev invenciózno prisl.:
invenciozno napisana drama
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
krílo1 -a s (í) 1. nav. mn. organ za letanje na trupu žuželk in ptičev: petelin je razprostrl, razširil krila;
mahati, prhutati s krili;
orla je zmeril čez razpeta krila;
sokolja krila;
metulj z belimi, pisanimi krili / krila žuželk / pesn., z oslabljenim pomenom razpeti krila hrepenenja 2. del letala, ki ga drži pri letenju v zraku: razpetina, širina kril / letalsko krilo 3. stranski, navadno oblikovno zaključen del stavbe: prostor zavzema celotno krilo;
dolgo in ozko krilo gradu // s prilastkom vsak od dveh ali več delov navadno gibljive celote: okensko krilo; odpreti vratno krilo 4. stranski, bočni del kake formacije, navadno vojaške: odbiti nasprotnika na obeh krilih;
krilo flote;
napad na krilo / kot povelje z desnim krilom naprej // s prilastkom skupina ljudi, ki se loči od drugih skupin v kaki celoti: demokratično krilo; oportunistično krilo v parlamentu / desno, levo krilo stranke
● ekspr. pohvala mu je dala krila postal je navdušen, zelo prizadeven, navadno pri kakem delu; ekspr. njegova domišljija je dobila krila postala je zelo bujna
♦ aer. krilo delta in delta krilo krilo, ki ima obliko trikotnika; agr. krilo kožnat izrastek na semenu ali plodu, ki temu omogoča letenje; bot. krilo stranski venčni list metuljastega cveta; med. pljučno krilo vsak od dveh delov pljuč; šah. krilo vsaka od dveh strani šahovnice; damino krilo; šport. desno krilo igralec, ki igra na desni strani napadalne vrste, zlasti pri nogometu; desna stran napadalne vrste, zlasti pri nogometu; šotorsko krilo; um. krilo oltarja gibljivi del tridelnega gotskega oltarja; zool. sprednja, zadnja krila žuželk
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
nasnováti -snújem dov., nasnovál (á ú) 1. knjiž. sestaviti, ustvariti kaj, navadno v začetni, nedokončni obliki: govor sta skupno nasnovala;
nasnovati načrt;
v tem času je nasnoval veliko pesmi / vse to je nasnovala le njegova domišljija 2. naskrivaj pripraviti: nasnovati prevaro, spletke, zaroto / vedel je za zlo, ki so ga nasnovali 3. obrt. narediti začetno vrsto pri pletenju, kvačkanju: nasnovala je trideset petelj nasnován -a -o:
vse je bilo premišljeno nasnovano
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
nèbŕzdan -a -o prid. (ȅ-r̄) 1. knjiž. ki se ne obvladuje, ne zadržuje: nebrzdan človek;
nebrzdana množica je pritiskala k vratom / nebrzdana domišljija, moč / nebrzdane besede, kretnje / vsi so vedeli za njegovo nebrzdano življenje razuzdano, razvratno2. ekspr. neugnan, razposajen: nebrzdan otrok / vesela, nebrzdana mladost 3. ekspr. ki se pojavlja v visoki stopnji, v močni obliki: zgrabila ga je nebrzdana jeza;
ljubil jo je z nebrzdano strastjo nèbŕzdano prisl.:
nebrzdano jokati
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
obájati -am dov. (ȃ) knjiž. začarati, očarati: obajal ga je / domišljija obaja razum
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
podnétiti -im, tudi podnetíti in podnétiti -im dov. (ẹ́ ẹ̄; ī ẹ́) 1. narediti, povzročiti, da nastane ogenj; zanetiti: prižgala je vžigalico, da bi podnetila / podnetiti ogenj / ekspr. na vasi je nekdo na več krajih podnetil zažgal, povzročil požar2. knjiž. razvneti, spodbuditi: podnetil je prepir, sovraštvo med njimi / to je podnetilo njegovo domišljijo podnéten -a -o:
domišljija, podnetena z novimi doživetji
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
prebohôten -tna -o prid. (ó) prebujen: prebohotna trava;
prebohotno cvetje / prebohotno dekle / prebohotna domišljija
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
prerazgrét -a -o prid. (ẹ̑) preveč razgret, segret: prerazgret zrak;
prerazgreta voda v kotlu / ekspr. prerazgreta domišljija
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
prežív -a -o stil. -ó prid. (ȋ í) nav. ekspr. preveč živ, živahen: preživ otrok / preživa domišljija / prežive barve obleke prežívo tudi preživó prisl.:
vsega se še preživo spominja; preživo čuteče srce
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
preživáhen -hna -o prid. (á ā) preveč živahen: preživahen otrok;
biti preživahen / preživahen ples; ne preživahna zabava / preživahna domišljija
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
pričárati -am dov. (ȃ) 1. po ljudskem verovanju s čaranjem priti do česa: iz zemlje je pričaral zaklad / če bi mogel, bi ga ta trenutek pričaral sem; nenadoma je stopil v hišo, kot bi ga pričaral 2. ekspr. priklicati, ustvariti: zelena barva bazena pričara iluzijo zelenice v puščavi;
zakril si je oči in si skušal pričarati njeno podobo
● domišljija mu je pričarala pred oči ljubljeni kraj v domišljiji je videlpričáran -a -o:
pričarane podobe, sanje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
razbíčati -am dov. (ī ȋ) 1. z bičanjem (zelo) raniti: razbičati upornikom hrbte;
pren., ekspr. trpljenje mu je razbičalo srce 2. knjiž., ekspr. razburkati, razpeniti: veter je razbičal morje // vznemiriti, razvneti: knjiga mu je razbičala domišljijo; razbičati strasti razbíčan -a -o:
razbičan človek; od bolečine razbičan obraz; razbičana domišljija
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
razbrzdáti se -ám se dov. (á ȃ) priti v stanje čustvene, čutne neobvladanosti, zlasti v želji po zadovoljevanju spolne ljubezni: mladina se je razbrzdala;
v tem okolju se je popolnoma razbrzdal razbrzdán -a -o:
razbrzdan starec; razbrzdana domišljija; razbrzdana mladina; razbrzdano popivanje, veseljačenje; razbrzdano življenje; prisl.: razbrzdano se smejati, živeti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
razpalíti in razpáliti -im, in razpáliti -im dov. (ī á; á) star. 1. raznetiti: razpalil je ogenj, da se je prikazal visok plamen 2. razvneti, podžgati: skušal je razpaliti njihovo ljubezen do domovine / to je razpalilo njegovo domišljijo // zelo razburiti, razjeziti: ta krivica ga je razpalila; ko je to slišal, se je razpalil 3. spodbuditi, navdušiti: razpaliti ljudi k uporu razpáljen -a -o
1. deležnik od razpaliti: kaj si tako razpaljen; razpaljena domišljija
2. razbeljen, močno razgret: hladiti si razpaljeni obraz z vodo; od sonca razpaljena zemlja; razpaljeno ozračje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
rísati ríšem nedov. (ȋ) 1. s črtami upodabljati: zna risati in slikati;
risati hišo, obraz, pokrajino;
risati na papir, v glino;
risati s svinčnikom / dov. večkrat je risal Tita narisal / pog. rad riše otroke slika, upodablja / risati po fotografiji, po naravi
♦ um. risati s kredo // s črtami delati: risati diagram, zemljevid; risati razpredelnice z ravnilom; risati na zemljevidu smer poti / s prstom risati po pesku delati črte / risati s prosto roko 2. ekspr. povzročati, delati, da kaj nastane na podlagi: letala rišejo bele črte na nebo;
sonce riše na steno svetle proge;
drevesa so risala dolge sence;
kri riše po tlaku krvavo sled / skrb mu riše gube na mlado čelo 3. knjiž. opisovati, prikazovati: risati zgodovinsko obdobje;
prepričljivo riše ženske like / domišljija mu je risala lepšo prihodnost
● ekspr. jastreb je risal kroge letal v krogih; nar. gorenjsko skupaj sva (jo) risala tja šla, hodilarísati se ekspr.
kazati se v obrisih: skozi obleko se je risalo njeno telo; na obzorju so se risali gorski vrhovi; pohištvo se je risalo v mraku
// pojavljati se, biti na podlagi: čudne sence so se risale po steni / sončni žarek se mu je v svetli črti risal čez obraz / zaničljive poteze so se mu risale okrog ust
// biti viden, kazati se: nasmeh se mu je risal na obrazu; groza, pobitost, strah se mu riše v očeh
rišóč -a -e:
otrok ga je poslušal, naprej rišoč po pesku; na obzorju rišoči se obrisi mesta; rišoča deklica
rísan -a -o:
risani portreti; jasno risani značaji / risani film film iz posnetkov risb ali slik, ki ob predvajanju delajo vtis dogajanja; ustvarjanje, katerega izrazna oblika so risani filmi
● risana puškina cev cev, ki ima znotraj spiralaste žlebove; star. risana puška risanica
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
splêsti splêtem dov., splêtel in splétel splêtla, stil. splèl splêla (é) 1. narediti tekstilni izdelek s pletilkami, pletilnim strojem: splesti jopico, rokavice;
splesti iz domače volne;
ročno, strojno splesti 2. narediti, izdelati kaj z nameščanjem dveh ali več podolgovatih upogljivih stvari izmenoma drugo čez drugo: dekleta so spletla venec;
splesti jermen za bič;
splesti kito, mrežo, vrv;
splesti ograjo iz šibja / splesti lase v kito / splesti jerbas, košaro / lastovica je spletla gnezdo; pren., ekspr. mlada sta si spletla prijetno gnezdo 3. ekspr. naskrivaj pripraviti, narediti komu navadno kaj neprijetnega: ona je vse to spletla;
spletli so zaroto proti njemu // z oslabljenim pomenom narediti, da se uresniči, kar določa samostalnik: splesti prijateljstvo; splesti vez med igralcem in gledalci 4. ekspr. narediti, zasnovati: v glavi je spletel nov načrt / ljudska domišljija je spletla o tem nešteto bajk ustvarila
● ekspr. v zadregi je spletla prste prepletla; ekspr. kaj vse so spletli o njem rekli, povedalisplêsti se
1. rastoč se združiti: vrtnice so se na vrhu nagrobnika spletle; pren. njeno življenje se je spletlo z njegovim
2. ekspr. nastati, razširiti se: čudne govorice so se spletle o njem / med njima se je spletla ljubezen
3. ekspr. zgoditi se: to se je spletlo v mestu
● ekspr. ni se hotel splesti s to žensko imeti z njo (tesnejših) stikov
spletèn -êna -o:
pulover še ni spleten; iz vej spletena koliba
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
spreplétati -am tudi izpreplétati -am nedov. (ẹ̑) prepletati: drevesa sprepletajo veje / sprepletati prste / pisatelj sprepleta več življenjskih zgodb; v tem filmu se sprepletata resničnost in domišljija
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
sumníčav -a -o tudi sumničàv -áva -o prid. (í; ȁ á) ki (rad) sumniči: bil je zelo sumničav;
sumničave ženske // ki izraža, kaže, da kdo sumniči: sumničavi pogledi; sumničava domišljija sumníčavo tudi sumničávo prisl.:
sumničavo gledati, vprašati
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
távati -am nedov. (ā) 1. hoditi počasi, z negotovimi koraki: jetnik je taval pred njim;
taval je v temi in tipal, da bi prišel do vrat;
obupan je taval v gostilno;
pren. človeštvo zmedeno tava v prihodnost 2. hoditi brez cilja, brez orientacije: zamišljen je taval po mestu / tavati po svetu / ekspr. pogled mu je taval po poljih; pren. njegova domišljija nemirno tava 3. ekspr. biti v negotovosti: niso se znašli in so tavali;
če bodo zavrgli to teorijo, bodo spet tavali // z oslabljenim pomenom, v zvezi z v izraža stanje, kot ga določa samostalnik: tavati v negotovosti; tavati v zablodi, zmotah; ljudstvo je tavalo v temi tavajóč -a -e:
tavajoč tipati; tavajoč otrok; tavajoča misel; sam.: slediti tavajočemu
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
ustvarjálen -lna -o prid., ustvarjálnejši (ȃ) nanašajoč se na ustvarjanje: bil je ustvarjalna osebnost;
v sestavljanju spisov je ustvarjalnejši od sošolcev;
pesniško, tehnično ustvarjalen / ustvarjalna moč, sposobnost; ustvarjalne sile našega ljudstva / ustvarjalni navdih; knjiž. ustvarjalni nemir; ustvarjalna domišljija; ustvarjalna napetost / ustvarjalni proces / ustvarjalna kritika; ustvarjalno delo, mišljenje / ustvarjalne igre / to so bila njegova najbolj ustvarjalna leta; umetnikovo ustvarjalno obdobje ustvarjálno prisl.:
ustvarjalno sodelovati; pridobljeno znanje ustvarjalno uporabiti; ustvarjalno dejaven
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
ustvárjati -am nedov. (á) 1. s svojo dejavnostjo delati, da kaj nastane: ustvarjati robote / ustvarjati velike poljedelske komplekse / ustvarjati dohodek / ustvarjati moderni jezik; ustvarjati nove teorije / ustvarjati zakone / ustvarjati sodobno državo / starši mu pomagajo ustvarjati dom; začela sta si ustvarjati družino / ustvarjati možnosti za srečanje državnikov; ustvarjati temelje za hitrejši razvoj / človeški duh nenehno ustvarja / organizem je začel ustvarjati protistrupe
● publ. podjetje ustvarja izgubo dela z izgubo// delati, povzročati, da kaj nastaja sploh: ustvarjati prijateljske stike; ustvarjati trdne medsebojne vezi / ustvarjati napačne predstave; ustvarjati videz česa / uspehi so v delavcih ustvarjali samozavest 2. s svojo dejavnostjo na umetniškem področju delati, da kaj nastane: ustvarjati kipe, slike;
avtor je roman ustvarjal deset let;
ustvarjati iz domače snovi, po domačih motivih;
ustvarjati v realističnem slogu / tu je živel in ustvarjal naš veliki pesnik // uresničevati določene sposobnosti, prizadevanja, zlasti v gledališki umetnosti: ustvarjati celovite odrske like 3. odločilno vplivati na kako gibanje ali delovanje: ustvarjati pomembne dogodke / politiko so ustvarjali generali; ti možje so ustvarjali zgodovino 4. delati, povzročati, da se začne kako stanje: ustvarjati nemir, veselo razpoloženje / tikanje ustvarja domačnost; publ. ustvarjati ozračje napetosti ustvárjati si
na osnovi določenih dejstev prihajati do česa: ustvarjati si svojo predstavo, sliko o dogodkih / ustvarjati si pojme o svetu
ustvarjajóč -a -e:
ustvarjajoč duh; ustvarjajoča domišljija; prisl.: ustvarjajoče posegati v življenje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
vsèzmóžen -žna -o prid. (ȅ-ọ́ ȅ-ọ̑) knjiž. zelo sposoben: naprave so izdelali po zamisli vsezmožnega inženirja / vsezmožna domišljija
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
vznetljív -a -o prid. (ī í) knjiž. pri katerem se zlahka vzbudi zelo močen, navadno pozitiven čustveni odziv; vnetljiv: to je vznetljiv človek, pravi zanesenec / vznetljiva domišljija
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
žív2 -a -o stil. -ó prid. (ȋ í) 1. sposoben rasti, razmnoževati se: vsaka živa stvar umre / enovitost živega sveta; človek in druga živa bitja / živa narava živali, rastline, človek2. ki je v stanju, v katerem potekajo življenjski procesi: z mesta nesreče so odnašali žive in mrtve;
ranjenec je še živ;
vrnil se je živ in zdrav;
ekspr.: biti napol živ;
pol mrtev, pol živ se je zatekel v vas / ustvariti videz, da je lutka živa / ta žival se hrani z živim plenom; živi in mrtvi organizmi v zemlji / žive in suhe veje; dajanje živega tkiva drugi osebi; ekspr.: kavelj mu je trgal živo meso; sežgali so ga pri živem telesu 3. ki je iz živih bitij, zlasti ljudi: voziti živi tovor / ekspr.: postaviti živi zid; živa veriga se je pretrgala / risati po živem modelu // v katerem so zanj značilne živali, rastline: reka v spodnjem toku ni več živa / živa zgornja plast zemlje 4. ki še deluje: živ izvir;
živi in ugasli vulkani / ekspr. v dolini je živ samo še en mlin / ekspr. biti strokovno še živ dejaven / živo oglje še tleče / živa rana ki se še ne celi / pazi, če je ogenj kje še živ 5. ki vpliva, vzbuja zanimanje: še vedno živ avtor;
žive ideje / njegovo ime je tam še zmeraj živo še znano, uveljavljeno// ki se uporablja: učiti se žive jezike; ti običaji so ponekod še živi; žive besede 6. ki obstaja (v resničnosti): živa družbena stvarnost;
opisovati živo življenje // ki izhaja iz življenja, temelji na njem: živa izobrazba; to je globoka, živa psihologija // ki obstaja, je: vojna je pustila žive sledi; v vseh je živa ista misel / publ. sovražnosti so še žive vojaške operacije, oboroženi spopadi še trajajo// aktualen, pereč: živa problematika našega časa; potreba po društvu je zelo živa 7. ki ima izrazite poteze, značilnosti, podobne kot v resničnosti: živi umetniški liki / žive podobe trpljenja // ki zaradi svoje prepričljivosti, verjetnosti zelo prevzame: knjiga je živ dokaz tistih dni; opisovati z živo in iskreno besedo / predstava je bila zelo živa 8. za katerega je značilna življenjska sila, veselje, volja do udejstvovanja: sproščen, živ fant;
biti živ kot živo srebro // nav. ekspr. ki izraža, kaže življenjsko silo, veselje, zanimanje za kaj: živ pogled; pogledati z živimi očmi / v živem pogovoru so prišli domov; živa razprava o kakem vprašanju // ekspr., v povedni rabi ki kaže veliko nagnjenje do spolnosti: premalo je živ zanjo; ne bo ga čakala, preveč je živa 9. živahen: otroci so bili na izletu zelo živi;
bodi malo bolj živ / med najbolj živimi žuželkami je kobilica / živi koraki / živ tok reke; živa ulica / živ promet med prazniki / kopališče je bilo ves dan živo 10. ekspr., navadno v povedni rabi ki se zaradi velike prožnosti težko oblikuje, uredi: po umivanju so lasje zelo živi;
živo blago;
suho seno je živo 11. ekspr. intenziven, močen: jutro, polno živega sonca / žive barve svetle in intenzivne / živi in temni pasovi na obleki z živimi barvami; živa pisanost oblačil 12. ekspr. ki se pojavlja v visoki stopnji, v močni obliki: spomin se je spremenil v živo bolečino;
iz oči mu je brati živo prošnjo;
molil je z živo vero / starost je živo nasprotje mladosti / v živem spominu so mu ostali tisti dnevi 13. ekspr., z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: priseči pri živem bogu;
tisti je živ norec / tam se je začel živ pekel; domišljija je postala živa resnica
● ekspr. živ človek ga ni več videl nihče; ekspr. tega še svoj živ(i) dan nisem videl še nikoli; ekspr. za vse svoje žive dni si bom zapomnil za vse življenje; ekspr. tukaj te živ hudič ne stakne nihče; ekspr. živega krsta nisem videl nikogar; ekspr. on je živ(i) leksikon je zelo razgledan, načitan; ekspr. bolnik je živ mrlič zelo bled, shujšan; ekspr. dekle je živi ogenj zelo živahno, ognjevito; knjiž. z živo in pisano besedo je opozarjal na nevarnosti vojne govorjeno; ekspr. živi duši tega ne povej nikomur; ekspr. tega ne smem povedati za živo glavo pod nobenim pogojem, nikakor ne; ekspr. podiranje stropov nad živimi jamami nad jamami, v katerih (še) teče voda; ekspr. ta človek je živa kronika se dobro spominja dogodkov; knjiž. narediti komu živo lestvico nastaviti komu sklenjene roke, ramena, da nanje stopi in se tako povzpne; živa meja vrsta strnjeno nasajenega nizkega grmičevja, navadno za ograditev, razmejitev; knjiž., ekspr. sin je živa podoba očeta je zelo podoben očetu; ekspr. priti pri kopanju do žive skale do skale, ki je na prvotnem mestu, trdno zraščena z zemljo; ekspr. pred hišo ima živo vodo tekočo vodo, navadno studenec; živo apno negašeno apno; ni udarjal konja po hrbtu, ampak je izbiral sama živa mesta najbolj občutljiva, boleča; živo opazovanje pri pouku pozorno, skoncentrirano; živo srebro tekoča žlahtna kovina srebrno bele barve; pog. v teh dneh se je živo srebro močno dvignilo je temperatura zelo narasla; ekspr. v zaporu je doživel, kaj se pravi biti živ pokopan biti popolnoma ločen od ljudi, življenja zunaj zapora; ekspr. najraje bi jo živo požrli zelo so jezni nanjo; ekspr. živega ga ne morejo (videti) zelo ga sovražijo; boji se ga kot živega vraga zelo; bil je bolj mrtev kot živ od mraza zelo ga je zeblo; ekspr. vrnil se je bolj mrtev kot živ zelo utrujen, izčrpan; živemu človeku se vse pripeti, mrtvemu pa samo jama dokler je človek živ, lahko doživi zelo različne stvari; živa vera gore prestavlja kdor trdno veruje, lahko napravi skoraj nemogoče stvari
♦ agr. živa teža teža žive živali; cepljenje na živo oko cepljenje, pri katerem odžene oko cepiča še isto leto; biol. živo svetlikanje sevanje za živali in rastline značilne svetlobe zaradi življenjskih pojavov v organizmu; ekon. živo delo tekoče delo, ki ustvarja dobrine; geogr. živi pesek peščeni delci, navadno v večji količini, ki se zaradi delovanja vetra, vode premikajo z enega mesta na drugo; gled. živa slika prizor, v katerem se igralci ne gibljejo in ne govorijo; jezikosl. živi jezik jezik, ki ga kak narod, ljudstvo še govori; les. živa grča grča, ki je vrasla v les; med. živo cepivo cepivo, ki vsebuje žive mikroorganizme; mont. živi pesek z vodo prepojen pesek v zemeljski skorji, ki pod pritiskom zasipava rove, jaške; tisk. živa pagina podatek o avtorju, naslovu dela ali o abecednem obsegu strani, naveden na strani nad besedilom; voj. živa sila za boj usposobljeni ljudje; zool. živi fosil žival, ki se je nespremenjena ohranila iz geološke preteklosti; živa nit zelo tanka glista, ki živi v sladki vodi, Gordius aquaticusžívo tudi živó prisl.:
živo goreti, se lesketati; živo pripovedovati; živo poslikana skrinja / piše se narazen ali skupaj: živo rdeča ali živordeča barva; živo modro nebo / v povedni rabi: pred kratkim je bilo tam še vse živo; v pristanišču je bilo živo kot v panju
● ekspr. živo ga je pogrešala zelo; ekspr. tam je bilo vse živo otrok zelo veliko
♦ glasb. živo označba za hitrost izvajanja vivace
žívi -a -o sam.:
nar. kositi do živega, v živo do tal; ekspr. suša koruzi ni mogla do živega je ni ovirala v rasti; ekspr. ni mu mogel priti do živega izraža nesposobnost osebka, da bi koga bistveno prizadel; ekspr. priti resnici, stvari do živega popolnoma jo spoznati; knjiž. rad bi jo videl, kakšna je bila za živega za življenja; ekspr. kričati, piti, tepsti na žive in mrtve zelo; ekspr. opravljati koga na žive in mrtve zelo; ekspr. to problematiko so preiskali bolj v živo natančno, temeljito; ekspr. jermeni so ga rezali v živo v golo kožo; pog., ekspr. rezali so jo v živo, na živo, pri živem operirali brez omrtvičenja; ekspr. misel na to jo je v živo zabolela zelo; ekspr. te besede so jo zadele v živo so jo zelo prizadele; ekspr. vsaka krogla je zadela v živo smrtno; ekspr. s tem vprašanjem je zadel v živo je pravilno nakazal problem, bistvo stvari; ekspr. njega ni več med živimi je že umrl; star. učitelji bi se morali na živem seznaniti s tem delom na kraju samem; praktično; pog. vse živo ga preganja vsi ga preganjajo; nevihta je prinesla uničenje vsemu živemu; razvoj živega; ekspr. oddaja v živo oddaja, pri kateri sodelujoči nastopajo neposredno; v živo predvajati v neposrednem (radijskem, televizijskem) prenosu
♦ gozd. smolarjenje na živo pridobivanje smole, zaradi katerega drevo ne odmre
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
živáhen -hna -o prid., živáhnejši (á) 1. ki se lahkotno in veliko giblje: živahni mladiči;
živahni otroci / jezdil je na živahnem konju / živahne oči / ekspr. živahne snežinke 2. ki ima veliko življenjske moči in jo kaže v delovanju, govorjenju, mišljenju: živahen, sproščen človek;
kljub starosti je še živahen / živahen kolektiv, razred / živahna domišljija // ki izraža, kaže, da ima osebek veliko življenjske moči: živahna hoja, kretnja / dekle živahnega vedenja 3. ekspr. na katerem je veliko gibajočih se ljudi, premikajočih se vozil: živahen trg;
živahna ulica / ob tej uri je promet zelo živahen // v katerem se veliko dogaja: lokal je živahno zbirališče študentov / gospodarsko živahno mesto 4. ekspr. v katerem si različne stvari hitro sledijo: živahen pogovor;
živahna tekma;
živahno društveno življenje / živahen ritem; živahna skladba 5. ekspr. na katerem je veliko raznovrstnih stvari: živahna slika / krilo z živahnim vzorcem
● živahne barve svetle, zlasti tople6. publ. zelo dejaven, delujoč: v tem času so bili vohuni živahni / živahno potresno območje 7. publ. velik, pogost: živahno povpraševanje po izdelkih / dotok inteligence je bil živahen živáhno prisl.:
živahno gledati, hoditi / v povedni rabi v obednici je bilo živahno
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
bájka -e ž (ȃ) 1. lit. pripoved o poganskih bogovih in drugih bajeslovnih bitjih: zbirati ljudske bajke 2. ljudska zgodba o nenavadnih pojavih in dogodkih: o tem dogodku je spletla ljudska domišljija nešteto bajk 3. nav. mn., ekspr. neresnična pripoved, izmišljotina: ne pravi mi takih bajk! o njem je krožilo več neumnih bajk;
to so prazne bajke
● knjiž. živeti v kraljestvu bajk prepuščati se domišljiji
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
bláznik -a m (ȃ) knjiž. blaznež: bolna domišljija blaznikov;
kakor blaznik je divjal za menoj
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
čárati -am nedov. (ȃ) po ljudskem verovanju 1. s skrivnostnimi silami vplivati na naravo: čarovnice so čarale;
verjeli so, da zna čarati 2. preh. s čarovnimi sredstvi klicati ali ustvarjati kaj: čarati zaklade iz zemlje;
pren. domišljija čara nove svetove;
sanje mu čarajo pred oči čudovito prihodnost
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
gíbek -bka -o prid., gíbkejši in gibkêjši (í) knjiž. 1. ki se z lahkoto giblje, premika; gibčen: mlad, gibek fant;
zagorela, gibka dekleta / bila je nežne in gibke postave; gibka roka / pesn. gibka voda // ki se da upogibati, pregibati; gibljiv: rogačeva glava je gibka
♦ teh. gibka cev cev iz vijačno zavitega kovinskega traku, ki se da pregibati2. razgiban, živahen: gibka domišljija;
ritem in melodija sta postala gibka in igriva / lahkotni, gibki verzi gíbko prisl.:
hodila je prožno in gibko
♦ glasb. gibko označba za izraz izvajanja grazioso
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
južnjáški -a -o prid.(á) nanašajoč se na južnjake: južnjaški obraz, temperament;
južnjaška domišljija, živahnost / v sebi ima nekaj južnjaške krvi južnjáško prisl.:
južnjaško vesel; južnjaško koketna ženska; sam.: v njem je nekaj južnjaškega
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
nasičeváti -újem nedov. (á ȗ) 1. zadovoljevati svojo potrebo, željo po hrani, jedi: odtrguje si od ust, da lahko nasičuje druge;
nasičevati se s kruhom;
pren. njegova domišljija se nasičuje z branjem 2. delati kaj (zelo) polno česa: prijetne vonjave so nasičevale ozračje;
zrak se je nasičeval z gostim dimom
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
nosíti nósim nedov. (ī ọ́) 1. držati kaj navadno težjega tako, da prehaja vsa teža na osebek, in (večkrat) hoditi: nositi kovček;
nositi opeko, vreče;
nositi ranjenca;
nositi na glavi, v rokah;
nositi v košari, s škafom;
težko nositi / konj ga je nosil v galop // tako držati kaj in (večkrat) hoditi kam z določenim namenom: nositi kamenje v jarek; nositi očetu malico; nosil mu je šivat; nositi prodajat; natakar mu nosi zajtrk v sobo; nositi (solato) na trg, naprodaj / nositi denar v banko / pog. kdo vam nosi kruh kupuje in prinaša; nositi mleko po hišah raznašati2. navadno s prislovnim določilom povzročati:a) da se kaj premika zlasti po vodi, zraku: tok je nosil čoln na odprto morje;
brezoseb. dim je nosilo proti zahodu;
veter nosi pesek, prah, smrad;
ekspr. dva voza sta jih nosila v mesto na dveh vozovih so se peljalib) da kaj prihaja kam: veter jim nosi dež v obraz, prah v oči / ekspr. vozila je na ovinku nosilo s ceste zanašalo3. nav. ekspr. iti h komu z namenom povedati mu kaj: nosim vam vesele novice / nositi novice po vasi pripovedovati, razširjati4. ekspr., s prislovnim določilom povzročati, da kdo kod hodi, se premika: nemir ga je nosil od vrat do okna in spet nazaj;
radovednost je nosila množico po trgu;
pren. domišljija ga je nosila od prizora do prizora // povzročati bivanje, zadrževanje koga kje: vojna jih je nosila po raznih bojiščih / kakšen hudič ga nosi ob tej uri tod okoli; kaj pa tebe nosi po naših krajih 5. s prislovnim določilom delati, da (večkrat) prihaja kaj na določeno mesto: bolnik je s težavo nosil hrano v usta / publ. v času, ko nosi plavalec roko mimo glave, pridejo usta že iz vode premika6. knjiž. povzročati, da je kdo deležen česa; prinašati: trdili so, da jim nosijo kulturo;
tako življenje nosi ljudem mir, srečo;
to nosi vsemu smrt / taka burja nosi ladjam brodolome 7. publ. bistveno, odločilno vplivati na kako dejanje, dejavnost: naše akcije ne sme nositi naključje;
te sile nosijo zgodovinski razvoj / čeprav ni imel glavne vloge, je nosil vso predstavo; revijo nosi mlajši rod vodi, usmerja8. z oslabljenim pomenom izraža, da je pri osebku kaj kot oblačilo, oprava: nositi nove čevlje, hlače;
nositi lasuljo;
že dve leti nosi isto obleko;
nositi odlikovanje, prstan;
nositi orožje, revolver / nositi očala, slušni aparat / ta konj še ni nosil sedla ga še niso jahali9. z oslabljenim pomenom, s prislovnim določilom izraža, da je pri osebku kaj, s čimer razpolaga: nositi denar pri sebi;
nositi ključe s seboj / osebno izkaznico je treba nositi s seboj 10. z oslabljenim pomenom izraža lastnost, značilnost osebka, kot jo izraža določilo; imeti: nositi brado, brke, dolge lase / steklenica nosi tujo etiketo; vejice nosijo dolge trne; pismo nosi njegov podpis; pošiljka nosi žig mariborske pošte / publ.: življenje v mestih nosi evropski pečat; podobno spoznanje nosi tudi njegova druga drama 11. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža stanje, kot ga določa samostalnik: tiho je nosila svojo bolečino, žalost;
v srcu nosi nemir;
nositi v očeh obup, smeh / to bolezen je moral že dolgo nositi v sebi / situacija nosi v sebi številne nevarnosti / vsak nosi odgovornost za svoje delo je odgovoren; naredi tako, ampak posledice boš nosil sam čutil, trpel12. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža navzočnost, pojavljanje česa v zavesti, duševnosti osebka: to že dolgo nosim v glavi;
že tedaj je nosil v sebi idejo romana;
v spominu sem jo nosil lepšo, kot je bila v resnici;
to misel je že dolgo nosil s seboj 13. ohranjati kaj v določenem položaju kljub delovanju nasprotne sile: steblo nosi bujen cvet;
snega je toliko, da ga strehe težko nosijo / oporniki nosijo most // s prislovnim določilom ohranjati kaj v določenem položaju, na določenem mestu sploh: nositi klobuk postrani; roke nosi navadno v žepu; ta pes nosi uhlje spuščene ob glavi / hermelin nosi telo tik ob tleh hodi, se premika s telesom tik ob tleh14. imeti plod v telesu: koliko časa nosi medvedka, ženska;
ko samice nosijo, je lov nanje prepovedan / knjiž. povedala je možu, da nosi tretjega otroka; vznes. ona nosi otroka pod srcem je noseča
● ekspr. tedaj so jih začeli dogodki nositi niso več obvladovali, usmerjali dogodkov; ekspr. kmetija slabo nosi daje, prinaša majhno korist; kokoši spet nosijo nesejo; luna ga nosi je mesečnik; ekspr. že spet jo luna nosi je zmedena, neuravnovešena; ali pri vas Miklavž nosi v krščanskem okolju ali na večer pred 6. decembrom obdarujete otroke; ekspr. noge ga več ne nosijo ne more več hoditi; ekspr. šel je, kamor so ga noge nosile brez naprej določenega cilja; zastar. tako daleč ne nosi nobena puška ne nese; ekspr. ni vreden, da ga zemlja nosi slab, ničvreden je; ekspr. revež je, odkar ga zemlja nosi odkar živi; pog. nositi blato v hišo prihajati z blatnimi čevlji; pog., ekspr. nositi glavo v torbi biti v neprestani življenjski nevarnosti; pog., ekspr. nositi glavo, kožo naprodaj izpostavljati se smrtnim nevarnostim; nositi glavo pokonci biti ponosen, samozavesten; ekspr. vse, kar nosi hlače, mora pod orožje vsi (odrasli) moški; iron. v tej družini pa žena hlače nosi odloča, ukazuje; fantek nosi očetovo ime ima ime, se imenuje po očetu; jezikosl. žarg. naglas nosi drugi zlog naglas je na drugem zlogu; pog., ekspr. na hrbtu nosim že sedmi križ star sem že sedemdeset let; publ. geni nosijo dedne lastnosti imajo in prenašajo; ekspr. visoko nosi nos je domišljav, ošaben; ekspr. že dva meseca nosi puško, vojaško suknjo je pri vojakih; knjiž. griček nosi razvaline na vrhu grička so razvaline; ekspr. on nosi roge njegova žena ima spolna razmerja, spolne odnose z drugimi moškimi; publ. stroške selitve nosi podjetje plača, poravna; ekspr. glavno težo dela nosita kolegici največ dela, najtežje delo opravljata; star. vodo v Savo nositi opravljati nepotrebno, nekoristno delo; ekspr. nositi zastavo, zvonec biti prvi, zlasti v slabem; ekspr. vse mu nosi na nos, na ušesa pripoveduje, kar ne bi smel; star. saj ne nosi na čelu zapisano, kaj misli na zunaj se ne vidi; ekspr. nositi srce na dlani vedno očitno kazati svoja čustva; pog., ekspr. nositi kaj samo na jeziku govoriti eno, čutiti, ravnati pa drugače; ekspr. srca ni ravno na jeziku nosil svojih čustev ni hitro zaupal; ekspr. zmeraj so ga na rokah nosili zelo negovali, razvajali; zelo obzirni, pozorni so bili do njega; pog., ekspr. nositi koga po zobeh obrekovati, opravljati ga; ekspr. to dekle je že eno leto nosil v srcu je bil vanjo zaljubljen; tekel je, kolikor so ga noge nosile kolikor hitro je mogel; lažje bi ga nosil kot poslušal zelo neprijeten, nadležen je; ekspr. nosi vas vrag, kako ste sitni izraža močno jezo, nejevoljo; preg. dokler prosi, zlata usta nosi dokler prosi, govori zelo prijazno, hvaležnonosíti se s prislovnim določilom
1. ekspr. ponosno, samozavestno hoditi, stopati: poglej jo, kako se nosi; dekle se je nosilo mimo gruče fantov; nosi se pokonci; nosi se kot pav, kot sveča / po pisarni se zdaj nosi njegov naslednik
2. knjiž. premikati se, gibati se: voda se je nosila čez kamenje; po dolini se še nosi megla; hlapi se nosijo kvišku / ptiči se nosijo po vejah skačejo
// širiti se, razširjati se: skozi mrak se nosi pesem flavte
3. ekspr. vesti se, obnašati se: čudno, domače, ošabno se nosi; nosi se po gosposko, čeprav ima zakrpano obleko / ob takem bogastvu bi se lahko nosila, pa se ne bila ponosna, domišljava
4. biti oblečen, oblačiti se: hotela se je nositi po najnovejši modi, po starem
5. biti trpežen in se ne mečkati: to blago se je zelo dobro nosilo / kako se nosi tak pulover
● star. dejal je, da se nad revežem lahko vsak nosi znaša
nosèč -éča -e
1. knjiž. deležnik od nositi: noseč težko breme, se je zgrudil; lepo vreme noseči veter
2. navadno v ženskem spolu ki ima v telesu plod: noseča ženska; žena je že štiri mesece noseča / bila je noseča s poročenim moškim; sam.: prehrana nosečih
nóšen -a -o:
knjiž. dež, nošen od vetra
♦ šport. nošena žoga pri igrah z žogo odbitje, met žoge, pri katerem se ta zadržuje v roki dalj, kot je dovoljeno
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
obrazoválen -lna -o prid. (ȃ) zastar. 1. oblikovalen, ustvarjalen: obrazovalna domišljija;
človekova obrazovalna moč 2. likoven: obrazovalna umetnost 3. izobraževalen: obrazovalni postopek
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
otróški -a -o prid. (ọ́) nanašajoč se na otroke: otroški organizem;
otroška domišljija;
otroška lahkomiselnost, nagajivost, trma;
otroško veselje / otroški govor, jezik / otroška doba; tu je preživel svoja otroška leta / otroške bolezni bolezni, ki se pojavijo zlasti v otroški dobi / pel je otroški zbor; razstava otroških risb / otroški čevlji; otroški voziček; otroške igrače, slikanice; otroška obleka, postelja, soba; otroško igrišče / otroški film / otroški dispanzer; otroški parlament predstavništvo učencev kake šole, šol kakega območja, ki na zborovanju zastopajo interese svojih vrstnikov; sestanek, zborovanje tega predstavništva; otroški vrtec ustanova za varstvo in vzgojo predšolskih otrok; otroški zdravnik; otroške jasli zlasti prva leta po 1945 ustanova za varstvo in vzgojo najmlajših otrok; otroška klinika; otroško varstvo / otroški dodatek dodatek, izplačan upravičenim zavarovancem za otroke// nav. ekspr. tak kot pri otroku: mati je imela čisto otroški obraz; ima še otroško pisavo neizpisano, okorno
● ekspr. otroške bolezni mlade države začetne pomanjkljivosti, napake; nar. žena je v otroški postelji je pred kratkim rodila; ekspr. čudil se je takim besedam iz otroških ust besedam, ki jih je izrekel otrok
♦ gastr. otroški piškoti piškoti iz biskvitnega testa v obliki osmice; med. otroška paraliza virusna bolezen, navadno z ohromitvamiotróško prisl.:
otroško se veseliti; bil je otroško zaupljiv; sam.: nekaj otroškega je bilo na njenem obrazu
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
pisáteljski -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na pisatelje: pisateljska domišljija;
pisateljsko delo / njegovi pisateljski poskusi segajo v otroška leta; mlajši pisateljski rod / pisateljsko društvo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
predstávnost -i ž (á) 1. lastnost, značilnost predstavnega: lik izstopa zaradi svoje nazornosti in predstavnosti;
predstavnost predmetov 2. sposobnost za predstavljanje: razvoj otrokove predstavnosti / majhna predstavnost preprostega poslušalstva // domišljija: v njeni predstavnosti se je izoblikovala podoba mrtvega sina
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
domišljáva -e ž (ȃ) zastar. 1. domišljija: imeti domišljavo;
to je ustvarila človeška domišljava / izgublja se v svojih domišljavah sanjarijah, predstavah2. domišljavost, nadutost: otresti se domišljave
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
domišljávost -i ž (á) 1. lastnost domišljavega človeka: odbija jih fantova prevzetnost in domišljavost;
s svojo domišljavostjo se je osmešil 2. zastar. domišljija: razgreta domišljavost mu je vzbujala razne misli
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
domišljívost -i ž (í) star. 1. domislica, domislek: smeje se otroškim domišljivostim 2. domišljija: vse to mu je pričarala njegova domišljivost / ima bujno domišljivost
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
fantazíja -e ž (ȋ) 1. prosto kombiniranje misli in predstav, domišljija: fantazija ga je zanesla predaleč;
v fantaziji si slikati lepoto tujih dežel;
neusahljiva, ustvarjalna, živahna fantazija // sposobnost za tako kombiniranje: otrok ima fantazijo; dramiti, krotiti fantazijo; dela brez fantazije; bujna fantazija; vse to je le plod njegove fantazije 2. predstava, ki ni osnovana na resničnosti: kar je rekel, ni resnica, ampak fantazija;
meglene teorije in fantazije;
ekspr. živi v praznih fantazijah / bolezenske, vročične fantazije 3. glasb. instrumentalna skladba iz glasbenih motivov drugih avtorjev: igrati fantazijo;
fantazija na narodno pesem
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
imaginácija -e ž (á) knjiž. domišljija, fantazija: spodbujati imaginacijo;
to je sad pisateljeve imaginacije / umetniška, znanstvena imaginacija / ekspr. v tem primeru gre za čisto imaginacijo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
inspirácija -e ž (á) 1. ustvarjalna moč, domišljija, ki jo vzbuja pojav ali stvar, navdih: črpati inspiracijo iz narave;
dati, dobiti, iskati inspiracijo za kaj;
pisati, slikati po inspiraciji, z inspiracijo;
trenutna inspiracija;
trenutki, vir inspiracije;
odvisen od inspiracije / publ. sklep je bil sprejet po inspiraciji odbornikov na pobudo, pod vplivom2. med. zajemanje zraka v pljuča pri dihanju; vdihavanje: inspiracija in ekspiracija
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
navdíh -a m (ȋ) ustvarjalna moč, domišljija, ki jo vzbuja pojav ali stvar: črpati navdih iz narave;
dati, dobiti navdih za kaj;
iskati navdih;
pisati z navdihom;
nenaden, pesniški, umetniški navdih / publ. do take odločitve je prišlo po navdihu večine na pobudo, pod vplivom// neposredno dojemanje, zaznavanje bistva česa, neodvisno od razumskega razčlenjevanja: prepustiti se navdihu; delati, ustvarjati po navdihu; to delo je bolj plod navdiha kot intelekta
♦ psih. nenadno spoznanje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
romanticízem -zma m (ī) knjiž. 1. odnos do sveta, v katerem prevladujejo čustva, domišljija, nestvarnost; romantizem: omenjenima literarnima smerema je skupen romanticizem 2. evropska umetnostna smer v prvi polovici 19. stoletja, ki poudarja zlasti subjektivnost, čustva, domišljijo; romantika: predhodniki romanticizma
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
romántičen -čna -o prid. (á) 1. nanašajoč se na romantika 1: romantični pesniki / romantični nazori o poeziji; obnavljati nekatere romantične prvine v literaturi / romantična glasba / romantični zanos 2. pri katerem prevladujejo čustva, domišljija, nerazumsko doživljanje sveta: bil je mlad in romantičen;
romantično dekle / ekspr. on je romantična narava // ki vsebuje, izraža čustva, domišljijo, nerazumsko doživljanje sveta: obhajale so ga romantične misli; romantično sanjarjenje // ki pri mišljenju, ravnanju ne upošteva dejstev, uresničljivih možnosti: romantični uporniki / ekspr. to so romantični načrti 3. nav. ekspr. ki vzbuja čustva, domišljijo, hrepenenje: romantičen zvok rogov;
romantična pokrajina, slika;
pot skozi zasnežen gozd je bila zelo romantična / romantičen prizor / romantična lepota // privlačen, zanimiv, poln skrivnosti: romantična dogodivščina, zgodba / romantično potepuško življenje / človek romantične zunanjosti
● ekspr. romantična ljubezen nežna, zelo čustvena; romantična obleka obleka z naborki, volani, čipkami
♦ lit. romantični realizem realistična književnost, ki vsebuje romantične elemente, značilnosti; romantična ironija besedna figura, s katero avtor v zgodbi nagovori bralca, izrazi svoje mnenjeromántično prisl.:
romantično se držati za roke; biti romantično razpoložen; sam.: na teh hišah je nekaj romantičnega
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
romántik -a m (á) 1. človek, pri katerem prevladujejo čustva, domišljija, nerazumsko doživljanje sveta: biti idealist in romantik;
v njem je precej romantika 2. predstavnik romantike: poudarjanje čustva in fantazije pri romantikih;
pesnik romantik
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
romantízem -zma m (ī) 1. odnos do sveta, v katerem prevladujejo čustva, domišljija, nestvarnost: očitati komu romantizem;
ti dogodki so omajali njegov romantizem 2. knjiž. evropska umetnostna smer v prvi polovici 19. stoletja, ki poudarja zlasti subjektivnost, čustva, domišljijo; romantika: opredelitev romantizma 3. knjiž. romantični element, romantična značilnost: romantizmi v povesti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
umišljáva -e ž (ȃ) zastar. domišljija: bujna umišljava ga je skoraj pogubila / vdajati se praznim umišljavam sanjarijam, predstavam
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
umišljíja -e ž (ȋ) zastar. domišljija: v umišljiji zagledati kaj
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.