bánda -e ž (ȃ) - 1. slabš. skupina razbojnikov, tolpa: roparska banda / fašistične bande
// pog. druščina, družba: popiva s svojo bando - 2. ed., pog., ekspr. ničvredni ljudje, sodrga: naši sosedje so sama banda
- 3. star. godba: banda je zaigrala
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.
beatelski in beatleški -a -o [bítlski; bítlški] prid. (ȋ) nanašajoč se na beatlese: beatelska druščina / beatelska frizura
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.
brátovščina -e ž (á) - 1. ekspr. druščina, družba: zašel je v čudno bratovščino; pivska, vesela bratovščina / zelena bratovščina lovci
- 2. cerkveno društvo z nabožnimi ali dobrodelnimi nalogami: vpisati se v bratovščino; v procesiji so šli člani cerkvenih bratovščin / bratovščina sv. Krištofa
● piti bratovščino s kom začeti se tikati, navadno po ustaljenem obredu
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.
brezzvézen -zna -o prid. (ẹ̑) ki je brez smiselne medsebojne zveze: izgovarjati brezzvezne besede;
po glavi so mu rojile brezzvezne misli / slabš. brezzvezno jecljanje v njegovi knjigi / druščina se je predala lahkotnemu, brezzveznemu pogovorubrezzvézno prisl.: brezzvezno govoriti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.
čéden -dna -o prid., čédnejši (ẹ́ ẹ̄) - 1. precej lep: je visoke postave in čednega obraza; čedno dekle / oblečen je v čedno sivo obleko; pren., iron. no, čedna druščina! čedne stvari sem slišal o tebi
- 2. raba peša čist, snažen: otroke ima zmeraj čedne in urejene / ekspr. njegove kupčije niso ravno čedne poštene, neoporečne
- 3. ekspr. precej velik: plačal je čedno vsotico denarja; pridobil si je kar čedno premoženje / rad bi kako čedno službico dobro, donosno
čédno prisl.: to dekle se čedno oblači
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.
delomŕznež -a m (ȓ) delomrzen človek: postaja vedno večji delomrznež;
tu ni mesta za delomrzneže / druščina delomrznežev, postopačev in klatežev
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.
desperádo -a m (ȃ) knjiž., zlasti v latinskoameriškem okolju izgubljenec, obupanec, izobčenec: to je početje desperada;
druščina desperadov;
pognal se je v boj s srditostjo desperada
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.
dolgopŕst -a -o [u̯g] prid. (ȓ r̄) - 1. ki ima dolge prste: nežna, dolgoprsta roka
- 2. evfem. kradljiv, tatinski: prijeli so dolgoprstega nepridiprava; dolgoprsta druščina
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.
drúščina -e ž (ú) - 1. skupina ljudi, ki jih družijo skupni interesi, zlasti zabava: hoditi z druščino okrog; glasna, prijetna, vesela druščina; dobra, slaba druščina; druščina fantov in deklet; vodja druščine / zahajati v druščino
// prisotnost koga, zlasti zaradi zabave: ne mara druščine, najraje je kar sam; ogibala se je fantovske druščine; biti komu za druščino; hrepenela je po njegovi druščini
● dela mu druščino je z njim, da ni sam - 2. zastar. društvo, organizacija: zbirališče tajnih druščin
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.
drúštvo -a s (ȗ) - 1. organizirana skupina ljudi, ki ima skupne cilje in deluje po določenih pravilih: ustanoviti, razpustiti društvo; pristopiti k društvu; biti, delati v društvu; cerkvena, dijaška, strokovna društva; predsednik društva; občni zbor društva; sprejeti pravila društva / avto-moto društvo; čebelarsko društvo; prostovoljno gasilsko društvo; kulturno-prosvetno društvo; planinsko, telesnovzgojno, turistično društvo; društvo književnikov / Društvo prijateljev mladine
♦ zgod. Društvo narodov po prvi svetovni vojni ustanovljena organizacija večjega števila držav, katere cilj je bil krepiti sodelovanje med narodi in ohraniti mir na svetu - 2. zastar. druščina, družba: ni mogel živeti brez veselega društva / potovati v društvu ljubeznivih dam
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.
družína -e ž (í) - 1. zakonski par z otroki ali brez njih: ta družina stanuje v našem bloku; vsa družina je bila zbrana okrog mize; kmečka družina; biti iz dobre, poštene, premožne družine; šestčlanska družina; člani družine; publ. rojstni dan je praznoval v krogu družine; sosedje so si bili kakor ena družina živeli so v slogi, prijateljstvu
// eden od zakoncev in otroci: imeti družino; preživljati, zanemarjati družino; ustvaril si je družino; pozdravlja vas Metka z družino; pren. koklja s svojo drobno družino - 2. skupina ljudi, ki jih vežejo sorodstvene vezi; rodbina: jetika je v družini; glasbena nadarjenost je v njihovi družini že tradicionalna; imena starih družin; zadnji potomec nekdaj znane družine / ekspr. denarja ni treba vračati, saj ostane vse v družini; pren. besedna družina; družina delovnih ljudi vsega sveta; družina zvezd
- 3. navadno s prilastkom skupina ljudi, ki jih druži organizirano skupno delo: igralska, lovska, ribiška, strelska družina / dramska družina ansambel, igralci
- 4. raba peša služabniki, služinčad: gospodar je nadzoroval družino na polju / star., s povedkom v množini moškega spola Družina so se poskrili v kleti in pod streho ali pa so pobegnili v bližnjo hosto (J. Trdina)
- 5. zastar. druščina, družba: človeka slaba družina popači; imel je prijetno družino
- 6. biol. sistematska kategorija rastlinstva ali živalstva, nižja od reda: družina psov; rastlina iz družine zlatičnic
♦ čeb. čebelja družina biološka celota, ki sestoji iz delavk, matice in trotov; lingv. družina jezikov več po izvoru sorodnih jezikov; rel. sveta družina Jezus, Marija in sv. Jožef; soc. nepopolna družina v kateri manjka eden od staršev; načrtovanje družine; tisk. črkovna družina vse črkovne garniture istega tovarniškega imena; zgod. družina oboroženo spremstvo plemenskih poglavarjev in vladarjev v zgodnji fevdalni dobi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.
grdávs -a m (ȃ) slabš., redko grd, neprikupen človek: druščina razcapanih grdavsov
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.
grizéta -e ž (ẹ̑) v francoskem okolju lahkoživo dekle iz nižjih slojev: pisana druščina slikarjev in grizet
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.
hudodélski -a -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na hudodelce ali hudodelstvo: hudodelska ženska / hudodelska banda, druščina / hudodelski načrt, naklep; oblast je zatrla hudodelsko dejavnost / ekspr. umorila ga je hudodelska roka
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.
hudomúšnež -a m (ȗ) hudomušen človek: druščina hudomušnežev / ta je hudomušnež že po naravi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.
kajónski -a -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na kajone: kajonska druščina / kot nagovor kajon kajonski, domov pojdi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.
kámpa -e ž (ȃ) zastar. skupina ljudi, ki jih družijo skupni interesi, zlasti zabava; druščina: kampa navihancev
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.
klápa1 -e ž (á) pog. skupina, druščina: pripada isti klapi;
hotel se je uveljaviti v klapi / s svojo klapo je šel na izlet / fantje se družijo v večje ali manjše klape / tatinske klape
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.
krásen -sna -o prid., m. spol stil. krasán, ž. spol stil. krasnà; krasnéjši (ȃ) nav. ekspr. zelo lep: imela je krasen obraz;
zdela se mu je krasna;
krasna dekleta / v rokah je držala krasen šopek; krasna stara cerkev / dajal mu je krasen zgled / imel je krasen tenor / naredil se je krasen dan / od tod je krasen razgled; najkrasnejšo senco je dajala lipa / spomin na krasen čas / iron. to je pa res krasna druščina // zelo dober, pošten: to so krasni ljudje; je pa res krasen fantkrásno prisl.: cvetje krasno diši; krasno se zna obvladati; to se pa res krasno sliši / v medmetni rabi krasno, jutri gremo od tod
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.
lahkosŕčen -čna -o prid. (ȓ) star. brezskrben: lahkosrčna mlada druščinalahkosŕčno prisl.: lahkosrčno žvižgaje je odšel / tako lahkosrčno so ga izločili iz svoje srede neprizadeto, ravnodušno
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.
lájdra -e ž (ȃ) pog., slabš. vlačuga, prostitutka: k tisti lajdri hodi;
z lajdrami se vlači;
druščina lajder in zvodnikov / kot psovka lajdra nesramna
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.
lúmparski -a -o prid. (ȗ) nanašajoč se na lumpanje: on in njegova lumparska druščina / lumparske navade
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.
múltikúlti -- v prid. rabi (ȗ-ȗ) pog. ki ima, vsebuje več kultur; multikulturni (1), večkulturni (1): Ob slanih prigrizkih in črnem vinu se je zbrala multikulti druščina E ← nem. multikulti, agl. multiculti, skrajšano iz ↑múltikultúrni
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.
obešenjáški -a -o prid. (á) nav. ekspr. - 1. ki izraža ironijo človeka v brezizhodnem položaju: obešenjaški smeh; obešenjaške šale / trpko obešenjaški način govorjenja; obešenjaški odnos / obešenjaški humor šale, dovtipi človeka v brezizhodnem položaju
// lahkomiseln, neresen: govoriti v obešenjaškem tonu; v gostilni je vladalo obešenjaško razpoloženje - 2. ničvreden, malovreden: obešenjaška druščina, sodrga / obešenjaški videz
obešenjáško prisl.: obešenjaško govoriti; obešenjaško se zasmejati
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.
pajdašíja -e ž (ȋ) star. - 1. skupina, druščina, zlasti moralno negativna: pretrgal je vse stike s svojo nekdanjo pajdašijo
- 2. pajdašenje: odklanjali so vsako pajdašijo s sovražnikom
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.
péster -tra -o prid., péstrejši (ẹ́) - 1. iz zelo različnih elementov zanimivo, privlačno sestavljen: spored je bil dovolj pester; pestro delo; idejno, oblikovno pester / pestro življenje / pestra druščina
// ki se po značilnostih zelo razlikujejo med seboj: ima pestre izkušnje; to so zelo pestra vprašanja / pestre barve - 2. star. ki je zelo različnih barv; pisan: pestra preproga; pestra krila metuljev
péstro prisl.: pestro oblečen
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.
písan -a -o prid. (í) - 1. ki je zelo različnih barv: pisani cveti, listi; kamenčki so ustvarjali pisane like; pisani trakovi; pisana obleka, preproga; ptič s pisanim perjem; rdeče, živo pisan / pisan travnik; opazoval je pisano gnečo na trgu; rož je bilo toliko, da je bilo vse pisano / rada nosi pisano perilo perilo, navadno izrazitih, močnejših barv ali večbarvno
- 2. nav. ekspr. iz zelo različnih elementov zanimivo, privlačno sestavljen; pester: spored je bil zelo pisan; praznična številka časopisa je precej pisana; ima zelo pisano delo / pisana preteklost; pisano življenje / pisana druščina / pisane barve; pisane kombinacije česa
● ekspr. ima pisan, zlat, židan čas veliko prostega časa; ekspr. pretepel te bom, da boš ves pisan zelo te bom pretepel; star. pisana mati mačeha
♦ vrtn. pisana kopriva lončna rastlina s pisanimi, koprivi podobnimi listi, Coleus hybridus; pisana koruza enoletna okrasna rastlina z listi, ki imajo srebrne proge, Zea mays japonica; zool. pisana penica penica s pisanim perjem in močnim rjavkasto rumenim kljunom, Sylvia nisoria
písano prisl.: pisano prebarvati kaj; pisano vezeni prtički
● ekspr. pisano ga je pogledala jezno, srepo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.
sláven -vna -o prid., slávnejši (á) ki se mu splošno priznava velika vrednost, veljava: slaven igralec, pisatelj;
ima slavne prednike;
biti, postati slaven / ekspr.: to je njegov najslavnejši roman; slavna preteklost; obiskal je njihovo slavno gledališče / iron. to je ta slavna druščina / star., v vljudnostnem nagovoru slavna gospodaslávno prisl.: slavno končati delo; slavno premagati sovražnika
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.
šalobárda -e ž (ȃ) zastar. nespameten, neumen človek: druščina je gledala nanje kot na šalobarde / kot psovka beži, šalobarda neumna
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.
španovíja -e ž (ȋ) nižje pog. - 1. poslovno sodelovanje: razdreti, skleniti španovijo / iti v španovijo s kom; biti v španoviji s kom
● nižje pog. fanta sta kradla v španoviji skupaj; pog. v španoviji še pes crkne od družabništva ni koristi - 2. skupina, druščina: pretrgal je zveze s svojo nekdanjo španovijo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.
tátovski -a -o (ȃ) pridevnik od tat: tatovska druščina
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.
tórbar -ja m (ọ̑) knjiž. berač, potepuh: druščina torbarjev
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.
zádruga tudi zadrúga -e ž (á; ȗ) - 1. združenje za opravljanje ali organiziranje kake dejavnosti, navadno gospodarske: ustanoviti zadrugo; vstopiti, združiti se v zadrugo; člani, predsednik zadruge / kmetijska, nabavno-prodajna, obrtna zadruga; kmetijska obdelovalna zadruga prva leta po 1945 delovna organizacija, v kateri združujejo kmetje svojo zemljo in delovne pripomočke za skupno kmetijsko pridelovanje; stanovanjska zadruga združenje oseb, ki si gradijo stanovanja, hiše
// trgovina takega združenja: prodajalec v zadrugi / zadruga je že zaprta - 2. zastar. druščina, družba: rokovnjaška zadruga; zadruga beračev
♦ soc. (rodbinska) zadruga patriarhalno organizirana skupnost družin s skupno posestjo, proizvodnjo in porabo, značilna za nekatera južnoslovanska območja zlasti do začetka kapitalizma
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.
zapeljáti -péljem tudi -ám dov., zapêlji zapeljíte; zapêljal (á ẹ̄, ȃ) - 1. s prevoznim sredstvom spraviti kam: povabil ga je v avtomobil in ga zapeljal do postaje, v mesto; potnike je pustil pred postajo, prtljago pa je zapeljal na peron; zapeljati ranjenca v bolnišnico; zapeljati žito v mlin; zapeljati z avtomobilom, motorjem / avtobus nas je zapeljal do središča mesta / zapeljati koga čez reko prepeljati
// dvakrat ga je zapeljal okrog blokov peljal
// vozeč spraviti kam: zapeljati avtomobil v garažo; zapeljati kolo, voz pod streho - 2. vozeč (vozilo) priti: zapeljal je pred hišo in potrobil; prehitro zapeljati v križišče, ovinek / ekspr. zapeljati v škarje v položaj pri prehitevanju, ko se vse bolj približuje nasproti vozeče vozilo
// premikajoč se priti: avtobus je že zapeljal na postajo; vlak je zapeljal v predor - 3. vozeč (vozilo) premakniti se v določeno smer, iti kam: zapeljati s parkirišča na cesto; zapeljati naprej, nazaj
- 4. vozeč (vozilo) navadno nenameravano, nehote spremeniti smer premikanja: pri srečanju je voznik zapeljal s ceste; zapeljati preveč v desno / smučar je zapeljal vstran in ustavil
- 5. kot spremljevalec, vodnik narediti, da kdo kam gre; popeljati: vsak dan jo zapelje na sprehod; večkrat jo zapelje v kino
- 6. narediti, povzročiti, da kdo naredi kaj prvotno nenameravanega, navadno neprimernega: slaba druščina ga je zapeljala; zapeljati koga h kraji, v zločin; zapeljati koga s slabim zgledom; zapeljati koga, da kaj ukrade / bogastvo ga je zapeljalo, da je začel lahkomiselno živeti; brezoseb. včasih ga je zapeljalo, da se je napil / ne da se zapeljati
// ekspr. narediti, povzročiti, da ima kdo zmotno mnenje o čem: njen videz ga je zapeljal, da jo je imel že za zdravo
// ekspr., navadno v zvezi z v narediti, povzročiti, da kdo pride v kako stanje: zapeljati koga v skušnjavo, zmoto / zapeljal ga je na napačno misel povzročil, da je napačno mislil - 7. pridobiti si ljubezensko naklonjenost koga: zapeljati koga s svojo lepoto / njene oči so ga zapeljale
// navadno z laskanjem, obljubami doseči, da kdo privoli v spolni odnos: zapeljal jo je, potem pa zapustil; zapeljati komu dekle
● ekspr. s tem so hoteli upornike zapeljati prevarati, ukaniti; ekspr. zapeljati koga na kriva pota povzročiti, da kdo začne ravnati, delati nepravilno, moralno oporečno; ekspr. predaleč bi nas zapeljalo, če bi hoteli govoriti o vsem tem preveč časa, prostora bi porabili
♦ rel. zapeljati koga v greh
zapeljáti se s prevoznim sredstvom iti: zapeljati se z avtobusom, vlakom na morje
● ekspr. padel je in se zapeljal po bregu navzdol zdrsnil; ekspr. krokar se je zapeljal nad ovcami poletel z razprostrtimi, skoraj mirujočimi krili
zapelján -a -o: zapeljan človek; otrok je bil zapeljan; biti zapeljan v krajo; zapeljano dekle
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.